–

za G. Castellano in druge F. Mazzarella in G. Mazzarella, odvetnika,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z G. Pignatonejem in B. Tidore, avvocati dello Stato,

–

za Evropsko komisijo H. Støvlbæk in L. Malferrari, agenta,

1

Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago Direktive Sveta 75/363/EGS z dne 16. junija 1975 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov glede dejavnosti zdravnikov (UL 1975, L 167, str. 14), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 82/76/EGS z dne 26. januarja 1982 (UL 1982, L 43, str. 21) (v nadaljevanju: spremenjena Direktiva 75/363).

2

Ta predloga sta bila vložena v okviru sporov med Presidenza del Consiglio dei Ministri (predsedstvo sveta ministrov, Italija), Università degli Studi di Palermo (univerza v Palermu, Italija), Ministero della Salute (ministrstvo za zdravje, Italija), Ministero dell’Istruzione, dell’Università e della Ricerca (ministrstvo za izobraževanje, visoko šolstvo in raziskave, Italija) in Ministero del Tresoro (ministrstvo za finance, Italija) na eni strani ter zdravniki specialisti na drugi, primarno zaradi ustreznega plačila zadnjenavedenim v smislu Priloge k spremenjeni Direktivi 75/363 in podredno zaradi povrnitve škode, ki je zadnjenavedenim nastala, ker Direktiva 82/76 ni bila ustrezno in pravočasno prenesena.

3

Člen 2(1) Direktive 75/363 je določal:

„Države članice zagotovijo, da izobraževanje, ki se zaključi s podelitvijo diplome, spričevala ali drugega dokazila o formalni izobrazbi specialistične medicine, izpolnjuje najmanj naslednje zahteve:

4

Člen 3 te direktive je določal:

„1.   Brez vpliva na načelo rednega izobraževanja iz člena 2(1)(c) in dokler Svet ne sprejme sklepa v skladu z odstavkom 3, lahko države članice dovolijo izredno izobraževanje za specializacijo pod pogoji, ki jih odobrijo pristojni nacionalni organi, če redno izobraževanje ne bi bilo izvedljivo zaradi dobro utemeljenih razlogov.

2.   Celotno trajanje specializacije se na podlagi odstavka 1 ne sme skrajšati. Stopnja izobrazbe ne sme biti prizadeta zaradi narave izrednega študija ali zaradi opravljanja zasebne, plačane poklicne dejavnosti.

3.   Najpozneje štiri leta od uradnega obvestila o tej direktivi in z vidika revizije stanja na predlog Komisije ter ob upoštevanju, da bi morala možnost za izredno izobraževanje še naprej obstajati v določenih okoliščinah, ki jih je treba proučiti ločeno za vsako specializacijo, Svet odloči, ali se določbe odstavkov 1 in 2 obdržijo ali spremenijo.“

5

Člen 7 navedene direktive je določal:

„Kot prehodni ukrep in ne glede na člena 2(1)(c) in 3 lahko države članice, v katerih je po zakonih in drugih predpisih določeno izredno izobraževanje za specializacijo v času uradnega obvestila o tej direktivi, še naprej uporabljajo te določbe za kandidate, ki so začeli svojo specializacijo najpozneje štiri leta po uradnem obvestilu o tej direktivi. To obdobje se lahko podaljša, če Svet ni sprejel sklepa v skladu s členom 3(3).“

6

O Direktivi 75/363 so bile države članice uradno obveščene 20. junija 1976.

7

V skladu s členom 9(1) Direktive 82/76 je bil člen 2(1)(c) Direktive 75/363 nadomeščen s tem besedilom:

8

V skladu s členom 10 Direktive 82/76 je bil člen 3 Direktive 75/363 nadomeščen s tem besedilom:

„1.   Brez vpliva na načelo rednega izobraževanja iz člena 2(1)(c) in dokler Svet ne sprejme sklepa v skladu z odstavkom 3, lahko države članice dovolijo izobraževanje za specializacijo z delno časovno obveznostjo pod pogoji, ki jih odobrijo pristojni nacionalni organi, če izobraževanje s polno časovno obveznostjo ne bi bilo izvedljivo zaradi utemeljenih posebnih okoliščin.

2.   Študij z delno časovno obveznostjo poteka v skladu s točko 2 Priloge in po standardih, ki so kakovostno enakovredni študiju s polno časovno obveznostjo. Ti standardi ne smejo biti ogroženi niti zaradi tega, ker se študij izvaja z delno časovno obveznostjo, niti zaradi opravljanja zasebne pridobitne poklicne dejavnosti.

Celotno trajanje specialističnega izobraževanja ne sme biti skrajšano, kadar je organizirano kot študij z delno časovno obveznostjo.

3.   Svet bo po ponovnem pregledu stanja in na predlog Komisije najpozneje do 25. januarja 1989 odločil, ali naj se določbe odstavkov 1 in 2 ohranijo ali spremenijo, in sicer ob upoštevanju dejstva, da naj bi možnost študija z delno časovno obveznostjo še naprej obstajala v nekaterih okoliščinah, ki jih je treba pregledati za vsako specialistično področje posebej.“

9

V skladu s členom 12 Direktive 82/76 je bil člen 7 Direktive 75/363 nadomeščen s tem besedilom:

„Kot prehodni ukrep in ne glede na člena 2(1)(c) in 3 lahko države članice, v katerih je [bilo] po zakonih in drugih predpisih [dovoljeno] izredno izobraževanje za specializacijo v času uradnega obvestila o [Direktivi 75/363], še naprej uporabljajo te določbe za kandidate, ki so začeli svojo specializacijo najpozneje 31. decembra 1983.

Vsaka država gostiteljica ima pravico zahtevati od kandidatov iz prejšnjega odstavka, da svojim diplomam, spričevalom in drugim dokazilom priložijo potrdilo o tem, da so dejansko in z dovoljenjem izvajali ustrezno dejavnost kot zdravniki specialisti najmanj tri zaporedna leta v petih letih pred izdajo potrdila.“

10

S členom 13 Direktive 82/76 je bila k Direktivi 75/363 dodana Priloga, naslovljena „Značilnosti specialističnega izobraževanja s polno in delno časovno obveznostjo“. Ta priloga je določala:

„1. Specialistično izobraževanje zdravnikov s polno časovno obveznostjo

To izobraževanje se izvaja na posebnih delovnim mestih, ki jih odobrijo pristojni organi.

Zajema udeležbo pri vseh zdravniških dejavnostih na oddelku, kjer se izvaja, vključno z dežurstvi, tako da specializant v skladu s podrobnimi pravili, ki jih določijo pristojne oblasti, ves delovni teden in vse leto svoje strokovno delo posveča temu praktičnemu in teoretičnemu izobraževanju. Za ta delovna mesta se zato zagotovi ustrezno plačilo.

Izobraževanje se lahko prekine zaradi služenja vojaškega roka, strokovnih službenih potovanj, nosečnosti ali bolezni. Prekinitev ne more biti razlog za skrajšanje celotnega trajanja izobraževanja.

2. Specialistično izobraževanje zdravnikov z delno časovno obveznostjo

Za to izobraževanje veljajo enake zahteve kakor za izobraževanje s polno časovno obveznostjo, razlika je le v tem, da tu obstaja možnost omejitve udeležbe pri zdravniških dejavnostih na trajanje, ki je najmanj polovica tistega, predvidenega v drugem odstavku točke 1.

Pristojni organi skrbijo za to, da skupno trajanje in kakovost specialističnega izobraževanja z delno časovno obveznostjo nista manjša kakor pri izobraževanju s polno časovno obveznostjo.

Za izobraževanje z delno časovno obveznostjo se posledično plača ustrezni osebni prejemek.“

11

Člen 14 Direktive 82/76 je določal:

„Izredni specialistični študij, ki se je začel pred 1. januarjem 1983 na podlagi člena 3 Direktive 75/363/EGS, se lahko zaključi v skladu z navedeno direktivo.“

12

Člen 16 Direktive 82/76 je določal:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za uskladitev s to direktivo do 31. decembra 1982. O tem takoj obvestijo Komisijo.“

13

O Direktivi 82/76 so bile države članice obveščene 29. januarja 1982 in v skladu s členom 191, drugi odstavek, Pogodbe EGS je začela veljati istega dne.

14

Spremenjena Direktiva 75/363 je bila 15. aprila 1993 razveljavljena z Direktivo Sveta 93/16/EGS z dne 5. aprila 1993 o olajšanju prostega gibanja zdravnikov in o vzajemnem priznavanju diplom, spričeval in drugih dokazil o formalni izobrazbi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 2, str. 86), ta pa je bila razveljavljena z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/36/ES z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij (UL 2005, L 255, str. 22).

15

Direktiva 82/76 je bila v italijansko pravo prenesena z decreto legislativo n. 257 – Attuazione della direttiva n. 82/76/CEE del Consiglio del 26 gennaio 1982, recante modifica di precedenti direttive in tema di formazione dei medici specialisti, a norma dell’art. 6 della legge 29 dicembre 1990, n. 428 (zakonska uredba št. 257 o prenosu Direktive Sveta 82/76/EGS z dne 26. januarja 1982, ki spreminja prejšnje direktive na področju specialističnega izobraževanja zdravnikov, na podlagi člena 6 zakona št. 428 v interesu Skupnosti z dne 29. decembra 1990) z dne 8. avgusta 1991 (GURI št. 191 z dne 16. avgusta 1991, v nadaljevanju: zakonska uredba št. 257). Ta zakonska uredba je začela veljati petnajst dni po datumu njene objave, nato pa je bila nadomeščena z decreto legislativo n. 368 – Attuazione della direttiva 93/16/CEE in materia di libera circolazione dei medici e di reciproco riconoscimento dei loro diplomi, certificati ed altri titoli e delle direttive 97/50/CE, 98/21/CE, 98/63/CE e 99/46/CE che modificano la direttiva 93/16/CEE (zakonska uredba št. 368 o prenosu Direktive 93/16/EGS o olajšanju prostega gibanja zdravnikov in o vzajemnem priznavanju diplom, spričeval in drugih dokazil o formalni izobrazbi ter direktiv 97/50/ES, 98/21/ES, 98/63/ES in 99/46/ES, ki spreminjajo Direktivo 93/16/EGS) z dne 17. avgusta 1999 (redni dodatek h GURI št. 250 z dne 23. oktobra 1999).

16

Člen 8.2 zakonske uredbe št. 257 je določal, da se bodo njene določbe začele uporabljati v akademskem letu 1991/1992.

17

Zdravniki, ki so začeli postopek v glavni stvari, so med letoma 1982 in 1990 v Italiji opravljali specialistična izobraževanja za zdravnike.

18

Pri Tribunale di Palermo (sodišče v Palermu, Italija) so 16. februarja 2001 (zadeva C‑617/16) in 18. marca 2003 (zadeva C‑616/16) proti univerzi v Palermu, ministrstvu za izobraževanje, visoko šolstvo in raziskave, ministrstvu za zdravje, ministrstvu za finance in predsedstvu sveta ministrov vložili tožbe.

19

Ti zdravniki so primarno predlagali, naj se tej univerzi in tem državnim organom naloži, da jim zagotovijo ustrezno plačilo v smislu Priloge k spremenjeni Direktivi 75/363 za specialistično izobraževanje zdravnikov, ki so ga zaključili. Podredno so zahtevali povračilo škode, nastale zaradi neustreznega in nepravočasnega prenosa Direktive 82/76.

20

Tribunale di Palermo (sodišče v Palermu) je s sodbami z dne 27. aprila in 17. junija 2006 (zadeva C‑616/16) ter z dne 30. aprila in 28. maja 2007 (zadeva C‑617/16) te predloge zavrnilo.

21

Corte d’appello di Palermo (pritožbeno sodišče v Palermu, Italija), pri katerem so bile vložene pritožbe zoper te sodbe, je s sodbami z dne 18. julija in 27. septembra 2012 (zadeva C‑616/16) ter z dne 10. oktobra 2012 (zadeva C‑617/16) predsedstvu sveta ministrov naložilo, naj vsem zadevnim zdravnikom plača znesek v višini 11.103,82 EUR (zadeva C‑616/16) in 6.713,93 EUR (zadeva C‑617/16), skupaj z zakonskimi obrestmi.

22

Predsedstvo sveta ministrov in nekatere druge stranke v postopku v glavni stvari so zoper navedene sodbe vložile kasacijsko pritožbo.

23

Predložitveno sodišče ugotavlja, da se zadevi v postopku v glavni stvari nanašata na presojo pravne ureditve, ki velja za specialistična izobraževanja zdravnikov, ki so se začela pred 31. decembrom 1982 in se zaključila po tem datumu.

24

Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče, Italija) je menilo, da je rešitev sporov o glavni stvari odvisna od razlage spremenjene Direktive 75/363, zato je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja, ki so v zadevah C‑616/16 in C‑617/16 enaka:

Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:

25

S sklepom predsednika Sodišča z dne 16. decembra 2016 sta bili zadevi C‑616/16 in C‑617/16 združeni za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe.

26

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 2(1)(c), člen 3(1) in (2) ter Prilogo k spremenjeni Direktivi 75/363 razlagati tako, da je treba za vsako obdobje specialističnega izobraževanja zdravnikov s polno ali delno časovno obveznostjo, ki so se začela leta 1982 in nadaljevala do leta 1990, zagotoviti ustrezno plačilo v smislu navedene priloge.

27

Najprej je treba opozoriti, da je treba na podlagi določb, navedenih v prejšnji točki, ki so bile 15. aprila 1993 razveljavljene z Direktivo 93/16, za izobraževanja, ki se zaključijo s podelitvijo diplome, spričevala ali drugega dokazila o izobrazbi specialistične medicine in ki so se opravljala s polno ali delno časovno obveznostjo, običajno zagotoviti ustrezno plačilo.

28

Nato je treba spomniti, da obveznost držav članic, da zagotovijo ustrezno plačilo, velja le za specializacije zdravnikov, ki so skupne vsem oziroma dvema ali več državam članicam in ki so navedene v členih 5 oziroma 7 Direktive Sveta 75/362/EGS z dne 16. junija 1975 o vzajemnem priznavanju diplom, spričeval in drugih dokazil o formalni zdravstveni izobrazbi ter ukrepih za olajšanje učinkovitega izvajanja pravice do ustanavljanja in svobode opravljanja storitev (UL 1975, L 167, str. 1) (glej v tem smislu sodbo z dne 3. oktobra 2000, Gozza in drugi, C‑371/97, EU:C:2000:526, točka 35 in navedena sodna praksa).

29

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča je razvidno, da je ta obveznost glede plačila obdobij izobraževanja specializacije zdravnikov, ki je določena v Prilogi k spremenjeni Direktivi 75/363, kot taka brezpogojna in dovolj natančna (glej v tem smislu sodbi z dne 25. februarja 1999, Carbonari in drugi, C‑131/97, EU:C:1999:98, točka 44, in z dne 3. oktobra 2000, Gozza in drugi, C‑371/97, EU:C:2000:526, točki 34 in 41).

30

V zvezi s tem je treba poudariti, da je bila navedena obveznost, ki sprva v Direktivi 75/363 ni bila določena, uvedena z Direktivo 82/76, ki je začela veljati 29. januarja 1982 in s katero so se države članice v skladu z njenim členom 16 morale uskladiti najpozneje 31. decembra 1982.

31

Direktiva 82/76 je bila v italijansko pravo prenesena z zakonsko uredbo št. 257, ki je začela veljati petnajst dni po njeni objavi 16. avgusta 1991.

32

Člen 14 Direktive 82/76 je sicer določil, da se specialistična izobraževanja zdravnikov z delno časovno obveznostjo, ki so se začela pred 1. januarjem 1983 na podlagi člena 3 Direktive 75/363, lahko zaključijo v skladu s tem členom 3.

33

Vendar kot je poudarila Komisija v svojem pisnem stališču, se je prehodno pravilo, določeno v členu 14 Direktive 82/76, nanašalo na samo zakonitost teh specialističnih izobraževanj zdravnikov z delno časovno obveznostjo, in ne na obveznost zagotovitve plačila zanje.

34

Možnost držav članic, da dovolijo specialistična izobraževanja zdravnikov z delno časovno obveznostjo, je bila namreč že določena v členu 3 Direktive 75/363 kot izjema od obveznosti opravljanja teh izobraževanj s polno časovno obveznostjo, pri čemer je zakonodajalec Unije redno preverjal nujnost ohranitve te izjeme.

35

Prav tako ni mogoče šteti, da je prehodno pravilo v zvezi s specialističnimi izobraževanji zdravnikov z delno časovno obveznostjo, ki je določeno v členu 12 Direktive 82/76, s katerim je bil spremenjen člen 7 Direktive 75/363, časovno omejilo obveznost zagotovitve ustreznega plačila za izobraževanja.

36

To razlago potrjuje pripravljalno gradivo za Direktivo 82/76. Iz točk 4 in 8 naslova II obrazložitve predloga direktive Sveta, ki spreminja Direktivo 75/362/EGS in Direktivo 75/363 (COM(80) 914 final) ter ki je bil podlaga za Direktivo 82/76, namreč izhaja, da sta bili prehodni določbi, navedeni v točkah 33 in 35 te sodbe, zasnovani v interesu zdravnikov, ki so izobraževanje začeli pred iztekom roka za prenos te direktive, zaradi zagotovitve kontinuitete tega izobraževanja.

37

Ob upoštevanju navedenih preudarkov iz spremenjene Direktive 75/363 ne izhaja, da se obveznost držav članic, da zagotovijo ustrezno plačilo za obdobja specialističnega izobraževanja zdravnikov s polno ali delno časovno obveznostjo, ne uporablja za obdobja, ki so začela teči pred iztekom roka za prenos Direktive 82/76, to je 1. januarja 1983, in se nadaljevala po tem datumu.

38

V teh okoliščinah je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2(1)(c), člen 3(1) in (2) ter Prilogo k spremenjeni Direktivi 75/363 razlagati tako, da je treba za vsako specialistično izobraževanje zdravnikov s polno ali delno časovno obveznostjo, ki se je začelo leta 1982 in nadaljevalo do leta 1990, zagotoviti ustrezno plačilo v smislu navedene priloge, če se to izobraževanje nanaša na specializacijo zdravnikov, ki je skupna vsem oziroma dvema ali več državam članicam in ki je navedena v členih 5 oziroma 7 Direktive 75/362.

39

Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 2(1)(c), člen 3(1) in (2) ter Prilogo k spremenjeni Direktivi 75/363 razlagati tako, da je obstoj obveznosti države članice, da določi ustrezno plačilo v smislu te priloge za vsako specialistično izobraževanje zdravnikov s polno ali delno časovno obveznostjo, ki se je začelo leta 1982 in nadaljevalo do leta 1990, odvisen od tega, ali je ta država sprejela ukrepe za prenos Direktive 82/76, in od učinkovitega izvajanja teh ukrepov.

40

V zvezi s tem je v skladu s sodno prakso Sodišča, na katero je bilo opozorjeno v točki 29 te sodbe, obveznost določitve ustreznega plačila iz spremenjene Direktive 75/363 kot taka brezpogojna in dovolj natančna.

41

Iz te sodne prakse je sicer razvidno, da spremenjena Direktiva 75/363 ne vsebuje niti opredelitve plačila, ki ga je treba šteti za primerno, niti opredelitve metod za določitev tega plačila. Take opredelitve so načeloma v pristojnosti držav članic, ki morajo na tem področju sprejeti posebne izvedbene ukrepe (glej v tem smislu sodbi z dne 25. februarja 1999, Carbonari in drugi, C‑131/97, EU:C:1999:98, točka 45, in z dne 3. oktobra 2000, Gozza in drugi, C‑371/97, EU:C:2000:526, točka 36).

42

Vendar je Sodišče že razsodilo, da obveznost držav članic, ki izhaja iz direktive, da dosežejo rezultat, ki ga ta določa, in dolžnost, da sprejmejo vse ustrezne ukrepe, splošne ali posebne, da bi zagotovile izpolnjevanje te obveznosti, velja za vse organe teh držav članic, vključno s sodnimi organi v okviru njihovih pristojnosti. Tako mora nacionalno sodišče pri uporabi nacionalnega prava, zlasti določb zakona, ki so bile uvedene posebej za to, da se zagotovi prenos neke direktive, nacionalno pravo razlagati kar najbolj ob upoštevanju besedila in namena direktive, da se doseže rezultat, ki je z njo določen (glej v tem smislu sodbo z dne 25. februarja 1999, Carbonari in drugi, C‑131/97, EU:C:1999:98, točka 48 in navedena sodna praksa).

43

Kot je bilo opozorjeno v točki 31 te sodbe, je bila v obravnavani zadevi Direktiva 82/76 v italijansko pravo prenesena z zakonsko uredbo št. 257, ki je začela veljati petnajst dni po njeni objavi 16. avgusta 1991.

44

Sodišče je zlasti v okviru predlogov za sprejetje predhodne odločbe, ki so bili vloženi zaradi razlage spremenjene Direktive 75/363, razsodilo, da mora nacionalno sodišče pri uporabi določb nacionalnega prava, sprejetih pred sprejetjem neke direktive ali po njem, te določbe razlagati kar najbolj ob upoštevanju besedila in namena te direktive (sodbi z dne 25. februarja 1999, Carbonari in drugi, C‑131/97, EU:C:1999:98, točka 54, in z dne 3. oktobra 2000, Gozza in drugi, C‑371/97, EU:C:2000:526, točka 45).

45

V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora nacionalno sodišče, tudi če ni posebnih nacionalnih ukrepov za prenos direktive, nacionalno pravo razlagati kar najbolj ob upoštevanju besedila in namena zadevne direktive, da se doseže rezultat, ki je z njo določen, pri čemer mora storiti vse, kar je v njegovi pristojnosti, ter upoštevati vse nacionalno pravo in uporabiti metode razlage, ki so s tem pravom priznane (glej v tem smislu sodbo z dne 18. decembra 2014, Schoenimport Italmoda Mariano Previti in drugi, C‑131/13, C‑163/13 in C‑164/13, EU:C:2014:2455, točka 52 in navedena sodna praksa).

46

V zvezi z namenom Priloge k spremenjeni Direktivi 75/363 je Sodišče že razsodilo, da se ta kaže v zagotavljanju, da zadevni zdravniki ves delovni teden, oziroma če gre za specializanta z delno časovno obveznostjo, velik del tega obdobja svoje strokovno delo posvetijo praktičnemu in teoretičnemu izobraževanju (glej v tem smislu sodbi z dne 25. februarja 1999, Carbonari in drugi, C‑131/97, EU:C:1999:98, točka 33, in z dne 3. oktobra 2000, Gozza in drugi, C‑371/97, EU:C:2000:526, točka 43).

47

Zato mora nacionalno sodišče pri razlagi nacionalnega prava v skladu s spremenjeno Direktivo 75/363 upoštevati njen namen, na katerega je bilo opozorjeno v prejšnji točki. V zvezi s tem je treba za opredelitev višine in metod določitve ustreznega plačila za obdobje pred prenosom Direktive 82/76 v italijansko pravo upoštevati zlasti rešitve, ki so bile v zvezi s tem uporabljene v nacionalni ureditvi, s katero je bila ta direktiva prenesena.

48

Kot je razvidno iz odgovora na prvo vprašanje, se obveznost zagotovitve ustreznega plačila zadevnim zdravnikom razteza na vsako specialistično izobraževanje zdravnikov s polno ali delno časovno obveznostjo, ki se je začelo leta 1982 in nadaljevalo do leta 1990.

49

Opozoriti je treba, da je Sodišče že večkrat razsodilo, da če cilja, ki ga določa ta direktiva, ni mogoče doseči z razlago, in sicer ob upoštevanju vsega nacionalnega prava in z uporabo metod razlage, ki so s tem pravom priznane, pravo Unije državam članicam nalaga, da povrnejo škodo, ki so jo povzročile posameznikom zaradi neprenosa navedene direktive, če so izpolnjeni trije pogoji, in sicer da kršeno pravno pravilo podeljuje pravice posameznikom, da je kršitev dovolj resna ter da obstaja neposredna vzročna zveza med kršitvijo obveznosti države in škodo, ki so jo utrpele oškodovane osebe (glej v tem smislu sodbo z dne 25. februarja 1999, Carbonari in drugi, C‑131/97, EU:C:1999:98, točka 52).

50

V zvezi s tem bo retroaktivna in popolna uporaba ukrepov za izvajanje Direktive 82/76 omogočila odpravo škodnih posledic zamude pri prenosu te direktive, če je bila ta direktiva pravilno prenesena. Vendar mora nacionalno sodišče paziti na to, da je povračilo škode, ki so jo utrpeli upravičenci, ustrezno. Retroaktivna, pravilna in popolna uporaba ukrepov za izvajanje Direktive 82/76 bo za to zadoščala, razen če bi upravičenci dokazali obstoj dodatnih izgub, ki naj bi jih utrpeli, ker v želenem času ne bi mogli biti upravičeni do denarnih ugodnosti, ki jih zagotavlja ta direktiva, in ki bi jih bilo treba prav tako nadomestiti (glej v tem smislu sodbi z dne 25. februarja 1999, Carbonari in drugi, C‑131/97, EU:C:1999:98, točka 53, in z dne 3. oktobra 2000, Gozza in drugi, C‑371/97, EU:C:2000:526, točka 39).

51

Ob upoštevanju navedenih preudarkov je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2(1)(c), člen 3(1) in (2) ter Prilogo k spremenjeni Direktivi 75/363 razlagati tako, da obstoj obveznosti države članice, da določi ustrezno plačilo v smislu te priloge za vsako specialistično izobraževanje zdravnikov s polno ali delno časovno obveznostjo, ki se je začelo leta 1982 in nadaljevalo do leta 1990, ni odvisen od tega, ali je ta država sprejela ukrepe za prenos Direktive 82/76. Nacionalno sodišče mora pri uporabi določb nacionalnega prava, sprejetih pred sprejetjem direktive ali po njem, te določbe razlagati kar najbolj ob upoštevanju besedila in namena teh direktiv. Če zaradi neobstoja nacionalnih ukrepov za prenos Direktive 82/76 cilja, ki ga ta direktiva določa, ni mogoče doseči z razlago, in sicer ob upoštevanju vsega nacionalnega prava in z uporabo metod razlage, ki so s tem pravom priznane, pravo Unije državam članicam nalaga, da povrnejo škodo, ki so jo povzročile posameznikom zaradi neprenosa navedene direktive. Predložitveno sodišče mora preveriti, ali so izpolnjeni vsi pogoji, ki so v zvezi s tem določeni s sodno prakso Sodišča, da se lahko na podlagi prava Unije uveljavi odgovornost te države članice.

52

Predložitveno sodišče želi s tretjim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 2(1)(c), člen 3(1) in (2) ter Prilogo k spremenjeni Direktivi 75/363 razlagati tako, da je treba ustrezno plačilo v smislu navedene priloge za specialistično izobraževanje zdravnikov s polno ali delno časovno obveznostjo, ki se je začelo leta 1982 in nadaljevalo do leta 1990, zagotoviti za celotno obdobje tega izobraževanja.

53

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je namen roka za prenos direktive zlasti zagotavljanje potrebnega časa državam članicam, da sprejmejo ukrepe za prenos, zato pred iztekom tega roka tem državam ni mogoče očitati, da te direktive niso prenesle v svoj pravni red (glej v tem smislu sodbo z dne 27. oktobra 2016, Milev, C‑439/16 PPU, EU:C:2016:818, točka 30 in navedena sodna praksa).

54

V obravnavani zadevi je iz besedila Direktive 82/76 razvidno, da so morale države članice sprejeti potrebne ukrepe za uskladitev s to direktivo najkasneje do 31. decembra 1982.

55

Kot je sicer razvidno iz sodne prakse Sodišča, se morajo organi držav članic in nacionalna sodišča od datuma, ko je začela veljati direktiva, kar najbolj vzdržati take razlage notranjega prava, ki bi lahko po izteku roka za prenos te direktive resno ogrozila dosego njenega cilja (sodba z dne 27. oktobra 2016, Milev, C‑439/16 PPU, EU:C:2016:818, točka 32 in navedena sodna praksa).

56

Vendar nikakor ni dokazano, da bi v primeru obdobja specialističnega izobraževanja zdravnikov s polno ali delno časovno obveznostjo, ki se je začelo leta 1982 in nadaljevalo do leta 1990, zaradi dejstva, da je ustrezno plačilo določeno le za obdobje po izteku roka za prenos Direktive 82/76, obstajala nevarnost resne ogrozitve cilja, ki mu ta direktiva sledi.

57

V teh okoliščinah je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2(1)(c), člen 3(1) in (2) ter Prilogo k spremenjeni Direktivi 75/363 razlagati tako, da je treba ustrezno plačilo v smislu navedene priloge za specialistično izobraževanje zdravnikov s polno ali delno časovno obveznostjo, ki se je začelo leta 1982 in nadaljevalo do leta 1990, zagotoviti za obdobje tega izobraževanja od 1. januarja 1983 do konca navedenega izobraževanja.

58

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo: