1

Kraljevina Španija s tožbo predlaga razglasitev ničnosti Uredbe Sveta (EU) št. 1260/2012 z dne 17. decembra 2012 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju uvedbe enotnega patentnega varstva v zvezi z veljavno ureditvijo prevajanja (UL L 361, str. 89, v nadaljevanju: izpodbijana uredba).

2

To uredbo je sprejel Svet Evropske unije na podlagi Sklepa Sveta 2011/167/EU z dne 10. marca 2011 o odobritvi okrepljenega sodelovanja na področju uvedbe enotnega patentnega varstva (UL L 76, str. 53, v nadaljevanju: sklep o okrepljenem sodelovanju).

3

Člen 14 Konvencije o podeljevanju evropskih patentov – ki je bila podpisana v Münchnu 5. oktobra 1973 in je začela veljati 7. oktobra 1977, v različici, ki se uporablja za obravnavani spor (v nadaljevanju: EPK) – naslovljen „Jeziki Evropskega patentnega urada [(v nadaljevanju: EPU)], evropskih patentnih prijav in drugih dokumentov“, določa:

„(1)   Uradni jeziki Evropskega patentnega urada [(v nadaljevanju: EPU)] so angleški, francoski in nemški.

(2)   Evropska patentna prijava se vloži v enem od uradnih jezikov, če pa se vloži v katerem drugem jeziku, mora biti prevedena v enega od uradnih jezikov v skladu s pravilnikom o izvajanju. Tak prevod se lahko uskladi s prijavo, kot je bila vložena, vse dokler traja postopek pri [EPU]. Če zahtevani prevod ni pravočasno vložen, se prijava šteje za umaknjeno.

(3)   Uradni jezik [EPU], v katerem je evropska patentna prijava vložena ali je vanj prevedena, se uporablja kot jezik postopka v vseh postopkih pri [EPU], razen če ni v pravilniku o izvajanju drugače določeno.

(4)   Fizične ali pravne osebe, ki imajo stalno prebivališče ali sedež podjetja v državi pogodbenici, kjer angleški, francoski ali nemški jezik ni uradni jezik, in državljani te države, ki imajo stalno prebivališče v tujini, lahko vložijo dokumente, ki jih je treba vložiti v roku, v uradnem jeziku te države. Vendar morajo v skladu s pravilnikom o izvajanju vložiti prevod v enem od uradnih jezikov [EPU]. Če dokument, ki ni sestavni del evropske patentne prijave, ni vložen v predpisanem jeziku ali če zahtevani prevod ni vložen pravočasno, se šteje, da dokument ni bil vložen.

(5)   Evropske patentne prijave se objavijo v jeziku postopka.

(6)   Evropski patentni spisi se objavijo v jeziku postopka in vsebujejo prevod patentnih zahtevkov v drugih dveh uradnih jezikih [EPU].

[…]

(8)   Vpisi v evropski patentni register so v treh uradnih jezikih [EPU]. Če obstaja dvom, je verodostojen vpis v jeziku postopka.“

4

Člen 142 EPK, naslovljen „Enotni patenti“, določa:

„(1)   Skupina držav pogodbenic, ki je v posebnem sporazumu določila, da je evropski patent, podeljen za te države, enoten na vseh njihovih ozemljih, lahko določi, da je evropski patent lahko podeljen le skupno za vse te države.

(2)   Določbe tega dela se uporabljajo, kadar skupina držav pogodbenic izkoristi možnost iz prvega odstavka.“

5

Člen 143 EPK, naslovljen „Posebni oddelki [EPU]“, določa:

„(1)   Skupina držav pogodbenic lahko da [EPU] dodatne naloge.

(2)   Za izvrševanje dodatnih nalog se lahko v [EPU] ustanovijo posebni skupni oddelki držav pogodbenic v tej skupini. Predsednik [EPU] vodi te posebne oddelke; drugi in tretji odstavek 10. člena se uporabljata smiselno.“

6

Člen 145 EPK, naslovljen „Ožji odbor upravnega sveta“, določa:

Skupina držav pogodbenic lahko ustanovi ožji odbor upravnega sveta za nadzor dejavnosti posebnih oddelkov, ustanovljenih po drugem odstavku 143. člena. [EPU] mu da na razpolago osebje, prostore in opremo, ki so potrebni za opravljanje njegovih nalog. Predsednik [EPU] je za delo posebnih oddelkov odgovoren ožjemu odboru upravnega sveta.

(2)   Sestavo, pristojnost in naloge ožjega odbora določi skupina držav pogodbenic.“

7

Sporazum o enotnem sodišču za patente, podpisan 19. februarja 2013 v Bruslju (UL C 175, str. 1, v nadaljevanju: Sporazum o ESP), v členu 32(1)(i) določa:

„Sodišče ima izključno pristojnost v zvezi s:

[…]

8

Člen 89(1) Sporazuma o ESP določa:

„Ta sporazum začne veljati 1. januarja 2014 ali prvi dan četrtega meseca po deponiranju trinajste listine o ratifikaciji ali pristopu v skladu s členom 84, kar zajema tudi tri države članice, v katerih je v letu pred letom podpisa tega sporazuma začelo učinkovati največ evropskih patentov, ali prvi dan četrtega meseca po začetku veljavnosti sprememb Uredbe (EU) št. 1215/2012 [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL L 351, str. 1)], ki se nanašajo na ta sporazum, pri čemer se upošteva najpoznejši datum.“

9

V uvodnih izjavah 9, 24 in 25 Uredbe št. 1257/2012 je navedeno:

[…]

10

Člen 1 Uredbe št. 1257/2012 določa:

„1.   S to uredbo se izvaja okrepljeno sodelovanje na področju uvedbe enotnega patentnega varstva, ki je bilo odobreno s [sklepom o okrepljenem sodelovanju].

2.   Ta uredba predstavlja poseben sporazum v smislu člena 142 [EPK].“

11

Člen 2(e) navedene uredbe določa:

„Za namene te uredbe se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

12

Člen 3(1), prvi pododstavek, iste uredbe določa:

„Evropski patent, ki je v vseh sodelujočih državah članicah podeljen z enakimi zahtevki, ima v sodelujočih državah članicah enotni učinek, če je bil njegov enotni učinek registriran v registru enotnega patentnega varstva.“

13

Člen 9 Uredbe št. 1257/2012, naslovljen „Upravne naloge v okviru Evropske patentne organizacije“, določa:

„1.   Sodelujoče države članice v smislu člena 143 EPK dodelijo EPU naslednje naloge, ki se izvajajo v skladu z notranjimi pravili EPU:

2.   Sodelujoče države članice pri izpolnjevanju svojih mednarodnih obveznosti v okviru EPK zagotovijo skladnost s to uredbo in v ta namen med seboj sodelujejo. Sodelujoče države članice kot države pogodbenice EPK zagotovijo upravljanje in nadzor dejavnosti, povezanih z nalogami iz odstavka 1 tega člena, ter v skladu s členom 12 te uredbe zagotovijo določitev višine pristojbin za podaljšanje veljavnosti ter delež razdelitve pristojbin za podaljšanje veljavnosti v skladu s členom 13 te uredbe.

Zato ustanovijo ožji odbor upravnega sveta Evropske patentne organizacije (v nadaljnjem besedilu: ožji odbor) v smislu člena 145 EPK.

Ožji odbor je sestavljen iz predstavnikov sodelujočih držav članic in predstavnika Komisije v vlogi opazovalca ter njihovih namestnikov, ki jih zastopajo med njihovo odsotnostjo. Članom odbora lahko pomagajo izvedenci ali svetovalci.

Ožji odbor sprejema svoje sklepe ob ustreznem upoštevanju stališča Komisije in v skladu z določbami iz člena 35(2) EPK.

3.   Sodelujoče države članice zagotovijo učinkovito pravno varstvo pred pristojnim sodiščem ene ali več sodelujočih držav članic zoper odločitve EPU pri izvajanju nalog iz odstavka 1.“

14

V uvodnih izjavah 5, 6, 9 in 15 izpodbijane uredbe je navedeno:

[…]

[…]

15

Člen 2(b) izpodbijane uredbe za namene te uredbe „jezik postopka“ opredeljuje kot „jezik postopka, ki se uporablja v postopkih pred EPU, kakor je opredeljeno v členu 14(3) [EPK]“.

16

Členi od 3 do 7 izpodbijane uredbe določajo:

„Člen 3

Ureditev prevajanja za [EPEU]

1.   Brez poseganja v člena 4 in 6 te uredbe se dodatni prevodi ne zahtevajo, kadar je bil spis evropskega patenta, ki ima enotni učinek, objavljen v skladu s členom 14(6) EPK.

2.   Zahtevek za enotni učinek iz člena 9 Uredbe (EU) št. 1257/2012 se predloži v jeziku postopka.

Člen 4

Prevod v primeru spora

1.   V primeru spora v zvezi z domnevno kršitvijo [EPEU] imetnik patenta na zahtevo in po izbiri domnevnega kršitelja zagotovi celoten prevod [EPEU] v uradni jezik sodelujoče države članice, v kateri se je zgodila domnevna kršitev, ali države članice, v kateri ima domnevni kršitelj bivališče.

2.   V primeru spora v zvezi z [EPEU] imetnik patenta med sodnim postopkom na zahtevo sodišča, pristojnega za spore o [EPEU] v sodelujočih državah članicah, zagotovi celoten prevod patenta v jezik, ki se uporablja v postopku pred navedenima sodiščem.

3.   Stroške prevodov iz odstavkov 1 in 2 krije imetnik patenta.

4.   V primeru spora o odškodninskem zahtevku sodišče, ki obravnava spor, zlasti če je domnevni kršitelj MSP, fizična oseba ali neprofitna organizacija, univerza ali zavod za javne raziskave, oceni in upošteva, ali je domnevni kršitelj, preden je prejel prevod iz odstavka 1, ravnal, ne da bi vedel oziroma upravičeno ni mogel vedeti, da krši [EPEU].

Člen 5

Upravljanje sistema nadomestil

1.   Glede na to, da se evropske patentne prijave lahko vložijo v katerem koli jeziku iz člena 14(2) EPK, sodelujoče države članice v skladu s členom 9 Uredbe (EU) št. 1257/2012 v okviru člena 143 EPK dodelijo EPU nalogo upravljanja sistema nadomestil za povračilo vseh stroškov prevajanja do določene zgornje meje prijaviteljem, ki pri EPU vložijo patentne prijave v enem od uradnih jezikov Unije, ki ni uradni jezik EPU.

2.   Sistem nadomestil iz odstavka 1 temelji na pristojbinah iz člena 11 Uredbe (EU) št. 1257/2012 in je na voljo le za MSP, fizične osebe, neprofitne organizacije, univerze in zavode za javne raziskave, ki imajo svoje bivališče ali glavni kraj poslovanja v državi članici.

Člen 6

Prehodni ukrepi

1.   V prehodnem obdobju, ki se začne na dan začetka uporabe te uredbe, se zahtevku za enotni učinek iz člena 9 Uredbe (EU) št. 1257/2012 priložita:

2.   V skladu s členom 9 Uredbe (EU) št. 1257/2012 sodelujoče države članice v okviru člena 143 EPK dodelijo EPU nalogo, da prevode iz odstavka 1 tega člena objavi čim prej po datumu predložitve zahtevka za enotni učinek iz člena 9 Uredbe (EU) št. 1257/2012. Besedilo teh prevodov nima nikakršnega pravnega učinka in se uporablja le v informativne namene.

3.   Neodvisni strokovni odbor šesto leto od datuma začetka uporabe te uredbe in nato vsaki dve leti objektivno oceni razpoložljivost visokokakovostnega strojnega prevajanja patentnih prijav in spisov v vse uradne jezike Unije, ki ga razvija EPU. Ta strokovni odbor ustanovijo sodelujoče države članice v okviru Evropske patentne organizacije ter je sestavljen iz predstavnikov EPU in nevladnih organizacij, ki zastopajo uporabnike evropskega patentnega sistema in jih upravni svet Evropske patentne organizacije povabi kot opazovalce v skladu s členom 30(3) EPK.

4.   Na podlagi prve izmed ocen iz odstavka 3 tega člena in nato vsaki dve leti po tem na podlagi naknadnih ocen Komisija predloži Svetu poročilo in po potrebi predlaga zaključek prehodnega obdobja.

5.   Če se prehodno obdobje ne konča na predlog Komisije, se izteče po 12 letih od datuma začetka uporabe te uredbe.

Člen 7

Začetek veljavnosti

1.   Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

2.   Uporablja se od 1. januarja 2014 ali od dneva začetka veljavnosti sporazuma o [EPS], karkoli nastopi pozneje.“

17

Kraljevina Španija je 22. marca 2013 v sodnem tajništvu Sodišča vložila to tožbo.

18

Predsednik Sodišča je na podlagi člena 131(2) Poslovnika Sodišča s sklepi z dne 12. septembra 2013 Kraljevini Belgiji, Češki republiki, Kraljevini Danski, Zvezni republiki Nemčiji, Francoski republiki, Velikemu vojvodstvu Luksemburg, Madžarski, Kraljevini Nizozemski, Kraljevini Švedski, Združenemu kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska, Evropskemu parlamentu in Komisiji dovolil intervencijo v podporo sklepom Sveta.

19

Španska vlada Sodišču predlaga, naj:

20

Svet ob podpori vseh intervenientov Sodišču predlaga, naj:

21

Kraljevina Španija v podporo tožbi navaja pet tožbenih razlogov, ki se nanašajo na kršitev načela prepovedi diskriminacije na podlagi jezika, na kršitev načel, ki izhajajo iz sodbe Meroni/Visoka oblast (9/56, EU:C:1958:7), ker se EPU pooblašča za upravne naloge v zvezi z EPEU, na neobstoj pravne podlage, na kršitev načela pravne varnosti oziroma na kršitev načela avtonomije prava Unije.

22

Kraljevina Španija trdi, da je Svet s sprejetjem izpodbijane uredbe kršil načelo prepovedi diskriminacije iz člena 2 PEU, in sicer ker za EPEU vzpostavlja jezikovno ureditev, ki škodi osebam, katerih jezik ni eden od uradnih jezikov EPU. Navedena ureditev naj bi povzročila neenakost med državljani in podjetji Unije, ki so zmožni z neko stopnjo strokovnega znanja razumeti dokumente, napisane v teh jezikih, na eni strani ter tistimi, ki tega niso zmožni in morajo na svoje stroške zagotoviti prevode, na drugi strani. Kakršno koli omejitev uporabe uradnih jezikov Unije bi bilo treba ustrezno utemeljiti in ob tem upoštevati načelo sorazmernosti.

23

Na prvem mestu, dostop do prevodov dokumentov, s katerimi se podelijo pravice skupnosti, naj ne bi bil zagotovljen. To naj bi izhajalo iz dejstva, da bo spis EPEU objavljen v jeziku postopka in bo vključeval prevod patentnih zahtevkov v druga dva uradna jezika EPU brez možnosti drugih prevodov, kar naj bi bilo diskriminatorno in naj bi pomenilo kršitev načela pravne varnosti. V izpodbijani uredbi naj ne bi bilo navedeno niti to, v katerem jeziku bo izdan EPEU, niti to, ali bo ta element objavljen. Dejstvo, da se je Svet za določitev jezikovne ureditve za EPEU oprl na ureditev EPU, naj ne bi zagotavljalo združljivosti s pravom Unije.

24

Na drugem mestu, izpodbijana ureditev naj ne bi bila niti sorazmerna niti utemeljena z razlogi splošnega interesa. Prvič, predvideno naj bi ne bilo, da se omogoči prevod vsaj patentnih zahtevkov, kar naj bi povzročilo veliko pravno negotovost in bi lahko negativno vplivalo na konkurenco. Drugič, EPEU naj bi bil bistvena pravica industrijske lastnine za notranji trg. Tretjič, ta uredba naj ne bi določala prehodne ureditve, ki bi zagotavljala ustrezno seznanjenost s patentom. V zvezi s tem naj ne bi bila zadostna ukrepa niti razvoj strojnih prevodov niti obveznost predložitve celotnega prevoda v primeru spora.

25

Iz tega naj bi izhajalo, da je treba uvedbo izjeme od načela enakosti uradnih jezikov Unije utemeljiti še z drugimi merili poleg tistih iz uvodnih izjav 5 in 6 izpodbijane uredbe, ki so popolnoma ekonomski.

26

Svet odgovarja, na prvem mestu, da na podlagi Pogodb ni mogoče sklepati o nobenem načelu, po katerem bi bilo treba vse uradne jezike Unije v vseh okoliščinah obravnavati enakopravno, kar naj bi potrjeval tudi člen 118, drugi odstavek, PDEU, ki ne bi bil smiseln, če bi bila mogoča ena sama jezikovna ureditev, ki bi vključevala vse uradne jezike Unije.

27

Na drugem mestu, v obstoječem sistemu naj bi imela katera koli fizična ali pravna oseba možnost prijaviti evropski patent v katerem koli jeziku, če nato v dveh mesecih predloži prevod v enega od treh uradnih jezikov EPU, ki postane jezik postopka, patentni zahtevki pa se nato objavijo še v drugih dveh uradnih jezikih EPU. Tako naj bi bila patentna prijava prevedena v španščino in objavljena v tem jeziku, le če se zahteva potrditev patenta za Kraljevino Španijo.

28

Na tretjem mestu, neobjava v španščini naj bi imela le omejen učinek. Prvič, izpodbijana uredba naj bi določala sistem nadomestila stroškov. Drugič, patente naj bi običajno upravljali sveti za industrijsko lastnino z znanjem drugih jezikov Unije. Tretjič, vpliv na dostop do znanstvenih informacij v španščini naj bi bil omejen. Četrtič, trenutno naj bi bil v španščino preveden le majhen del evropskih patentnih prijav. Petič, izpodbijana uredba naj bi določala vzpostavitev sistema visokokakovostnega strojnega prevajanja v vse uradne jezike Unije. Nazadnje, šestič, člen 4 te uredbe pa naj bi določal omejitev morebitne odgovornosti malih in srednje velikih podjetij, fizičnih oseb, neprofitnih organizacij, univerz in zavodov za javne raziskave.

29

Na četrtem mestu, omejitev števila jezikov, ki se uporabljajo v okviru EPEU, naj bi bila uvedena zaradi legitimnega cilja, povezanega z razumnimi stroški v zvezi s tem patentom.

30

Intervenienti se strinjajo s trditvami Sveta. Pri tem poudarjajo, da je bilo iskanje ravnotežja med različnimi gospodarskimi subjekti zelo težko, in ker so imele posamezne države članice o jezikovni ureditvi različno mnenje, so propadli vsi prejšnji poskusi za izoblikovanje enotnega patenta.

31

Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da napotil v Pogodbah na uporabo jezikov v Uniji ni mogoče šteti za izraz splošnega načela prava Unije, na podlagi katerega bi bilo treba vse, kar bi lahko vplivalo na interese državljana Unije, vedno sestaviti v njegovem jeziku (sodbi Kik/UUNT, C‑361/01 P, EU:C:2003:434, točka 82, in Polska Telefonia Cyfrowa, C‑410/09, EU:C:2011:294, točka 38).

32

V obravnavani zadevi ni sporno, da izpodbijana uredba različno obravnava uradne jezike Unije. Člen 3(1) navedene uredbe, ki opredeljuje ureditev prevajanja za EPEU, namreč omenja objavo spisa EPEU v skladu s členom 14(6) EPK. Ob uporabi te določbe in člena 14(1) EPK se evropski patentni spisi objavijo v jeziku postopka – ki mora biti eden od uradnih jezikov EPU, in sicer so to angleščina, francoščina in nemščina – in vsebujejo prevod patentnih prijav v drugih dveh uradnih jezikih EPU. Zato – če so izpolnjene zahteve iz teh določb EPK – se dodatni prevodi ne zahtevajo za priznanje enotnega učinka zadevnega evropskega patenta.

33

Če se je mogoče sklicevati na legitimen cilj v splošnem interesu in dokazati njegov obstoj, je treba spomniti, da mora neenako obravnavanje na podlagi jezika poleg tega spoštovati še načelo sorazmernosti, kar pomeni, da mora biti primerno za uresničitev zastavljenega cilja in ne sme presegati tega, kar je nujno za njegovo doseganje (glej sodbo Italija/Komisija, C‑566/10 P, EU:C:2012:752, točka 93).

34

Na prvem mestu, glede cilja, ki si ga je zastavil Svet, je treba ugotoviti, da iz uvodne izjave 16 izpodbijane uredbe izhaja, da je cilj te uvedba enotne in poenostavljene ureditve prevajanja za EPEU, vzpostavljen z Uredbo št. 1257/2012. V uvodnih izjavah 4 in 5 izpodbijane uredbe je pojasnjeno, da bi morala biti v skladu s sklepom o okrepljenem sodelovanju ureditev prevajanja za EPEU poenostavljena in stroškovno učinkovita. Taka ureditev prevajanja bi poleg tega morala zagotoviti pravno varnost, spodbujati inovacije ter koristiti zlasti malim in srednje velikim podjetjem, pa tudi zagotoviti lažji, cenejši in pravno varnejši dostop do EPEU ter celotnega patentnega sistema. Iz navedenega izhaja, da je namen izpodbijane uredbe olajšati dostop do patentnega varstva, zlasti malim in srednje velikim podjetjem.

35

Legitimnost takega cilja ni sporna. Med možnostmi, ki so na voljo izumitelju, če želi doseči varstvo svojega izuma z izdajo patenta, je tudi ozemeljski obseg želenega varstva, ki se določi na podlagi celovite presoje prednosti in pomanjkljivosti vsake od možnosti in ki vključuje kompleksno ekonomsko presojo poslovnih interesov varstva v različnih državah z vidika skupnega zneska stroškov, povezanih z izdajo patenta v teh državah, vključno s stroški prevoda (glej v tem smislu sodbo BASF, C‑44/98, EU:C:1999:440, točka 18).

36

Evropski patentni sistem, kot ga vzpostavlja EPK, pa je kompleksen in stroškovno posebno neugoden za prosilca, ki želi doseči varstvo svojega izuma z izdajo patenta, ki bi zajemal ozemlje vseh držav članic. Ta kompleksnost in stroški, ki izhajajo zlasti iz tega, da mora imetnik evropskega patenta, ki ga je izdal EPU, za to, da bi bil ta patent potrjen na ozemlju države članice, predložiti prevod v uradni jezik te države članice, ovirajo patentno varstvo v Uniji.

37

Poleg tega ni nobenega dvoma, da ureditev sedanjega sistema patentnega varstva, kot ga vzpostavlja EPK, negativno vpliva na sposobnost inovativnosti in konkurenčnosti podjetij Unije, zlasti malih in srednje velikih podjetij, ki ne morejo – ne da bi se spustila v kompleksne in drage postopke – razviti nove tehnologije, ki bi bila patentno zaščitena na območju vse Unije, medtem ko jezikovna ureditev, kot jo določa izpodbijana uredba, zagotavlja lažji, cenejši in pravno varnejši dostop do EPEU ter celotnega patentnega sistema.

38

Na drugem mestu, treba je preveriti, ali je ureditev, ki jo določa izpodbijana uredba, primerna za uresničitev legitimnega cilja olajšati dostop do patentnega varstva.

39

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je cilj izpodbijane uredbe določiti ureditev prevajanja za evropske patente, ki imajo enotni učinek na podlagi Uredbe št. 1257/2012. Ker je EPU odgovoren za izdajo evropskih patentov, se izpodbijana uredba opira na ureditev prevajanja, ki trenutno velja pri EPU in ki določa uporabo nemščine, angleščine in francoščine, pri čemer pa navedena uredba ne zahteva prevoda spisa evropskega patenta ali vsaj patentnih zahtevkov v uradni jezik vsake države, v kateri bi EPEU imel učinek. Posledično ureditev, ki jo določa izpodbijana uredba, z znižanjem stroškov prevajanja dejansko lajša dostop do patentnega varstva.

40

Na tretjem mestu, preveriti je treba, ali ureditev, ki jo določa izpodbijana uredba, ne presega tega, kar je nujno za doseganje legitimnega zastavljenega cilja.

41

V zvezi s tem je Sodišče v točki 92 sodbe Kik/OHMI (C‑361/01 P, EU:C:2003:434) poudarilo, da je treba ohraniti potrebno ravnotežje med interesi gospodarskih subjektov in interesi skupnosti glede stroškov postopka na eni strani ter med interesi prijaviteljev pravic intelektualne lastnine in interesi drugih gospodarskih subjektov glede dostopa do prevodov dokumentov, ki podeljujejo pravice, ali postopkov, ki vključujejo več gospodarskih subjektov, na drugi strani.

42

Glede, prvič, ohranitve ravnotežja med interesi gospodarskih subjektov in interesi skupnosti v povezavi s stroški postopka priznanja enotnega učinka evropskega patentna je treba poudariti, da čeprav si Unija prizadeva za ohranitev večjezičnosti, katere pomembnost je poudarjena v členu 3(3), četrti pododstavek, PEU in členu 22 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je bilo v točki 36 te sodbe poudarjeno, da visoki stroški, povezani z izdajo evropskega patenta, ki bi zajemal ozemlje vseh držav članic, ovirajo patentno varstvo v Uniji, tako da je bilo nujno, da so v ureditvi prevajanja za EPEU njeni stroški in njena učinkovitost uravnoteženi.

43

Drugič, poudariti je treba, da je Svet predvidel vzpostavitev več mehanizmov za zagotovitev potrebnega ravnotežja med interesi prijaviteljev EPEU in interesi drugih gospodarskih subjektov glede dostopa do prevodov dokumentov, ki podeljujejo pravice, ali postopkov, ki vključujejo več gospodarskih subjektov.

44

Tako je treba najprej navesti, da za olajšanje dostopa do EPEU – in zlasti za to, da se prijavitelju dovoli, da pri EPU svojo prijavo vloži v katerem koli jeziku Unije – člen 5 izpodbijane uredbe določa sistem nadomestil za povračilo stroškov prevajanja do določene zgornje meje nekaterim prijaviteljem – zlasti malim in srednje velikim podjetjem – ki pri EPU vložijo svoje patentne prijave v enem od uradnih jezikov Unije, ki ni uradni jezik EPU.

45

Dalje, za omejitev pomanjkljivosti za gospodarske subjekte z neko stopnjo strokovnega znanja, ki ne bi bili zmožni razumeti dokumentov, napisanih v nemščini, angleščini ali francoščini, je Svet v členu 6 izpodbijane uredbe določil prehodno obdobje – v trajanju največ dvanajst let – do razpoložljivosti visokokakovostnega strojnega prevajanja v vse uradne jezike Unije. V tem prehodnem obdobju se zahtevku za enotni učinek priložita bodisi celoten prevod spisa v angleščino, kadar je jezik postopka nemščina ali francoščina, bodisi celoten prevod spisa v kateri koli drug uradni jezik Unije, kadar je jezik postopka angleščina.

46

Nazadnje, za varstvo gospodarskih subjektov, ki ne bi bili zmožni z neko stopnjo strokovnega znanja razumeti enega od uradnih jezikov EPU, je Svet v člen 4 izpodbijane uredbe vstavil več določb, ki veljajo v primeru spora in katerih namen je, na eni strani, takšnim gospodarskim subjektom omogočiti, da v primeru, da jim je očitana kršitev, pod pogoji iz tega člena pridobijo celoten prevod EPEU, in na drugi strani, da v primeru spora o odškodninskem zahtevku sodišče, ki obravnava spor, oceni in upošteva, ali je domnevni kršitelj ravnal v dobri veri.

47

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da izpodbijana uredba ohranja potrebno ravnotežje med različnimi zadevnimi interesi in zato ne presega tega, kar je nujno za doseganje legitimnega zastavljenega cilja. Posledično, kot je v bistvenem poudaril generalni pravobranilec v točkah od 61 do 74 sklepnih predlogov, je odločitev Sveta v okviru določitve ureditve prevajanja za EPEU, da različno obravnava uradne jezike Unije, in sicer da se ta obravnava omeji na nemščino, angleščino in francoščino, ustrezna in sorazmerna glede na zastavljeni cilj te uredbe.

48

Prvi tožbeni razlog je zato treba zavrniti.

49

Kraljevina Španija trdi, da je Svet – ker je s členoma 5 in 6(2) izpodbijane uredbe upravljanje sistema nadomestil za povračilo stroškov prevajanja in objavo prevodov v okviru prehodne ureditve prenesel na EPU – kršil načela iz sodbe Meroni/Visoka oblast (9/56, EU:C:1958:7), ki so bila potrjena s sodbama Romano (98/80, EU:C:1981:104) in Tralli/ECB (C‑301/02 P, EU:C:2005:306).

50

Na prvem mestu, niti uvodne izjave Uredbe št. 1257/2012 niti uvodne izjave izpodbijane uredbe naj bi ne vsebovale objektivne utemeljitve tega prenosa pooblastil.

51

Na drugem mestu, iz sodbe Meroni/Visoka oblast (9/56, EU:C:1958:7) naj bi izhajalo, da prenos lahko zajema le jasno razmejena izvedbena pooblastila, glede katerih naj bi ne obstajala diskrecijska pravica in nad uporabo katerih bi zato moral biti mogoč strog nadzor glede na objektivna merila, ki jih določi organ, ki pooblastila prenese. Tega pa naj bi v obravnavani zadevi ne bilo.

52

Prvič, člen 5 izpodbijane uredbe naj bi upravljanje sistema nadomestil zaupal EPU, ki bi lahko diskrecijsko odločal o priznanju pravice do povračila stroškov prevajanja, ki jo ta sistem določa. Poleg tega, čeprav po mnenju Kraljevine Španije člen 9(3) Uredbe št. 1257/2012 države članice zavezuje, naj zagotovijo učinkovito pravno varstvo zoper odločitve EPU pri izvajanju nalog iz odstavka 1 te določbe, in čeprav je bila ta pristojnost na podlagi člena 32(1)(i) Sporazuma o ESP podeljena izključno Enotnemu sodišču za patente, uživa Evropska patentna organizacija imuniteto pred sodnimi postopki in izvršbo, zaradi česar naj bi aktov EPU ne bilo mogoče podvreči nobenemu sodnemu nadzoru.

53

Drugič, naloga objaviti prevode, določena v členu 6(2) izpodbijane uredbe, naj bi bila dejavnost, glede katere ne obstaja nobena diskrecijska pravica. Vendar pa naj bi ne bila podvržena nobenemu sodnemu nadzoru.

54

Svet v uvodu opozarja, da Kraljevina Španija ne izpodbija dejstva, da so za upravljanje sistema nadomestil in objavo prevodov pristojne sodelujoče države članice, ki delujejo prek EPU. Za izvajanje prava Unije naj bi bile v prvi vrsti pristojne prav države članice, zato naj za naloge v zvezi s sistemom nadomestil in objavo prevodov ne bi bili nujni enotni pogoji za izvajanje v smislu člena 291(2) PDEU. Pri tem naj se ne bi bilo mogoče sklicevati na načela iz sodb Meroni/Visoka oblast (9/56, EU:C:1958:7), Romano (98/80, EU:C:1981:104) in Tralli/ECB (C‑301/02 P, EU:C:2005:306). Vsekakor pa naj bi ta načela ne bila kršena.

55

Intervenienti se strinjajo s trditvami Sveta.

56

Najprej je treba poudariti, da iz pisnih vlog Kraljevine Španije izhaja, da ta država članica trdi, da pogoji, ki bi dopuščali zatrjevani prenos pooblastil, ki ga je Svet opravil v členih 5 in 6(2) izpodbijane uredbe, niso izpolnjeni, s čimer so kršena načela, ki izhajajo iz sodbe Meroni/Visoka oblast (9/56, EU:C:1958:7).

57

V zvezi s tem je treba poudariti, da člena 5 in 6(2) izpodbijane uredbe sodelujoče države članice pozivata, naj v skladu s členom 9 Uredbe št. 1257/2012 naloge, ki jih določijo, v smislu člena 143 EPK dodelijo EPU.

58

Kot izhaja iz člena 1(2) Uredbe št. 1257/2012, je ta uredba poseben sporazum v smislu člena 142 EPK, tako da za tak sporazum veljajo določbe devetega dela te konvencije, ki se nanaša na posebne sporazume in ki zajema člene od 142 do 149 te konvencije.

59

V skladu s členoma 143 in 145 EPK lahko skupina držav pogodbenic ob uporabi določb dela IX EPK da EPU naloge.

60

Z namenom izvedbe teh določb člen 9(1)(d) in (f) Uredbe št. 1257/2012 določa, da sodelujoče države članice dodelijo EPU nalogi, prvič, objave prevodov iz člena 6 izpodbijane uredbe v prehodnem obdobju iz istega člena, in drugič, upravljanja sistema nadomestil za povračilo stroškov prevajanja iz člena 5 te uredbe.

61

Ti nalogi pa sta sami po sebi povezani z izvajanjem enotnega patentnega varstva, kot ga ustvarja Uredba št. 1257/2012 in katerega ureditev prevajanja določa izpodbijana uredba.

62

Ugotoviti je treba, da dejstvo, da se EPU dodelijo dodatne naloge, izhaja iz tega, da so sodelujoče države kot pogodbenice EPK sklenile poseben sporazum v smislu člena 142 te konvencije.

63

Ker – v nasprotju s trditvijo Kraljevine Španije – Svet na sodelujoče države članice ali na EPU ni prenesel izvedbenih pooblastil, ki bi mu pripadala na podlagi prava Unije, se načela, ki izhajajo iz sodbe Meroni/Visoka oblast (9/56, EU:C:1958:7), ne uporabijo.

64

Iz tega sledi, da je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti.

65

Kraljevina Španija trdi, da je pravna podlaga, uporabljena za vključitev člena 4, napačna, saj ta določba ne zadeva „jezikovne ureditve“ evropske pravice intelektualne lastnine v skladu s členom 118, drugi odstavek, PDEU, temveč vnaša nekatera procesna jamstva v okviru sodnega postopka, ki ne morejo temeljiti na tej določbi PDEU.

66

Svet trdi, da izpodbijana uredba dejansko vzpostavlja jezikovno ureditev, saj določa zahtevane prevode po izdaji in registraciji enotnega učinka EPEU. Tako naj bi člen 3(1) izpodbijane uredbe oblikoval jezikovno ureditev EPEU, ker glede situacije, nastale po registraciji enotnega učinka, določa, da če je bil spis evropskega patenta objavljen v skladu z EPK, se dodatni prevodi ne zahtevajo. Člen 4 navedene uredbe naj bi zapolnjeval pravno praznino, saj naj bi jezikovna ureditev, določena z EPK, ne urejala jezikovnih zahtev v primeru spora. Poleg tega naj bi bilo treba – ker s pravom Unije niso bila usklajena postopkovna pravila držav članic – zagotoviti, da ima domnevni kršitelj vedno pravico dobiti prevod zadevnega EPEU v celoti.

67

Intervenienti se strinjajo s trditvami Sveta.

68

V skladu z ustaljeno sodno prakso mora izbira pravne podlage za pravni akt Unije temeljiti na objektivnih elementih, ki jih je mogoče sodno preveriti, med katere spadata zlasti cilj in vsebina tega akta (sodbi Komisija/Svet, C‑377/12, EU:C:2014:1903, točka 34 in navedena sodna praksa, in Združeno kraljestvo/Svet, C‑81/13, EU:C:2014:2449, točka 35).

69

V obravnavani zadevi je glede cilja izpodbijane uredbe treba poudariti, da v skladu s členom 1 te uredbe ta uvaja okrepljeno sodelovanje na področju uvedbe enotnega patentnega varstva v zvezi z ureditvijo prevajanja. Iz uvodne izjave 16 izpodbijane uredbe pa izhaja, da je cilj zadnje uvedba enotne in poenostavljene ureditve prevajanja za EPEU.

70

Glede vsebine izpodbijane uredbe je treba poudariti, da člen 3(1) te uredbe določa, da brez poseganja v določbe v primeru spora in v prehodne določbe se dodatni prevodi ne zahtevajo, če je bil spis evropskega patenta, ki ima enotni učinek, objavljen v skladu s členom 14(6) EPK. V skladu z zadnjenavedeno določbo se evropski patentni spisi objavijo v jeziku postopka in vsebujejo prevod patentnih zahtevkov v drugih dveh uradnih jezikih EPU.

71

Iz zgornjih preudarkov izhaja, da izpodbijana uredba v skladu s členom 118, drugi odstavek, PDEU določa jezikovno ureditev za EPEU, kot je opredeljena z napotitvijo na člen 14(6) EPK.

72

V zvezi s tem je treba poudariti, da člen 118, drugi odstavek, PDEU ne izključuje možnosti, da se pri določitvi jezikovne ureditve za evropske pravice intelektualne lastnine napoti na jezikovno ureditev organizacije, katere član je organ, ki mu bo zaupana izdaja pravice intelektualne lastnine z enotnim učinkom. Poleg tega je brezpredmetno, da izpodbijana uredba ne določa izčrpno jezikovne ureditve za EPEU. Člen 118, drugi odstavek, PDEU namreč ne zahteva, da Svet harmonizira vse vidike jezikovne ureditve pravic intelektualne lastnine, ustvarjenih na podlagi prvega odstavka tega člena.

73

Glede člena 4 izpodbijane uredbe je treba ugotoviti, da spada neposredno na področje jezikovne ureditve EPEU, ker določa posebna pravila, ki urejajo prevode za EPEU v specifičnem okviru spora. Ker jezikovno ureditev EPEU urejajo vse določbe izpodbijane uredbe, zlasti členi 3, 4 in 6, ki se nanašajo na posebne situacije, člena 4 te uredbe glede pravne podlage namreč ni mogoče ločiti od ostalih določb te uredbe.

74

Glede na zgornje preudarke je treba zavrniti trditev Kraljevine Španije, da člen 118, drugi odstavek, PDEU ne more biti pravna podlaga za člen 4 izpodbijane uredbe.

75

Zato je treba tretji tožbeni razlog zavrniti.

76

Kraljevina Španija trdi, da je Svet kršil načelo pravne varnost. Najprej, z izpodbijano uredbo naj bi bile omejene možnosti informiranja gospodarskih subjektov, saj naj bi bil spis EPEU objavljen le v jeziku postopka, ne pa tudi drugih uradnih jezikih EPU. Dalje, v njej naj ne bi bila navedena ureditev, zlasti jezikovna, za podelitev EPEU. Poleg tega naj v njej v okviru upravljanja sistema nadomestil ne bi bila navedena najvišja meja stroškov niti način njene določitve. Določbe člena 4 izpodbijane uredbe naj bi tudi ne zadoščale za omilitev neobstoja informacij glede EPEU. Prevod EPEU, predložen v primeru spora, naj bi namreč bil brez pravne veljave, ta določba pa naj ne bi določala konkretnih posledic predpostavke, da je kršitelj ravnal v dobri veri. Nazadnje, sistem strojnega prevajanja naj ob sprejetju izpodbijane uredbe ne bi obstajal, pa tudi nobenega zagotovila naj ne bi bilo, da bi lahko deloval na področju, na katerem je prevajalska natančnost nujna.

77

Svet meni, da Kraljevina Španija s svojimi trditvami ne upošteva načel posredne uprave in subsidiarnosti, na katerih temelji pravo Unije. Z izpodbijano uredbo naj bi bila državam članicam prepuščena skrb za konkretno ureditev vidikov, kot so sistem nadomestil ali strojni prevodi. Načelo pravne varnosti naj bi ne zahtevalo, da se vsa pravila do najmanjših podrobnosti določijo v temeljni uredbi, saj lahko nekatera pravila določijo države članice ali so opredeljena v delegiranih ali izvedbenih aktih. Poleg tega naj bi člen 4(4) te uredbe določal bistvene elemente in merila v zvezi s tem, kako naj nacionalno sodišče te elemente uporabi.

78

Intervenienti se strinjajo s trditvami Sveta.

79

V skladu z ustaljeno sodno prakso načelo pravne varnosti zahteva, da so pravna pravila jasna, natančna in imajo predvidljive učinke, da se lahko zadevne osebe znajdejo v položajih in pravnih razmerjih, ki izhajajo iz pravnega reda Unije (glej sodbi France Télécom/Komisija, C‑81/10 P, EU:C:2011:811, točka 100 in navedena sodna praksa, in LVK – 56, C‑643/11, EU:C:2013:55, točka 51).

80

Prvič, Kraljevina Španija s trditvijo, da naj bi bile z izpodbijano uredbo omejene možnosti informiranja gospodarskih subjektov, dejansko izpodbija jezikovno ureditev, ki jo določa navedena uredba, in sicer ker ne določa prevoda za EPEU v vse uradne jezike Unije. Takšna trditev pa je bila zavrnjena že ob presoji prvega tožbenega razloga.

81

Drugič, glede trditve, da naj bi v izpodbijani uredbi ne bila navedena ureditev, zlasti jezikovna, za podelitev enotnega učinka, je treba ugotoviti, da je na podlagi povezanega besedila upoštevnih določb te uredbe in Uredbe št. 1257/2012 mogoče izključiti kakršno koli kršitev načela pravne varnosti.

82

Člen 3(2) izpodbijane uredbe namreč določa, da se zahtevek za enotni učinek iz člena 9 Uredbe št. 1257/2012 predloži v jeziku postopka. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je jezik postopka v členu 2(b) izpodbijane uredbe opredeljen kot jezik postopka, ki se uporablja v postopkih pred EPU, kakor je opredeljeno v členu 14(3) EPK.

83

V skladu s členom 3(1) Uredbe št. 1257/2012 mora biti enotni učinek registriran v registru enotnega patentnega varstva, pri čemer v skladu s členom 2(e) te uredbe tak register tvori del evropskega patentnega registra, ki ga vodi EPU. V skladu s členom 14(8) pa so vpisi v evropski patentni register v treh uradnih jezikih EPU.

84

Tretjič, glede zatrjevanega neobstoja najvišje meje stroškov ali načina določitve te najvišje meje zadošča ugotoviti, da – kot je poudaril generalni pravobranilec v bistvenem v točkah 110 in 111 sklepnih predlogov – v skladu s členom 9(2) Uredbe št. 1257/2012 sodelujoče države članice kot države pogodbenice EPK zagotovijo upravljanje in nadzor nad dejavnostmi, povezanimi z nalogami iz člena 9(1) te uredbe, ter da zato ustanovijo ožji odbor upravnega sveta Evropske patentne organizacije v smislu člena 145 EPK, tako da je odločitev v zvezi z najvišjo mejo stroškov ali načinom določitve te najvišje meje prepuščena sodelujočim državam članicam, ki delujejo v okviru tega ožjega upravnega sveta. Zato v zvezi s tem ni mogoče ugotoviti nobene kršitve načela pravne varnosti.

85

Četrtič, okoliščina, da ima pravne učinke le patent v jeziku, v katerem je bil izdan, tega učinka pa nima prevod, ki ga je na podlagi člena 4 izpodbijane uredbe treba zagotoviti v primeru spora, ne ustvarja nobene pravne negotovosti, ker zadevnemu gospodarskemu subjektu omogoča, da z gotovostjo ve, kateri jezik šteje za verodostojen za namene ocene varstva, ki ga podeljuje EPEU.

86

Petič, neobstoj navedb o konkretnih posledicah predpostavke, da je domnevni kršitelj ravnal v dobri veri, prav tako ne krši načela pravne varnosti. Nasprotno, kot izhaja iz uvodne izjave 9 izpodbijane uredbe, ta okoliščina pristojnemu sodišču omogoča, da oceni okoliščine posameznega primera in da med drugim upošteva, ali je domnevni kršitelj malo ali srednje veliko podjetje, ki posluje le na lokalni ravni, jezik postopka pred EPU in v prehodnem obdobju prevod, predložen skupaj z zahtevkom za enotni učinek.

87

Šestič, glede trditev Kraljevine Španije o neobstoju zagotovil za dobro delovanje sistema strojnega prevajanja, ki naj bi ne bil na voljo v času sprejetja izpodbijane uredbe, je treba poudariti, da je to, kar se dejansko izpodbija, izbira zakonodajalca Unije, da je določil prehodno obdobje dvanajstih let za vzpostavitev komponente jezikovne ureditve, in sicer strojnega prevajanja patentnih prijav in spisov v vse uradne jezike Unije. Vendar pa tudi če drži, da zagotovila za dobro delovanje navedenega sistema, ki bi bil na voljo ob koncu prehodnega obdobja, ni, to ne zadošča, da bi se razglasila ničnost izpodbijane uredbe zaradi kršitve načela pravne varnosti, saj takega zagotovila ni mogoče dati. Zato je trditev Kraljevine Španije treba zavrniti kot brezpredmetno.

88

V teh okoliščinah ni mogoče ugotoviti nobene kršitve načela pravne varnosti.

89

Zato je treba četrti tožbeni razlog zavrniti.

90

Kraljevina Španija trdi, da je člen 7 izpodbijane uredbe v nasprotju z načelom avtonomije prava Unije, saj razlikuje med, prvič, začetkom veljavnosti te uredbe, in drugič, uporabo te uredbe – pri čemer je kot datum določen 1. januar 2014 – ob čemer je navedeno, da bo ta datum prenesen, če še ne bo začel veljati Sporazum o ESP v skladu s členom 89(1) tega sporazuma. V obravnavani zadevi naj bi bila pogodbenicam Sporazuma o ESP podeljena pristojnost določitve datuma začetka veljavnosti predpisa Unije, s čimer naj bi izvajale njeno pristojnost. Kraljevina Španija dodajo, da so primeri zakonodajne prakse, ki jih navaja Sklep, brezpredmetni.

91

Svet trdi, da iz povezanega besedila uvodnih izjav 9, 24 in 25 Uredbe št. 1257/2012 izhaja, da se je zakonodajalec Unije odločil za politično izbiro – s katero je želel zagotoviti dobro delovanje EPEU, usklajenost sodne prakse in s tem pravno varnost ter dobro stroškovno učinkovitost za imetnike patentov – da bo EPEU navezal na delovanje ločenega sodnega organa, ki bi ga bilo treba ustanoviti pred izdajo prvega EPEU. V zvezi s tem naj ne bi bilo nobene pravne ovire za vzpostavitev povezave med EPEU in Enotnim sodiščem za patente, ki naj bi bila dovolj utemeljena v uvodnih izjavah 24 in 25 Uredbe št. 1257/2012. Tudi sicer naj bi v zakonodajni praksi obstajalo več primerov povezave med uporabo akta Unije in s tem aktom nepovezanim dogodkom.

92

Intervenienti se strinjajo s stališči Sveta.

93

Poudariti je treba, da člen 7(2) izpodbijane uredbe določa, da se „[uporablja] od 1. januarja 2014 ali od dneva začetka veljavnosti sporazuma o enotnem patentnem sodišču, karkoli nastopi pozneje“.

94

V skladu s sodno prakso Sodišča neposredna uporaba uredbe, določena v členu 288, drugi odstavek, PDEU, pomeni, da za njeno uveljavitev in uporabo v korist tistih, ki jih ureja, ali proti njim ni potreben nikakršen predpis, s katerim bi bila sprejeta v nacionalno pravo, razen če zadevna uredba državam članicam dopušča, da same sprejmejo zakonske, regulativne, upravne in finančne ukrepe, zato da bi zagotovile uporabo določb te uredbe (glej sodbi Bussone, 31/78, EU:C:1978:217, točka 32, in ANAFE, C‑606/10, EU:C:2012:348, točka 72 in navedena sodna praksa).

95

To velja v obravnavani zadevi, saj je zakonodajalec Unije sam prepustil državam članicam, da za zagotovitev uporabe določb izpodbijane uredbe lahko same, prvič, v pravnem okviru, ki ga določi EPK, sprejmejo več ukrepov, in drugič, ustanovijo Enotno patentno sodišče, ki je – kot je navedeno v uvodnih izjavah 24 in 25 Uredbe št. 1257/2012, ključno za zagotovitev ustreznega delovanja evropskega patenta z enotnim učinkom, doslednosti sodne prakse in s tem pravne varnosti ter stroškovne učinkovitosti za imetnike patentov.

96

Iz zgoraj navedenih preudarkov izhaja, da je treba peti tožbeni razlog zavrniti.

97

Glede na vse zgornje preudarke je treba zavrniti tožbo v celoti, prav tako pa predlog za razglasitev delne ničnosti izpodbijane uredbe, ki ga je Kraljevina Španija podala podredno.

98

V skladu s členom 138(1) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Svet je predlagal, naj se Kraljevini Španiji naloži plačilo stroškov, in ker ta s tožbenimi razlogi ni uspela, se ji naloži plačilo njenih stroškov in stroškov, ki jih je priglasil Svet.

99

Na podlagi člena 140(1) tega poslovnika države članice in institucije, ki so intervenirale v sporu, nosijo svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: