–

za T. Heina S. Eidinger, Rechtsanwältin,

–

za Albert Holzkamm GmbH & Co. KG C. Brehm in I. Witten, Rechtsanwältinnen,

–

za nemško vlado T. Henze in J. Möller, agenta,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z L. Fiandaca, avvocato dello Stato,

–

za Evropsko komisijo T. S. Bohr in M. van Beek, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 7(1) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 381) ter člena 31 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Torstenom Heinom in družbo Albert Holzkamm GmbH & Co. KG (v nadaljevanju: Holzkamm) v zvezi z izračunom nadomestila plače za čas dopusta, in sicer plačila, do katerega je T. Hein upravičen iz naslova svojega plačanega dopusta.

3

Člen 31 Listine, naslovljen „Pošteni in pravični delovni pogoji“, določa:

„1.   Vsak delavec ima pravico do zdravih in varnih delovnih pogojev ter delovnih pogojev, ki spoštujejo njegovo dostojanstvo.

2.   Vsak delavec ima pravico do omejenega delovnega časa, dnevnega in tedenskega počitka ter plačanega letnega dopusta.“

4

Člen 1 Direktive 2003/88, naslovljen „Namen in področje uporabe“, določa:

„1.   Ta direktiva določa minimalne varnostne in zdravstvene zahteve pri organizaciji delovnega časa.

2.   Ta direktiva se nanaša na:

[…]“.

5

V členu 2, točka 1, te direktive je „delovni čas“ opredeljen kot „vsak čas, v katerem delavec dela, je na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge ali dolžnosti v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso“. V členu 2, točka 2, te direktive je „čas počitka“ opredeljen kot „vsak čas, ki ni delovni čas“.

6

Člen 7 Direktive 2003/88, naslovljen „Letni dopust“, določa:

„1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa.

2.   Minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja.“

7

Člen 15 navedene direktive določa:

„Ta direktiva ne vpliva na pravico držav članic, da uporabljajo ali uvajajo zakone, podzakonske ali upravne akte, ki so ugodnejši za varovanje zdravja in varnosti delavcev, ali da olajšujejo ali dopuščajo izvajanje kolektivnih pogodb ali sporazumov, sklenjenih med socialnimi partnerji, ki so ugodnejši za varovanje zdravja in varnosti delavcev.“

8

Člen 3(1) Mindesturlaubsgesetz für Arbeitnehmer (zakon o minimalnem dopustu delavcev) z dne 8. januarja 1963 (BGBl. I, 1963, str. 2) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o dopustu) določa:

„Dopust znaša najmanj 24 delovnih dni na leto.“

9

Člen 11 zakona o dopustu, z naslovom „Zakonsko nadomestilo plače za čas letnega dopusta“, v odstavku 1 določa:

„Zakonsko nadomestilo plače za čas letnega dopusta se odmeri glede na povprečno plačo, ki jo je prejel delavec v zadnjih 13 tednih pred začetkom dopusta, pri čemer je izvzeto dodatno plačilo, ki ga je delavec prejel za nadure. […] Zmanjšanje plače v obračunskem obdobju zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, izgube delovnih dni ali nekrivdne odsotnosti z dela se pri obračunu zakonskega nadomestila plače za čas letnega dopusta ne upošteva. […]“

10

Člen 13 navedenega zakona določa:

„1.   V kolektivnih pogodbah je mogoče odstopati od zgoraj navedenih določb z izjemo členov 1, 2 in 3(1). […]

2.   Za gradbeništvo ali druge sektorje gospodarstva, v katerih so zaradi pogoste menjave kraja opravljanja dejavnosti podjetij v velikem obsegu običajna delovna razmerja, ki trajajo manj kot eno leto, je mogoče s kolektivno pogodbo odstopati od zgoraj navedenih določb o omejitvi, vključno s tistimi iz odstavka 1, prvi stavek, če je to potrebno za zagotovitev strnjene izrabe letnega dopusta za vse delavce. […]

[…]“.

11

Člen 8 Bundesrahmentarifvertag für das Baugewerbe (zvezna okvirna kolektivna pogodba za gradbeništvo) z dne 4. julija 2002 v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: kolektivna pogodba za gradbeništvo), določa:

„1.   Pravica do dopusta in trajanje dopusta

1.1   Delavec ima v posameznem koledarskem letu (leto dopusta) pravico do 30 delovnih dni plačanega dopusta.

[…]

1.3   Sobote se ne štejejo za delovne dni.

1.4   Trajanje dopusta se določi glede na opravljene delovne dni v gradbenih podjetjih.

[…]

2.   Določitev trajanja dopusta

[…]

2.2   Delavec za vsakih 12 – če je invalid za vsakih 10,3 – dni dela pridobi pravico do enega dneva dopusta.

2.3   „Dnevi dela“ zajemajo vse koledarske dni obstoja delovnih razmerij v gradbenih podjetjih med letom dopusta, z izjemo dni, v katerih je delavec neupravičeno izostal z dela, in dni neplačanega dopusta, če je ta trajal dlje kot 14 dni.

[…]

4.   Nadomestilo plače za čas dopusta

4.1   Delavec za letni dopust v skladu s točko 1 prejme nadomestilo plače za čas dopusta.

Nadomestilo plače za čas dopusta znaša 14,25 % – pri invalidih v smislu zakonskih določb pa 16,63 % – bruto plače. Nadomestilo plače za čas dopusta je sestavljeno iz zakonskega nadomestila plače za čas letnega dopusta v višini 11,4 % – pri težkih invalidih 13,3 % – bruto plače in dodatnega regresa. Dodatni regres znaša 25 % zakonskega nadomestila plače za čas letnega dopusta. Ta se lahko prišteje k dodatnemu regresu, ki ga je zagotovilo podjetje.

[…]

4.2   ‚Bruto plača‘ je:

[…]

V bruto plačo se ne prištevajo s kolektivno pogodbo določen 13. mesečni prihodek ali plačila podjetja enake narave (npr. božičnica, posebno letno plačilo), nadomestila za neizrabljen letni dopust v skladu s točko 6 in odpravnine, ki se plačajo ob prenehanju delovnega razmerja.

[…]

4.3   Nadomestilo plače za čas dopusta za delno koriščen dopust se izračuna tako, da se v skladu s točko 4.1 izračunano nadomestilo plače za čas dopusta deli z vsoto v skladu s točko 2 izračunanih dni dopusta in se pomnoži s številom koriščenih dni dopusta.

[…]

4.5   Na koncu leta dopusta se neizkoriščene pravice do nadomestila plače za čas dopusta prenesejo v naslednje koledarsko leto.

5.   Minimalno nadomestilo plače za čas dopusta

5.1   Za vsako uro izostanka zaradi nekrivdne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, za katero ni obstajala pravica do plačila, se nadomestilo plače za čas dopusta, izračunano v skladu s točko 4.1, poveča za 14,25 % bruto plače, ki je bila nazadnje prijavljena v skladu s členom 6(1), prvi stavek, točka 1, [Tarifvertrag über das Sozialkassenverfahren im Baugewerbe (kolektivna pogodba o postopkih socialnih skladov v gradbeništvu)].

5.2   Za vsako uro, ko delavec ne dela v obdobju od 1. decembra do 31. marca in za katero prejme nadomestilo zaradi sezonsko skrajšanega delovnega časa, se nadomestilo plače za čas dopusta, izračunano v skladu s točko 4.1 zgoraj, po izteku tega obdobja poveča za 14,25 % bruto plače, ki je bila nazadnje prijavljena v skladu s členom 6(1), prvi stavek, točka 1, kolektivne pogodbe o postopkih socialnih skladov v gradbeništvu. Pri tem se ne upošteva prvih 90 ur, ko delavec ne dela in za katere prejme nadomestilo zaradi sezonsko skrajšanega delovnega časa.

[…]“.

12

G. Hein je zaposlen v družbi Holzkamm kot betoner. Njuno delovno razmerje urejajo določbe kolektivne pogodbe za gradbeništvo. T. Hein je v koledarskem letu 2015 delal s skrajšanim delovnim časom v skupnem obdobju 26 tednov. V letih 2015 in 2016 je koristil 30 dni dopusta, do katerih je pridobil pravico v letu 2015.

13

Kot je razvidno iz predloga za sprejetje predhodne odločbe, člen 11(1) zakona o dopustu določa, da se zakonsko nadomestilo plače za čas letnega dopusta odmeri glede na povprečno plačo, ki jo je zaposleni prejel v referenčnem obdobju, in sicer v zadnjih trinajstih tednih pred začetkom dopusta. V skladu s to določbo se zmanjšanje plače v referenčnem obdobju zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, izgube delovnih dni ali nekrivdne odsotnosti z dela pri izračunu zakonskega nadomestila plače za čas letnega dopusta ne upošteva.

14

Člen 13(1) in (2) zakona o dopustu določa, da se s kolektivno pogodbo lahko odstopa od določb tega zakona. Podpisnice kolektivne pogodbe na področju gradbeništva so to možnost uporabile ter v kolektivni pogodbi za gradbeništvo oblikovale posebne določbe, ki urejajo zlasti nastanek pravice do dopusta in plačilo za čas letnega dopusta, imenovano „nadomestilo plače za čas dopusta“.

15

Nadomestilo plače za čas dopusta se izračuna na podlagi bruto plače, prejete v referenčnem obdobju, ki se izračuna na letni osnovi. Čeprav je v skladu s členom 8, točka 4.1, kolektivne pogodbe za gradbeništvo, nadomestilo plače za čas dopusta za 25 % višje od „zakonskega nadomestila plače za čas letnega dopusta“, ki je določeno v členu 11(1) zakona o dopustu, in tako za delavce, ki niso invalidi, znaša 14,25 % bruto letne plače, pa okoliščina, da se nadomestilo plače za čas dopusta izračuna na podlagi bruto plače, prejete v referenčnem obdobju, povzroči zmanjšanje tega nadomestila, če je zaposleni v tem referenčnem obdobju delal s skrajšanim delovnim časom, ker se manjša plača zaradi obdobij dela s skrajšanim delovnim časom upošteva pri izračunu tega nadomestila.

16

Družba Holzkamm je glede na obdobja dela s skrajšanim delovnim časom T. Heina v letu 2015 izračunala znesek njegovega nadomestila plače za čas dopusta na podlagi bruto urne postavke, ki je nižja od normalne urne postavke. T. Hein meni, da za obdobja dela s skrajšanim delovnim časom, ki so zajeta v referenčnem obdobju, ne bi smel prejeti nižjega nadomestila plače za čas dopusta, do katerega je upravičen, in v zvezi s tem zahteva skupni znesek v višini 2260,27 EUR.

17

Predložitveno sodišče meni, da je odgovor Sodišča na vprašanji za predhodno odločanje nujen, kajti če bi pravo Unije nasprotovalo nacionalni pravni ureditvi, v skladu s katero se znižanja plače, ki izhajajo iz dela s skrajšanim delovnim časom v referenčnem obdobju, upoštevajo pri izračunu nadomestila plače za čas dopusta, bi družba Holzkamm pri svojem izračunu nadomestila plače za čas dopusta, do katerega je upravičen T. Hein, uporabila prenizko urno postavko. To sodišče pojasnjuje, da se zahtevek T. Heina vsaj delno nanaša na nadomestilo plače za čas dopusta, dolgovano iz naslova minimalnega dopusta štirih tednov, ki je določen v členu 7 Direktive 2003/88.

18

To sodišče meni, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da mora delavec za obdobje letnega dopusta v smislu Direktive 2003/88 prejeti običajno plačo. Presoja te običajne plače bi morala temeljiti na povprečni vrednosti v zadostno reprezentativnem referenčnem obdobju ter na načelu, v skladu s katerim se pravica do letnega dopusta in pravica do plačila med tem dopustom obravnavata kot dva vidika ene same pravice.

19

Predložitveno sodišče meni, da Sodišče še ni odločilo glede vprašanja, ki se postavlja v tej zadevi, in sicer ali je z zakonodajo Unije skladna nacionalna ureditev, v skladu s katero se lahko v kolektivnih pogodbah določi, da se upošteva izpad plače, ki lahko nastane v referenčnem obdobju zaradi skrajšanega delovnega časa, kar povzroči znižanje nadomestila plače za čas dopusta.

20

V teh okoliščinah je Arbeitsgericht Verden (delovno sodišče v Verdnu, Nemčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

21

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 7(1) Direktive 2003/88 in člen 31(2) Listine razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, v skladu s katero se lahko s kolektivno pogodbo določi, da se pri izračunu nadomestila plače za čas dopusta upošteva zmanjšanje plače, ki je v referenčnem obdobju nastalo zaradi dni, v katerih zaradi dela s skrajšanim delovnim časom ni bilo opravljeno nobeno dejansko delo, zaradi česar delavec za obdobje minimalnega letnega dopusta, do katerega je upravičen na podlagi tega člena 7(1), prejme nižje nadomestilo plače za čas dopusta od tistega, ki bi ga prejel, če bi bilo zadnje izračunano na podlagi povprečne plače, ki jo je prejemal v referenčnem obdobju brez upoštevanja teh znižanj plače. V primeru pritrdilnega odgovora se navedeno sodišče sprašuje – v okviru skladne razlage nacionalne zakonodaje, ki bi jo lahko moralo opraviti – glede višine, do katere je mogoče znižati nadomestilo plače za čas dopusta, ne da bi bila pri tem kršena zakonodaja Unije.

22

Najprej je treba opozoriti, na eni strani, da – kot je razvidno iz samega besedila člena 7(1) Direktive 2003/88, od te določbe pa ta direktiva ne dopušča odstopanja – ima vsak delavec pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov in to pravico je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča šteti za načelo socialnega prava Unije, ki je posebnega pomena (sodba z dne 20. julija 2016, Maschek, C‑341/15, EU:C:2016:576, točka 25 in navedena sodna praksa).

23

Ta pravica vsakega delavca je izrecno določena v členu 31(2) Listine, ki ji člen 6(1) PEU priznava enako pravno veljavo kot Pogodbam (sodbe z dne 8. novembra 2012, Heimann in Toltschin, C‑229/11 in C‑230/11, EU:C:2012:693, točka 22; z dne 29. novembra 2017, King, C‑214/16, EU:C:2017:914, točka 33, in z dne 4. oktobra 2018, Dicu, C‑12/17, EU:C:2018:799, točka 25).

24

Na drugi strani je treba poudariti, da Direktiva 2003/88 ureja pravico do letnega dopusta in pravico do plačila denarnega nadomestila iz tega naslova kot dva vidika ene same pravice (sodbi z dne 20. januarja 2009, Schultz-Hoff in drugi, C‑350/06 in C‑520/06, EU:C:2009:18, točka 60, in z dne 15. septembra 2011, Williams in drugi, C‑155/10, EU:C:2011:588, točka 26).

25

Da bi se podal koristen odgovor na prvi del prvega vprašanja, je treba preučiti, na prvem mestu, trajanje minimalnega letnega dopusta, ki je v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, zagotovljen s pravom Unije, in drugič, plačilo, do katerega ima delavec pravico med tem dopustom.

26

Na prvem mestu je glede trajanja minimalnega letnega dopusta treba opozoriti, da je namen pravice do plačanega letnega dopusta, ki jo člen 7 Direktive 2003/88 podeljuje vsakemu delavcu, delavcu omogočiti, da se po eni strani spočije od izvajanja nalog, ki jih ima v skladu s svojo pogodbo o zaposlitvi, ter da ima po drugi strani na voljo čas za sprostitev in razvedrilo (glej med drugim sodbi z dne 20. januarja 2009, Schultz-Hoff in drugi, C‑350/06 in C‑520/06, EU:C:2009:18, točka 25, in z dne 4. oktobra 2018, Dicu, C‑12/17, EU:C:2018:799, točka 27).

27

Ta namen, ki razlikuje med pravico do plačanega letnega dopusta in drugimi vrstami dopusta, katerih namen je drugačen, temelji na predpostavki, da je delavec dejansko delal v referenčnem obdobju. Cilj, da se delavcu omogoči, da se spočije, namreč predpostavlja, da je delavec opravljal dejavnost, ki – za zagotovitev njegove varnosti ter varovanja njegovega zdravja, ki ju določa Direktiva 2003/88 – upravičuje obdobje počitka, sprostitve in razvedrila. Zato je treba pravice do plačanega letnega dopusta načeloma izračunati na podlagi obdobij dejanskega dela, dopolnjenih v skladu s pogodbo o zaposlitvi (sodba z dne 4. oktobra 2018, Dicu, C‑12/17, EU:C:2018:799, točka 28).

28

V obravnavanem primeru iz elementov v spisu, s katerim razpolaga Sodišče, in stališč, predstavljenih na obravnavi pred Sodiščem, izhaja, da se v položaju, kakršen je položaj T. Heina v sporu o glavni stvari, v obdobjih dela s skrajšanim delovnim časom delovno razmerje med delodajalcem in delavcem nadaljuje, vendar delavec dejansko ne opravlja dela za svojega delodajalca.

29

Iz sodne prakse, navedene v točki 27 te sodbe, pa je razvidno, da delavec, ki je v takem položaju, lahko pridobi pravice do plačanega letnega dopusta na podlagi člena 7(1) Direktive 2003/88 samo za obdobja, v katerih je dejansko delal, tako da za obdobja s skrajšanim delovnim časom, v katerih ni delal, na podlagi te določbe ne pridobi pravice do dopusta. Ker T. Hein v letu 2015 dejansko ni delal 26 tednov, je v obravnavani zadevi razvidno, da člen 7(1) te direktive zajema načeloma le dva tedna dopusta, pri čemer pa mora natančno trajanje tega dopusta določiti predložitveno sodišče.

30

Vendar je iz besedila člena 1(1) in (2)(a), člena 7(1) in člena 15 Direktive 2003/88 izrecno razvidno, da je njen cilj zgolj določitev minimalnih varnostnih in zdravstvenih zahtev pri organizaciji delovnega časa in da ne vpliva na pravico držav članic, da uporabljajo nacionalne določbe, ki so ugodnejše za varovanje delavcev.

31

To pomeni, da ta direktiva ne nasprotuje temu, da nacionalna zakonodaja ali kolektivna pogodba delavcem podeljuje pravico do plačanega letnega dopusta, ki traja dlje od pravice, zagotovljene na podlagi te direktive, in to neodvisno od okoliščine, da je bil delovni čas delavca skrajšan zaradi dela s skrajšanim delovnim časom (glej v tem smislu sodbo z dne 24. januarja 2012, Dominguez, C‑282/10, EU:C:2012:33, točki 47 in 48).

32

Na drugem mestu, glede plačila, ki mora biti izplačano delavcu iz naslova obdobja minimalnega letnega dopusta, ki ga zagotavlja pravo Unije, je Sodišče že imelo priložnost pojasniti, da izraz „plačan letni dopust“ iz člena 7(1) Direktive 2003/88 pomeni, da je treba za obdobje trajanja „letnega dopusta“ v smislu te direktive plačo še naprej zagotavljati in, povedano drugače, mora delavec za to obdobje počitka prejeti običajno plačo (sodbi z dne 16. marca 2006 v združenih zadevah Robinson-Steele in drugi, C‑131/04 in C‑257/04, EU:C:2006:177, točka 50, in z dne 15. septembra 2011, Williams in drugi, C‑155/10, EU:C:2011:588, točka 19).

33

Cilj zahteve po plačilu tega dopusta je doseči, da je delavec med navedenim dopustom v položaju, ki je z vidika plače primerljiv z obdobji dela (sodbi z dne 16. marca 2006, Robinson-Steele in drugi, C‑131/04 in C‑257/04, EU:C:2006:177, točka 58, in z dne 15. septembra 2011, Williams in drugi, C‑155/10, EU:C:2011:588, točka 20).

34

Čeprav sestava običajne plače delavca kot taka spada na področje določb in praks, ki jih ureja pravo držav članic, pa ne more vplivati na njegovo pravico, da v obdobju počitka in oddiha uživa finančne razmere, ki so primerljive s tistimi, ki se nanašajo na opravljanje njegovega dela (sodba z dne 15. septembra 2011, Williams in drugi, C‑155/10, EU:C:2011:588, točka 23).

35

V obravnavanem primeru iz člena 8, točke 4.1, 4.2 in 5.2, kolektivne pogodbe za gradbeništvo izhaja, da se v skladu z njo pri izračunu nadomestila plače za čas letnega dopusta delno upoštevajo, tudi če le delno, obdobja dela s skrajšanim delovnim časom. Predložitveno sodišče navaja, da gre v primeru T. Heina za bistveno zmanjšanje tega nadomestila v primerjavi s tistim, ki bi ga prejel, če se teh obdobij ne bi upoštevalo. Namreč, v letu 2015, ki je po navedbah predložitvenega sodišča referenčno obdobje, v katerem je T. Hein pridobil pravice do letnega dopusta v postopku v glavni stvari, je bil ta delavec v obdobju 26 tednov zaposlen s skrajšanim delovnim časom, kar pomeni polovico tega referenčnega obdobja.

36

Taka ureditev pomeni, da se obdobja dela s skrajšanim delovnim časom, v katerih delavec dejansko ni delal, upoštevajo pri izračunu dolgovanega nadomestila, med drugim za letni dopust iz člena 7(1) Direktive 2003/88.

37

Iz navedenega izhaja, da delavec v položaju, kakršen je položaj T. Heina, za svoje dni letnega dopusta pridobi plačilo, ki ne ustreza običajni plači, ki jo dobi v obdobju dejanskega dela, kar je v nasprotju z zahtevami, navedenimi v točkah 33 in 34 te sodbe, v skladu s katerimi delavec v obdobju počitka in oddiha, zagotovljenim s členom 7(1) Direktive 2003/88, uživa finančne razmere, ki so primerljive s tistimi, ki se nanašajo na opravljanje njegovega dela.

38

Družba Holzkamm in nemška vlada v zvezi s tem v bistvu trdita, da je cilj, ki mu sledi kolektivna pogodba za gradbeništvo, omogočiti večjo prožnost podjetjem v gradbenem sektorju, da se izognejo odpovedi pogodb o zaposlitvi svojim delavcev iz ekonomskih razlogov v obdobjih manjšega povpraševanja, s tem da uporabijo možnost dela s skrajšanim delovnim časom. Taka prednost za delavce bi bila lahko ogrožena, če bi morala podjetja plačati celotno nadomestilo plače za čas dopusta, do katerega bi bili delavci upravičeni, če bi delali vse dni v letu. Po mnenju družbe Holzkamm bi morebitna odpoved pogodb o zaposlitvi za zadevne delavce imela bistveno večje negativne posledice od tistih, ki bi lahko izhajale iz znižanja nadomestila plače za čas dopusta.

39

Poleg tega ta družba navaja, da so pravila, ki jih določa kolektivna pogodba za gradbeništvo, nujna, da se vsem delavcem zagotovi strnjen plačan letni dopust, tudi če so njihova delovna razmerja krajša, tako da je zagotovljeno, da se še neizkoriščeni dnevi dopusta prenesejo in da se delavcem zagotovijo tudi v okviru novega delovnega razmerja. Poleg tega družba Holzkamm trdi, da se število dni letnega dopusta, do katerega so delavci upravičeni, ne zmanjša, četudi je bilo predhodno odrejeno delo s skrajšanim delovnim časom. Družba Holzkamm navaja, da ureditev iz postopka v glavni stvari posledično ne pomeni zmanjšanja celotnega nadomestila plače za čas plačanega dopusta, ki ga delavci prejmejo vsako leto, pod minimalni znesek, zahtevan na podlagi člena 7(1) Direktive 2003/88, saj so delavci deležni večjega števila dni dopusta.

40

Nazadnje, pri izračunu nadomestila plače za čas dopusta naj bi se v celoti upoštevalo plačilo za nadurno delo delavcev.

41

V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da člen 7(1) Direktive 2003/88 ne zahteva, da se običajno plačo, na katero se nanaša v točkah od 32 do 34 te sodbe navedena sodna praksa, izplača za celotno obdobje letnega dopusta, do katerega je delavec upravičen na podlagi nacionalnega prava. Delodajalec je v skladu s tem členom 7(1) zavezan k plačilu tega nadomestila le za obdobje minimalnega letnega dopusta iz te določbe, pri čemer delavec pravico do tega dopusta, kot je bilo navedeno v točki 29 te sodbe, pridobi samo za obdobja dejanskega dela.

42

Dalje, čeprav Direktiva 2003/88, kakor je razvidno tudi iz točk 30 in 31 te sodbe, ne nasprotuje temu, da socialni partnerji s kolektivno pogodbo na podlagi nacionalnega prava uvedejo pravila, katerih namen je na splošno prispevati k izboljšanju delovnih pogojev delavcev, pa morajo izvedbeni predpisi za ta pravila upoštevati omejitve, ki izhajajo iz te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 16. marca 2006 v združenih zadevah Robinson-Steele in drugi, C‑131/04 in C‑257/04, EU:C:2006:177, točka 57).

43

V zvezi s tem sta povečanje pravic do plačanega letnega dopusta nad minimum, ki ga zahteva člen 7(1) Direktive 2003/88, ali možnost pridobitve pravice do strnjenega plačanega letnega dopusta ugodna ukrepa za delavce, ki presegata minimalne zahteve iz te določbe, in ju zato ta ne ureja. Ta ukrepa ne moreta biti namenjena temu, da se nadomesti negativni učinek, ki ga ima za delavca zmanjšanje dolgovanega plačila iz naslova tega dopusta, ne da bi se s tem ogrozila pravica do plačanega letnega dopusta na podlagi te določbe, katere sestavni del je pravica delavca, da v obdobju počitka in oddiha uživa finančne razmere, ki so primerljive s tistimi, ki se nanašajo na opravljanje njegovega dela.

44

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je pridobitev običajne plače v obdobju plačanega letnega dopusta namenjena temu, da se delavcu omogoči, da dopust, do katerega je upravičen, dejansko izrabi (glej v tem smislu sodbi z dne 16. marca 2006, Robinson-Steele in drugi, C‑131/04 in C‑257/04, EU:C:2006:177, točka 49, in z dne 22. maja 2014, Lock, C‑539/12, EU:C:2014:351, točka 20). Če pa je plačilo, ki je izplačano iz naslova pravice do plačanega letnega dopusta iz člena 7(1) Direktive 2003/88, kakor v zadevnem položaju v postopku v glavni stvari, nižje od običajne plače, ki jo delavec prejme v času dejanskega dela, bi ga to lahko spodbudilo k temu, da ne koristi plačanega letnega dopusta, vsaj ne v obdobjih takšnega dela, ker bi to v teh obdobjih vodilo k zmanjšanju njegovega plačila.

45

V zvezi s tem je treba dodati, da – čeprav je v členu 8, točka 1.1, kolektivne pogodbe za gradbeništvo trajanje letnega dopusta določeno na 30 dni počitka, ne glede na obdobja dela s skrajšanim delovnim časom, v katerih delavec dejansko ni delal – se nadomestilo plače za čas dopusta v primeru delno koriščenega dopusta, kot je razvidno iz člena 8, točka 4.3, te kolektivne pogodbe, sorazmerno zmanjša. S tem kolektivna pogodba za gradbeništvo učinkuje tako, da delavec, ki ne izkoristi vseh dni dopusta, do katerih je upravičen v skladu s to kolektivno pogodbo, temveč le dni dopusta, do katerih je upravičen na podlagi člena 7 Direktive 2003/88, ob upoštevanju obdobij dela s skrajšanim delovnim časom, prejme nižje nadomestilo plače za čas plačanega dopusta od nadomestila, do katerega je upravičen v skladu s tem členom 7.

46

Nazadnje, glede pravila, v skladu s katerim se pri izračunu nadomestila plače za čas letnega dopusta upošteva plačilo za nadurno delo, ki ga je opravil delavec, je treba poudariti, da plačilo za nadurno delo zaradi svojega izrednega značaja in nepredvidljivosti načeloma ni del običajne plače, do katere je delavec lahko upravičen iz naslova plačanega letnega dopusta iz člena 7(1) Direktive 2003/88.

47

Vendar, če je delavec na podlagi pogodbe o zaposlitvi zavezan k temu, da opravlja nadurno delo, ki je pretežno predvidljivo in običajno, in je njegovo plačilo pomemben element skupnega zneska plačila, ki ga delavec prejme v okviru opravljanja svoje poklicne dejavnosti, bi bilo treba plačilo za to nadurno delo vključiti v običajno plačo iz naslova pravice do plačanega letnega dopusta iz člena 7(1) Direktive 2003/88, da bi delavec med tem dopustom užival finančne razmere, ki so primerljive s tistimi, ki jih uživa med opravljanjem svojega dela. Predložitveno sodišče mora ugotoviti, ali gre v sporu o glavni stvari za tak primer.

48

Glede vloge nacionalnega sodišča pri odločanju v sporu med posamezniki, v katerem je razvidno, da je zadevna nacionalna ureditev v nasprotju s pravom Unije, je treba znova spomniti, da mora navedeno nacionalno sodišče zagotoviti pravno varstvo, ki za zadevne osebe izhaja iz določb prava Unije, in zagotoviti njihov polni učinek (sodbi z dne 19. januarja 2010, Kücükdeveci, C‑555/07, EU:C:2010:21, točka 45, in z dne 19. aprila 2016, DI, C‑441/14, EU:C:2016:278, točka 29).

49

V zvezi s tem obveznost držav članic, ki izhaja iz direktive, da dosežejo rezultat, ki ga ta določa, in dolžnost, da sprejmejo vse ustrezne ukrepe, splošne ali posebne, da bi zagotovile izpolnjevanje te obveznosti, velja za vse organe teh držav članic, vključno s sodnimi organi v okviru njihovih pristojnosti (sodba z dne 19. aprila 2016, DI, C‑441/14, EU:C:2016:278, točka 30 in navedena sodna praksa).

50

Iz tega sledi, da morajo ob uporabi nacionalnega prava nacionalna sodišča, ki morajo to pravo razložiti, upoštevati vsa pravila tega prava in uporabiti metode razlage, ki jih to pravo priznava, da bi ga v največjem mogočem obsegu razložila glede na besedilo in namen zadevne direktive za dosego rezultata, določenega v tej direktivi, in tako izpolnila zahteve iz člena 288, tretji odstavek, PDEU (sodba z dne 19. aprila 2016, DI, C‑441/14, EU:C:2016:278, točka 31 in navedena sodna praksa).

51

Čeprav je obveznost nacionalnega sodišča, da se pri razlagi in uporabi upoštevnih pravil nacionalnega prava sklicuje na pravo Unije, omejena s splošnimi pravnimi načeli, in čeprav ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem, pa obveznost skladne razlage vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 19. aprila 2016, DI, C‑441/14, EU:C:2016:278, točki 32 in 33 in navedena sodna praksa).

52

V obravnavanem primeru mora v sporu, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, med osebama zasebnega prava, in sicer T. Heimom in družbo Holzkamm, predložitveno sodišče svojo nacionalno ureditev razlagati v skladu s členom 7(1) Direktive 2003/88. V zvezi s tem je treba pojasniti, da bi takšna razlaga morala voditi k temu, da nadomestilo plače za čas dopusta, ki je izplačano delavcem iz naslova minimalnega dopusta, določenega s to določbo, ni nižje od povprečja običajne plače, ki jo ti prejmejo v obdobju, ko dejansko opravljajo delo. Vendar ta določba ne zavezuje k temu, da se nacionalna ureditev razlaga tako, da daje pravico do dodatka iz kolektivne pogodbe, ki se prišteje k temu povprečju običajne plače, niti k temu, da se upošteva plačilo za nadurno delo, razen če so izpolnjeni pogoji iz točke 47 te sodbe.

53

Iz zgornjih preudarkov izhaja, da je na prvi del prvega vprašanja treba odgovoriti tako, da je treba člen 7(1) Direktive 2003/88 in člen 31(2) Listine razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, v skladu s katero se lahko s kolektivno pogodbo določi, da se pri izračunu nadomestila plače za čas dopusta upošteva zmanjšanje plače, ki je v referenčnem obdobju nastalo zaradi dni, v katerih zaradi dela s skrajšanim delovnim časom dejansko ni bilo opravljeno nobeno delo, zaradi česar delavec za obdobje minimalnega letnega dopusta, do katerega je upravičen na podlagi tega člena 7(1), prejme nižje nadomestilo plače za čas dopusta od običajne plače, ki jo prejema v obdobjih dela. Predložitveno sodišče mora nacionalno ureditev razlagati, čim bolj mogoče, ob upoštevanju besedila in namena Direktive 2003/88, tako da nadomestilo plače za čas dopusta, ki je izplačano delavcem iz naslova minimalnega dopusta, določenega v navedenem členu 7(1), ni nižje od povprečja običajne plače, ki jo ti prejmejo v obdobju, ko dejansko opravljajo delo.

54

Glede na odgovor na prvi del prvega vprašanja na drugi del tega vprašanja ni treba posebej odgovoriti.

55

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje o možnosti časovne omejitve učinkov te sodbe, če bi Sodišče odločilo, da je treba člen 7(1) Direktive 2003/88 ter člen 31 Listine razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari. Če bi bila taka omejitev zavrnjena, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje Sodišče, ali je treba pravo Unije razlagati tako, da nasprotuje temu, da nacionalna sodišča na podlagi nacionalnega prava zagotavljajo varstvo legitimnih pričakovanj delodajalcev v zvezi z ohranitvijo sodne prakse najvišjih nacionalnih sodišč, ki je potrdila zakonitost določb na področju plačanega dopusta iz kolektivne pogodbe za gradbeništvo.

56

V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča razlaga posameznega pravila prava Unije, ki jo Sodišče poda pri izvrševanju pristojnosti na podlagi člena 267 PDEU, pojasnjuje in natančneje določa pomen in obseg tega pravila, kot bi se moralo razumeti in uporabljati vse od začetka njegove veljave. Iz tega izhaja, da sodišče pravilo, ki je bilo predmet takšne razlage, lahko in mora uporabiti tudi za pravna razmerja, ki so nastala in so bila oblikovana, preden je bila izdana sodba o predlogu za razlago, če so tudi sicer izpolnjeni pogoji za predložitev spora o uporabi omenjenega pravila pristojnemu sodišču (sodbi z dne 6. marca 2007, Meilicke in drugi, C‑292/04, EU:C:2007:132, točka 34, in z dne 22. septembra 2016, Microsoft Mobile Sales International in drugi, C‑110/15, EU:C:2016:717, točka 59).

57

Sodišče sme le izjemoma z uporabo splošnega načela pravne varnosti, ki je del pravnega reda Unije, omejiti možnost vseh zainteresiranih, da bi se za izpodbijanje pravnih razmerij, ki so nastala v dobri veri, sklicevali na določbo, ki jo je razložilo. Za določitev take omejitve morata biti izpolnjena dva bistvena pogoja, in sicer dobra vera zainteresiranih in nevarnost resnih težav (sodba z dne 22. septembra 2016, Microsoft Mobile Sales International in drugi, C‑110/15, EU:C:2016:717, točka 60 in navedena sodna praksa).

58

Natančneje, Sodišče je to rešitev uporabilo le v natančno določenih okoliščinah, predvsem ko je obstajalo tveganje hudih ekonomskih posledic zlasti zaradi velikega števila pravnih razmerij, ki so bila vzpostavljena v dobri veri na podlagi ureditve, za katero se je štelo, da zakonito velja, in ko se je izkazalo, da so bili posamezniki in nacionalni organi zaradi objektivne in precejšnje negotovosti glede obsega določb prava Unije spodbujeni k ravnanju, ki ni bilo v skladu s pravom Unije, pri čemer je k tej negotovosti morda prispevalo tudi ravnanje drugih držav članic ali Evropske komisije (sodbe z dne 15. marca 2005, Bidar, C‑209/03, EU:C:2005:169, točka 69; z dne 13. aprila 2010, Bressol in drugi, C‑73/08, EU:C:2010:181, točka 93, in z dne 22. septembra 2016, Microsoft Mobile Sales International in drugi, C‑110/15, EU:C:2016:717, točka 61).

59

V obravnavanem primeru na podlagi nobenega elementa iz spisa ni mogoče sklepati, da je pogoj hudih ekonomskih posledic izpolnjen.

60

Iz navedenega je razvidno, da učinkov te sodbe ni treba časovno omejiti.

61

Glede vprašanja, ali pravo Unije dopušča, da nacionalna sodišča na podlagi nacionalnega prava zagotavljajo varstvo legitimnih pričakovanj delodajalcev v zvezi z ohranitvijo sodne prakse najvišjih nacionalnih sodišč, ki je potrdila zakonitost določb na področju plačanega letnega dopusta iz kolektivne pogodbe za gradbeništvo, je treba navesti, da bi uporaba načela varstva legitimnih pričakovanj, kot bi to storilo predložitveno sodišče, namreč v resnici pomenila časovno omejevanje učinkov razlage določb prava Unije, ki jo je opravilo Sodišče, saj se tako ta razlaga v postopku v glavni stvari ne bi uporabila (glej v tem smislu sodbo z dne 19. aprila 2016, DI, C‑441/14, EU:C:2016:278, točka 39).

62

Razen v povsem izjemnih okoliščinah, katerih obstoj, kot je razvidno iz presoje v točki 59 te sodbe, ni bil ugotovljen, mora sodišče takó razlagano pravo Unije uporabiti tudi za pravna razmerja, ki so nastala in se oblikovala pred izdajo sodbe, v kateri je odločeno o predlogu za razlago, če so, kot je bilo navedeno v točki 56 te sodbe, poleg tega izpolnjeni pogoji za predložitev spora o uporabi tega prava pristojnim sodiščem (glej v tem smislu sodbo z dne 19. aprila 2016, DI, C‑441/14, EU:C:2016:278, točka 40 in navedena sodna praksa).

63

Iz zgornjih ugotovitev izhaja, da je na drugo vprašanje treba odgovoriti tako, da ni treba časovno omejiti učinkov te sodbe in da je treba pravo Unije razlagati tako, da nasprotuje temu, da nacionalna sodišča na podlagi nacionalnega prava zagotavljajo varstvo legitimnih pričakovanj delodajalcev v zvezi z ohranitvijo sodne prakse najvišjih nacionalnih sodišč, ki je potrdila zakonitost določb na področju plačanega dopusta iz kolektivne pogodbe za gradbeništvo.

64

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: