1. 

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil vložen v okviru izvršitve – na Nizozemskem – evropskega naloga za prijetje (v nadaljevanju: ENP), ki ga je Sąd Rejonowy w Poznaniu (okrožno sodišče v Poznanju, Poljska) izdalo za Daniela Adama Popławskega zaradi izvršitve prostostne kazni.

2. 

Navedeni predlog je bil sprejet po sodbi z dne 29. junija 2017, Popławski ( 2 ), v kateri je Sodišče v bistvu odločilo, da je nizozemska zakonodaja nezdružljiva s členom 4, točka 6, Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami ( 3 ), ki določa razlog za fakultativno neizvršitev ENP zaradi spodbujanja ponovne vključitve obsojene osebe v družbo. Sodišče je v tej sodbi opozorilo na obveznost nacionalnih sodišč, da nacionalno pravo kar najbolj skladno razlagajo s tem okvirnim sklepom.

3. 

Rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu, Nizozemska) naj bi zdaj želelo izvedeti, ali v primeru, ko ne bi moglo izpolniti take obveznosti skladne razlage, na podlagi načela primarnosti prava Unije ne bi smelo uporabiti določb nacionalnega prava, ki so v nasprotju z zadevnim okvirnim sklepom.

4. 

Ta zadeva bo torej Sodišču omogočila, da natančneje opredeli povezavo med Okvirnim sklepom 2002/584 in Okvirnim sklepom Sveta 2008/909/PNZ z dne 27. novembra 2008 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb v kazenskih zadevah, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, za namen njihovega izvrševanja v Evropski uniji ( 4 ). Sodišču ponuja tudi priložnost, da natančneje opredeli učinke, ki jih tovrstni akti Unije lahko imajo na nacionalno pravo.

5.

Člen 4 Okvirnega sklepa 2002/584 določa:

„Izvršitveni pravosodni organ lahko zavrne izvršitev [ENP]:

[…]

[…]“

6.

Člen 25 Okvirnega sklepa 2008/909 določa:

„Brez poseganja v Okvirni sklep [2002/584] se določbe tega okvirnega sklepa smiselno uporabljajo – kolikor so združljive z določbami navedenega okvirnega sklepa – za izvrševanje kazenskih sankcij v primerih, ko se država članica zaveže k izvršitvi kazenske sankcije v primerih iz člena 4(6) navedenega okvirnega sklepa, ali če je v skladu s členom 5(3) navedenega okvirnega sklepa postavila pogoj, da je osebo treba vrniti zadevni državi članici, da bi v njej prestala kazen, s čimer se izogne nekaznovanosti zadevne osebe.“

7.

Člen 26(1) tega okvirnega sklepa določa:

„1.   Brez poseganja v uporabo ustreznih določb naslednjih konvencij med državami članicami in tretjimi državami in v njihovo prehodno uporabo v skladu s členom 28 ta okvirni sklep od 5. decembra 2011 v odnosih med državami članicami nadomešča ustrezne določbe naslednjih konvencij:

8.

Člen 28 navedenega okvirnega sklepa določa:

„1.   Zaprosila, prejeta pred 5. decembrom 2011, še naprej urejajo obstoječi pravni instrumenti o premestitvi obsojenih oseb. Zaprosila, prejeta po tem datumu, pa se obravnavajo v skladu s pravili, ki jih države članice sprejmejo na podlagi tega okvirnega sklepa.

2.   Vendar pa lahko vsaka država članica ob sprejetju tega okvirnega sklepa poda izjavo, v kateri navede, da bo kot odreditvena država in država izvršitve v primerih, ko se pravnomočna sodba izda pred datumom, ki ga določi, še naprej uporabljala obstoječe pravne instrumente o premestitvi obsojenih oseb, ki so se uporabljali pred 5. decembrom 2011. Če je takšna izjava podana, se ti instrumenti v takšnih primerih uporabljajo v razmerju do vseh ostalih držav članic ne glede na to, ali so podale enako izjavo ali ne. Ta datum ne sme biti poznejši od 5. decembra 2011. Navedena izjava se objavi v Uradnem listu Evropske unije. Takšno izjavo je mogoče kadar koli umakniti.“

9.

Člen 6 Overleveringswet (zakon o predaji) ( 5 ) z dne 29. aprila 2004, s katerim je bil v nizozemsko pravo prenesen Okvirni sklep 2002/584, v različici, ki se je uporabljala do uveljavitve nizozemskih določb o izvajanju Okvirnega sklepa 2008/909, je določal:

„1.   Predaja nizozemskega državljana se lahko dovoli, če se zahteva zaradi preiskave zoper njega in če je po mnenju izvršitvenega pravosodnega organa zagotovljeno, da bo, če bo obsojen na nepogojno zaporno kazen v odreditveni državi članici zaradi dejanj, za katera se predaja lahko dovoli, to kazen lahko prestajal na Nizozemskem.

2.   Predaja nizozemskega državljana ni dovoljena, če se ta predaja zahteva zaradi izvršitve zaporne kazni, ki mu je bila izrečena s pravnomočno sodno odločbo.

3.   Openbaar Ministerie [(državno tožilstvo, Nizozemska)] v primeru zavrnitve predaje, ki temelji izključno na določbah člena 6(2) […], odreditveni pravosodni organ obvesti, da je pripravljeno prevzeti izvršitev sodbe v skladu s postopkom iz člena 11 Konvencije o transferju obsojenih oseb ali na podlagi druge veljavne mednarodne pogodbe.

4.   Državno tožilstvo nemudoma obvesti našega ministra […] o vsaki zavrnitvi predaje, sporočeni z izjavo iz odstavka 3, v skladu s katero je Nizozemska pripravljena prevzeti izvršitev tuje sodbe.

5.   Odstavki od 1 do 4 se uporabljajo tudi za tujca, ki ima dovoljenje za stalno prebivanje, če je za dejanja, ki so podlaga za ENP, lahko kazensko preganjan na Nizozemskem in če se pričakuje, da zaradi kazni ali ukrepa, ki bi mu bil izrečen po predaji, ne bo izgubil pravice do prebivanja na Nizozemskem.“

10.

Člen 6(3) OLW od začetka veljavnosti Wet wederzijdse erkenning en tenuitvoerlegging vrijheidsbenemende en voorwaardelijke sancties (zakon o vzajemnem priznavanju in izvrševanju prostostnih kazni in pogojnih obsodb) ( 6 ) z dne 12. julija 2012, s katerim se izvaja Okvirni sklep 2008/909, določa:

„Državno tožilstvo v primeru zavrnitve predaje, ki temelji izključno na določbah člena 6(2) […],odreditveni pravosodni organ obvesti, da je pripravljeno prevzeti izvršitev sodbe.“

11.

Člen 5:2 WETS določa:

„1.   [Ta zakon] v odnosih z državami članicami Evropske unije nadomešča Wet overdracht tenuitvoerlegging strafvonnissen [(zakon o prenosu izvršitve sodb v kazenskih zadevah) ( 7 ) z dne 10. septembra 1986].

[…]

3.   [Ta zakon] se ne uporablja za sodne odločbe […], ki so postale pravnomočne pred 5. decembrom 2011.

[…]“

12.

Sąd Rejonowy w Poznaniu (okrožno sodišče v Poznanju) je s sodbo z dne 5. februarja 2007, ki je postala pravnomočna 13. julija 2007, D. A. Popławskega, poljskega državljana, pogojno obsodilo na kazen zapora enega leta. S sklepom z dne 15. aprila 2010 je isto sodišče odredilo izvršitev kazni.

13.

To sodišče je 7. oktobra 2013 zoper D. A. Popławskega izdalo ENP zaradi izvršitve te kazni.

14.

V okviru postopka v glavni stvari, ki se nanaša na izvršitev tega ENP, se je Rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu) spraševalo, ali mora uporabiti člen 6(2), (3) in (5) OLW, ki določa razlog za neizvršitev ENP za, med drugim, osebe, ki – tako kot D. A. Popławski – prebivajo na Nizozemskem. ( 8 )

15.

Predložitveno sodišče je z odločbo z dne 30. oktobra 2015 Sodišču poslalo prvi predlog za sprejetje predhodne odločbe, v okviru katerega je ugotovilo, da kadar Kraljevina Nizozemska zavrne izvršitev ENP, v skladu s členom 6(3) OLW izjavi, da je „pripravljena“ prevzeti izvršitev kazni na podlagi konvencije, ki to državo veže z odreditveno državo članico. Pojasnilo je, da je tak prevzem izvršitve v postopku v glavni stvari odvisen od tega, ali Republika Poljska vloži ustrezno zaprosilo, in da poljska zakonodaja nasprotuje temu, da se tako zaprosilo vloži v zvezi s poljskim državljanom.

16.

Predložitveno sodišče je poudarilo, da bi v takem položaju zavrnitev predaje lahko vodila do tega, da bi oseba, na katero se nanaša ENP, ostala nekaznovana. Po izdaji sodbe, s katero je bila predaja zavrnjena, bi se namreč lahko izkazalo, da prevzem izvršitve kazni ni mogoč, zlasti zato, ker odreditvena država članica ni podala zaprosila v tem smislu, in to, da prevzem izvršitve ni mogoč, ne bi imelo nobenega vpliva na sodbo, s katero je bila predaja zahtevane osebe zavrnjena.

17.

Predložitveno sodišče je dvomilo o skladnosti člena 6, od (2) do (4), OLW s členom 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, ki zavrnitev predaje dovoljuje le, če se izvršitvena država članica „zaveže“, da bo izvršila kazen v skladu s svojim nacionalnim pravom.

18.

Sodišče je v sodbi Popławski odločilo, da „je treba člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, s katero se izvaja ta določba, ki v primeru, v katerem predajo tujega državljana z dovoljenjem za stalno prebivanje na ozemlju te države članice zahteva druga država članica za izvršitev zaporne kazni, ki je bila temu državljanu naložena s pravnomočno sodno odločbo, prvič, ne dovoli take predaje in, drugič, določa le obveznost pravosodnih organov prve države članice, da pravosodne organe druge države članice obvestijo, da so pripravljeni prevzeti izvršitev te sodbe, ne da bi bila na dan zavrnitve predaje zagotovljena dejanska izvršitev sodbe in niti da bi bilo to zavrnitev mogoče izpodbijati, če bi se pozneje izkazalo, da je ta prevzem nemogoče izvesti“. ( 9 )

19.

Sodišče je v isti sodbi odločilo tudi, da „določbe Okvirnega sklepa 2002/584 nimajo neposrednega učinka“. ( 10 ) Vendar je menilo, da „mora pristojno nacionalno sodišče ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in ob uporabi metod razlage, ki jih to pravo priznava, nacionalne določbe v postopku v glavni stvari kar najbolj razlagati glede na besedilo in namen tega okvirnega sklepa, kar v tem primeru pomeni, da imajo v primeru zavrnitve izvršitve ENP, ki je bil izdan za predajo osebe, zoper katero je bila v odreditveni državi članici izdana pravnomočna sodba, s katero je bila ta oseba obsojena na zaporno kazen, pravosodni organi izvršitvene države članice obveznost, da sami zagotovijo učinkovito izvršitev kazni, ki je bila tej osebi izrečena“. ( 11 )

20.

Predložitveno sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe ugotavlja, da iz sodbe Popławski izhaja, da je člen 6(2), (3) in (5) OLW v nasprotju s členom 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584.

21.

Poleg tega meni, da razlaga člena 6(2), (3) in (5) OLW, ki bi bila v celoti skladna s tem okvirnim sklepom, in sicer da naj bi predložitveno sodišče na eni strani imelo določeno polje proste presoje glede vprašanja, ali je treba ali ne uporabiti razlog za zavrnitev predaje iz te določbe, in da naj bi na drugi strani lahko zavrnilo predajo samo, če bi zagotovilo dejanski prevzem izvršitve kazni v Kraljevini Nizozemski, ni mogoča, saj bi bila contra legem.

22.

Predložitveno sodišče vseeno opozarja, da je v svoji prvi predložitveni odločbi v tej zadevi predložilo vprašanja v zvezi s tremi rešitvami, rezultati katerih bi lahko bili po njegovem mnenju vseeno skladni z Okvirnim sklepom 2002/584.

23.

Po mnenju predložitvenega sodišča iz prve sodbe o vprašanju za predhodno odločanje v tej zadevi izhaja, da je z vidika prava Unije dopustna le ena od treh rešitev, to je razlaga, v skladu s katero je člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 pogodbena pravna podlaga, ki je v nekdanjem členu 6(3) OLW zahtevana za prevzem izvršitve kazni. Minister van Justitie en Veiligheid (minister za pravosodje in varnost, Nizozemska), ki je organ, pristojen za prevzem izvršitve kazni, pa naj bi menil, da Okvirni sklep 2002/584 ni pogodba niti v smislu člena 6, točka 3, OLW niti v smislu člena 2 zakona o prenosu izvršitve sodb v kazenskih zadevah.

24.

Predložitveno sodišče iz tega sklepa, da zadevna razlaga ne more omogočiti, da bi bila na Nizozemskem zagotovljena dejanska izvršitev kazni, ki je bila izrečena D. A. Popławskemu, in s tem dosežena rešitev, ki je skladna z namenom Okvirnega sklepa 2002/584, kot zahteva Sodišče v sodbi Popławski. ( 12 )

25.

Predložitveno sodišče zato pojasnjuje, da je postavljeno pred nasprotujoče si obveznosti. Če bi zahtevano osebo predalo, bi ravnalo v skladu s členom 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, vendar bi ob tem kršilo člen 6(2), (3) in (5) OLW, katerega določb ni mogoče razlagati tako, da njihovo izvajanje vodi do rezultata, skladnega z Okvirnim sklepom. Če bi predajo zahtevane osebe zavrnilo, bi ravnalo v skladu s členom 6(2), (3) in (5) OLW, vendar bi ob tem kršilo člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584.

26.

Predložitveno sodišče se zato sprašuje o možnosti, da na podlagi načela primarnosti prava Unije ne uporabi določb nacionalnega prava, ki niso združljive z določbami Okvirnega sklepa 2002/584, tudi če te nimajo neposrednega učinka. Poudarja, da če ne bi uporabilo člena 6(2), (3) in (5) OLW, ne bi bilo več razloga za zavrnitev predaje D. A. Popławskega poljskim organom. Nad interesom zadevne osebe, da se ponovno vključi v nizozemsko družbo, bi torej prevladal interes, da ne ostane nekaznovana.

27.

Nazadnje, predložitveno sodišče omenja še en možen pristop, pri čemer se sklicuje na sklepne predloge generalnega pravobranilca Y. Bota v zadevi van Vemde ( 13 ). Ta morebitna rešitev je povezana z uporabo nacionalne zakonodaje, ki je bila na podlagi Okvirnega sklepa 2008/909 sprejeta v zvezi s priznanjem in izvršitvijo kazni.

28.

Generalni pravobranilec je namreč v tej zadevi menil, da izjava, ki jo je Kraljevina Nizozemska dala na podlagi Okvirnega sklepa 2008/909, nima pravnih učinkov, ker je bila prepozna. ( 14 )

29.

Predložitveno sodišče navaja, da je to stališče, o katerem se Sodišče v sodbi z dne 25. januarja 2017, van Vemde ( 15 ), ni izreklo, pomembno za njegovo odločitev.

30.

To sodišče poudarja, da če bi se navedena izjava štela za neveljavno, bi se nacionalna pravila o prenosu Okvirnega sklepa 2008/909 v skladu z njegovim členom 25 uporabila za izpolnitev obveznosti izvršitve kazenske sankcije, kot se zahteva v členu 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, s čimer bi se izognili nekaznovanosti zadevne osebe. Predložitveno sodišče bi v takem primeru moralo preučiti, prvič, ali je prehodno nacionalno pravo, in sicer člen 5:2(3) WETS v delu, ki določa, da se ta nacionalna zakonodaja ne uporablja za sodne odločbe, ki so postale pravnomočne pred 5. decembrom 2011, mogoče razlagati v skladu z Okvirnim sklepom 2008/909 ter, drugič, ali bo v primeru zavrnitve predaje na podlagi člena 6(2), (3) in (5) OLW dejanska izvršitev kazni na Nizozemskem zagotovljena.

31.

Če bi predložitveno sodišče na obe vprašanji odgovorilo pritrdilno, bi bilo mogoče predajo D. A. Popławskega zavrniti in kazen izvršiti na Nizozemskem v skladu s členom 6(2), (3) in (5) OLW ter členom 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, kar bi bilo skladno s ciljem ponovne vključitve D. A. Popławskega v družbo.

32.

Predložitveno sodišče pojasnjuje tudi, in sicer še vedno v primeru, da izjava Kraljevine Nizozemske ne bi bila veljavna, da če bi se razlaga člena 5:2(3) WETS, ki bi bila skladna z Okvirnim sklepom 2008/909, nazadnje izkazala za nemogočo, bi se postavilo vprašanje, ali to sodišče na podlagi načela primarnosti prava Unije ne sme uporabiti te določbe, ker je nezdružljiva s tem okvirnim sklepom.

33.

Na podlagi teh ugotovitev je Rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

34.

Kraljevina Nizozemska se je po vložitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe odločila umakniti izjavo, ki jo je dala na podlagi člena 28(2) Okvirnega sklepa 2008/909. Tako je Kraljevina Nizozemska to izjavo umaknila z učinkom od 1. junija 2018, odločitev o umiku pa je bila v Uradnem listu objavljena 28. junija 2018. ( 16 )

35.

Predložitveno sodišče je 10. julija 2018 s soglasjem strank organiziralo obravnavo v drugačni sestavi in strankam omogočilo, da se izrazijo o posledicah umika navedene izjave. To sodišče je z odločbo z istega dne odločilo, da vztraja pri obeh vprašanjih za predhodno odločanje.

36.

Predložitveno sodišče je v zvezi s tem navedlo, da se po umiku izjave Kraljevine Nizozemske za položaj iz postopka v glavni stvari uporablja ureditev iz Okvirnega sklepa 2008/909. Vendar predložitveno sodišče ugotavlja, da člen 5:2(3) WETS še vedno določa, da se ta zakon, s katerim se izvaja Okvirni sklep 2008/909, ne uporablja za sodbe, ki so postale pravnomočne pred 5. decembrom 2011, kar velja za sodbo, izrečeno v zvezi z D. A. Popławskim.

37.

Predložitveno sodišče ugotavlja, da ni prepričano, da lahko to določbo razlaga skladno z Okvirnim sklepom 2008/909, zato po njegovem mnenju prvo vprašanje ostaja pomembno za rešitev spora o glavni stvari.

38.

Po mnenju predložitvenega sodišča tudi drugo vprašanje ostaja pomembno za rešitev spora o glavni stvari. To sodišče namreč ugotavlja, da je tudi država članica izdajateljica, to je Republika Poljska, podala izjavo v smislu člena 28(2) Okvirnega sklepa 2008/909. V zvezi s tem se sklicuje na sklepne predloge generalnega pravobranilca Y. Bota v zadevi Popławski ( 17 ), v katerih je ta poudaril, da je Republika Poljska izjavo podala prepozno. ( 18 )

39.

Kar zadeva razmerje med obema vprašanjema, predložitveno sodišče meni, da ne glede na odgovor na prvo vprašanje drugo vprašanje ostaja pomembno in obratno. V zvezi s tem to sodišče svojo predložitveno odločbo dopolnjuje z naslednjimi elementi.

40.

Po njegovem mnenju bi v primeru, da izjava Republike Poljske ne bi bila veljavna, obe državi članici morali uporabiti ureditev iz Okvirnega sklepa 2008/909. Kar zadeva Kraljevino Nizozemsko, bi predložitveno sodišče torej moralo najprej preučiti, ali lahko člen 5:2(3) WETS razlaga skladno s tem okvirnim sklepom. Če te določbe ne bi bilo mogoče razlagati skladno z Okvirnim sklepom 2008/909, se WETS ne bi uporabil in tako ne bi bilo zagotovljeno, da bo Kraljevina Nizozemska dejansko izvršila kazen. V tem primeru bi odgovor na prvo vprašanje ostal pomemben. Če pa bi bilo člen 5:2(3) WETS mogoče razlagati skladno z Okvirnim sklepom 2008/909, predložitveno sodišče ugotavlja, da bi moralo preučiti, ali je na podlagi WETS izvršitev kazni dejansko zagotovljena.

41.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem Sodišče prosi, naj odloči, ali nacionalno sodišče, ki nacionalnih določb, sprejetih na podlagi okvirnega sklepa, ne more razlagati tako, da bi doseglo rezultat, skladen s tem okvirnim sklepom, na podlagi načela primarnosti prava Unije ne sme uporabiti teh določb, ki so v nasprotju z navedenim okvirnim sklepom.

42.

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem Sodišče prosi, naj odloči, ali ima izjava države članice iz člena 28(2) Okvirnega sklepa 2008/909 lahko pravne učinke, če ni bila podana ob sprejetju tega okvirnega sklepa, temveč na poznejši datum.

43.

Analizo bom začel s preučitvijo tega drugega vprašanja, ker bi bilo mogoče z njo opredeliti pravni okvir, ki se uporablja za izvršitev kazni, ki je bila D. A. Popławskemu izrečena na Poljskem, na Nizozemskem.

44.

Spomniti je treba, da čeprav člen 28(1) Okvirnega sklepa 2008/909 določa, da se zaprosila za priznanje in izvršitev kazenskih sankcij, prejeta po 5. decembru 2011, obravnavajo v skladu s pravili, ki jih države članice sprejmejo na podlagi tega okvirnega sklepa, člen 28(2) navedenega okvirnega sklepa vseeno vsaki državi članici dovoljuje, da poda izjavo, ki odloži uporabo tega okvirnega sklepa.

45.

Težava nastane, ker mora biti v skladu z besedilom člena 28(2) Okvirnega sklepa 2008/909 izjava podana „ob sprejetju [tega] okvirnega sklepa“.

46.

Tako kot generalni pravobranilec Y. Bot ( 19 ) menim, da mora biti izjava, ki je predmet člena 28(2) Okvirnega sklepa 2008/909, podana na kakršen koli način ob sprejetju tega okvirnega sklepa in mora natančno izražati izbiro zadevne države članice glede datuma izreka pravnomočnih sodb, pred katerim se Okvirni sklep ne uporablja. Člen 28(2) tega okvirnega sklepa namreč državam članicam daje določeno polje proste presoje pri določitvi tega datuma, če ta ni poznejši od 5. decembra 2011.

47.

Poleg tega ugotavljam, da so primeri, v katerih je z Okvirnim sklepom 2008/909 državam članicam dovoljeno, da izjave ne podajo le ob sprejetju tega okvirnega sklepa, temveč tudi pozneje, zelo jasno navedeni v tem okvirnem sklepu. Napotujem zlasti na člen 4(7) in člen 7(4) tega okvirnega sklepa.

48.

Iz navedenega izhaja, da kadar je bila izjava države članice v zvezi s členom 28 Okvirnega sklepa 2008/909 v nasprotju z zahtevo iz člena 28(2) tega okvirnega sklepa podana po sprejetju navedenega okvirnega sklepa, ne more imeti pravnih učinkov.

49.

Ker je bila, kot je predložitveno sodišče obvestilo Sodišče, izjava, ki jo je Kraljevina Nizozemska podala na podlagi člena 28(2) Okvirnega sklepa 2008/909, umaknjena z učinkom od 1. junija 2018, se drugo vprašanje ne nanaša več na to izjavo, temveč se zdaj nanaša na izjavo, ki jo je Republika Poljska podala na podlagi iste določbe.

50.

Očitno pa je, da je Svet Evropske unije izjavo Republike Poljske prejel 23. februarja 2011, preden je bila 1. junija 2011 objavljena v Uradnem listu. ( 20 )

51.

Ker ne obstaja uradna formulacija natančne izjave Republike Poljske, ki bi bila starejša od dokumenta, ki ga je Svet prejel 23. februarja 2011, posledično menim, da izjava Republike Poljske ne more imeti pravnih učinkov, saj je bila podana zunaj roka. ( 21 )

52.

Ker ni bila podana izjava, ki bi izpolnjevala pogoje iz člena 28(2) Okvirnega sklepa 2008/909, je člen 28(1) tega okvirnega sklepa tisti, ki določa področje uporabe ratione temporis pravil iz navedenega okvirnega sklepa, to je za zaprosila, prejeta po 5. decembru 2011.

53.

Zaprosilo, naj se kazen, izrečena D. A. Popławskemu, izvrši na Nizozemskem, bodo torej urejala pravila, ki sta jih ta država članica in Poljska sprejeli na podlagi Okvirnega sklepa 2008/909.

54.

Torej je treba z vidika izvršitve kazni, ki je bila D. A. Popławskemu izrečena na Poljskem, na Nizozemskem, za katero se uporablja ureditev, izhajajoča iz Okvirnega sklepa 2008/909, obravnavati prvo vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče.

55.

Kot sem navedel zgoraj, predložitveno sodišče Sodišče prosi, naj odloči, ali nacionalno sodišče, ki nacionalnih določb, sprejetih na podlagi okvirnega sklepa, ne more razlagati tako, da bi doseglo rezultat, skladen s tem okvirnim sklepom, na podlagi načela primarnosti prava Unije ne sme uporabiti teh določb, ki so v nasprotju z navedenim okvirnim sklepom.

56.

To vprašanje se nanaša na dve kategoriji določb nizozemskega prava, ki ju zaradi nezdružljivosti teh določb z – glede na posamezen primer – Okvirnim sklepom 2002/584 ali Okvirnim sklepom 2008/909 predložitveno sodišče ne bi smelo uporabiti, če bi bil odgovor na navedeno vprašanje pritrdilen.

57.

Na eni strani gre za člen 6(2), (3) in (5) OLW, s katerim se izvaja člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584.

58.

Na drugi strani gre za člen 5:2(3) WETS, iz katerega izhaja, da se pravila, ki jih je Kraljevina Nizozemska sprejela na podlagi Okvirnega sklepa 2008/909, ne uporabljajo za sodne odločbe, ki so postale pravnomočne pred 5. decembrom 2011. Ta določba je torej v nacionalnem pravu odsev izjave, ki jo je Kraljevina Nizozemska podala na podlagi člena 28(2) tega okvirnega sklepa in ki jo je ta država članica umaknila z učinkom od 1. junija 2018.

59.

Preden se bom opredelil do načelnega vprašanja glede učinkov, ki jih ima lahko okvirni sklep na nacionalno pravo, je treba pojasniti okvir, v katerega se to vprašanje umešča. Torej bom najprej spomnil na dve točki, v zvezi s katerima je Sodišče v sodbi Popławski ugotovilo nezdružljivost med nizozemsko zakonodajo in členom 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584.

60.

Na prvem mestu, Sodišče je spomnilo, da člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 določa razlog za fakultativno neizvršitev ENP, v skladu s katerim izvršitveni pravosodni organ „lahko“ zavrne izvršitev ENP, izdanega zaradi izvršitve zaporne kazni, če med drugim zahtevana oseba prebiva v izvršitveni državi članici – kot je to v postopku v glavni stvari – in se ta država „zaveže“, da bo to kazen izvršila v skladu s svojim nacionalnim pravom. ( 22 ) Po mnenju Sodišča „[i]z besedila člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 torej izhaja […], da mora imeti v primeru, da se država članica odloči, da bo to določbo prenesla v nacionalno pravo, izvršitveni pravosodni organ kljub temu polje proste presoje v zvezi s tem, ali je treba izvršitev ENP zavrniti ali ne. V zvezi s tem mora imeti ta organ možnost, da upošteva razlog za fakultativno izvršitev iz te določbe, ki je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča ta, da se izvršitvenemu pravosodnemu organu omogoči, da kot posebej pomembno izpostavi možnost, da se zahtevani osebi po prestani kazni, na katero je bila obsojena, omogočijo boljše možnosti za ponovno vključitev v družbo.“ ( 23 )

61.

Sodišče je tako poudarilo prvi razlog nezdružljivosti nizozemskega prava s členom 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, ker mora na podlagi tega prava izvršitveni pravosodni organ izvršitev ENP zavrniti, kadar zahtevana oseba prebiva v tej državi članici, v kateri je ta organ, in ker ta organ torej nima polja proste presoje glede nadaljnjih ukrepov v zvezi z ENP. ( 24 )

62.

Na drugem mestu, Sodišče je ugotovilo, da „[i]z besedila člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 izhaja tudi […], da vsaka zavrnitev izvršitve ENP v zameno predpostavlja resnično zavezo izvršitvene države članice, da bo izvršila zaporno kazen, ki je bila izrečena zahtevani osebi, tako da ni mogoče šteti, da lahko zgolj okoliščina, da se je ta država izrekla za ‚pripravljeno‘ izvršiti to kazen, upraviči tako zavrnitev. Iz tega sledi, da mora izvršitveni pravosodni organ pred vsako zavrnitvijo izvršitve ENP preveriti možnost dejanske izvršitve kazni v skladu s svojim nacionalnim pravom. Če izvršitvena država članica dejansko ne more izvršiti kazni, mora izvršitveni pravosodni organ izvršiti ENP in torej zahtevano osebo predati odreditveni državi članici.“ ( 25 )

63.

Sodišče je tako poudarilo drugi razlog za nezdružljivost nizozemskega prava s členom 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, ker na podlagi tega prava za zavrnitev izvršitve ENP ne velja pogoj, da se izvršitvena država članica „zave[že], da bo dejansko izvršila zaporno kazen, ki je bila izrečena […] zahtevani osebi, s čimer se ustvarja nevarnost, da bo ta […] oseba ostala nekaznovana“. ( 26 ) S tega vidika je nizozemska zakonodaja torej v nasprotju s členom 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, ker „določa le obveznost pravosodnih organov [izvršitvene] države članice, da pravosodne organe [odreditvene] države članice obvestijo, da so pripravljeni prevzeti izvršitev […] sodbe[, s katero je bila izrečena prostostna kazen], ne da bi bila na dan zavrnitve predaje zagotovljena dejanska izvršitev sodbe in niti da bi bilo to zavrnitev mogoče izpodbijati, če bi se pozneje izkazalo, da je ta prevzem nemogoče izvesti“. ( 27 )

64.

Sodišče je zaradi te ugotovljene nezdružljivosti predložitveno sodišče pozvalo, naj kar najbolj poskusi najti razlago nizozemskega prava, ki bo skladna s členom 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584.

65.

Spomniti je treba, da „iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da imajo nacionalni organi, vključno z nacionalnimi sodišči, zaradi zavezujoče narave okvirnih sklepov obveznost skladne razlage nacionalnega prava. Pri uporabi nacionalnega prava morajo torej ta sodišča, ko to pravo razlagajo, to kar najbolj razlagati glede na besedilo in namen okvirnega sklepa, zato da bi dosegla v njem določen namen. Ta obveznost skladne razlage nacionalnega prava je dejansko neločljivo povezana s sistemom Pogodbe DEU, ker nacionalnim sodiščem omogoča, da v okviru svoje pristojnosti zagotovijo polni učinek prava Unije, kadar odločajo v sporih, ki so jim predloženi.“ ( 28 )

66.

Kot priznava Sodišče, „[z]a načelo skladne razlage nacionalnega prava res veljajo nekatere omejitve. Tako je obveznost nacionalnega sodnika, da se pri razlagi in uporabi upoštevnih pravil nacionalnega prava sklicuje na vsebino okvirnega sklepa, omejena s splošnimi pravnimi načeli, zlasti z načeloma pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti. Navedeni načeli nasprotujeta predvsem temu, da bi se lahko z navedeno obveznostjo na temelju posameznega okvirnega sklepa in neodvisno od zakona, sprejetega za njegovo izvajanje, določila oziroma povečala kazenska odgovornost tistih, ki kršijo njegove določbe.“ ( 29 )

67.

Poleg tega se obveznost skladne razlage „ne more uporabiti tako, da bi se nacionalno pravo razlagalo contra legem“. ( 30 )

68.

Vendar je po mnenju Sodišča res, da „načelo skladne razlage zahteva, da nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in ob uporabi načinov razlage, ki jih priznava nacionalno pravo, naredijo vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek zadevnega okvirnega sklepa in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem“. ( 31 )

69.

V tem kontekstu je Sodišče že presodilo, da „obveznost skladne razlage nacionalna sodišča zavezuje, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji okvirnega sklepa“. ( 32 )

70.

Sodišče je tako presodilo, da „je nacionalno sodišče, če meni, da določbe nacionalnega prava ne more razlagati v skladu z okvirnim sklepom, ker je vezano na razlago, ki jo je glede te nacionalne določbe podalo nacionalno vrhovno sodišče v odločbi o razlagi, dolžno samo zagotoviti polni učinek okvirnega sklepa, tako da po potrebi na podlagi lastne pristojnosti ne uporabi razlage, ki jo je podalo nacionalno vrhovno sodišče, če ta razlaga ni v skladu s pravom Unije“. ( 33 )

71.

Glede na ta pregled obsega in meja obveznosti skladne razlage nacionalnega prava je treba predložitveno sodišče znova pozvati, naj stori vse, kar lahko, da poskusi z razlago doseči uporabo člena 6(2), (3) in (5) OLW, ki bi bila skladna s ciljem člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584. Enako si je treba prizadevati v zvezi s členom 5:2(3) WETS, da bi se dosegla razlaga, ki bi bila skladna z Okvirnim sklepom 2008/909. Primarnost okvirnih sklepov nad nacionalnim pravom se mora namreč kazati predvsem v obveznosti za nacionalna sodišča, da svoje nacionalno pravo razlagajo skladno s temi okvirnimi sklepi.

72.

Preden bom v zvezi s tem predložitvenemu sodišču podal napotke, je treba pojasniti, kakšna mora biti povezava med Okvirnim sklepom 2002/584 in Okvirnim sklepom 2008/909.

73.

Povezava med Okvirnim sklepom 2002/584 in Okvirnim sklepom 2008/909 je pojasnjena v členu 25 zadnjenavedenega okvirnega sklepa, naslovljenem „Izvrševanje kazenskih sankcij na podlagi [ENP]“, ki določa, da se „[b]rez poseganja v Okvirni sklep [2002/584] določbe tega okvirnega sklepa smiselno uporabljajo – kolikor so združljive z določbami navedenega okvirnega sklepa – za izvrševanje kazenskih sankcij v primerih, ko se država članica zaveže k izvršitvi kazenske sankcije v primerih iz člena 4(6) [Okvirnega sklepa 2002/584], ali če je v skladu s členom 5(3) navedenega okvirnega sklepa postavila pogoj, da je osebo treba vrniti zadevni državi članici, da bi v njej prestala kazen, s čimer se izogne nekaznovanosti zadevne osebe“. ( 34 )

74.

Ta člen je treba razlagati z vidika uvodne izjave 12 Okvirnega sklepa 2008/909, iz katere izhaja, da smiselna uporaba tega okvirnega sklepa za izvrševanje kazenskih sankcij v primerih iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 „pomeni, da bi lahko država izvršiteljica brez poseganja v [navedeni okvirni sklep] preverjala obstoj razlogov za nepriznanje in neizvršitev iz člena 9 tega okvirnega sklepa, vključno s preverjanjem dvojne kaznivosti, če je država izvršiteljica podala izjavo v skladu s členom 7(4) tega okvirnega sklepa kot pogoj za priznanje in izvršitev sodbe z namenom predaje osebe ali izvršitve kazenske sankcije v primerih iz člena 7(4) Okvirnega sklepa [2002/584]“.

75.

Iz teh določb je mogoče sklepati, da če se ureditev iz Okvirnega sklepa 2008/909 uporablja za izvršitev kazenske sankcije, kadar se izvršitvena država članica ne namerava sklicevati na razlog za nepriznanje in neizvršitev iz člena 9 tega okvirnega sklepa ter poleg tega izvršitveni pravosodni organ meni, da bi izvršitev kazni v tej državi članici omogočila lažjo ponovno vključitev obsojene osebe v družbo, nič ne nasprotuje temu, da navedena država lahko sprejme trdno in dokončno zavezo, da bo izvršila navedeno kazen. Pogoji, ki se zahtevajo za to, da izvršitveni pravosodni organ lahko zavrne predajo, so torej izpolnjeni. Interes za ponovno vključitev obsojene osebe v družbo se torej pridružuje interesu, da se prepreči neizvršitev prostostne kazni. Zaradi nujnosti uskladitve teh dveh interesov je še pomembneje, da predložitveno sodišče poskusi najti razlago nacionalnega prava, ki bo členu 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 zagotovila polni učinek.

76.

Kot je Sodišče opozorilo v sodbi Popławski, ni pristojno za razlago nacionalnega prava držav članic. ( 35 ) Torej mora predložitveno sodišče samo presoditi, ali se nizozemsko pravo lahko razlaga skladno s členom 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 in členom 28 Okvirnega sklepa 2008/909.

77.

Vendar je Sodišče, ko je „pozvano, naj nacionalnemu sodišču v okviru postopka predhodnega odločanja da koristen odgovor, pristojno, da na podlagi spisa v postopku v glavni stvari ter pisnih in ustnih stališč, ki so mu predložena, navede smernice, da lahko nacionalno sodišče o zadevi odloči“. ( 36 )

78.

V tem primeru bi izvajanje člena 6(2), (3) in (5) OLW v okviru spora o glavni stvari predpostavljalo, da je to nacionalno določbo, da bi bila skladna s členom 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, mogoče razlagati, kot sledi.

79.

Prvič, člen 6(2), (3) in (5) OLW bi moralo biti mogoče razlagati tako, da uvaja razlog za fakultativno zavrnitev izvršitve ENP v zvezi z zahtevano osebo, tako da bi pravosodni organ izvršitvene države članice imel polje proste presoje glede izvršitve ali zavrnitve izvršitve tega ENP.

80.

Zdi se, da predložitveno sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe dvomi, da je taka razlaga nacionalnega prava mogoča, tudi če je hkrati iz drugih preudarkov, ki jih navaja, razvidno, da to po njegovem mnenju ni največja ovira za dosego rešitve, ki bi bila skladna z določbami člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584.

81.

Drugič – in vprašanja predložitvenega sodišča se v bistvu nanašajo na to točko – da bi bil člen 6(2), (3) in (5) OLW skladen z zahtevo iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, bi ga moralo biti mogoče razlagati tako, da izvršitveni pravosodni organ lahko uveljavi možnost, da zavrne izvršitev ENP, samo če zagotovi dejansko izvršitev kazni, izrečene D. A. Popławskemu, na Nizozemskem.

82.

V zvezi s tem ni več potrebna razprava o vprašanju, ali člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, kadar država članica kot pogoj za prevzem izvršitve prostostne kazni določa pravno podlago v mednarodni pogodbi, lahko sam pomeni pogodbeno podlago, zahtevano v nacionalnem pravu.

83.

Kot sem namreč navedel zgoraj, se je Kraljevina Nizozemska odločila, da z učinkom od 1. junija 2018 umakne izjavo, ki jo je dala na podlagi člena 28(2) Okvirnega sklepa 2008/909. Posledica umika te izjave je, da bi se določbe tega okvirnega sklepa morale ratione temporis uporabiti za zaprosilo za izvršitev kazenske sankcije v primeru, ko se v skladu s členom 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 država članica zaveže, da bo izvršila to kazensko sankcijo.

84.

V zvezi s tem opozarjam, da se Okvirni sklep 2008/909 v nizozemskem pravu izvaja z WETS. Od začetka veljavnosti te zakonodaje v členu 6(3) OLW ni več omenjeno, da je za izvršitev kazenske sankcije v primeru zavrnitve predaje potrebna pogodbena podlaga. Ta sprememba besedila je logična, ker člen 26(1) Okvirnega sklepa 2008/909, kot je navedeno v njem, od 5. decembra 2011 v odnosih med državami članicami nadomešča ustrezne določbe več evropskih konvencij.

85.

Zato predložitveno sodišče lahko meni, da se z izvajanjem nacionalnih pravil, sprejetih na podlagi Okvirnega sklepa 2008/909, lahko zagotovi, da bo kazen, naložena D. A. Popławskemu, dejansko lahko izvršena na Nizozemskem.

86.

Ob tem je izvajanje takih nacionalnih pravil v tem primeru ovirano s členom 5:2(3) WETS, ker ta – naj spomnim – določa, da se navedena pravila ne uporabljajo za sodne odločbe, ki so postale pravnomočne pred 5. decembrom 2011.

87.

Zaradi neobstoja izjave Kraljevine Nizozemske, podane v skladu s členom 28(2) Okvirnega sklepa 2008/909, je treba to določbo šteti za nezdružljivo s členom 28(1) tega okvirnega sklepa, ki – naj prav tako spomnim – določa, da se zaprosila, prejeta po 5. decembru 2011, obravnavajo v skladu s pravili, ki jih države članice sprejmejo na podlagi tega okvirnega sklepa, ne da bi bil pri tem kakor koli pomemben datum, ko je zadevna sodna odločba postala pravnomočna.

88.

Če bi predložitveno sodišče uporabilo vse svoje nacionalno pravo in metode razlage, ki jih ima na voljo, bi po mojem mnenju lahko sklepalo, da ker se je Kraljevina Nizozemska odločila umakniti izjavo, ki jo je podala na podlagi člena 28(2) Okvirnega sklepa 2008/909, iz tega sledi, da je nacionalna določba, namenjena izvajanju te izjave v nacionalnem pravu, brez pravne podlage. Ker je volja, ki jo je izrazila Kraljevina Nizozemska, nedvoumna, bi moralo biti mogoče obseg člena 5:2(3) WETS zlahka zmanjšati samo na podlagi nacionalnega prava, pri čemer predložitvenega sodišča ne bi ovirala razlaga contra legem.

89.

Po teh pojasnilih o tem, kako bi predložitveno sodišče nacionalno pravo lahko razlagalo tako, da bi bilo skladno z Okvirnim sklepom 2002/584 in Okvirnim sklepom 2008/909, je treba konkretno opredeliti način, kako so nacionalna pravila, s katerimi se ta okvirna sklepa izvajata, lahko povezana v položaju, kot se obravnava v postopku v glavni stvari.

90.

V zvezi s tem je treba izhajati iz ugotovitve, da ker se ureditev, ki izhaja iz Okvirnega sklepa 2008/909, uporablja za zaprosilo za izvršitev kazni, ki je bila D. A. Popławskemu izrečena na Poljskem, na Nizozemskem in ker je mogoče odpraviti negotovost, ki je bila pred tem lahko posledica uporabe ureditve, izhajajoče iz evropskih konvencij na tem področju, izvršitvena država članica lahko sprejme trdno in dokončno zavezo za izvršitev te kazni, kot se zahteva v členu 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584.

91.

Menim tudi, da ko so zahtevani pogoji iz te določbe izpolnjeni, ni mogoče dopustiti, da se izvršitev kazni v izvršitveni državi članici lahko prepreči z zavrnitvijo države članice, ki je izdala ENP, da posreduje sodbo skupaj s potrdilom iz Priloge 1 k Okvirnemu sklepu 2008/909.

92.

V zvezi s tem se ne strinjam z mnenjem Poljske, da brez njenega zaprosila ali soglasja, da se na Nizozemskem izvrši kazen, izrečena D. A. Popławskemu, do te izvršitve ne bi moglo priti. Tako stališče bi namreč odvzelo učinek razlogu za fakultativno neizvršitev iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, v zvezi s katerim se je izvršitvena država članica odločila, da ga bo izvajala v svojem nacionalnem pravu. To stališče Republike Poljske, ki ovira trdno in dokončno zavezo izvršitvene države članice, da izvrši kazen, je v nasprotju tudi s ciljem omogočiti boljše možnosti za ponovno vključitev obsojene osebe v družbo, to je ciljem, ki ga uresničujeta zadnjenavedena določba ( 37 ) in tudi Okvirni sklep 2008/909, kot je izrecno navedeno v členu 3(1) tega okvirnega sklepa. V zvezi s tem je treba poudariti, da je Sodišče že odločilo, da „socialna reintegracija državljana Unije v državi članici, v katero je resnično vključen, ni samo v njegovem interesu, ampak tudi na splošno v interesu [Unije]“. ( 38 )

93.

V nasprotju s tem, kar trdi Republika Poljska, se odreditvena država članica ne more sklicevati na člen 4(5) Okvirnega sklepa 2008/909, ko nasprotuje posredovanju sodbe skupaj s potrdilom iz Priloge 1 k temu okvirnemu sklepu.

94.

Iz te določbe res izhaja, da „[d]ržava izvršiteljica lahko na lastno pobudo zaprosi državo izdajateljico, da posreduje sodbo in potrdilo“, ter da „[p]rošnje na podlagi tega odstavka ne ustvarijo obveznosti za državo izdajateljico, da posreduje sodbo in potrdilo“.

95.

Ob tem, kot sem navedel zgoraj, je člen 25 Okvirnega sklepa 2008/909 tisti, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij na podlagi ENP, kot je sicer izrecno razvidno iz njegovega naslova. Ta določba je torej lex specialis v primerjavi s splošno ureditvijo izvrševanja kazenskih sankcij v tem okvirnem sklepu.

96.

V zvezi s tem opozarjam, da se v skladu s to določbo „brez poseganja“ v Okvirni sklep 2002/584 določbe Okvirnega sklepa 2008/909 uporabljajo za izvrševanje kazenskih sankcij v okviru člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 in samo, „kolikor so združljive“ z določbami zadnjenavedenega okvirnega sklepa. Skratka, to pomeni, da izvajanje Okvirnega sklepa 2008/909 ne more posegati v uporabo razloga za fakultativno neizvršitev iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, ker se v skladu s to določbo izvršitvena država članica zaveže, da bo izvršila zadevno kazen. Poleg tega bi bilo paradoksalno in v resnici nedosledno sklepati, da bi bila lahko volja zakonodajalca Unije, da se omogoči, da se odreditvena država članica sklicuje na pravila v Okvirnem sklepu 2008/909 – katerega namen je, naj spomnim, olajšati ponovno vključitev obsojene osebe v družbo – da bi ovirala uporabo pravil, ki jih je izvršitvena država članica sprejela za izvajanje člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, ki uresničuje povsem enak cilj. ( 39 )

97.

Iz teh preudarkov konkretno sklepam, da kadar se izvršitvena država članica v skladu z zahtevami iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 zaveže, da bo izvršila kazensko sankcijo, mora odreditvena država članica ugoditi zahtevi prve države, naj se ji posreduje sodba skupaj s potrdilom iz Priloge 1 k Okvirnemu sklepu 2008/909.

98.

Taka razlaga sistematike Okvirnega sklepa 2008/909 ter razmerja med tem okvirnim sklepom in Okvirnim sklepom 2002/584 torej v celoti izpolnjuje cilj olajšati ponovno vključitev obsojene osebe v družbo in hkrati zagotavlja dejansko izvršitev kazni.

99.

V podporo pristopu, ki ga zagovarjam, je treba spomniti tudi, da „v skladu s členom 26 Okvirnega sklepa 2008/909 slednji, kar zadeva odnose med državami članicami, nadomešča več instrumentov mednarodnega prava, da bi se v smislu uvodne izjave 5 okrepilo nadaljnje sodelovanje glede izvrševanja kazenskih sodb“. ( 40 )

100.

V nasprotju s temi instrumenti mednarodnega prava Okvirni sklep 2008/909 temelji zlasti na načelu medsebojnega priznavanja, ki je v skladu z njegovo uvodno izjavo 1 v povezavi s členom 82(1) PDEU „temelj“ pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah znotraj Unije, ki v skladu z uvodno izjavo 5 tega okvirnega sklepa temelji na posebnem vzajemnem zaupanju v pravne sisteme drugih držav članic. ( 41 ) Sodelovanje odreditvene države članice, da se omogoči izvršitev kazenske sankcije v izvršitveni državi članici v primeru iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, je konkreten izraz tega vzajemnega zaupanja.

101.

Kot je razvidno iz zgornjih preudarkov, obravnava ENP, izdanega zoper D. A. Popławskega, po postopku, ki sem ga opisal, vseeno predpostavlja kot nujni pogoj, da predložitveno sodišče lahko razlaga svoje nacionalno pravo skladno z Okvirnim sklepom 2002/584 in Okvirnim sklepom 2008/909.

102.

Ker okvirni sklepi nimajo neposrednega učinka, je namreč izključeno, da nacionalna sodišča lahko neposredno uporabijo te okvirne sklepe brez uporabe nacionalnega prava.

103.

Obravnavati pa moram primer, v katerem bi predložitveno sodišče menilo, da nacionalnega prava ne more razlagati skladno z Okvirnim sklepom 2002/584 in Okvirnim sklepom 2008/909, tudi če bi glede na napotke, ki sem jih navedel zgoraj, po mojem mnenju lahko podalo tako skladno razlago. Sicer ugotavljam, da preudarki, predstavljeni v predlogu za sprejetje predhodne odločbe in odločbi predložitvenega sodišča z dne 10. julija 2018, kažejo voljo tega sodišča, da kolikor mogoče poišče razlago nacionalnega prava, skladno s tema okvirnima sklepom, tako da bosta cilja izogniti se nekaznovanosti in olajšati ponovno vključitev obsojene osebe v družbo po prestani kazni usklajena.

104.

Na splošno menim, da čeprav ni sporno, da okvirni sklepi nimajo neposrednega učinka, njihov učinek na nacionalno pravo vseeno ne sme biti omejen le na obveznost skladne razlage nacionalnega prava, naloženo nacionalnim organom.

105.

Razumeti je namreč treba, da če nacionalne določbe, s katero se izvaja okvirni sklep, kljub prizadevanju pristojnega nacionalnega sodišča ni mogoče razlagati tako, da bi bila skladna s tem okvirnim sklepom, to pomeni, da nezdružljivost tega okvirnega sklepa in nacionalnega prava obstaja še naprej, in to kljub zavezujoči naravi okvirnih sklepov. To je v temelju v nasprotju z načelom primarnosti prava Unije. S tega vidika je edini način, da se najde rešitev za to neskladnost, zahtevati, da pristojno nacionalno sodišče ne uporabi nacionalnega predpisa, ki je v nasprotju z okvirnim sklepom.

106.

Zato, če bi se razlaga nizozemskega prava, ki bi bila skladna z Okvirnim sklepom 2002/584 in Okvirnim sklepom 2008/909, h kateri pozivam predložitveno sodišče, nazadnje izkazala za nemogočo, zlasti ker bi bila taka razlaga contra legem, polni učinek okvirnih sklepov, ki so ga dolžna zagotoviti nacionalna sodišča, ( 42 ) po mojem mnenju zahteva, da predložitveno sodišče ne uporabi nacionalnih določb, ki so v nasprotju z navedenima okvirnima sklepoma.

107.

Generalni pravobranilec Y. Bot je v sklepnih predlogih, ki jih je predstavil v zadevi Popławski ( 43 ) in zadevi Lada ( 44 ), navedel razloge, iz katerih je treba po njegovem mnenju priznati, da se je na okvirne sklepe, tudi če nimajo neposrednega učinka, mogoče sklicevati, zato da se zavrne uporaba nacionalnih določb, ki so v nasprotju z njimi. Z utemeljitvijo, predstavljeno v navedenih sklepnih predlogih, na katere napotujem, se strinjam. ( 45 )

108.

Dodati moram, da se mi ne zdi, da je sámo Sodišče v sodbi Popławski izključilo, da lahko okvirni sklep nacionalnim sodiščem nalaga obveznost, da ne uporabijo nacionalnih določb, ki so v nasprotju s tem okvirnim sklepom.

109.

Sodišče je namreč v tej sodbo opozorilo, da „morajo v skladu z [njegovo] ustaljeno sodno prakso […] države članice sprejeti vse ustrezne ukrepe, splošne ali posebne, za zagotovitev izpolnjevanja svojih obveznosti, ki izhajajo iz okvirnega sklepa“. ( 46 )

110.

Sodišče je nato navedlo, da, „[n]atančneje, iz [njegove] ustaljene sodne prakse […] izhaja, da imajo nacionalni organi, vključno z nacionalnimi sodišči, zaradi zavezujoče narave okvirnih sklepov obveznost skladne razlage nacionalnega prava“. ( 47 )

111.

Čeprav je Sodišče torej poudarilo obveznost skladne razlage nacionalnega prava, naloženo nacionalnim sodiščem, v skladu s prednostjo, ki jo po mojem mnenju utemeljeno daje tej vrsti sklicevanja na pravo Unije, se mi zdi, da opozorilo o zavezujoči naravi okvirnih sklepov in omemba, da se zavezujoči učinek okvirnih sklepov kaže „zlasti“ v obveznosti skladne razlage nacionalnega prava, naloženi nacionalnim sodiščem, puščata odprto možnost, da so ta sodišča v primeru, ko nacionalnega prava ne bi uspela razlagati skladno z okvirnim sklepom, dolžna, da tega prava ne uporabijo.

112.

Menim tudi, da se s tem, ko se dopušča, da se lahko nacionalno sodišče sklicuje na določbo okvirnega sklepa ali da se je nanjo mogoče sklicevati pred tem sodiščem, zato da se ne uporabi nacionalno pravo, ki je v nasprotju s tem okvirnim sklepom, ne predpostavlja, da taka določba izpolnjuje zahtevane pogoje za to, da ima lahko neposredni učinek, to je, da je dovolj jasna, natančna in brezpogojna.

113.

Obravnavana zadeva sicer dobro ponazarja dejstvo, da bi se s tako zahtevo posegalo v zavezujočo naravo okvirnih sklepov, ter dejstvo, da v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, dejansko obstaja resnična razlika med neposrednim učinkom in možnostjo sklicevanja na okvirni sklep, zato da se ne uporabi nacionalna določba, ki je v nasprotju z njim.

114.

Člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 po mojem mnenju ne izpolnjuje zahtevanih pogojev za to, da bi imel neposredni učinek. V zvezi s tem naj spomnim, da je v tej določbi določen razlog za fakultativno neizvršitev ENP, kar pomeni, prvič, da se države članice, kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, lahko odločijo, da to določbo prenesejo ali ne v nacionalno pravo, ( 48 ) in drugič, da mora imeti izvršitveni pravosodni organ polje proste presoje v zvezi s tem, ali je treba izvršitev ENP zavrniti ali ne. ( 49 )

115.

Torej tudi če bi okvirni sklepi lahko imeli neposredni učinek, ga člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 nikakor ne bi imel. Povedano drugače, nacionalno sodišče te določbe nikakor ne more neposredno uporabiti neodvisno od ali namesto nacionalnega predpisa, s katerim se izvaja. To pomeni, da če se z nacionalnim predpisom člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 ne izvaja pravilno in se razlaga tega nacionalnega predpisa, ki bi bila skladna s to določbo, izkaže za nemogočo, se navedeni nacionalni predpis – samo – ne bo smel uporabiti, kar v nobenem primeru ne bo povzročilo, da bo nadomeščen z uporabo člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584.

116.

V teh okoliščinah in ob upoštevanju, da prepoved neposrednega učinka okvirnih sklepov, ki so jo želeli avtorji Pogodb, v tem primeru nikakor ni vprašljiva, menim, da bi se z zavrnitvijo možnosti, da ima člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 učinek izrinjenja neskladnega nacionalnega prava, zgolj omogočilo, da države članice napačno uporabljajo razlog za neizvršitev ENP, in poseglo v zahtevo po enotni uporabi okvirnih sklepov znotraj Unije ter v načeli medsebojnega zaupanja in priznavanja. ( 50 ) Po mojem mnenju vzpostavitev območja svobode, varnosti in pravice ni mogoča, ne da bi lahko napačne uporabe prava Unije dejansko nevtralizirala nacionalna sodišča, v zvezi s katerimi je treba spomniti, da imajo pri tem vodilno vlogo.

117.

Poleg tega poudarjam, da najnovejša sodna praksa Sodišča o učinkih direktiv na nacionalno pravo potrjuje tezo, da je treba neposredni učinek razlikovati od učinka izrinjenja, ki ga imajo direktive, saj je ta posledica načela primarnosti prava Unije. Tako je Sodišče v sodbi z dne 4. oktobra 2018, Link Logistik N&N ( 51 ), naprej ugotovilo, da določba direktive ne izpolnjuje zahtevanih pogojev za to, da bi imela neposredni učinek, ( 52 ) kar mu nato ni preprečilo, da ne bi v zvezi z isto določbo ugotovilo, da „mora nacionalno sodišče, če […] skladna razlaga ni mogoča, v celoti uporabiti pravo Unije in zavarovati pravice, ki so z njim priznane posameznikom, pri čemer po potrebi [nacionalne] določbe ne uporabi, če bi njena uporaba v okoliščinah obravnavane zadeve pripeljala do rezultata, ki je v nasprotju s pravom Unije“. ( 53 )

118.

Zdaj bom navedel, kakšne bi bile posledice neuporabe člena 6(2), (3) in (5) OLW, kolikor je v nasprotju s členom 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584.

119.

Če predložitveno sodišče ne uporabi člena 6(2), (3) in (5) OLW, bo to pomenilo, da bo treba, ker ne obstaja razlog za fakultativno neizvršitev, ki bi ustrezal členu 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, izvršiti ENP, ki ga je Sąd Rejonowy w Poznaniu (okrožno sodišče v Poznanju) 7. oktobra 2013 izdalo v zvezi z D. A. Popławskim zaradi izvršitve kazni, ki jo je izreklo to sodišče. Na obravnavi je zlasti državno tožilstvo potrdilo, da v nizozemski zakonodaji obstaja pravna podlaga za izvršitev predaje.

120.

V zvezi s tem ugotavljam, da je Sodišče v sodbi Popławski zelo jasno navedlo, da „če pogoji iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 niso izpolnjeni, člen 1(2) tega okvirnega sklepa države članice zavezuje, da ENP izvršijo na podlagi načela medsebojnega priznavanja“. ( 54 ) Ta trditev bi bila brez učinka, če bi nacionalna zakonodaja, s katero je nepravilno prenesen člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 in ki je ni mogoče razlagati skladno s to določbo, lahko pomenila nepremostljivo oviro za izvršitev ENP. Povedano drugače, v takem položaju ne vem, s katerim drugim sredstvom, in ne tako, da izvršitveni pravosodni organ ne uporabi take nacionalne zakonodaje, bi bilo mogoče upoštevati pravilo, da je treba ENP načeloma izvršiti.

121.

V zvezi s tem ugotavljam, kot je tudi Sodišče pred kratkim opozorilo, da je „[n]ačelo medsebojnega priznavanja […] uporabljeno v členu 1(2) Okvirnega sklepa [2002/584], v katerem je izraženo pravilo, da države članice izvršijo vsak [ENP] na osnovi tega načela in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa. Izvršitveni pravosodni organi lahko torej načeloma izvršitev takega naloga zavrnejo samo zaradi taksativno naštetih razlogov za neizvršitev, določenih z [navedenim o]kvirnim sklepom, izvršitev [ENP] pa je lahko pogojena le z enim od pogojev, ki so v njem taksativno našteti. Zato je, medtem ko je izvršitev [ENP] načelo, zavrnitev izvršitve določena kot izjema, ki jo je treba razlagati ozko.“ ( 55 )

122.

Zato rešitve, ki jo predlaga Kraljevina Nizozemska, in sicer naj se počaka, da bo nacionalna zakonodaja spremenjena, ni mogoče sprejeti. Poleg tega ne vidim nobenega razloga pravne varnosti, ki bi lahko predložitvenemu sodišču preprečil, da zagotovi polni učinek Okvirnega sklepa 2002/584. Dodati moram, da je trditev Komisije, v skladu s katero neuporabe člena 6(2), (3) in (5) OLW ni mogoče sprejeti, ker bi bila v škodo zadevni osebi, po mojem mnenju neupoštevna. Ob upoštevanju sodne prakse, na katero sem opozoril, tak preudarek namreč ne more ovirati izvršitve ENP, kadar nacionalno sodišče razloga za fakultativno neizvršitev ne more uporabiti v skladu z Okvirnim sklepom 2002/584.

123.

Poleg tega ugotavljam, kot je Sodišče presodilo v sodbi Popławski, da „obveznost nacionalnega sodišča, da zagotovi polni učinek [tega o]kvirnega sklepa […], nikakor ne vpliva na ugotovitev kazenske odgovornosti D. A. Popławskega, ki izhaja iz sodbe, ki jo je zoper njega 5. februarja 2007 izreklo Sąd Rejonowy w Poznaniu (okrožno sodišče v Poznanju), in se a fortiori tudi ne more šteti, da to odgovornost povečuje“. ( 56 )

124.

Kar zadeva neuporabo člena 5:2(3) WETS, če bi se izkazalo, da razlaga nizozemskega prava, ki bi bila skladna z Okvirnim sklepom 2008/909, ni mogoča, bi to povzročilo samo izključitev omejitve uporabe ratione temporis nacionalnih pravil, sprejetih na podlagi tega okvirnega sklepa. V zvezi s tem poudarjam, da bi rešitev, v skladu s katero se ne bi priznavalo, da je predložitveno sodišče pooblaščeno za izključitev take časovne omejitve, pomenila, da bi se učinki izjave, ki jo je Kraljevina Nizozemska dala na podlagi člena 28(2) Okvirnega sklepa 2008/909, podaljšali, čeprav je bila ta izjava umaknjena in je bila verjetno vsekakor brez pravnih učinkov. ( 57 )

125.

Glede na navedeno torej predlagam, naj se na prvo vprašanje odgovori, da nacionalno sodišče, ki nacionalnih določb, sprejetih na podlagi okvirnega sklepa, ne more razlagati tako, da bi doseglo rezultat, skladen s tem okvirnim sklepom, na podlagi načela primarnosti prava Unije ne sme uporabiti teh določb, ki so v nasprotju z navedenim okvirnim sklepom.

126.

Glede na vse zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu, Nizozemska), odgovori: