—

za Caisse nationale des prestations familiales A. Rodesch in R. Jazbinsek, odvetnika,

—

za U. Wiering in M. Wieringa G. Pierret in S. Coï, odvetnika,

—

za Evropsko komisijo D. Martin in V. Kreuschitz, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 1(u)(i), 4(1)(h) in 76 Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, kakor je bila spremenjena in posodobljena z Uredbo Sveta (ES) št. 118/97 z dne 2. decembra 1996 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 83) in kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1606/98 z dne 29. junija 1998 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 308, v nadaljevanju: Uredba št. 1408/71), in člena 10(1)(b)(i) Uredbe Sveta (EGS) št. 574/72 z dne 21. marca 1972 o določitvi postopka za izvajanje Uredbe št. 1408/71 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 83), kakor je bila spremenjena in posodobljena z Uredbo št. 118/97 (v nadaljevanju: Uredba št. 574/72).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Caisse nationale des prestations familiales (nacionalni zavod za družinske dajatve, v nadaljevanju: CNPF) ter U. Wiering in M. Wieringom, nemškima državljanoma, ki delata v Nemčiji oziroma v Luksemburgu, zaradi zavrnitve CNPF, da jima plača izravnalni dodatek za družinske dodatke za njuna otroka.

3

Prva, peta, osma in deseta uvodna izjava Uredbe št. 1408/71 se glasijo:

„ker določbe za koordinacijo nacionalnih zakonodaj na področju socialne varnosti sodijo v okvir svobodnega gibanja delavcev, ki so državljani držav članic, in bi morale prispevati k izboljšanju njihovega življenjskega standarda in pogojev zaposlovanja;

[…]

ker je v okviru te koordinacije znotraj Skupnosti delavcem, ki živijo v državah članicah, in njihovim vzdrževanim družinskim članom ter preživelim osebam nujno zajamčiti enako obravnavanje v različnih nacionalnih zakonodajah;

[…]

ker mora za zaposlene in samozaposlene osebe, ki se gibljejo v Skupnosti, veljati sistem socialne varnosti le ene države članice, da bi se preprečilo prekrivanje nacionalnih zakonodaj, ki se uporabljajo, in zapleti, ki lahko iz tega izhajajo;

[…]

ker [da] bi vsem delavcem, ki delajo na ozemlju ene države članice čim bolj učinkovito zagotovili enako obravnavanje, bi bilo praviloma primerno določiti kot zakonodajo, ki se uporablja, zakonodajo tiste države članice, v kateri je oseba zaposlena ali samozaposlena“.

4

Člen 1 te uredbe določa opredelitve pojmov, ki se uporabljajo na področju, ki ga ta uredba ureja.

5

Člen 1(u) navedene uredbe določa:

6

Člen 4(1)(h) iste uredbe določa, da se ta uredba uporablja za vso zakonodajo v zvezi s področji socialne varnosti, ki se nanašajo na družinske dajatve.

7

Člen 12(1) Uredbe št. 1408/71 določa:

„Ta uredba ne daje niti ne ohranja pravice do več dajatev iste vrste za isto dobo obveznega zavarovanja. […]“

8

Člen 13 te uredbe z naslovom „Splošna pravila“ določa:

„1.   Ob upoštevanju členov 14c in 14f se za osebe, za katere velja ta uredba, uporablja zakonodaja samo ene države članice. Zakonodaja, ki se uporabi, se določi v skladu z določbami tega naslova.

2.   V skladu s členi 14 do 17:

[…]“

9

Člen 73 navedene uredbe določa:

„Zaposlena ali samozaposlena oseba, za katero velja zakonodaja države članice, je za svoje družinske člane, ki stalno prebivajo v drugi državi članici, upravičena do družinskih dajatev, ki jih določa zakonodaja prve države, kot če bi ti stalno prebivali v tej državi, v skladu z določbami Priloge VI.“

10

Člen 76 te uredbe določa:

„1.   Kadar se v istem obdobju, za istega družinskega člana in zaradi opravljanja poklicne dejavnosti, družinske dajatve dodeljujejo po zakonodaji države članice, na ozemlju katere družinski člani stalno prebivajo, upravičenost do družinskih dajatev v skladu z zakonodajo druge države članice miruje do višine zneska, ki ga določa zakonodaja prve države članice, po potrebi v skladu s členom 73 ali 74.

2.   Če v državi članici, na katere ozemlju družinski člani stalno prebivajo, zahtevek za družinske dajatve ni vložen, lahko pristojni nosilec druge države članice uporablja določbe odstavka 1, kot če bi bile dajatve dodeljene v prvi državi članici.“

11

V členih od 7 do 10a Uredbe št. 574/72 so navedena podrobna pravila za izvajanje člena 12 Uredbe št. 1408/71.

12

Člen 10(1) Uredbe št. 574/72 določa:

13

Po eni strani je treba poudariti, da je Uredbo št. 1408/71 zamenjala Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 72), po drugi strani pa, da je bila Uredba št. 574/72 zamenjana z Uredbo (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe št. 883/2004 (UL L 284, str. 1), pri čemer sta ti novi uredbi začeli veljati 1. maja 2010 v skladu s členom 91 Uredbe št. 883/2004 in členom 97 Uredbe št. 987/2009. Vendar glede na čas dejanskega stanja v zadevi iz postopka v glavni stvari zanj še vedno veljata uredbi št. 1408/71 in št. 574/72.

14

Sodišče je na podlagi člena 101 Poslovnika predložitvenemu sodišču 15. marca 2013 poslalo zahtevo za podrobnejše podatke. Predložitveno sodišče je bilo pozvano, naj podrobneje opiše luksemburške družinske dajatve iz postopka v glavni stvari in pogoje za njihovo dodelitev. Predložitveno sodišče je z dopisom z dne 29. aprila 2013 med drugim navedlo, da so luksemburške družinske dajatve v postopku v glavni stvari družinski dodatki (v nadaljevanju: luksemburški družinski dodatki), kar velja tudi za dodatek za šolanje, in Sodišču posredovalo besedilo določb luksemburškega prava, ki ureja dodelitev teh dajatev. Pripomnilo je tudi, da nadomestilo za starševski dopust ni predmet spora, ki poteka pred njim, ker je bila zahteva U. Wiering in M. Wieringa v zvezi s tem nadomestilom razglašena za nedopustno.

15

V skladu s podatki, ki jih je posredovalo predložitveno sodišče, člen 269, prvi odstavek, luksemburškega zakonika o socialni varnosti določa:

„Pod pogoji, določenimi v tem poglavju, je do družinskih dodatkov upravičen

[…]“

16

V skladu s členom 271, prvi odstavek, tega zakonika pravica do dodatkov velja od meseca rojstva otroka do dopolnjenega osemnajstega leta. V skladu s členom 271, tretji odstavek, istega zakonika se pravica do družinskih dodatkov ohrani največ do dopolnjenega sedemindvajsetega leta starosti za dijake srednjih in srednjih strokovnih šol, ki se redno šolajo.

17

Člen 299 luksemburškega zakonika o socialni varnosti določa:

„(1)   Dodatek za šolanje se na zahtevo dodeli vsaki osebi, ki:

(2)   Z odstopanjem od pogoja, določenega v odstavku 1(c), lahko za dodatek zaprosi vsaka oseba, ki opravlja eno ali več poklicnih dejavnosti ali prejema nadomestni dohodek in ki ima ne glede na trajanje opravljanja dela skupaj z zakoncem, ki ne živi ločeno, ali osebo, s katero živi v skupnem gospodinjstvu, dohodek, ki po odbitku prispevkov za socialno varnost ne presega:

(3)   Z odstopanjem od pogojev, predvidenih v odstavkih 1(c) in 2, lahko za polovični dodatek za šolanje ne glede na svoj dohodek zaprosi vsaka oseba, ki

[…]“

18

Člen 302 tega zakonika določa:

„Dodatek za šolanje se plačuje od prvega dne meseca, ki sledi bodisi poteku porodniškega dopusta ali dopusta za posvojitev bodisi poteku osmega tedna po rojstvu.

Izplača se v mesecu, za katerega se dolguje.

Dodatek preneha prvi dan meseca, ki sledi mesecu, v katerem je otrok dopolnil dve leti.

Z odstopanjem od prejšnjega odstavka se:

V primeru večkratne posvojitve otrok različnih starosti se zgornja starostna meja uporablja glede na najmlajšega posvojenega otroka.

Dodatek se ohrani tudi v korist vsakogar, ki v svojem gospodinjstvu vzgaja otroka, starega manj kot štiri dopolnjena leta, za katerega se izplačuje posebni dodatek, določen v členu 272(4).

Pravica do dodatka preneha, če pogoji za dodelitev, določeni v tem poglavju, niso več izpolnjeni.“

19

Člen 303 tega zakonika določa:

„Dodatek za šolanje je določen v višini 485,01 EUR na mesec, ne glede na število otrok, ki se vzgajajo v istem gospodinjstvu. V primeru uporabe pragov iz člena 299(2) se dodatek zniža, če vsota dohodkov po odbitku prispevkov za socialno varnost in dodatka za šolanje presega navedene pragove.“

20

Člen 304 luksemburškega zakonika o socialni varnosti določa:

„Dodatek za šolanje miruje do zneska vseh istovrstnih dajatev drugih držav (neluksemburških), ki jih je treba izplačati za istega otroka ali iste otroke.

[N]i ga treba izplačati, če je eden od staršev v zvezi z istim otrokom ali istimi otroki upravičen do nadomestila za starševski dopust, določenega v poglavju VI te knjige, ali dajatve druge države, ki se izplača iz naslova starševskega dopusta. […]“

21

Sodišče je 19. marca 2013 nemško vlado pozvalo, naj med drugim pojasni cilje in pogoje podelitve „Kindergeld“ in „Elterngeld“. Nemška vlada je z dopisom z dne 17. aprila 2013 Sodišču predložila informacije o teh dajatvah.

22

Iz teh informacij je razvidno, da je „Kindergeld“ eden od vidikov davčne kompenzacije družinskih stroškov, kot je določena v členu 31 zakona o dohodnini (Einkommensteuergesetz, v nadaljevanju: EStG).

23

Kot je določeno v tej določbi, je „Kindergeld“ namenjen kritju družinskih stroškov in s tem zagotavljanju minimalnega življenjskega standarda otroku.

24

V skladu s členom 62(1) EStG mora imeti upravičenec, to je praviloma eden od staršev, stalno ali običajno prebivališče v Nemčiji ali mora biti neomejeno davčno zavezan v Nemčiji oziroma mora biti obravnavan kot tak. Na podlagi člena 63(1) EStG mora imeti otrok stalno ali običajno prebivališče v eni od držav članic Evropske unije, v Švici, na Islandiji, v Lihtenštajnu ali na Norveškem.

25

V skladu s členom 32(4) EStG se za „Kindergeld“ brez kakršnih koli drugih pogojev upošteva otrok do dopolnjenega osemnajstega leta starosti ali do dopolnjenega enaindvajsetega leta starosti, če ni v delovnem razmerju in je prijavljen na nacionalnem zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve, oziroma do dopolnjenega petindvajsetega leta starosti, če se šola ali je na priznanem prostovoljnem služenju vojaškega roka, če pa gre za invalida s fizično ali duševno okvaro, ki ni sposoben sam skrbeti zase, pa starostne omejitve ni.

26

V skladu s prvim stavkom člena 66(1) EStG „Kindergeld“ znaša 184 EUR mesečno za vsakega od prvih dveh otrok, 190 EUR za tretjega otroka in 215 EUR za vsakega naslednjega otroka neodvisno od dohodkov in premoženja članov družine.

27

V skladu s členom 1(1) zveznega zakona o „Elterngeld“ in starševstvu (Bundeselterngeld- und Elternzeitgesetz, v nadaljevanju: BEEG) je do „Elterngeld“ upravičena vsaka oseba s stalnim ali običajnim prebivališčem v Nemčiji, ki živi s svojim otrokom v skupnem gospodinjstvu, zanj skrbi in ga vzgaja ter bodisi ne opravlja poklicne dejavnosti bodisi opravlja poklicno dejavnost s krajšim delovnim časom. „Elterngeld“ se na podlagi člena 4(1) BEEG lahko izplačuje od rojstva do 14. meseca starosti otroka.

28

Na podlagi člena 2(1) BEEG „Elterngeld“ znaša 67 % dohodka, ki ga je oseba ustvarila s poklicno dejavnostjo, ki jo je opravljala pred rojstvom otroka. Izplača se v višini mesečnega zneska do največ 1800 EUR za polne mesece, ko upravičenec ni prejemal dohodkov iz poklicne dejavnosti.

29

Če so bili dohodki iz poklicne dejavnosti pred rojstvom nižji od 1000 EUR, se ta delež v skladu s prvim stavkom člena 2(2) BEEG za vsaka 2 EUR pod tem dohodkom 1000 EUR poveča za 0,1 % do 100 %. Če so bili dohodki iz poklicne dejavnosti pred rojstvom višji od 1200 EUR, se delež 67 % v skladu z drugim stavkom člena 2(2) BEEG za vsaka 2 EUR nad tem dohodkom 1200 EUR zmanjša za 0,1 % do 65 %. „Elterngeld“ v skladu s prvim stavkom člena 2(4) BEEG znaša najmanj 300 EUR mesečno, in to na podlagi drugega stavka člena 2(4) tega zakona, tudi če upravičenec pred rojstvom otroka ni prejemal nobenega dohodka iz poklicne dejavnosti.

30

Na podlagi prvega stavka člena 2a(1) BEEG se znesek „Elterngeld“, če upravičenec živi v skupnem gospodinjstvu z dvema otrokoma, ki še nista dopolnila treh let, ali s tremi otroki ali več, ki še nimajo šest let, poveča za 10 %, pri čemer to povečanje ne more biti nižje od minimalnega zneska 75 EUR. Na podlagi prvega stavka člena 2a(4) BEEG se v primeru večkratnih rojstev znesek „Elterngeld“ poveča za 300 EUR za drugega in vsakega naslednjega otroka.

31

U. in M. Wiering s svojima otrokoma živita v Trierju (Nemčija). Iz spisa, predloženega Sodišču, je razvidno, da je M. Wiering zaposlen v Luksemburgu, njegova žena pa kot uradnica dela v Nemčiji.

32

M. Wiering je 12. oktobra 2007 od CNPF zahteval izplačilo družinskih dodatkov za svoja otroka.

33

Upravni odbor CNPF je U. Wiering in M. Wieringu zavrnil izplačilo izravnalnega dodatka v zvezi z družinskimi dajatvami, dolgovanimi za njuna otroka, ki ustreza razliki med dajatvami, določenimi z luksemburškim pravom, in tistimi, ki se izplačujejo na podlagi zakonodaje države članice stalnega prebivališča, z obrazložitvijo, da znesek zadnjih, in sicer „Kindergeld“ in „Elterngeld“, za obdobje med 1. julijem 2007 in 31. majem 2008 presega dajatve po luksemburškem pravu, to je družinske dodatke in dodatek za šolanje.

34

Conseil arbitral des assurances sociales je s sodbo z dne 31. julija 2009 tožbo U. Wiering in M. Wieringa zoper odločbo upravnega odbora CNPF zavrnilo kot neutemeljeno.

35

Conseil supérieur de la sécurité sociale je na pritožbo U. Wiering in M. Wieringa s sodbo z dne 16. marca 2011 spremenilo to sodbo in razsodilo, da imata U. in M. Wiering pravico do izplačila izravnalnega dodatka za svoja otroka za navedeno obdobje. Conseil supérieur de la sécurité sociale je menilo, da je „Elterngeld“ družinska dajatev, ki se plačuje članu družine, ki skrbi za vzgojo otrok, in ne samim otrokom. Menilo je, da te dajatve zato ni mogoče upoštevati za določitev izravnalnega dodatka, ki se izplača zaposlenemu iz naslova družinskih dodatkov, ki jih dobiva za račun svojih otrok, saj se za določitev tega izravnalnega dodatka upoštevajo samo družinske dajatve, dolgovane za istega družinskega člana, ne pa tiste, ki so dolgovane za druge družinske člane.

36

CNPF je vložil kasacijsko pritožbo zoper to sodbo in navedel štiri kasacijske razloge. Drugi, tretji in četrti se nanašajo na kršitev, zavrnitev uporabe oziroma napačno razlago členov 10(1)(b)(i) in 10(3) Uredbe št. 574/72 ter člena 76(1) Uredbe št. 1408/71.

37

CNPF conseil supérieur de la sécurité sociale v zvezi s sodbo očita, da se pri izračunu izravnalnega dodatka ni upošteval „Elterngeld“ in da so se tako kršile te določbe.

38

Predložitveno sodišče dvomi o tem, ali je treba za izračun izravnalnega dodatka upoštevati samo istovrstne družinske dajatve ali pa vse družinske dajatve, ki jih prejema družina delavca migranta. Cour de cassation je v teh okoliščinah prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je za izračun izravnalnega dodatka, ki ga morebiti mora izplačati pristojni organ države članice, v kateri je oseba zaposlena, v skladu s členi 1(u)(i), 4(1)(h) in 76 Uredbe [št. 1408/71] in členom [10(1)(b)(i)] Uredbe [št. 574/72] kot istovrstne družinske dajatve treba upoštevati vse dajatve, ki jih dobiva družina delavca migranta v državi prebivališča, v tem primeru ‚Elterngeld‘ in ‚Kindergeld‘, ki ju določa nemška zakonodaja?“

39

Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člene 1(u)(i), 4(1)(h) in 76 Uredbe št. 1408/71 in člen 10(1)(b)(i) Uredbe št. 574/72 razlagati tako, da je treba za izračun izravnalnega dodatka, ki ga je morebiti treba izplačati delavcu migrantu v državi članici njegove zaposlitve, kot istovrstne dajatve upoštevati vse družinske dajatve, ki jih dobiva družina tega delavca na podlagi zakonodaje države članice stalnega prebivališča, v tem primeru „Elterngeld“ in „Kindergeld“, ki ju določa nemška zakonodaja.

40

Najprej je treba spomniti, da člen 73 Uredbe št. 1408/71, ki določa, da je delavec, za katerega velja zakonodaja države članice, za svoje družinske člane, ki stalno prebivajo v drugi državi članici, upravičen do družinskih dajatev, ki jih določa zakonodaja prve države, kot če bi ti stalno prebivali v tej državi, čeprav je splošno pravilo na področju družinskih dajatev, ni absolutno pravilo (glej v tem smislu sodbo Schwemmer, C‑16/09, EU:C:2010:605, točki 41 in 42).

41

Ugotoviti je namreč treba, da v skladu s členom 12 Uredbe št. 1408/71 ta uredba ne daje niti ne ohranja pravice do več dajatev iste vrste za isto dobo obveznega zavarovanja.

42

Če obstaja verjetnost prekrivanja pravic, določenih z zakonodajo države stalnega prebivališča, s pravicami, določenimi z zakonodajo države zaposlitve, je tako treba člen 73 te uredbe upoštevati glede na določbe o preprečevanju prekrivanja iz te uredbe in Uredbe št. 574/72, in sicer zlasti s členom 76 Uredbe št. 1408/71 in členom 10 Uredbe št. 574/72 (glej v tem smislu sodbo Schwemmer, EU:C:2010:605, točki 43 in 44).

43

Iz spisa, predloženega Sodišču, je razvidno, da v zadevi v postopku v glavni stvari zakonodaja države članice stalnega prebivališča U. Wiering in M. Wieringa, to je Zvezna republika Nemčija, daje pravico do družinskih dajatev, ki se obravnavajo v zadevi v glavni stvari, če je stalno ali običajno prebivališče v tej državi članici, in ne „zaradi opravljanja poklicne dejavnosti“, kakor je to določeno v členu 76 Uredbe št. 1408/71, da se lahko uporabi. Konkretno je pogoj za „Elterngeld“ stalno ali običajno prebivališče v Nemčiji ter neopravljanje poklicne dejavnosti oziroma njeno neopravljanje s polnim delovnim časom, in to kljub temu, da se znesek te dajatve praviloma izračuna na podlagi prejšnjih dohodkov iz poklicne dejavnosti.

44

Zato se člen 76 ne uporabi v primeru, kakršen je ta, ki se obravnava v zadevi v glavni stvari (glej v tem smislu sodbi Dodl in Oberhollenzer, C‑543/03, EU:C:2005:364, točka 53, in Schwemmer, EU:C:2010:605, točka 46).

45

Nasprotno pa je primer, v katerem pravica do družinskih dajatev v državi članici stalnega prebivališča ni odvisna od zavarovanja, zaposlitve ali samozaposlitve, temveč je zanjo postavljen pogoj stalnega prebivališča, zajet v členu 10 Uredbe št. 574/72.

46

V skladu s pravilom o preprečevanju prekrivanja iz člena 10(1)(a) te uredbe dodatki, ki jih izplačuje država članica zaposlitve, prevladajo nad dodatki, ki jih izplačuje država članica stalnega prebivališča, ki zato mirujejo. Vendar v primeru, da se poklicna dejavnost opravlja v zadnjenavedeni državi, člen 10(1)(b)(i) te uredbe določa obratno rešitev, in sicer da pravica do dodatkov, ki jih izplačuje država članica stalnega prebivališča, prevlada nad pravico do dodatkov, ki jih izplačuje država članica zaposlitve, ki tako mirujejo.

47

Tako je Sodišče presodilo, da opravljanje poklicne dejavnosti s strani osebe, ki skrbi za otroke, še posebej s strani zakonca upravičenca do dajatev v smislu člena 73 Uredbe št. 1408/71, v državi članici stalnega prebivališča otrok, v skladu s členom 10 Uredbe št. 574/72 povzroči mirovanje pravice do dodatkov, določenih v navedenem členu 73, do višine dodatkov enake narave, ki jih država članica stalnega prebivališča dejansko izplača, in to ne glede na to, kdo je neposredni upravičenec do družinskih dodatkov, ki ga določa država članica stalnega prebivališča (glej v tem smislu sodbi Dodl in Oberhollenzer, EU:C:2005:364, točka 59, in Weide, C‑153/03, EU:C:2005:428, točka 30).

48

Glede tega se zainteresirani, ki so bili zastopani na obravnavi, strinjajo, da U. Wiering ni izgubila svojega statusa uradnice v Nemčiji v obdobju, v katerem je bila upravičena do „Elterngeld“, kar pa mora predložitveno sodišče kljub temu preveriti. Če je to bilo tako, bi bila določba o preprečevanju prekrivanja, ki bi se uporabila v postopku v glavni stvari – če bi se lahko štelo, da je U. Wiering v zadevnem obdobju v Nemčiji opravljala poklicno dejavnost – člen 10(1)(b)(i) Uredbe št. 574/72.

49

Iz tega sledi – s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče – da je bila Zvezna republika Nemčija država članica, ki je bila prvenstveno pristojna za izplačevanje družinskih dajatev U. Wiering in M. Wieringu za obdobje, ki se obravnava v zadevi v glavni stvari, tako da imata zadnja pravico, da jima pristojni organ v državi članici zaposlitve M. Wieringa, in sicer CNPF, izplača samo morebiten izravnalni dodatek, ki je enak razliki med zneskom dajatev, določenih z luksemburškim pravom, in zneskom dajatev, prejetih v Nemčiji (glej v tem smislu sodbo McMenamin, C‑119/91, EU:C:1992:503, točka 26).

50

Poleg tega je treba ugotoviti, da se opredelitev različnih dajatev, ki se obravnavajo v postopku v glavni stvari, za družinske dajatve ni izpodbijala.

51

Zato je treba ugotoviti, ali – kot to poudarja CNPF – v okviru izračuna izravnalnega dodatka, ki se zahteva v primeru, kot je ta, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, člen 10(1)(b)(i) Uredbe št. 574/72 zahteva, da se upoštevajo vse družinske dajatve, prejete v državi članici stalnega prebivališča družine delavca migranta.

52

Kakor je generalni pravobranilec poudaril v točki 52 sklepnih predlogov, se, ker je člen 12 Uredbe št. 1408/71 vključen v naslov I te uredbe v zvezi s splošnimi določbami, načela, ki jih določa ta določba, uporabljajo za prednostna pravila v primeru prekrivanja upravičenosti do družinskih dajatev ali družinskih dodatkov, ki so določena v členu 76 te uredbe in členu 10 Uredbe št. 574/72.

53

Ugotoviti je treba, da na podlagi člena 12 Uredbe št. 1408/71 samo pravica do prejemanja več dajatev iste vrste za isto dobo pomeni neupravičeno prekrivanje.

54

Glede tega je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da je treba neodvisno od posebnosti različnih nacionalnih zakonodaj šteti, da so dajatve socialne varnosti iste vrste, če so njihovi predmet in cilj ter tudi osnova za izračun in pogoji za dodelitev enaki. Zgolj formalnih značilnosti pa, nasprotno, ni mogoče šteti za pomembne dejavnike razvrstitve dajatev (glej zlasti sodbi Valentini, 171/82, EU:C:1983:189, točka 13, in Knoch, C‑102/91, EU:C:1992:303, točka 40).

55

Vendar je Sodišče dodalo, da bi zaradi številnih razlik med nacionalnimi sistemi socialne varnosti zahteva po popolni enakosti pri osnovi za izračun ali pogojih za dodelitev povzročila, da bi bila uporaba prepovedi prekrivanja iz člena 12 Uredbe št. 1408/71 bistveno manjša. Tak učinek bi bil v nasprotju s ciljem take prepovedi, ki je preprečiti neupravičeno prekrivanje socialnih dajatev (glej sodbo Knoch, EU:C:1992:303, točka 42).

56

Sodišče je prav tako presodilo, da je iz besedila te določbe razvidno, da ne gre za prekrivanje samo takrat, kadar je ena oseba hkrati upravičena do dveh različnih družinskih dajatev, ampak tudi takrat, kadar sta do takih dajatev upravičeni različni osebi, v obravnavanem primeru oba od staršev, za istega otroka. Smisel določb Uredbe št. 1408/71, ki urejajo prekrivanje družinskih dajatev, in rešitve, ki so za to predvidene, namreč kažejo na to, da je namen zadevne določbe preprečiti, da so lahko tako neposredni upravičenec do družinske dajatve, to je delavec, kot tudi njeni posredni upravičenci, to so člani njegove družine, hkrati upravičeni do dveh dajatev iste vrste (glej v tem smislu sodbo Dammer, C‑168/88, EU:C:1989:652, točki 10 in 12).

57

Dodati je treba, da se Uredba št. 1408/71 po eni strani nanaša na „družinske dajatve“, opredeljene v členu 1(u)(i) te uredbe, in po drugi strani na „družinske dodatke“, ki tvorijo eno kategorijo „družinskih dajatev“ in so opredeljeni v členu 1(u)(ii) te uredbe.

58

Iz navedenega je razvidno, da različne družinske dajatve, do katerih je lahko upravičen delavec migrant na podlagi zakonodaje države članice zaposlitve, in tiste, ki jih ta delavec ali člani njegove družine prejemajo na podlagi zakonodaje države članice stalnega prebivališča, niso nujno dajatve „iste vrste“ v smislu člena 12 Uredbe št. 1408/71.

59

Čeprav so namreč te družinske dajatve v skladu s členom 1(u)(i) te uredbe namenjene kritju družinskih stroškov, pa nimajo nujno vse istega specifičnega namena niti istih značilnosti ali upravičencev.

60

Poleg tega so samo nekatere od njih družinski dodatki v smislu člena 1(u)(ii) te uredbe.

61

Tako je treba za uporabo določbe o preprečevanju prekrivanja iz člena 10(1)(b)(i) Uredbe št. 574/72 v okviru izračuna izravnalnega dodatka, do katerega je morebiti upravičen delavec migrant v državi članici zaposlitve, med različnimi družinskimi dajatvami, do katerih ima ta delavec pravico na podlagi zakonodaje te države, in tistimi, ki jih ta delavec ali člani njegove družine prejemajo na podlagi zakonodaje države članice stalnega prebivališča, razlikovati tiste, ki so „iste vrste“ v smislu člena 12 Uredbe št. 1408/71, ob upoštevanju njihovega cilja, namena, osnove za izračun in njihovih pogojev za dodelitev ter upravičencev.

62

Na koncu mora predložitveno sodišče, ki je edino pristojno za presojo dejanskega stanja iz spora o glavni stvari in razlago nacionalne zakonodaje, glede na te elemente ugotoviti, ali je mogoče za „Elterngeld“ šteti, da je iste vrste kot luksemburški družinski dodatki, in ali ga je torej mogoče upoštevati za izračun izravnalnega dodatka, ki se morebiti mora izplačati U. Wiering in M. Wieringu (glej v tem smislu sodbo Ottica New Line di Accardi Vincenzo, C‑539/11, EU:C:2013:591, točka 48 in navedena sodna praksa).

63

Sodišče, ki mora predložitvenemu sodišču dati koristen odgovor, pa je pristojno temu dati oporne točke na podlagi spisa zadeve iz postopka v glavni stvari ter pisnih in ustnih stališč, ki so mu bila predložena, tako da predložitveno sodišče lahko razsodi (glej sodbo Ottica New Line di Accardi Vincenzo, EU:C:2013:591, točka 49 in navedena sodna praksa).

64

Čeprav se v zadevi iz postopka v glavni stvari ne izpodbija, da so luksemburški družinski dodatki iste vrste kot „Kindergeld“, pa U. in M. Wiering kljub temu navajata, da ti družinski dodatki v bistvu niso dajatve iste vrste kot „Elterngeld“. „Elterngeld“ naj se torej ne bi smela upoštevati v okviru izračuna izravnalnega dodatka, ki ga je M. Wiering zahteval od CNPF.

65

V zvezi s tem je iz spisa, predloženega Sodišču, razvidno, da je namen dajatev, kakršne so „Kindergeld“ in luksemburški družinski dodatki, omogočiti staršem, da krijejo stroške, povezane z otrokovimi potrebami, in da se dodelijo ne glede na dohodek ali premoženje družinskih članov niti glede na morebitne poklicne dejavnosti staršev. Tako je končni upravičenec teh dajatev sam otrok, in ne starši. Poleg tega se zdi, da te dajatve pomenijo periodične denarne dajatve, ki se dodeljujejo izključno glede na število in starost otrok, tako da se lahko opredelijo kot „družinski dodatki“ v smislu člena 1(u)(ii) Uredbe št. 1408/71.

66

Kar zadeva „Elterngeld“, pa je, kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 66 sklepnih predlogov, iz spisa, predloženega Sodišču, razvidno, da se taka dajatev z več vidikov jasno razlikuje od dajatev, kot so „Kindergeld“ in luksemburški družinski dodatki, kar zadeva na eni strani njihove cilje in značilnosti in na drugi strani njihove upravičence.

67

V skladu s podatki, ki jih je posredovala nemška vlada, je namen „Elterngeld“ pomagati družinam, da ohranijo življenjski standard, kadar se starši primarno posvečajo vzgoji svojih otrok. Namen „Elterngeld“ je predvsem prispevati k ohranitvi življenjskega standarda v primeru začasnega, popolnega ali delnega prenehanja poklicne dejavnosti staršev zaradi potreb vzgoje majhnih otrok.

68

Tako je tisti od staršev, ki skrbi za otroka in ne opravlja poklicne dejavnosti oziroma ki prekine ali zmanjša to dejavnost, glede na svoje morebitne dohodke pred to prekinitvijo ali zmanjšanjem v prvem letu otroka upravičen do nadomestila za izgubo dohodkov, ki je namenjeno temu, da se ohrani življenjski standard njegove družine. Poudariti je treba, da je znesek „Elterngeld“ načeloma 67 % prejšnje plače in ne more presegati 1800 EUR mesečno.

69

Zato je razvidno, da je cilj take dajatve, kot je „Elterngeld“, omogočiti, da je v takih okoliščinah eden od staršev upravičen do prispevka za ohranjanje življenjskega standarda svoje družine, katerega višina je praviloma povezana z dohodki, ki jih je prejemal na podlagi prejšnje poklicne dejavnosti.

70

Tako se v nasprotju s „Kindergeld“ in luksemburškimi družinskimi dodatki „Elterngeld“ ne dodeli izključno na podlagi števila otrok in njihove starosti. Čeprav so nekateri pogoji njene dodelitve povezani z obstojem otroka in njegovo starostjo, pa se načeloma izračuna glede na plačo, ki jo je tisti od staršev, ki skrbi za otroka, prejemal pred prekinitvijo svoje poklicne dejavnosti. Njen znesek se poveča samo, če je družina številna ali v primeru večkratnih rojstev.

71

Torej, čeprav dajatev, kakršna je „Elterngeld“, pomeni „družinsko dajatev“ v smislu člena 1(u)(i) Uredbe št. 1408/71 (glej po analogiji sodbo Kuusijärvi, C‑275/96, EU:C:1998:279, točka 60), pa se kljub temu ne more opredeliti kot „družinski dodatek“ v smislu člena 1(u)(ii) te uredbe.

72

Poleg tega je treba poudariti, da je v zadevi v postopku v glavni stvari CNPF v izračun izravnalnega dodatka vključil tudi dodatek za šolanje. Kot pa je poudaril generalni pravobranilec v točkah 34 in 74 sklepnih predlogov in s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, U. Wiering ni zaprosila za ta dodatek in glede na člen 304 luksemburškega zakonika o socialni varnosti ni gotovo, da bi bila do njega tudi upravičena.

73

Glede tega je treba pojasniti, da tudi če bi bilo mogoče za to dajatev šteti, da je iste vrste kot luksemburški družinski dodatki, pa je iz sodne prakse vsekakor razvidno, da zato, da bi bilo mogoče šteti, da je v nekem primeru tako prekrivanje podano, ne zadostuje, na primer, da so take dajatve dolgovane v državi članici stalnega prebivališča zadevnega otroka in da se, vzporedno, zgolj utegnejo dolgovati v drugi državi članici, v kateri je zaposlen eden od staršev tega otroka (glej sodbo Schwemmer, EU:C:2010:605, točka 52).

74

Sodišče je tako glede člena 10 Uredbe št. 574/72 menilo, da mora, da bi bilo mogoče šteti, da so družinske dajatve dolgovane na podlagi zakonodaje države članice, zakon te države priznavati pravico do izplačevanja dajatev v korist družinskega člana, ki dela v tej državi. Zainteresirana oseba mora torej za to, da bi lahko uveljavljala to pravico, izpolnjevati vse pogoje, tako formalne kot materialne, ki jih določa nacionalna zakonodaja te države, med katerimi je lahko, odvisno od primera, pogoj, da je bil vložen predhodni zahtevek za take dajatve (glej sodbo Schwemmer, EU:C:2010:605, točka 53).

75

Posledično, tudi ob predpostavki, da je mogoče za dodatek za šolanje šteti, da je iste vrste kot luksemburški družinski dodatki, pa v primeru, da pogoji, ki jih postavlja luksemburško pravo za upravičenost do dodatka za šolanje v zadevi iz postopka v glavni stvari, niso bili izpolnjeni, tega dodatka ni mogoče upoštevati za izračun izravnalnega dodatka, ki se morebiti mora plačevati U. Wiering in M. Wieringu.

76

Ob upoštevanju vsega navedenega je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člena 1(u)(i) in 4(1)(h) Uredbe št. 1408/71 ter člen 10(1)(b)(i) Uredbe št. 574/72 razlagati tako, da se v primeru, kot je ta, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, za izračun izravnalnega dodatka, ki ga je morebiti treba izplačati delavcu migrantu v državi članici njegove zaposlitve, ne smejo upoštevati vse družinske dajatve, ki jih prejema družina tega delavca na podlagi zakonodaje države članice stalnega prebivališča, ker „Elterngeld“, ki jo določa nemška zakonodaja, ni dajatev iste vrste v smislu člena 12 Uredbe št. 1408/71 kot „Kindergeld“, ki jo določa ista zakonodaja, in družinski dodatki, ki jih določa luksemburška zakonodaja, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

77

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

Člena 1(u)(i) in 4(1)(h) Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, kakor je bila spremenjena in posodobljena z Uredbo Sveta (ES) št. 118/97 z dne 2. decembra 1996 in kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1606/98 z dne 29. junija 1998, ter člen 10(1)(b)(i) Uredbe Sveta (EGS) št. 574/72 z dne 21. marca 1972 o določitvi postopka za izvajanje Uredbe št. 1408/71, kakor je bila spremenjena in posodobljena z Uredbo št. 118/97, je treba razlagati tako, da se v primeru, kot je ta, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, za izračun izravnalnega dodatka, ki ga je morebiti treba izplačati delavcu migrantu v državi članici njegove zaposlitve, ne smejo upoštevati vse družinske dajatve, ki jih prejema družina tega delavca na podlagi zakonodaje države članice stalnega prebivališča, ker „Elterngeld“, ki jo določa nemška zakonodaja, ni dajatev iste vrste v smislu člena 12 Uredbe št. 1408/71 kot „Kindergeld“, ki jo določa ista zakonodaja, in družinski dodatki, ki jih določa luksemburška zakonodaja, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.