1. 

Ta predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 7 Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa ( 2 ) in člena 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ( 3 ).

2. 

Predloga sta bila vložena v okviru dveh sporov med M. E. Bauer in M. Broßonn na eni strani ter nekdanjima delodajalcema njunih pokojnih zakoncev, to sta Stadt Wuppertal (Nemčija) in Volker Willmeroth kot lastnik podjetja TWI Technische Wartung und Instandsetzung Volker Willmeroth e. K. (v nadaljevanju: V. Willmeroth), na drugi strani, ker sta jima ta delodajalca zavrnila plačilo denarnega nadomestila za neizrabljen plačan letni dopust, ki ga njuna zakonca pred smrtjo nista izrabila.

3. 

Delovno pravo je zagotovo eno od glavnih področij, na katerih se je na predpise, ki jih je sprejela Unija, mogoče sklicevati v okviru sporov med osebami zasebnega prava. ( 4 )

4. 

Hkrati je neobstoj horizontalnega neposrednega učinka direktiv, ki izhaja iz ustaljene sodne prakse Sodišča, ( 5 ) lahko videti kot tak, da hromi konkretno učinkovitost temeljnih socialnih pravic v sporih, o katerih morajo odločati nacionalna sodišča. ( 6 )

5. 

Vendar je to težavo mogoče zmanjšati ali celo nevtralizirati, kadar ima določba prava Unije, ki ima status primarnega prava, in natančneje določba Listine potrebne lastnosti za to, da se je nanjo mogoče neposredno sklicevati v okviru spora med posamezniki.

6. 

Enako kot druge temeljne socialne pravice, priznane z Listino, je tudi pravica vsakega delavca do plačanega letnega dopusta, ki je vpisana v njen člen 31(2), namenjena urejanju delovnih razmerij, ki so večinoma zasebnopravna. Ob upoštevanju na eni strani zgoraj navedene ustaljene sodne prakse Sodišča glede neobstoja horizontalnega neposrednega učinka direktiv, ki jih je na področju socialnega prava Unije veliko, in na drugi strani novejše sodne prakse Sodišča, ki se zdi naklonjena možnosti neposrednega sklicevanja na določbe Listine, ki so zavezujoče in samozadostne, ( 7 ) v okviru sporov med posamezniki ni ravno presenetljivo, da je Sodišču predloženo vprašanje, ali se je na člen 31(2) Listine mogoče neposredno sklicevati v okviru spora med posamezniki, da se ne bi uporabile nacionalne določbe, ki so v nasprotju z njim.

7. 

Izhodišče za razmislek, ki je potreben v zvezi s tem, je po mojem mnenju to, da mora biti načeloma mogoče zavarovati temeljne pravice, priznane z Listino, da ne bi ostale neuresničene, in da se torej mora biti mogoče neposredno sklicevati nanje pred nacionalnimi sodišči. Vendar je treba tudi ugotoviti, da niso vse določbe Listine deležne enake iztožljivosti. Zato mora Sodišče, ko mora ugotoviti, ali se je na določbo Listine mogoče neposredno sklicevati pred nacionalnim sodiščem ali ne, da se ne bi uporabile nacionalne določbe, ki so v nasprotju z njo, upoštevati besedilo te določbe v povezavi s pojasnili, ki se nanjo nanašajo. ( 8 )

8. 

V obravnavanih zadevah bom v preudarkih, ki sledijo, predvsem predstavil razloge, iz katerih menim, da ima člen 31(2) Listine potrebne lastnosti za to, da se je nanj mogoče neposredno sklicevati v okviru spora med posamezniki, da bi se izključila uporaba nacionalnih določb, ki so v nasprotju z njim.

9.

V skladu s členom 31(2) Listine ima „[v]sak delavec […] pravico do […] plačanega letnega dopusta“.

10.

Člen 7 Direktive 2003/88, naslovljen „Letni dopust“, določa:

„1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa.

2.   Minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja.“

11.

Člen 17 te direktive določa, da države članice lahko odstopajo od nekaterih njenih določb. Vendar nobeno odstopanje ni dovoljeno glede njenega člena 7.

12.

Člen 7(4) Bundesurlaubsgesetz (zvezni zakon o dopustu) ( 9 ) z dne 8. januarja 1963 v različici z dne 7. maja 2002 ( 10 ) določa:

„Če dopusta v celoti ali delno ni več mogoče dodeliti zaradi prenehanja delovnega razmerja, je treba zanj plačati nadomestilo.“

13.

Člen 1922 Bürgerliches Gesetzbuch (civilni zakonik), ( 11 ) naslovljen „Univerzalno pravno nasledstvo“, v odstavku 1 določa:

„S smrtjo osebe (uvedbo dedovanja) preide njeno premoženje (zapuščina) kot celota na eno ali več oseb (dedičev).“

14.

M. E. Bauer je edina dedinja svojega moža, umrlega 20. decembra 2010, ki je bil zaposlen pri Stadt Wuppertal, subjektu javnega prava. Ta je zavrnil zahtevo M. E. Bauer za dodelitev nadomestila v znesku 5857,75 EUR, ki ustreza 25 dnem neizrabljenega letnega dopusta, do katerih je imel njen mož pravico na dan svoje smrti.

15.

M. Broßonn je edina dedinja svojega moža, ki je bil od aprila 2003 zaposlen pri V. Willmerothu in ki je umrl 4. januarja 2013, potem ko je bil od julija 2012 nezmožen za delo zaradi bolezni. V. Willmeroth je zavrnil zahtevo M. Broßonn za dodelitev nadomestila v znesku 3702,72 EUR, ki ustreza 32 dnem neizrabljenega dopusta, do katerih je imel njen mož, sicer upravičen do 35 dni letnega dopusta, pravico na dan svoje smrti.

16.

M. E. Bauer in M. Broßonn sta vsaka zase pri pristojnem Arbeitsgericht (delovno sodišče, Nemčija) vložili tožbo za plačilo navedenih nadomestil. Tema tožbama je bilo ugodeno, pristojno Landesarbeitsgericht (višje delovno sodišče, Nemčija) pa je nato zavrnilo pritožbi, ki sta ju Stadt Wuppertal in V. Willmeroth vložila zoper sodbi, izrečeni na prvi stopnji. Stadt Wuppertal in V. Willmeroth sta zoper ti odločbi vložila revizijo pri Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče, Nemčija).

17.

Predložitveno sodišče v predložitvenih sklepih, sprejetih v vsaki od teh dveh zadev, opozarja, da je Sodišče v sodbi z dne 12. junija 2014, Bollacke (C‑118/13, EU:C:2014:1755, v nadaljevanju: sodba Bollacke), že razsodilo, da je treba člen 7 Direktive 2003/88 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji ali praksi, v skladu s katero pravica do plačanega letnega dopusta ugasne, ne da bi nastala pravica do denarnega nadomestila za neizrabljen plačan letni dopust, kadar delovno razmerje preneha zaradi smrti delavca. Vendar se predložitveno sodišče sprašuje, ali enako velja tudi takrat, kadar je z nacionalnim pravom izključena možnost, da bi bilo tako denarno nadomestilo del zapuščinske mase. Povezane določbe člena 7(4) BUrlG in člena 1922(1) BGB naj bi namreč učinkovale tako, da zapustnikova pravica do dopusta ob njegovi smrti ugasne in se torej ne more spremeniti v pravico do nadomestila niti ne more biti del zapuščinske mase. Navedeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da bi bila katera koli drugačna razlaga navedenih določb contra legem in je zato ne bi bilo mogoče sprejeti.

18.

Poleg tega, ker je Sodišče dopustilo, da lahko pravica do plačanega letnega dopusta po 15 mesecih od konca referenčnega leta ugasne, saj ne more več ustrezati svojemu namenu – to je omogočiti delavcu, da se spočije ter ima na voljo obdobje za sprostitev in razvedrilo – ( 12 ) ta namen pa se prav tako ne zdi več dosegljiv, ko zadevna oseba umre, se predložitveno sodišče sprašuje, ali je ugasnitev pravice do dopusta ali denarnega nadomestila za neizrabljen plačan letni dopust zares izključena oziroma ali je treba šteti, da je minimalen plačan letni dopust, zagotovljen z Direktivo 2003/88 in Listino, namenjen tudi zagotavljanju varstva dedičev umrlega delavca.

19.

V tem okviru se predložitveno sodišče sprašuje, ali lahko člen 7 Direktive 2003/88 in člen 31(2) Listine sama učinkujeta tako, da je delodajalec primoran plačati nadomestilo dedičem delavca. Poleg tega se navedeno sodišče ob poudarku, da gre v zadevi Willmeroth (C‑570/16) za spor med posameznikoma, sprašuje, ali je morebiten neposredni učinek teh določb potem tudi horizontalen.

20.

V teh okoliščinah je Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo spodaj navedeni vprašanji. Prvo vprašanje se z enakim besedilom postavlja v zadevi Bauer (C‑569/16) in zadevi Willmeroth (C‑570/16), medtem ko se drugo postavlja le v zadevi Willmeroth (C‑570/16):

21.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem, ki je v zadevah Bauer (C‑569/16) in Willmeroth (C‑570/16) enako, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 7 Direktive 2003/88 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji ali praksi, kot je ta iz postopkov v glavni stvari, v skladu s katero pravica do plačanega letnega dopusta, kadar delovno razmerje preneha zaradi smrti delavca, ugasne, ne da bi nastala pravica do denarnega nadomestila za neizrabljen plačan letni dopust, in v skladu s katero torej plačilo takega nadomestila zapustnikovim dedičem ni mogoče.

22.

V primeru pritrdilnega odgovora na to prvo vprašanje želi predložitveno sodišče nato izvedeti, ali se lahko dedič umrlega delavca neposredno sklicuje na člen 7 Direktive 2003/88 ali člen 31(2) Listine zoper delodajalca – ne glede na to, ali je to oseba javnega ali zasebnega prava – da bi dosegel plačilo nadomestila za neizrabljen plačan letni dopust.

23.

Naj spomnim, da je Sodišče v sodbi Bollacke že razsodilo v zvezi z istimi določbami nemškega prava, da je treba člen 7 Direktive 2003/88 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji ali praksi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, v skladu s katero pravica do plačanega letnega dopusta ugasne, ne da bi nastala pravica do denarnega nadomestila za neizrabljen plačan letni dopust, kadar delovno razmerje preneha zaradi smrti delavca.

24.

Vendar predložitveno sodišče meni, da se Sodišče ni opredelilo do vprašanja, ali je pravica do denarnega nadomestila del zapuščinske mase, tudi ko je z nacionalnim dednim pravom to izključeno. V skladu z razlago predložitvenega sodišča iz nemškega prava izhaja, da je zapustnikova pravica do dopusta ob njegovi smrti ugasnila in se torej po njegovi smrti ni mogla spremeniti v pravico do nadomestila v smislu člena 7(4) BUrlG, zato taka pravica do nadomestila za neizrabljen plačan letni dopust ne more biti del zapuščinske mase na podlagi člena 1922(1) BGB. Člena 7(4) BUrlG v povezavi s členom 1922(1) BGB naj torej ne bi bilo mogoče razlagati tako, da pravica do dopusta delavca, ki je umrl med trajanjem delovnega razmerja, preide na njegove dediče. Pojasniti moram, da gre za stanje nemškega prava, kakršno izhaja iz sodne prakse Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče), kot potrjujejo navedbe iz sodb tega sodišča. ( 13 )

25.

Poleg tega navedeno sodišče ne izključuje možnosti, da bi se sodna praksa Sodišča glede pravice do denarnega nadomestila za neizrabljen plačan letni dopust v primeru smrti delavca še razvila, na podlagi zamisli, da upravičenost delavčevega dediča do takega nadomestila ne bi več mogla ustrezati namenu, ki ga je Sodišče pripisalo pravici do plačanega letnega dopusta. ( 14 )

26.

Po mojem mnenju ti elementi ne morejo omajati rešitve, ki jo je Sodišče sprejelo v sodbi Bollacke.

27.

Ravno nasprotno, za ohranitev učinka ob njeni konkretni uporabi mora ta rešitev nujno vključevati prenos pravice do denarnega nadomestila za neizrabljen plačan letni dopust na dediče umrlega delavca z dedovanjem. Drugače povedano, ker je Sodišče razsodilo, da pravica do letnega dopusta in pravica do plačila iz tega naslova pomenita dva vidika ene pravice, ( 15 ) da je namen denarnega nadomestila za neizrabljen plačan letni dopust nadomestiti delavčevo nemožnost dejansko koristiti pravico do plačanega letnega dopusta, ( 16 ) da je to nadomestilo nujno za zagotovitev polnega učinka te pravice ( 17 ) in da posledično pravica do plačanega letnega dopusta s smrtjo delavca ne ugasne, ( 18 ) je treba iz tega nujno sklepati, da morajo imeti njegovi dediči možnost uveljavljati pravico do plačanega letnega dopusta, ki jo je imel navedeni delavec, in to v obliki denarnega nadomestila. Nasprotna rešitev bi pomenila, da bi se umrlemu delavcu retroaktivno odvzela pravica do plačanega letnega dopusta, in to zaradi „nepredvidljiv[e] okoliščin[e], na katero ne moreta vplivati niti delavec niti delodajalec“. ( 19 )

28.

Sicer več elementov kaže, da je Sodišče v sodbi Bollacke upoštevalo dednopravno razsežnost rešitve, ki jo je sprejelo.

29.

Tako je treba opozoriti, da sta tako člen 7(4) BUrlG kot člen 1922(1) BGB citirana v delu sodbe Bollacke v zvezi z nemškim pravom. Nacionalna zakonodaja, navedena v izreku te sodbe, se torej nanaša na ti določbi. ( 20 )

30.

Poleg tega je iz opisa dejanskega stanja v sodbi Bollacke razvidno, da se je Sodišče dobro zavedalo, da je spor o glavni stvari temeljil na delodajalčevi zavrnitvi zahteve G. Bollacke za denarno nadomestilo za plačan letni dopust, ki ga njen mož ni izrabil, ker je ta delodajalec dvomil o podedljivosti te pravice. ( 21 )

31.

Prav tako je bilo že v fazi sodbe Bollacke jasno, da gre za sodno prakso Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče), v skladu s katero pravica do denarnega nadomestila za neizrabljen plačan letni dopust po prenehanju delovnega razmerja ne nastane, če delovno razmerje preneha s smrtjo delavca. Tako je Landesarbeitsgericht Hamm (višje delovno sodišče v Hammu, Nemčija) dvomilo o utemeljenosti te nacionalne sodne prakse glede na sodno prakso Sodišča v zvezi s členom 7 Direktive 2003/88. ( 22 )

32.

Nazadnje, problem, ali je pravica do denarnega nadomestila za neizrabljen plačan letni dopust vezana na osebo delavca, tako da ta pravica pripada samo njemu, zato da lahko namen počitka in razvedrila, povezanega z dodelitvijo plačanega letnega dopusta, uresniči tudi pozneje, je izrecno izhajal iz besedila drugega vprašanja, ki ga je postavilo Landesarbeitsgericht Hamm (višje delovno sodišče v Hammu).

33.

Iz teh ugotovitev sklepam, da so bili pomisleki, iz katerih izvirata obravnavana predloga za sprejetje predhodne odločbe, prisotni že v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Bollacke. Sodišče je torej svojo sodbo izdalo ob upoštevanju dednopravne razsežnosti navedene zadeve.

34.

Zato je treba potrditi razlago, ki jo je Sodišče sprejelo v sodbi Bollacke, in sicer, da je treba člen 7 Direktive 2003/88 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji ali praksi, kot je ta iz postopkov v glavni stvari, v skladu s katero pravica do plačanega letnega dopusta, kadar delovno razmerje preneha zaradi smrti delavca, ugasne, ne da bi nastala pravica do denarnega nadomestila za neizrabljen plačan letni dopust, in v skladu s katero torej plačilo takega nadomestila zapustnikovim dedičem ni mogoče.

35.

Zdaj je treba ugotoviti, katere posledice mora predložitveno sodišče izpeljati iz te ugotovitve o nezdružljivosti člena 7 Direktive 2003/88 in nacionalnega prava, ki je predmet sporov, o katerih odloča.

36.

Prvič, kar zadeva obveznost nacionalnih sodišč, da si zaradi možnosti sklicevanja na skladno razlago prizadevajo najti tako razlago, ki bo „spravna“, da bi „nevtralizirala nezdružljivost“, ki je bila ugotovljena, ( 23 ) je treba omeniti stališče, ki ga je izrazilo Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče), in sicer, da člena 7(4) BUrlG in člena 1922(1) BGB ne more razlagati v skladu s členom 7 Direktive 2003/88, kot ga je razložilo Sodišče. Predložitveno sodišče meni, da je tako naletelo na mejo skladne razlage, ki jo pomeni razlaga contra legem, potem ko je opravilo presojo, glede katere opozarja, da je v izključni pristojnosti nacionalnih sodišč. ( 24 )

37.

V zvezi s tem je treba spomniti, da je Sodišče večkrat razsodilo, da „obveznost držav članic, ki izhaja iz direktive, da dosežejo rezultat, določen v njej, in njihova dolžnost, da sprejmejo vse splošne in posebne ukrepe za zagotovitev izpolnitve te obveznosti, veljata za vse organe držav članic, vključno s sodnimi organi v okviru njihovih pristojnosti“. ( 25 )

38.

Sodišče je tako menilo, da „[i]z tega sledi, da morajo ob uporabi nacionalnega prava nacionalna sodišča, ki morajo to pravo razložiti, upoštevati vsa pravila tega prava in uporabiti metode razlage, ki jih to pravo priznava, da bi ga v največjem mogočem obsegu razložila glede na besedilo in namen zadevne direktive za dosego rezultata, določenega v tej direktivi, in tako izpolnila zahteve iz člena 288, tretji odstavek, PDEU“. ( 26 )

39.

Sodišče je res razsodilo, da „je načelo skladne razlage nacionalnega prava nekoliko omejeno. Tako je obveznost nacionalnega sodišča, da se pri razlagi in uporabi upoštevnih pravil nacionalnega prava sklicuje na pravo Unije, omejena s splošnimi pravnimi načeli in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem“. ( 27 )

40.

Vendar je Sodišče v tem okviru nedvoumno pojasnilo, da „obveznost skladne razlage vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive“. ( 28 )

41.

Zato po mnenju Sodišča nacionalno sodišče ne more utemeljeno trditi, da nacionalne določbe ne more razlagati v skladu s pravom Unije le zato, ker je to določbo dosledno razlagalo v smislu, ki ni v skladu s tem pravom. ( 29 )

42.

Ob upoštevanju tako navedene sodne prakse Sodišča mora predložitveno sodišče preveriti, ali je nacionalni določbi iz postopkov v glavni stvari, in sicer člen 7(4) BUrlG in člen 1922(1) BGB, mogoče razlagati v skladu z Direktivo 2003/88. V zvezi s tem bi moralo upoštevati, da sta ti nacionalni določbi po eni strani oblikovani razmeroma široko in splošno ( 30 ) ter da je po drugi strani iz predložitvenih sklepov razvidno, da nezdružljivost nacionalnega prava s pravom Unije temelji na razlagi, ki jo navedenima določbama daje Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče). ( 31 ) Zdi se torej, da je zaradi razlage, ki jo nacionalnim pravilom iz postopkov v glavni stvari daje Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče), delavcu zaradi njegove smrti odvzeta pravica do plačanega letnega dopusta v njeni denarni obliki, katere namen je nadomestiti nemožnost tega delavca, da bi lahko dejansko koristil to pravico pred prenehanjem njegovega delovnega razmerja.

43.

Drugič, če bi to sodišče še naprej menilo, da dejansko ne more podati take razlage nacionalnega prava, ki bi bila v skladu s členom 7 Direktive 2003/88, je treba preučiti, ali ima ta člen neposreden učinek in, če ga ima, ali se lahko M. E. Bauer in M. Broßonn sklicujeta nanj proti delodajalcema svojih pokojnih mož.

44.

V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da „se lahko posamezniki v vseh primerih, ko se določbe direktive z vidika vsebine izkažejo za nepogojne in dovolj natančne, nanje sklicujejo pred nacionalnimi sodišči zoper državo, če ta v predpisanem roku direktive ni prenesla v nacionalno pravo ali če je ni prenesla pravilno“. ( 32 )

45.

Sodišče je v sodbi z dne 24. januarja 2012, Dominguez, ( 33 ) razsodilo, da člen 7 Direktive 2003/88 izpolnjuje ta merila, „saj državam članicam z nedvoumnim besedilom nalaga natančno obveznost rezultata, ki ni odvisna od nikakršnega pogoja, kar zadeva uporabo pravila, ki ga navaja, in ki vsem delavcem daje pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov“. ( 34 ) Poleg tega je Sodišče v isti sodbi ugotovilo, da „[č]eprav člen 7 Direktive 2003/88 državam članicam prepušča nekaj proste presoje pri sprejemanju pogojev za pridobitev in dodelitev pravice do plačanega letnega dopusta, ki jo določa, to ne vpliva na natančnost in nepogojnost obveznosti, ki jo določa ta člen“. V zvezi s tem Sodišče opozarja, da „člena 7 Direktive 2003/88 ni med določbami, od katerih člen 17 [te] direktive dopušča odstopanje“. Po njegovem mnenju je torej mogoče ugotoviti „minimalno zaščito, ki jo morajo države članice v vsakem primeru izvajati na podlagi člena 7“. ( 35 ) V točki 36 sodbe z dne 24. januarja 2012, Dominguez, ( 36 ) Sodišče tako navaja, da „člen 7(1) Direktive 2003/88 izpolnjuje pogoje za neposredno učinkovanje“.

46.

Kar natančneje zadeva člen 7(2) Direktive 2003/88, se mi zdi, da priznanje njegovega neposrednega učinka izhaja iz sodbe Bollacke, v kateri je Sodišče poudarilo, da ta določba „za nastanek pravice do denarnega nadomestila ne določa nobenega drugega pogoja, kot da delovno razmerje preneha in da delavec ni izrabil celotnega letnega dopusta, do katerega je bil upravičen na dan prenehanja delovnega razmerja“. ( 37 ) Kot je poleg tega Sodišče menilo v isti sodbi, ta direktiva pravico do denarnega nadomestila iz njenega člena 7(2) „določa neposredno“. ( 38 )

47.

Zdaj je treba preučiti, ali se lahko v vsaki od obravnavanih združenih zadev dedič umrlega delavca neposredno sklicuje na člen 7 Direktive 2003/88 zoper delodajalca – ne glede na to, ali je to oseba javnega ali zasebnega prava – da bi dosegel plačilo denarnega nadomestila za neizrabljen plačan letni dopust, to je, da bi koristil pravico do plačanega letnega dopusta v njeni denarni obliki.

48.

Izkaže se, da zaradi ustaljene sodne prakse Sodišča, v kateri to zavrača priznanje horizontalnega neposrednega učinka direktiv, ( 39 ) M. E. Bauer in M. Broßonn nista v enakem položaju za namene zagotavljanja učinkovitega varstva pravice do plačanega letnega dopusta, ki sta jo pridobila njuna pokojna moža.

49.

Ker je bil mož M. E. Bauer zaposlen pri Stadt Wuppertal, ki je subjekt javnega prava, se lahko M. E. Bauer zoper ta subjekt brez težav sklicuje na svojo pravico do denarnega nadomestila za neizrabljen plačan letni dopust, ki ji je – naj spomnim – podeljena neposredno s členom 7(2) Direktive 2003/88. Spomniti je namreč treba, da „če se stranke v sporu lahko sklicujejo na direktivo v postopkih proti državi, ne pa proti posamezniku, lahko to storijo ne glede na status, v katerem država deluje, torej kot delodajalec ali javni organ. V obeh primerih je treba namreč preprečiti, da bi imela država koristi od kršitve prava Unije“. ( 40 ) Sodišče je na podlagi teh preudarkov menilo, da „se lahko posamezniki sklicujejo na brezpogojne in dovolj natančne določbe direktive ne zgolj zoper državo članico in vse njene organe uprave, kot so decentralizirani organi […] temveč tudi […] zoper organe ali subjekte, ki so pod pristojnostjo oziroma nadzorom države ali ki imajo posebne pristojnosti v primerjavi s tistimi, ki izhajajo iz pravil, ki se uporabljajo za odnose med posamezniki“. ( 41 )

50.

Zato se mora odgovor, ki bo dan Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče) v zadevi Bauer (C‑569/16), glasiti tako, da je nacionalno sodišče, ki odloča o sporu med posameznikom in subjektom javnega prava, če nacionalnega prava, ki se uporablja, ne more razlagati v skladu s členom 7 Direktive 2003/88, dolžno v okviru svojih pristojnosti zagotoviti pravno varstvo, ki za posameznike izhaja iz tega člena, in polni učinek navedenega člena, tako da po potrebi ne uporabi nobene nacionalne določbe, ki je v nasprotju z njim.

51.

Položaj v sporu, ki ga je začela M. Broßonn, pa je bolj zapleten, ker je bil njen mož zaposlen pri osebi zasebnega prava. Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da direktiva za posameznika ne more ustvarjati obveznosti in se torej nanjo proti njemu ni mogoče sklicevati pred nacionalnim sodiščem. ( 42 ) Čeprav naj bi se Direktiva 2003/88 v skladu z njenim členom 1(3) uporabljala za vse sektorje dejavnosti, tako javne kot zasebne, bo torej pot, ki lahko pripelje do tega, da bi bila s pravom Unije M. Broßonn neposredno zagotovljena dodelitev denarnega nadomestila za neizrabljen plačan letni dopust, očitno bolj zapletena in težavna. Vendar jo bom poskusil označiti dovolj jasno, da se bodo lahko posamezniki v prihodnje lažje podali nanjo, za zagotovitev učinkovitega varstva temeljne pravice, ki jo pomeni pravica do plačanega letnega dopusta.

52.

V zvezi s tem je treba spomniti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da „se temeljne pravice, ki jih zagotavlja pravni red Unije, uporabljajo v vseh položajih, ki jih ureja pravo Unije“. ( 43 ) Ker člen 7(4) BUrlG pomeni izvajanje Direktive Sveta 93/104/ES z 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ( 44 ) ki je bila kodificirana z Direktivo 2003/88, se v postopku v glavni stvari uporablja člen 31(2) Listine.

53.

Glede na to pojasnilo menim, da je nacionalno sodišče, ki odloča o sporu med posameznikoma, če nacionalnega prava, ki se uporablja, ne more razlagati v skladu s členom 7 Direktive 2003/88, dolžno v okviru svojih pristojnosti zagotoviti pravno varstvo, ki za posameznike izhaja iz člena 31(2) Listine, in polni učinek tega člena, tako da po potrebi ne uporabi nobene nacionalne določbe, ki je v nasprotju z njim. Po mojem mnenju ima člen 31(2) Listine potrebne lastnosti za to, da se je nanj mogoče neposredno sklicevati v okviru spora med posamezniki, da se ne bi uporabile nacionalne določbe, ki povzročijo, de se delavcu odvzame pravica do plačanega letnega dopusta. Sodišču tako predlagam podobno rešitev, kot je bila sprejeta v zvezi s splošnim načelom prepovedi diskriminacije na podlagi starosti ( 45 ) ter nato v zvezi s členoma 21 in 47 Listine ( 46 ).

54.

Spomniti je treba, da ima v skladu s členom 31(2) Listine „[v]sak delavec […] pravico do […] plačanega letnega dopusta“. Kot je Sodišče že navedlo, je pravica do plačanega letnega dopusta tako izrecno določena v tem členu Listine, ki ji je s členom 6(1) PEU priznana enaka pravna veljavnost, kot jo imata Pogodbi. ( 47 )

55.

Iz pojasnil glede člena 31(2) Listine je razvidno, da ta določba „temelji na Direktivi [93/104] ter na 2. členu Evropske socialne listine in točki 8 Listine Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev“. ( 48 ) Naj spomnim, da je bila Direktiva 93/104 zatem kodificirana z Direktivo 2003/88 in da je treba, kot je razvidno iz besedila člena 7(1) Direktive 2003/88, ( 49 ) to je določbe, od katere ta direktiva ne dopušča odstopanja, vsakemu delavcu zagotoviti pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov. Kot je Sodišče večkrat razsodilo, je treba to pravico do plačanega letnega dopusta šteti za posebej pomembno načelo socialnega prava Unije, ki ga morajo pristojni nacionalni organi izvajati samo v mejah, izrecno navedenih v Direktivi 2003/88. ( 50 )

56.

Iz tako opisanega pravnega okvira izhaja, da je pravica do plačanega letnega dopusta posebej pomembno načelo socialnega prava Unije, ki je zdaj potrjeno v členu 31(2) Listine in konkretizirano z Direktivo 2003/88.

57.

Obravnavani zadevi dajeta Sodišču priložnost, da s sodno prakso, osredotočeno na potrebo po zagotovitvi učinkovitosti temeljnih socialnih pravic, pravici do plačanega letnega dopusta omogoči, da ne bo več opredeljena le kot posebej pomembno načelo socialnega prava Unije, temveč tudi in predvsem kot polnovredna temeljna socialna pravica. ( 51 ) Zato Sodišču predlagam, naj okrepi iztožljivost temeljnih socialnih pravic, katerih lastnosti dopuščajo, da so predmet neposrednega sklicevanja v okviru sporov med posamezniki.

58.

Če bi se sledilo okviru za analizo, ki ga je Sodišče postavilo v sodbi Association de médiation sociale, se mi zdi za člen 31(2) Listine pravno utemeljeno priznati, da se je nanj mogoče neposredno sklicevati v okviru sporov med posamezniki, da se ne bi uporabile nacionalne določbe, ki povzročijo, da se delavcem odvzame pravica do plačanega letnega dopusta.

59.

V tej sodbi je Sodišče znova zavrnilo priznanje horizontalnega neposrednega učinka direktivam, ko je spomnilo na svojo ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero celo jasne, natančne in nepogojne določbe direktive, ki posameznikom daje pravice ali jim nalaga obveznosti, ni mogoče uporabiti v okviru spora, ki poteka izključno med posamezniki. ( 52 )

60.

Predložitveno sodišče je navedlo, da ne more uporabiti pomožne rešitve za neobstoj horizontalnega neposrednega učinka direktiv, ki jo pomeni razlaga njegovega nacionalnega prava v skladu z zadevno direktivo. Zato je moralo Sodišče preveriti, ali se je po analogiji s tem, kar je razsodilo v sodbi z dne 19. januarja 2010, Kücükdeveci, ( 53 ) na člen 27 Listine ( 54 ) samostojno ali v povezavi z določbami Direktive 2002/14/ES ( 55 ) mogoče sklicevati v sporu med posamezniki, da se nacionalna določba, ki ni v skladu s to direktivo, po potrebi ne bi uporabila.

61.

Potem ko je Sodišče navedlo, da se člen 27 Listine uporablja za spor o glavni stvari, je poudarilo, da se, kot je jasno razvidno iz besedila tega člena, za njegovo polno učinkovanje zahteva konkretizacija z določbami prava Unije ali nacionalnega prava. ( 56 )

62.

Sodišče je v zvezi s tem opozorilo, da „[n]iti iz besedila člena 27 Listine niti iz pojasnil, ki se nanašajo na navedeni člen, […] ni mogoče sklepati, da je prepoved iz člena 3(1) Direktive 2002/14, ki je naslovljena na države članice, da iz izračuna števila zaposlenih v podjetju izključijo nekatere kategorije delavcev, ki so sprva spadali med osebe, ki se morajo upoštevati pri navedenem izračunu, pravno pravilo, ki se uporablja neposredno“. ( 57 )

63.

To mu je nato omogočilo ugotovitev, da „se okoliščine postopka v glavni stvari razlikujejo od tistih, v katerih je bila izdana [sodba z dne 19. januarja 2010, Kücükdeveci (C‑555/07, EU:C:2010:21)], ker načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, ki je bilo predmet zadnjenavedene zadeve in ki je določeno v členu 21(1) Listine, samo po sebi zadostuje za to, da se posameznikom podeli subjektivna pravica, na katero se kot tako lahko sklicujejo“. ( 58 )

64.

Sodišče je iz tega sklepalo, da „se v sporu, kakršen je v postopku v glavni stvari, ni mogoče sklicevati na člen 27 Listine kot tak, da bi se ugotovilo, da se nacionalna določba, ki ni v skladu z Direktivo 2002/14, ne uporabi“. ( 59 )

65.

Kot je pojasnilo Sodišče, „[t]e ugotovitve ne more ovreči uporaba člena 27 Listine v povezavi z določbami Direktive 2002/14, ker ne bi moglo biti drugače, če bi se navedeni člen uporabil v povezavi s temi določbami, saj navedeni člen sam po sebi ne zadostuje za to, da se posameznikom podeli pravica, na katero se je mogoče sklicevati kot tako“. ( 60 )

66.

Stranka, ki je oškodovana zaradi neskladnosti nacionalnega prava s pravom Unije, se mora potem „za povrnitev morebitne utrpljene škode“ zadovoljiti s pomožno rešitvijo v obliki „skliceva[nj]a na sodno prakso iz sodbe z dne 19. novembra 1991[,] Francovich in drugi, C‑6/90 in C‑9/90, [EU:C:1991:428]“. ( 61 )

67.

Sodišče je tako v sodbi Association de médiation sociale nakazalo, da niso vse določbe Listine iz njenega naslova IV, naslovljenega „Solidarnost“, primerne za to, da bi bile predmet neposrednega sklicevanja v okviru spora med posamezniki. Sodišče je s tem uspelo pomiriti bojazni glede njegovega domnevnega nagibanja k temu, da v sporih med posamezniki na široko dopušča neposredno sklicevanje na temeljne socialne pravice, priznane z Listino.

68.

Poudarjeno je bilo, da rešitev, ki jo je Sodišče sprejelo v navedeni sodbi, ni brez nevšečnosti z vidika učinkovitega varstva temeljnih socialnih pravic. ( 62 ) Mogoče je tudi šteti, da s členom 52(5) Listine ne le ni bilo izključeno, temveč je bilo izrecno dovoljeno, da se je na določbo Listine, s katero se priznava „načelo“, mogoče neposredno sklicevati pred nacionalnimi sodišči, da bi se opravil nadzor nad zakonitostjo nacionalnih aktov za izvajanje prava Unije.

69.

Ob tem je prav tako razumljivo, da Sodišče v svoji vlogi razlagalca Listine in ob polnem spoštovanju načela ločitve oblasti meni, da ga besedilo določb Listine zavezuje le takrat, kadar se s temi določbami priznava pravica ali načelo ob sočasnem napotovanju – kot v členu 27 Listine – na „primer[e] in […] pogoj[e], določen[e] s pravom Unije ter nacionalnimi zakonodajami in običaji“.

70.

Po tej logiki je mogoče sklepati, da je Sodišče s sodbo Association de médiation sociale spoštovalo – ne da bi to jasno izrazilo v tem smislu – summa divisio med načeli, razglašenimi z Listino, ki bi se ponašala z omejeno in posredno iztožljivostjo, ter pravicami, priznanimi z Listino, ki pa so lahko deležne polne in neposredne iztožljivosti.

71.

Vsekakor pa se ne bom loteval razprave o učinkih pravic in načel, priznanih z Listino, ter o stopnji iztožljivosti enih in drugih, saj se mi že glede na besedilo člena 31(2) Listine ne zdi sporno, da plačan letni dopust pomeni pravico za delavce. ( 63 )

72.

Raje se bom osredotočil na to, kar izrecno izhaja iz sodbe Association de médiation sociale, in sicer, da niti Direktiva 2002/14 niti člen 27 Listine ne glede na to, ali se obravnavata ločeno ali v povezavi, posameznikom ne moreta podeljevati pravice, ki bi bila kot taka lahko predmet neposrednega sklicevanja v okviru horizontalnega spora.

73.

Drugače povedano, povezovanje zadevne določbe Listine in predpisa sekundarne zakonodaje Unije, namenjenega konkretizaciji te določbe, ne more omogočiti neposrednega sklicevanja nanjo. ( 64 ) Sočasno iz razlogovanja Sodišča v navedeni sodbi izhaja, da možnost neposrednega sklicevanja na določbe Listine v okviru horizontalnih sporov ni takoj izključena. Tako sklicevanje je mogoče, če zadevni člen Listine sam po sebi zadostuje za to, da se posameznikom podeli pravica, na katero se lahko sklicujejo. ( 65 ) Po mnenju Sodišča to ne velja za člen 27 Listine, za katerega polno učinkovanje se, kot je razvidno iz njegovega besedila, zahteva „konkretizacija z določbami prava Unije ali nacionalnega prava“. ( 66 )

74.

Tako se mi zdi, da logika, ki jo vsebuje razlogovanje Sodišča v sodbi Association de médiation sociale, temelji na zamisli, da direktiva, s katero je konkretizirana temeljna pravica, priznana z določbo Listine, tej določbi ne more dati potrebnih lastnosti za to, da bi se bilo nanjo mogoče neposredno sklicevati v okviru spora med posamezniki, kadar se ugotovi, da navedeni določbi sami po sebi ni mogoče priznati takih lastnosti niti glede na njeno besedilo niti glede na pojasnila, ki se nanjo nanašajo. Po tej logiki namreč ni mogoče, da bi se taka lastnost z direktive, ki nima horizontalnega neposrednega učinka, prenesla na določbo Listine.

75.

S sodbo Association de médiation sociale je bila torej odpravljena dvoumnost, ki je lahko izhajala iz formulacije v sodbi z dne 19. januarja 2010, Kücükdeveci, ( 67 ) v kateri je bila navedena možnost sklicevanja na „načelo[…] prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, kot ga konkretizira Direktiva 2000/78[/ES ( 68 )]“. ( 69 ) Ali se s to formulacijo ni podvomilo v ustaljeno sodno prakso glede neobstoja horizontalnega neposrednega učinka direktiv ali celo glede hierarhije predpisov? ( 70 ) Glede tega je iz sodbe Association de médiation sociale jasno razvidno, da se sodna praksa iz sodbe z dne 19. januarja 2010, Kücükdeveci, ( 71 ) ohrani in da se je v okviru spora med posamezniki glede na okoliščine mogoče sklicevati samo na predpis, ki ima status primarnega prava. ( 72 ) Zato je to sodbo, ker se v njej priznava možnost neposrednega sklicevanja na določbe Listine v okviru horizontalnih sporov, mogoče šteti za potrditev obstoja dodatne pomožne rešitve za neobstoj horizontalnega neposrednega učinka direktiv. ( 73 )

76.

Sodišče je to sodno prakso nadgradilo v sodbi z dne 17. aprila 2018, Egenberger, ( 74 ) s tem, da je priznalo, da se je v okviru spora med osebami zasebnega prava mogoče neposredno sklicevati na člen 21 Listine v delu, ki vsebuje prepoved vsakršne diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja, ( 75 ) in člen 47 Listine glede pravice do učinkovitega sodnega varstva. ( 76 )

77.

Drugače kot se je lahko občasno zatrjevalo, priznanje možnosti neposrednega sklicevanja na določbe Listine v okviru horizontalnih sporov, ki je po mojem mnenju pomemben prispevek sodbe Association de médiation sociale, ni v nasprotju s členom 51 Listine, saj je namen tega priznanja zagotoviti, da bodo države članice, za katere se uporabljajo njene določbe, spoštovale v njej priznane temeljne pravice, ko izvajajo pravo Unije. Okoliščina, da se oseba na te pravice sklicuje v okviru horizontalnega spora, s tega vidika ni odločilna in državam članicam nikakor ne more omogočati, da bi se pri svojem izvajanju prava Unije izognile ugotovitvi kršitve Listine. ( 77 )

78.

Tako je treba dokončno odpraviti oviro, ki bi jo lahko člen 51(1) Listine pomenil za možnost neposrednega sklicevanja na njene določbe v okviru sporov med posamezniki. Čeprav ta člen določa, da se določbe Listine „uporabljajo za institucije, organe, urade in agencije Unije […], za države članice pa samo, ko izvajajo pravo Unije“, navedeni člen ne izključuje izrecno vsakršnega učinka Listine v razmerjih med osebami zasebnega prava. ( 78 ) Dodati je treba, da je Sodišče priznalo horizontalni neposredni učinek več določbam primarnega prava Unije, čeprav so bile te določbe glede na njihovo besedilo naslovljene na države članice. ( 79 )

79.

Iz navedenega izhaja, da je Sodišče s sodbo Association de médiation sociale postavilo okvir za analizo povezanosti varstva, zagotovljenega z direktivami in pravili o varstvu temeljnih pravic. ( 80 ) Obravnavani zadevi dajeta Sodišču priložnost, da dopolni in natančneje opredeli ta okvir za analizo, tokrat v zvezi s členom Listine, in sicer njenim členom 31(2), ki ima po mojem mnenju v nasprotju z njenim členom 27 potrebne lastnosti za to, da se je nanj mogoče neposredno sklicevati v okviru spora med posamezniki, da se po potrebi ne bi uporabila nacionalna zakonodaja, ki je v nasprotju z njim.

80.

Da bi se bilo nanjo mogoče neposredno sklicevati, mora biti zadevna določba Listine glede na njene notranje lastnosti, kot so razvidne iz njenega besedila, zavezujoča in samozadostna. ( 81 )

81.

Temeljna pravica do plačanega letnega dopusta, kot je izražena v členu 31(2) Listine, je brez najmanjšega dvoma zavezujoča. Sodišče je v svoji sodni praksi stalno poudarjalo pomen in hkrati zavezujočo naravo pravice do plačanega letnega dopusta z besedami, da gre za „posebej pomembno načelo socialnega prava Unije, od katerega odstopanja niso mogoča“. ( 82 ) Ta pravica torej ni obvezna le pri delovanju javnih organov, temveč tudi pri delovnih razmerjih, vzpostavljenih med osebami zasebnega prava. Pri tem gre za merilo, ki ga je Sodišče upoštevalo v sodbi z dne 8. aprila 1976, Defrenne (43/75, EU:C:1976:56). ( 83 )

82.

Poleg tega mora biti zadevna določba Listine, kot sem že navedel, samozadostna, ( 84 ) kar pomeni, da za učinkovanje temeljne pravice, priznane z Listino, ne sme biti nujno sprejetje dopolnilnega predpisa prava Unije ali nacionalnega prava. ( 85 ) Drugače povedano, zadevna določba Listine ne zahteva sprejetja nobenega dopolnilnega akta, da bi imela neposredne učinke za posameznike.

83.

Konkretno menim, da člen 31(2) Listine glede na njegovo besedilo ne zahteva sprejetja nobenega dopolnilnega akta za to, da ima neposredne učinke za posameznike. V takem primeru je sprejetje akta sekundarne zakonodaje Unije in/ali sprejetje izvedbenih ukrepov držav članic seveda lahko koristno, da so lahko posamezniki konkretno deležni zadevne temeljne pravice. Vendar sprejetje takih ukrepov, ki se z zadevno določbo Listine ne zahteva, ni nujno za to, da ima ta določba lahko neposredne učinke v okviru sporov, o katerih morajo odločati nacionalna sodišča. ( 86 )

84.

Iz navedenega izhaja, da ima člen 31(2) Listine v delu, v katerem se priznava pravica vsakega delavca do plačanega letnega dopusta, potrebne lastnosti za to, da se je nanj mogoče neposredno sklicevati v okviru spora med posamezniki, da se ne bi uporabile nacionalne določbe, ki povzročijo, da se delavcu taka pravica odvzame. Tak pa je primer, kot sem že navedel, nacionalne zakonodaje ali prakse, v skladu s katero pravica do plačanega letnega dopusta, kadar delovno razmerje preneha zaradi smrti delavca, ugasne, ne da bi nastala pravica do denarnega nadomestila za neizrabljen plačan letni dopust, in v skladu s katero torej plačilo takega nadomestila zapustnikovim dedičem ni mogoče. Kot je namreč Sodišče v bistvu navedlo v sodbi Bollacke, taka nacionalna zakonodaja ali praksa povzroči „retroaktivno popolno izgubo same pravice do plačanega letnega dopusta“. ( 87 )

85.

Zato Sodišču predlagam, naj se odgovor, ki bo dan Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče) v zadevi Willmeroth (C‑570/16), glasi tako, da je nacionalno sodišče, ki odloča o sporu med posameznikoma, če nacionalnega prava, ki se uporablja, ne more razlagati v skladu s členom 7 Direktive 2003/88, dolžno v okviru svojih pristojnosti zagotoviti pravno varstvo, ki za posameznike izhaja iz člena 31(2) Listine, in polni učinek tega člena, tako da po potrebi ne uporabi nobene nacionalne določbe, ki je v nasprotju z njim.

86.

Svoje mnenje bom dopolnil s pojasnilom, da ugotovitev, da člen 31(2) Listine v delu, v katerem določa pravico vsakega delavca do plačanega letnega dopusta, sam po sebi zadostuje za to, da se posameznikom podeli pravica, na katero se lahko sklicujejo v medsebojnem sporu na področju, ki ga pokriva pravo Unije, ne daje polnega odgovora na vprašanje glede opredelitve normativne vsebine te določbe.

87.

V zvezi s tem opozarjam, da je eno od spoznanj, ki jih je treba izpeljati iz sodbe Association de médiation sociale, to, da je treba za ugotovitev, ali se je na določbo Listine mogoče neposredno sklicevati v okviru spora med posamezniki, upoštevati Pojasnila k Listini. ( 88 ) Zato je treba po mojem mnenju ta pojasnila upoštevati za opredelitev normativne vsebine pravnega pravila, ki se neposredno uporablja, iz člena 31(2) Listine. Tako upoštevanje Pojasnil k Listini je poleg tega predpisano s členom 6(1), tretji pododstavek, PEU, ki določa, da se „[p]ravice, svoboščine in načela Listine […] razlagajo v skladu s splošnimi določbami naslova VII Listine o njeni razlagi in uporabi ter ob ustreznem upoštevanju pojasnil iz Listine, ki navajajo vire teh določb“. V skladu s členom 52(7) Listine „[s]odišča Unije in držav članic ustrezno upoštevajo pojasnila, pripravljena kot vodilo za razlago te listine“. ( 89 )

88.

Iz pojasnil glede člena 31(2) Listine pa je razvidno, da je Direktiva 93/104 eden od temeljev, na katere so se avtorji Listine oprli pri oblikovanju te določbe. Spomniti je namreč treba, da v skladu s temi pojasnili člen 31(2) Listine „temelji na Direktivi [93/104]“. Direktiva 93/104 je bila zatem kodificirana z Direktivo 2003/88 in kot je razvidno iz člena 7(1) Direktive 2003/88, ( 90 ) to je določbe, od katere ta direktiva ne dopušča odstopanja, se vsakemu delavcu zagotovi pravica do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov. V členu 31(2) Listine se tako najde jedro Direktive 93/104, saj ta člen potrjuje in krepi tisto, kar se zdi v tej direktivi najbistvenejše. ( 91 )

89.

Iz te prepletenosti predpisov, izražene v novejši sodni praksi Sodišča, ( 92 ) sklepam, da člen 31(2) Listine vsakemu delavcu zagotavlja plačan letni dopust najmanj štirih tednov. ( 93 ) Drugače povedano, pri opredelitvi normativne vsebine člena 31(2) Listine in določitvi obveznosti, ki izhajajo iz te določbe, po mojem mnenju ni mogoče prezreti člena 7 Direktive 2003/88 in sodne prakse Sodišča, ki je na tej podlagi skozi vse zadeve, ki so mu bile predložene, pojasnilo vsebino in obseg „posebej pomembnega načela socialnega prava Unije“, ( 94 ) ki ga pomeni pravica do plačanega letnega dopusta. ( 95 )

90.

Tudi zaradi te prepletenosti predpisov je treba pravico do denarnega nadomestila, ki jo mora imeti vsak delavec, ki iz razlogov, za katere ne odgovarja, ni mogel izvršiti pravice do plačanega letnega dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja, kot ta pravica izhaja iz člena 7(2) Direktive 2003/88 ter kot je bila priznana z Listino in jo je pojasnilo Sodišče, ( 96 ) šteti za pravico, ki je varovana s členom 31(2) Listine. ( 97 )

91.

Poleg tega se mi zdi, da se novejša sodna praksa Sodišča nagiba k upoštevanju predpisa, s katerim je konkretizirana zadevna temeljna pravica, pri določitvi obveznosti, ki izhajajo iz Listine. ( 98 )

92.

Skratka, ugotavljam, da je Sodišče, kot se zdi, v svoji sodbi Association de médiation sociale izpeljalo posledico iz tega, da Listina vsebuje določbe, ki nimajo vse enake zmožnosti za to, da bi bile predmet neposrednega sklicevanja v okviru sporov med posamezniki. Če se izkaže, da ima določba Listine nizko normativno intenzivnost, je za varstvo temeljne pravice, priznane v njej, potrebno ukrepanje zakonodajalca Unije in/ali nacionalnih zakonodajalcev, tako da ta določba sama po sebi ne more imeti pravnega učinka, ki bi neposredno učinkoval v okviru spora pred nacionalnim sodiščem. V tem položaju mora Sodišče torej nujno upoštevati voljo, ki so jo izrazili avtorji Listine, da zakonodajalcu Unije in/ali nacionalnim zakonodajalcem zaupajo skrb za pojasnitev vsebine in pogojev izvajanja temeljnih pravic, priznanih v njej.

93.

Čeprav je to stališče Sodišča razumljivo, zlasti glede na načelo ločitve oblasti, ga je treba po mojem mnenju vseeno uravnotežiti s prožnejšim pristopom do določb, kot je člen 31(2) Listine, v katerih se pravica priznava brez izrecnega napotovanja na sprejetje predpisov prava Unije ali nacionalnega prava.

94.

Prav tako se ne sme podcenjevati možnost, da bi nacionalna sodišča priznala neposredni učinek drugim instrumentom za varstvo temeljnih pravic, kot je Evropska socialna listina. V zvezi s tem bi se mi to, da bi Sodišče zavrnilo priznanje neposrednega učinka členu 31(2) Listine, zdelo v nasprotju s trendom, opaženim pri nacionalnih sodiščih, da izkazujejo večjo odprtost za priznanje neposrednega učinka Evropske socialne listine. ( 99 )

95.

Zato Sodišču predlagam, naj v zvezi s členom 31(2) Listine ne uporabi pretirano restriktivnega pristopa in sprejme uravnoteženo sodno prakso, iz katere izhaja, da vse določbe Listine, v katerih se priznavajo temeljne socialne pravice, nimajo potrebnih lastnosti za to, da bi se jim priznal horizontalni neposredni učinek, vendar mora to veljati za določbe, ki so zavezujoče in samozadostne. Ali z eno povedjo – obravnavani zadevi sta za Sodišče priložnost, da poskrbi, da pri priznavanju temeljnih socialnih pravic ne bo šlo za „zgolj urok“. ( 100 )

96.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je v združenih zadevah Bauer (C‑569/16) in Willmeroth (C‑570/16) postavilo Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče, Nemčija), odgovori: