62017CJ0389

EUR-Lex

Dostop do prava EU

Dokument je izvleček s spletišča EUR-Lex.

EUROPA
Začetna stran EUR-Lex
EUR-Lex - 62017CJ0389 - SL

Pomoč

Nasveti za iskanje

Želite več možnosti iskanja? Uporabite Napredno iskanje

Dokument 62017CJ0389

Pomoč

Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 16. januarja 2019.
Postopek na predlog „Paysera LT“ UAB.
Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas.
Predhodno odločanje – Začetek opravljanja dejavnosti institucij za izdajo elektronskega denarja – Direktiva 2009/110/ES – Člen 5(2) in (3) – Pravila o lastnih sredstvih – Lastna sredstva, ki se zahtevajo za opravljanje dejavnosti, povezanih z izdajo elektronskega denarja – Pojem ‚dejavnost, povezana z izdajo elektronskega denarja‘ – Izdaja elektronskega denarja v nominalni vrednosti prejetih sredstev v korist prodajalca.
Zadeva C-389/17.

Oznaka ECLI: ECLI:EU:C:2019:25

Jezik zadeve

HTML

PDF

Dokumenti, objavljeni v elektronski zbirki odločb. Imajo uradni status.

SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 16. januarja 2019 ( *1 )

„Predhodno odločanje – Začetek opravljanja dejavnosti institucij za izdajo elektronskega denarja – Direktiva 2009/110/ES – Člen 5(2) in (3) – Pravila o lastnih sredstvih – Lastna sredstva, ki se zahtevajo za opravljanje dejavnosti, povezanih z izdajo elektronskega denarja – Pojem ‚dejavnost, povezana z izdajo elektronskega denarja‘ – Izdaja elektronskega denarja v nominalni vrednosti prejetih sredstev v korist prodajalca“

V zadevi C‑389/17,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče Litve) z odločbo z dne 21. junija 2017, ki je na Sodišče prispela 29. junija 2017, v postopku, ki ga je sprožila

„Paysera LT“ UAB, nekdanja „EVP International“ UAB,

ob udeležbi

Lietuvos bankas,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi R. Silva de Lapuerta, podpredsednica Sodišča v funkciji predsednice prvega senata, J.-C. Bonichot, E. Regan (poročevalec), C. G. Fernlund in S. Rodin, sodniki,

generalni pravobranilec: M. Wathelet,

sodni tajnik: M. Aleksejev, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 27. junija 2018,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–	za litovsko vlado R. Krasuckaitė, G. Taluntytė, V. Vasiliauskienė in D. Kriaučiūnas, agenti,

–	za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–	za Evropsko komisijo H. Tserepa-Lacombe in A. Steiblytė, agentki,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 4. oktobra 2018

izreka naslednjo

Sodbo

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 5(2) in člena 6(1)(a) Direktive 2009/110/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti ter nadzoru skrbnega in varnega poslovanja institucij za izdajo elektronskega denarja ter o spremembah direktiv 2005/60/ES in 2006/48/ES in razveljavitvi Direktive 2000/46/ES (UL 2009, L 267, str. 7).

Ta predlog je bil vložen v okviru postopka, ki ga je sprožila družba „Paysera LT“ UAB, nekdanja „EVP International“ UAB (v nadaljevanju: Paysera), zaradi odločbe Lietuvos banko Priežiūros tarnyba (nadzorni svet banke Litve), s katero ji je bilo izdano opozorilo zaradi neustrezne uporabe metod izračuna lastnih sredstev pri nekaterih plačilnih transakcijah (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).

Pravni okvir

Direktiva 2009/110

V uvodnih izjavah 2, od 7 do 9 in 11 Direktive 2009/110 je navedeno:

„(2)

Komisija je v svoji reviziji Direktive 2000/46/ES [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. septembra 2000 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti ter nadzoru skrbnega in varnega poslovanja institucij za izdajo elektronskega denarja (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 3, str. 343)] izpostavila potrebo po reviziji navedene Direktive, ker naj bi bile nekatere njene določbe ovira za vzpostavitev resničnega enotnega trga za storitve v zvezi z elektronskim denarjem in za razvoj tovrstnih storitev, ki so prijazne za uporabnika.

[…]

(7)

Primerno je določiti jasno opredelitev elektronskega denarja, da bo ta tehnično nevtralna. Navedena opredelitev bi morala pokrivati vse primere, v katerih ponudnik plačilnih storitev v zameno za sredstva izda predplačniško shranjeno vrednost, ki se lahko uporablja za namene plačila, saj jo tretje osebe sprejmejo kot plačilo.

(8)

Opredelitev elektronskega denarja bi morala pokrivati elektronski denar, ki je bodisi shranjen v plačilni napravi, ki je v posesti imetnika elektronskega denarja, bodisi na oddaljenem strežniku, kjer z elektronskim denarjem upravlja imetnik elektronskega denarja prek posebnega računa za elektronski denar. Ta opredelitev bi morala biti dovolj široka, da se prepreči oviranje tehnoloških inovacij in da pokriva ne le proizvode elektronskega denarja, ki so na voljo na trgu danes, temveč tudi tiste proizvode, ki bi lahko bili razviti v prihodnosti.

(9)

Režim za nadzor skrbnega in varnega poslovanja institucij za izdajo elektronskega denarja bi bilo treba pregledati in bolj uskladiti s tveganji, s katerimi se soočajo te institucije. Prav tako bi ga bilo treba uskladiti z režimom za nadzor skrbnega in varnega poslovanja, ki se uporablja za plačilne institucije na podlagi Direktive 2007/64/ES [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu in o spremembah direktiv 97/7/ES, 2002/65/ES, 2005/60/ES in 2006/48/ES ter o razveljavitvi Direktive 97/5/ES (UL 2007, L 319, str. 1)]. S tem v zvezi bi se morale zadevne določbe Direktive 2007/64/ES smiselno uporabljati za institucije za izdajo elektronskega denarja, brez poseganja v določbe te direktive. […]

[…]

(11)

Obstaja potreba, da režim za ustanovni kapital, ki je kombiniran s tekočim kapitalom, zagotovi ustrezno raven zaščite potrošnikov ter dobro, skrbno in varno poslovanje institucij za izdajo elektronskega denarja. Glede na specifičnost elektronskega denarja bi bilo treba predvideti dodatno metodo za izračun tekočega kapitala. Ohraniti bi bilo treba popolno diskrecijsko pravico nadzornih organov za zagotovitev, da so enaka tveganja obravnavana na enak način za vse ponudnike plačilnih storitev, in da metoda za izračun zajema specifičen poslovni položaj posamezne institucije za izdajo elektronskega denarja. Poleg tega bi bilo treba določiti, da institucije za izdajo elektronskega denarja vodijo sredstva imetnikov elektronskega denarja ločeno od sredstev, ki jih institucija za izdajo elektronskega denarja uporablja za druge poslovne dejavnosti. Prav tako bi morala za institucije za izdajo elektronskega denarja veljati učinkovita pravila za preprečevanje pranja denarja in preprečevanje financiranja terorizma.“

Člen 2 Direktive 2009/110, naslovljen „Opredelitve“, določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve:

[…]

‚elektronski denar‘ pomeni denarno vrednost, shranjeno v elektronski obliki, vključno z magnetno, ki pomeni terjatev do izdajatelja, ki je izdana na podlagi prejema denarnih sredstev za namen izvrševanja plačilnih transakcij, kakor so opredeljene v točki 5 člena 4 Direktive 2007/64/ES, in ki jo sprejme fizična ali pravna oseba, ki ni izdajatelj elektronskega denarja;

[…]“

Člen 5 navedene direktive, naslovljen „Lastna sredstva“, v odstavkih 2 in 3 določa:

„2. Za dejavnosti iz točke (a) člena 6(1), ki niso povezane z izdajo elektronskega denarja, se zahteve po lastnih sredstvih institucije za izdajo elektronskega denarja izračunajo v skladu z eno od treh metod (A, B ali C), določenih v členu 8(1) in (2) Direktive 2007/64/ES. Ustrezno metodo določijo pristojni organi v skladu z nacionalno zakonodajo.

Za dejavnost izdajanja elektronskega denarja se zahteve po lastnih sredstvih [zahtevana lastna sredstva] institucije za izdajo elektronskega denarja izračunajo v skladu z metodo D iz odstavka 3.

Institucije za izdajo elektronskega denarja imajo v vsakem trenutku lastna sredstva, ki so najmanj enaka znesku iz zahtev iz prvega in drugega pododstavka.

3. Metoda D: lastna sredstva institucij za izdajo elektronskega denarja za dejavnost izdajanja elektronskega denarja morajo znašati najmanj 2 % povprečnega zneska elektronskega denarja v obtoku.“

Člen 6 iste direktive, naslovljen „Dejavnosti“, v odstavku 1(a) določa:

„1. Poleg izdajanja elektronskega denarja lahko institucije za izdajo elektronskega denarja opravljajo tudi katero koli izmed naslednjih dejavnosti:

(a) opravljanje plačilnih storitev, navedenih v Prilogi k Direktivi 2007/64/ES.“

Člen 11 Direktive 2009/110, naslovljen „Izdajanje in unovčljivost“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1. Države članice zagotovijo, da izdajatelji elektronskega denarja izdajo elektronski denar v nominalni vrednosti prejetih denarnih sredstev.

2. Države članice zagotovijo, da izdajatelji elektronskega denarja na zahtevo imetnika elektronskega denarja v vsakem trenutku in v nominalni vrednosti unovčijo denarno vrednost elektronskega denarja, ki ga hranijo.“

Direktiva 2007/64/ES

Člen 4 Direktive 2007/64/ES z dne 13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu in o spremembah direktiv 97/7/ES, 2002/65/ES, 2005/60/ES in 2006/48/ES ter o razveljavitvi Direktive 97/5/ES (UL 2007, L 319, str. 1), naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve:

[…]

3.	,plačilna storitev‘ pomeni katero koli poslovno dejavnost, našteto v Prilogi;

[…]

5.	‚plačilna transakcija‘ pomeni dejanje pologa, prenosa ali dviga sredstev, ki ga odredi plačnik ali prejemnik plačila neodvisno od osnovnih obveznosti med plačnikom in prejemnikom plačila;

[…]“

Člen 8 te direktive, naslovljen „Izračun lastnih sredstev“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1. Ne glede na zahteve glede ustanovnega kapitala, določene v členu 6, države članice od plačilnih institucij zahtevajo, da imajo vedno na voljo lastna sredstva, izračunana na podlagi ene od naslednjih treh metod, ki jo v skladu z nacionalno zakonodajo določijo pristojni organi:

Metoda A

Lastna sredstva plačilne institucije znašajo najmanj 10 % njenih stalnih splošnih stroškov iz predhodnega leta. Pristojni organi lahko to zahtevo uskladijo v primeru bistvene spremembe v poslovanju plačilne institucije glede na predhodno leto. Če plačilna institucija na dan izračuna še ne posluje polno leto, se zahteva, da njena lastna sredstva znašajo najmanj 10 % zneska zadevnih stalnih splošnih stroškov, predvidenih v njenem poslovnem načrtu, razen če pristojni organi zahtevajo prilagoditev tega načrta.

Metoda B

Lastna sredstva plačilne institucije so enaka najmanj vsoti naslednjih elementov, pomnoženi s faktorjem povečanja k, opredeljenega v odstavku 2, pri čemer obseg plačil (OP) znaša dvanajstino skupnega zneska plačilnih transakcij, ki jih je v predhodnem letu izvedla plačilna institucija:

(a)	4,0 % dela OP do 5 milijonov EUR plus

(b)	2,5 % dela OP od 5 milijonov EUR do 10 milijonov EUR plus

(c)	1 % dela OP od 10 milijonov EUR do 100 milijonov EUR plus

(d)	0,5 % dela OP od 100 milijonov EUR do 250 milijonov EUR plus

(e)	0,25 % dela OP nad 250 milijonov EUR.

Metoda C

Lastna sredstva plačilne institucije so enaka najmanj zadevnemu kazalniku iz točke (a), pomnoženemu z množiteljem, opredeljenem v točki (b) in faktorjem povečanja k, opredeljenem v odstavku 2:

(a)

Zadevni kazalnik je vsota:

–	dohodka od obresti,

–	odhodka za obresti,

–	prejetih provizij in nadomestil ter

–	drugih prihodkov iz poslovanja.

Vsak element je vključen v vsoto s pozitivnim ali negativnim predznakom. Dohodek iz izrednih ali občasnih postavk se za izračun zadevnega kazalnika ne sme uporabiti. Ustrezni kazalnik se lahko zmanjša za stroške zunanjih storitev, ki jih izvaja tretja oseba, če stroški bremenijo podjetje, ki je nadzorovano v skladu s to direktivo. Zadevni kazalnik se izračuna na podlagi zadnjega dvanajstmesečnega opazovanja na koncu prejšnjega poslovnega leta. Zadevni kazalnik se izračuna za prejšnje poslovno leto. Lastna sredstva, izračunana po metodi C, pa kljub temu ne bodo nižja od 80 % povprečja ustreznega kazalnika v prejšnjih treh poslovnih letih. Če revidirani podatki niso na voljo, se lahko uporabijo poslovne ocene.

(b)

Množitelj je enak:

(i)	10 % dela zadevnega kazalnika do 2,5 milijona EUR;

(ii)	8 % dela zadevnega kazalnika od 2,5 milijona EUR do 5 milijonov EUR;

(iii)

6 % dela zadevnega kazalnika od 5 milijonov EUR do 25 milijonov EUR;

(iv)	3 % dela zadevnega kazalnika od 25 milijonov EUR do 50 milijonov EUR;

(v)	1,5 % nad 50 milijonov EUR.

2. Faktor povečanja k, ki se uporabi pri metodah B in C[,] je enak:

(a)	0,5, če plačilna institucija opravlja le plačilno storitev iz točke 6 Priloge;

(b)	0,8, če plačilna institucija opravlja plačilno storitev iz točke 7 Priloge;

(c)	1,0, če plačilna institucija opravlja katero koli plačilno storitev iz točk 1 do 5 Priloge.“

Priloga k Direktivi 2007/64, naslovljena „Plačilne storitve (točka 3 člena 4)“, vsebuje seznam dejavnosti, ki se štejejo za take storitve:

„1. Storitve, ki omogočajo gotovinske pologe na plačilni račun, ter vse dejavnosti, ki so potrebne za upravljanje plačilnega računa.

2. Storitve, ki omogočajo gotovinske dvige s plačilnega računa, ter vse dejavnosti, ki so potrebne za upravljanje plačilnega računa.

3. Izvrševanje plačilnih transakcij, vključno s prenosom sredstev na plačilnem računu pri ponudniku plačilnih storitev uporabnika ali pri drugem ponudniku plačilnih storitev:

–	izvrševanje direktnih bremenitev, vključno z enkratnimi direktnimi bremenitvami,

–	izvrševanje plačilnih transakcij s plačilno kartico ali podobno napravo,

–	izvrševanje kreditnih prenosov, vključno s trajnimi nalogi.

4. Izvrševanje plačilnih transakcij, pri katerih so sredstva krita s kreditno linijo za uporabnika plačilnih storitev:

–	izvrševanje direktnih bremenitev, vključno z enkratnimi direktnimi bremenitvami,

–	izvrševanje plačilnih transakcij s plačilno kartico ali podobno napravo,

–	izvrševanje kreditnih prenosov, vključno s trajnimi nalogi.

5. Izdajanje in/ali pridobivanje plačilnih instrumentov.

6. Denarna nakazila.

7. Izvrševanje plačilnih transakcij, pri katerih se soglasje plačnika za izvršitev plačilne transakcije poda s katero koli telekomunikacijsko, digitalno ali informacijsko-tehnološko napravo, plačilo pa se izvede upravitelju telekomunikacijskega in informacijskega sistema ali mreže, ki deluje zgolj kot posrednik med uporabnikom plačilnih storitev in ponudnikom blaga in storitev.“

Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

Paysera je družba litovskega prava, ki ima dovoljenja za opravljanje dejavnosti institucije za izdajo elektronskega denarja in plačilne institucije, ki ji jih je izdala Lietuvos bankas (banka Litve) in v skladu s katerimi lahko izdaja elektronski denar ter zagotavlja storitve, povezane z izdajo takega denarja, in druge plačilne storitve.

12	Na podlagi inšpekcijskega pregleda poslovanja družbe Paysera, ki ga je opravil nadzorni svet banke Litve, je ta z izpodbijano odločbo tej družbi izdal opozorilo in ji naložil, naj preneha kršiti pravila o izračunu lastnih sredstev institucij za izdajo elektronskega denarja.

Nadzorni svet banke Litve naslednjih dejavnosti, ki jih opravlja pritožnica iz postopka v glavni stvari, ni priznal kot plačilne storitve, povezane z izdajo elektronskega denarja:

–	plačil (kreditnih prenosov), ki jih imetnik elektronskega denarja s svojega računa za elektronski denar, ki ga ima v instituciji za izdajo elektronskega denarja, opravi na račune tretjih oseb, odprte v kreditnih institucijah (v nadaljevanju: storitev I);

–	pobiranja plačil za blago in (ali) storitve, ki so jih opravile stranke (trgovci) institucije za izdajo elektronskega denarja, ki imajo račune za elektronski denar, od oseb, ki pridobijo tako blago ali storitve in niso vključene v sistem elektronskega denarja (v nadaljevanju: storitev II).

Ker je bila tožba zoper izpodbijano odločbo z odločbo Vilniaus apygardos administracinis teismas (deželno upravno sodišče v Vilni, Litva) z dne 13. januarja 2016 nato zavrnjena, je pritožnica iz postopka v glavni stvari pri Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče Litve) vložila pritožbo.

15	Predložitveno sodišče se sprašuje, ali je treba storitvi I in II opredeliti kot plačilni storitvi, povezani z izdajo elektronskega denarja.

V teh okoliščinah je Lietuvos vyriausiasis administracinis teismas (vrhovno upravno sodišče Litve) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 5(2) v povezavi s členom 6(1)(a) Direktive [2009/110] razlagati tako, da je treba v okoliščinah, kakršne so te v obravnavani zadevi, naslednji plačilni transakciji šteti za plačilni storitvi, ki sta (ali nista) povezani z izdajo elektronskega denarja:

(a)	plačilno transakcijo, pri kateri se na zahtevo (po naročilu) imetnika elektronskega denarja instituciji za izdajo elektronskega denarja (izdajatelju) elektronski denar (unovčljiva sredstva), unovčen v nominalni vrednosti, prenese na bančni račun tretje osebe;

(b)

plačilno transakcijo, pri kateri kupec (plačnik) blaga in/ali storitev po naročilu prodajalca plača blago in/ali storitve, tako da izvede prenos/plačilo sredstev instituciji za izdajo elektronskega denarja (izdajatelju elektronskega denarja), ki po prejetju sredstev izda elektronski denar v nominalni vrednosti prejetih sredstev v korist prodajalca (imetnika elektronskega denarja)?“

Vprašanje za predhodno odločanje

Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5(2) Direktive 2009/110 razlagati tako, da storitve, ki jih institucije za izdajo elektronskega denarja zagotavljajo v okviru plačilnih transakcij, kakršne so te v postopku v glavni stvari, pomenijo dejavnosti, povezane z izdajo elektronskega denarja.

18	V zvezi s tem je treba opozoriti, da morajo institucije za izdajo elektronskega denarja v skladu s členom 5 te direktive spoštovati nekatere zahteve glede lastnih sredstev.

19	Natančneje, iz člena 5(2) in (3) navedene direktive izhaja, da se za dejavnosti izdajanja elektronskega denarja zahteve po lastnih sredstvih institucije za izdajo elektronskega denarja izračunajo v skladu z metodo D in da morajo znašati najmanj 2 % povprečnega zneska elektronskega denarja v obtoku.

Za dejavnosti, ki niso povezane z izdajo elektronskega denarja in ki zato pomenijo plačilne storitve v smislu člena 4, točka 3, Direktive 2007/64, pa se zahtevana lastna sredstva institucije za izdajo elektronskega denarja izračunajo v skladu z eno od treh metod (A, B ali C), določenih v členu 8(1) in (2) te direktive.

21	Iz tega izhaja, da mora institucija za izdajo elektronskega denarja ob upoštevanju zneskov lastnih sredstev, določenih z vsako od teh metod, imeti več lastnih sredstev, kadar se ta izračunajo v skladu z metodami A, B in C, kot kadar se ta izračunajo v skladu z metodo D.

22	Zato je treba ugotoviti, da člen 5(2) in (3) Direktive 2009/110 za plačilne storitve, povezane z izdajo elektronskega denarja, uvaja izjemo od pravil glede lastnih sredstev iz Direktive 2007/64, če so te storitve povezane z dejavnostjo izdaje elektronskega denarja.

23	Za odločitev, ali storitve iz postopka v glavni stvari pomenijo dejavnosti, povezane z izdajo elektronskega denarja, je treba ugotoviti, ali so te storitve neločljivo povezane z izdajo ali unovčenjem elektronskega denarja.

Pojem „izdaja elektronskega denarja“ v Direktivi 2009/110 ni opredeljen, saj je v njenem členu 2(2) zgolj pojasnjeno, da pojem „elektronski denar“ pomeni denarno vrednost, shranjeno v elektronski obliki, vključno z magnetno, ki pomeni terjatev do izdajatelja, ki je izdana na podlagi prejema denarnih sredstev za namen izvrševanja plačilnih transakcij, kakor so opredeljene v točki 5 člena 4 Direktive 2007/64, in ki jo sprejme fizična ali pravna oseba, ki ni izdajatelj elektronskega denarja.

V členu 4, točka 5, Direktive 2007/64 pa je plačilna transakcija opredeljena kot dejanje pologa, prenosa ali dviga sredstev, ki ga odredi plačnik ali prejemnik plačila neodvisno od osnovnih obveznosti med plačnikom in prejemnikom plačila. Poleg tega, kot izhaja iz člena 4, točka 3, te direktive v povezavi s Prilogo k navedeni direktivi, izvršitev plačilne transakcije, vključno s prenosom sredstev na plačilni račun, pomeni plačilno storitev.

26	Poudariti je še treba, da člen 11(2) Direktive 2009/110 izdajateljem elektronskega denarja nalaga, da na zahtevo imetnika elektronskega denarja v vsakem trenutku in v nominalni vrednosti unovčijo denarno vrednost elektronskega denarja, ki ga hranijo.

Pojem „unovčenje“, ki v direktivah 2007/64 in 2009/110 ni opredeljen, zajema pretvorbo elektronskega denarja v njegovo nominalno vrednost in poznejše izplačilo sredstev po naročilu imetnika elektronskega denarja. V zvezi s tem se s tema direktivama ne zahteva, da se ta sredstva izplačajo na račun imetnika elektronskega denarja ali na račun tretje osebe.

28	Ker izdaja elektronskega denarja brezpogojno in samodejno vključuje pravico do unovčenja, pojem „plačilna storitev, povezana z izdajo elektronskega denarja“ zajema tudi unovčenje elektronskega denarja v smislu člena 5(2) Direktive 2009/110.

29	Tako plačilna storitev, ki se zagotavlja zato, da se omogoči unovčenje nominalne vrednosti elektronskega denarja, pomeni dejavnost, povezano z izdajo elektronskega denarja.

30	Za odločitev, ali storitve iz postopka v glavni stvari pomenijo plačilne storitve, povezane z izdajo elektronskega denarja, je treba torej ugotoviti, ali opravljanje teh storitev pripelje do izdaje ali unovčenja elektronskega denarja v okviru ene in iste plačilne transakcije.

31	V zvezi s tem gre pri storitvi I za plačilno transakcijo, pri kateri po naročilu imetnika elektronskega denarja institucija za izdajo elektronskega denarja sredstva unovči v njihovi nominalni vrednosti in jih prenese na bančni račun tretje osebe.

32	Če se sredstva unovčijo zgolj z namenom njihovega prenosa in v okviru ene in iste plačilne transakcije, kar mora preveriti predložitveno sodišče, je mogoče šteti, da je storitev, kakršna je storitev I, povezana z izdajo elektronskega denarja v smislu člena 5(2) Direktive 2009/110.

33	Pri storitvi II pa gre za transakcijo, pri kateri kupec blaga ali storitev po naročilu prodajalca v ta namen prenese sredstva instituciji za izdajo elektronskega denarja, ki po prejemu teh sredstev izda elektronski denar v korist prodajalca (imetnika elektronskega denarja).

Brez poseganja v preverjanje predložitvenega sodišča je storitev, kakršna je storitev II, prav tako neposredno povezana z izdajo elektronskega denarja, če prenos sredstev samodejno in v okviru ene plačilne transakcije pripelje do izdaje elektronskega denarja. Prenos sredstev je torej povezan z izdajo elektronskega denarja.

Ob upoštevanju navedenega je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5(2) Direktive 2009/110 razlagati tako, da storitve, ki jih institucije za izdajo elektronskega denarja zagotavljajo v okviru plačilnih transakcij, kakršne so te v postopku v glavni stvari, pomenijo dejavnosti, povezane z izdajo elektronskega denarja, v smislu te določbe, če te storitve pripeljejo do izdaje ali unovčenja elektronskega denarja v okviru ene in iste plačilne transakcije.

Stroški

36	Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

Člen 5(2) Direktive 2009/110/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti ter nadzoru skrbnega in varnega poslovanja institucij za izdajo elektronskega denarja ter o spremembah direktiv 2005/60/ES in 2006/48/ES in razveljavitvi Direktive 2000/46/ES je treba razlagati tako, da storitve, ki jih institucije za izdajo elektronskega denarja zagotavljajo v okviru plačilnih transakcij, kakršne so te v postopku v glavni stvari, pomenijo dejavnosti, povezane z izdajo elektronskega denarja, v smislu te določbe, če te storitve pripeljejo do izdaje ali unovčenja elektronskega denarja v okviru ene in iste plačilne transakcije.

Podpisi

( *1 ) Jezik postopka: litovščina.

Na vrh

Izberite preskusne funkcije, ki jih želite preveriti.