–

za Á. Somozo Herma X. Castro Martínez, abogado,

–

za špansko vlado A. Gavela Llopis, agentka,

–

za Evropsko komisijo M. Kellerbauer in J. Rius, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 1(1) in člena 3(1) Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 98).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Ángelom Somozo Hermom in družbo Ilunión Seguridad SA na eni strani ter družbo Esabe Vigilancia SA in Fondo de Garantía Salarial (Fogasa) na drugi zaradi plačila Á. Somozi Hermu razlik v plačah in dodatnih socialnih dajatev za leta od 2010 do 2012.

3

Direktiva 2001/23 kodificira Direktivo Sveta 77/187/EGS z dne 14. februarja 1977 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (UL 1977, L 61, str. 26), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 98/50/ES z dne 29. junija 1998 (UL 1998, L 201, str. 88).

4

V uvodni izjavi 3 Direktive 2001/23 je navedeno:

„Predvideti je treba varovanje delavcev v primeru, ko se spremeni delodajalec, in zlasti zagotoviti, da se njihove pravice ohranijo.“

5

V uvodni izjavi 8 te direktive je navedeno:

„Zaradi pravne varnosti in preglednosti je bilo treba pravni koncept prenosa pojasniti glede na pravno [sodno] prakso Sodišča. Tako pojasnjevanje ni spremenilo področja uporabe Direktive 77/187/EGS, kakor ga razlaga Sodišče.“

6

Člen 1(1)(a) in (b) Direktive 2001/23 določa:

7

Člen 3 Direktive 2001/23 določa:

„1.   Pravice in obveznosti odsvojitelja, ki izhajajo iz na dan prenosa obstoječe pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, se na podlagi takega prenosa prenesejo na pridobitelja.

Države članice lahko določijo, da sta od dneva prenosa odsvojitelj in pridobitelj solidarno odgovorna, kar zadeva obveznosti, nastale pred dnevom prenosa na podlagi pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, ki je obstajalo na dan prenosa.

[…]

3.   Po prenosu pridobitelj še naprej zagotavlja s kolektivno pogodbo dogovorjene delovne pogoje, kakršne je na podlagi te pogodbe zagotavljal odsvojitelj, do dneva prenehanja veljavnosti ali izteka te kolektivne pogodbe ali do dneva uveljavitve ali začetka uporabljanja druge kolektivne pogodbe.

Države članice lahko omejijo obdobje zagotavljanja takih delovnih pogojev, s pridržkom, da ni krajše od enega leta.

8

Člen 8 te direktive določa:

„Ta direktiva ne vpliva na pravico držav članic, da uporabljajo ali sprejmejo za delavce ugodnejše zakone ali druge predpise ali da spodbujajo ali dopuščajo za delavce ugodnejše kolektivne pogodbe ali sporazume med socialnimi partnerji.“

9

Pravila, ki veljajo za delavce v primeru prenosa gospodarskih enot, so določena v Real Decreto Legislativo 1/1995 por el que se aprueba el texto refundido de la Ley del Estatuto de los Trabajadores (kraljeva zakonska uredba 1/1995 o potrditvi spremenjenega besedila zakona o delovnih razmerjih) z dne 24. marca 1995 (BOE št. 75 z dne 29. marca 1995, str. 9654) v različici, ki izhaja iz zakona 12/2001 z dne 9. julija 2001 (BOE št. 164 z dne 10. julija 2001, str. 24890, v nadaljevanju: zakon o delovnih razmerjih).

10

Člen 44 zakona o delovnih razmerjih določa:

„1.   Prenos podjetja, delovnega centra ali samostojne proizvodne enote tega podjetja sam po sebi ne pomeni, da delovno razmerje preneha; na novega delodajalca preidejo pravice in obveznosti prejšnjega delodajalca, ki jih ima na podlagi pogodbe o zaposlitvi in socialne varnosti, vključno z obveznostmi glede pokojnin pod pogoji, ki jih določa veljavna posebna zakonodaja, in na splošno z vsemi obveznostmi na področju dodatne socialne varnosti, ki jih je imel odsvojitelj.

2.   Za namene tega člena se za prenos podjetja šteje prenos gospodarske enote, ki ohrani svojo identiteto, se pravi organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ki je glavna ali stranska.

3.   Brez poseganja v določbe zakonodaje, ki ureja socialno varnost, odsvojitelj in pridobitelj pri prenosih, pri katerih gre za pravne posle inter vivos, tri leta odgovarjata solidarno za obveznosti iz delovnega razmerja, ki so nastale pred prenosom in ki še niso bile izpolnjene.“

11

Člen 14 Convenio colectivo estatal de las empresas de seguridad (državna kolektivna pogodba za podjetja za varovanje, BOE št. 99 z dne 25. aprila 2013, str. 31668, v nadaljevanju: kolektivna pogodba za podjetja za varovanje) določa:

„Ob upoštevanju značilnosti in posebnih okoliščin dejavnosti, ki zahtevajo mobilnost delavcev z enega delovnega mesta na drugo, je namen te določbe zagotoviti stabilnost zaposlitve delavcev v tem sektorju, ne pa stabilnosti delovnega mesta, na podlagi naslednje izvedbene ureditve, ki velja za varnostne službe, za varnostne sisteme, za osebno varovanje in za storitve zasebnega varovanja na podeželju:

Če podjetje preneha opravljati storitve za javnopravno ali zasebnopravno stranko na podlagi odpovedi pogodbe o opravljanju storitev iz katerega koli razloga, je novo podjetje, ki prevzame opravljanje storitev, vsekakor dolžno prevzeti pogodbe delavcev, razporejenih na delo v okviru navedene pogodbe in na ta kraj opravljanja dela, ne glede na vrsto njihove pogodbe oziroma njihovo zaposlitev, če se dokaže dopolnitev dejanske minimalne delovne dobe sedmih mesecev takoj pred datumom prevzema pogodb delavcev, razporejenih na delo v okviru navedene pogodbe, pri čemer to obdobje vključuje redne odsotnosti delavca – ki opravlja prevzeto storitev – ki so določene v členih 45, 46 in 50 te kolektivne pogodbe, primere začasne nezmožnosti in disciplinske izključitve, ne glede na razlog, razen neplačanega dopusta iz člena 48, kar ne vključuje delavcev, ki so bili najeti, da opravijo določeno nalogo ali storitev.

[…]

[…]

12

Á. Somoza Hermo je kot varnostnik opravljal delo za družbo Esabe Vigilancia, podjetje, ki je imelo sklenjeno pogodbo za opravljanje varnostne službe pri Museo de las Peregrinaciones de Santiago de Compostela (romarski muzej v Santiagu de Composteli, Španija), ki spada pod Consellería de Cultura de la Xunta de Galicia (ministrstvo za kulturo Galicije, Španija).

13

Pogodba za opravljanje storitev varnostne službe je bila 16. oktobra 2012 sklenjena z družbo Vigilancia Integrada SA (v nadaljevanjua: VINSA), ki je postala družba Ilunión Seguridad in ki je z navedenim dnem prevzela obveznosti, ki izhajajo iz pogodb o zaposlitvi delavcev v podjetju, ki je prej opravljalo navedene storitve, med katerimi je tudi pogodba Á. Somoze Herma.

14

Glede tega je družba VINSA Á. Somozo Herma obvestila, da bi v skladu s kolektivno pogodbo za podjetja za varovanje razlike v plačah in dodatne socialne dajatve, ki jih je za leta od 2010 do 2012 odobrila družba Esabe Vigilancia in ki še niso bile prejete, morala plačati zadnjenavedena.

15

Ker ti podjetji Á. Somozi Hermu nista hoteli izplačati zahtevanih zneskov, je ta pri Juzgado de lo Social no 3 de Santiago de Compostela (delovno sodišče št. 3 v Santiagu de Composteli, Španija) vložil tožbo za plačilo navedenih zneskov.

16

To sodišče je tej zahtevi delno ugodilo in družbama Esabe Vigilancia in VINSA naložilo, naj solidarno plačata dolgove, za katere je štelo, da niso zastarali na podlagi člena 44(1) zakona o delovnih razmerjih.

17

Družba VINSA je zoper sodbo navedenega sodišča vložila pritožbo pri Tribunal Superior de Justicia de Galicia (vrhovno sodišče Galicije, Španija) in navedla, da določba, ki se uporabi, ni člen 44 zakona o delovnih razmerjih, temveč člen 14 kolektivne pogodbe za podjetja za varovanje, ki nalaga prehod pravic in obveznosti podjetja odsvojitelja, ki izhajajo iz pogodb o zaposlitvi, na podjetje, ki ima sklenjeno pogodbo. Trdi, da mu ta subrogacija nalaga zgolj prevzem obveznosti, ki izhajajo iz pogodb o zaposlitvi od datuma sklenitve pogodbe o opravljanju storitev, odvezuje pa ga obveznosti, nastalih pred tem datumom.

18

Tudi Á. Somoza Hermo je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo pri Tribunal Superior de Justicia de Galicia (vrhovno sodišče Galicije) glede predlogov za plačilo razlik v plačah, ki jim ni bilo ugodeno.

19

Predložitveno sodišče opozarja, da je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) v sodbi z dne 7. aprila 2016 razsodilo, da se člen 14 kolektivne pogodbe za podjetja za varovanje nanaša na časovno nasledstvo dveh podjetij, ki sta odgovorni za opravljanje storitve zasebnega varovanja. To nasledstvo obvezno pomeni, da pridobitelj prevzame delavce prejšnjega podjetja.

20

V skladu z navedeno sodbo v primerih nasledstva pogodbenih strank do subrogacije ne pride na podlagi člena 44 zakona o delovnih razmerjih, če ni prišlo do prenosa sredstev podjetja ali prenosa osebja v tistih sektorjih, v katerih dejavnost v bistvu temelji na fizičnem delu. V takih primerih torej pride do subrogacije na podlagi veljavne kolektivne pogodbe. Zato prevzem delavcev prejšnjega podjetja ne pomeni isto kot prenos osebja, ki izhaja iz dejstva, da nova družba, ki je sklenila pogodbo za opravljanje storitev, prostovoljno prevzame večino delavcev, ki so opravljali zadevne storitve. Nasprotno, v teh primerih prenos osebja izhaja iz upoštevanja določb iz veljavne kolektivne pogodbe. Novo podjetje, ki je sklenilo pogodbo za opravljanje storitev, bi lahko izvajanje zadevnih storitev naložilo svojim zaposlenim, vendar je na podlagi kolektivne pogodbe zavezano prevzeti delavce, ki jih je prejšnje podjetje, ki je imelo sklenjeno pogodbo za opravljanje storitev, določilo za opravljanje teh storitev.

21

Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) je menilo, da sodna praksa Sodišča iz sodbe z dne 24. januarja 2002, Temco (C‑51/00, EU:C:2002:48), tej ugotovitvi ne nasprotuje, ker subrogacija, ki jo nalaga kolektivna pogodba za podjetja za varovanje, ne izhaja iz položaja, ki spada na področje uporabe Direktive 2001/23 ali člena 44 zakona o delovnih razmerjih. Člen 44 zakona o delovnih razmerjih in člen 14 kolektivne pogodbe za podjetja za varovanje se namreč dopolnjujeta oziroma si ne nasprotujeta, saj ureditev iz kolektivne pogodbe, ki ureja drugačen dejanski stan, izboljša ta položaj z uporabo enega od učinkov, ki ga je zakonska ureditev določila za svoje področje uporabe.

22

Predložitveno sodišče se torej v bistvu sprašuje, ali v okviru dejavnosti, ki v bistvu temelji na fizičnem delu, subrogacija med podjetjema, do katere pride po prenosu pogodbe o opravljanju storitev, na podlagi kolektivne pogodbe, ki določa, da mora podjetje pridobitelj zaposliti delavce podjetja, ki je imelo prej sklenjeno pogodbo o opravljanju storitev, spada na področje uporabe Direktive 2001/23. Če je odgovor pritrdilen, se sprašuje, ali je določba veljavne kolektivne pogodbe, v skladu s katero je izključena solidarna odgovornost odsvojitelja in pridobitelja glede izpolnitve pogodbenih obveznosti, nastalih na podlagi pogodb o zaposlitvi pred datumom prenosa opravljanja zadevnih storitev, združljiva s členom 3(1) te direktive.

23

V teh okoliščinah je Tribunal Superior de Justicia de Galicia (vrhovno sodišče Galicije) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

24

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 1(1) Direktive 2001/23 razlagati tako, da se ta direktiva uporablja za položaj, v katerem naročnik odpove pogodbo o opravljanju storitev varovanja razstavljenih del, sklenjeno z nekim podjetjem, in za opravljanje te storitve sklene novo pogodbo z nekim drugim podjetjem, ki na podlagi kolektivne pogodbe prevzame z vidika števila in usposobljenosti bistven del zaposlenih, ki jih je prvo podjetje določilo za opravljanje navedene storitve, kadar zadevna dejavnost temelji predvsem na fizičnem delu.

25

Člen 1(1)(a) Direktive 2001/23 določa, da se ta direktiva uporablja za vsak prenos podjetja, obrata ali dela podjetja ali obrata na drugega delodajalca, ki je posledica pogodbenega prenosa ali združitve.

26

V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da obsega te določbe ni mogoče določiti zgolj na podlagi jezikovne razlage. Zaradi razlik med jezikovnimi različicami te direktive in razhajanj v nacionalnih zakonodajah glede pojma pogodbenega prenosa je Sodišče ta pojem razlagalo dovolj prožno, da se zadosti cilju navedene direktive, ki je – kot je razvidno iz njene uvodne izjave 3 – varovanje delavcev ob zamenjavi delodajalca (sodba z dne 20. januarja 2011, CLECE, C‑463/09, EU:C:2011:24, točka 29 in navedena sodna praksa).

27

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča namreč področje uporabe Direktive 2001/23 obsega vse primere spremembe – v okviru pogodbenih razmerij – fizične ali pravne osebe, ki je odgovorna za obratovanje podjetja in prevzame obveznosti delodajalca do zaposlenih v podjetju. Tako za uporabo Direktive 2001/23 ni nujno, da med odsvojiteljem in pridobiteljem obstaja neposredno pogodbeno razmerje, saj se prenos lahko opravi s posredovanjem tretje osebe (sodba z dne 19. oktobra 2017, Securitas, C‑200/16, EU:C:2017:780, točka 23 in navedena sodna praksa).

28

Iz tega izhaja, da neobstoj pogodbene vezi med podjetjema, ki jima je bilo zaporedoma zaupano zadevno varovanje razstavljenih del, ne vpliva na odgovor na vprašanje, ali se Direktiva 2001/23 uporablja za položaj, kot je ta v postopku v glavni stvari (glej v tem smislu sodbo z dne 19. oktobra 2017, Securitas, C‑200/16, EU:C:2017:780, točka 24).

29

Opozoriti je tudi treba, da se mora v skladu s členom 1(1)(b) Direktive 2001/23 – da se ta direktiva lahko uporabi – prenos nanašati na „gospodarsko enoto, ki ohrani svojo identiteto, se pravi organiziran skupek virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali je ta dejavnost glavna ali stranska“.

30

Da bi bilo mogoče ugotoviti, ali je ta pogoj dejansko izpolnjen, je treba upoštevati vse dejanske okoliščine, ki opredeljujejo zadevni posel, med katerimi so zlasti vrsta zadevnega podjetja ali obrata, to, ali je bil opravljen prenos opredmetenih sredstev, kot so nepremičnine in premičnine, vrednost neopredmetenih sredstev ob prenosu, to, ali je novi delodajalec prevzel večino zaposlenih, morebitni prenos strank ter stopnja podobnosti dejavnosti, ki se opravljajo pred prenosom in po njem, in trajanje morebitne prekinitve teh dejavnosti. Te elemente je treba presojati v okviru ocene vseh okoliščin obravnavanega primera in se jih zato ne sme obravnavati ločeno (sodba z dne 19. oktobra 2017, Securitas, C‑200/16, EU:C:2017:780, točka 26 in navedena sodna praksa).

31

Natančneje, Sodišče je menilo, da mora nacionalno sodišče pri presoji dejanskih okoliščin, ki opredeljujejo zadevni posel, med drugim upoštevati vrsto podjetja ali obrata, za katerega gre (sodbi z dne 26. novembra 2015, Aira Pascual in Algeposa Terminales Ferroviarios, C‑509/14, EU:C:2015:781, točka 33, in z dne 19. oktobra 2017, Securitas, C‑200/16, EU:C:2017:780, točka 27).

32

Iz tega izhaja, da je pomen, ki ga je treba priznati različnim merilom za obstoj prenosa v smislu Direktive 2001/23, nujno odvisen od dejavnosti, ki se opravlja, ali celo od metod proizvodnje ali obratovanja zadevnega podjetja, obrata ali dela obrata (sodba z dne 19. oktobra 2017, Securitas, C‑200/16, EU:C:2017:780, točka 28 in navedena sodna praksa).

33

Sodišče je že opozorilo, da lahko gospodarska enota v nekaterih sektorjih deluje brez kakršnih koli pomembnih opredmetenih ali neopredmetenih sredstev, tako da ohranitev njene identitete po poslu, katerega predmet je, logično ne more biti odvisna od prenosa takih sredstev (sodba z dne 20. januarja 2011, CLECE, C‑463/09, EU:C:2011:24, točka 35 in navedena sodna praksa).

34

Sodišče je tako odločilo, da ker lahko v nekaterih delovno intenzivnih sektorjih skupina delavcev, ki je trajno vključena v skupno dejavnost, pomeni gospodarsko enoto, taka enota lahko ohrani identiteto tudi po prenosu, kadar novo vodstvo podjetja ne le nadaljuje zadevno dejavnost, ampak prevzame tudi bistveni del – tako po številu kot strokovnem znanju – zaposlenih, ki jim je njihov predhodnik posebej dodelil to nalogo. V tem primeru novo vodstvo podjetja tako prevzame organiziran skupek sredstev, ki mu omogoča stabilno nadaljevanje dejavnosti ali nekaterih dejavnosti podjetja odsvojitelja (sodba z dne 20. januarja 2011, CLECE, C‑463/09, EU:C:2011:24, točka 36 in navedena sodna praksa).

35

Dejavnost varovanja muzeja, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki ne zahteva uporabe posebnih materialnih sredstev, je tako mogoče šteti za dejavnost, ki temelji predvsem na fizičnem delu, zato lahko skupina delavcev, ki trajno opravlja skupno dejavnost varovanja, če ni drugih proizvodnih dejavnikov, pomeni gospodarsko enoto. Vendar pa mora biti poleg tega identiteta te gospodarske enote ohranjena tudi po zadevnem poslu (glej po analogiji sodbo z dne 20. januarja 2011, CLECE, C‑463/09, EU:C:2011:24, točka 39).

36

V zvezi s tem je iz predložitvene odločbe razvidno, da je družba VINSA za namene izvajanja dejavnosti varovanja romarskega muzeja v Santiagu de Composteli, ki so bile prej zaupane družbi Esabe Vigilancia, prevzela delavce, ki jih je ta prej določila za opravljanje teh dejavnosti.

37

Iz tega izhaja, da je identiteta gospodarske enote, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki temelji predvsem na fizičnem delu, lahko ohranjena, če domnevni pridobitelj prevzame bistven del zaposlenih te enote.

38

Poleg tega, čeprav španska vlada v pisnem stališču trdi, da je bil prevzem osebja družbe Esabe Vigilancia družbi VINSA naložen s kolektivno pogodbo, ta okoliščina nikakor ne vpliva na dejstvo, da se prenos nanaša na gospodarsko enoto. Poudariti je tudi treba, da je cilj, ki mu sledi kolektivna pogodba za podjetja za varovanje, enak cilju Direktive 2001/23, in da se ta kolektivna pogodba glede prevzema dela osebja izrecno nanaša na primer ponovne sklenitve pogodbe, kot je ta v postopku v glavni stvari (glej v tem smislu sodbo z dne 24. januarja 2002, Temco, C‑51/00, EU:C:2002:48, točka 27).

39

Zato je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 1(1) Direktive 2001/23 razlagati tako, da se ta direktiva uporablja za položaj, v katerem naročnik odpove pogodbo o opravljanju storitev varovanja razstavljenih del, sklenjeno z nekim podjetjem, in za opravljanje te storitve sklene novo pogodbo z nekim drugim podjetjem, ki na podlagi kolektivne pogodbe prevzame, z vidika števila in usposobljenosti, bistven del zaposlenih, ki jih je prvo podjetje določilo za opravljanje navedene storitve, če posel spremlja prenos gospodarske enote med zadevnima podjetjema.

40

Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 3(1), drugi pododstavek, Direktive 2001/23 razlagati tako, da nasprotuje temu, da je na podlagi kolektivne pogodbe izključena obveznost odsvojitelja in pridobitelja zadevne gospodarske enote, da solidarno odgovarjata za izpolnitev obveznosti, vključno s plačnimi, ki so nastale na podlagi pogodb o zaposlitvi pred prenosom te enote.

41

Člen 3(1), prvi pododstavek, Direktive 2001/23 določa načelo, po katerem se pravice in obveznosti odsvojitelja, ki na dan prenosa izhajajo iz veljavne pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, prenesejo na pridobitelja. V drugem pododstavku navedenega člena 3(1) je določeno, da lahko države članice določijo, da sta od dneva prenosa odsvojitelj in pridobitelj solidarno odgovorna, kar zadeva obveznosti, nastale pred dnevom prenosa na podlagi pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, ki je obstajalo na dan prenosa.

42

V zvezi s tem je iz predložitvene odločbe razvidno, da člen 44(3) zakona o delovnih razmerjih določa, da sta odsvojitelj in pridobitelj pri prenosu, pri katerem gre za pravne posle inter vivos, tri leta solidarno odgovorna za obveznosti iz pogodb o zaposlitvi, ki so nastale pred prenosom in ki niso bile izpolnjene. Kolektivna pogodba za podjetja za varovanje te solidarnosti ne določa.

43

Španska vlada je v pisnem stališču zatrdila, da Sodišče za obravnavo drugega vprašanja ni pristojno. To vprašanje naj bi z dikcijo, ki jo je uporabilo predložitveno sodišče, Sodišče namreč pripeljalo do tega, da ne bi podalo razlage člena 3(1), drugi pododstavek, Direktive 2001/23, temveč odločilo o medsebojni skladnosti nekaterih nacionalnih določb. Sodišče pa naj ne bi bilo pristojno za odločanje o skladnosti teh določb.

44

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso pristojnost Sodišča omejena le na preizkus določb prava Unije. Nacionalno sodišče mora presoditi obseg nacionalnih določb in način njihovega izvajanja (sklep z dne 23. maja 2011, Rossius in Collard, C‑267/10 in C‑268/10, neobjavljen, EU:C:2011:332, točka 15).

45

V obravnavani zadevi je treba ob upoštevanju besedila navedenega vprašanja ugotoviti, da se to vprašanje v resnici nanaša na preučitev skladnosti določbe kolektivne pogodbe z nacionalno zakonsko določbo. Taka preučitev, ki vključuje presojo vprašanj hierarhije predpisov v nacionalnem pravu, ni v pristojnosti Sodišča.

46

Iz tega izhaja, da Sodišče ni pristojno za odgovor na drugo vprašanje, ki ga je postavilo Tribunal Superior de Justicia de Galicia (vrhovno sodišče Galicije).

47

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat) razsodilo: