1.

Ali se minimalne zahteve socialnega prava, priznane na ravni Evropske unije, za uradnike Evropske unije uporabljajo enako kot za običajne delavce? To je v bistvu pravno vprašanje, o katerem mora Sodišče odločiti v obravnavanem postopku preverjanja.

2.

To vprašanje se je postavilo v zvezi s pravico do plačanega letnega dopusta. Ta pravica, ki je bila najprej izvedena z Direktivo 93/104/ES ( 2 ) in nato z Direktivo 2003/88/ES, ( 3 ) je del splošnih načel socialnega prava Unije in je zdaj določena v členu 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). ( 4 )

3.

V obravnavani zadevi je Komisija G. Stracku, nekdanjemu uradniku te institucije, zavrnila prenos 38,5 dneva dopusta iz leta 2004, ki ga zaradi njegove dolgotrajne bolezni ni izrabil, v leto 2005. Komisija se je v utemeljitev sporne odločbe, sprejete 15. marca 2007, oprla na določbo Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije, ( 5 ) po kateri se lahko v naslednje leto prenese največ dvanajst dni dopusta, če jih ni bilo mogoče izrabiti iz razlogov, ki niso službeni (člen 4, prvi odstavek, Priloge V h Kadrovskim predpisom). Ker se je G. Strack medtem invalidsko upokojil, je zdaj treba ugotoviti, ali je treba preostanek letnega dopusta iz leta 2004, ki presega dvanajst dni, ki so bili samodejno preneseni v leto 2005, izplačati v denarju (člen 4, drugi odstavek, Priloge V h Kadrovskim predpisom).

4.

G. Strack je po zavrnitvi Komisije zadevo predložil sodiščem Unije in pred prvostopenjskim sodiščem – Sodiščem za uslužbence Evropske unije (v nadaljevanju: Sodišče za uslužbence) – s svojim zahtevkom uspel. ( 6 ) Sodišče za uslužbence je menilo, da je treba zadevni osebi odobriti prenos zaradi bolezni neizrabljenega letnega dopusta, tudi če presega samodejno prenesenih dvanajst dni, saj mora Komisija upoštevati enake minimalne zahteve, kot veljajo za običajne delavce v skladu z Direktivo 2003/88, kot jo je Sodišče razložilo v sodni praksi Schultz-Hoff. ( 7 )

5.

Vendar je Splošno sodišče Evropske unije (v nadaljevanju: Splošno sodišče) po pritožbi Komisije sodbo Sodišča za uslužbence razveljavilo in po vsebinskem odločanju tožbo G. Stracka zavrnilo. ( 8 ) Sodba Splošnega sodišča v bistvu temelji na stališču, da Direktive 2003/88 in sodne prakse Schultz-Hoff ni mogoče prenesti v ureditev, ki se uporablja za uradnike evropskih institucij.

6.

Naj spomnim, Sodišče je v sodbi Schultz-Hoff in drugi razsodilo, da člen 7(1) Direktive 2003/88 nasprotuje nacionalnim določbam ali praksam, ki določajo, da pravica do plačanega letnega dopusta ugasne ob koncu referenčnega obdobja in/ali obdobja za prenos, ki je določen z nacionalno zakonodajo, tudi če je bil delavec na bolniškem dopustu celotno referenčno obdobje ali del tega obdobja in je njegova nezmožnost za delo trajala do prenehanja delovnega razmerja, zaradi česar ni mogel izvršiti svoje pravice do plačanega letnega dopusta. ( 9 ) To ugotovitev je v bistvu potrdilo v poznejših sodbah, z nekaj razlikami v podrobnostih. ( 10 )

7.

Preveritveni senat Sodišča je na predlog prvega generalnega pravobranilca odločil, da uvede postopek preveritve sodbe Splošnega sodišča ( 11 ) (člen 256(2), drugi pododstavek, PDEU, člena 62 in 62a Statuta Sodišča Evropske unije in člen 193(4) Poslovnika Sodišča). Predmet preveritve je opredelil tako:

„Preveritev se bo nanašala na vprašanja, ali sodba Splošnega sodišča […] glede na sodno prakso Sodišča v zvezi s pravico do plačanega letnega dopusta kot načelom socialnega prava Unije, ki je tudi izrecno določena v členu 31(2) [Listine] in na katero se nanaša zlasti [Direktiva 2003/88], posega v enotnost ali doslednost prava Unije, ker je Splošno sodišče kot pritožbeno sodišče razlagalo:

8.

Postopek preveritve se tokrat prvič nanaša tudi na materialnopravna vprašanja v zvezi s temeljnimi pravicami, ki so priznane na ravni Unije. Poleg problematike prenosa letnega dopusta, ki se lahko zdi na prvi pogled nekoliko tehnična, so smernice, ki jih bo v zvezi s tem podalo Sodišče, temeljnega pomena za nadaljnji razvoj celotnega prava evropskih javnih uslužbencev in za njegovo uporabo v praksi.

9.

V skladu s členom 31(2) Listine ima „[v]sak delavec […] pravico do […] plačanega letnega dopusta“.

10.

V skladu s Pojasnili k listini o temeljnih pravicah ( 12 ) navedena določba temelji na Direktivi 93/104/ES, členu 2 Evropske socialne listine ( 13 ) in točki 8 Listine Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev. ( 14 )

11.

Člen 1e(2) Kadrovskih predpisov, ki spada med splošne določbe, določa:

„Aktivno zaposlenim uradnikom se zagotovijo delovni pogoji, skladni z ustreznimi standardi zdravja in varnosti, ki morajo biti vsaj enakovredni minimalnim zahtevam, veljavnim v skladu z ukrepi, sprejetimi na teh področjih na podlagi Pogodb.“

12.

Člen 57, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, ki spada pod naslov IV, poglavje 2, določa:

„Uradniki imajo pravico do letnega dopusta, ki traja najmanj štiriindvajset in največ trideset delovnih dni v koledarskem letu, skladno s pravili, ki jih po posvetovanju z odborom za kadrovske predpise v medsebojnem soglasju določijo institucije [Unije.]“

13.

Člen 4 priloge V Kadrovskih predpisov, ( 15 ) ki spada med določbe o načinu odobritve letnega dopusta, določa:

„Če uradnik iz razlogov, ki niso službeni, pred koncem koledarskega leta ne izrabi letnega dopusta, lahko v naslednje leto prenese največ dvanajst dni letnega dopusta.

Če uradnik ob prenehanju dela ni izrabil vsega letnega dopusta, dobi ob prenehanju dela kompenzacijsko plačilo v višini ene tridesetine mesečnih osebnih prejemkov za vsak dan neizrabljenega dopusta, ki mu pripada.

[…]“

14.

V okrožnici Generalnega direktorata Komisije Kadrovske zadeve in administracija, objavljeni v Upravnih obvestilih št. 66‑2002 z dne 2. avgusta 2002, je določeno:

„Če je število neizkoriščenih dni dopusta večje od dvanajst, se dnevi dopusta, ki presegajo dvanajst dni, določenih v Kadrovskih predpisih, lahko prenesejo samo, če je dokazano, da jih uradnik v tekočem koledarskem letu ni mogel izkoristiti iz razlogov, ki jih je mogoče pripisati službenim potrebam [potrebam službe].“

15.

Navedena okrožnica je bila 1. maja 2004 nadomeščena s sklepom Komisije z dne 28. aprila 2004 o uvedbi izvedbenih določb o dopustu, ( 16 ) ki med drugim določajo:

„Prenos več kot [dvanajstih] dni je dovoljen samo, če je dokazano, da jih zadevna oseba ni mogla izkoristiti v tekočem koledarskem letu iz razlogov, ki jih je mogoče pripisati službenim potrebam [potrebam službe] (in jih je treba izrecno utemeljiti), in se po sklepu [osebe, pristojne za človeške vire,] prišteje k pravicam za naslednje koledarsko leto;

[…]

Prenos več kot [dvanajstih] dni ni dovoljen, če dnevi dopusta niso bili izkoriščeni iz drugih razlogov, kot so službene potrebe [potrebe službe] (na primer iz zdravstvenih razlogov: bolezni, nezgode, ponovne pridobitve letnega dopusta zaradi nezgode ali bolezni med letnim dopustom, materinskega dopusta, posvojiteljskega dopusta, starševskega dopusta, družinskega dopusta, dopusta iz osebnih razlogov, neplačanega dopusta, dopusta za služenje vojaškega roka itd.);

[…]“

16.

Tudi iz sklepa vodij uprave št. 53A/70 z dne 9. januarja 1970 izhaja, da mora biti prenos dopusta omejen na dvanajst dni tudi v primeru daljše bolezni.

17.

Z Direktivo 2003/88 je bila nadomeščena Direktiva 93/104, sklicevanja na slednjo pa je treba razumeti kot sklicevanja na prvo. ( 17 )

18.

V uvodni izjavi 6 Direktive 2003/88 je navedeno:

„Upoštevati je treba načela Mednarodne organizacije dela glede organizacije delovnega časa, vključno s tistimi, ki se nanašajo na nočno delo.“

19.

Člen 1 Direktive 2003/88 z naslovom Namen in področje uporabe določa:

„1.   Ta direktiva določa minimalne varnostne in zdravstvene zahteve pri organizaciji delovnega časa.

2.   Ta direktiva se nanaša na:

[…]“

20.

Člen 7 te direktive z naslovom Letni dopust določa:

„1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa.

2.   Minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja.“

21.

V skladu z okvirom, ki ga je preveritveni senat določil v odločbi o uvedbi tega postopka, ( 18 ) se bo moja analiza preverjane sodbe v bistvu nanašala na vprašanje, ali je Splošno sodišče z napačno razlago člena 1e(2) Kadrovskih predpisov za uslužbence in člena 4 Priloge V k navedenim predpisom v zvezi s prenosom letnega dopusta, ki bi ni izrabljen zaradi dolgotrajne bolezni zadevne osebe, poseglo v enotnost ali doslednost prava Unije.

22.

Že takoj je treba zavrniti stališče Komisije in Sveta Evropske unije, da v obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti nobenega posega v enotnost ali doslednost prava Unije, ker Splošno sodišče ni uporabilo „horizontalnih pravil“, ampak določbe Kadrovskih predpisov, ki se ne uporabljajo na drugih področjih prava Unije.

23.

Strinjanje s stališčem navedenih dveh institucij bi lahko povzročilo odvzem celotnega pomena preveritvi. Menim, da Komisija in Svet nista razumela razloga za ta postopek. Nevarnost posega v enotnost ali doslednost prava Unije lahko nastane tudi glede tehničnih določb, ki so del posebne ureditve, če jih Splošno sodišče razlaga in uporablja v nasprotju z zakonodajo, ki se uporablja na drugih področjih prava Unije, ali s horizontalnimi načeli prava Unije.

24.

S tega zornega kota bom najprej analizirala, ali je bilo v preverjani sodbi napačno uporabljeno pravo, kar zadeva pravila Kadrovskih predpisov o letnem dopustu (naslov A v nadaljevanju), nato pa še vprašanje, ali je bilo zaradi teh morebitnih napak poseženo v enotnost ali doslednost prava Unije (naslov B v nadaljevanju).

25.

Med strankama in institucijami, ki so Sodišču predložile stališča, so velika nesoglasja glede tega, ali je bilo v preverjani sodbi napačno uporabljeno pravo v zvezi s pravico do plačanega letnega dopusta. G. Strack trdi, da je Splošno sodišče storilo velike napake pri uporabi prava, s tem ko ni hotelo uporabiti določb člena 7 Direktive 2003/88, kot so bile razložene s sodno prakso Schultz-Hoff, v okviru člena 1e(2) Kadrovskih predpisov in člena 4 Priloge V k navedenim predpisom. Komisija in Svet z v bistvu enakimi utemeljitvami s povsem nasprotnim stališčem zagovarjata preverjano sodbo, kot jo je izdalo Splošno sodišče.

26.

V skladu s členom 1e(2) Kadrovskih predpisov se „uradnikom […] zagotovijo delovni pogoji, skladni z ustreznimi standardi zdravja in varnosti, ki morajo biti vsaj enakovredni minimalnim zahtevam, veljavnim v skladu z ukrepi, sprejetimi na teh področjih na podlagi Pogodb“.

27.

Splošno sodišče je – drugače od Sodišča za uslužbence – kot sodišče druge stopnje navedeno določbo razložilo tako, da ne zajema zahtev v zvezi s plačanim letnim dopustom, kot jih določa člen 7 Direktive 2003/88 in kot so bile razložene s sodno prakso Schultz-Hoff. ( 19 )

28.

S tem je Splošno sodišče neprepričljivo, preveč ozko razumelo člen 1e(2) Kadrovskih predpisov.

29.

Iz člena 1(1) in uvodnih izjav Direktive 2003/88 ( 20 ) namreč izrecno izhaja, da je njen namen določiti „minimalne varnostne in zdravstvene zahteve“ pri organizaciji delovnega časa. Namen Direktive 2003/88 se torej povsem ujema z namenom člena 1e(2) Kadrovskih predpisov, ki se s skoraj enakimi besedami sklicuje na „minimalne zahteve“ na področju „standardov zdravja in varnosti“. Ob upoštevanju besedila teh dveh določb se mi zdi težko trditi, da člen 1e(2) Kadrovskih predpisov ne zajema Direktive 2003/88, s katero je med drugim izvedena pravica do plačanega letnega dopusta.

30.

V nasprotju s tem, kar so navedli Splošno sodišče, ( 21 ) Komisija in Svet, področja uporabe člena 1e(2) Kadrovskih predpisov ni mogoče omejiti samo na minimalne tehnične standarde zdravja in varnosti delavcev na delovnem mestu, ki jih ne urejajo druge določbe Kadrovskih predpisov. ( 22 ) S tako razlago bi se zanemarilo, da je navedeni člen 1e del splošnih določb Kadrovskih predpisov, ki se uporabljajo horizontalno na vseh področjih prava evropskih javnih uslužbencev in jih torej ni mogoče razlagati ozko.

31.

Sicer pa so utemeljitve Komisije v zvezi z nastankom člena 1e Kadrovskih predpisov daleč od tega, da bi bile v prid ozki razlagi te določbe. Niti prvotni predlog Komisije ( 23 ) niti različica navedenega člena, ki jo je potrdil „posvetovalni odbor“, ( 24 ) namreč ne vsebujeta jasnih in natančnih navedb v smislu, da se ta nova določba nanaša samo na tehnične standarde zdravja in varnosti ali samo na področja, ki v drugih delih Kadrovskih predpisov niso urejena.

32.

Res je, da se nemška različica prvotnega predloga Komisije sklicuje na „standarde zdravja in varnosti na delovnem mestu“. ( 25 ) Vendar navedenega dodatka – tudi če bi lahko razkrival nekakšno voljo, da se minimalne zahteve pri organizaciji delovnega časa izključijo – ni v drugih jezikovnih različicah predloga Komisije, ki sem jih pregledala. ( 26 ) Menim torej, da navedeni dodatek v samo eni od jezikovnih različic predloga uredbe ni upošteven pri ugotavljanju dejanske volje zakonodajalca Skupnosti v tistem času, toliko bolj ker končna različica člena 1e(2) Kadrovskih predpisov, ki jo je sprejel Svet, ( 27 ) nikjer več ne omenja „delovnega mesta“, niti nemška različica ne.

33.

Komisija se zato, da bi utemeljila ozko razlago člena 1e(2) Kadrovskih predpisov, ne more opreti niti na člen 31 Listine. Res je, da navedena določba vsebuje dva različna odstavka, od katerih samo prvi izrecno ureja zdravje in varnost delavcev, v drugem – ki ureja delovni čas in plačani dopust – pa se zdravje in varnost izrecno ne omenjata. Vendar pa se tudi drugi odstavek nanaša na varnost in zdravje delavcev v smislu Direktive 2003/88, prej Direktive 93/104. Člen 31(2) Listine namreč med drugim temelji na slednji direktivi, kot jasno izhaja iz Pojasnil k Listini. ( 28 ) Namen navedene direktive pa je prav določitev minimalnih varnostnih in zdravstvenih zahtev. ( 29 )

34.

Enako neprepričljiva je trditev Komisije, ki jo je Splošno sodišče povzelo v preverjani sodbi, ( 30 ) da bi bila „vključitev“ minimalnih zahtev iz Direktive 2003/88 v Kadrovske predpise v nasprotju z avtonomnostjo zakonodajalca Unije na področju javnih uslužbencev, določeno v členu 336 PDEU. Kot pravilno navaja G. Strack, je Svet prav z izvrševanjem te zakonodajne avtonomije v Kadrovske predpise vnesel splošno določbo, in sicer člen 1e(2), s katero je v pravo evropskih javnih uslužbencev uvedel minimalne standarde na področju zdravja in varnosti, tudi tiste iz Direktive 2003/88.

35.

Upoštevanje Direktive 2003/88 v zadevi, kot je obravnavana, torej nikakor ne posega v avtonomijo zakonodajalca, ampak ustreza besedilu in smislu nove določbe, za katero se je sam odločil, da jo vnese v Kadrovske predpise. Čeprav je res, da so naslovniki minimalnih zahtev iz direktiv Unije na področju delovnega prava najprej države članice in samodejno ne zavezujejo institucij Unije, ( 31 ) pa so se določbe Direktive 2003/88 dejansko začele uporabljati za evropske javne uslužbence prek člena 1e(2) Kadrovskih predpisov.

36.

Skupno gledano zato menim, da je mogoče in je treba člen 1e(2) Kadrovskih predpisov razlagati tako, da zajema zahteve v zvezi organizacijo delovnega časa, na katere se nanaša Direktiva 2003/88, in zlasti plačani letni dopust. Splošno sodišče je s tem, da je razsodilo nasprotno, v preverjani sodbi napačno uporabilo pravo.

37.

V skladu s členom 4, prvi odstavek, Priloge V h Kadrovskim predpisom ni mogoče prenesti več kot dvanajst dni letnega dopusta, če uradnik iz razlogov, ki niso službeni, svojega letnega dopusta ni izrabil pred koncem tekočega koledarskega leta.

38.

Splošno sodišče je kot drugostopenjsko sodišče drugače od Sodišča za uslužbence navedeno določbo razložilo tako, da pomeni, da se pravica do prenosa letnega dopusta, ki presega omejitev, ki je določena v navedeni določbi, lahko prizna le v primeru nezmožnosti njegove izrabe, povezane z delom uradnika zaradi izvajanja njegovih nalog. To po mnenju Splošnega sodišča izključuje kakršen koli prenos tistih dni letnega dopusta, ki presegajo zakonodajni prag dvanajstih dni, če teh dni dopusta ni bilo mogoče izrabiti zaradi dolgotrajne bolezni zadevnega uradnika. ( 32 )

39.

Iz razlogov, ki jih bom navedla v nadaljevanju, menim, da je navedena razlaga člena 4, prvi odstavek, Priloge V h Kadrovskim predpisom s strani Splošnega sodišča pretirano ozka in ne upošteva minimalnih zahtev v zvezi z letnim dopustom, kot izhajajo iz člena 7 Direktive 2003/88, razumljenega glede na sodno prakso Schultz-Hoff.

40.

Res je, da se zdi, da je mogoče vsaj na prvi pogled razlago Splošnega sodišča, ki jo sicer zelo zagovarjata Komisija in Svet, opreti na besedilo člena 4, prvi odstavek, Priloge V h Kadrovskim predpisom. Besedilo te določbe namreč izključuje vsakršen prenos letnega dopusta, ki presega zakonodajni prag dvanajstih dni, razen če je tak prenos mogoče upravičiti z razlogi, ki jih je mogoče pripisati potrebam službe, medtem ko se zdi, da je prenos neizrabljenega letnega dopusta iz drugih razlogov, med drugim bolezni, a priori mogoč samo znotraj omejitve teh dvanajstih dni.

41.

Kot je Sodišče poudarilo v svoji sodni praksi, pa je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst in cilje, ki naj bi se dosegli z ureditvijo, v katero spada. ( 33 )

42.

Kar zadeva najprej pravni okvir, v katerega je umeščen člen 4 Priloge V h Kadrovskim predpisom, je treba upoštevati splošne določbe navedenih predpisov, še posebno člen 1e(2). Kot sem navedla, ( 34 ) so se prek te določbe za evropske javne uslužbence začele uporabljati minimalne zahteve iz Direktive 2003/88 v zvezi z organizacijo delovnega časa, vključno s plačanim letnim dopustom (člen 7 Direktive 2003/88).

43.

Kar zadeva nato cilje Kadrovskih predpisov, je treba poudariti, da je bil namen reforme, izvedene z Uredbo št. 723/2004, ki je začela veljati 1. maja 2004, da se med drugim navedeni predpisi iz leta 1962 posodobijo v smislu spoštovanja temeljnih pravic in načel, priznanih na ravni Unije, ( 35 ) ter v smislu socialne varnosti. ( 36 ) Zato je treba takemu temeljnemu načelu socialnega prava Unije, kot je pravica do plačanega letnega dopusta, ki je med drugim določena v členu 31(2) Listine ter izvedena z Direktivo 2003/88 in sodno prakso v zvezi z njo, nameniti posebno pozornost pri razlagi in uporabi vseh določb Kadrovskih predpisov.

44.

Tako cilji Kadrovskih predpisov kot pravni okvir, v katerega je umeščen člen 4 Priloge V, so torej v prid upoštevanju minimalnih zahtev iz Direktive 2003/88, zlasti njenega člena 7, kot so bile razložene s sodno prakso Schultz-Hoff in vključene v Kadrovske predpise s členom 1e(2).

45.

Temu ni mogoče ugovarjati s trditvijo, da člen 4 Priloge V h Kadrovskim predpisom vsebuje lex specialis, ki prevlada nad členom 1e(2) navedenih predpisov. V nasprotju s tem, kar dozdevno trdita Komisija in Svet, Sodišče ni nikoli razsodilo, da imajo vse določbe iz prilog h Kadrovskim predpisom vedno prednost pred splošnimi določbami. Čeprav je Sodišče res potrdilo, da so določbe Kadrovskih predpisov in njihovih prilog enakovredne, ( 37 ) pa je bil prilogam priznan značaj lex specialis samo v obsegu, v katerem se z njimi izvajajo konkretne določbe Kadrovskih predpisov. ( 38 ) To pa ne velja za razmerje med členom 1e(2) Kadrovskih predpisov in členom 4 Priloge V h Kadrovskim predpisom. Res je, da se z „dopustom“ iz navedene Priloge V izvaja naslov IV, poglavje 2, Kadrovskih predpisov, zlasti njihov člen 57, vendar Priloga V ne vsebuje nobene izvedbene določbe v zvezi s členom 1e navedenih predpisov.

46.

Tudi če bi bilo mogoče sklepati, da člen 4 Priloge V h Kadrovskim predpisom vsebuje konkretnejša pravila kot člen 1e(2) Kadrovskih predpisov, pa bi bilo treba kljub temu pri razlagi in uporabi teh pravil upoštevati, da morata biti ena in druga navedena določba Kadrovskih predpisov nujno „praktično usklajeni“.

47.

Člen 1e(2) Kadrovskih predpisov določa načelo, ki se uporablja na vseh področjih Kadrovskih predpisov. Iz tega sledi, da je treba minimalne zahteve na področju zdravja in varnosti, na katere se sklicuje – med drugim tiste iz člena 7 Direktive 2003/88, kot je razložen s sodno prakso Schultz-Hoff – ustrezno upoštevati pri razlagi in uporabi vseh določb Kadrovskih predpisov, tudi tistih iz Priloge V.

48.

Poleg tega je člen 1e Kadrovskih predpisov poznejši od člena 4 Priloge V h Kadrovskim predpisom, tako da se lahko šteje za lex posterior. Pri razlagi in uporabi člena 4 Priloge V h Kadrovskim predpisom torej ni mogoče zanemariti nove usmeritve, ki jo je zakonodajalec v Kadrovske predpise nedavno vnesel s členom 1e.

49.

To ne pomeni, da je zdaj pravilo o neprenosu pravice do letnega dopusta iz člena 4, prvi odstavek, Priloge V h Kadrovskim predpisom brez polnega učinka. Minimalne zahteve iz Direktive 2003/88, kot so bile razložene s sodno prakso Schultz-Hoff in vključene v Kadrovske predpise s členom 1e(2), namreč zahtevajo določeno ublažitev navedenega pravila samo v primeru dolgotrajne bolezni zadevnega uradnika.

50.

Ob upoštevanju člena 7 Direktive 2003/88 in sodne prakse Schultz-Hoff (ki se na podlagi člena 1e(2) Kadrovskih predpisov uporabljata za evropske javne uslužbence) je treba člen 4 Priloge V h Kadrovskim predpisom razumeti tako, da ne prepoveduje vsakršnega prenosa letnega dopusta, ki presega zakonodajni prag dvanajstih dni, če zadevni uradnik svojega letnega dopusta ni mogel izrabiti zaradi dolgotrajne bolezni.

51.

V nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče navedlo v preverjani sodbi, pa tudi Komisija in Svet, moja, v točki 50 zgoraj pravkar navedena razlaga člena 4 Priloge V h Kadrovskim predpisom ni razlaga contra legem. ( 39 ) Ravno nasprotno, menim da je ta razlaga edina, s katero se v celoti spoštujejo ne samo besedilo, ampak tudi pravni okvir, v katerega je umeščen člen 4 Priloge V h Kadrovskim predpisom, ter cilji zadevne zakonodaje.

52.

Problematiko neizrabljenega letnega dopusta zaradi bolezni je mogoče obravnavati samo z ohlapno razlago prepovedi prenosa iz člena 4, prvi odstavek, Priloge V h Kadrovskim predpisom, sicer bo ogroženo bistvo minimalnih zahtev iz člena 1e(2) navedenih predpisov v povezavi s členom 7 Direktive 2003/88, kot je razložen s sodno prakso Schultz-Hoff, in sicer bodisi:

53.

Prva možnost razlage (glej točko 52 zgoraj, prva alineja) temelji na stališču, da je prepoved prenosa več kot dvanajst dni letnega dopusta v naslednje leto „iz razlogov, ki niso službeni“ sama po sebi odprta za razlago. Ni nepredstavljivo, da se ta prepoved razlaga ozko in razume tako, da zgolj omeji število dni letnega dopusta, ki jih je mogoče prenesti zaradi povsem osebnih razlogov, ki so posledica svobodne izbire vsakega uradnika, drugače od potreb službe, ki jih določijo njegovi nadrejeni. Vendar je bolezen okoliščina, ki ni odvisna od proste izbire zadevnega uradnika niti odločitve njegovih nadrejenih.

54.

Druga možnost razlage (glej točko 52 zgoraj, druga alineja) temelji na stališču, da bi bilo ne samo v nasprotju z veljavno zakonodajo, ( 41 ) ampak tudi v nasprotju z interesom službe, če bi uradnik moral delati ali koristiti letni dopust, kadar mu zdravje onemogoča doseganje namena ene ali druge dejavnosti. Če pa je v nasprotju z interesom službe, da bolni uradnik koristi letni dopust, se mu ne bi smelo zavrniti prenosa neizrabljenega letnega dopusta zaradi njegove bolezni.

55.

Skupno gledano zato menim, da je mogoče in treba člen 4 Priloge V h Kadrovskim predpisom razlagati tako, da ne prepoveduje vsakršnega prenosa letnega dopusta, ki presega zakonodajni prag dvanajstih dni, če zadevni uradnik svojega letnega dopusta ni mogel izrabiti zaradi dolgotrajne bolezni. Splošno sodišče je z nasprotno razsodbo v preverjani sodbi napačno uporabilo pravo.

56.

Splošno sodišče je s tem, ko ni upoštevalo minimalnih zahtev s področja plačanega letnega dopusta, kot izhajajo iz člena 7 Direktive 2003/88, razumljenega v smislu sodne prakse Schultz-Hoff, dvakrat napačno uporabilo pravo. Ne samo, da se je oprlo na napačno razlago člena 1e(2) Kadrovskih predpisov, ampak tudi na napačno razumevanje člena 4 Priloge V k navedenim predpisom.

57.

Ker je bilo v preverjani sodbi dvakrat napačno uporabljeno pravo, tako v zvezi z razlago in uporabo člena 1e(2) Kadrovskih predpisov kot člena 4 Priloge V k navedenim predpisom, je treba preučiti, ali in po potrebi v kolikšnem obsegu ta sodba posega v enotnost ali doslednost prava Unije.

58.

Sodišče je v obeh preverjanih sodbah, ki ju je izdalo do zdaj, pri presoji, ali posamezna odločba Splošnega sodišča posega v enotnost ali doslednost prava Unije, svojo pozornost usmerilo na štiri vidike, s tem da se je oprlo na celovito presojo vseh teh vidikov:

59.

Čeprav ti štirje preudarki sicer „niso niti minimalni niti izčrpni,“ ( 47 ) zadostujejo za to, da lahko Sodišče v obravnavani zadevi ugotovi poseg v enotnost ali doslednost prava Unije, kot bom navedla v nadaljevanju.

60.

Kar zadeva najprej prvi dve merili, je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče odstopilo od ustaljene sodne prakse Sodišča, s tem ko v primeru G. Stracka ni uporabilo ugotovitev iz sodbe Schultz-Hoff in drugi. ( 48 ) Zaradi preverjane sodbe je torej nastalo tveganje, da bo prišlo do različne sodne prakse sodišč Unije na področju plačanega letnega dopusta glede na to, ali gre za običajne delavce ali evropske javne uslužbence.

61.

Preverjana sodba bi lahko postala tudi precedens za prihodnje zadeve, ker bi – če bi bila potrjena – nedvomno postala temeljna odločba za novo smer sodne prakse na področju plačanega letnega dopusta na področju evropskih javnih uslužbencev.

62.

Komisija in Svet ugovarjata, da ni naloga Sodišča, da v okviru postopka preveritve odloča o utemeljenosti razvoja sodne prakse Splošnega sodišča, ki je posledica njegovega odločanja kot pritožbeno sodišče. Ta utemeljitev pa se mi za obravnavano zadevo ne zdi upoštevna.

63.

Res je, da je Sodišče potrdilo, da sta zdaj izključno Sodišče za uslužbence in Splošno sodišče pristojna za razvoj sodne prakse na področju javnih uslužbencev; poleg tega okoliščina, da Sodišče še ni odločalo o posameznem pravnem vprašanju, sama po sebi ni dovolj za utemeljitev preveritve. ( 49 ) Vendar to ne pomeni, da sta Sodišče za uslužbence in Splošno sodišče od Sodišča dobila „proste roke“ za razvoj sodne prakse na področju javnih uslužbencev po svoji volji, ne da bi skrbeli za skladnost te sodne prakse z drugimi področji prava Unije in še posebno s temeljnimi načeli. Sodišče je namreč natančno pojasnilo, da v okviru postopka preverjanja ostaja pristojno za to, da preprečuje, da bi odločbe Splošnega sodišča s področja javnih uslužbencev posegale v enotnost in doslednost prava Unije. ( 50 )

64.

V zvezi s tretjim in četrtim merilom je treba poudariti, da napačna uporaba prava s strani Splošnega sodišča v preverjani sodbi ni samo v napačni razlagi in uporabi obeh tehničnih določb Kadrovskih predpisov za uradnike, to je člena 1e(2) Kadrovskih predpisov in člena 4 Priloge V k njim, ter ene od direktiv, v obravnavanem primeru Direktive 2003/88. Sodišče je že večkrat razsodilo, da je treba pravico do plačanega letnega dopusta, kot je izvedena med drugim z Direktivo 2003/88, šteti za posebno pomembno načelo socialnega prava Unije, od katerega niso mogoča odstopanja ( 51 ) niti ga ni mogoče razlagati ozko. ( 52 ) Poleg tega se je njen pomen povečal, odkar je ta pravica vsebovana v Listini, zlasti na podlagi Direktive 2003/88 (prej Direktiva 93/104). ( 53 )

65.

Pravica do plačanega letnega dopusta očitno ne spada na posebno področje prava Unije, še zdaleč ne – uporablja se ne glede na zadevno področje. Zato je Splošno sodišče – v nasprotju s tem, kar sta trdila Komisija in Svet – s tem, da ni upoštevalo minimalnih zahtev na področju plačanega letnega dopusta, kot izhajajo iz Direktive 2003/88, razložene s sodno prakso Schultz-Hoff, zanemarilo temeljno in horizontalno pravilo prava Unije.

66.

Res je, da ima pravo javnih uslužbencev, vključno s pravom evropskih javnih uslužbencev, nekatere posebnosti, zaradi kateri so mogoča odstopanja od splošnega delovnega in socialnega prava. ( 54 ) Vendar je mogoče taka odstopanja dopustiti samo ob popolnem spoštovanju načela enakega obravnavanja, ki je samo po sebi splošno načelo prava Unije, določeno v členih 20 in 21 Listine. ( 55 )

67.

V skladu z načelom enakega obravnavanja se primerljivi položaji ne smejo obravnavati različno, različni položaji pa ne enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno. ( 56 ) Poleg tega je treba značilnosti različnih položajev in tako njihovo primerljivost med drugim določiti in presojati ob upoštevanju predmeta ter namena akta, s katerim je uvedeno zadevno razlikovanje. Upoštevati je treba tudi načela in cilje področja urejanja, na katero spada ta ukrep. ( 57 )

68.

Iz tega sledi, da se za utemeljitev morebitnega odstopanja od pravil, ki veljajo za uradnike, glede na temeljna načela splošnega prava, ki se uporabljajo za vse delavce, ni mogoče opreti zgolj na celovito presojo poklicnega statusa uradnika na eni strani in običajnega delavca na drugi. Vsako posamično odstopanje je treba utemeljiti s konkretno posebnostjo poklicnega statusa uradnika.

69.

Prav na področju plačanega letnega dopusta pa se mi zdi položaj evropskih uradnikov primerljiv s položajem običajnih delavcev. Ni namreč sporno, da je namen pravice do plačanega letnega dopusta delavcu omogočiti, da se spočije ter da ima na voljo obdobje za sprostitev in razvedrilo, in da tega namena ni mogoče doseči, če je delavec bolan, ( 58 ) ne glede na to, ali gre za običajnega delavca ali za uradnika, ter da mu delodajalec med boleznijo plačuje nadomestilo ali pa ne. Ne vidim torej nobenega objektivnega razloga, s katerim bi se lahko utemeljilo manj ugodno obravnavanje uradnika v primerjavi z običajnim delavcem v zvezi s prenosom zaradi dolgotrajne bolezni neizrabljenega letnega dopusta, kot je to priznano s sodno prakso Schultz-Hoff.

70.

Res je, da sodna praksa Schultz-Hoff ni imuna na kritiko in Komisija jo je ob podpori Sveta tudi kritizirala. Še posebno je opozorila na težave pri praktičnem izvajanju sistema, ki bi glede na posamični primer dovoljeval prenos neizrabljenega letnega dopusta prek pavšalnega števila samodejno prenesenih dni. Poleg tega je opozorila na ekonomski strošek takega sistema prenosa letnega dopusta za delodajalca in – v posebnem primeru evropskih institucij – za finančne interese Unije. ( 59 )

71.

Vendar menim, da obravnavana zadeva ni primerna za izpodbijanje utemeljenosti sodne prakse Schultz-Hoff. Toliko bolj, ker ugovori Komisije in Sveta ne temeljijo na nobeni posebnosti evropskih javnih uslužbencev. Nasprotno, enake praktične in ekonomske težave se lahko pojavijo pri prenosu letnega dopusta običajnih delavcev. Poleg tega bi morale biti evropske institucije zaradi njihove velikosti in finančne moči bolj sposobne soočiti se s temi težavami kot zasebna majhna in srednje velika podjetja.

72.

Poleg tega se mi zdi tudi vsaj čudno, da lahko Komisija kot delodajalec posebno ostro kritizira rešitev Sodišča v sodbi Schultz-Hoff in drugi, ( 60 ) saj se je prav taista institucija pri Sodišču močno zavzemala za to, naj navedeno rešitev sprejme v zvezi z razlago Direktive 2003/88. ( 61 )

73.

Menim, da če bi se evropskim uradnikom odreklo polno uživanje pomembnega načela socialnega prava, ki ga pravo Unije priznava običajnim delavcem, bi bilo to nezdružljivo s potrebo po zagotavljanju enotnosti in doslednosti prava Unije.

74.

Na podlagi navedenega menim, da so izpolnjena vsa štiri merila, ki jih je Sodišče razvilo za ugotavljanje posega v enotnost ali doslednost prava Unije.

75.

Opozoriti je treba še na to, da določbe, ki urejajo postopek preveritve, zlasti člen 256(2), drugi pododstavek, PDEU, ne vsebujejo nobene opredelitve pojmov „enotnost“ in „doslednost“ prava Unije. Tudi v dosedanji sodni praksi ta dva pojma nista bila jasno in natančno razmejena. Menim, da je treba poseg v enotnost prava Unije ugotoviti zlasti takrat, kadar Splošno sodišče krši posebno pomembna pravila ali načela prava Unije, poseg v doslednost prava Unije pa bi bilo treba ugotoviti, kadar Splošno sodišče ne upošteva obstoječe sodne prakse sodišč Unije. ( 62 )

76.

V obravnavani zadevi gre za oboje, saj Splošno sodišče ni upoštevalo pravice do plačanega letnega dopusta, kot jo je razložilo Sodišče v sodni praksi Schultz-Hoff. Ugotoviti bi bilo torej treba, da je bilo s preverjano sodbo poseženo tako v enotnost kot doslednost prava Unije.

77.

Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj ugotovi, da je bilo s preverjano sodbo poseženo v enotnost in doslednost prava Unije.

78.

Teoretično bi bilo res mogoče, da bi v ustreznih primerih Sodišče ugotovilo samo poseg v enotnost ali doslednost prava Unije, ne bi pa razveljavilo zadevne odločbe Splošnega sodišča. Vendar člen 62b, prvi odstavek, Statuta Sodišča temu nasprotuje, kot je Sodišče že dvakrat ugotovilo. ( 63 ) Če Sodišče ugotovi poseg v enotnost ali doslednost prava Unije, mora zadevo vrniti v odločanje Splošnemu sodišču ali samo dokončno odločiti o sporu.

79.

V obravnavani zadevi nista potrebna niti dodatno ugotavljanje dejanskega stanja niti pravna razprava, da bi se utemeljila vrnitev zadeve v odločanje Splošnemu sodišču. Z besedami iz člena 62b, prvi odstavek, zadnji stavek, Statuta Sodišča „ob upoštevanju ugotovitev revizije rešitev spora izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerem je Splošno sodišče utemeljilo svojo odločitev“.

80.

V teh okoliščinah mora Sodišče samo dokončno odločiti o sporu. To pomeni, da je treba na eni strani odločiti o pritožbi Komisije zoper sodbo Sodišča za uslužbence (naslov A v nadaljevanju) in na drugi strani o stroških (naslov B v nadaljevanju).

81.

Kot sem navedla zgoraj, ( 64 ) se je Splošno sodišče oprlo na napačno razlago člena 1e(2) Kadrovskih predpisov za uradnike in člena 4 Priloge V k navedenim predpisom. Ob upoštevanju minimalnih zahtev iz člena 7 Direktive 2003/88, kot ga je Sodišče razložilo s sodno prakso Schultz-Hoff, se zdi, da rešitvi, ki jo je Sodišče za uslužbence sprejelo na prvi stopnji, pravno ni mogoče oporekati, tako da pritožba Komisije zoper sodbo Sodišča za uslužbence ne more uspeti. Navedeno pritožbo je treba torej zavrniti.

82.

Razglasitev ničnosti sporne odločbe, ( 65 ) ki jo je na prvi stopnji razglasilo Sodišče za uslužbence, ( 66 ) bo tako postala končna. Komisija bo morala na podlagi člena 4, drugi odstavek, Priloge V h Kadrovskim predpisom ponovno odločiti o izplačilu letnega dopusta za leto 2004, ki ga G. Strack ni izrabil, v skladu z njegovo zahtevo in ob ustreznem upoštevanju sodne prakse Schultz-Hoff.

83.

Ugovora Komisije, da natančna vsebina pravice do plačanega letnega dopusta trenutno ni jasna, ni mogoče sprejeti. Čeprav namreč v sodni praksi še niso bile pojasnjene vse podrobnosti, Sodišče nikoli ni dopustilo nobenega dvoma o tem, da ta pravica nasprotuje kategoričnemu zavračanju prenosa pravice do letnega dopusta, neizrabljenega zaradi dolgotrajne bolezni. ( 67 )

84.

To zadostuje za rešitev spora med G. Strackom in Komisijo. Sicer pa tveganja za „neomejeni prenos letnega dopusta“ v primeru G. Stracka ni, saj se je slednji invalidsko upokojil leta 2005 in je torej zapustil aktivno službo v koledarskem letu takoj po letu, v katerem je nastala sporna pravica do dopusta.

85.

Naj mimogrede opozorim na to, da ima zakonodajalec Unije možnost spremeniti bodisi Direktivo 2003/88 bodisi Kadrovske predpise za uradnike. Mogoče bi bilo med drugim predvideti omejitev trajanja prenosa neizrabljenega letnega dopusta zaradi bolezni, ( 68 ) način prenosa pravice do letnega dopusta pa bi se lahko razlikoval glede na to, ali gre za najkrajši letni dopust ali ne. ( 69 )

86.

Vendar morebitna sprememba veljavne zakonodaje ne more biti retroaktivna, nova pravila pa bi morala organ, pristojen za imenovanja, zavezati k ustreznem upoštevanju tega, da zadevni uradnik svoje pravice do letnega dopusta ni mogel izrabiti zaradi dolgotrajne bolezni.

87.

S trenutnim stanjem minimalnih zahtev na področju letnega dopusta, kot izhajajo iz Direktive 2003/88, je nezdružljivo vsakršno kategorično izključevanje prenosa zaradi bolezni neizrabljenega letnega dopusta in vsakršno pavšalno omejevanje števila dni letnega dopusta – ki presegajo najkrajši letni dopust – ki se lahko zaradi bolezni prenesejo v leto takoj za letom, v katerem je zadevna pravica do letnega dopusta nastala. ( 70 )

88.

Člen 195(6) Poslovnika Sodišča določa, da če je bila odločba Splošnega sodišča, ki je predmet preverjanja, sprejeta na podlagi člena 256(2) PDEU, Sodišče odloči o stroških.

89.

Čeprav je res, da Poslovnik Sodišča ne določa posebnih pravil, s katerimi bi bila urejena porazdelitev stroškov v postopku preveritve, pa Sodišče ne bi smelo vsakemu intervenientu v postopku preveritve in vsaki stranki v sporu sistematično naložiti, naj nosi svoje stroške. Res je, da se je v prvih dveh sodbah, ki ju je izdalo v postopku preveritve, odločilo za slednjo rešitev. ( 71 ) Vendar menim, da okoliščine različnih zadev, ki jih Sodišče lahko obravnava v okviru postopka preveritve, upravičujejo razlikovalen pristop glede stroškov, s katerim bi se poleg tega razlikovalo glede na to, ali se stroški nanašajo na postopek preveritve (glej naslov 1 v nadaljevanju) ali pritožbeni postopek (glej naslov 2 v nadaljevanju).

90.

Kar zadeva najprej stroške strank spora v postopku preveritve, menim, da njihove porazdelitve ni mogoče povsem ločiti od stališč teh strank ter predvsem od upoštevnosti in uspeha njihovih utemeljitev, navedenih pred Sodiščem. Čeprav namreč Sodišče preveritev izvede samo izjemoma in v bistvu v interesu prava, ni mogoče zanikati, da ima postopek preveritve določene posledice za pravice in obveznosti teh strank, za katere dejansko pomeni zgolj podaljšanje spora pred Sodiščem za uslužbence in Splošnim sodiščem (glej člen 62b, prvi odstavek, Statuta Sodišča).

91.

Če bi torej Sodišče sledilo mojemu predlogu glede upoštevanja minimalnih zahtev iz Direktive 2003/88, kot je razložena s sodno prakso Schultz-Hoff, bi Komisija zagovarjala neuspešno stališče, G. Strack pa bi s svojimi utemeljitvami uspel. V teh okoliščinah bi bilo pravično in pošteno, da se Komisiji naloži ne samo njene stroške v zvezi s postopkom preveritve, ampak tudi stroške G. Stracka. Ne vidim nobenega utemeljenega razloga za to, da bi G. Strack nosil svoje stroške, kljub temu da je Komisija pri Splošnem sodišču vložila pritožbo, odločitev o kateri je nato vodila v to, da je Sodišče uvedlo postopek preveritve. Če bi moral G. Strack nositi svoje stroške v zvezi s postopkom preveritve, bi poleg tega nastalo tveganje, da se bistveno zmanjša njegova ekonomska korist zaradi izplačila preostalih dni letnega dopusta iz leta 2004, in sicer v znesku, ki je enak približno eni mesečni plači. ( 72 )

92.

Svet, ki v postopku preveritve ni sodeloval kot stranka, ampak kot institucija iz členov 23 in 62a, drugi odstavek, Statuta Sodišča, bi moral nositi svoje stroške.

93.

Kar zadeva, dalje, stroške pritožbenega postopka, je treba po analogiji uporabiti člen 138(1) v povezavi s členom 184(1) Poslovnika. Iz tega sledi, da mora Komisija, ki s predlogi v zvezi s pritožbo ni uspela, nositi svoje stroške in stroške G. Stracka v zvezi s pritožbo, kot je slednji predlagal.

94.

Na podlagi zgornjih ugotovitev Sodišču predlagam, naj odloči: