—

za Istituto di Ricovero e Cura a Carattere Scientifico (IRCCS) – Fondazione Santa Lucia G. Pellegrino, avvocato,

—

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, ob sodelovanju A. Vitaleja in P. Gentilija, avvocati dello Stato,

—

za Evropsko komisijo K. Herrmann, M. Owsiany-Hornung in F. Tomat, agentke,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 17(1) Direktive Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 405).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Istituto di Ricovero e Cura a Carattere Scientifico (IRCCS) – Fondazione Santa Lucia (znanstveni institut za hospitalizacijo in zdravljenje (IRCCS) – Fundacija Sveta Lucija, v nadaljevanju: fundacija) ter Cassa conguaglio per il settore elettrico (izravnalni sklad za elektroenergetski sektor, Italija), Ministero dello Sviluppo economico (ministrstvo za gospodarski razvoj, Italija), Ministero dell’Economia e delle Finanze (gospodarsko in finančno ministrstvo, Italija) in Autorità per l’energia elettrica e il gas (organ za električno energijo in plin, Italija) zaradi zavrnitve pristojnih italijanskih organov, da se fundaciji odobri uporaba nacionalnega sistema ugodnosti v zvezi z zneski za kritje splošnih stroškov elektroenergetskega sistema (v nadaljevanju: splošni stroški elektroenergetskega sistema).

3

V uvodnih izjavah 9, 10 in 11 Direktive 2003/96 je navedeno:

4

Člen 1 Direktive 2003/96 določa:

„Države članice morajo uvesti obdavčitev energentov in električne energije v skladu s to direktivo.“

5

V skladu s členom 4 te direktive:

„1.   Raven [ravni] obdavčitve, ki jih države članice določijo za energente in električno energijo, naštete v členu 2, ne smejo biti nižje od najnižjih ravni obdavčitve, določenih s to direktivo.

2.   V tej direktivi, izraz ‚raven obdavčitve‘ pomeni skupne dajatve, ki se pobirajo iz naslova vseh posrednih davkov (razen DDV) in ki se ob sprostitvi v porabo neposredno ali posredno izračunavajo za količino energentov in električne energije.“

6

Člen 8(2) navedene direktive določa:

„Ta člen se lahko uporablja za naslednje industrijske in komercialne namene:

[…]

[…]“

7

Člen 11 te direktive določa:

„1.   V tej direktivi se pojem ‚poslovna uporaba‘ nanaša na uporabo s strani gospodarskih subjektov, opredeljenih v skladu z odstavkom 2, ki kjer koli samostojno dobavljajo blago in storitve, ne glede na namen ali rezultate takšnih gospodarskih dejavnosti.

Gospodarske dejavnosti obsegajo vse dejavnosti proizvajalcev, trgovcev in oseb, ki opravljajo storitve, vključno z rudarskimi in kmetijskimi dejavnostmi ter poklicne dejavnosti.

[…]

2.   Za namen te direktive gospodarskega subjekta ni mogoče obravnavati v manjšem obsegu kot je del podjetja ali pravne osebe, ki z organizacijskega stališča, predstavlja samostojno podjetje, t.j. subjekt, ki je sposoben delovati z lastnimi sredstvi.

[…]

4.   Države članice lahko omejijo področje uporabe znižane ravni obdavčitve za poslovno uporabo.“

8

Člen 17(1) Direktive 2003/96 določa:

„Pod pogojem da se najnižje ravni obdavčitve, določene s to direktivo, v povprečju upoštevajo v vsaki dejavnosti, države članice lahko uporabijo znižanja davkov na porabo energentov, ki se uporabljajo za ogrevanje ali za namene iz člena 8(2)(b) in (c), in na električno energijo v naslednjih primerih:

‚[Podjetje, ki opravlja e]nergetsko intenzivn[o] dejavnost‘ pomeni gospodarski subjekt iz člena 11, kadar bodisi nabave energentov in električne energije znaša[jo] najmanj 3,0 % proizvodne vrednosti bodisi davki od energije na nacionalni ravni znašajo najmanj 0,5 % dodane vrednosti. Države članice lahko v okviru te opredelitve uporabijo bolj omejevalne koncepte, vključno s prodajno vrednostjo, procesnimi in sektorskimi opredelitvami.

[…]“

9

Člen 26(1) in(2) te direktive določa:

„1.   Države članice obvestijo Komisijo o ukrepih, sprejetih v skladu s členi 5, 14(2), 15 in 17.

2.   Ukrepi kot so davčne oprostitve, znižanja davkov, diferencirana obdavčitev in vračilo davka v smislu te direktive lahko pomenijo državno pomoč in jih je v teh primerih treba sporočiti Komisiji na podlagi člena 88(3) Pogodbe.

Informacije, ki se posredujejo Komisiji na podlagi te direktive, držav članic ne razbremenjujejo obveznosti sporočanja po členu 88(3) Pogodbe.“

10

Člen 1(1) in (2) Direktive Sveta 2008/118/ES z dne 16. decembra 2008 o splošnem režimu za trošarino in o razveljavitvi Direktive 92/12/EGS (UL 2009, L 9, str. 12) določa:

„1.   Ta direktiva določa splošni režim za trošarino, ki neposredno ali posredno zadeva porabo naslednjega blaga (v nadaljnjem besedilu ‚trošarinsko blago‘):

2.   Države članice lahko pobirajo druge posredne davke na trošarinsko blago za posebne namene, če so ti davki skladni z davčnimi pravili Skupnosti, ki se uporabljajo za trošarino ali davek na dodano vrednost, glede določanja davčne osnove, izračunavanja davka, davčne obveznosti in davčnega nadzora, ta pravila pa ne vključujejo določb o oprostitvah.“

11

Direktiva 2003/96 je bila prenesena v notranji pravni red z decreto legislativo n. 26 (zakonska uredba št. 26) z dne 2. februarja 2007 (redni dodatek h GURI št. 68 z dne 22. marca 2007).

12

Decreto‑legge n. 83 (uredba‑zakon št. 83) z dne 22. junija 2012 (redni dodatek h GURI št. 147 z dne 26. junija 2012), ki je bila s spremembami spremenjena v zakon (v nadaljevanju: uredba-zakon št. 83/2012), določa nujne ukrepe za razvoj države.

13

Člen 39 uredbe-zakona št. 83/2012, naslovljen „Merila za nadzor trošarinskega sistema za električno energijo in energente ter splošnih stroškov elektroenergetskega sistema za podjetja, ki opravljajo energetsko intenzivno dejavnost – Posebna tarifna ureditev za industrijska podjetja, ki opravljajo energetsko intenzivno dejavnost“, v odstavkih od 1 do 3 določa:

„1.   Minister za gospodarstvo in finance v dogovoru z ministrstvom za gospodarski razvoj najkasneje do 31. decembra 2012 sprejme eno ali več uredb, ki ob uporabi člena 17 Direktive 2003/96 […] opredelijo podjetja, ki opravljajo energetsko intenzivno dejavnost, na podlagi pogojev in meril v zvezi z minimalno ravnjo porabe in v zvezi z vplivom stroška energije na vrednost dejavnosti podjetja.

2.   Uredbe iz odstavka 1 so namenjene tudi določitvi poenostavljenega in pravičnega sistema stopenj trošarine za električno energijo in energente, ki se uporabljajo kot gorivo, ob upoštevanju pogojev, določenih v Direktivi 2003/96 […]; ta sistem mora zagotoviti vzdrževanje davčnih prihodkov […]

3.   Organ za električno energijo in plin v 60 dneh po sprejetju uredb iz odstavka 1 določi nove zneske za kritje splošnih stroškov elektroenergetskega sistema in merila za njihovo delitev med končne potrošnike ob upoštevanju opredelitve podjetja, ki opravlja energetsko intenzivno dejavnost, določene v uredbah iz odstavka 1, in ob spoštovanju pogojev iz odstavka 2 v skladu s smernicami ministra za gospodarski razvoj […]“

14

Decreto ministeriale – Definizione delle imprese a forte consumo di energia (ministrski odlok – Opredelitev podjetij, ki opravljajo energetsko intenzivno dejavnost) z dne 5. aprila 2013 (GURI št. 91, z dne 18. aprila 2013) je bil sprejet za izvajanje člena 39 uredbe-zakona št. 83/2012.

15

Člen 3 tega ministrskega odloka določa, da je namen ponovne določitve splošnih stroškov elektroenergetskega sistema vzpostavitev sistema ugodnosti za podjetja, ki opravljajo energetsko intenzivno dejavnost, po sprejetju ministrskih smernic iz člena 39(3) uredbe-zakona št. 83/2012. Odstavek 2 navedenega člena 3 določa, da se „splošni stroški elektroenergetskega sistema ponovno določijo tako, da se s porabo električne energije nižajo […], po potrebi tudi z napotovanjem na sektorje dejavnosti, označene s kodami ATECO (nacionalni sistem za klasifikacijo gospodarskih dejavnosti)“.

16

Smernice ministra za gospodarski razvoj z dne 24. julija 2013 so bile sprejete za izvajanje člena 39(3) uredbe-zakona št. 83/2012 in člena 3 navedenega ministrskega odloka. Z njimi je bilo organu za električno energijo in plin (postal organ za električno energijo, plin in vodni sektor) med drugim naloženo, da ponovno določi zneske za kritje splošnih stroškov elektroenergetskega sistema tako, da se ugodnosti iz navedenega člena 3 omejijo zgolj na energetsko požrešna podjetja (ki opravljajo energetsko intenzivno dejavnost) v industrijskem sektorju.

17

Te smernice so bile izvedene s tremi odločbami organa za električno energijo in plin, ki so bile sprejete oktobra 2013 in so koristi od teh ugodnosti dejansko omejile zgolj na podjetja iz industrijskega sektorja.

18

Fundacija je znanstveni institut za hospitalizacijo in zdravljenje, ki deluje predvsem v sektorju opravljanja zdravstvenih storitev. Po mnenju predložitvenega sodišča jo je mogoče opredeliti kot „gospodarski subjekt“ v smislu člena 11 Direktive 2003/96.

19

Fundacija je leta 2014 pri Tribunale amministrativo regionale della Lombardia (deželno upravno sodišče Lombardije, Italija) zahtevala razglasitev ničnosti aktov, s katerimi so ji pristojni organi zavrnili možnost uporabe sistema ugodnosti v zvezi z zneski za kritje splošnih stroškov elektroenergetskega sistema. Navedeno sodišče je odločilo, da tožba fundacije ni dopustna iz razlogov, ki se nanašajo na datum njene vložitve.

20

Consiglio di Stato (državni svet, Italija), pri katerem je bila vložena pritožba, je odločilo, da je tožba fundacije dopustna. Zato je zadevo, v kateri se med drugim postavljajo vprašanja prava Unije, obravnavalo vsebinsko.

21

Ker predložitveno sodišče meni, da lahko na vprašanja v zvezi z zadevo iz postopka v glavni stvari, ki se nanašajo na člena 107 in 108 PDEU, odgovori samo, ne da bi jih postavilo Sodišču, se njegov predlog za sprejetje predhodne odločbe nanaša zlasti na razlago člena 17(1) Direktive 2003/96.

22

Predložitveno sodišče se sprašuje, ali ugodnosti v zvezi s stroški za kritje splošnih stroškov elektroenergetskega sistema spadajo na področje uporabe tega člena 17(1), ki se nanaša na znižanje davkov. V zvezi s tem pojasnjuje, da je namen navedenih stroškov financiranje ciljev v splošnem interesu, kot so spodbujanje obnovljivih virov energije (postavka A3) in energetske učinkovitosti (postavka UC7), jedrska varnost in ozemeljska porazdelitev (postavki A2 in MCT), posebna tarifna ureditev za nacionalno železniško družbo (postavka A4), nadomestila za mala podjetja v elektroenergetskem sektorju (postavka UC4), podpora raziskav v elektroenergetskem sektorju (postavka A5) in kritje „elektroenergetskega bonusa“ (postavka As) ter ugodnosti za podjetja, ki opravljajo energetsko intenzivno dejavnost (postavka Ae). Navedeno sodišče navaja, da so splošni stroški elektroenergetskega sistema naloženi potrošnikom električne energije, med katere so razdeljeni, vključno s podjetji, z njihovo vključitvijo v račune za električno energijo.

23

Če je treba ugodnosti v zvezi s splošnimi stroški elektroenergetskega sistema šteti za znižanje davkov, predložitveno sodišče sprašuje, ali člen 17(1) Direktive 2003/96 omogoča, da države članice taka znižanja, ki jih določijo na podlagi te določbe, odobrijo zgolj nekaterim energetsko požrešnim podjetjem, ki delujejo v sektorjih, ki jih določijo nacionalni organi, z namenom uresničevanja ciljev v splošnem interesu.

24

V teh okoliščinah je Consiglio di Stato (državni svet) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

25

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 17(1) Direktive 2003/96 razlagati tako, da pojem „znižanje davkov“ zajema ugodnosti, ki jih nacionalno pravo določa za podjetja, ki opravljajo energetsko intenzivno dejavnost, kot so opredeljena v tej določbi, v zvezi z zneski, kot so ti iz postopka v glavni stvari, za kritje splošnih stroškov elektroenergetskega sistema.

26

Odgovor na to vprašanje je odvisen od tega, ali imajo zneski za kritje splošnih stroškov elektroenergetskega sistema davčno naravo, in, natančneje, ali ti zneski pomenijo posredno obdavčitev iz člena 4(2) Direktive 2003/96.

27

Po eni strani namreč člen 17(1) te direktive uporabo znižanja davkov na porabo energentov in električne energije pogojuje s spoštovanjem najnižjih ravni obdavčitve Skupnosti, določenih z navedeno direktivo. Po drugi strani člen 4(2) Direktive 2003/96 pojem „raven obdavčitve“ za namen te direktive opredeljuje kot skupne dajatve, ki se pobirajo iz naslova vseh posrednih davkov.

28

Italijanska vlada meni, da narava zneskov za kritje splošnih stroškov elektroenergetskega sistema ni davčna, ampak tarifna, ker so zajeti z tarifnimi postavkami za električno energijo.

29

Vendar je treba spomniti, da opredelitev davka, takse, dajatve ali pristojbine glede na pravo Unije določi Sodišče ob upoštevanju objektivnih značilnosti davka, ne glede na to, kako ga opredeli nacionalno pravo (glej sodbi z dne 12. decembra 2006, Test Claimants in the FII Group Litigation, C‑446/04, EU:C:2006:774, točka 107, in z dne 24. junija 2010, P. Ferrero e C. in General Beverage Europe, C‑338/08 in C‑339/08, EU:C:2010:364, točka 25).

30

Zato je treba preučiti objektivne značilnosti zneskov za kritje splošnih stroškov elektroenergetskega sistema.

31

Prvič, ugotoviti je treba, da je iz predložitvene odločbe razvidno, da so zneski za kritje splošnih stroškov elektroenergetskega sistema določeni v italijanskem pravu in zlasti v členu 39(3) uredbe‑zakona št. 83/2012.

32

Dalje, da bi se lahko zneski za kritje splošnih stroškov elektroenergetskega sistema opredelili kot davek, je pomembno, da obstaja obveznost plačila teh zneskov, in da v primeru nespoštovanja te obveznosti pristojni organi zoper davčnega zavezanca ukrepajo, pri čemer pri posrednem davku, oseba, ki je ta plačila zavezana izvršiti, ni nujno končni potrošnik, na katerega se prevalijo navedeni zneski (v zvezi z DDV glej po analogiji sodbo z dne 14. januarja 2016, Komisija/Belgija, C‑163/14, EU:C:2016:4, točka 44).

33

Vse kaže, da gre pri zneskih za kritje splošnih stroškov elektroenergetskega sistema za tak primer. Iz stališč italijanske vlade namreč izhaja, da imajo subjekti, ki uporabljajo storitve omrežja električne energije, pravno obveznost, da te zneske nakažejo izravnalnemu skladu za elektroenergetski sektor. Vendar mora obstoj take obveznosti in nadzora njenega spoštovanja s strani pristojnih organov potrditi predložitveno sodišče.

34

Drugič, iz predložitvene odločbe je razvidno tudi, da namen zneskov za kritje splošnih stroškov elektroenergetskega sistema ni nujno financiranje stroškov proizvodnje in distribucije električne energije, ampak ciljev v splošnem interesu v skladu z merili za razdelitev, ki jih določijo javni organi na podlagi smernic ministra za gospodarski razvoj z dne 24. julija 2013 in odločb organa za električno energijo in plin, sprejetih oktobra 2013, v okviru nacionalnega elektroenergetskega sistema. Med temi cilji so spodbujanje obnovljivih virov energije in energetske učinkovitosti, jedrska varnost in ozemeljska porazdelitev, poseben tarifni režim za nacionalno železniško družbo, nadomestila za mala podjetja v elektroenergetskem sektorju, podpora raziskav v elektroenergetskem sektorju in kritje „elektroenergetskega bonusa“ ter ugodnosti za podjetja, ki opravljajo energetsko intenzivno dejavnost.

35

V teh okoliščinah je treba navesti, da na podlagi tega, da zneski za kritje splošnih stroškov elektroenergetskega sistema niso namenjeni splošnemu proračunu države, ampak se, kot navaja italijanska vlada, nakažejo na upravljavske račune izravnalnega sklada za elektroenergetski sektor, da se nato dodelijo nekaterim vrstam operaterjev za posebno uporabo, ni mogoče izključiti, da ti zneski spadajo na področje obdavčenja (glej po analogiji sodbo z dne 15. aprila 2010, CIBA, C‑96/08, EU:C:2010:185, točka 23).

36

Tretjič, glede posrednih davkov je treba navesti, da se take dajatve navadno prevalijo na končnega potrošnika blaga ali dobavljenih storitev z njihovo vključitvijo v zneske, zajete z računom, ki se mu izda (glej v tem smislu sodbo z dne 14. januarja 2016, Komisija/Belgija, C‑163/14, EU:C:2016:4, točka 39).

37

V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, da so splošni stroški elektroenergetskega sistema naloženi potrošnikom električne energije, med katere so razdeljeni, vključno s podjetji, z njihovo vključitvijo v račune za električno energijo. To potrjuje člen 39(3) uredbe-zakona št. 83/2012, v skladu s katerim se zneski za kritje teh stroškov prevalijo na končne potrošnike.

38

Poleg tega so navedeni zneski povezani s porabljeno električno energijo, saj se v skladu s členom 3(2) ministrskega odloka z dne 5. aprila 2013 splošni stroški elektroenergetskega sistema s porabo električne energije nižajo.

39

Zneskov za navedene stroške zato ni mogoče primerjati z davkom iz zadeve, v kateri je bila sprejeta sodba z dne 4. junija 2015, Kernkraftwerke Lippe-Ems (C‑5/14, EU:C:2015:354), v kateri je Sodišče odločilo, da ni mogoče šteti, da se ta davek izračuna neposredno ali posredno na podlagi količine električne energije ob sprostitvi tega proizvoda v porabo v smislu člena 4(2) Direktive 2004/96. Sodišče je to odločitev namreč utemeljilo na ugotovitvah iz točk 62 in 63 navedene sodbe, v skladu s katerimi se navedeni davek med drugim izračuna na podlagi količine jedrskega goriva, uporabljenega za proizvodnje električne energije, pri čemer ta količina ni neposredno povezana s količino proizvedene električne energije, ne da bi se neka količina električne energije sploh proizvedla in posledično porabila.

40

Glede na navedene preudarke je treba ugotoviti, pri čemer mora predložitveno sodišče preveriti elemente dejanskega stanja in pravila nacionalnega prava, na katerih ti preudarki temeljijo, da so zneski za kritje splošnih stroškov elektroenergetskega sistema posredni davki v smislu člena 4(2) Direktive 2003/96.

41

Dalje, kot je Komisija navedla v pisnih stališčih, ker so zneski za kritje splošnih stroškov elektroenergetskega sistema posredni davki, je treba spoštovati pogoje, ki jih pravo Unije določa za proizvode, kot je električna energija, ki, kot izhaja iz člena 1(1) Direktive 2008/118, spadajo v splošni režim za trošarino, ki ga določa ta direktiva.

42

Natančneje, električna energija se lahko v skladu s členom 1(2) te direktive obdavči z drugim posrednim davkom, ki ni trošarina, določena v tej direktivi, če ta davek na eni strani sledi enemu ali več posebnim namenom in če je na drugi v skladu z davčnimi pravili, ki se uporabljajo za trošarino ali DDV, glede določanja davčne osnove, izračunavanja davka, davčne obveznosti in davčnega nadzora, ta pravila pa ne vključujejo določb o oprostitvah.

43

Predložitveno sodišče mora preveriti, ali zneski za kritje splošnih stroškov elektroenergetskega sistema izpolnjujejo te pogoje.

44

Glede na zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 17(1) Direktive 2003/96 razlagati tako, da pojem „znižanje davkov“ zajema ugodnosti, ki jih nacionalno pravo določa za podjetja, ki opravljajo energetsko intenzivno dejavnost, kot so opredeljena v tej določbi, v zvezi z zneski, kot so ti iz postopka v glavni stvari, za kritje splošnih stroškov elektroenergetskega sistema, pri čemer mora predložitveno sodišče preveriti elemente dejanskega stanja in pravila nacionalnega prava, na katerih temelji ta odgovor Sodišča.

45

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 17(1) Direktive 2003/96 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa znižanje davkov na porabo električne energije za podjetja, ki opravljajo energetsko intenzivno dejavnost v smislu te določbe, zgolj v industrijskem sektorju.

46

V zvezi s tem je iz predložitvene odločbe razvidno, da so na podlagi nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari zgolj podjetja, imenovana „energetsko požrešna“, iz industrijskega sektorja upravičena do ugodnosti v zvezi z zneski za kritje splošnih stroškov elektroenergetskega sistema.

47

V skladu s členom 17(1)(a) Direktive 2003/96 lahko države članice uporabijo znižanja davkov na porabo električne energije v korist podjetij, ki opravljajo energetsko intenzivno dejavnost, če se najnižje ravni obdavčitve Unije, določene s to direktivo, v povprečju upoštevajo za vsako podjetje.

48

Ta določba opredeljuje tudi pojem „[podjetje, ki opravlja e]nergetsko intenzivn[o] dejavnost“ in določa, da države članice lahko v okviru te opredelitve uporabijo bolj omejevalne koncepte, vključno s prodajno vrednostjo, procesnimi in sektorskimi opredelitvami.

49

Iz tega izhaja, da v skladu z nameni navedene določbe države članice znižanje davkov lahko prosto omejijo na tista podjetja, ki opravljajo energetsko intenzivno dejavnost, v enem ali več industrijskih sektorjih. Ta določba zato ne nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je v postopku v glavni stvari, ki ugodnosti v zvezi z zneski za kritje splošnih stroškov elektroenergetskega sistema določa zgolj za industrijski sektor.

50

To razlago potrjujejo cilji Direktive 2003/96. Iz uvodnih izjav 9 in 11 te direktive je namreč razvidno, da imajo države članice določeno prožnost pri določanju in izvajanju politik, ki so prilagojene okoliščinam v državi, in da je ureditev v zvezi z izvajanjem navedene direktive v pristojnosti vsake posamezne države članice.

51

Vendar je treba poudariti, da to, da nacionalna ureditev, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki ugodnost znižanja davka omejuje na industrijski sektor, ni v nasprotju s členom 17(1) Direktive 2003/96, ne vpliva, kot izhaja iz člena 26(2) te direktive, na vprašanje, ali ta ureditev pomeni državno pomoč. Vendar, kot je predložitveno sodišče izrecno navedlo, to vprašanje ni predmet tega predhodnega odločanja.

52

Glede na zgornje preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 17(1) Direktive 2003/96 razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa znižanje davkov na porabo električne energije za podjetja, ki opravljajo energetsko intenzivno dejavnost v smislu te določbe, zgolj v industrijskem sektorju.

53

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat) razsodilo: