—

za International Jet Management GmbH J. Janezic in P. Ehlers, odvetnika,

—

za nemško vlado A. Wiedmann in T. Henze, agenta,

—

za špansko vlado S. Martínez-Lage Sobredo, agent,

—

za francosko vlado G. de Bergues in M. Perrot, agenta,

—

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z W. Ferrante, avvocato dello Stato,

—

za avstrijsko vlado C. Pesendorfer in G. Eberhard, agentka,

—

za poljsko vlado B. Majczyna in M. Szpunar, agenta,

—

za finsko vlado J. Heliskoski, agent,

—

za Evropsko komisijo K. Simonsson, F. Bulst in T. van Rijn, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 18 PDEU.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru kazenskega postopka proti International Jet Management GmbH (v nadaljevanju: International Jet Management), letalski družbi s sedežem v Avstriji, ker je opravljala lete, ki niso del rednega zračnega prevoza, iz Moskve (Rusija) in Ankare (Turčija) v Nemčijo, ne da bi pridobila dovoljenje za vstop v nemški zračni prostor, kot ga zahteva ureditev te države članice.

3

Člen 3(1) Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 8, str. 10) določa:

„Ta uredba se uporablja za:

4

Na podlagi člena 2(1) Uredbe (ES) št. 785/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o zahtevah v zvezi z zavarovanjem za letalske prevoznike in operaterje (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 8, str. 160) se ta uredba uporablja za vse letalske prevoznike in vse operaterje, ki letijo v ali iz države članice ali uporabljajo zračni prostor znotraj ali nad ozemljem države članice, za katero velja Pogodba.

5

Člen 5(2) in (4) te uredbe določa:

„2.   Za namen tega člena izraz ‚država članica, ki jo to zadeva‘ pomeni državo članico, ki je podelila operativno licenco letalskemu prevozniku Skupnosti, ali državo članico, v kateri je zrakoplov letalskega operatorja registriran. V zvezi z letalskimi prevozniki tretjih držav in operatorji, ki uporabljajo zrakoplove, registrirane zunaj Skupnosti, ‚država članica, ki jo to zadeva‘ pomeni državo članico, iz katere oziroma v katero se leti izvajajo.

[…]

4.   V zvezi z letalskimi prevozniki Skupnosti in operatorji zrakoplovov, registriranih v Skupnosti, deponirano dokazilo o zavarovanju v eni od držav iz odstavka 2 zadošča za vse države članice, ne da bi to posegalo v veljavnost člena 8(6).“

6

Člen 2 Uredbe (ES) št. 847/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o pogajanjih in izvajanju sporazumov o letalskih prevozih med državami članicami in tretjimi državami (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 8, str. 193) določa:

„Kolikor naj bi bili letalski prevozniki in druge zainteresirane strani vključeni v pogajanja iz člena 1, države članice obravnavajo vse letalske prevoznike Skupnosti s poslovalnicami na območjih, za katere se uporablja Pogodba, enako.“

7

Člen 3 te uredbe določa:

„Država članica ne sme skleniti nobenega novega dogovora s tretjo državo, s katerim se zmanjšuje število letalskih prevoznikov Skupnosti, ki bi, v skladu z obstoječimi dogovori, bili lahko določeni za opravljanje storitev med njenim ozemljem in to državo, niti glede celotnega trga zračnega prevoza med strankama niti na osnovi specifičnih parov mest.“

8

Člen 5 te uredbe določa:

„Kadar država članica sklene sporazum ali spremembe sporazuma ali priloge k le-temu, ki določajo omejitve uporabe prometnih pravic ali števila letalskih prevoznikov Skupnosti, ki izpolnjujejo pogoje za izkoriščanje prometnih pravic, ta država članica zagotovi razdelitev prometnih pravic med upravičenimi letalskimi prevozniki Skupnosti na podlagi nediskriminatornega in preglednega postopka.“

9

V uvodni izjavi 10 Uredbe (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. septembra 2008 o skupnih pravilih za opravljanje zračnih prevozov v Skupnosti (UL L 293, str. 3) je navedeno:

„Za dokončanje notranjega letalskega trga je treba odpraviti še vedno veljavne omejitve, ki se uporabljajo med državami članicami, kot so npr. skupne oznake na progah do tretjih držav ali določanje cen na progah do tretjih držav z vmesnim pristankom v drugi državi članici (leti na podlagi šeste svoboščine).“

10

Člen 1(1) te uredbe določa:

„Ta uredba ureja licenciranje letalskih prevoznikov Skupnosti, pravice za opravljanje zračnih prevozov letalskih prevoznikov Skupnosti znotraj Skupnosti in določanje cen zračnih prevozov znotraj Skupnosti.“

11

Člen 2 te uredbe določa:

„Za namene te uredbe se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]

12

Člen 3(1) in (2) Uredbe št. 1008/2008 določa:

„1.   Podjetju s sedežem v Skupnosti ni dovoljeno opravljati zračnega prevoza potnikov, pošte in/ali tovora proti plačilu in/ali najemnini, če podjetju ni bila izdana ustrezna operativna licenca.

Podjetje, ki izpolnjuje zahteve iz tega poglavja, ima pravico do pridobitve operativne licence.

2.   Organ, pristojen za izdajo operativnih licenc, ne izda ali podaljša veljavnosti licenc, če niso izpolnjene zahteve iz tega poglavja.“

13

Člen 4 te uredbe določa:

„Organ države članice, pristojen za izdajo licenc, izda podjetju operativno licenco, če:

[…]

[…]

[…]“

14

Člen 15 te uredbe, naslovljen „Zagotavljanje zračnih prevozov v Skupnosti“, je vključen v poglavje III z naslovom „Dostop do letalskih prog“. Ta člen določa:

„1.   Letalski prevozniki Skupnosti imajo pravico, da opravljajo prevoze v Skupnosti.

2.   Država članica opravljanja prevozov v Skupnosti s strani letalskega prevoznika Skupnosti ne omejuje s kakršnimi koli dovoljenji ali pooblastili. Države članice od letalskih prevoznikov Skupnosti ne zahtevajo, da posredujejo kakršno koli dokumentacijo ali podatke, ki so jih je že posredovali organu, pristojnemu za izdajo licenc, če je te podatke mogoče pravočasno pridobiti od organa, pristojnega za izdajo licenc.

[…]

5.   Ne glede na določbe iz dvostranskih sporazumov med državami članicami in ob upoštevanju pravil Skupnosti o varstvu konkurence za podjetja, zadevna država članica ali države članice dovolijo letalskim prevoznikom Skupnosti, da povežejo letalske prevoze in sklenejo dogovore o letih pod skupno oznako s katerim koli letalskim prevoznikom do vseh letališč, z njih ali preko njih na svojem ozemlju od ali do katere koli točke ali točk v tretjih državah.

Država članica lahko v okviru dvostranskih sporazumov o storitvah letalskih prevozov z zadevno tretjo državo omeji polete pod skupno oznako med letalskimi prevozniki Skupnosti in letalskimi prevozniki iz tretje države, predvsem če zadevna tretja država ne dovoli podobnih poslovnih priložnosti letalskim prevoznikom Skupnosti, ki delujejo v zadevni državi članici. Pri tem države članice zagotovijo, da omejitve, uvedene s takimi sporazumi, ne omejujejo konkurence in ne diskriminirajo med letalskimi prevozniki Skupnosti ter niso bolj omejevalne, kot je to potrebno.“

15

Člen 22 iste uredbe, naslovljen „Prosto določanje cen“, ki je vključen v poglavje IV z naslovom „Določbe o določanju cen“, določa:

„1.   Ne glede na člen 16(1) letalski prevozniki Skupnosti in, na podlagi vzajemnosti, letalski prevozniki tretjih držav prosto določajo letalske prevoznine in tarife za letalske prevoze v Skupnosti.

2.   Ne glede na določbe iz dvostranskih sporazumov med državami članicami pa države članice ne smejo neupravičeno zapostavljati letalskih prevoznikov na podlagi njihove nacionalne pripadnosti ali identitete, da lahko letalski prevozniki Skupnosti prosto določajo prevoznine in tarife za zračne prevoze med njihovim ozemljem in tretjo državo. Vse ostale omejitve glede določanja cen, vključno glede prog do tretjih držav, ki izhajajo iz dvostranskih sporazumov med državami članicami, se s to uredbo ukinejo.“

16

Člen 2(1), (7) in (8) zakona o zračnem prometu (Luftverkehrsgesetz) v različici, ki je bila objavljena 10. maja 2007 (BGBl. 2007 I, str. 698, v nadaljevanju: LuftVG), določa:

„(1)   Nemški zrakoplovi smejo leteti le, če imajo dovoljenje za to (dovoljenje za let) in so vpisani, kadar ureditev to določa, v register nemških zrakoplovov (register zrakoplovov). Zrakoplov sme leteti le:

[…]

(7)   Zrakoplovi, ki niso registrirani in homologirani za območje, na katerem se ta zakon uporablja, ne smejo vstopiti na to območje ali biti nanj spravljeni drugače, kot da tja letijo šele, ko pridobijo dovoljenje. To dovoljenje ni potrebno, kadar pogodba, ki je sklenjena med izvorno državo in Zvezno republiko Nemčijo, ali konvencija, ki zavezuje obe državi, določa drugače.

(8)   Dovoljenje iz odstavkov 6 in 7 je mogoče izdati na splošno ali za vsak primer posebej; hkrati je mogoče naložiti tudi obveznosti in določiti rok. […]“

17

Člen 58 LuftVG določa:

„(1)   Za prekršek je odgovoren, kdor namenoma ali iz malomarnosti,

[…]

[…]

(2)   Prekršek iz odstavka 1, točka […] 12a se kaznuje z globo do 10.000 EUR […].“

18

Člen 94 uredbe o operativni licenci za zračni promet (Luftverkehrs-Zulassungs-Ordnung) z dne 10. julija 2008 (BGB1. 2008 I, str. 1229, v nadaljevanju: LuftVZO) določa:

„Dovoljenje za vstop v zračni prostor Zvezne republike Nemčije iz člena 2(7)[LuftVG] izda […] Bundesministerium für Verkehr, Bau und Stadtentwicklung [(zvezno ministrstvo za promet, gradnjo in urbani razvoj) ali drug organ, ki ga določi to ministrstvo.“

19

Člen 95 LuftVZO določa:

„(1)   V vlogi za izdajo dovoljenja morajo biti navedeni:

Organ, ki izda dovoljenje, lahko zahteva tudi druge podatke. Bundesminiterium für Verkehr, Bau und Stadtentwicklung ali drug organ, ki ga ta pooblasti, določi podrobnosti postopka glede vloge za izdajo dovoljenja v obliki splošnih upravnih določb.

(2)   Razen v primeru iz odstavka 3 tega člena, mora biti vloga za izdajo dovoljenja za izredne lete s pristankom v komercialne namene (občasni prevoz), vložena pri organu, pristojnem za izdajo, najpozneje dva polna delovna dneva pred vzletom predvidenega leta, pri nizu več kot štirih letov pa najpozneje štiri tedne pred vzletom načrtovanih letov. Pri štetju roka se sobota ne šteje za delovni dan.

[…]“

20

International Jet Management je letalska družba s sedežem v Avstriji. Opravlja lete, ki niso del rednega zračnega prevoza, in sicer tako imenovane občasne komercialne lete (čarterske lete). Ponuja zračne prevoze na letalskih progah znotraj Evropske unije, vendar svoja letala uporablja tudi – kot v sporu o glavni stvari – za lete iz tretjih držav v Unijo.

21

Družba International Jet Management je imela v času dejanskega stanja spora o glavni stvari operativno licenco, ki jo je v skladu z Uredbo št. 1008/2008 izdalo avstrijsko ministrstvo za promet. Poleg tega je imela AOC, ki ga je izdala družba Austro Control GmbH, ki izvaja javna pooblastila in je v lasti Republike Avstrije.

22

Od 9. decembra 2008 do 15. marca 2009 je družba International Jet Management opravljala lete, ki niso del rednega zračnega prevoza, proti Nemčiji, in sicer šest letov iz Moskve in en let iz Ankare.

23

Družba International Jet Management za nobenega od teh letov ni imela dovoljenja za vstop v nemški zračni prostor, kot ga določa člen 2(7) LuftVG v povezavi s členom 94 in naslednjimi LuftVZO. Luftfahrtbundesamt (zvezni urad za letalstvo) ji je v treh primerih zavrnil izdajo dovoljenja za vstop v nemški zračni prostor, ker ni predložila „izjave o nerazpoložljivosti“, ki potrjuje, da letalski prevoznik z operativno licenco, ki jo izdajo nemški organi, ni bil na voljo ali pa ni mogel izvesti zadevnega leta. V drugih primerih Luftfahrtbundesamt v trenutku, ko so bili leti izvedeni, še ni odločil o vlogi za izdajo dovoljenja.

24

Ko so bili ti leti opravljeni, je Amtsgericht Braunwchweig (Nemčija) družbi International Jet Management s sodbo z dne 24. maja 2011 naložil plačilo različnih glob zaradi kršitev veljavne ureditve.

25

Zoper to sodbo je družba International Jet Management vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču. V utemeljitev pritožbe je naprej navedla, da ji Uredba št. 1008/2008 zagotavlja pravico do proste zračne plovbe v evropskem zračnem prostoru, ne da bi bila za to dolžna od zadevnih držav članic pridobiti predhodno dovoljenje. V skladu z namenom te uredbe naj bi bil trg prost za letalske družbe, ki imajo sedež v državah članicah in želijo opravljati storitve zračnega prevoza.

26

Dalje, splošna prepoved vsakršne diskriminacije iz člena 18 PDEU naj bi vsekakor prepovedovala naložitev glob, kakršne so bile naložene družbi International Jet Management. Dejstvo, da se za vstop v nemški zračni prostor pri opravljanju letalskih storitev iz tretje države zahteva dovoljenje, naj bi bilo diskriminatorno, ker naj bi Luftfahrtbundesamt dejansko preveril le okoliščine, ki so jih že preverili avstrijski organi, kar naj ne bi bilo združljivo z razlago te določbe PDEU, kot jo je sodišče podalo v sodbi z dne 25. januarja 2011 v zadevi Neukirchinger (C-382/08, ZOdl., str. I-139).

27

Nazadnje, družba International Jet Management podredno uveljavlja neskladnost nacionalne ureditve v postopku v glavni stvari z načelom svobode opravljanja storitev, ki ga zagotavlja člen 56 PDEU.

28

Državno tožilstvo pa predlaga, naj se tožba, ki jo je vložila družba International Jet Management, zavrne. Navaja, da je zahteva po pridobitvi dovoljenja iz člena 2(7) LuftVG ukrep zaščite nacionalnega gospodarstva, ki ga Zvezna republika Nemčija lahko naloži, ker se, prvič, Uredba št. 1008/2008 uporablja le za lete znotraj Skupnosti, drugič, ker svoboda opravljanja storitev iz člena 56 PDEU ne velja za zračni promet in tretjič, ker to ne zadeva področja uporabe prepovedi diskriminacije iz člena 18 PDEU.

29

Državno tožilstvo meni, da je državam članicam v okviru izvajanja njihovih uredbenih pristojnosti dovoljeno, da dajo prednost nacionalnim družbam. Letalske družbe iz drugih držav članic bi se zato morale s predhodnim poizvedovanjem pri nemških družbah prepričati, da nobena od njih ni pripravljena opraviti zadevnega leta pod primerljivimi pogoji. Ta praksa naj bi bila upravičena s tem, da se z njo preprečuje vsakršno izkrivljanje konkurence, saj naj bi tudi druge države ščitile svoje nacionalne družbe v prometu s tretjimi državami.

30

Poleg tega naj zahteva po dovoljenju za vstop v nemški zračni prostor ne bi služila le zaščiti nacionalnega gospodarstva, ampak naj bi izpolnjevala tudi varnostne zahteve. Organ, ki je pristojen za izdajo dovoljenj, naj od letalskih družb iz drugih držav ne bi zahteval le izjave o nerazpoložljivosti, ampak tudi potrdilo o zavarovanju in AOC, ki ga izda njihova izvorna država članica. Čeprav priznava, da organ, ki je pristojen za izdajo dovoljenj, ne preverja okoliščin, ki jih država članica sedeža družbe ni dolžna nadzirati, državno tožilstvo zatrjuje, da praksa kaže, da države članice ne izpolnjujejo redno svoje obveznosti nadzora. Zato naj bi bila upravičena dodatna preverjanja, ki jih Zvezna republika Nemčija lahko opravi glede letalskih družb s sedežem v drugi državi članici, če gre za lete iz tretje države ali v tretjo državo.

31

Nazadnje, državno tožilstvo navaja, da zgoraj navedena sodba Neukirchinger ni upoštevna v obravnavanem primeru, saj se nanaša na zračni promet v Skupnosti. Dejansko stanje iz te sodbe naj bi se odločilno razlikovalo od dejanskega stanja v obravnavani zadevi, saj gre v tem primeru za vzlet letal iz tretjih držav.

32

Predložitveno sodišče ima pomisleke v zvezi z razlago člena 18 PDEU ter z uporabo tega člena pri odločanju o sporu, ki mu je predložen.

33

V teh okoliščinah je Oberlandesgericht Braunschweig prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

34

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali se člen 18 PDEU, ki določa splošno načelo prepovedi diskriminacije glede na državljanstvo, uporablja v položaju, kakršen je v postopku v glavni stvari, v katerem prva država članica od letalskega prevoznika, ki ima oprerativno licenco, ki mu jo je izdala druga država članica, zahteva, da pridobi dovoljenje za vstop v zračni prostor prve države članice za lete iz tretjih držav na ozemlje prve države članice, ki niso del rednega zračnega prevoza, čeprav se takšno dovoljenje ne zahteva za letalske prevoznike, ki jim je operativna licenca izdana v tej prvi državi članici.

35

V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 18 PDEU določa, da je na področju uporabe Pogodb in brez vpliva na njihove posebne določbe prepovedana vsakršna diskriminacija glede na državljanstvo.

36

Na podlagi člena 58(1) PDEU je svobodno opravljanje prevoznih storitev urejeno v določbah iz naslova o prevozu, in sicer naslova VI PDEU. V primarni zakonodaji velja torej poseben pravni sistem za svobodno opravljanje prevoznih storitev.

37

Ugotoviti je treba, da ta Pogodba zračni promet, tako kot pomorski promet, ureja ločeno od drugih načinov prometa.

38

Na podlagi člena 100(1) in (2) PDEU je zračni promet, dokler zakonodajalec Unije ne odloči drugače, izvzet iz pravil iz naslova VI te Pogodbe. Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 30 sklepnih predlogov, so torej ukrepi liberalizacije letalskega prevoza lahko sprejeti le na podlagi člena 100(2) PDEU.

39

V obravnavanem primeru se, čeprav drži, da zakonodajalec Unije na tej stopnji na podlagi deljene pristojnosti, ki mu je na področju prometa podeljena s členom 4(2)(g) PDEU, ni sprejel ukrepov na podlagi člena 100(2) PDEU v zvezi z liberalizacijo letalskega prevoza za povezave med državami članicami in tretjimi državami, člen 18 PDEU kljub temu uporablja za tovrstne storitve pod pogojem, da spadajo na področje uporabe pogodb v smislu zadnjenavedenega člena (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Neukirchinger, točka 21 in navedena sodna praksa).

40

Zato je treba ugotoviti, ali v položaju, kakršen je v postopku v glavni stvari, glede letalskega prevoznika, ki ima sedež v državi članici in ima operativno licenco, ki so mu jo pristojni organi te države članice izdali v skladu z Uredbo št. 1008/2008 in mora za opravljanje letalskih storitev v drugi državi članici na podlagi ureditve te druge države članice pridobiti predhodno dovoljenje, okoliščina, da se zadevne storitve začnejo opravljati v tretji državi članici, izključuje uporabo člena 18 PDEU.

41

V zvezi s tem Uredba št. 1008/2008, kot izhaja iz njenega člena 1, ne ureja le pravic „letalskih prevoznikov Skupnosti“ do opravljanja „zračnih prevozov v Skupnosti“, ampak tudi licence teh letalskih prevoznikov, ki so urejene v poglavju II te uredbe.

42

Iz člena 3(1), prvi pododstavek, te uredbe izhaja, da nobenemu podjetju s sedežem v Uniji ni dovoljeno opravljati zračnega prevoza potnikov, pošte in/ali tovora proti plačilu in/ali najemnini, če podjetju ni bila izdana ustrezna operativna licenca. Vendar Uredba št. 1008/2008 letalskih prevoznikov s sedežem v Uniji, ki opravljajo letalske prevoze potnikov iz tretjih držav v države članice, ne izvzema s področja uporabe tega člena.

43

V skladu s členom 3(1), drugi pododstavek, te uredbe ima vsako podjetje, ki izpolnjuje zahteve iz poglavja II te uredbe, pravico do operativne licence.

44

Treba je navesti, da je med pogoji, ki jih člen 4 te uredbe določa za to, da pristojni organ države članice podjetju odobri operativno licenco, tudi pogoj, da se „sedež podjetja“ nahaja v tej državi članici in da je njegova glavna dejavnost opravljanje „zračnega prevoza“ samostojno ali v povezavi s katero koli drugo komercialno dejavnostjo zrakoplova ali popravilom in vzdrževanjem zrakoplova.

45

Pojma „sedež podjetja“ in „zračni prevoz“ sta opredeljena v členu 2 Uredbe št. 1008/2008. V skladu s točko 26 tega člena pomeni sedež podjetja „glavno upravo ali registrirani sedež letalskega prevoznika Skupnosti v državi članici, v kateri se izvaja glavne finančne naloge in operativni nadzor letalskega prevoznika Skupnosti, vključno z upravljanjem stalne plovnosti“. Pojem „zračni prevoz“ je v členu 2, točka 4, Uredbe št. 1008/2008 opredeljen kot „let ali serija letov za prevoz potnikov, tovora in/ali poštnih pošiljk proti plačilu in/ali najemnini“.

46

Kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 47 sklepnih predlogov, zadnjenavedeni pojem torej zajema tako lete znotraj Unije kakor tudi lete, ki zagotavljajo povezavo med tretjimi državami in državo članico. V zvezi s tem je treba opozoriti, da Uredba št. 1008/2008 razlikuje med „zračnim prevozom“ in „zračnim prevozom v Skupnosti“, pri čemer se slednji v skladu s členom 2, točka 13, te uredbe nanaša na zračni prevoz znotraj Unije.

47

Iz teh različnih določb izhaja, da mora biti letalski prevoznik, kakršen je družba International Jet Management, ki ima sedež v državi članici, za opravljanje letalskih prevozov, vključno s prevozi, ki zagotavljajo povezavo med državo članico in tretjo državo, imetnik operativne licence, ki jo izda pristojni organ te države članice v skladu z določbami iz poglavja II Uredbe št. 1008/2008.

48

Takšna operativna licenca, katere pogoji za izdajo so bili usklajeni z Uredbo št. 1008/2008, zagotavlja, da jo je letalski prevoznik pridobil na podlagi upoštevanja skupnih določb, med drugim glede varnosti, zato jo morajo priznati tudi organi drugih držav članic.

49

V tem okviru iz predložitvene odločbe izhaja, da organ, ki izda dovoljenje za vstop v nemški zračni prostor, na podlagi splošnih upravnih predpisov iz člena 95(1) LuftVZO pred izdajo tega dovoljenja letalskemu prevozniku, ki ima operativno licenco, ki jo je izdal pristojni organ druge države članice, preveri različne okoliščine, ki jih mora sicer v skladu z določbami poglavja II Uredbe št. 1008/2008 nadzirati pristojni organ druge države članice.

50

Poleg tega je v uvodni izjavi 10 Uredbe št. 1008/2008 navedeno, da je za dokončanje notranjega letalskega trga treba odpraviti še zadnje omejitve, ki se uporabljajo med državami članicami, kot so npr. skupne oznake na progah do tretjih držav ali določanje cen na progah do tretjih držav z vmesnim pristankom v drugi državi članici. Kot je Evropska komisija poudarila na obravnavi, iz tega izhaja, da čeprav je cilj te uredbe dokončanje notranjega letalskega trga, je zakonodajalec Unije ocenil, da lahko uresničitev tega cilja preprečijo tudi omejitve, ki se uporabljajo za letalske povezave s tretjimi državami. Poleg tega se je zakonodajalec Unije s sklicevanjem na te omejitve iz členov 15(5), drugi pododstavek, in 22(2) Uredbe št. 1008/2008 skliceval na izrecno napotitev teh določb na dolžnost držav članic, da spoštujejo načelo prepovedi diskriminacije glede na državljanstvo v zvezi z letalskimi prevozniki v Skupnosti.

51

Poleg tega, kot je finska vlada navedla v stališčih, ki jih je predložila Sodišču, se lahko za letalske prevoze, ki jih med tretjo državo in državo članico opravi letalski prevoznik z operativno licenco, izdano v drugi državi članici, uporabijo tudi drugi predpisi sekundarne zakonodaje Unije glede sektorja zračne plovbe.

52

To velja zlasti za člen 3(1)(b) Uredbe št. 261/2004 in člen 2(1) Uredbe št. 785/2004. Tak primer je tudi Uredba št. 847/2004, ki ureja sodelovanje med državami članicami in Komisijo pri pogajanjih in sklepanju sporazumov o letalskih prevozih med državami članicami in tretjimi državami, kadar predmet teh sporazumov delno spada v pristojnost Unije. Poleg tega so se Unija in njene države članice na eni strani in tretje države na drugi strani pogajale o vrsti sporazumov o zračnih prevozih, vključno s tako imenovanimi „vertikalnimi“ sporazumi, ki vsakemu letalskemu prevozniku v Uniji dovoljujejo opravljanje zračnih prevozov med vsemi državami članicami in zadevno tretjo državo (glej zlasti sporazume, ki so bili sklenjeni z Združenimi državami in Kanado, katerih podpis in začasna uporaba sta bila odobrena z odločbo 2007/339/ES z dne 25. aprila 2007 (UL L 134, str. 1) in odločbo 2010/417/ES z dne 30. novembra 2009 (UL 2010, L 207, str. 30)).

53

Iz vsega navedenega v točkah od 41 do 52 te sodbe izhaja, da je zračni prevoz med tretjo državo in državo članico, ki ga opravi letalski prevoznik z operativno licenco, ki je izdana v drugi državi članici, predmet ureditve v sekundarni zakonodaji in da v položaju, kakršen je opisan v točki 40 te sodbe, okoliščina, da se zadevne storitve začnejo opravljati v tretji državi članici, ni takšna, da bi se za ta položaj izključila uporaba Pogodb v smislu člena 18 PDEU.

54

Iz tega sledi, da se navedena določba uporablja v položaju, kakršen je v postopku v glavni stvari.

55

Vendar nemška in francoska vlada v bistvu zatrjujeta, da bi bil z uporabo člena 18 PDEU v položaju, kakršen je v postopku v glavni stvari, členu 58(1) PDEU odvzet polni učinek. V zvezi s tem francoska vlada poudarja, da če bi morala država članica na področju opravljanja storitev zračnega prevoza med svojim ozemljem in tretjo državo enako obravnavati letalske prevoznike s sedežem na njenem ozemlju in letalske prevoznike s sedežem na ozemlju ene ali več drugih držav članic, ki na njenem ozemlju nimajo poslovalnice, bi to pomenilo razširitev svobode opravljanja storitev iz člena 56 PDEU na storitve zračnega prevoza.

56

Te utemeljitve ni mogoče sprejeti.

57

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča namreč izhaja, da člen 56 PDEU ne zahteva samo odprave vsakršne diskriminacije izvajalca storitev zaradi njegovega državljanstva ali okoliščine, da ima sedež v državi članici, ki ni tista, v kateri se mora storitev opraviti, ampak tudi odpravo vsakršne omejitve, tudi če se ta omejitev uporablja brez razlikovanja za nacionalne ponudnike in ponudnike iz drugih držav članic, če prepoveduje, ovira ali zmanjšuje privlačnost dejavnosti ponudnika s sedežem v drugi državi članici, kjer ta zakonito opravlja podobne storitve (sodba z dne 12. septembra 2013 v zadevi Konstantinides, C‑475/11, točka 44 in navedena sodna praksa).

58

Obseg te določbe PDEU tako presega prepoved diskriminacije iz člena 18 PDEU.

59

Čeprav lahko države članice na podlagi člena 58(1) PDEU naložijo nekatere omejitve pri opravljanju storitev zračnega prevoza za povezave med tretjimi državami in Unijo, saj kot je bilo navedeno v točki 39 te sodbe, zakonodajalec Unije ni izvajal pristojnosti, ki mu jo priznava člen 100(2) PDEU za liberalizacijo tovrstnih storitev, za navedene države vendarle velja splošno načelo prepovedi diskriminacije glede na državljanstvo, ki ga določa člen 18 PDEU.

60

Poleg tega niti sodba z dne 13. decembra 1989 v zadevi Corsica Ferries (Francija) (C-49/89, Recueil, str. 4441) niti sodba z dne 7. novembra 1991 v zadevi Pinaud Wieger (C-17/90, Recueil, str. I-5253), na kateri sta se sklicevali nemška in francoska vlada in se nanašata na položaje, v katerih Svet Evropske unije še ni sprejel ureditve za izvedbo svobodnega opravljanja storitev na področju pomorskega in cestnega prometa, ne vzbujata dvoma glede uporabe člena 18 PDEU v položaju, kakršen je v postopku v glavni stvari.

61

Sodišče namreč v teh sodbah zadevne ureditve ni obravnavalo z vidika člena 7 Pogodbe EGS, zdaj člena 18 PDEU, ampak z vidika določb Pogodbe EGS o svobodi opravljanja storitev, torej v zakonodajnem okviru, ki se razlikuje od okvira iz točk od 41 do 52 te sodbe.

62

Glede na vse navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da se člen 18 PDEU, ki določa splošno načelo prepovedi diskriminacije glede na državljanstvo, uporablja v položaju, kakršen je v postopku v glavni stvari, v katerem prva država članica od letalskega prevoznika, ki ima operativno licenco, ki mu jo je izdala druga država članica, zahteva, naj za lete iz tretjih držav na ozemlje države članice, ki niso del rednega zračnega prevoza, pridobi dovoljenje za vstop v zračni prostor prve države članice, čeprav se takšno dovoljenje ne zahteva za letalske prevoznike, ki jim je operativna licenca izdana v tej prvi državi članici.

63

Predložitveno sodišče z drugim in tretjim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 18 PDEU razlagati tako, da nasprotuje ureditvi prve države članice, s katero je za primer nespoštovanja zagrožena globa in ki zahteva od letalskega prevoznika, ki ima operativno licenco, ki mu jo je izdala druga država članica, da pridobi dovoljenje za vstop v zračni prostor prve države članice, za lete iz tretjih držav na ozemlje te prve države članice, ki niso del rednega zračnega prevoza, čeprav se takšno dovoljenje ne zahteva za letalske prevoznike, ki jim je operativna licenca izdana v prvi državi članici in ki odobritev tega dovoljenja pogojuje z izjavo, ki potrjuje, da letalski prevoznik z operativno licenco, ki jo izda prva država članica, ni bil na voljo ali pa ni mogel izvesti zadevnih letov.

64

V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da pravila enakega obravnavanja državljanov in nedržavljanov ne prepovedujejo le očitne diskriminacije, ki temelji na državljanstvu oziroma sedežu, kar zadeva družbe, ampak tudi vse prikrite oblike diskriminacije, ki imajo z uporabo drugih meril razlikovanja enake posledice (sodba z dne 27. oktobra 2009 v zadevi ČEZ, C-115/08, ZOdl., str. I-10265, točka 92, in zgoraj navedena sodba Neukirchinger, točka 32).

65

Vendar ureditev prve države članice, kakršna je v postopku v glavni stvari, ki od letalskega prevoznika, ki ima operativno licenco, ki mu jo je izdala druga država članica, zahteva, naj za lete iz tretjih držav pridobi dovoljenje za vstop v njen zračni prostor, čeprav se takšno dovoljenje ne zahteva za letalske prevoznike, ki jim je operativna licenca izdana v prvi državi članici, uvaja merilo razlikovanja, ki ima dejansko enake posledice kot merilo, ki temelji na državljanstvu.

66

Če namreč v skladu s členom 4(a) Uredbe št. 1008/2008 operativno licenco izda pristojni organ države članice, v kateri ima letalski prevoznik svoj sedež v smislu člena 2(26) te uredbe, takšna ureditev v praksi v slabši položaj postavlja le letalske prevoznike, ki imajo sedež v drugi državi članici.

67

To še toliko bolj velja za ureditev prve države članice, kakršna je v postopku v glavni stvari, ki samo letalskim prevoznikom, ki jim je operativna licenca izdana v drugi državi članici, nalaga, da morajo za pridobitev dovoljenja za vstop v njen zračni prostor za lete iz tretjih držav predložiti izjavo o nerazpoložljivosti, ki potrjuje, da letalski prevoznik z operativno licenco, ki jo izda prva država članica, ni bil na voljo ali pa ni mogel izvesti zadevnih letov.

68

Tako različno obravnavanje je lahko upravičljivo le, če temelji na objektivnih ugotovitvah, ki niso odvisne od državljanstva zadevnih oseb in so sorazmerne z legitimnim ciljem, ki mu sledi nacionalno pravo (sodba z dne 15. marca 2005 v zadevi Bidar, C-209/03, ZOdl., str. I-2119, točka 54, in zgoraj navedena sodba Neukirchinger, točka 35).

69

Iz predložitvene odločbe izhaja, da državno tožilstvo meni, da zahteva po dovoljenju za vstop v nemški zračni prostor v postopku v glavni stvari ustreza zahtevam zaščite nacionalnega gospodarstva in varnosti.

70

Kar zadeva zaščito nacionalnega gospodarstva, je treba ugotoviti, da gre za povsem ekonomski cilj, ki ne more upravičiti različnega obravnavanja, kakršno je v postopku v glavni stvari (glej po analogiji, glede utemeljitve omejevanja temeljnih pravic, sodbi z dne 5. junija 1997 v zadevi SETTG, C-398/95, Recueil, str. I-3091, točka 23, in z dne 7. aprila 2011 v zadevi Komisija proti Portugalski, C-20/09, ZOdl., str. I-2637, točka 65).

71

Čeprav je cilj varnosti nedvomno legitimen cilj, se v okviru spora o glavni stvari nanj ni mogoče veljavno sklicevati.

72

Iz predložitvene odločbe izhaja, da je za izdajo dovoljenja za vstop v nemški zračni prostor poleg izjave o nerazpoložljivosti treba predložiti zlasti potrdilo o zavarovanju civilne odgovornosti in AOC. Predložitveno sodišče pojasnjuje, da je okoliščine, na katere se nanašajo ti dokumenti, že preverila Republika Avstrija, ki je družbi International Jet Management izdala operativno licenco.

73

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je med pogoji za izdajo operativne licence podjetju s strani pristojnega organa države članice v skladu s členom 4(h) Uredbe št. 1008/2008 tudi pogoj, da to podjetje spoštuje zahteve na področju zavarovanja, ki so določene v členu 11 te uredbe in v Uredbi št. 785/2004. Prav tako izda takšen organ v skladu s členoma 4(b) in 6(1) Uredbe št. 1008/2008 operativno licenco le, če ima podjetje, ki zanjo prosi, veljaven AOC. Glede na opredelitev AOC iz člena 2(8) te uredbe AOC potrjuje, da je prevoznik strokovno usposobljen in organiziran, da lahko zagotovi varnost dejavnosti, ki so navedene v spričevalu, kot določajo zadevne določbe zakonodaje Skupnosti ali nacionalne zakonodaje.

74

Tako dejstvo, da Zvezna republika Nemčija od letalskega prevoznika, kakršen je družba International Jet Management, kateremu je operativno licenco izdala druga država članica, zahteva, da zaprosi za dovoljenje za vstop v njen zračni prostor, kakršno je v postopku v glavni stvari, ni sorazmerno z legitimnim ciljem, ki se mu sledi. Varnostni razlogi, na katere se sklicuje državno tožilstvo, so bili namreč upoštevani že pri izdaji operativne licence, ki jo je pristojen avstrijski organ izdal družbi International Jet Management (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Neukirchinger, točka 42).

75

Poleg tega je treba opozoriti, da je nemška vlada na obravnavi navedla, da če letalski prevozniki, ki imajo operativno licenco izdano v drugi državi članici in opravljajo lete iz tretje države na nemško ozemlje, na ozemlju te druge države članice opravijo vmesni postanek, se dovoljenje za vstop v nemški zračni prostor od njih ne zahteva. Ker nemška vlada ni pojasnila, zakaj je v tem primeru mogoče zanemariti uveljavljane varnostne interese, z ureditvijo v postopku v glavni stvari teh interesov nikakor ni mogoče utemeljiti.

76

Iz vsega navedenega izhaja, da ureditev, kakršna je v postopku v glavni stvari, pomeni diskriminacijo glede na državljanstvo, ki je še intenzivnejša z globami, naloženimi v primeru nespoštovanja te ureditve (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Neukirchinger, točka 43).

77

Zato je treba na drugo in tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 18 PDEU razlagati tako, da nasprotuje ureditvi prve države članice, s katero je za primer nespoštovanja te ureditve zagrožena globa in s katero se od letalskega prevoznika, ki ima operativno licenco, ki mu jo je izdala druga država članica, zahteva, da za lete iz tretjih držav na ozemlje te prve države članice, ki niso del rednega zračnega prevoza, pridobi dovoljenje za vstop v zračni prostor prve države članice, čeprav se takšno dovoljenje ne zahteva za letalske prevoznike, ki jim je operativna licenca izdana v prvi državi članici, in ki odobritev tega dovoljenja pogojuje z izjavo, ki potrjuje, da letalski prevoznik z operativno licenco, ki jo izda prva država članica, ni bil na voljo ali pa ni mogel izvesti zadevnih letov.

78

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: