—

za Deroo-Blanquart P. Rémy-Corlay, odvetnik,

—

za Sony Europe Limited, pravno naslednico družbe Sony Francija SA, P. Spinosi, odvetnik,

—

za francosko vlado D. Colas, J. Traband in S. Ghiandoni, agenti,

—

za belgijsko vlado J.-C. Halleux in J. Van Holm, agenta,

—

za češko vlado M. Smolek, J. Vláčil in S. Šindelková, agenti,

—

za Evropsko komisijo D. Roussanov, M. Van Hoof in K. Herbout-Borczak, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 5 in 7 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (UL 2005, L 149, str. 22).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Vincentom Deroo-Blanquartom, stanujočim v Franciji, in družbo Sony Europe Limited (v nadaljevanju: Sony), pravno naslednico družbe Sony France SA, s sedežem v Franciji glede poslovne prakse v obliki prodaje računalnika z vnaprej nameščeno programsko opremo.

3

V uvodnih izjavah 13, 14, 17 in 18 Direktive 2005/29 je navedeno:

[…]

4

Člen 2 te direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tej direktivi:

[…]

[…]

[…]

[…]“

5

Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:

„Ta direktiva se uporablja za nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov, kakor je določeno v členu 5, pred, med in po poslovni transakciji v zvezi z nekim izdelkom.“

6

Člen 4 te direktive, naslovljen „Notranji trg“, določa:

„Države članice ne omejujejo niti svobode opravljanja storitev niti prostega pretoka blaga iz razlogov, ki sodijo na področje, ki ga približuje ta direktiva.“

7

Člen 5 navedene direktive, naslovljen „Prepoved nepoštenih poslovnih praks“, določa:

„1.   Nepoštene poslovne prakse so prepovedane.

2.   Poslovna praksa je nepoštena, če:

[…]

4.   Zlasti so nepoštene tiste poslovne prakse, ki so:

5.   Priloga I vsebuje seznam poslovnih praks, ki se v vseh okoliščinah štejejo za nepoštene. […]“

8

Člen 6 te direktive, naslovljen „Zavajajoča dejanja“, v odstavku 1 določa:

„Poslovna praksa se šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična, ali če na kakršen koli način, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, četudi je informacija točna glede enega ali več sledečih elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel:

[…]“

9

Člen 7 Direktive, naslovljen „Zavajajoče opustitve“, določa:

„1.   Poslovna praksa se šteje za zavajajočo, če v konkretnem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin ter omejitev sredstva komunikacije izpusti bistvene informacije, ki jih glede na kontekst povprečni potrošnik potrebuje za sprejetje odločitve ob poznavanju vseh pomembnih dejstev, in s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel.

2.   Za zavajajočo opustitev se šteje tudi, če trgovec ob upoštevanju okoliščin, opisanih v odstavku 1, prikriva ali na nejasen, nerazumljiv, dvoumen način ali ob nepravem času navede bistvene informacije iz navedenega odstavka ali ne opredeli komercialnega namena poslovne prakse, če ta ni razviden iz konteksta in če v enem ali drugem primeru to povzroči ali bi utegnilo povzročiti, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel.

[…]

4.   V primeru vabila k nakupu se štejejo za bistvene naslednje informacije, v kolikor niso razvidne že iz konteksta:

[…]

[…]“

10

Priloga I k Direktivi 2005/29, ki zajema seznam poslovnih praks, ki veljajo v vseh okoliščinah za nepoštene, v točki 29 med agresivnimi poslovnimi praksami opredeljuje to prakso:

„Zahtevati takojšnje ali odloženo plačilo za izdelke ali vračilo ali hrambo izdelkov, ki jih je dobavil trgovec, vendar jih potrošnik ni naročil […] (nenaročeno blago ali storitve).“

11

Člen L. 111-1 Code de la consommation (zakonik o varstvu potrošnikov) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, je določal:

„Vsak prodajalec blaga ali ponudnik storitev mora pred sklenitvijo pogodbe potrošniku omogočiti, da se seznani z bistvenimi značilnostmi blaga ali storitve.“

12

Člen L. 113-3, prvi odstavek, tega zakonika v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, je določal:

„Vsak prodajalec izdelka ali ponudnik storitev mora z označevanjem, etiketiranjem, prikazovanjem ali na kakršen koli drug ustrezen način seznaniti potrošnika s cenami, morebitnimi omejitvami pogodbene odgovornosti in posebnimi prodajnimi pogoji, kot je določeno z odloki ministra […].“

13

Člen L. 120-1 zakonika o varstvu potrošnikov v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, je določal:

„Nepoštene poslovne prakse so prepovedane. Poslovna praksa je nepoštena, če je v nasprotju z zahtevami poklicne skrbnosti in če bistveno izkrivlja ali lahko bistveno izkrivlja ekonomsko obnašanje potrošnika, ki je razumno obveščen, pozoren in pazljiv, glede blaga ali storitve.

[…]

14

Člen L. 121-1 tega zakonika v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, je določal:

[…]

V vsakem poslovnem sporočilu, ki pomeni vabilo k nakupu in je namenjeno potrošniku, v njem pa so navedene cena in značilnosti ponujenega blaga ali storitve, štejejo za bistvene te informacije:

[…]

[…]

15

Člen L. 122-1, prvi odstavek, zakonika o varstvu potrošnikov je v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, določal:

„Prepovedano je potrošniku brez legitimnega razloga zavrniti prodajo proizvoda ali opravljanje storitve in prodajo proizvoda pogojevati z nakupom določene količine ali sočasnim nakupom drugega proizvoda ali druge storitve ter pogojevati opravljanje storitve z opravljanjem druge storitve ali nakupom proizvoda.“

16

Člen L. 122-1, prvi odstavek, tega zakonika je v različici, ki je veljala od 19. maja 2011 do 30. junija 2016, določal:

„Prepovedano je potrošniku brez legitimnega razloga zavrniti prodajo proizvoda ali opravljanje storitve in prodajo proizvoda pogojevati z nakupom določene količine ali sočasnim nakupom drugega proizvoda ali druge storitve ter pogojevati opravljanje storitve z opravljanjem druge storitve ali nakupom proizvoda, kadar to pogojevanje pomeni nepošteno poslovno prakso v smislu člena L. 120-1.“

17

Člen L. 122-3, prvi odstavek, navedenega zakonika je v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, določal:

„Dobava blaga ali storitev brez vnaprejšnjega naročila potrošnika je prepovedana, kadar je ta dobava predmet zahteve za plačilo. Potrošniku, ki prejme blago ali se mu opravi storitev v nasprotju s to prepovedjo, ni mogoče naložiti nobene obveznosti.“

18

Iz spisa v postopku v glavni stvari je razvidno, da je V. Deroo-Blanquart 27. decembra 2008 v Franciji kupil prenosni računalnik znamke Sony, model VAIO VGN-NR38E, opremljen z vnaprej nameščeno programsko opremo, kot so operacijski sistem Microsoft Windows Vista, različica Home Premium, in številne aplikacije.

19

V. Deroo-Blanquart je ob prvi uporabi tega računalnika zavrnil podpis „licenčne pogodbe za končne uporabnike“ (LPKU) za operacijski sistem, ki se je pojavila na ekranu navedenega računalnika, in je 30. decembra 2008 družbo Sony prosil za vračilo dela nakupne cene tega računalnika, ki ustreza strošku vnaprej nameščene programske opreme.

20

Družba Sony je z dopisom z dne 8. januarja 2009 zavrnila to vračilo, pri čemer je trdila, da so računalniki VAIO z vnaprej nameščeno programsko opremo enotna in neločljiva ponudba. Družba Sony je po pogovorih V. Deroo-Blanquartu 15. aprila 2009 predlagala preklic prodaje in vračilo celotne nakupne cene, to je 549 EUR, z vrnitvijo vse kupljene opreme.

21

V. Deroo-Blanquart je ta predlog zavrnil in z dokumentom z dne 17. februarja 2011 družbo Sony tožil pred tribunal d'instance d’Asnières (okrožno sodišče v Asnièresu, Francija) in zahteval, naj plača med drugim znesek 450 EUR iz naslova pavšalnega nadomestila za vnaprej nameščeno programsko opremo in znesek 2500 EUR za škodo, ki jo je utrpel zaradi nepoštenih poslovnih praks.

22

Tribunal d'instance d’Asnières (okrožno sodišče v Asnièresu) je s sodbo z dne 13. septembra 2012 zavrnilo vse zahtevke V. Deroo-Blanquarta.

23

V. Deroo-Blanquart je zoper to sodbo vložil pritožbo pri cour d'appel de Versailles (pritožbeno sodišče v Versaillesu, Francija).

24

To sodišče je s sodbo z dne 5. novembra 2013 potrdilo izpodbijano sodbo, pri čemer je ugotovilo, da zadevna prodaja ne pomeni niti nepoštene poslovne prakse prisilne prodaje, ki je prepovedana v vseh okoliščinah, niti nepoštene poslovne prakse vezane prodaje, niti zavajajoče ali agresivne poslovne prakse.

25

V. Deroo-Blanquart je pri Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija) vložil pritožbo zoper sodbo cour d'appel de Versailles (pritožbeno sodišče v Versaillesu).

26

Cour de cassation je po tem, ko je ugotovilo, da določbe nacionalnega prava, ki se uporabljajo, spadajo na področje uporabe Direktive 2005/29, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

27

Predložitveno sodišče z drugim in tretjim vprašanjem, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali poslovna praksa prodaje računalnika z vnaprej nameščeno programsko opremo brez možnosti potrošnika, da kupi isti model računalnika brez vnaprej nameščene programske opreme, pomeni nepošteno poslovno prakso v smislu člena 5(2) Direktive 2005/29.

28

V zvezi s tem je treba najprej spomniti, da skupne ponudbe, ki temeljijo na povezavi najmanj dveh različnih proizvodov ali storitev v isti ponudbi, pomenijo poslovna ravnanja, ki so nedvomno del poslovne strategije gospodarskega subjekta in so neposredno namenjena spodbujanju in pospeševanju njegove prodaje. Iz tega je razvidno, da so vsekakor poslovne prakse v smislu člena 2(d) Direktive 2005/29 in zato spadajo na področje njene uporabe (glej v tem smislu sodbo z dne 23. aprila 2009, VTB-VAB in Galatea, C‑261/07 in C‑299/07, EU:C:2009:244, točka 50).

29

Poleg tega lahko, kot je izrecno pojasnjeno v uvodni izjavi 17 Direktive 2005/29, samo poslovne prakse, naštete na izčrpnem seznamu, določenem v Prilogi I k tej direktivi, veljajo za nepoštene v vseh okoliščinah, ne da bi bila potrebna ocena posameznih primerov na podlagi določb členov od 5 do 9 navedene direktive (sodba z dne 19. septembra 2013, CHS Tour Services, C‑435/11, EU:C:2013:574, točka 38 in navedena sodna praksa).

30

Vendar je Sodišče v zvezi s tem razsodilo, da skupnih ponudb ni med praksami, naštetimi v Prilogi I k Direktivi 2005/29 in da ta direktiva nasprotuje splošni in preventivni prepovedi skupnih ponudb brez kakršnega koli preizkusa njihove nepoštenosti glede na merila, navedena v členih od 5 do 9 navedene direktive (sodba z dne 23. aprila 2009, VTB-VAB in Galatea, C‑261/07 in C‑299/07, EU:C:2009:244, točki 57 in 62).

31

Tako je treba ob upoštevanju vsebine in splošne sistematike členov od 5 do 9 te direktive preizkusiti morebitno nepoštenost poslovnih praks, kot so te v postopku v glavni stvari (glej v tem smislu sodbo z dne 23 aprila 2009, VTB-VAB in Galatea, C‑261/07 in C‑299/07, EU:C:2009:244, točka 58).

32

Glede tega je poslovno prakso mogoče šteti za nepošteno v smislu člena 5(2) Direktive 2005/29 samo pod dvema pogojema, in sicer, prvič, da nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti, in drugič, da bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika v zvezi z izdelkom (glej sodbo z dne 19. decembra 2013, Trento Sviluppo in Centrale Adriatica, C‑281/12, EU:C:2013:859, točka 28). V teh okoliščinah je treba spomniti, da ta direktiva v skladu z njeno uvodno izjavo 18 kot merilo za oceno postavlja povprečnega potrošnika, ki je razumno obveščen, pozoren in pazljiv, in sicer ob upoštevanju družbenih, kulturnih in jezikovnih dejavnikov.

33

Tako se najprej postavlja vprašanje, ali trgovec, ki v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, ponuja samo prodajo računalnikov z vnaprej nameščeno programsko opremo, krši zahteve poklicne skrbnosti, ki je opredeljena v členu 2(h) Direktive 2005/29, kot je raven strokovnega znanja in skrbi, za katero se razumno pričakuje, da jo trgovec v skladu s pošteno tržno prakso in/ali splošnim načelom dobre vere na področju svoje dejavnosti izkazuje v razmerju do potrošnikov.

34

Preveriti je torej treba, ali pri ravnanju trgovca – glede na legitimna pričakovanja povprečnega potrošnika – obstaja morebitna kršitev poštene tržne prakse ali splošnega načela dobre vere na področju njegove dejavnosti, v obravnavanem primeru proizvodnje računalniške opreme, namenjene široki javnosti.

35

V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe med drugim razvidno, da prodaja računalnikov družbe Sony z vnaprej nameščeno programsko opremo izpolnjuje pričakovanja, kot izhajajo iz analize zadevnega trga, velikega dela potrošnikov, ki imajo raje nakup tako opremljenega računalnika, ki ga lahko takoj uporabijo, kot ločen nakup računalnika in programske opreme. Poleg tega – še vedno v skladu s to odločbo – je pooblaščeni prodajalec družbe Sony V. Deroo-Blanquarta kot potrošnika ustrezno seznanil z obstojem vnaprej nameščene programske opreme na tem računalniku in z natančnimi značilnostmi vsakega dela programske opreme. Nazadnje, družba Sony je po nakupu ob prvi uporabi navedenega računalnika V. Deroo-Blanquartu ponudila možnost, da ali podpiše „licenčno pogodbo za končne uporabnike“, da bo lahko uporabljal navedeno programsko opremo, ali pa da zahteva preklic prodaje.

36

V zvezi s tem je Sodišče že pojasnilo, da lahko skupna ponudba različnih izdelkov ali storitev zlasti s pravilno seznanitvijo potrošnikov izpolnjuje zahteve glede poštenosti, ki jih določa Direktiva 2005/29 (glej sodbo z dne 23. aprila 2009, VTB-VAB in Galatea, C‑261/07 in C‑299/07, EU:C:2009:244, točka 66).

37

V tem kontekstu je treba navesti, da okoliščine, kot so te, navedene v točki 35 te sodbe, to je zlasti pravilna seznanitev potrošnika, skladnost skupne ponudbe s pričakovanji velikega dela potrošnikov in možnost, ponujena potrošnikom, da sprejmejo vse elemente te ponudbe ali prekličejo prodajo, lahko izpolnjujejo zahtevi po pošteni tržni praksi ali splošnem načelu dobre vere na področju proizvodnje računalniške opreme, namenjene široki javnosti, s čimer trgovec tako izkaže skrb v razmerju do potrošnika. Zato jih mora predložitveno sodišče upoštevati pri skupni presoji vseh okoliščin iz postopka v glavni stvari z vidika spoštovanja zahtev poklicne skrbnosti.

38

Drugič, preučiti je treba, ali poslovna praksa prodaje računalnika z vnaprej nameščeno programsko opremo brez možnosti potrošnika, da kupi isti model računalnika brez vnaprej nameščene programske opreme, povzroči ali lahko povzroči bistveno izkrivljanje ekonomskega obnašanja povprečnega potrošnika glede proizvoda, in sicer – v skladu s členom 2(e) Direktive 2005/29 – znatno zmanjša njegovo sposobnost sprejeti odločitev ob poznavanju vseh pomembnih dejstev in tako povzroči, da sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel.

39

V zvezi s tem je iz predložitvene odločbe razvidno, da je bil – kot je bilo navedeno v točki 35 te sodbe – potrošnik pred nakupom ustrezno seznanjen, da zadevni model računalnika v postopku v glavni stvari ni bil tržen brez vnaprej nameščene programske opreme.

40

Glede pojasnil potrošniku je treba poudariti, da je za potrošnika bistveno, da je pred sklenitvijo pogodbe seznanjen s pogodbenimi pogoji in posledicami navedene sklenitve. Potrošnik se med drugim na podlagi te seznanitve odloči, ali se želi pogodbeno zavezati s pogoji, ki jih je predhodno sestavil trgovec (sodba z dne 30. aprila 2014, Kásler in Káslerné Rábai, C‑26/13, EU:C:2014:282, točka 70).

41

Tako mora nacionalno sodišče v okviru preučitve drugega pogoja, ki ga določa člen 5(2) Direktive 2005/29, ugotoviti, ali je bila v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari – ko je bil potrošnik pred nakupom torej ustrezno seznanjen s tem, da model računalnika, ki je predmet prodaje, ni bil tržen brez vnaprej nameščene programske opreme, in da je zato načeloma lahko prosto izbral drug model računalnika druge znamke s podobnimi tehničnimi značilnostmi, ki se prodaja brez programske opreme ali je povezan z drugo programsko opremo – sposobnost tega potrošnika sprejeti poslovno odločitev ob poznavanju vseh pomembnih dejstev znatno zmanjšana.

42

Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev je treba na drugo in tretje vprašanje odgovoriti, da poslovna praksa prodaje računalnika z vnaprej nameščeno programsko opremo brez možnosti potrošnika, da kupi isti model računalnika brez vnaprej nameščene programske opreme, ne pomeni nepoštene poslovne prakse v smislu člena 5(2) Direktive 2005/29, razen če je taka praksa v nasprotju z zahtevami poklicne skrbnosti in bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika v zvezi s tem izdelkom, kar pa mora presoditi nacionalno sodišče ob upoštevanju posebnih okoliščin iz postopka v glavni stvari.

43

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali v okviru skupne ponudbe prodaje računalnika z vnaprej nameščeno programsko opremo nenavedba cene vsakega dela te programske opreme pomeni zavajajočo poslovno prakso v smislu členov 5(4)(a) in 7 Direktive 2005/29.

44

Glede tega je treba spomniti, da člen 5(4)(a) te direktive določa, da so zavajajoče poslovne prakse lahko v obliki zavajajočih dejanj v smislu člena 6 navedene direktive ali zavajajočih opustitev v smislu njenega člena 7.

45

V skladu s členom 7(1) Direktive 2005/29 se tako poslovna praksa šteje za zavajajočo, če v konkretnem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin ter omejitev uporabljenega sredstva komunikacije izpusti bistvene informacije, ki jih povprečni potrošnik potrebuje za sprejetje poslovne odločitve ob poznavanju vseh pomembnih dejstev, in s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečni potrošnik sprejme poslovno odločitev, ki je sicer ne bi sprejel. Člen 7(4)(c) te direktive določa, da se za bistveno šteje informacija o ceni, vključno z davki.

46

Iz besedila zadnjenavedene določbe je razvidno, da se za bistveno šteje informacija o ceni proizvoda, ki je bila ponujena ob prodaji, torej skupna cena proizvoda, ne pa cena vsakega od njenih elementov. Iz tega sledi, da je s to določbo trgovcu naložena obveznost, da potrošniku navede skupno ceno zadevnega proizvoda.

47

V obravnavanem primeru je bila – kot je razvidno iz predložitvene odločbe – V. Deroo-Blanquartu sporočena skupna cena celote, sestavljene iz računalnika z vnaprej nameščeno programsko opremo. Kljub temu želi predložitveno sodišče izvedeti, ali lahko v posebnem primeru skupne ponudbe, ki se nanaša na računalnik in več vnaprej nameščene programske opreme, cene posameznih elementov, ki sestavljajo celoto, ki je predmet take ponudbe, tudi pomenijo bistvene informacije.

48

V zvezi s tem je treba ne glede na to, da informacije o elementih skupne cene ni med informacijami, ki se v skladu s členom 7(4) Direktive 2005/29 štejejo za bistvene, poudariti, da v skladu z uvodno izjavo 14 te direktive bistvena informacija pomeni ključno informacijo, ki jo potrošnik potrebuje, da lahko sprejme odločitev o poslu ob poznavanju vseh pomembnih dejstev.

49

Poleg tega iz člena 7(1) navedene direktive izhaja, da je treba bistvenost informacije presojati glede na kontekst, v katerega spada poslovna praksa, in ob upoštevanju vseh njenih značilnosti.

50

Kot pa je razvidno iz predložitvene odločbe, je bil v obravnavanem primeru računalnik, ki je bil predmet zadevne prodaje v postopku v glavni stvari, vsekakor ponujen samo opremljen z vnaprej nameščeno programsko opremo. Glede na odgovor na drugo in tretje vprašanje taka poslovna praksa ne pomeni nepoštene poslovne prakse v smislu člena 5(2) Direktive 2005/29.

51

Zato ob upoštevanju konteksta skupne ponudbe prodaje računalnika z vnaprej nameščeno programsko opremo nenavedba cene vsakega dela te programske opreme ne more niti preprečiti potrošniku, da sprejme poslovno odločitev ob poznavanju vseh pomembnih dejstev, niti ne more povzročiti, da sprejme poslovno odločitev, ki je drugače ne bi sprejel. Zato cena vsakega dela te programske opreme ne pomeni bistvene informacije v smislu člena 7(4) Direktive 2005/29.

52

Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da v okviru skupne ponudbe prodaje računalnika z vnaprej nameščeno programsko opremo nenavedba cene vsakega dela vnaprej nameščene programske opreme ne pomeni zavajajoče poslovne prakse v smislu členov 5(4)(a) in 7 Direktive 2005/29.

53

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo: