—

za A. Wojciechowski V. Vannes in S. Rodrigues, odvetnika,

—

za belgijsko vlado J.‑C. Halleux in C. Pochet, agenta, skupaj z M. Leclercqom, odvetnikom,

—

za Evropsko komisijo D. Martin, agent,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago načela lojalnega sodelovanja in člena 34(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med A. Wojciechowski in Office national des pensions (v nadaljevanju: ONP), ker ji ta ni priznal upravičenosti do starostne pokojnine zaposlene osebe.

3

Priloga VIII z naslovom „Sistem pokojninskega zavarovanja“ h Kadrovskim predpisom za uradnike Evropske unije, določenim z Uredbo (EGS, Euratom, ESPJ) št. 259/68 Sveta z dne 29. februarja 1968 o določitvi Kadrovskih predpisov za uradnike in Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti ter uvedbi posebnih ukrepov, ki se začasno uporabljajo za uradnike Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 2, str. 5), kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (EU, Euratom) št. 1080/2010 z dne 24. novembra 2010 (UL L 311, str. 1, v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) v členu 11(2) določa:

„Uradnik, ki začne delati [za] Skupnosti po tem, ko:

[…]

ima po tem, ko se zaposli, vendar preden izpolni pogoje za plačilo starostne pokojnine v smislu člena 77 Kadrovskih predpisov, pravico Uniji plačati na dejanski datum prenosa ažurirano kapitalizirano vrednost pokojninskih pravic, pridobljenih na podlagi takega dela ali dejavnosti.

[…]“

4

Kraljevi odlok št. 50 z dne 24. oktobra 1967 o starostni pokojnini in družinski pokojnini za zaposlene (Moniteur belge z dne 27. oktobra 1967, str. 11246) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: kraljevi odlok št. 50), vsebuje člen 10a, ki vzpostavlja institut, imenovan „enota delovne dobe“. Ta člen je bil vstavljen s kraljevim odlokom št. 205 z dne 29. avgusta 1983 o spremembi pokojninske zakonodaje na socialnem področju (Moniteur belge z dne 6. septembra 1983, str. 11094).

5

Navedeni člen 10a v prvem, drugem in četrtem odstavku določa:

„Ko delavec pridobi pravico do starostne pokojnine na podlagi tega odloka in do starostne pokojnine ali nadomestne ugodnosti na podlagi enega ali več drugih sistemov ter, če seštevek deležev, ki odraža velikost vsake od teh pokojnin, presega eno enoto [delovne dobe], se od delovne dobe, ki se upošteva za izračun starostne pokojnine, odšteje toliko let, kot je potrebno, da se navedeni seštevek zmanjša na eno enoto [delovne dobe]. […]

Ulomek iz prejšnjega odstavka izraža razmerje med trajanjem [delovne dobe], odstotnim deležem ali vsakršnim drugim merilom, razen zneska, ki se upošteva za določitev dodeljene pokojnine, in najvišjim trajanjem [delovne dobe], odstotnim deležem ali vsakršnim merilom, na podlagi katerega se lahko dodeli polna pokojnina.

[…]

Za uporabo tega člena izraz ‚drug sistem‘ pomeni vsak drug belgijski sistem na področju starostne in družinske pokojnine, razen pokojninskega sistema za samozaposlene osebe, in vsak drug primerljivi sistem iz tuje države ali sistem, ki se uporablja za osebje institucij mednarodnega javnega prava.“

6

Člen 3 kraljevega odloka z dne 14. oktobra 1983 o izvajanju člena 10a kraljevega odloka št. 50 (Moniteur belge z dne 27. oktobra 1983, str. 13650) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: kraljevi odlok z dne 14. oktobra 1983), določa:

„Vsak od ulomkov iz prvega odstavka člena 10a […] se pomnoži z imenovalcem ulomka, ki se upošteva za izračun pokojnine zaposlene osebe. Če se ta izračuna na podlagi ulomkov z različnimi imenovalci, se ti ulomki najprej razširijo na najmanjši skupni imenovalec in seštejejo.

Število let, ki se odštejejo od delovne dobe, je enako pozitivni razliki, zaokroženi navzdol, med vsoto seštevkov, izračunanih na podlagi prejšnjega odstavka, in imenovalcem ali najmanjšim skupnim imenovalcem, na podlagi katerega se izračuna pokojnina zaposlene osebe.

Število let, ki se odštejejo, ne sme preseči 15 niti ne sme preseči rezultata, zaokroženega navzgor in dobljenega tako, da se razlika med pretvorjenim zneskom in pavšalnim zneskom deli z zneskom, ki je enak 10 % navedenega pavšalnega zneska. […]

Skrajšanje delovne dobe prednostno zadeva najmanj ugodna pokojninska leta.“

7

Člen 1 kraljevega odloka z dne 14. oktobra 1983 določa:

„Za namene te Uredbe se uporabljajo naslednje opredelitve:

[…]

8

Člen 2 kraljevega odloka z dne 14. oktobra 1983 v tretjem odstavku določa:

„Pojem polna pokojnina v drugem sistemu pomeni pokojnino, ki – ne da bi se upoštevala nadomestila, dodatki ali drugi prejemki, ki niso pokojnina – doseže najvišji znesek, ki ga je mogoče dodeliti v kategoriji, ki ji upravičenec pripada.“

9

Iz spisa, predloženega Sodišču, je razvidno, da se, če znesek pokojnine, dodeljene na podlagi drugega sistema, ni znan, v skladu z upravno prakso za polno pokojnino domneva, da je, dokler se ne dokaže nasprotno, enaka 2,5‑kratniku pavšalnega zneska v višini 6506,98 EUR glede na indeks 138,01.

10

Iz predložitvene odločbe izhaja, da je A. Wojciechowski, belgijska državljanka, delala v Belgiji kot zaposlena oseba od leta 1965 do leta 1977 in nato kot uradnica pri Evropski komisiji od 17. oktobra 1977 do 30. novembra 2011.

11

ONP je maja 2012 po uradni dolžnosti obravnaval upravičenost A. Wojciechowski do starostne pokojnine za zaposlene osebe, saj je ta 26. aprila 2013 dopolnila zakonsko upokojitveno starost v Belgiji, to je 65 let.

12

Zadevna stranka je na obrazcu za prve informacije, ki ga je izpolnila 21. maja 2012, navedla, da je v Belgiji delala kot zaposlena oseba od leta 1965 do leta 1977 in da od 1. decembra 2011 od Komisije prejema pokojnino. Pojasnila je še, da od navedenega datuma ne opravlja več nobene poklicne dejavnosti.

13

ONP se je z dopisom z dne 12. junija 2012 pri Komisiji pozanimal, ali A. Wojciechowski izpolnjuje pogoje za prejemanje starostne pokojnine iz sistema Unije. Komisija je z dopisom z dne 17. avgusta 2012 ONP obvestila, da je odgovor v skladu s svojo upravno prakso poslala zadevni osebi.

14

A. Wojciechowski je v dopisu z dne 24. avgusta 2012 ONP poslala potrdilo, ki ga je prejela od Komisije, iz katerega je razvidno, da od 1. decembra 2011 od nje prejema pokojnino, izračunano na podlagi prispevkov, ki jih je vplačala v pokojninski sistem Unije v obdobju od 17. oktobra 1977 do 30. novembra 2011. Zneska te pokojnine ni sporočila ONP. A. Wojciechowski je v istem dopisu ONP tudi potrdila, da ni izkoristila možnosti iz člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, da plača Uniji kapitalizirano vrednost pokojninskih pravic, pridobljenih iz naslova dejavnosti zaposlene osebe.

15

ONP je z odločbo z dne 11. septembra 2012 zadevni osebi s sklicevanjem na člen 10a kraljevega odloka št. 50 sporočil:

„Poleg svoje delovne dobe ste dopolnili tudi delovno dobo v drugem sistemu (javne službe, mednarodna organizacija). Vendar z združevanjem pravic iz pokojninskih sistemov ne morete preseči ene enote delovne dobe, kar pomeni, da vaša skupna delovna doba ne more preseči 45 let.

[…] vaša delovna doba se skrajša za 10 let. […]“

16

Iz te odločbe in spisa, predloženega Sodišču, je razvidno, da je ONP menil, da je A. Wojciechowski dopolnila 13/45 delovne dobe kot zaposlena oseba in 45/45 delovne dobe v drugem sistemu. Na podlagi veljavnih pravil za izračun je tako sprva sklepal, da je zadevna stranka iz naslova delovne dobe kot zaposlene osebe v Belgiji upravičena do starostne pokojnine v višini 83,05 EUR, kar ustreza 3/45 delovne dobe zaposlene osebe, saj je – čeprav je enota delovne dobe načeloma res presegla 13 let – uporaba olajšave iz tretjega odstavka kraljevega odloka z dne 14. oktobra 1983 omogočila, da se ta prekoračitev omeji na 10 let.

17

ONP je v elektronski pošti z dne 13. novembra 2012 A. Wojciechowski pojasnil, da ob nepoznavanju zneska pokojnine, ki jo izplačuje Komisija, meni, da po 35 letih delovne dobe v tej instituciji delež pokojnine, ki jo je treba upoštevati za uporabo navedenega člena 10a, znaša 70/70 ali 45/45, glede na to, da uradnik Unije, ki se je zaposlil pred 1. majem 2004, za vsako leto delovne dobe pridobi iz naslova pokojnine 2 % na leto glede na zadnjo plačo, izplačano med zaposlitvijo, in da lahko pridobi največ 70 % svoje zadnje osnovne plače. Iz tega je tako sklepal, da je enota delovne dobe presežena za 13 let.

18

Kar zadeva izračun znižanja pokojnine zaradi te prekoračitve, je ONP v istem elektronskem sporočilu navedel, da se za ta izračun, če znesek pokojnine iz drugega sistema ni znan, tako kot v obravnavani zadevi, uporabi pretvorjeni znesek pokojnine iz drugega sistema, kar „naj bi bilo, če se ne dokaže nasprotno, enako 2,5‑kratniku pavšalnega zneska v višini 6506,98 [EUR] glede na indeks 138,01“. Po mnenju ONP to pomeni, da v nasprotju s tem, kar je bilo navedeno v odločbi z dne 11. septembra 2012, ni mogoče potrditi nobenega leta njene delovne dobe kot zaposlene osebe. Iz spisa, predloženega Sodišču, namreč izhaja, da je ONP v tej odločbi zaradi napake pri vnosu navedenega pretvorjenega zneska napačno menil, da se skrajšanje delovne dobe na podlagi tretjega odstavka člena 3 kraljevega odloka z dne 14. oktobra 1983 lahko omeji na 10 let. ONP zadevni stranki ni poslal nove odločbe, ji je pa julija 2013 prenehal izplačevati pokojnino.

19

A. Wojciechowski je s tožbo z dne 11. decembra 2012 pri tribunal du travail de Bruxelles (Belgija) med drugim vložila predlog za razglasitev ničnosti odločbe z dne 11. septembra 2012 in predlog za ugotovitev, da ji mora ONP odobriti starostno pokojnino v deležu 13/45, kar je po oceni A. Wojciechowski približno 367,07 EUR mesečno. A. Wojciechowski v utemeljitev svojega predloga zlasti trdi, da če bi se za njen položaj uporabila Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 35), kakor je bila spremenjena in posodobljena z Uredbo Sveta (ES) št. 118/97 z dne 2. decembra 1996 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 3, v nadaljevanju: Uredba št. 1408/71), ali Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 72), bi to v skladu s sodno prakso Sodišča pomenilo, da ONP pri izračunu njene belgijske pokojnine ne more uporabiti navedenega načela enote delovne dobe. Poleg tega meni, da je ONP storil napako, saj njena delovna doba v institucijah znaša 34 let in 11 mesecev, torej 35 let, in ne 45 let. V zvezi s tem sprašuje, na kateri pravni podlagi je ONP teoretično določil znesek njene evropske pokojnine.

20

ONP trdi, da pokojnine, ki jih izplačujejo institucije Unije, ne spadajo na področje uporabe zakonodaje Unije v zvezi s prekrivanjem, saj se ne uporabljata uredbi št. 1408/71 in 883/2004. Poleg tega naj bi Cour de cassation priznalo ustavnost načela enote delovne dobe, ONP pa meni, da je uporabilo previdnostno načelo, ker je uporabilo člen 10a kraljevega odloka št. 50 na podlagi teoretičnih podatkov, saj ni imelo podatkov, zahtevanih od Komisije.

21

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da načelo enote delovne dobe kaže, da je pokojninski sistem zaposlenih oseb preostanek v primerjavi z drugimi sistemi. V zvezi s tem navaja, da se ob uporabi tega načela vse priznane delovne dobe, razen delovne dobe samozaposlene osebe, prištejejo delovni dobi zaposlene osebe in da – če seštevek deležev, ki odraža velikost vsake od pokojnin, presega eno enoto – se od delovne dobe, ki se je upoštevala za izračun starostne pokojnine za zaposleno osebo, odšteje toliko let, da se navedeni seštevek zmanjša na navedeno eno enoto. Kot naj bi belgijsko Cour d’arbitrage, ki je nato postalo Cour constitutionnelle, odločilo v sodbi z dne 20. septembra 2011, pri čemer se je sklicevalo na poročilo kralju pred sprejetjem kraljevega odloka št. 205 z dne 29. avgusta 1983, naj bi se z navedenim členom 10a zagotovilo, „da se vse osebe z mešano delovno dobo obravnavajo enako, hkrati pa se doseže cilj obvladovanja stroškov na pokojninskem področju“.

22

Tribunal du travail de Bruxelles po ugotovitvi, da se člen 10a kraljevega odloka št. 50 nanaša na sistem, ki se uporablja za statutarne uslužbence Komisije, in tudi na sistem, ki se uporablja za osebje institucije mednarodnega javnega prava, in da se glede na sodno prakso Sodišča A. Wojciechowski ne more sklicevati niti na člena 45 PDEU in 48 PDEU niti na uredbi št. 1408/71 ali 883/2004, navaja daljše odlomke iz predložitvene odločbe tribunal du travail de Bruxelles v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Melchior (C‑647/13, EU:C:2015:54). Čeprav meni, da obrazložitve navedene sodbe ni mogoče neposredno uporabiti v tem sporu, saj je zadevna belgijska zakonodaja drugačna, in da rešitve iz sodbe My (C‑293/03, EU:C:2004:821) prav tako ni mogoče neposredno uporabiti v sporu, o katerem odloča, vseeno meni, da bi lahko člen 10a kraljevega odloka št. 50 Uniji otežil zaposlovanje uradnikov z belgijskim državljanstvom, ki že imajo neko delovno dobo.

23

V teh okoliščinah je tribunal du travail de Bruxelles prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali načelo lojalnega sodelovanja in člen 4(3) PEU po eni strani ter člen 34(1) Listine […] po drugi nasprotujejo temu, da država članica zmanjša ali zavrne starostno pokojnino, ki jo zaposleni osebi dolguje na podlagi delovne dobe, dopolnjene v skladu z zakonodajo te države članice, če seštevek let delovne dobe, dopolnjene v tej državi članici in v evropskih institucijah, presega enoto delovne dobe 45 let iz člena 10a kraljevega odloka [št. 50]?“

24

Belgijska vlada trdi, da Sodišče ni pristojno, da odgovori na postavljeno vprašanje, saj zadeva iz postopka v glavni stvari nima nobene zveze s pravom Unije. Komisija je to trditev izpodbijala na obravnavi.

25

V teh okoliščinah mora Sodišče preveriti, ali je pristojno za podajanje razlage, za katero je zaprošeno (glej v tem smislu sodbi Omalet, C‑245/09, EU:C:2010:808, točka 10 in navedena sodna praksa, ter Impacto Azul, C‑186/12, EU:C:2013:412, točka 17 in navedena sodna praksa).

26

V zvezi s tem je treba spomniti, da Sodišče ni pristojno, če je očitno, da se določba prava Unije, ki mu je predložena v razlago, ne uporablja (glej v tem smislu sodbe Omalet, C‑245/09, EU:C:2010:808, točka 11; Impacto Azul, C‑186/12, EU:C:2013:412, točka 18, in Caixa d’Estalvis i Pensions de Barcelona, C‑139/12, EU:C:2014:174, točka 41), kar je načeloma lahko takrat, ko so vsi upoštevni elementi spora o glavni stvari znotraj ene države članice (glej zlasti, v tem smislu, sodbo Omalet, C‑245/09, EU:C:2010:808, točke od 12 do 15 in navedena sodna praksa).

27

Predložitveno sodišče z vprašanjem Sodišče zlasti sprašuje, ali načelo lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki lahko povzroči zmanjšanje ali zavrnitev starostne pokojnine, ki se zaposleni osebi dolguje na podlagi delovne dobe, dopolnjene v skladu z zakonodajo te države članice, ker je ta delavec pozneje opravljal tudi poklicno dejavnost v instituciji Unije. V okviru tega se predvsem sprašuje, ali je v zadevi, o kateri odloča v postopku v glavni stvari, mogoče uporabiti sodno prakso Sodišča iz sodbe My (C‑293/03, EU:C:2004:821).

28

Zato – kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah 33 in 34 sklepnih predlogov – ni mogoče šteti, da spor o glavni stvari nima nobene zveze s pravom Unije, ki bi omogočala ugotovitev pristojnosti Sodišča, da odgovori na postavljeno vprašanje. Iz predložitvene odločbe je namreč razvidno, da se predložitveno sodišče sprašuje predvsem, ali nacionalna zakonodaja, kot je ta v postopku v glavni stvari, institucijam Unije otežuje zaposlovanje nacionalnih uradnikov, ki imajo neko delovno dobo. Predlog za sprejetje predhodne odločbe se zato v bistvu nanaša na člen 4(3) PEU v povezavi s Kadrovskimi predpisi in zato pomeni zvezo s pravom Unije.

29

Poleg tega to, da po navedbah belgijske vlade položaj v postopku v glavni stvari ni primerljiv s položajema v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi My (C‑293/03, EU:C:2004:821) in Melchior (C‑647/13, EU:C:2015:54), in da se zato načela, ki jih je Sodišče izpostavilo v navedenih sodbah, ne uporabljajo za dejansko stanje v postopku v glavni stvari, izhaja iz vsebinske presoje postavljenega vprašanja in zato ne vpliva na pristojnost Sodišča, da nanj odgovori.

30

Iz navedenega izhaja, da je Sodišče pristojno, da odgovori na postavljeno vprašanje.

31

Belgijska vlada trdi, da je postavljeno vprašanje zgolj hipotetično in zato ni dopustno, saj predložitveno sodišče svojo odločbo o predložitvi zadeve Sodišču opira na nepreverjeno okoliščino, v skladu s katero bi člen 10a kraljevega odloka št. 50 „Uniji lahko otežil zaposlovanje uradnikov z belgijskim državljanstvom, ki že imajo neko delovno dobo“.

32

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih nacionalna sodišča postavijo v pravnem in dejanskem okviru, ki so ga pristojna opredeliti in katerega pravilnosti Sodišče ne preizkuša, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko odločanje na podlagi predloga, ki ga vloži nacionalno sodišče, zavrne, samo če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo potrebnih dejanskih in pravnih elementov, da bi lahko koristno odgovorilo na postavljena vprašanja (glej zlasti sodbi Commune de Mesquer, C‑188/07, EU:C:2008:359, točka 30 in navedena sodna praksa, in Verder LabTec, C‑657/13, EU:C:2015:331, točka 29).

33

Ugotoviti je treba, da v obravnavani zadevi ni nastopila nobena od teh okoliščin. Natančneje, ni mogoče šteti, da domneva, ki jo je podalo predložitveno sodišče in na kateri temelji argument belgijske vlade, postavljenemu vprašanju daje hipotetični značaj, saj dejansko pomeni razlog za predlog za sprejetje predhodne odločbe. Tribunal du travail de Bruxelles je namreč prav zato, ker se sprašuje, ali ima ureditev iz postopka v glavni stvari lahko odvračalni učinek, naveden v točki 31 te sodbe, v smislu sodne prakse Sodišča, Sodišču predložilo vprašanje za predhodno odločanje, navedeno v točki 23 te sodbe. Navedeno vprašanje je zato dopustno.

34

Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je člen 4(3) PEU na eni strani in člen 34(1) Listine na drugi treba razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki lahko povzroči zmanjšanje ali zavrnitev starostne pokojnine, ki se zaposleni osebi, državljanu te države članice, dolguje na podlagi delovne dobe, ki jo je dopolnil v skladu z zakonodajo iste države članice, ker z uporabo načinov izračuna, ki jih določa ta ureditev, seštevek let delovne dobe, ki jo je ta delavec dopolnil kot zaposlena oseba v navedeni državi članici in kot uradnik Unije, napoten v to isto državo članico, presega enoto delovne dobe 45 let, določeno z navedeno ureditvijo.

35

Spomniti je treba, da pravo Unije ne posega v pristojnost držav članic, da organizirajo svoje sisteme socialne varnosti, in da se ob neusklajenosti na ravni Unije z zakonodajo vsake države članice določijo pogoji za odobritev prejemkov s področja socialne varnosti. Vendar morajo države članice pri izvajanju te pristojnosti spoštovati pravo Unije (sodba Melchior, C‑647/13, EU:C:2015:54, točka 21 in navedena sodna praksa), ki vključuje načela, ki jih je Sodišče vzpostavilo v sodni praksi v zvezi z razlago načela lojalnega sodelovanja v povezavi s Kadrovskimi predpisi.

36

Sodišče je v zvezi s tem že navedlo, da so bili Kadrovski predpisi izdani z Uredbo Sveta, in sicer Uredbo št. 259/68, ki se na podlagi člena 288, drugi odstavek, PDEU splošno uporablja, je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah, in da iz tega sledi, da Kadrovski predpisi poleg učinkov, ki jih imajo v notranjem upravnem redu Unije, zavezujejo tudi države članice, če je njihovo sodelovanje nujno za njihovo izvajanje (glej v tem smislu sodbi Komisija/Belgija, 137/80, EU:C:1981:237, točki 7 ter 8, in Komisija/Belgija, 186/85, EU:C:1987:208, točka 21).

37

Poleg tega je Sodišče v sodbi My (C‑293/03, EU:C:2004:821) že presodilo, da je treba načelo lojalnega sodelovanja iz člena 10 ES – ki je zdaj izraženo v členu 4(3) PEU – v povezavi s Kadrovskimi predpisi razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki za pridobitev pravice do predčasne pokojnine po nacionalnem sistemu ne omogoča upoštevanja delovne dobe, ki jo je državljan Unije dopolnil v okviru zaposlitve pri instituciji Unije. V sklepu Ricci in Pisaneschi (C‑286/09 in C‑287/09, EU:C:2010:420) je Sodišče pojasnilo, da enako velja glede priznanja pravice do običajne starostne pokojnine.

38

Sodišče je v utemeljitev te odločitve v točkah od 45 do 47 sodbe My (C‑293/03, EU:C:2004:821) in točkah od 29 do 32 sklepa Ricci in Pisaneschi(C‑286/09 in C‑287/09, EU:C:2010:420) navedlo, da bi ureditvi iz zadev, v katerih sta bila izdana ta sodba in ta sklep, institucijam ali organom Unije lahko otežila zaposlovanje nacionalnih uradnikov z določeno delovno dobo.

39

Po mnenju Sodišča bi namreč ti ureditvi lahko ovirali in zato odvračali od izvrševanja poklicne dejavnosti pri instituciji ali organu Unije, ker bi delavec, ki sklene zaposlitev pri eni od teh institucij ali enem od teh organov in ki je pred tem spadal v nacionalni pokojninski sistem, tvegal izgubo možnosti, da bi po tem sistemu koristil dajatve za starost, do katerih bi bil upravičen, če te zaposlitve ne bi sprejel.

40

Sodišče je presodilo, da takih posledic ob upoštevanju dolžnosti lojalnega sodelovanja in pomoči, ki jo imajo države članice do Unije in je izražena v obveznosti, določeni v členu 10 ES, da se Uniji olajša izpolnjevanje njenih nalog, ni mogoče dopustiti (glej sodbo My, C‑293/03, EU:C:2004:821, točka 48, in sklep Ricci in Pisaneschi, C‑286/09 in C‑287/09, EU:C:2010:420, točka 33).

41

Podobno je Sodišče v točki 29 sodbe Melchior (C‑647/13, EU:C:2015:54) ugotovilo, da člen 10 ES v povezavi s sistemom, ki velja za druge uslužbence Evropskih skupnosti in je bil vzpostavljen z Uredbo št. 259/68, kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 723/2004 z dne 22. marca 2004 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 2, str. 130) – ki tako kot Kadrovski predpisi zavezuje države članice, da vedno, kadar je njihovo sodelovanje nujno, zagotovijo izvajanje teh predpisov (sodba Melchior C‑647/13, EU:C:2015:54, točka 22 in navedena sodna praksa) – nasprotuje ureditvi države članice, ki se razlaga tako, da se za priznanje pravice do nadomestila za brezposelnost ne upoštevajo obdobja zaposlitve pogodbenega uslužbenca institucije Unije s sedežem v tej državi članici in da dnevi brezposelnosti, na podlagi katerih je bilo izplačano nadomestilo za brezposelnost na podlagi navedenega sistema, niso obravnavani kot delovni dnevi, čeprav se dnevi brezposelnosti, za katere se izplačuje nadomestilo v skladu z ureditvijo navedene države članice, tako obravnavajo.

42

Sodišče se je pri tej odločitvi oprlo tudi na odvračalni učinek, ki bi ga zadevna ureditev lahko imela na zaposlovanje delavcev, ki prebivajo v državi članici, v kateri je sedež zadevne institucije, kot pogodbenih uslužbencev institucij Unije (glej sodbo Melchior, C‑647/13, EU:C:2015:54, točki 27 in 28).

43

Ureditev države članice, kot je ta v postopku v glavni stvari, v skladu s katero se starostna pokojnina, ki se delavcu dolguje iz naslova delovne dobe, ki jo je dopolnil kot zaposlena oseba v tej državi članici, zmanjša ali zavrne zaradi delovne dobe, ki jo je nato dopolnil pri instituciji Unije, prav tako otežuje ne le zaposlovanje nacionalnih uradnikov z neko delovno dobo pri teh institucijah, ampak tudi ohranitev izkušenih uradnikov v službah teh institucij.

44

Takšna ureditev namreč lahko delavca, ki je dopolnil neko delovno dobo na podlagi pokojninskega sistema zaposlenih oseb te države članice, odvrne od tega, da sprejme zaposlitev v instituciji Unije, ki je v tej državi članici, ali ga spodbudi k predčasnemu prenehanju delovnega mesta, ki ga je zasedal, saj lahko zaradi te ureditve s tem, da zaseda delovno mesto pri taki instituciji ali da pri njej dopolni daljšo delovno dobo, izgubi upravičenje do pokojninske pravice, ki jo je pridobil na podlagi dejavnosti, ki jo je kot zaposlena oseba opravljal v tej državi članici, preden je nastopil z delom pri Uniji.

45

Takšnih posledic ni mogoče dopustiti glede na dolžnosti lojalnega sodelovanja in pomoči, ki jo imajo države članice do Unije in je izražena v obveznosti, določeni v členu 4(3) PEU, da se tej olajša izpolnjevanje njenih nalog.

46

Kot je navedla belgijska vlada, se v zadevah, v katerih so bili izdani sodbi My (C‑293/03, EU:C:2004:821) in Melchior (C‑647/13, EU:C:2015:54) ter sklep Ricci in Pisaneschi (C‑286/09 in C‑287/09, EU:C:2010:420), obdobja delovne dobe, dopolnjene v službi pri institucijah ali organih Unije, res niso upoštevala pri opredelitvi upravičenj do dajatev, določenih s sistemom socialne varnosti zadevne države članice, ki bi jih zadevne osebe lahko uveljavljale, če bi bile v teh obdobjih zavarovane v tem sistemu, medtem ko se je v postopku v glavni stvari delovna doba, ki jo je A. Wojciechowski dopolnila v službi pri Komisiji, upoštevala pri izračunu njene starostne pokojnine kot zaposlene osebe iz belgijskega sistema.

47

Vendar ta okoliščina ne omaje ugotovitve iz točk od 43 do 45 te sodbe, saj to upoštevanje vodi v enak rezultat zmanjšanja ali celo odprave pravic, ki bi jih A. Wojciechowski lahko uveljavljala iz belgijskega sistema zaposlenih oseb, če ne bi potem nastopila delo pri instituciji Unije, in zato prav tako povzroča odvračalni učinek v razmerju do nje.

48

Vendar je treba navesti, da je iz spisa, predloženega Sodišču, razvidno, da to, da je A. Wojciechowski izgubila vse pokojninske pravice, ki bi jih lahko uveljavljala, če bi za celotno delovno dobo ostala zavarovana v belgijskem sistemu zaposlenih oseb, ni posledica uporabe načela enote delovne dobe, ki ga določa člen 10a kraljevega odloka št. 50, ampak metode, ki jo pristojna belgijska uprava uporabi pri izračunu ulomka, ki odraža višino starostne pokojnine A. Wojciechowski v breme Unije, in ki 35 let delovne dobe v institucijah Unije enači s 45 leti delovne dobe v okviru belgijskega sistema zaposlenih oseb.

49

Iz navedenega spisa namreč izhaja, da te pokojninske pravice ne bi bile odpravljene, če bi navedena uprava štela, da 35 let delovne dobe, dopolnjene pri Komisiji, ustreza ulomku 35/45 delovne dobe zaposlene osebe v Belgiji, in če bi ta uprava posledično ugotovila, da skupna delovna doba A. Wojciechowski znaša 48/45, kar torej za izračun njene pokojnine iz naslova dejavnosti kot zaposlene osebe v Belgiji pomeni zmanjšanje, ki ustreza kvečjemu izbrisu treh let, ki dajejo upravičenje do najmanj ugodne pokojnine, tako kot zmanjšanje, ki se uporabi za katerega koli drugega belgijskega delavca, ki je dopolnil skupno delovno dobo v višini 48 let v okviru belgijskega sistema zaposlenih oseb.

50

V zvezi s tem je treba poudariti, da zgolj to, da se letom delovne dobe, dopolnjenim v službi pri instituciji Unije, pripiše časovna vrednost, enaka tisti, ki se pripiše letom delovne dobe, dopolnjenim v belgijskem sistemu zaposlenih delavcev, omogoča izključitev tveganja odvračalnega učinka, opredeljenega v točkah od 43 do 45 te sodbe. Le tako enako štetje delovne dobe, ki jo oseba dopolni kot zaposlena oseba na eni strani in kot uradnik Unije na drugi, namreč omogoča nevtralizirati navedeni odvračalni učinek, ki lahko ob neobstoju take enakosti nastopi, kot je bilo ugotovljeno v navedenih točkah, zaradi zaposlitve v službi institucije Unije potem, ko je ta oseba opravljala dejavnost kot zaposlena oseba v Belgiji.

51

Nazadnje, belgijska vlada se, da bi upravičila izgubo vseh pokojninskih pravic A. Wojciechowski, ki jih je ta pridobila iz naslova belgijskega sistema zaposlenih oseb, ne more sklicevati na to, da se je A. Wojciechowski odločila, da pri Uniji ne bo vplačala kapitalizirane vrednosti pokojninskih pravic, pridobljenih na podlagi njene dejavnosti kot zaposlena oseba pred nastopom dela pri Uniji, na podlagi člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.

52

Kot namreč izhaja iz besedila te določbe, ta določa zgolj možnost, ki jo uradnik lahko izbere ali pa tudi ne. Zato neizbira te možnosti ne sme povzročiti izgube pravic, ki jih je uradnik pridobil iz naslova prispevkov, ki jih je vplačeval v nacionalni sistem socialne varnosti, kateremu je pripadal pred nastopom dela pri Uniji, razen če ta možnost postane obveznost, kar bi bilo v nasprotju z nedvoumnim besedilom te določbe in torej ni dopuščeno.

53

Ob upoštevanju vseh zgornjih ugotovitev in ne da bi bilo treba postavljeno vprašanje preučiti glede člena 34(1) Listine, je na to vprašanje treba odgovoriti, da je člen 4(3) PEU v povezavi s Kadrovskimi predpisi treba razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki lahko povzroči zmanjšanje ali zavrnitev starostne pokojnine, ki se zaposleni osebi, državljanu te države članice, dolguje na podlagi delovne dobe, ki jo je dopolnil v skladu z zakonodajo iste države članice, če skupna delovna doba, ki jo je ta delavec dopolnil kot zaposlena oseba v navedeni državi članici in kot uradnik Unije, napoten v to isto državo članico, preseže enoto delovne dobe 45 let, ki je določena z navedeno zakonodajo, saj je tako zmanjšanje zaradi načina izračuna ulomka, ki izraža višino pokojnine v breme Unije, večje od tistega, ki bi se uporabilo, če bi bila skupna delovna doba navedenega delavca dopolnjena kot delovna doba zaposlene osebe v zadevni državi članici.

54

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člen 4(3) PEU v povezavi s Kadrovskimi predpisi za uradnike Evropske unije, določenimi z Uredbo (EGS, Euratom, ESPJ) št. 259/68 Sveta z dne 29. februarja 1968 o določitvi Kadrovskih predpisov za uradnike in Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti ter uvedbi posebnih ukrepov, ki se začasno uporabljajo za uradnike Komisije, kakor je bila spremenjena z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (EU, Euratom) št. 1080/2010 z dne 24. novembra 2010, je treba razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki lahko povzroči zmanjšanje ali zavrnitev starostne pokojnine, ki se zaposleni osebi, državljanu te države članice, dolguje na podlagi delovne dobe, ki jo je dopolnil v skladu z zakonodajo iste države članice, če skupna delovna doba, ki jo je ta delavec dopolnil kot zaposlena oseba v navedeni državi članici in kot uradnik Unije, napoten v to isto državo članico, preseže enoto delovne dobe 45 let, ki je določena z navedeno zakonodajo, saj je tako zmanjšanje zaradi načina izračuna ulomka, ki izraža višino pokojnine v breme Unije, večje od tistega, ki bi se uporabilo, če bi bila skupna delovna doba navedenega delavca dopolnjena kot delovna doba zaposlene osebe v zadevni državi članici.