1

Družba SolarWorld AG s pritožbo predlaga razveljavitev sklepa Splošnega sodišča Evropske unije z dne 1. februarja 2016, SolarWorld in drugi/Svet (T‑142/14, neobjavljen, v nadaljevanju: izpodbijani sklep, EU:T:2016:68), v delu, v katerem je Splošno sodišče kot nedopustno zavrglo tožbo družb SolarWorld, Brandoni solare SpA in Solaria Energia y Medio Ambiente SA za razglasitev ničnosti člena 2 Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 1239/2013 z dne 2. decembra 2013 o uvedbi dokončne izravnalne dajatve na uvoz fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija in njihovih ključnih sestavnih delov (tj. celic) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske ali ki so od tam poslani (UL 2013, L 325, str. 66, v nadaljevanju: sporna uredba).

2

Člen 13 Uredbe Sveta (ES) št. 597/2009 z dne 11. junija 2009 o zaščiti proti subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL 2009, L 188, str. 93, v nadaljevanju: osnovna uredba), naslovljen „Zaveze“, določa:

„1.   V primeru začasne pritrdilne ugotovitve glede obstoja subvencioniranja in škode, lahko Komisija sprejme ponudbe prostovoljnih zavez, na podlagi katerih:

Začasne dajatve, ki jih uvede Komisija v skladu s členom 12(3), in dokončne dajatve, ki jih uvede Svet v skladu s členom 15(1), se v takem primeru in dokler veljajo take zaveze ne uporabljajo za uvoz zadevnega izdelka, ki ga proizvajajo podjetja, navedena v sklepu Komisije o sprejetju zavez in v vseh nadaljnjih spremembah takega sklepa.

Cene se v skladu s takimi zavezami ne zvišajo za več, kot je potrebno za kompenzacijo zneska subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, hkrati pa se morajo zvišati za manj kot za znesek subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, če bi tako zvišanje zadostovalo za odpravo škode industriji Skupnosti.

[…]

9.   Če katera koli stranka zaveze krši ali prekliče zavezo ali v primeru, da Komisija prekliče sprejem zaveze, se sprejem zaveze, po posvetovanju, s sklepom ali z uredbo Komisije, kakor je primerno, prekliče in začne veljati začasna dajatev, ki jo je določila Komisija v skladu s členom 12, ali dokončna dajatev, ki jo je določil Svet v skladu s členom 15(1), pod pogojem, da je bila zadevnemu izvozniku ali državi porekla in/ali izvoza, razen če je zavezo preklical izvoznik ali takšna država, dana priložnost za predstavitev stališča.

[…]“

3

V točki 753 obrazložitve sporne uredbe je navedeno, da so „[z]ainteresirane strani […] poudarile, da je cenovna elastičnost povpraševanja lahko zelo velika […] Čeprav drži, da lahko znatno zvišanje cen povzroči znatno zmanjšanje povpraševanja[,] […] ni verjetno, da bodo zvišanja cen, ki jih bodo povzročili ukrepi, znatna, in sicer zaradi naslednjih razlogov. [G]ospodarski učinek zaveze, ki jo je sprejela Komisija, je, da bodo kitajski proizvajalci izvozniki dobavljali zadevni izdelek po najnižji uvozni ceni pod 60 CNY/W, kar je precej nižje od cene, ki je bila ugotovljena v OP, in v obsegu, ki približno ustreza njihovemu sedanjemu tržnemu deležu. Ob tej ravni cen ni verjetno, da se bo povpraševanje znatno zmanjšalo, saj navedena raven cen zagotavlja dovolj veliko povpraševanje ob sedanji ravni podpore, ki jo zagotavljajo sheme podpore, in ob sedanjih ravneh paritete omrežja. Poleg tega se pričakuje, da se bo cena električne energije za končne potrošnike zvišala, medtem ko se bo cena zadevnega izdelka znižala. Z uporabo formule indeksacije zaveza zagotavlja, da se nadaljnja znižanja cene zadevnega izdelka upoštevajo pri določitvi najnižje uvozne cene.“

4

V skladu s členom 1(1) sporne uredbe se uvede dokončna izravnalna dajatev na uvoz fotonapetostnih modulov ali panelov iz kristalnega silicija in vrste celic, ki se uporabljajo v fotonapetostnih modulih ali panelih iz kristalnega silicija s poreklom iz Kitajske ali ki so od tam poslani in ki so uvrščeni pod nekatere oznake kombinirane nomenklature iz Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 z dne 23. julija 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 2, str. 382) v različici, ki se je uporabljala ob sprejetju sporne uredbe (v nadaljevanju: KN). V odstavku 2 tega člena je določena stopnja izravnalne protidampinške dajatve, ki se uporablja za neto ceno franko meja Evropske unije pred plačilom dajatve za izdelke iz odstavka 1 navedenega člena, ki jih proizvajajo družbe, navedene v tem odstavku 2.

5

V skladu s členom 2(1) sporne uredbe, ki se nanaša na nekatere izdelke, katerih oznake so določene glede na KN, ki jih zaračunajo družbe, katerih zaveze je Komisija sprejela in katerih imena so našteta v Prilogi k Izvedbenemu sklepu Komisije 2013/707 z dne 4. decembra 2013 o potrditvi sprejetja zaveze, ponujene v okviru protidampinškega in protisubvencijskega postopka v zvezi z uvozom fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija in njihovih ključnih sestavnih delov (tj. celic) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske ali ki so od tam poslani, za obdobje uporabe dokončnih ukrepov (UL 2013, L 325, str. 214), je uvoz izdelkov, deklariranih za sprostitev v prosti promet, pod nekaterimi pogoji oproščen izravnalne dajatve, uvedene s členom 1 sporne uredbe.

6

Člen 2(2) sporne uredbe določa, da carinski dolg nastane v trenutku sprejema deklaracije za sprostitev v prosti promet, kadar koli se v zvezi z uvozom ugotovi, da ni izpolnjen eden ali več pogojev iz člena 2(1) te uredbe ali ko Komisija umakne sprejetje zaveze.

7

Družba SolarWorld je evropski proizvajalec fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija in njihovih ključnih sestavnih delov.

8

Po pritožbi, ki jo je vložilo EU ProSun, združenje evropskih proizvajalcev fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija in njihovih ključnih sestavnih delov, je Komisija 6. septembra 2012 objavila obvestilo o začetku protidampinškega postopka v zvezi z uvozom fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija in njihovih ključnih sestavnih delov (tj. celic in rezin) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL 2012, C 269, str. 5).

9

Komisija je 8. novembra 2012 objavila obvestilo o začetku protisubvencijskega postopka v zvezi z uvozom fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija in njihovih ključnih sestavnih delov (tj. celic in rezin) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL 2012, C 340, str. 13).

10

Komisija je 4. junija 2013 sprejela Uredbo (EU) št. 513/2013 o uvedbi začasnih protidampinških dajatev na uvoz fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija in njihovih ključnih sestavnih delov (tj. celic in rezin) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske ali ki so od tam poslani ter o spremembi Uredbe (EU) št. 182/2013 ter o uvedbi registracije tega uvoza s poreklom iz Ljudske republike Kitajske ali ki je od tam poslan (UL 2013, L 152, str. 5).

11

China Chamber of Commerce for Import and Export of Machinery and Electronic Products (CCCME) (kitajska gospodarska zbornica za uvoz in izvoz strojev in elektronskih izdelkov (CCCME), Kitajska) je z dopisom Komisiji z dne 27. julija 2013 v okviru protidampinške preiskave predložila ponudbo o skupni zavezi več kitajskih proizvajalcev izvoznikov. V bistvu je v njihovem in svojem imenu predlagala uporabo minimalnih uvoznih cen za fotonapetostne module in za vsakega od njihovih ključnih sestavnih delov (tj. celic in rezin) do določene letne ravni uvoza (v nadaljevanju: MUC).

12

Komisija je 2. avgusta 2013 sprejela Sklep 2013/423/EU o sprejetju zaveze, ponujene v okviru protidampinškega postopka v zvezi z uvozom fotonapetostnih modulov iz kristalnega silicija in njihovih ključnih sestavnih delov (tj. celic in rezin) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske ali ki so od tam poslani (UL 2013, L 209, str. 26), ki jo je ponudila skupina sodelujočih kitajskih proizvajalcev izvoznikov, naštetih v Prilogi k navedenemu sklepu, v dogovoru s CCCME.

13

Uredba Komisije (EU) št. 748/2013 z dne 2. avgusta 2013 o spremembi Uredbe št. 513/2013 (UL 2013, L 209, str. 1) je bila sprejeta, da bi se upošteval Sklep 2013/423. Med drugimi spremembami je bil z njo v Uredbo št. 513/2013 vstavljen člen 6, ki določa, da je uvoz izdelkov, ki so deklarirani za sprostitev v prosti promet in jih zaračunajo družbe, katerih zaveze je Komisija sprejela in katerih imena so našteta v Prilogi k Sklepu 2013/423, oproščen začasne protidampinške dajatve, ki jo uvaja člen 1 Uredbe št. 513/2013, če so izpolnjeni nekateri pogoji.

14

CCCME je z dopisom z dne 25. septembra 2013 v svojem imenu in kot zastopnica proizvajalcev-izvoznikov, katerih prvotna ponudba o zavezi je bila sprejeta, Komisiji najprej predlagala, naj sprejme pogoje te zaveze, da bi tako odpravili tudi škodljive učinke uvoza, za katerega se uporabljajo subvencije.

15

Komisija je 4. decembra 2013 sprejela Izvedbeni Sklep 2013/707.

16

Svet je 2. decembra 2013 sprejel sporno uredbo.

17

Tožeče stranke na prvi stopnji so 28. februarja 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile tožbo za razglasitev ničnosti člena 2 sporne uredbe.

18

V utemeljitev tožbe so navedle tri tožbene razloge. Prvi in drugi tožbeni razlog sta se nanašala na to, da je iz člena 2 sporne uredbe razvidna očitna napaka pri presoji in da je ta člen v nasprotju s členom 13 osnovne uredbe v delu, v katerem so v tem členu 2 iz protisubvencijskih ukrepov izvzeti kitajski proizvajalci, od katerih je Komisija sprejela skupno nezakonito zavezo, v nasprotju s pravico tožečih strank na prvi stopnji do obrambe in do poštenega sojenja ter v nasprotju z načelom dobrega upravljanja in členom 13(4) in členom 29(2) osnovne uredbe. Tretji tožbeni razlog se je nanašal na to, da je navedeni člen 2 v nasprotju s členom 101(1) PDEU v delu, v katerem so z njim nekateri kitajski proizvajalci izvzeti iz protisubvencijskih ukrepov na podlagi ponudbe zaveze, ki je bila sprejeta in potrjena s sporno uredbo ter ki pomeni horizontalni sporazum o določitvi cen.

19

Splošno sodišče je z izpodbijanim sklepom kot nedopustno zavrglo tožbo tožečih strank na prvi stopnji, ker člen 2 sporne uredbe, edina izpodbijana določba, ni ločljiv od ostalih določb te uredbe.

20

Družba SolarWorld s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

21

Svet Sodišču predlaga, naj:

22

Komisija Sodišču predlaga, naj:

23

Družba SolarWorld v utemeljitev pritožbe navaja dva pritožbena razloga. Prvi pritožbeni razlog se nanaša na napako, ki naj bi jo storilo Splošno sodišče s tem, da je ugotovilo, da člen 2 sporne uredbe ni ločljiv od ostalega dela te uredbe. Drugi pritožbeni razlog se nanaša na kršitev členov 20 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

24

Svet se sklicuje na nedopustnost prvega pritožbenega razloga, prvič, ker naj bi družba SolarWorld zgolj ponovila očitek v zvezi z ločljivostjo člena 2 sporne uredbe, ki ga je navedla pred Splošnim sodiščem, in drugič, ker naj bi bila preučitev v zvezi z ločljivostjo te določbe predmet dejanske presoje.

25

Na prvem mestu je treba poudariti, da kadar pritožnik izpodbija, kako je Splošno sodišče razlagalo ali uporabilo pravo Unije, se pravna vprašanja, obravnavana v postopku na prvi stopnji, lahko ponovno obravnavajo v pritožbenem postopku. Če namreč pritožnik svoje pritožbe tako ne bi mogel utemeljiti z razlogi in trditvami, ki jih je že navajal pred Splošnim sodiščem, bi postopek s pritožbo deloma izgubil smisel (sodba z dne 19. januarja 2017, Komisija/Total in Elf Aquitaine, C‑351/15 P, EU:C:2017:27, točka 31 in navedena sodna praksa).

26

Vendar družba SolarWorld v obravnavani zadevi ne predlaga zgolj ponovne preučitve tožbe, vložene pred Splošnim sodiščem, temveč želi ponovno izpodbijati pravno razlogovanje, na podlagi katerega je Splošno sodišče štelo, da člen 2 sporne uredbe ni ločljiv od ostalih določb te uredbe, in ugotovitev, do katere je Splošno sodišče prišlo na podlagi tega preudarka, torej da tožba družbe SolarWorld ni dopustna. Za to je družba SolarWorld pravno zadostno navedla odlomke izpodbijanega sklepa, glede katerih meni, da je v njih napačno uporabljeno pravo, in pravne utemeljitve za utemeljitev svojega predloga, s čimer je Sodišču omogočila izvajanje nadzora.

27

Na drugem mestu je treba poudariti, da morebitna napaka Splošnega sodišča pri presoji ločljivosti določbe akta prava Unije pomeni napačno uporabo prava, ki je predmet nadzora Sodišča (v zvezi s tem nadzorom glej zlasti sodbo z dne 29. marca 2012, Komisija/Estonija, C‑505/09 P, EU:C:2012:179, točke od 110 do 122).

28

Iz tega izhaja, da je prvi pritožbeni razlog dopusten.

29

Družba SolarWorld meni, da je člen 2 sporne uredbe ločljiv od ostalih določb te uredbe in, natančneje, od njenega člena 1(2), in da zato morebitna razglasitev njegove ničnosti ne bi povzročila spremembe področja uporabe navedene uredbe. V zvezi s tem naj bi razlogovanje Splošnega sodišča v točkah 55 in 59 izpodbijanega sklepa temeljilo na napačnem razumevanju pojmov „izravnalni ukrepi“ in „izravnalne dajatve“.

30

Družba SolarWorld poudarja, da izravnalni ukrepi obstajajo v različnih oblikah (dajatve ad valorem, zneski, določeni v EUR, ali MUC). Kar zadeva, natančneje, MUC, naj bi člen 13 osnovne uredbe Svetu in Komisiji omogočal, da od proizvajalcev-izvoznikov sprejmeta zaveze glede MUC, če predlagane cene odpravijo škodljive učinke subvencij. Ti proizvajalci naj bi bili nato oproščeni dajatev ad valorem, ker naj bi zanje veljala druga oblika ukrepov, in sicer MUC v okviru njihove zaveze. Za cilj izravnalnih ukrepov, ne glede na njihovo obliko, naj bi tako bila značilna njihova zmožnost odpraviti škodo, nastalo proizvajalcem Unije istega izdelka, in naj bi imel pri tem popravljalno vlogo.

31

Zato po mnenju družbe SolarWorld sprememba oblike izravnalnih ukrepov ne spremeni področja uporabe uredbe, s katero so ti naloženi, saj ti ukrepi zajemajo ves uvoz proizvajalcev-izvoznikov, za katere je bilo ugotovljeno, da imajo korist od škodljivih subvencij.

32

Družba SolarWorld poleg tega trdi, da ima Komisija na podlagi člena 13(9) osnovne uredbe, v skladu s katerim naj bi se v primeru kršitve ali umika zaveze glede MUC uporabljale dajatve ad valorem, možnost izbire pri spremembi oblike izravnalnih ukrepov, ne da bi šlo pri tem za spremembo področja uporabe teh ukrepov. V obravnavani zadevi naj bi se člen 2(2)(b) sporne uredbe posebej skliceval na navedeni člen 13(9) in od sprejetja sporne uredbe naj bi Komisija umaknila sprejetje zaveze glede MUC za več kitajskih proizvajalcev-izvoznikov, pri čemer jim je naložila dajatve ad valorem. Tako naj ti proizvajalci-izvozniki od začetka veljavnosti sporne uredbe v nobenem trenutku ne bi bili izvzeti iz izravnalnih ukrepov.

33

V teh okoliščinah, če bi Splošno sodišče ugodilo tožbi na prvi stopnji in razglasilo ničnost člena 2 sporne uredbe, ker MUC ne odpravljajo škode, povzročene industriji Unije, ne bi bilo nobenega razloga, da Svet in Komisija ne bi določila novih MUC na ustrezni ravni za odpravo te škode v skladu s členom 13(1) osnovne uredbe. V zvezi s tem družba SolarWorld navaja, da taka razglasitev ničnosti ne bi nujno povzročila spremembe področja uporabe ukrepov, kar je v osrčju razlogovanja Splošnega sodišča v točki 55 izpodbijanega sklepa. Edina pravna posledica te razglasitve naj bi bilo to, da bi Svet in Komisija morala bodisi sprejeti nove zaveze, ki vsebujejo nove MUC, ki odpravljajo škodljive učinke subvencije, bodisi določiti, da se za vse kitajske proizvajalce-izvoznike uporabljajo dajatve ad valorem.

34

Družba SolarWorld poleg tega trdi, da s sodno prakso, na katero se je Splošno sodišče sklicevalo v točki 57 izpodbijanega sklepa, ni mogoče podpreti ugotovitve, da člen 2 sporne uredbe ni ločljiv.

35

Nazadnje, v zvezi z zadnjim delom točke 55 izpodbijanega sklepa, v skladu s katerim „uvoženi izdelki, ki jih odpošljejo kitajski izvozniki, ki niso pristopili k zavezi, ki jo je Komisija sprejela, [ustrezajo] 30 % celotnega uvoza zadevnega izdelka“, družba SolarWorld opozarja, da člen 13(1) osnovne uredbe zahteva, da se MUC določijo na ustrezni ravni za odpravo škode, ne glede na odstotek uvoza, za katerega veljajo izravnalni ukrepi v obliki MUC. Po mnenju družbe SolarWorld niti veliko število kitajskih proizvajalcev-izvoznikov, za katere veljajo MUC, ne spremeni dejstva, da sporna uredba nalaga izravnalne ukrepe in da je oblika teh ukrepov vprašanje, ki se ne nanaša niti na njihovo področje uporabe niti na njihov predmet.

36

Svet ob podpori Komisije trdi, da je treba prvi pritožbeni razlog družbe SolarWorld zavrniti kot neutemeljen. Ti instituciji menita, da je razglasitev delne ničnosti sporne uredbe izključena, ker bi učinkovala kot nadomestitev te uredbe z aktom z drugačno vsebino, ki ne bi ustrezal namenom avtorja navedene uredbe in ki bi zato vplival na njeno bistvo.

37

Družba SolarWorld v okviru prvega pritožbenega razloga v bistvu izpodbija presojo Splošnega sodišča v točkah 55 in 59 izpodbijanega sklepa, s katero je to štelo, da bi razglasitev delne ničnosti člena 2 sporne uredbe vplivala na bistvo te uredbe in da ta določba zato ni ločljiva od ostalih določb navedene uredbe.

38

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da je razglasitev delne ničnosti akta Unije mogoča samo takrat, kadar je elemente, katerih ničnost se zahteva, mogoče ločiti od ostalega dela akta. V zvezi s tem je Sodišče že večkrat presodilo, da tej zahtevi ne bi bilo zadoščeno, če bi bila posledica delne ničnosti akta ta, da bi bilo spremenjeno njegovo bistvo (glej sodbo z dne 12. novembra 2015, Združeno kraljestvo/Parlament in Svet, C‑121/14, EU:C:2015:749, točka 20 in navedena sodna praksa).

39

Za preverjanje ločljivosti elementov akta Unije je potrebna preučitev obsega navedenih elementov, da bi bilo mogoče presoditi, ali bi razglasitev njihove ničnosti spremenila smisel in vsebino tega akta (glej sodbi z dne 29. marca 2012, Komisija/Estonija, C‑505/09 P, EU:C:2012:179, točka 112, in z dne 12. novembra 2015, Združeno kraljestvo/Parlament in Svet, C‑121/14, EU:C:2015:749, točka 21).

40

V obravnavani zadevi člen 1 sporne uredbe določa, da se uvede dokončna izravnalna dajatev na uvoz fotonapetostnih modulov ali panelov iz kristalnega silicija in vrste celic, ki se uporabljajo v fotonapetostnih modulih ali panelih iz kristalnega silicija, ki so uvrščeni pod nekatere oznake KN, s poreklom iz Kitajske ali ki so od tam poslani, pri čemer se stopnja te izravnalne dajatve razlikuje glede na družbe, ki te izdelke proizvajajo.

41

Člen 2 sporne uredbe, ki se uporablja za nekatere izdelke, katerih oznake so določene glede na KN, ki jih zaračunajo družbe, katerih zaveze je Komisija sprejela, določa, da je uvoz izdelkov, deklariranih za sprostitev v prosti promet, pod nekaterimi pogoji oproščen izravnalne dajatve, uvedene s členom 1 navedene uredbe, pri čemer ta oprostitev preneha, ko se ugotovi, da eden ali več od teh pogojev ni izpolnjen ali ko Komisija umakne svoje sprejetje zaveze. Kot je bilo opozorjeno v točki 11 te sodbe, se MUC za zadevne fotonapetostne panele ali module in za vsakega od njihovih ključnih sestavnih delov (tj. celic in rezin) uporabljajo le do določene letne ravni uvoza.

42

Tako iz določb, vsebovanih v členih 1 in 2 sporne uredbe, izhaja, da zadnjenavedeni člen prek zaveze glede MUC določa oprostitev plačila izravnalnih dajatev, uvedenih na podlagi navedenega člena 1, do določenega letnega obsega uvoza.

43

V tem normativnem okviru je Splošno sodišče v točki 55 izpodbijanega sklepa razsodilo, da člen 2 sporne uredbe „do določene količinske omejitve priznava oprostitev plačila izravnalnih dajatev za poimensko navedene gospodarske subjekte, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa. Z razglasitvijo ničnosti [te določbe] in posledično odpravo oprostitve plačila pristojbin, ki je bila priznana do te količinske omejitve, bi izravnalnim dajatvam podelili širši obseg, kot izhaja iz sporne uredbe, kot jo je sprejel Svet, saj bi se v tem primeru navedene dajatve uporabljale za celoten uvoz zadevnih izdelkov, poslanih iz Kitajske, medtem ko se na podlagi te uredbe kot celote te dajatve uporabljajo le za uvožene izdelke, ki jih odpošljejo kitajski izvozniki, ki niso pristopili k zavezi, ki jo je sprejela Komisija z Izvedbenim sklepom 2013/707, tj. za uvoz, ki po navedbah strank znaša 30 % celotnega uvoza zadevnih izdelkov. Tak rezultat bi pomenil spremembo bistva akta, katerega del je določba, za katero se predlaga razglasitev ničnosti, torej [sporne] uredbe.“

44

Splošno sodišče v točki 59 izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ob upoštevanju spremembe bistva sporne uredbe, ki bi jo povzročila razglasitev ničnosti člena 2 te uredbe, s katero bi odpravili oprostitev plačila izravnalnih dajatev, priznano za uvoz izdelkov kitajskih proizvajalcev-izvoznikov, ki so pristopili k zavezi, ki jo je sprejela Komisija, take določbe ni mogoče ločiti od ostalega dela te uredbe.

45

Poudariti je treba, da v nasprotju s tem, kar družba SolarWorld navaja v okviru prvega pritožbenega razloga, pri tej ugotovitvi Splošnega sodišča v točki 59 izpodbijanega sklepa ni bilo napačno uporabljeno pravo.

46

Prvič, iz določb členov 1 in 2 sporne uredbe izhaja, da je zakonodajalec Unije ob sprejetju te uredbe, kot so potrdile vse stranke v tem postopku, vzpostavil ukrepe trgovinske zaščite, ki pomenijo celoto oziroma „paket“. Navedena uredba namreč nalaga dva različna in vzajemno dopolnjujoča se ukrepa, katerih namen je doseči skupni rezultat, in sicer odpraviti škodljivi učinek kitajske subvencije glede zadevnih izdelkov na industrijo Unije in hkrati zaščititi interes te industrije.

47

V zvezi s tem se je treba sklicevati na točko 753 obrazložitve sporne uredbe, ki se v okviru analize učinka naložitve ukrepov trgovinske zaščite na interes industrije Unije nanaša na učinke, ki jih bo po mnenju Sveta imela zaveza glede MUC na povpraševanje in na ponudbo zadevnih izdelkov. Iz presoje te točke obrazložitve izhajata dve ugotovitvi. Na eni strani bo taka zaveza imela pozitiven gospodarski učinek na evropski trg navedenih izdelkov, tako da bodo MUC z določitvijo nižje cene od tiste, ki je bila opažena v obdobju preiskave, omogočile, da se v Uniji ohrani zadostno povpraševanje po zadevnih izdelkih. Tako je očitno, da ima ta ukrep pomemben učinek, drugačen od tistega, ki ga ima naložitev dajatve ad valorem.

48

Na drugi strani je očitno, da je zaveza glede MUC ukrep, ki ga je Svet upošteval v okviru presoje vpliva vseh ukrepov trgovinske zaščite na cilj sporne uredbe, in sicer odpraviti škodljivi učinek kitajske subvencije glede zadevnih izdelkov na industrijo Unije in hkrati ohraniti interes te industrije.

49

Iz tega je razvidno, da je zakonodajalec Unije štel, da je zaveza glede MUC, tako kot naložitev dajatev ad valorem, osrednje orodje pri doseganju cilja, ki mu sledi ta uredba.

50

V teh okoliščinah ni mogoče sprejeti navedbe družbe SolarWorld, da razglasitev ničnosti člena 2 sporne uredbe – čeprav bi za družbe, ki so pristopile k zavezi glede MUC, povzročila ukinitev koristi te zaveze in naložitev dajatve ad valorem – ne bi vplivala na področje uporabe sporne uredbe, ker že sama naložitev dajatve ad valorem omogoča uresničitev istega cilja, kot je tisti, ki mu sledi ta zaveza.

51

Drugič, poudariti je treba, da se ukrepi trgovinske zaščite, ki so določeni s sporno uredbo, objektivno razlikujejo glede na njihovo naravo. Kot je že pravilno navedla Komisija v intervencijski vlogi, lahko kitajski proizvajalci-izvozniki ob naložitvi dajatve ad valorem v smislu člena 1(1) sporne uredbe svobodno določijo svojo prodajno ceno za Unijo, pri čemer je na to ceno, potem ko je zadevni izdelek uvožen v Unijo, naložena dajatev. Prihodki iz te dajatve se stekajo v proračun Unije. Če pa se uporabijo MUC, ti proizvajalci-izvozniki ne morejo več svobodno določiti svoje cene, pri čemer mora biti ta povečana do ravni teh MUC za uvoz zadevnega izdelka, deklariranega za sprostitev v prosti promet. Dodatni prihodki, ki izvirajo iz tega zvišanja cen, pa pripadajo zadevnim proizvajalcem-izvoznikom.

52

Zato sporna uredba temelji na možnosti alternativne uporabe teh dveh ukrepov drugačne narave, kar kitajskim proizvajalcem-izvoznikom omogoča, da se sklicujejo na zavezo glede MUC, ki jo je sprejela Komisija v smislu člena 2 sporne uredbe, in da se tako izognejo naložitvi izravnalne dajatve ad valorem, kakor je določena v členu 1 navedene uredbe, na njihove izdelke. Razglasitev ničnosti tega člena 2 pa bi ukinila tako možnost in z njo bi izginila alternativa, ki jo je zakonodajalec Unije želel ponuditi kitajskim proizvajalcem-izvoznikom ob sprejetju sporne uredbe. Ob upoštevanju razlik glede gospodarskih posledic, povezanih s tema vrstama ukrepov trgovinske zaščite, bi taka razglasitev ničnosti tako vplivala na samo bistvo sporne uredbe.

53

Iz tega izhaja, da navedba družbe SolarWorld, da bi v primeru razglasitve ničnosti člena 2 te uredbe za kitajske proizvajalce-izvoznike ves čas veljal izravnalni ukrep, nikakor ne spreminja ugotovitve, da je kitajskim proizvajalcem-izvoznikom odvzeta možnost, ki jim jo je zakonodajalec Unije dal ob sprejetju navedene uredbe.

54

Tretjič, kot je razvidno iz točke 55 izpodbijanega sklepa, se za 70 % uvoza zadevnih izdelkov iz Kitajske uporablja člen 2 sporne uredbe.

55

Tako je očitno, da je zakonodajalec Unije uvedel celoto ukrepov v okviru katerih se naložitev dajatev ad valorem formalno zdi kot pravilo, uporaba zaveze glede MUC pa kot izjema od tega pravila, vendar je bila od sprejetja sporne uredbe izjema dejansko uporabljena v veliki večini primerov. Zdi se torej, da je ta zaveza namenjena glavni uporabi v okviru uvoza iz Kitajske, na katerega se nanaša sporna uredba. V teh okoliščinah bi razglasitev ničnosti navedene zaveze zagotovo vplivala na bistvo te uredbe.

56

Nazadnje, v zvezi z navedbo družbe SolarWorld, da če bi Splošno sodišče razglasilo ničnost člena 2 sporne uredbe, to zakonodajalca Unije ne bi oviralo pri določitvi novih MUC na ustrezni ravni za odpravo škode, povzročene industriji Unije, v skladu s členom 13(1) osnovne uredbe, je treba ugotoviti, da je analiza v zvezi z vplivom na bistvo akta prava Unije odvisna zgolj od posledic, ki samodejno izhajajo iz morebitne razglasitve ničnosti zadevne določbe tega akta. Različni ukrepi, ki jih avtor navedenega akta lahko sprejme po taki razglasitvi ničnosti, tako ne morejo vplivati na to analizo.

57

Iz navedenih preudarkov izhaja, da Splošno sodišče s tem, da je presodilo, da člen 2 sporne uredbe ni ločljiv od ostalih določb te uredbe, ni napačno uporabilo prava.

58

Zato je treba prvi pritožbeni razlog družbe SolarWorld zavrniti.

59

Družba SolarWorld Splošnemu sodišču očita, da je kršilo njeno pravico do učinkovitega pravnega sredstva, ki izhaja iz člena 47 Listine, in njeno pravico do enakosti pred zakonom v smislu člena 20 te Listine.

60

Če se namreč ne bi štelo, da je izpodbijani sklep neveljaven iz razlogov, pojasnjenih v okviru prvega pritožbenega razloga, bi bila nedopustna posledica tega to, da bi bila pritožnica v vlogi pritožnice Unije v zadevi trgovinske zaščite de iure prikrajšana za učinkovito pravno sredstvo, in to, da bi bila deležna manj ugodnega obravnavanja od tistih kitajskih proizvajalcev-izvoznikov, ki pri sodiščih Unije predlagajo razglasitev ničnosti celote sporne uredbe.

61

Ker je sam cilj osnovne uredbe zaščititi industrije Unije pred škodo, ki jo povzroča subvencija, družba SolarWorld meni, da če institucije Unije ugotovijo obstoj škodljive subvencije, ne naložijo pa izravnalnih ukrepov – ne glede na to v kakšni obliki – na ustrezni ravni za odpravo škode, ki jo utrpijo proizvajalci Unije, potem so pravice industrije Unije kršene. Družba SolarWorld pa meni, da če se ne bi štelo, da je izpodbijani sklep neveljaven, fotonapetostna industrija v obravnavani zadevi ne bi imela na voljo nobenega pravnega sredstva, ker Svet in Komisija nezakonito nalagata izravnalne ukrepe, in sicer v višini, ki ni primerna za odpravo škode, ki jo utrpijo proizvajalci Unije.

62

Poleg tega dejstvo, da imajo kitajski proizvajalci-izvozniki, ki so industriji Unije povzročili škodo, možnost vložiti tožbo zoper uredbo, s katero so sprejeti ukrepi trgovinske zaščite, medtem ko evropski proizvajalec te možnosti nima, pomeni kršitev načela enakosti pred zakonom, kakor je določeno v členu 20 Listine. Evropski proizvajalec, kakršna je pritožnica v obravnavani zadevi, naj namreč načeloma ne bi imel interesa za dosego razglasitve ničnosti celote uredbe, s katero so naloženi ukrepi trgovinske zaščite, temveč le njenih nezakonitih delov.

63

Svet meni, da je treba šteti, da je drugi pritožbeni razlog v delu, v katerem je v okviru pritožbe prvič navedena kršitev člena 20 Listine, nedopusten. Svet meni, tako kot je navedla tudi Komisija, da drugi pritožbeni razlog vsekakor v celoti ni utemeljen.

64

Najprej je treba spomniti, da je v okviru pritožbe Sodišče načeloma pristojno samo za presojo pravne rešitve v zvezi z razlogi, ki so bili obravnavani pri sodišču na prvi stopnji (sodba z dne 17. septembra 2015, Total/Komisija, C‑597/13 P, EU:C:2015:613, točka 22 in navedena sodna praksa).

65

V obravnavani zadevi pa se kršitev člena 20 Listine pri Sodišču navaja prvič, čeprav je družba SolarWorld imela priložnost sklicevati se na kršitev tega člena v okviru dveh razlogov za nedopustnost tožbe, ki ju je pred Splošnim sodiščem navedel Svet. Drugi pritožbeni razlog družbe SolarWorld je torej nedopusten v delu, v katerem se nanaša na kršitev člena 20 Listine.

66

V zvezi s trditvijo, ki se nanaša na kršitev člena 47 Listine, družba SolarWorld navaja, da če ne bi mogla izpodbijati dela sporne uredbe, ne bi imela na voljo nobenega pravnega sredstva, ker instituciji Unije nezakonito nalagata izravnalne ukrepe, in sicer v višini, ki ni primerna za odpravo škode, ki jo utrpijo proizvajalci Unije.

67

V zvezi s tem je treba na prvem mestu opozoriti, da namen tega člena ni spremeniti sistema sodnega nadzora, določenega s Pogodbama, in zlasti ne pravil v zvezi z dopustnostjo tožb, vloženih neposredno pri sodišču Unije (sodbi z dne 3. oktobra 2013, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, C‑583/11 P, EU:C:2013:625, točka 97, in z dne 24. novembra 2016, Ackermann Saatzucht in drugi/Parlament in Svet, C‑408/15 P in C‑409/15 P, neobjavljena, EU:C:2016:893, točka 49).

68

Na drugem mestu, varstvo, ki ga daje člen 47 Listine, ne zahteva, da mora imeti pravni subjekt brezpogojno možnost vložitve ničnostne tožbe neposredno pri sodišču Unije zoper tak zakonodajni akt Unije (sodba z dne 3. oktobra 2013, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, C‑583/11 P, EU:C:2013:625, točka 105).

69

Na tretjem mestu, v skladu z ustaljeno sodno prakso sodni nadzor nad spoštovanjem pravnega reda Unije, kot je razvidno iz člena 19(1) PEU, zagotavljajo Sodišče in sodišča držav članic. Pogodba DEU s členoma 263 PDEU in 277 PDEU na eni strani in s členom 267 PDEU na drugi za to vzpostavlja celosten sistem pravnih sredstev in postopkov, ki zagotavljajo nadzor nad zakonitostjo aktov Unije, ta nadzor pa je zaupan sodišču Unije (sodbi z dne 3. oktobra 2013, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, C‑583/11 P, EU:C:2013:625, točki 90 in 92, in z dne 19. decembra 2013, Telefónica/Komisija, C‑274/12 P, EU:C:2013:852, točka 57).

70

V teh okoliščinah dejstvo, da družba SolarWorld ne more vložiti tožbe zgolj zoper neločljiv del sporne uredbe, ni tako, da bi kršilo njene pravice, ki izhajajo iz člena 47 Listine, ker bi ta družba lahko sporno uredbo izpodbijala v celoti. Lahko bi namreč – če bi izpolnjevala pogoje za procesno upravičenje iz člena 263(4) PDEU – sporno uredbo izpodbijala neposredno pred Splošnim sodiščem in ob tem predlagala, naj se odloži učinkovanje te razglasitve ničnosti, dokler instituciji Unije ne sprejmeta potrebnih ukrepov za izvajanje sodbe o razglasitvi ničnosti, ali izpodbijala veljavnost sporne uredbe pred nacionalnimi sodišči in jih pozvala, naj se obrnejo na Sodišče z vprašanji za predhodno odločanje.

71

Iz navedenih preudarkov je razvidno, da z izpodbijanim sklepom v delu, v katerem je Splošno sodišče presodilo, da tožba družbe SolarWorld ni dopustna, ker člen 2 sporne uredbe ni ločljiv od ostalega dela te uredbe, ni kršen člen 47 Listine.

72

Zato je treba drugi pritožbeni razlog družbe SolarWorld zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.

73

Iz tega sledi, da je treba pritožbo v celoti zavrniti.

74

Na podlagi člena 184(2) Poslovnika Sodišča, če pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče.

75

V skladu s členom 138(1) Poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

76

Ker je Svet predlagal, naj se plačilo stroškov naloži pritožnici, ta pa s pritožbenimi razlogi ni uspela, je treba pritožnici naložiti plačilo stroškov te institucije.

77

V skladu s členom 140(1) Poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške.

78

V obravnavani zadevi Komisija, ki je bila intervenientka na prvi stopnji, nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat) razsodilo: