–

za belgijsko vlado P. Cottin, J.‑C. Halleux in C. Pochet, agenti,

–

za Evropsko komisijo W. Roels in N. Gossement, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 45 PDEU.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Jeanom Jacobom in Dominique Lennertz, parom s stalnim prebivališčem v Belgiji, ter État belge (Belgijska država), ker se je v okviru izračuna njune skupne obdavčitve v Belgiji upoštevala pokojnina, ki jo J. Jacob prejema v drugi državi članici in je v Belgiji oproščena davkov, vendar se vključi v osnovo za priznanje nekaterih davčnih ugodnosti, zaradi česar sta izgubila del ugodnosti, do katerih bi bila upravičena, če se ta pokojnina ne bi upoštevala.

3

Člen 18 Konvencije, sklenjene med Kraljevino Belgijo in Velikim vojvodstvom Luksemburg zaradi izogibanja dvojnemu obdavčevanju in ureditve nekaterih drugih vprašanj na področju davka od dohodka in davka in premoženje, podpisane 17. septembra 1970, v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: konvencija iz leta 1970), naslovljen „Pokojnine“, v odstavku 3 določa:

„[…] pokojnine in drugi podobni prejemki, ki izvirajo iz Luksemburga in se izplačujejo belgijskemu rezidentu, se v Belgiji ne obdavčijo, če ta plačila izvirajo iz prispevkov, dodatkov ali zavarovalnih premij, ki jih je upravičenec vplačal v sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja ali so bili vplačani v njegovem imenu, ali iz dotacij delodajalcev v notranjem sistemu, in če so ti prispevki, dodatki ali zavarovalne premije dejansko obdavčeni v Luksemburgu.“

4

Člen 23(2), točka 1, konvencije iz leta 1970 določa:

„V zvezi z belgijskimi rezidenti se dvojno obdavčenje odpravi tako:

5

Člen 131 zakonika o davku na dohodek iz leta 1992 v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: CIR iz leta 1992), ureja deleže, ki so oproščeni davka.

6

Znižanja davka, odobrena za dolgoročna varčevanja, storitve, plačane z boni za storitve, stroške, namenjene zmanjšanju porabe energije v stanovanju, stroške za zavarovanje stanovanja pred vlomom ali požarom in dobrodelne prispevke, so urejena v členih 145/1, 145/21, 145/24, 145/31 oziroma 145/33 CIR iz leta 1992.

7

Člen 155 tega zakonika določa:

„Dohodki, oproščeni na podlagi mednarodnih konvencij o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, se upoštevajo pri določitvi davka, vendar se ta zniža sorazmerno z deležem davka oproščenih dohodkov v skupnem znesku dohodkov.

Enako velja za:

[…]

Kadar se opravi skupna obdavčitev, se znižanje za posameznega davčnega zavezanca izračuna od vseh njegovih neto dohodkov.“

8

Kraljevina Belgija je, da bi se uskladila s sodbo z dne 12. decembra 2002, de Groot (C‑385/00, EU:C:2002:750), sprejela okrožnico št. CI.RH.331/575.420 z dne 12. marca 2008, ki poleg znižanja, določenega v členu 155 CIR iz leta 1992, določa dodatno znižanje davka za dohodke, ki so oproščeni na podlagi mednarodne konvencije (v nadaljevanju: okrožnica iz leta 2008).

9

V uvodu okrožnice iz leta 2008 je navedeno:

„1. V belgijskem davčnem sistemu se pri določitvi davčnih ugodnosti, povezanih z osebnim in družinskim položajem davčnega zavezanca […], upoštevajo tako dohodki, ki izvirajo iz Belgije, kot tudi dohodki, ki izvirajo iz tujine. Če se zadevni družinski ali osebni položaj ni upošteval v tujini, je del teh ugodnosti izgubljen.

Nizozemska uporablja metodo oprostitve s pridržkom progresije, ki je podobna tej, ki se uporablja v Belgiji. [Sodišče] pa je v sodbi [z dne 12. decembra 2002, de Groot (C‑385/00, EU:C:2002:750)] presodilo, da je tak način obdavčenja v nasprotju z ureditvijo na področju prostega gibanja oseb v [Evropski uniji].

Evropska komisija je Belgijo pozvala, naj belgijske davčne predpise v zvezi z uporabo metode oprostitve s pridržkom progresije […] uskladi z obveznostmi iz členov 18, 39, 43 in 56 ES […].

Sprejeta je bila ta rešitev: če se osebni in družinski položaj davčnega zavezanca ni upošteval v tujini, se davek za dohodke, ki izvirajo iz tujine, zniža nad mejo, določeno v [členu 155 CIR iz leta 1992].

Vendar pa se to dodatno znižanje prizna, le če je skupni davek, izračunan po metodi oprostitve s pridržkom progresije iz [člena 155 CIR iz leta 1992], zvišan za davek, ki se plača v tujini od oproščenih dohodkov, višji od davka, ki bi ga bilo treba plačati, če bi dohodki izvirali izključno iz belgijskega vira in če bi bilo z njimi povezane davke treba plačati v Belgiji.

To znižanje ustreza razliki med belgijskim davkom na dohodek (izračunan po metodi oprostitve s pridržkom progresije, kot je zdaj določena v [členu 155 CIR iz leta 1992]), povečanim za enak davek na dohodke iz tujine, in davkom, ki bi ga bilo treba plačati, če bi dohodki izvirali le iz belgijskega vira in bi bilo treba z njimi povezane davke plačati v Belgiji.

Za določitev zneska dodatnega znižanja je torej treba izračunati davek, ki bi ga bilo treba plačati, če bi dohodki izvirali izključno iz belgijskega vira in bi bilo z njimi povezane davke treba plačati v Belgiji.

2. Do prilagoditve belgijske zakonodaje v zgoraj navedenem smislu se to znižanje izvaja v mejah in pod pogoji, določenimi v tej okrožnici.

[…]“

10

J. Jacob je v skupni napovedi tožečih strank iz postopka v glavni stvari za odmero davka za davčno leto 2013 navedel obstoj dveh pokojnin, ki ju prejema, in sicer eno, ki izvira iz Belgije, v znesku 15.699,57 EUR in drugo, ki izvira iz Luksemburga, v znesku 14.330,75 EUR. K tema pokojninama so se prišteli dohodki od nepremičnin, ki jih je prijavil J. Jacob, v višini 1181,60 EUR, tako da so njegovi celotni dohodki znašali 31.211,92 EUR.

11

Belgijska davčna uprava je za J. Jacoba na podlagi vseh njegovih dohodkov, vključno s pokojnino, ki izvira iz Luksemburga, ki je bila v Belgiji v skladu s konvencijo iz leta 1970 oproščena obdavčitve, izračunala osnovni davek v višini 11.448,36 EUR, kar ustreza približno 36,68‑odstotni davčni stopnji. Za ta znesek se je uporabilo znižanje davka v znesku 3032,46 EUR za davka oproščene zneske, dolgoročno varčevanje, storitve, plačane z boni za storitve, stroške, namenjene zmanjšanju porabe energije v stanovanju, stroške za zavarovanje pred vlomom in požarom ter dobrodelne prispevke, in v znesku 1349,45 EUR za nadomestne dohodke, pokojnino in predčasno pokojnino. Znižani osnovni davek, ki je izhajal iz tega, in sicer 7066,45 EUR, je bil nato zmanjšan za znižanje za oproščene dohodke iz tujine v znesku 3220,14 EUR, sorazmerno z deležem, ki ga v celotnem dohodku predstavlja pokojnina, ki izvira iz Luksemburga, tako da je glavni davek znašal 3846,31 EUR.

12

Tožeči stranki iz postopka v glavni stvari sta ta izračun izpodbijali in pri tem navedli, da znižanje v višini 3220,14 EUR, odobreno iz naslova oproščenih dohodkov iz tujine, ne ustreza 36,68 %, temveč 22,47 % pokojnine, ki izvira iz Luksemburga, tako da se je zanjo, in fine, uporabila neto davčna stopnja 14,21 %, namesto da bi bila v Belgiji v skladu s konvencijo iz leta 1970 oproščena davka. J. Jacob meni, da bi bilo treba za oprostitev njegove pokojnine, ki izvira iz Luksemburga, nanjo neposredno po izračunu osnovnega davka uporabiti stopnjo znižanja 36,68 %, kar bi osnovni davek – pred uporabo znižanja davkov – zmanjšalo za 5256,44 EUR in kar bi na koncu privedlo do zneska glavnega davka v višini 1810,01 EUR namesto 3846,31 EUR.

13

Belgijska davčna uprava je to izpodbijanje zavrnila z odločbo z dne 25. septembra 2014 in pri tem opozorila, da se v skladu s členom 155 CIR iz leta 1992 dohodki, ki so oproščeni na podlagi mednarodnih konvencij o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, upoštevajo pri določitvi davka, vendar se ta po uporabi znižanja davka zniža sorazmerno z deležem oproščenih dohodkov v skupnih dohodkih. Trdila je tudi, da tožeči stranki iz postopka v glavni stvari ne izpolnjujeta pogojev, določenih z okrožnico iz leta 2008, da bi bili upravičeni do znižanja davka iz naslova dohodkov iz tujine, odobrenega poleg znižanja, določenega v členu 155 CIR.

14

Tribunal de première instance de Liège (prvostopenjsko sodišče v Liègeu, Belgija), ki mu je bila v odločanje predložena tožba zoper to odločbo belgijske davčne uprave, je pri Sodišču vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, Sodišče pa je s sklepom z dne 29. novembra 2016, Jacob in Lennertz (C‑345/16, neobjavljen, EU:C:2016:911), ta predlog na podlagi člena 53(2) Poslovnika Sodišča zavrglo kot očitno nedopusten, ker zaradi pomanjkljivosti v zvezi z dejanskim in pravnim okvirom zadeve ni izpolnjeval zahtev iz člena 94 tega poslovnika.

15

Predložitveno sodišče je nato pri Sodišču vložilo drugi predlog za sprejetje predhodne odločbe, da bi odpravilo te pomanjkljivosti, pri čemer se je med drugim sklicevalo na sodbo z dne 12. decembra 2013, Imfeld in Garcet (C‑303/12, EU:C:2013:822).

16

Predložitveno sodišče glede na navedeno sodbo meni, da je dolžno zagotoviti dejansko davčno ugodnost, do katere sta davčna zavezanca upravičena zaradi svojega osebnega in družinskega položaja ne glede na to, kako sta državi članici med seboj razdelili obveznost zagotovitve, da se upoštevajo vse take davčne ugodnosti. Poudarja, da metoda oprostitve, določena s konvencijo iz leta 1970, nalaga, da država članica stalnega prebivališča v celoti oprosti davka pokojnine, ki so lahko v skladu s to konvencijo obdavčene le v državi članici vira, pri čemer pridržek progresije, dopuščen v tej konvenciji, pomeni, da je oproščene dohodke iz tujine mogoče upoštevati le za določitev davčne stopnje, ki se uporablja za druge, v Belgiji obdavčljive dohodke. Zaradi načina izračuna davkov tožečih strank iz postopka v glavni stvari pa naj bi ti izgubili del davčnih ugodnosti, do katerih sta upravičeni, dohodki J. Jacoba, ki izvirajo iz tujine in ki so načeloma oproščeni, pa naj bi bili davčno obremenjeni.

17

V teh okoliščinah je tribunal de première instance de Liège (prvostopenjsko sodišče v Liègeu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali člen 39 [PEU] nasprotuje temu, da belgijski davčni sistem s členom 155 CIR [iz leta 1992] ne glede na to, ali se upošteva okrožnica [iz leta 2008], povzroča, da se tožnikove luksemburške pokojnine, oproščene davka na podlagi člena 18 konvencije [iz leta 1970], vključijo v izračun belgijskega davka in uporabijo kot osnova za odobritev davčnih ugodnosti iz CIR [iz leta 1992], čeprav ne bi smele biti njen del zaradi njihove popolne oprostitve, določene s [to] konvencijo […], ter da je korist od teh ugodnosti, kot so znesek, oproščen davka, olajšave iz naslova dolgoročnega varčevanja, stroškov, plačanih z boni za storitve, stroškov z namenom zmanjšanja porabe energije v stanovanju, stroškov za zavarovanje stanovanja pred vlomom ali požarom in dobrodelnih prispevkov tožnika, delno izgubljena, manjša ali se prizna v manjši meri, kakor če bi obe tožeči stranki imeli belgijske dohodke, ki so obdavčljivi v Belgiji in niso oproščeni ter lahko tako absorbirajo vse davčne ugodnosti?“

18

Predložitveno sodišče se v vprašanju sklicuje na člen 39 PEU, pri čemer v obrazložitvi svoje predložitvene odločbe navaja tako svobodo ustanavljanja kot prosto gibanje delavcev.

19

Vendar, kot je Sodišče presodilo, taka okoliščina ni ovira, da Sodišče nacionalnemu sodišču poda vse elemente razlage prava Unije, ki so lahko uporabni pri presoji zadeve, o kateri odloča, ne glede na to, ali se je predložitveno sodišče v svojem vprašanju na njih sklicevalo ali ne (glej v tem smislu zlasti sodbi z dne 21. februarja 2006, Ritter‑Coulais, C‑152/03, EU:C:2006:123, točka 29, in z dne 23. aprila 2009, Rüffler, C‑544/07, EU:C:2009:258, točka 57).

20

Predložitveno sodišče pa ne navede natančno, ali J. Jacob pokojnino, ki izvira iz Luksemburga, prejema na podlagi opravljanja dejavnosti zaposlene osebe ali opravljanja dejavnosti samozaposlene osebe v Luksemburgu.

21

V skladu z ustaljeno sodno prakso pravica do ustanavljanja za državljane ene države članice na ozemlju druge države članice zajema pravico začeti in opravljati dejavnost kot samozaposlena oseba (glej zlasti sodbe z dne 28. januarja 1986, Komisija/Francija, 270/83, EU:C:1986:37, točka 13; z dne 29. aprila 1999, Royal Bank of Scotland, C‑311/97, EU:C:1999:216, točka 22, in z dne 1. oktobra 2009, Gaz de France – Berliner Investissement, C‑247/08, EU:C:2009:600, točka 54). Vendar, vsak državljan Unije – ne glede na kraj stalnega prebivališča in državljanstvo – ki je izkoristil pravico do prostega gibanja delavcev in ki je opravljal poklicno dejavnost v drugi državi članici kot tisti, v kateri stalno prebiva, spada na področje uporabe člena 45 PDEU (glej zlasti sodbi z dne 12. decembra 2002, de Groot, C‑385/00, EU:C:2002:750, točka 76, in z dne 28. februarja 2013, Petersen, C‑544/11, EU:C:2013:124, točka 34).

22

V zvezi s tem, ali pokojnina, ki izvira iz Luksemburga in ki jo prejema J. Jacob, izhaja iz opravljanja dejavnosti kot zaposlena oseba, je člen 45 PDEU, ki se nanaša na prosto gibanje delavcev, dejansko tisti, ki je upošteven. Če pa je J. Jacob v Luksemburgu opravljal dejavnost samozaposlene osebe, se bo uporabila svoboda ustanavljanja, določena v členu 49 PDEU. Predložitveno sodišče mora preveriti, katera določba Pogodbe DEU se uporabi.

23

Čeprav bo Sodišče vprašanje za predhodno odločanje obravnavalo z vidika prostega gibanja delavcev, je treba navesti, da uporaba svobode ustanavljanja v postopku v glavni stvari vsebinsko nikakor ne bi vplivala na odgovor Sodišča, ki ga bi bilo mogoče smiselno uporabiti.

24

Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 45 PDEU razlagati tako, da nasprotuje uporabi davčne zakonodaje države članice, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki povzroči, da je par s stalnim prebivališčem v tej državi, v katerem ena oseba prejema pokojnino v drugi državi članici, ki je oproščena obdavčitve v prvi državi članici na podlagi dvostranske konvencije o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, prikrajšan za del davčnih ugodnosti, ki jih določa prva država članica.

25

Najprej je treba opozoriti, da države članice v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru dvostranskih konvencij o izogibanju dvojnemu obdavčevanju sicer prosto določajo navezne okoliščine za razdelitev davčne pristojnosti, vendar jim ta razdelitev davčne pristojnosti vseeno ne dovoljuje uporabe ukrepov, ki so v nasprotju s prostim pretokom, zagotovljenim s Pogodbo. Pri izvajanju davčnih pristojnosti, kot so razdeljene v dvostranskih davčnih konvencijah o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, so države članice namreč zavezane spoštovati pravila Unije (glej zlasti sodbe z dne 12. decembra 2002, de Groot, C‑385/00, EU:C:2002:750, točki 93 in 94; z dne 12. decembra 2013, Imfeld in Garcet, C‑303/12, EU:C:2013:822, točki 41 in 42, in z dne 22. junija 2017, Bechtel, C‑20/16, EU:C:2017:488, točka 66) in, natančneje, načelo enakega obravnavanja (glej v tem smislu sodbo z dne 12. decembra 2002, de Groot, C‑385/00, EU:C:2002:750, točka 94).

26

Opozoriti je treba tudi, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča načeloma država članica stalnega prebivališča dolžna davčnemu zavezancu priznati vse davčne ugodnosti, povezane z njegovim osebnim in družinskim položajem, saj lahko ta država, razen izjemoma, najbolje presodi njegovo osebno davčno sposobnost, ki izhaja iz upoštevanja vseh njegovih dohodkov ter njegovega osebnega in družinskega položaja, saj ima on v tej državi središče osebnih in premoženjskih interesov (glej zlasti sodbe z dne 14. februarja 1995, Schumacker, C‑279/93, EU:C:1995:31, točka 32; z dne 18. julija 2007, Lakebrink in Peters‑Lakebrink, C‑182/06, EU:C:2007:452, točka 34; z dne 12. decembra 2013, Imfeld in Garcet, C‑303/12, EU:C:2013:822, točka 43, in z dne 22. junija 2017, Bechtel, C‑20/16, EU:C:2017:488, točka 55).

27

Sodišče je prav tako razsodilo, da država članica stalnega prebivališča ne sme povzročiti, da davčni zavezanec izgubi del deleža dohodka, ki je oproščen davka, in osebnih davčnih ugodnosti, ker je v zadevnem letu osebne prejemke prejel tudi v drugi državi članici, ki so bili v tej državi obdavčeni brez upoštevanja njegovega osebnega in družinskega položaja (sodba z dne 12. decembra 2002, de Groot, C‑385/00, EU:C:2002:750, točka 110).

28

Ob upoštevanju teh načel je treba preučiti, ali je delna izguba davčnih ugodnosti, kot so te iz postopka v glavni stvari, zaradi uporabe nacionalnega prava, v nasprotju s členom 45 PDEU.

29

Belgijska davčna zakonodaja iz postopka v glavni stvari določa, da se oproščeni dohodki iz tujine najprej vključijo v davčno osnovo, ki se uporabi za določitev stopnje, ki se uporabi za neoproščene dohodke iz Belgije, pri čemer se osnovni davek izračuna na podlagi te davčne osnove. Znižanja davka iz naslova davka oproščenega zneska, dolgoročnega varčevanja, storitev, plačanih z boni za storitve, stroške, namenjene zmanjšanju porabe energije v stanovanju, stroške za zavarovanje pred vlomom ali požarom ter dobrodelnih prispevkov se nato odštejejo od davčne osnove. V skladu s členom 155 CIR iz leta 1992 se osnovni davek zmanjša sorazmerno z deležem, ki ga v skupnem znesku dohodkov predstavljajo oproščeni dohodki iz tujine, šele ko so ta znižanja izvedena.

30

Ugotoviti je treba, da pomeni vključitev oproščenih dohodkov iz tujine v izračun belgijske davčne stopnje, v izračun belgijskega davka in v davčno osnovo za dodelitev davčnih ugodnosti svobodno izbiro Kraljevine Belgije glede organizacije njenega davčnega sistema v skladu z načelom davčne avtonomije in je ni mogoče šteti za v nasprotju s prostim gibanjem delavcev, ker učinki take vključitve niso diskriminatorno obravnavanje, ki bi bilo v nasprotju s pravom Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 6. decembra 2007, Columbus Container Services, C‑298/05, EU:C:2007:754, točka 53). Taka vključitev namreč sama po sebi ne preprečuje, da se zagotovi učinkovita oprostitev teh dohodkov na podlagi prava Unije, po potrebi prek poznejših kompenzacij.

31

Vendar lahko belgijska davčna ureditev – kot je belgijska vlada sama priznala v pisnem stališču – s tem, da znižanja davka odšteva od osnove, ki hkrati vključuje neoproščene dohodke iz Belgije in oproščene dohodke iz tujine, in s tem, da šele naknadno od davka odšteje del, ki ga slednji dohodki predstavljajo v skupnem znesku dohodkov, ki tvorijo davčno osnovo, povzroči, da davčni zavezanci, kot sta tožeči stranki iz postopka v glavni stvari, izgubijo del davčnih ugodnosti, ki bi jim bile v celoti dodeljene, če bi bili vsi njihovi dohodki iz Belgije in če bi se davčna znižanja tako odštela le od teh dohodkov ali če bi se za zadevne ugodnosti uporabila okrožnica iz leta 2008.

32

Iz sodne prakse, navedene v točki 26 te sodbe, je razvidno, da je naloga Kraljevine Belgije kot države članice stalnega prebivališča tožečih strank iz postopka v glavni stvari, da slednjima odobri vse davčne ugodnosti v zvezi z njunim osebnim in družinskim položajem. Belgijska vlada v zvezi s tem trdi, da razen znižanja davka iz naslova oproščenega zneska druga zadevna znižanja davka niso povezana s pojmom „osebni in družinski položaj“ tožečih strank iz postopka v glavni stvari in jih zato – kot sovpada z razlago tega pojma, ki so jo belgijski organi podali v okrožnici iz leta 2008 – ni mogoče obravnavati kot osebne davčne ugodnosti, katerih nepokrita izguba, nastala zaradi oprostitve dohodkov iz tujine in neuporabe okrožnice iz leta 2008, bi bila prepovedana s členom 45 PDEU.

33

Na prvem mestu je treba ugotoviti, da so znižanja davka iz naslova oproščenega zneska, kot je belgijska vlada priznala v pisnem stališču, s sodno prakso Sodišča priznana kot ugodnosti, povezane z osebnim in družinskim položajem davčnega zavezanca, kot to izhaja iz točke 27 te sodbe.

34

Iz tega sledi, da belgijska davčna zakonodaja v zvezi s tem ni v skladu s to sodno prakso.

35

Na drugem mestu, glede vprašanja, ali je druga znižanja davka iz postopka v glavni stvari, in sicer znižanja davka iz naslova dolgoročnega varčevanja, storitev, plačanih z boni za storitve, stroškov, namenjenih zmanjšanju porabe energije v stanovanju, stroškov za zavarovanje pred vlomom ali požarom ter dobrodelnih prispevkov, mogoče obravnavati kot povezana z osebnim in družinskim položajem tožečih strank iz postopka v glavni stvari, je treba najprej opredeliti okvir, v katerega se umešča ta pojem.

36

V zvezi s tem iz sodne prakse, navedene v točki 26 te sodbe, in zlasti iz sodbe z dne 18. julija 2007, Lakebrink in Peters‑Lakebrink (C‑182/06, EU:C:2007:452), izhaja, da mora država članica stalnega prebivališča presojati osebno davčno sposobnost davčnega zavezanca kot celoto, da bi mu dodelila morebitne davčne ugodnosti.

37

Razlage, ki jo predlaga belgijska vlada, da bi bilo treba davčne ugodnosti, povezane z osebnim in družinskim položajem, razumeti ozko kot ugodnosti, ki imajo socialni namen, tako da omogočajo, da se davčnemu zavezancu zagotavlja življenjski minimum, ki ni obdavčen, in ki tako odgovarjajo na potrebo na socialni ravni, ni mogoče sprejeti.

38

Natančneje, v nasprotju s tem, kar trdi belgijska vlada v pisnem stališču, take razlage ni mogoče izpeljati iz sodbe z dne 18. julija 2007, Lakebrink in Peters‑Lakebrink (C‑182/06, EU:C:2007:452). V tej sodbi je Sodišče presodilo, da je to, da država članica, v kateri davčni zavezanec opravlja dejavnost kot zaposlena oseba, za določitev davčne stopnje, ki se uporabi za dohodke tega davčnega zavezanca, ki prebiva v drugi državi članici, ne upošteva negativnih prihodkov od oddajanja v najem nepremičnin, v katerih navedeni davčni zavezanec ne prebiva in ki so v drugi državi članici, v nasprotju s prostim gibanjem delavcev iz člena 39 ES, če država članica stalnega prebivališča davčnemu zavezancu ne more zagotoviti ugodnosti, ki bi izhajale iz upoštevanja njegovega osebnega in družinskega položaja. Sodišče je ob upoštevanju takih negativnih prihodkov od oddajanja v najem sprejelo širok pomen pojma „osebni in družinski položaj“, brez sklicevanja na kakršen koli socialni namen.

39

V teh okoliščinah je treba za ugotovitev, ali sta bili tožeči stranki iz postopka v glavni stvari neupravičeno prikrajšani za vse davčne ugodnosti, povezane z njunim osebnim in družinskim položajem, razen za znižanje iz naslova oproščenega zneska, preveriti, ali so navedene ugodnosti povezane z njuno osebno davčno sposobnostjo.

40

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je namen davčnih znižanj, kakršna so ta v postopku v glavni stvari, in sicer znižanj iz naslova olajšav iz naslova dolgoročnega varčevanja, stroškov, plačanih z boni za storitve, stroškov, namenjenih zmanjšanju porabe energije v stanovanju, stroškov za zavarovanje stanovanja pred vlomom ali požarom in dobrodelnih prispevkov, predvsem spodbuditi davčnega zavezanca k izdatkom in naložbam, ki nujno vplivajo na njegovo davčno sposobnost.

41

Zato je taka davčna znižanja mogoče šteti za povezana z „osebnim in družinskim položajem“ tožečih strank iz postopka v glavni stvari, enako kot znižanja davka iz naslova oproščenih zneskov.

42

Iz tega sledi, da sta bili tožeči stranki iz postopka v glavni stvari kot par v slabšem položaju, ker nista bili v celoti deležni davčnih ugodnosti, do katerih bi bili upravičeni, če bi obe vse svoje dohodke prejeli v Belgiji.

43

Zakonodaja iz spora o glavni stvari tako ustvarja različno davčno obravnavanje med pari, ki so državljani Unije in ki stalno prebivajo na ozemlju Kraljevine Belgije, glede na izvor njihovih dohodkov, pri čemer jih to razlikovanje lahko odvrne od izvajanja svoboščin, zagotovljenih s Pogodbo, zlasti svobode prostega gibanja delavcev, ki jo zagotavlja člen 45 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 12. decembra 2013, Imfeld in Garcet, C‑303/12, EU:C:2013:822, točka 51).

44

V skladu z ustaljeno sodno prakso je ukrep, ki lahko ovira prosto gibanje delavcev, določeno v členu 45 PDEU, dopusten, le če se z njim uresničuje legitimen cilj, ki je združljiv s Pogodbo, in ga upravičujejo nujni razlogi v splošnem interesu. V takem primeru mora biti uporaba tega ukrepa tudi primerna za zagotovitev uresničitve cilja, ki mu sledi, in ne sme presegati tega, kar je potrebno za njegovo uresničitev (glej po analogiji sodbo z dne 12. decembra 2013, Imfeld in Garcet, C‑303/12, EU:C:2013:822, točka 64 in navedena sodna praksa).

45

Vendar take utemeljitve v obravnavanem primeru ni navedla niti belgijska vlada niti je ni podalo predložitveno sodišče.

46

Glede na zgornje preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 45 PDEU razlagati tako, da nasprotuje uporabi davčne zakonodaje države članice, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki povzroči, da je par s stalnim prebivališčem v tej državi, v katerem ena oseba prejema pokojnino v drugi državi članici, ki je oproščena obdavčitve v prvi državi članici na podlagi dvostranske konvencije o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, prikrajšan za del davčnih ugodnosti, ki jih določa prva država članica.

47

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat) razsodilo:

Člen 45 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotuje uporabi davčne zakonodaje države članice, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki povzroči, da je par s stalnim prebivališčem v tej državi, v katerem ena oseba prejema pokojnino v drugi državi članici, ki je oproščena obdavčitve v prvi državi članici na podlagi dvostranske konvencije o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, prikrajšan za del davčnih ugodnosti, ki jih določa prva država članica.