—

za J. García-Nieto, J. Peño Cuevasa, J. Peña García in J. L. Peño Cruza M. Schmitz, odvetnik,

—

za nemško vlado T. Henze in J. Möller, agenta,

—

za francosko vlado R. Coesme, agent,

—

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

—

za vlado Združenega kraljestva M. Holt, agent, ob sodelovanju B. Kennellyja, barrister,

—

za Evropsko komisijo D. Martin, M. Kellerbauer in C. Tufvesson, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 18 PDEU in 45(2) PDEU, členov 4 in 70 Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 72), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (EU) št. 1244/2010 z dne 9. decembra 2010 (UL L 338, str. 35, v nadaljevanju: Uredba št. 883/2004), ter člena 24 Direktive 2004/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EGS (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 46).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Vestische Arbeit Jobcenter Kreis Recklinghausen (zavod za zaposlovanje okrožja Recklinghausen, v nadaljevanju: zavod za zaposlovanje) in J. Peño Cuevasom in J. García-Nieto ter njuno hčerjo J. Peña García in sinom J. Peñe Cuevasa J. L. Peño Cruzom (v nadaljevanju: skupaj: družina Peña-García) glede zavrnitve tega zavoda, da dodeli dajatve iz temeljnega varstva (Grundsicherung), določenega z nemško zakonodajo.

3

Člen 1 Evropske konvencije o socialni in zdravniški pomoči, ki so jo članice Sveta Evrope podpisale 11. decembra 1953 v Parizu in ki v Nemčiji velja od leta 1956 (v nadaljevanju: Konvencija o pomoči), tako določa načelo enakega obravnavanja:

„Vsaka od držav pogodbenic se zaveže, da bodo državljani drugih držav pogodbenic, ki zakonito prebivajo na katerem koli delu njenega ozemlja, kjer se uporablja ta konvencija, in ki nimajo dovolj sredstev, upravičeni do enake socialne in zdravniške pomoči […], določene z zakonodajo, ki velja na zadevnem delu ozemlja, kot njeni lastni državljani.“

4

Člen 16, točka (b), Konvencije o pomoči določa, da „vsaka država pogodbenica generalnemu sekretariatu Sveta Evrope priglasi vsak nov zakon ali uredbeni predpis, ki še ni zajet v Prilogi I. Država pogodbenica lahko ob tej priglasitvi poda pridržke glede uporabe njene nove zakonodaje ali ureditve za državljane drugih držav pogodbenic.“ Pridržek, ki ga je nemška vlada na podlagi te določbe izrazila 19. decembra 2011, je:

„Vlada Zvezne republike Nemčije se ne zavezuje k temu, da državljanom drugih držav pogodbenic dajatve, določene v zvezku II zakonika o socialni varnosti – temeljno socialno varstvo za iskalce zaposlitve (Sozialgesetzbuch Zweites Buch – Grundsicherung für Arbeitsuchende), v različici, ki velja ob vložitvi vloge (v nadaljevanju: zvezek II zakonika o socialni varnosti), dodeli na enak način in pod enakimi pogoji kot lastnim državljanom.“

5

Ta pridržek je bil v skladu s členom 16, točka (c), Konvencije o pomoči sporočen drugim podpisnicam te konvencije.

6

Člen 4 Uredbe št. 883/2004, naslovljen „Enako obravnavanje“, določa:

„Če v tej uredbi ni določeno drugače, imajo osebe, za katere se uporablja ta uredba, enake pravice in obveznosti po zakonodaji vsake države članice, kot državljani te države članice.“

7

Člen 70 te uredbe, naslovljen „Splošna določba“, je umeščen pod naslov III, poglavje 9, ki se nanaša na „Posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki“. Ta člen določa:

„1.   Ta člen se uporablja za tiste posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki, ki se dodelijo po zakonodaji, ki ima zaradi osebne veljavnosti, ciljev in/ali pogojev za upravičenost značilnosti zakonodaje s področja socialne varnosti iz člena 3(1) in socialni pomoči.

2.   V tem poglavju ‚posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki‘ pomenijo dajatve, ki:

3.   Člen 7 in druga poglavja tega naslova se ne uporabljajo za dajatve iz odstavka 2 tega člena.

4.   Dajatve iz odstavka 2 se dodeljujejo izključno v državi članici, v kateri oseba stalno prebiva, v skladu z njeno zakonodajo. Te dajatve dodeljuje nosilec v kraju stalnega prebivališča na svoje stroške.“

8

Priloga X k Uredbi št. 883/2004, naslovljena „Posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki“, v zvezi z Zvezno republiko Nemčijo določa te dajatve:

„[…]

9

V uvodnih izjavah 10, 16 in 21 Direktive 2004/38 je navedeno:

[…]

[…]

10

Člen 6 te direktive z naslovom „Pravica do prebivanja do treh mesecev“ določa:

„1.   Državljani Unije imajo pravico prebivati na ozemlju druge države članice v obdobju do treh mesecev brez kakršnih koli pogojev ali kakršnih koli formalnosti, razen zahteve, da imajo veljavno osebno izkaznico ali potni list.

2.   Določbe odstavka 1 se uporabijo tudi za družinske člane, ki imajo veljavni potni list, ki niso državljani države članice in ki spremljajo ali se pridružijo državljanu Unije.“

11

Člen 7(1) navedene direktive, naslovljen „Pravica do prebivanja za več kot tri mesece“, določa:

„Vsi državljani Unije imajo pravico prebivati na ozemlju druge države članice v obdobju, daljšem od treh mesecev, če:

[…]“

12

Člen 14 te direktive, naslovljen „Ohranitev pravice do prebivanja“, določa:

„1.   Državljani Unije in njihovi družinski člani imajo pravico do prebivanja, predvideno v členu 6, dokler ne postanejo nesorazmerno breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici.

2.   Državljani Unije in njihovi družinski člani imajo pravico do prebivanja, predvideno v členih 7, 12 in 13, dokler izpolnjujejo pogoje določene v teh členih.

V posebnih primerih, v katerih obstaja utemeljen dvom, ali državljan Unije ali njegovi/njeni družinski člani izpolnjujejo pogoje, navedene v členih 7, 12 in 13, lahko države članice preverijo, če so ti pogoji izpolnjeni. To preverjanje se ne izvaja sistematično.

3.   Ukrep izgona [odstranitve] ne sme [biti] samodejno posledica uveljavljanja [pravic iz] sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici s strani državljana Unije ali njegovih ali njenih družinskih članov.

4.   Z odstopanjem od odstavkov 1 in 2 ter brez poseganja v določbe poglavja VI se ukrep izgona [odstranitve] v nobenem primeru ne sme sprejeti proti državljanom Unije ali njihovim družinskim članom, če:

13

Člen 24 Direktive 2004/38, naslovljen „Enako obravnavanje“, določa:

„1.   Ob upoštevanju posebnih določb, ki so izrecno predvidene v Pogodbi in sekundarni zakonodaji, bi morali vsi državljani Unije, ki na podlagi te direktive prebivajo na ozemlju države članice gostiteljice, uživati enako obravnavanje kot državljani te države članice v okviru Pogodbe. Uživanje te pravice se razširi na družinske člane, ki niso državljani države članice in ki imajo pravico do prebivanja ali do stalnega prebivanja.

2.   Z odstopanjem od odstavka 1 država članica gostiteljica ni dolžna podeliti pravice do socialne pomoči v prvih treh mesecih prebivanja ali, kjer ustreza, v daljšem obdobju, predvidenem v členu 14(4)(b), niti ni dolžna, pred pridobitvijo pravice do stalnega prebivališča, dodeliti pomoči za vzdrževanje v času študija, vključno s poklicnim usposabljanjem, ki obsega študentske pomoči ali študentska posojila, drugim osebam, razen delavcem, samozaposlenim osebam, osebam, ki ohranijo takšen status in članom njihovih družin.“

14

Člen 19a(1), ki je umeščen v zvezek I zakonika o socialni varnosti (Sozialgesetzbuch Erstes Buch), določa dve glavni vrsti dajatev iz okvira temeljnega varstva za iskalce zaposlitve:

„Na podlagi pravice do temeljnega varstva za iskalce zaposlitve je mogoče zahtevati:

15

Člen 1 zvezka II zakonika o socialni varnosti, naslovljen „Naloga in cilj temeljnega varstva za iskalce zaposlitve“, v odstavkih 1 in 3 določa:

„1.   Namen temeljnega varstva za iskalce zaposlitve je osebam, ki so upravičene do njega, omogočiti življenje v skladu s človekovim dostojanstvom.

[…]

3.   Temeljno varstvo za iskalce zaposlitve vključuje dajatve za:

16

Člen 7 zvezka II zakonika o socialni varnosti, naslovljen „Upravičenci“, v odstavku 1 določa:

„Dajatve na podlagi tega zvezka so namenjene osebam, ki:

Izključeni so:

[…]

Drugi stavek, točka 1, se ne uporablja za tujke in tujce, ki prebivajo v Zvezni republiki Nemčiji na podlagi dovoljenja za prebivanje, izdanega v skladu s poglavjem 2, oddelek 5, zakona o pravici do prebivanja [(Aufenthaltgesetz)]. Določbe v zvezi s pravico do prebivanja se ne spremenijo.“

17

Iz odstavkov 2 in 3 navedenega člena 7 izhaja, da imajo mladoletne osebe, ki niso zmožne za delo in prebivajo z upravičenci, ki so zmožni za delo, ter z njimi tako tvorijo „skupnost iz potrebe“, prav tako izpeljano pravico do dajatev, določenih z zvezkom II zakonika o socialni varnosti.

18

Člen 8(1) zvezka II zakonika o socialni varnosti, naslovljen „Zmožnost za delo“, določa:

„Zmožna za delo je vsaka oseba, ki v bližnji prihodnosti ni nezmožna opravljati poklicne dejavnosti zaradi bolezni ali invalidnosti vsaj tri ure na dan v običajnih razmerah na trgu dela.“

19

Člen 9(1) zvezka II zakonika o socialni varnosti določa:

„Pomoči potrebna je vsaka oseba, ki ne more zagotoviti ali dovolj zagotoviti kritja svojih preživninskih potreb z dohodkom ali premoženjem, ki ju je treba upoštevati, in ne prejema potrebne pomoči od drugih oseb, zlasti svojih družinskih članov ali drugih organov za zagotavljanje socialnih dajatev.“

20

Člen 20 zvezka II zakonika o socialni varnosti vsebuje dodatne določbe v zvezi z osnovnimi preživninskimi potrebami. Člen 21 zvezka II zakonika o socialni varnosti določa pravila v zvezi z dodatnimi potrebami, člen 22 navedenega zakonika pa se nanaša na stanovanjske potrebe in ogrevanje. Nazadnje, členi od 28 do 30 zvezka II zakonika o socialni varnosti obravnavajo dajatve za usposabljanje in vključevanje.

21

Člen 1 zvezka XII zakonika o socialni varnosti, ki zadeva socialno pomoč, določa:

„Namen socialne pomoči je upravičencem omogočiti življenje v skladu s človekovim dostojanstvom. […]“

22

Člen 21 zvezka XII zakonika o socialni varnosti določa:

„Dajatve za kritje preživninskih stroškov se ne izplačujejo osebam, ki prejemajo dajatve na podlagi [zvezka II], če so zmožne za delo ali zaradi njihovih družinskih vezi. […]“

23

Področje uporabe zakona o prostem gibanju v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v glavni stvari, je opredeljeno v členu 1 tega zakona:

„Ta zakon ureja vstop in prebivanje državljanov drugih držav članic Evropske unije (državljanov Unije) in članov njihovih družin.“

24

Člen 2 navedenega zakona v zvezi s pravico do vstopa in prebivanja določa:

„1.   Državljani Unije s pravico do prostega gibanja in njihovi družinski člani imajo pravico do vstopa in prebivanja na zveznem ozemlju v skladu z določbami tega zakona.

2.   Pravico do prostega gibanja na podlagi prava Unije imajo:

[…]

[…]

3.   Pri delavcih ali samozaposlenih osebah na pravico, opredeljeno v odstavku 1, ne vplivajo:

Neprostovoljno brezposelni, ki so prijavljeni pri pristojnem zavodu za zaposlovanje in so bili zaposleni manj kot eno leto, pravico iz odstavka 1 ohranijo šest mesecev.

[…]“

25

Člen 3 zakona o prostem gibanju, ki se nanaša na družinske člane, določa:

„1.   Družinski člani državljanov Unije iz člena 2(2), točke od 1 do 5, imajo pravico iz člena 2(1), če so v spremstvu navedenega državljana Unije ali če se mu pridružijo. Za družinske člane državljanov Unije iz člena 2(2), točka 5, se to uporablja v skladu s pogoji iz člena 4.

2.   Družinski člani so:

[…]“

26

Člen 5 zakona o prostem gibanju, naslovljen „Dovoljenja za prebivanje in potrdilo o pravici do stalnega prebivanja“, določa:

„1.   Potrdilo o pravici do prebivanja se po uradni dolžnosti nemudoma izda državljanom Unije in njihovim družinskim članom z državljanstvom ene od držav članic Evropske unije, ki se lahko prosto gibljejo na ozemlju.

[…]

3.   Pristojni urad za tujce lahko zahteva, da so pogoji za pridobitev pravice iz člena 2(1) ustrezno izkazani v treh mesecih po vstopu na zvezno ozemlje. Podatke in dokaze, ki so potrebni za utemeljitev pravice, lahko med upravnim vpisom sprejme organ, ki je pristojen za ta vpis, ki podatke in dokaze posreduje pristojnemu uradu za tujce. […]

[…]“

27

Vsi člani družine Peña-García so španski državljani. J. García-Nieto in J. Peña Cuevas sta v Španiji živela več let kot par v skupnem gospodinjstvu in sta tvorila gospodarsko skupnost, ne da bi sklenila zakonsko zvezo ali registrirala partnersko skupnost, z njuno hčerjo J. Peña García in še mladoletnim sinom J. Peñe Cuevasa J. L. Peño Cruzom.

28

J. García-Nieto je aprila 2012 vstopila v Nemčijo s hčerjo Jovanlis in se 1. junija 2012 vpisala kot iskalka zaposlitve. Od 12. junija 2012 je opravljala poklic kuhinjske pomočnice, za kateri je bila od 1. julija 2012 dalje obvezno zavarovana v okviru nemškega sistema za socialno varnost in prejemala neto mesečno plačo v višini 600 EUR.

29

J. García-Nieto in Jovanlis sta se 23. junija 2012 pridružila J. Peña Cuevas in njegov sin. Do 1. novembra 2012 je družina Peña-García prebivala pri materi J. García-Nieto in se preživljala z dohodki J. García-Nieto. Poleg tega sta J. Peña Cuevas in J. García-Nieto od julija 2012 dalje prejemala družinske dodatke za svoja otroka Jovanlis in Joela Luisa, ki hodita v šolo od 22. avgusta 2012.

30

Družina Peña-García je 30. julija 2012 na podlagi zvezka II zakonika o socialni varnosti pri zavodu za zaposlovanje vložila zahtevek za dajatve za kritje preživninskih stroškov (v nadaljevanju: zadevne dajatve). Navedeni zavod je dodelitev teh dajatev zavrnil v delu, v katerem so se nanašale na J. Peño Cuevasa in njegovega sina za avgust in september 2012, navedene dajatve pa so bile dodeljene od oktobra 2012.

31

Odločba zavoda o zavrnitvi dodelitve je temeljila na členu 7(1), drugi stavek, točka 1, zvezka II zakonika o socialni varnosti, ker sta J. Peña Cuevas in njegov sin ob vložitvi zahtevka v Nemčiji prebivala manj kot tri mesece, poleg tega pa J. Peña Cuevas ni bil delavec ali samozaposlena oseba. Po navedbah zavoda za zaposlovanje se je izključitev iz upravičenosti do dajatev uporabila tudi za sina J. Peñe Cuevasa. Namreč po pridržku, ki ga je nemška vlada vložila 19. decembra 2011 h Konvenciji o pomoči, na podlagi te pravice niso mogle več nastati.

32

Sozialgericht Gelsenkirchen (socialno sodišče v Gelsenkirchnu) je tožbi, ki jo je družina Peña-García vložila zoper to odločbo zavoda za zaposlovanje, ugodilo in zavrnilo razloge za izključitev iz člena 7(1), drugi stavek, točka 1, zvezka II zakonika o socialni varnosti, iz razlogov, povezanih s sistematiko nacionalne zakonodaje. Zavod za zaposlovanje se je zoper to sodbo pritožil pri predložitvenem sodišču, Landessozialgericht Nordrhein-Westfalen (višje socialno sodišče dežele Severno Porenje-Vestfalija).

33

Predložitveno sodišče izraža dvome glede skladnosti popolne izključitve iz upravičenosti do zadevnih dajatev s pravom Unije v primerih, določenih v členu 7(1), drugi stavek, točka 1, zvezka II zakonika o socialni varnosti.

34

V teh okoliščinah je Landessozialgericht Nordrhein-Westfalen (višje socialno sodišče dežele Severno Porenje-Vestfalija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

35

Predložitveno sodišče pa je s sklepom z dne 19. marca 2015 odločilo, da mu ni treba odgovoriti na prvo vprašanje, ker je bilo vprašanje z enako vsebino kot prvo vprašanje, postavljeno v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Dano (C‑333/13, EU:C:2014:2358), in je Sodišče nanj odgovorilo pritrdilno s tem, da je odločilo, da je „Uredbo št. 883/2004 treba razlagati tako, da ‚posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki‘ v smislu členov 3(3) in 70 te uredbe, spadajo na področje uporabe člena 4 navedene uredbe“.

36

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 24 Direktive 2004/38 in člen 4 Uredbe št. 883/2004 razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, v skladu s katero so državljani drugih držav članic, ki so v položaju, kakršen je ta iz člena 6(1) navedene direktive, izključeni od prejemanja nekaterih „posebnih denarnih dajatev, za katere se ne plačujejo prispevki“, v smislu člena 70(2) Uredbe št. 883/2004, ki so hkrati „socialna pomoč“ v smislu člena 24(2) Direktive 2004/38.

37

Najprej je treba spomniti, da je Sodišče v sodbi Alimanovic (C‑67/14, EU:C:2015:597, točke od 44 do 46) že presodilo, da dajatev, kakršne so zadevne, ni mogoče opredeliti kot denarnih dajatev za olajšanje dostopa do zaposlitve na trgu dela države članice, temveč jih je treba šteti za „socialno pomoč“ v smislu člena 24(2) Direktive 2004/38.

38

Kar zadeva dostop do takih dajatev, lahko državljan Unije zahteva enako obravnavanje kot državljani države članice gostiteljice v skladu s členom 24(1) Direktive 2004/38 le, če na ozemlju države članice prebiva ob spoštovanju pogojev iz Direktive 2004/38 (sodbi Dano, C‑333/13, EU:C:2014:2358, točka 69, in Alimanovic, C‑67/14, EU:C:2015:597, točka 49).

39

Dopustiti, da osebe, ki nimajo pravice do prebivanja na podlagi Direktive 2004/38, lahko zahtevajo priznanje pravice do dajatev socialne pomoči pod enakimi pogoji, kot veljajo za državljane, bi bilo namreč v nasprotju s ciljem iz uvodne izjave 10 navedene direktive, s katerim se želi izogniti temu, da bi državljani Unije, ki so državljani drugih držav članic, postali nesorazmerno breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici (sodbi Dano, C‑333/13, EU:C:2014:2358, točka 74, in Alimanovic, C‑67/14, EU:C:2015:597, točka 50).

40

Zato je treba, da bi se ugotovilo, ali je mogoče dodelitev dajatev socialne pomoči, kakršne so te v postopku v glavni stvari, zavrniti na podlagi izjeme iz člena 24(2) Direktive 2004/38, najprej preveriti, ali se uporablja načelo enakega obravnavanja iz člena 24(1) navedene direktive in torej ali je prebivanje zadevnega državljana Unije na ozemlju države članice gostiteljice zakonito (sodba Alimanovic, C‑67/14, EU:C:2015:597, točka 51).

41

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da lahko J. Peña Cuevas, kot je razvidno iz spisa, predloženega Sodišču, pravico do prebivanja uveljavlja na podlagi člena 6(1) Direktive 2004/38.

42

Namreč, ta določba določa, da imajo državljani Unije pravico prebivati na ozemlju druge države članice v obdobju do treh mesecev brez kakršnih koli pogojev ali kakršnih koli formalnosti, razen zahteve, da imajo veljavno osebno izkaznico ali potni list, člen 14(1) te direktive pa to pravico ohranja, dokler državljan Unije in njegovi družinski člani ne postanejo nesorazmerno breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici (sodbi Ziolkowski in Szeja, C‑424/10 in C‑425/10, EU:C:2011:866, točka 39, ter Dano, C‑333/13, EU:C:2014:2358, točka 70).

43

Ob navedenem pa je treba vseeno poudariti, da se lahko država članica gostiteljica v takem primeru sklicuje na izjemo iz člena 24(2) Direktive 2004/38, zato da navedenemu državljanu ne prizna zahtevane dajatve socialne pomoči (sodba Dano, C‑333/13, EU:C:2014:2358, točka 70).

44

Iz besedila te določbe je namreč izrecno razvidno, da lahko država članica gostiteljica drugim osebam, razen delavcem, samozaposlenim osebam in osebam, ki ohranijo tak status, zavrne dodelitev dajatve socialne pomoči v prvih treh mesecih prebivanja.

45

Kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 70 sklepnih predlogov, je navedena določba v skladu s ciljem ohranjanja finančnega ravnovesja sistema socialne varnosti držav članic, k čemur stremi Direktiva 2004/38, kot je med drugim razvidno iz uvodne izjave 10 te direktive. Ker države članice od državljanov Unije ne morejo zahtevati, da imajo dovolj sredstev za kritje preživninskih stroškov in osebno zavarovalno kritje za primer bolezni, če na njihovem ozemlju prebivajo največ tri mesece, je upravičeno, da se državam članicam v tem obdobju ne nalaga obveznosti prevzema odgovornosti zanje.

46

V tem okviru je treba prav tako pojasniti, da čeprav Direktiva 2004/38 zahteva, da država članica gostiteljica pri odločanju o sprejetju ukrepa odstranitve ali ugotovitve, da oseba med prebivanjem pomeni nesorazmerno breme za nacionalni sistem socialne pomoči, upošteva posamičen položaj zadevne osebe (sodba Brey, C‑140/12, EU:C:2013:565, točke 64, 69 in 78), se taka posamična preučitev v položaju, kakršen je v zadevi v glavni stvari, ne zahteva.

47

Sodišče je namreč v sodbi Alimanovic (C‑67/14, EU:C:2015:597, točka 60) že ugotovilo, da Direktiva 2004/38, ki uvaja večstopenjski sistem ohranjanja statusa delavca, ki je namenjen varovanju pravice do prebivanja in dostopa do socialnih dajatev, upošteva različne dejavnike v zvezi s posamičnim položajem vsakega prosilca za socialne dajatve in, med drugim, trajanje opravljanja poklicne dejavnosti.

48

Torej če taka preučitev ni potrebna v primeru državljana, ki išče zaposlitev in ki nima več statusa delavca, to a fortiori velja glede oseb, ki so v položaju, v kakršnem je J. Peña Cuevas v postopku v glavni stvari.

49

Izjema iz člena 7(1), drugi stavek, točka 1, zvezka II zakonika o socialni varnosti v povezavi s členom 24(2) Direktive 2004/38, v skladu s katero Zvezna republika Nemčija ni dolžna podeliti pravice do socialne pomoči v prvih treh mesecih prebivanja državljana Unije na njenem ozemlju, s tem da zadevnim osebam omogoča, da se nedvoumno seznanijo s svojimi pravicami in obveznostmi, zagotavlja visoko stopnjo pravne varnosti in preglednosti pri dodeljevanju dajatev socialne pomoči iz okvira temeljnega varstva in je v skladu z načelom sorazmernosti (glej po analogiji sodbo Alimanovic, C‑67/14, EU:C:2015:597, točka 61).

50

Poleg tega je treba glede posamične preučitve, pri kateri bi se celovito presojalo breme, ki bi ga dodelitev dajatve konkretno pomenila za celoten sistem socialne pomoči iz postopka v glavni stvari, opozoriti, da je pomoč, dodeljeno enemu samemu prosilcu, težko šteti za „nesorazmerno breme“ za državo članico v smislu člena 14(1) Direktive 2004/38, saj tako breme za zadevno državo članico ne bi nastalo ob vložitvi posamezne prošnje, temveč nujno šele ob seštetju vseh posameznih prošenj, ki bi ji bile predložene (glej sodbo Alimanovic, C‑67/14, EU:C:2015:597, točka 62).

51

V teh okoliščinah člen 24(2) Direktive 2004/38 ne nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, v delu, v katerem so s tem predpisom od prejetja nekaterih „posebnih denarnih dajatev, za katere se ne plačujejo prispevki“ v smislu člena 70(2) Uredbe št. 883/2004, izključeni državljani drugih držav članic, ki so v položaju, kot je opisan v členu 6(1) navedene direktive.

52

Ta ugotovitev velja tudi v zvezi z razlago člena 4 Uredbe št. 883/2004. Zadevne dajatve, ki zajemajo „posebne denarne dajatve, za katere se ne plačujejo prispevki“, v smislu člena 70(2) navedene uredbe, se namreč v skladu z odstavkom 4 tega člena dodelijo izključno v državi članici, v kateri zainteresirana oseba prebiva, in to v skladu z zakonodajo te države. Iz tega sledi, da nič ne nasprotuje temu, da se dodelitev takih dajatev v prvih treh mesecih prebivanja v državi članici gostiteljici zavrne državljanom drugih držav članic, ki niso delavci, samozaposlene osebe ali osebe, ki ohranijo tak status (glej v tem smislu sodbi Brey, C‑140/12, EU:C:2013:965, točka 44, in Dano, C‑333/13, EU:C:2014:2358, točka 83).

53

Ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih preudarkov je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 24 Direktive 2004/38 in člen 4 Uredbe št. 883/2004 razlagati tako, da ne nasprotujeta ureditvi države članice, v skladu s katero so državljani drugih držav članic, ki so v položaju, navedenem v členu 6(1) Direktive 2004/38, izključeni od prejemanja nekaterih „posebnih denarnih dajatev, za katere se ne plačujejo prispevki“, v smislu člena 70(2) Uredbe št. 883/2004, ki so hkrati „socialna pomoč“ v smislu člena 24(2) Direktive 2004/38.

54

Ker je bilo tretje vprašanje postavljeno za primer nikalnega odgovora na prvo vprašanje in ker je Sodišče podalo pritrdilen odgovor na vprašanje z enako vsebino, ki je bilo postavljeno v zadevi, na podlagi katere sta bili izdani sodbi Dano (C‑333/13, EU:C:2014:2358) in Alimanovic (C‑67/14, EU:C:2015:597), na tretje vprašanje za predhodno odločanje ni treba odgovoriti.

55

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

Člen 24 Direktive 2004/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EGS, ter člen 4 Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (EU) št. 1244/2010 z dne 9. decembra 2010, je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta ureditvi države članice, v skladu s katero so državljani drugih držav članic, ki so v položaju, navedenem v členu 6(1) Direktive 2004/38, izključeni od prejemanja nekaterih „posebnih denarnih dajatev, za katere se ne plačujejo prispevki“, v smislu člena 70(2) Uredbe št. 883/2004, ki so hkrati „socialna pomoč“ v smislu člena 24(2) Direktive 2004/38.