–

za E. Di Pumo A. Frangini, F. Belloni in L. Vozza, odvetniki,

–

za A. Zecco M. Gariboldi in A. Cabras, odvetnika,

–

za la Commissione Nazionale per le Società e la Borsa (Consob) S. Providenti, R. Vampa in P. Palmisano, odvetniki,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z G. Galluzzo in P. Gentilijem, avvocati dello Stato,

–

za nemško vlado T. Henze in D. Klebs, agenta,

–

za portugalsko vlado L. Inez Fernandes, M. Figueiredo in F. Costa Pinto, agenti,

–

za Evropsko komisijo V. Di Bucci, R. Troosters in T. Scharf, agenti,

1

Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 50 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in Direktive 2014/57/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o kazenskih sankcijah za zlorabo trga (direktiva o zlorabi trga) (UL 2014, L 173, str. 179).

2

Ta predloga sta bila vložena v okviru dveh sporov, prvič, med Enzom Di Pumo in Commissione Nazionale per le Società e la Borsa (nacionalna komisija za trg vrednostnih papirjev, Italija) (v nadaljevanju: Consob), in drugič, med Consob in Antoniom Zecco glede zakonitosti denarnih upravnih sankcij, naloženih zaradi trgovanja na podlagi notranjih informacij.

3

Člen 4 Protokola št. 7 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisani v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP), naslovljen „Pravica, da nisi dvakrat sojen ali kaznovan za isto kaznivo dejanje“, določa:

„1.   Pravosodni organi iste države ne smejo nikogar ne kazensko preganjati ne kaznovati za kaznivo dejanje, za katero je bil na podlagi zakona in v skladu s kazenskim postopkom te države s pravnomočno sodbo že oproščen ali obsojen.

2.   Določbe prejšnjega odstavka ne preprečujejo obnove kazenskega postopka na podlagi zakona in skladno s kazenskim postopkom prizadete države, če obstajajo dokazi o novih ali na novo odkritih dejstvih ali pa če je v prejšnjih postopkih prišlo do bistvene napake, ki bi lahko vplivala na izid sojenja.

3.   Določila tega člena se ne smejo derogirati s sklicevanjem na 15. člen Konvencije.“

4

Člen 2(1) Direktive 2003/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o trgovanju z notranjimi informacijami in tržni manipulaciji (zloraba trga) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 4, str. 367) določa:

„Države članice prepovejo vsaki osebi iz drugega pododstavka, ki ima notranje informacije, da jih uporabi bodisi posredno ali neposredno tako da pridobi ali odtuji oziroma poskuša pridobiti ali odtujiti finančne instrumente, na katere se te informacije nanašajo, za svoj račun ali za račun tretje stranke.

Prvi pododstavek se uporablja za katero koli osebo, ki ima take informacije:

[…]

5

Člen 3 navedene direktive določa:

„Države članice prepovejo vsaki osebi, za katere velja prepoved iz člena 2:

6

Člen 14(1) Direktive 2003/6 določa:

„Države članice brez vpliva na pravico držav članic do izrekanja kazenskih sankcij in v skladu s svojim nacionalnim pravom zagotovijo, da se lahko izrečejo ustrezn[i] upravn[i] ukrep[i] ali upravne kazni proti odgovornim osebam, če se ne uskladi z določbami, sprejetimi za izvajanje te direktive. Države članice poskrbijo, da so ti ukrepi učinkoviti, sorazmerni in odvračajoči.“

7

Člen 184 decreto legislativo n. 58 – Testo unico delle disposizioni in materia di intermediazione finanziaria, ai sensi degli articoli 8 e 21 della legge 6 febbraio 1996, n. 52 (zakonska uredba št. 58 o enotnem besedilu določb s področja finančnega posredovanja v smislu členov 8 in 21 zakona z dne 6. februarja 1996, št. 52) z dne 24. februarja 1998 (redni dodatek h GURI št. 71 z dne 26. marca 1998), kakor je bila spremenjena z legge n. 62 – Disposizioni per l’adempimento di obblighi derivanti dall’appartenenza dell’Italia alle Comunità europee. Legge comunitaria 2004 (zakon št. 62 o določbah za izpolnitev obveznosti, ki izhajajo iz članstva Italije v Evropski skupnosti; zakon Skupnosti iz leta 2004) z dne 18. aprila 2005 (redni dodatek h GURI št. 76 z dne 27. aprila 2005) (v nadaljevanju: TUF), naslovljen „Zloraba notranjih informacij“, določa:

„1.   Kdor ima kot član organov, ki upravljajo, vodijo ali nadzirajo izdajatelja, zaradi udeležbe v kapitalu izdajatelja ali zaradi opravljanja dela, poklica ali – tudi javne – funkcije ali službe notranje informacije, se kaznuje z zaporno kaznijo od enega do šestih let in z denarno kaznijo v višini od 20.000 EUR do 3 milijone EUR, če:

2.   Enaka kazen iz odstavka 1 se naloži vsakomur, ki ima notranje informacije in za pripravo ali izvedbo kaznivih dejavnosti stori katero od dejanj iz navedenega odstavka 1.

3.   Sodišče lahko denarno kazen zviša do njenega trikratnika ali do desetkratnika dohodka ali dobička, ustvarjenega s kaznivim dejanjem, če se denarna kazen izkaže za nezadostno, čeprav je bil določen njen najvišji znesek, pri tem pa upošteva težo kaznivega dejanja, osebne lastnosti storilca ali obseg pridobljenega dohodka ali dobička.

[…]“

8

Člen 187a TUF, ki je bil vstavljen z zakonom z dne 18. aprila 2005, navedenim v prejšnji točki, je naslovljen „Zloraba notranjih informacij“. Ta člen določa:

„1.   Brez poseganja v kazenske sankcije v primeru kaznivega dejanja se z denarno upravno sankcijo v višini od 100.000 EUR do 15 milijonov EUR kaznuje vsakdo, ki ima kot član organov, ki upravljajo, vodijo ali nadzirajo izdajatelja, zaradi udeležbe v kapitalu izdajatelja ali zaradi opravljanja dela, poklica ali – tudi javne – funkcije ali službe notranje informacije, če:

2.   Enaka kazen iz odstavka 1 se naloži vsakomur, ki ima notranje informacije in za pripravo ali izvedbo kaznivih dejavnosti stori katero od dejanj iz navedenega odstavka 1.

[…]

4.   Sankcija iz odstavka 1 se naloži tudi vsakomur, ki ima notranje informacije, ki je seznanjen s tem, da gre za notranje informacije, oziroma bi lahko bil ob običajni skrbnosti z njo seznanjen ter stori katero od dejanj, opisanih v navedenem odstavku.

5.   Denarne upravne sankcije, določene v odstavkih 1, 2 in 4, se zvišajo do njihovega trikratnika ali do desetkratnika dohodka ali dobička, ustvarjenega s kaznivim ravnanjem, če se sankcije ob upoštevanju osebnih lastnosti storilca ali obsega tako pridobljenega dohodka ali dobička izkažejo za nezadostne, čeprav bi bil določen najvišji znesek.

[…]“

9

Razmerja med kazenskim postopkom ter upravnim postopkom in postopkom z ugovorom so urejena s členi od 187i do 187l TUF. Navedeni člen 187i TUF, naslovljen „Razmerja s sodstvom”, določa:

„1.   Če državno tožilstvo izve za kaznivo dejanje, določeno v poglavju II, o tem nemudoma obvesti predsednika [Consob].

2.   Predsednik [Consob] državnemu tožilstvu z obrazloženim poročilom preda dokumentacijo, zbrano med izvajanjem dejavnosti nadzora, takoj ko se odkrijejo elementi, na podlagi katerih je mogoče domnevati o obstoju kaznivega dejanja. Prenos aktov na državno tožilstvo se izvede najpozneje na koncu dejavnosti ugotavljanja kršitev iz določb poglavja III tega naslova.

3.   [Consob] in sodni organ medsebojno sodelujeta, vključno z izmenjavo informacij, da bi se olajšalo ugotavljanje kršitev iz tega naslova, tudi če te kršitve ne pomenijo kaznivega dejanja. […]“

10

Člen 187j TUF, naslovljen „Pooblastila (Consob) v kazenskem postopku“, določa:

„1.   V postopkih glede kaznivih dejanj iz členov 184 in 185 [Consob] izvaja pravice in pooblastila, ki so z zakonikom o kazenskem postopku podeljene subjektom in združenjem, ki zastopajo interese oseb, oškodovanih s kaznivim dejanjem.

2.   [Consob] lahko vloži premoženjskopravni zahtevek in iz naslova škode, povzročene celovitosti trga s kršitvijo, zahteva znesek, ki ga določi sodišče, in sicer pravično, pri čemer pa se upoštevajo dejanska storitev kaznivega dejanja, osebne lastnosti storilca kršitve in obseg dohodka ali dobička, ustvarjenega s kaznivim dejanjem.“

11

Člen 187k(1) TUF določa:

„Upravni ugotovitveni postopek in postopek z ugovorom […] se ne smeta prekiniti med potekom kazenskega postopka, katerega predmet so ista dejanja oziroma dejanja, ugotovitve katerih pripelje so odločitve v postopku.“

12

Člen 654 codice di procedura penale (zakonik o kazenskem postopku; v nadaljevanju: CPP) določa:

„Zoper obdolženca, civilno stranko ali civilnopravno odgovorno stranko, ki je vložila premoženjskopravni zahtevek ali intervenirala v kazenskem postopku, ima pravnomočna obsodilna ali oprostilna kazenska sodba, ki je izrečena po kontradiktornem postopku, učinek pravnomočnosti v civilnem ali upravnem postopku, kadar se ta nanaša na pravico ali pravni interes, katerih priznanje je odvisno od ugotovitve istih materialnih dejstev, kot so tista, ki so predmet kazenskega postopka, če so se ugotovljena dejstva štela za upoštevna za kazensko odločbo in če v civilnem pravu ni naloženih omejitev glede dokaza o spornem subjektivnem položaju.“

13

Consob je z odločbo z dne 7. novembra 2012 E. Di Pumi in A. Zecci naložila denarni upravni sankciji na podlagi člena 187a(1) in (4) TUF.

14

V skladu s to odločbo sta E. Di Puma in A. Zecca leta 2008 večkrat trgovala z notranjimi informacijami. Zlasti naj bi med 14. in 17. oktobrom 2008 pridobila 2375 delnic družbe Permasteelisa SpA s tem, da sta uporabila notranje informacije glede namere za prevzem te družbe, ki so informacije, za katere naj bi A. Zecca izvedel zaradi svojega dela in nalog, ki jih je opravljal v družbi Deloitte Financial Advisory Services SpA in za katere naj E. Di Puma ne bi mogel spregledati, da so notranje.

15

E. Di Puma in A. Zecca sta navedeno odločbo izpodbijala pred Corte d’appello di Milano (pritožbeno sodišče v Milanu, Italija). Navedeno sodišče je s sodbama z dne 4. aprila oziroma 23. avgusta 2013 zavrnilo tožbo E. Di Pume in ugodilo tožbi A. Zecce.

16

E. Di Puma in Consob sta zoper prvo oziroma drugo sodbo vložila kasacijsko pritožbo pri Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče, Italija). E. Di Puma je trdil, da je bil pred Tribunale di Milano (sodišče v Milanu, Italija) v kazenskih postopkih zaradi istih dejanj, kot so tista, ki mu jih je očitala Consob, in da ga je navedeno sodišče s pravnomočno sodbo, izdano po sodbah Corte d’appello di Milano (pritožbeno sodišče v Milanu), oprostilo z obrazložitvijo, da dejstva, ki naj bi pomenila kaznivo dejanje, niso bila ugotovljena. A. Zecca, nasprotna stranka v postopku s kasacijsko pritožbo Consob, se je tudi skliceval na to oprostilno sodbo.

17

Predložitveno sodišče poudarja – potem ko je navedlo, da se je navedena oprostilna sodba dejansko nanašala na ista ravnanja, kot so tista, zaradi katerih je Consob z odločbo z dne 7. novembra 2012 naložila sporni denarni upravni sankciji v postopku v glavni stvari – da na podlagi člena 654 CPP za ugotovitve iz te oprostilne sodbe glede neobstoja kaznivega dejanja velja učinek pravnomočnosti v razmerju do upravnih postopkov. Vendar meni, da sporov, o katerih odloča, ni mogoče rešiti samo na podlagi nacionalne zakonodaje, ob upoštevanju primarnosti člena 4 Protokola št. 7 k EKČP in člena 50 Listine nad to zakonodajo.

18

Glede člena 4 Protokola št. 7 k EKČP pa predložitveno sodišče meni, da bi to, da se isto trgovanje na podlagi notranjih informacij na podlagi členov 184 in 187a TUF kaznuje hkrati s kazenskimi sankcijami in denarnimi upravnimi sankcijami, lahko pripeljalo do kršitve načela ne bis in idem, zagotovljenega s tem členom 4, kakor ga Evropsko sodišče za človekove pravice razlaga zlasti v sodbi z dne 4. marca 2014, Grande Stevens in drugi proti Italiji (ECLI:CE:ECHR:2014:0304JUD001864010). Take denarne upravne sankcije naj bi namreč ob upoštevanju njihove pravne opredelitve v nacionalnem pravu, njihove narave in teže imele kazensko naravo. Poleg tega naj bi se kumulacija zadevnih kazenskih in upravnih postopkov in sankcij v postopku v glavni stvari nanašala na isto kaznivo dejanje, kar se razume, kot da se nanaša na ista dejstva.

19

Predložitveno sodišče se glede člena 50 Listine sprašuje, ali ta prepoveduje tudi tako kumulacijo postopkov in sankcij. Na podlagi člena 14(1) Direktive 2003/6 naj bi bile namreč države članice zavezane kaznovati trgovanje na podlagi notranjih informacij z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračilnimi upravnimi sankcijami. Tako bi morali pristojni nacionalni organi po mnenju predložitvenega sodišča oceniti učinkovitost, sorazmernost in odvračilnost upravne sankcije, ki se kumulira s kazensko sankcijo.

20

Vendar meni, da je Sodišče v sodbi z dne 26. februarja 2013, Åkerberg Fransson (C‑617/10, EU:C:2013:105, točki 34 in 36), razsodilo, prvič, da člen 50 Listine nasprotuje temu, da se po naložitvi pravnomočne davčne sankcije, ki je kazenske narave v smislu tega člena, sproži kazenski postopek zoper isto osebo za ista dejanja, ampak da mora, drugič, nacionalno sodišče ugotoviti, ali so sankcije, ki ostanejo, učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Ob upoštevanju te sodne prakse se predložitveno sodišče sprašuje, ali je treba člen 50 Listine razlagati tako, da dopušča nadaljevanje postopka v zvezi z denarno upravno sankcijo po pravnomočni kazenski sodbi, ki ima učinek materialne pravnomočnosti, s katero je bil ugotovljen neobstoj kaznivega dejanja, če se ta postopek lahko izkaže za nujen za izpolnitev obveznosti določitve učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih sankcij.

21

Navedeno sodišče meni, da je s primarnostjo in enotnostjo prava Unije sicer mogoče utemeljiti kumulacijo postopkov in sankcij, vendar taka utemeljitev ni mogoča, če je pristojno kazensko sodišče pravnomočno ugotovilo, da dejstva, od katerih je odvisen obstoj kaznivega dejanja in upravne kršitve v postopku v glavni stvari, niso dokazana. Poleg tega bi v takem primeru nadaljevanje postopka v zvezi z denarno upravno sankcijo pomenilo tveganje za nasprotje med sodbama in bi tako lahko omajalo materialno pravnomočnost pravnomočne kazenske sodbe. Vendar bi bilo treba s podrobnimi pravili za izvajanje načela pravnomočnosti spoštovati načelo učinkovitosti.

22

V teh okoliščinah je Corte suprema di cassazione (kasacijsko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

23

Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 23. decembra 2016 zadevi C‑596/16 in C‑597/16 združil za pisni in ustni del postopka ter izdajo sodbe.

24

Uvodoma je treba navesti, da se prvo vprašanje sicer nanaša na razlago člena 50 Listine, vendar se predložitveno sodišče zlasti sprašuje o skladnosti člena 654 CPP s členom 14(1) Direktive 2003/6 in temeljno pravico, zagotovljeno v tem členu 50. Po mnenju tega sodišča bi lahko razlaga, po kateri naj bi ta člen 14(1) ne glede na obstoj načela ne bis in idem zahteval nadaljevanje postopka v zvezi z denarno upravno sankcijo celo po pravnomočni oprostilni kazenski sodbi, ki ima učinek materialne pravnomočnosti, lahko omajala načelo pravnomočnosti, kar je v nasprotju s tem, kar določa člen 654 CPP.

25

V teh okoliščinah je treba razumeti, da predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 14(1) Direktive 2003/6, če se razlaga glede na člen 50 Listine, razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero postopka v zvezi z denarno upravno sankcijo ni mogoče nadaljevati po pravnomočni oprostilni kazenski sodbi, s katero je bilo ugotovljeno, da dejstva, ki lahko pomenijo kršitev zakonodaje o trgovanju na podlagi notranjih informacij in na podlagi katerih je bil ta postopek tudi začet, niso dokazana.

26

Glede tega je treba navesti, da člen 14(1) Direktive 2003/6 v povezavi z njenima členoma 2 in 3 državam članicam nalaga, naj določijo učinkovite, sorazmerne in odvračilne upravne sankcije za kršitve prepovedi trgovanja na podlagi notranjih informacij. Sodišče je sicer presodilo, da je s členom 14(1) te direktive državam zgolj predpisana obveznost, naj določijo upravne sankcije, ki imajo take značilnosti, ne da bi se od držav članic zahtevalo, da določijo tudi kazenske sankcije zoper tiste, ki so trgovali z notranjimi informacijami (glej v tem smislu sodbo z dne 23. decembra 2009, Spector Photo Group in Van Raemdonck, C‑45/08, EU:C:2009:806, točka 42), vendar ostaja dejstvo, da imajo države članice tudi pravico določiti kumulacijo kazenskih in upravnih sankcij, pri čemer pa morajo spoštovati meje, ki izhajajo iz prava Unije, in zlasti meje, ki izhajajo iz načela ne bis in idem, zagotovljenega v členu 50 Listine, in ki na podlagi člena 51(1) Listine veljajo ob izvajanju tega prava.

27

Vendar je pogoj za uporabo učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih sankcij, ki jo določa člen 14(1) Direktive 2003/6 v primeru kršitve prepovedi trgovanja na podlagi notranjih informacij, to, da pristojni nacionalni organi ugotovijo dejstva, s katerimi je v zadevnem obravnavanem primeru dokazan obstoj takega trgovanja, s katerim je mogoče utemeljiti naložitev upravne sankcije.

28

Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, pa je bilo v okviru sporov o glavni stvari ob koncu kontradiktornega kazenskega postopka s pravnomočno kazensko sodbo, ki ima učinek materialne pravnomočnosti, ugotovljeno, da elementi, ki pomenijo trgovanje na podlagi notranjih informacij, niso bili dokazani.

29

V tem kontekstu se torej postavlja vprašanje, ali člen 14(1) Direktive 2003/6 nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 654 CPP, s katero se učinek pravnomočnosti teh dejanskih ugotovitev iz kazenskega postopka razširja na postopek v zvezi z denarno upravno sankcijo.

30

Glede tega je treba navesti, da niti ta člen 14(1) niti nobena druga določba Direktive 2003/6 ne določa učinkov pravnomočne oprostilne kazenske sodbe na postopek v zvezi z denarno upravno sankcijo.

31

Poleg tega je Sodišče ob upoštevanju pomena, ki ga ima načelo pravnomočnosti tako v pravnem redu Unije kot v nacionalnih pravnih redih, presodilo, da pravo Unije ne zahteva, da se ne uporabi nacionalnih postopkovnih pravil, v skladu s katerimi postane sodna odločba pravnomočna (glej v tem smislu glede načela učinkovitosti sodbi z dne 10. julija 2014, Impresa Pizzarotti, C‑213/13, EU:C:2014:2067, točki 58 in 59, in z dne 6. oktobra 2015, Târşia, C‑69/14, EU:C:2015:662, točki 28 in 29).

32

V obravnavanem primeru nobena posebna okoliščina v postopkih v glavni stvari, kakor so opisane v spisu, ki ga ima na voljo Sodišče, ne utemeljuje drugačnega pristopa, kot je ta, uporabljen v sodni praksi, navedeni v prejšnji točki. Glede tega je treba navesti, da člen 654 CPP sicer razširja učinke pravnomočnosti, ki izhajajo iz kazenskega postopka, na postopek v zvezi z denarno upravno sankcijo, vendar je iz besedila te določbe, kot je navedeno v predložitveni odločbi, razvidno, da je pravnomočnost omejena na dejanske ugotovitve v kazenski sodbi, ki je bila izrečena na podlagi kontradiktornega postopka.

33

Vseeno pa ima Consob v skladu s členom 187j TUF možnost sodelovati v kazenskem postopku, zlasti z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka, in je poleg tega na podlagi člena 187i TUF zavezan sodnim organom predati dokumentacijo, zbrano med izvajanjem dejavnosti nadzora. Glede na ta podrobna pravila se Consob očitno lahko dejansko prepriča, da je obsodilna ali – kot v postopkih v glavni stvari – oprostilna kazenska sodba izrečena ob upoštevanju vseh dokazov, ki jih imajo na voljo organi za naložitev denarne upravne sankcije na podlagi člena 187a TUF.

34

Tako učinek pravnomočnosti, ki je z nacionalno določbo podeljen dejanskim ugotovitvam v taki kazenski sodbi glede na postopek v zvezi z denarno upravno sankcijo, ni ovira za to, da se kršitve zakonodaje o trgovanju na podlagi notranjih informacij lahko ugotovijo in učinkovito sankcionirajo, če so v skladu s to kazensko sodbo zadevna dejstva dokazana.

35

V nasprotnem primeru obveznost, ki je državam članicam predpisana s členom 14(1) Direktive 2003/6, da določijo učinkovite, sorazmerne in odvračilne upravne sankcije, glede na navedeno v točki 31 te sodbe ne bi smela pripeljati do tega, da se učinek pravnomočnosti, ki ga ima oprostilna kazenska sodba na podlagi nacionalne določbe, kot je člen 654 CPP, odvzame postopku z upravno sankcijo, ki se nanaša na ista dejstva, kot so tista, za katera je bilo v navedeni sodbi ugotovljeno, da niso dokazana. Taka presoja ne vpliva na možnost, določeno v členu 4(2) Protokola št. 7 k EKČP, da se po potrebi ponovno začne kazenski postopek, če obstajajo dokazi o novih ali na novo odkritih dejstvih ali pa če je v prejšnjih postopkih prišlo do bistvene napake, ki bi lahko vplivala na izid sojenja v kazenskem postopku.

36

V teh okoliščinah člen 14(1) Direktive 2003/6 ne nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta v postopkih v glavni stvari.

37

To razlago potrjuje člen 50 Listine.

38

Glede tega je iz predložitvene odločbe razvidno, da so dejstva, ki so E. Di Pumi in A. Zecci očitana v okviru zadevnih postopkov v zvezi z denarno upravno sankcijo v postopkih v glavni stvari, ista kot dejstva, na podlagi katerih je bil zoper njiju sprožen kazenski postopek pred Tribunale di Milano (sodišče v Milanu). Poleg tega lahko te denarne upravne sankcije v postopkih v glavni stvari glede na navedbe v spisu, ki ga ima na voljo Sodišče, na podlagi člena 187a TUF dosežejo desetkratnik dohodka ali dobička, pridobljenega s kršitvijo. Tako je očitno, da sledijo represivnemu cilju in izkazujejo visoko stopnjo strogosti ter imajo zato kazensko naravo v smislu člena 50 Listine (glej v tem smislu sodbo z današnjega dne, Garlsson Real Estate, C‑537/16, točki 34 in 35), kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

39

Dodati je treba, da v skladu besedilom navedenega člena 50 varstvo, podeljeno z načelom ne bis in idem, ni omejeno na položaj, v katerem je bila zadevna oseba kazensko obsojena, ampak se razširja tudi na položaj, v katerem je bila ta oseba pravnomočno oproščena.

40

Tako je treba ugotoviti, da v položaju, kakršen je ta v postopkih v glavni stvari, postopek v zvezi z denarno upravno sankcijo kazenske narave, ki temelji na istih dejstvih, pomeni omejitev temeljne pravice, ki jo zagotavlja člen 50 Listine (glej po analogiji sodbi z današnjega dne, Menci, C‑524/15, točka 39, in Garlsson Real Estate, C‑537/16, točka 41).

41

Tako omejitev načela ne bis in idem pa je mogoče upravičiti na podlagi člena 52(1) Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 27. maja 2014, Spasic, C‑129/14 PPU, EU:C:2014:586, točki 55 in 56; ter sodbi z današnjega dne, Menci, C‑524/15, točka 40, in Garlsson Real Estate, C‑537/16, točka 42).

42

Glede tega je treba navesti, da je s ciljem zagotavljanja integritete finančnih trgov in zaupanja javnosti v finančne instrumente mogoče utemeljiti kumulacijo postopkov in sankcij kazenske narave, kot je ta, ki je določena z nacionalno ureditvijo v postopkih v glavni stvari, če se ti postopki in te sankcije – zaradi uresničevanja takega cilja – nanašajo na komplementarne cilje, katerih predmet so glede na okoliščine različni vidiki istega zadevnega kršitvenega ravnanja (glej v tem smislu sodbo z današnjega dne, Garlsson Real Estate, C‑537/16, točka 46).

43

Vendar je nadaljevanje postopka v zvezi z denarno upravno sankcijo kazenske narave, kot sta tista iz postopka v glavni stvari, po pravnomočnem koncu kazenskega postopka predmet strogega spoštovanja načela sorazmernosti (glej v tem smislu sodbo z današnjega dne, Garlsson Real Estate, C‑537/16, točka 48). Glede tega je treba navesti, da se v postopkih v glavni stvari – drugače kot v položaju, na podlagi katerega je bila izrečena sodba z dne 26. februarja 2013, Åkerberg Fransson (C‑617/10, EU:C:2013:105), in v katerem je bil kazenski postopek sprožen po naložitvi davčne sankcije – postavlja vprašanje, ali je postopek v zvezi z denarno upravno sankcijo kazenske narave mogoče nadaljevati, če je bilo s pravnomočno oprostilno kazensko sodbo ugotovljeno, da dejstva, ki lahko pomenijo kršitev zakonodaje o trgovanju na podlagi notranjih informacij in na podlagi katerih je bil ta postopek tudi začet, niso dokazana.

44

Vendar bi v položajih, kakršen sta v postopkih v glavni stvari, nadaljevanje postopka v zvezi z denarno upravno sankcijo kazenske narave očitno preseglo to, kar je nujno za uresničitev cilja iz točke 42 te sodbe, saj obstaja pravnomočna oprostilna kazenska sodba, v kateri je ugotovljeno, da ni konstitutivnih elementov kršitve, ki se sankcionira s členom 14(1) Direktive 2003/6.

45

Ob upoštevanju take ugotovitve, ki ima učinek pravnomočnosti tudi za tak postopek, je namreč nadaljevanje slednjega očitno brez vsake podlage. Člen 50 Listine torej v takem položaju nasprotuje nadaljevanju postopka v zvezi z denarno upravno sankcijo kazenske narave, kot sta ta v postopkih v glavni stvari, pri čemer to ne vpliva na možnost, navedeno v točki 35 te sodbe, da se po potrebi ponovno začne kazenski postopek, če obstajajo dokazi o novih ali na novo odkritih dejstvih ali pa če je v prejšnjih postopkih prišlo do bistvene napake, ki bi lahko vplivala na izid sojenja.

46

Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 14(1) Direktive 2003/6, če se razlaga glede na člen 50 Listine, razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero postopka v zvezi z denarno upravno sankcijo kazenske narave ni mogoče nadaljevati po pravnomočni oprostilni kazenski sodbi, v kateri je bilo ugotovljeno, da dejstva, ki lahko pomenijo kršitev zakonodaje o trgovanju na podlagi notranjih informacij in na podlagi katerih je bil ta postopek tudi začet, niso dokazana.

47

Ob upoštevanju odgovora na prvo vprašanje na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.

48

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

Člen 14(1) Direktive 2003/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o trgovanju z notranjimi informacijami in tržni manipulaciji (zloraba trga), če se razlaga glede na člen 50 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero postopka v zvezi z denarno upravno sankcijo kazenske narave ni mogoče nadaljevati po pravnomočni oprostilni kazenski sodbi, v kateri je bilo ugotovljeno, da dejstva, ki lahko pomenijo kršitev zakonodaje o trgovanju na podlagi notranjih informacij in na podlagi katerih je bil ta postopek tudi začet, niso dokazana.