Združene zadeve C-71/09 P, C-73/09 P in C-76/09 P

Comitato „Venezia vuole vivere“ in drugi

proti

Evropski komisiji

„Pritožba – Ničnostna tožba – Dopustnost – Procesno upravičenje – Pravni interes – Ugovor litispendence – Državne pomoči – Večsektorski program pomoči – Zmanjšanje prispevkov za socialno varnost – Odločba 2000/394/ES – Izravnalna narava – Prizadetost trgovine znotraj Skupnosti – Izkrivljanje konkurence – Obseg nadzora – Dokazno breme – Obveznost obrazložitve – Člen 87(2)( b) in (3), od (b) do (d), ES – Uredba (ES) št. 659/1999 – Člena 14 in 15“

Povzetek sodbe

1.        Postopek – Ugovor litispendence – Istovetnost strank, predmeta in tožbenih razlogov v dveh tožbah – Odstop tožeče stranke od ene od tožb – Prenehanje litispendence

2.        Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Odločba Komisije, s katero je prepovedan sistem sektorskih pomoči

(člen 230, četrti odstavek, ES)

3.        Pomoči, ki jih dodelijo države – Pregled Komisije – Preučitev sistema pomoči v celoti – Dopustnost

(člena 87 ES in 88 ES)

4.        Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Dodelitev prednosti upravičencem

(člen 87(1) in (3) ES)

5.        Pritožba – Razlogi – Obrazložitev sodbe, ki kaže na kršitev prava Unije – Izrek, utemeljen z drugimi pravnimi razlogi – Zavrnitev

6.        Pomoči, ki jih dodelijo države – Odločba Komisije, s katero je ugotovljena nezdružljivost sistema pomoči s skupnim trgom – Obveznost obrazložitve

(člen (88)(2)ES)

7.        Pomoči, ki jih dodelijo države – Škodovanje konkurenci – Vpliv na trgovino med državami članicami – Obseg dokaznega bremena, ki ga nosi Komisija

(člen 88 ES)

8.        Pritožba – Razlogi – Napačna presoja dejstev – Nedopustnost – Nadzor Sodišča nad presojo dokazov – Izključitev, razen ob izkrivljanju

(člen 225 ES; Statut Sodišča, člen 51(1); Poslovnik Sodišča, člen 112(1), prvi pododstavek, točka (c))

9.        Pomoči, ki jih dodelijo države – Prepoved – Odstopanja – Pomoči, ki se lahko štejejo za združljive s skupnim trgom – Pomoči za razvoj določenih regij

(člen 87(3)(c) ES)

1.        Če je tožba zavržena kot nedopustna, postopek, ki poteka pred Sodiščem, ki iz nje izhaja, preneha obstajati, tako da položaj litispendence preneha. Enako je, kadar visečega postopka ni več, ker tožeča stranka odstopi od tožbe. Zaradi interesa, da se pravni upravičenci ne bi posluževali te možnosti v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, ni treba, da litispendenca obstaja tudi glede tožbe, od katere je tožeča stranka odstopila. Ta interes je namreč dovolj varovan z naložitvijo stroškov tožeči stranki v skladu s členom 69(5), prvi pododstavek, Poslovnika Sodišča ali členom 87(5), prvi pododstavek, Poslovnika Splošnega sodišča.

(Glej točki 31 in 32.)

2.        V okviru ničnostne tožbe so dejanski upravičenci posamičnih pomoči, ki so bile dodeljene iz naslova programa pomoči, za katere je Komisija odredila vračilo, posamično prizadeti v smislu člena 230, četrti odstavek, ES.

Že odredba o vračilu se namreč posamično nanaša na vse upravičence zadevnega programa, ker so od sprejetja sporne odločbe izpostavljeni tveganju, da bo treba ugodnosti, ki so jih prejeli, vrniti, in so zato prizadeti v svojem pravnem položaju. Ti prejemniki so zato del zaprtega kroga, ne da bi bilo treba preučiti dodatne pogoje v zvezi s položaji, v katerih v odločbi Komisije ni odredbe o vračilu. Poleg tega možnost, da se ugodnosti, ki so razglašene za nezakonite, naknadno ne izterjajo od njihovih prejemnikov, ne izključuje, da se ti štejejo za posamično prizadete.

(Glej točki 53 in 56.)

3.        V primeru programa pomoči se Komisija lahko omeji na preučitev značilnosti spornega programa, da v obrazložitvi odločbe presodi, ali zaradi podrobnih pravil, ki so predvidena s tem programom, ta daje občutno prednost prejemnikom glede na njihove konkurente in daje ugodnosti predvsem podjetjem, ki sodelujejo v trgovini med državami članicami. Tako Komisija v odločbi, ki se nanaša na tak program, ni dolžna opraviti preučitve pomoči, ki je bila na podlagi tega programa dodeljena v vsakem posameznem primeru. Šele ob vračilu pomoči je treba preveriti posamezen položaj vsakega zadevnega podjetja.

Naloga države članice je namreč, da preuči posamičen položaj vsakega podjetja, na katerega se nanaša tak postopek vračila, če se Komisija na splošno in abstraktno izreče o programu državnih pomoči, ki ga razglasi za nezdružljivega s skupnim trgom in odredi vračilo zneskov, prejetih na podlagi tega programa.

(Glej točke 63, 64 in 130.)

4.        Obrazložitev ukrepa pomoči ne zadošča, da se tovrsten ukrep vnaprej izvzame iz opredelitve kot „pomoč“ v smislu člena 87 ES. Odstavek 1 te določbe namreč ne razlikuje na podlagi razlogov ali ciljev državnih ukrepov, ampak jih opredeljuje glede na njihove učinke.

Če poskuša država z enostranskimi ukrepi pogoje konkurence v določenem gospodarskem sektorju približati tistim v drugi državi članici, tem ukrepom ni mogoče odvzeti narave državne pomoči. To velja tudi za ukrepe, namenjene izravnavi morebitnih neugodnosti, s katerimi so soočena podjetja s sedežem v določeni regiji države članice. Samo besedilo Pogodbe ES, ki v členu 87(3)(a) in (c) kot državni pomoči, ki jih je mogoče razglasiti za združljivi s skupnim trgom, opredeljuje „pomoč za pospeševanje gospodarskega razvoja območij“ in „pomoč za pospeševanje razvoja […] določenih […] območij“, kaže na to, da prednosti, ki so omejene na del ozemlja države članice, za katero veljajo pravila o pomočeh, lahko pomenijo selektivne prednosti.

Iz tega sledi, da cilj izravnati konkurenčne ovire podjetij s sedežem v neki regiji države članice, ki mu sledi zmanjšanje prispevkov za socialno varnost, ne more izgubiti narave državnih pomoči v smislu člena 87(1) ES.

(Glej točke od 94 do 96 in 100.)

5.        Čeprav obrazložitev sodbe Splošnega sodišča kaže na kršitev prava Unije, njen izrek pa je utemeljen z drugimi pravnimi razlogi, je treba pritožbo zavrniti.

(Glej točko 118.)

6.        Odločba Komisije, s katero je ugotovljena nezdružljivost sistema pomoči s skupnim trgom, ki ji je dodana odredba o vračilu, mora omogočiti, da se jasno opredeli njen pomen. Vsebovati mora vse potrebne elemente, da jo lahko nacionalni organi izvršijo, in tako izključiti, da bi bila njena dejanska vsebina določena naknadno na podlagi izmenjave dopisov med Komisijo in nacionalnimi organi. Preučitev individualnega položaja vsakega upravičenca, ki jo opravijo nacionalni organi, mora biti zadosti omejena z odločbo Komisije, s katero je ugotovljena nezdružljivost sistema pomoči s skupnim trgom.

(Glej točko 120.)

7.        Komisija ni dolžna dokazati obstoja dejanskega vpliva pomoči na trgovino med državami članicami niti dejanskega izkrivljanja konkurence, ampak je dolžna le preučiti, ali te pomoči lahko vplivajo na to trgovino in izkrivljajo konkurenco.

Glede tega majhen znesek pomoči ali to, da večina upravičencev izvaja svojo dejavnost na lokalni ravni, ne moreta povzročiti, da pomoči, dodeljene na podlagi tega programa, ne morejo vplivati na trgovino med državami članicami in izkrivljati konkurence.

(Glej točki 134 in 135.)

8.        V skladu s členom 225 ES, členom 51, prvi odstavek, Statuta Sodišča in členom 112(1), prvi pododstavek, točka (c), Poslovnika Sodišča mora pritožnik, ki uveljavlja, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze, natančno opredeliti dokaze, ki naj bi jih to sodišče izkrivilo, in dokazati napake pri presoji, ki naj bi po njegovem mnenju povzročile, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze. Za tako izkrivljenje gre, če se presoja obstoječih dokazov, ne da bi se izvedli novi, zdi očitno napačna.

(Glej točki 152 in 153.)

9.        Za obrazložitev zavrnitve odstopanja iz člena 87(3)(c) ES se Komisija lahko upravičeno opira na to, da gre za pomoč za tekoče poslovanje podjetij. Take pomoči, ki načeloma izkrivljajo pogoje konkurence, je namreč na podlagi sporočila Komisije o načinu uporabe člena 87(3)(a) in (c) ES za regionalne pomoči in Smernic o državni regionalni pomoči mogoče odobriti le izjemoma.

(Glej točko 168.)

SODBA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 9. junija 2011(*)

Kazalo

Pravni okvir

Dejansko stanje

Sporna odločba

Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba

Predlogi strank v pritožbi in postopek pred Sodiščem

Nasprotna pritožba Komisije

Ugovor litispendence, navajan v okviru zadeve T-277/00

Obrazložitev izpodbijane sodbe

Trditve strank

Presoja Sodišča

Procesno upravičenje podjetij pritožnikov pred Splošnim sodiščem

Obrazložitev izpodbijane sodbe

Trditve strank

Presoja Sodišča

Procesno upravičenje združenja Comitato

Obrazložitev izpodbijane sodbe

Trditve strank

Presoja Sodišča

Pravni interes tožečih strank pred Splošnim sodiščem

Glavne pritožbe

Člen 15 Uredbe št. 659/1999 – opredelitev „nove pomoči“

Obrazložitev izpodbijane sodbe

Trditve strank

Presoja Sodišča

Izravnalna narava

Obrazložitev izpodbijane sodbe

Trditve strank

Presoja Sodišča

Merila o vplivu na trgovino znotraj Skupnosti in izkrivljanju konkurence, postopkovne obveznosti Komisije v okviru preučitve zadevnih pomoči, prepoved diskriminacije in člen 86(2) ES

Obrazložitev izpodbijane sodbe

Trditve strank

Presoja Sodišča

– Pomen in obrazložitev sporne odločbe

– Postopkovne obveznosti Komisije

Člen 87(3)(c) in (d) ES in obveznost obrazložitve

Obrazložitev izpodbijane sodbe

Trditve strank

Presoja Sodišča

Člen 87(2)(b) in (3)(b) ES

Obrazložitev izpodbijane sodbe

Trditve strank

Presoja Sodišča

Člen 14 Uredbe št. 659/1999

Obrazložitev izpodbijane sodbe

Trditve strank

Presoja Sodišča

Stroški

„Pritožba – Ničnostna tožba – Dopustnost – Procesno upravičenje – Pravni interes – Ugovor litispendence – Državne pomoči – Večsektorski program pomoči – Zmanjšanje prispevkov za socialno varnost – Odločba 2000/394/ES – Izravnalna narava – Prizadetost trgovine znotraj Skupnosti – Izkrivljanje konkurence – Obseg nadzora – Dokazno breme – Obveznost obrazložitve – Člen 87(2)( b) in (3), od (b) do (d), ES – Uredba (ES) št. 659/1999 – Člena 14 in 15“

V združenih zadevah C‑71/09 P, C‑73/09 P in C‑76/09 P,

zaradi treh pritožb na podlagi člena 56 Statuta Sodišča, vloženih 11. februarja 2009 (C-71/09 P) in 16. februarja 2009 (C-73/09 P in C-76/09 P),

Comitato „Venezia vuole vivere“ s sedežem v Benetkah (Italija), ki jo zastopa A. Vianello, odvetnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu (C‑71/09 P),

Hotel Cipriani Srl s sedežem v Benetkah (Italija), ki jo zastopata A. Bianchini in F. Busetto, odvetnika (C‑73/09 P),

Società Italiana per il gas SpA (Italgas) s sedežem v Torinu (Italija), ki jo zastopajo M. Merola, M. Pappalardo in T. Ubaldi, odvetniki (C‑76/09 P),

pritožniki,

druge stranke v postopku so

Coopservice – Servizi di fiducia Soc. coop. rl s sedežem v Cavriagu (Italija), ki jo zastopa A. Bianchini, odvetnik,

tožeča stranka na prvi stopnji,

Evropska komisija, ki jo zastopata V. Di Bucci in E. Righini, zastopnika, skupaj z A. Dal Ferrom, odvetnikom, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožena stranka na prvi stopnji,

Italijanska republika, ki jo je zastopala I. Bruni, nato G. Palmieri, zastopnici, skupaj s P. Gentilijem, avvocato dello Stato, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

intervenientka na prvi stopnji,

SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi K. Lenaerts, predsednik senata, R. Silva de Lapuerta, sodnica, G. Arestis, J. Malenovský in T. von Danwitz (poročevalec), sodniki,

generalna pravobranilka: V. Trstenjak,

sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 16. septembra 2010,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 16. decembra 2010

izreka naslednjo

Sodbo

1        Comitato „Venezia vuole vivere“ (v nadaljevanju: združenje Comitato), Hotel Cipriani Srl (v nadaljevanju: Hotel Cipriani) in Società italiana per il gas SpA (v nadaljevanju: Italgas) s pritožbami Sodišču predlagajo, naj razveljavi sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (zdaj Splošno sodišče) z dne 28. novembra 2008 v zadevi Hotel Cipriani in drugi proti Komisiji (T-254/00, T‑270/00 in T-277/00, ZOdl., str. II-3269, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to zavrnilo njihove tožbe za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije 2000/394/ES z dne 25. novembra 1999 v zvezi z ukrepi pomoči podjetjem, ki se nahajajo na območju Benetk in Chioggie, določenimi z zakonoma št. 30/1997 in št. 206/1995 o zmanjšanju prispevkov za socialno varnost (UL 2000, L 150, str. 50, v nadaljevanju: sporna odločba).

2        Coopservice – Servizi di fiducia Soc. coop. rl. (v nadaljevanju: Coopservice) z nasprotno pritožbo predlaga Sodišču, naj razveljavi izpodbijano sodbo.

3        Komisija Evropskih Skupnosti z nasprotno pritožbo predlaga Sodišču, naj razveljavi izpodbijano sodbo v delu, v katerem so te tožbe razglašene za dopustne.

 Pravni okvir

4        Členi 1(b)(iv) in od 13 do 15 Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [88] Pogodbe ES (UL L 83, str. 1) določajo:

„Člen 1

Opredelitve

V tej uredbi:

[…]

b)      ‚veljavna pomoč‘ pomeni:

[…]

iv)      pomoč, za katero se šteje, da je veljavna na podlagi člena 15;

[…]

Člen 13

Odločba Komisije

1.      Pregled morebitne nezakonite pomoči se zaključi z odločbo na podlagi člena 4(2), (3) ali (4). V primeru odločbe o začetku formalnega postopka preiskave se postopek zaključi z odločbo na podlagi člena 7. Če država članica ne izpolni odredbe o predložitvi podatkov, se ta odločba sprejme na podlagi razpoložljivih podatkov.

[…]

Člen 14

Vračilo pomoči

1.      Če se v primerih nezakonite pomoči sprejmejo negativne odločbe, Komisija odloči, da mora zadevna država članica sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne pomoč (v nadaljnjem besedilu ‚odločba o vračilu‘). Komisija ne zahteva vračila pomoči, če bi bilo to v nasprotju s splošnim načelom prava Skupnosti.

2.      Pomoč, ki se vrne na podlagi odločbe o vračilu, vključuje obresti po primerni obrestni meri, ki jo določi Komisija. Obresti se plačajo od datuma, ko je bila nezakonita pomoč na razpolago upravičencu, do datuma vračila.

3.      Brez poseganja v odločbo Sodišča Evropskih skupnosti na podlagi člena [242] Pogodbe se vračilo izvede nemudoma in skladno s postopki, določenimi v nacionalni zakonodaji zadevne države članice, če omogočajo takojšnjo in učinkovito izvajanje odločbe Komisije. V ta namen in v primeru postopka pred državnimi sodišči zadevne države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe, ki so jim na voljo v teh pravnih sistemih, vključno z začasnimi ukrepi, brez poseganja v pravo Skupnosti.

Člen 15

Zastaranje

1.      Pooblastila Komisije zahtevati vračilo pomoči imajo desetletni zastaralni rok.

2.      Zastaralni rok začne teči na dan, ko je dodeljena nezakonita pomoč upravičencu kot individualna pomoč ali kot pomoč v okviru sheme pomoči. Kakršen koli ukrep glede nezakonite pomoči, ki ga sprejme Komisija ali država članica na zahtevo Komisije, prekine zastaralni rok. Po vsaki prekinitvi začne rok teči znova. Zastaranje se zadrži tako dolgo, dokler je odločba Komisije v postopku pred Sodiščem Evropskih skupnosti.

3.      Kakršna koli pomoč, pri kateri je zastaralni rok iztekel, se šteje kot veljavna pomoč.“

 Dejansko stanje

5        Dejansko stanje, na katerem temelji spor, je opredeljeno v točkah od 1 do 11 izpodbijane sodbe, in sicer tako:

„A – Obravnavani sistem zmanjšanja prispevkov za socialno varnost

1      V italijanski uredbi ministra z dne 5. avgusta 1994, ki je bila priglašena Komisiji, so določena merila za odobritev zmanjšanja prispevkov za socialno varnost, ki so predvidena z določbami iz člena 59 uredbe predsednika Italijanske republike z dne 6. marca 1978, s katero je bil vzpostavljen poseben sistem zmanjšanja prispevkov za socialno varnost, ki so jih v južni Italiji delodajalci plačevali Istituto Nazionale de la Previdenza Sociale (INPS, nacionalni zavod za socialno varstvo) za obdobje med letoma 1994 in 1996.

2      Z odločbo 95/455/ES z dne 1. marca 1995 v zvezi z določbami o zmanjšanju prispevkov za socialno varnost, ki jih plačujejo podjetja v južni Italiji, in državnem kritju nekaterih od teh prispevkov (UL L 265, str. 23) je Komisija razglasila sistem zmanjšanja prispevkov za socialno varnost, naveden v prejšnji točki, za združljiv s skupnim trgom s pridržkom spoštovanja nekaterih pogojev. S to odločbo je bilo med drugim predvideno, da morajo italijanski organi Komisiji sporočiti, kateri ukrepi so bili sprejeti za izvršitev načrta, določenega s to odločbo, da se obravnavani program pomoči progresivno ukini.

3      Sistem zmanjšanja prispevkov za socialno varnost, ki je obravnavan v postopku v glavni stvari, je bil vzpostavljen z italijanskim zakonom št. 206/1995, ki je za leti 1995 in 1996 razširil program pomoči, določen z navedeno uredbo ministra z dne 5. avgusta 1994, na podjetja na otoškem območju Benetk in Chioggie. Z italijanskim zakonom št. 30/1997 je bila veljavnost tega programa podaljšana za leto 1997 v korist podjetij s sedežem v deželah južne Italije in na otoškem območju Benetk in Chioggie.

4      V členu 1 uredbe ministra z dne 5. avgusta 1994 je določeno splošno zmanjšanje prispevkov za socialno varnost, ki jih morajo plačevati delodajalci. V členu 2 te uredbe pa je predvidena oprostitev plačila prispevkov za socialno varnost v zvezi z novimi delovnimi mesti, ustvarjenimi v podjetjih, za obdobje enega leta od datuma zaposlitve brezposelnega delavca.

5      Iz [sporne o]dločbe […] izhaja, da je bil glede na podatke, ki jih je za obravnavano obdobje med letoma 1995 in 1997 posredoval zavod INPS, znesek zmanjšanja prispevkov za socialno varnost, odobrenih podjetjem na območju Benetk in Chioggie na podlagi člena 1 uredbe ministra z dne 5. avgusta 1994, povprečno 73 milijard italijanskih lir (ITL) (37,7 milijona eurov) na leto in je bil razporejen med 1645 podjetij. Znesek oprostitev plačil, odobrenih podjetjem na otoškem območju Benetk in Chioggie na podlagi člena 2 te uredbe, je bil 567 milijonov [italijanskih lir] (292.831 eurov) na leto in je bil razporejen med 165 podjetij.

B – Upravni postopek

6      Z dopisom z dne 10. junija 1997 so italijanski organi obvestili Komisijo o navedenem zakonu št. 30/1997 v skladu z določbami odločbe 95/455 (glej točko 2 zgoraj). Z dopisom z dne 1. julija 1997, ki mu je sledil opomin z dne 28. avgusta 1997, je Komisija zahtevala dodatne podatke o razširitvi področja uporabe navedenega sistema zmanjšanja prispevkov za socialno varnost v korist podjetij na območju Benetk in Chioggie.

7      Ker Komisija ni dobila odgovora, je z dopisom z dne 17. decembra 1997 sporočila Italijanski republiki, da bo začela postopek, določen v členu 88(2) ES, v zvezi s pomočmi, predvidenimi v določbah zakonov št. 206/1995 in št. 30/1997, s katerima je bilo področje uporabe zmanjšanja prispevkov za socialno varnost, določenih za južno Italijo, razširjeno na otoško območje Benetk in Chioggie.

8       Italijanski organi so 1. decembra 1997 zadržali izvajanje obravnavanega sistema zmanjšanja prispevkov za socialno varnost.      

9      Odločba o začetku postopka je bila objavljena v Uradnem listu Evropskih skupnosti z dne 18. februarja 1998. Z dopisom z dne 17. marca 1998 je […] Comitato […], ki je združenje glavnih organizacij beneških industrijskih ter trgovskih subjektov in ki je bil ustanovljen po začetku navedenega formalnega postopka preiskave, da bi usklajeval ukrepe za izboljšanje neugodnega položaja subjektov v Benetkah, predložil svoja stališča in poročilo skupaj s študijo iz marca 1998, ki jo je opravil Consorzio per la ricerca e la formazione (COSES, konzorcij za raziskave in izobraževanje) o težavah podjetij, ki delujejo na območju lagune, v primerjavi s podjetji na celini. Občina Benetke je 18. maja 1998 prav tako predložila stališča skupaj s prvo študijo iz februarja 1998, ki jo je o tem naredil konzorcij COSES. V svojih stališčih je poudarila, da so med prejemniki občinska podjetja, ki opravljajo storitve splošnega gospodarskega pomena. V njihovo korist je navedla uporabo člena 86(2) ES. Vsa ta stališča so bila posredovana Italijanski republiki.

10      Italijanski organi so svoja stališča posredovali z dopisom z dne 23. januarja 1999. Z dopisom z dne 10. junija 1999 so obvestili Komisijo, da se pridružujejo stališčem, ki jih je posredovala občina Benetke.

11      Z odločbo z dne 23. junija 1999 je Komisija od Italijanske republike zahtevala, da ji posreduje vse dokumente in podatke, ki so potrebni za natančnejšo določitev vloge občinskih podjetij in za presojo združljivosti obravnavanih ukrepov zmanjšanja prispevkov za socialno varnost s skupnim trgom. Italijanski organi so odgovorili z dopisom z dne 27. julija 1999. Ti organi in predstavniki Komisije so se sestali v Bruslju 12. oktobra 1999.“

 Sporna odločba

6        Izrek sporne odločbe se glasi:

„Člen 1

Brez poseganja v člena 3 in 4 te določbe so državne pomoči, ki jih je Italija zagotovila v obliki oprostitve ali znižanja prispevkov za socialno varnost na podlagi zakonov št. 30/1997 in št. 206/1995, ki napotujeta na člen 2 ministrske uredbe z dne 5. avgusta 1994, v korist podjetij na področju Benetk in Chioggie, združljive s skupnim trgom, če so odobrene tem podjetjem:

a)      [malim in srednje velikim podjetjem] v smislu Smernic Skupnosti o državnih pomočeh za majhna in srednje velika podjetja;

b)      podjetjem, ki ne ustrezajo tej opredelitvi, vendar so na območju, ki je v skladu s členom 87(3)(c) Pogodbe upravičeno do državne pomoči;

c)      vsakemu drugemu podjetju, ki zaposluje kategorije delavcev s posebnimi težavami pri vstopu ali ponovnem vstopu na trg dela v skladu s Smernicami o državnih pomočeh za zaposlovanje.

Te državne pomoči niso združljive s skupnim trgom, če so odobrene podjetjem, ki niso [mala in srednje velika podjetja] in so zunaj območja, ki je v skladu s členom 87(3)(c) Pogodbe upravičeno do pomoči.

Člen 2

Brez poseganja v člena 3 in 4 te odločbe s skupnim trgom niso združljive državne pomoči, ki jih je Italija odobrila podjetjem s sedežem na območju Benetk in Chioggie v obliki oprostitve prispevkov za socialno varnost na podlagi člena 1 ministrske uredbe z dne 5. avgusta 1994.

Člen 3

Na podlagi izjeme iz člena 86(2) ES in izjeme iz člena 87(3)(d) Pogodbe so s skupnim trgom združljive državne pomoči, ki jih je Italija odobrila v korist podjetij ASPIV in Consorzio Venezia Nuova.

Člen 4

Ukrepi, ki jih je Italija izvedla v korist podjetij ACTV, Panfido SpA in AMAV, niso državne pomoči v smislu člena 87 Pogodbe.

Člen 5

Italija sprejme vse potrebne ukrepe, da ji upravičenci vrnejo državne pomoči, ki glede na člena 1(2) in 2 te odločbe niso združljive s skupnim trgom in so bile nezakonito dane prejemnikom na razpolago.

Vračilo poteka v skladu s postopkom, določenim v nacionalnem pravu. Zneski, ki jih je treba vrniti, se povečajo za obresti, ki tečejo od dneva, ko so bili ti zneski dani na voljo prejemnikom, do njihovega dejanskega vračila. Obresti se izračunajo na podlagi referenčne stopnje, uporabljene za izračun ekvivalenta subvencije v okviru regionalnih pomoči.

[…]“

 Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba

7        Zoper sporno odločbo je bilo pri Splošnem sodišču vloženih 59 tožb.

8        To je pozvalo Italijansko republiko, naj za vsako od tožečih strank iz teh zadev pojasni, ali meni, da mora za izvršitev člena 5 sporne odločbe zahtevati vračilo izplačanih spornih pomoči.

9        Na podlagi odgovorov Italijanske republike je Splošno sodišče 22 tožb razglasilo za nedopustne v celoti in 6 tožb za delno nedopustne, ker so bile zadevne tožeče stranke podjetja, ki niso utemeljila pravnega interesa v delu, v katerem so v okviru izvrševanja sporne odločbe pristojni nacionalni organi menili, da ta podjetja niso dobila pomoči, ki ne bi bila združljiva s skupnim trgom in bi jo bilo zato na podlagi te odločbe treba vrniti (sklepi Splošnega sodišča z dne 10. marca 2005 v zadevah Gruppo ormeggiatori del porto di Venezia in drugi proti Komisiji, T‑228/00, T‑229/00, T‑242/00, T‑243/00, od T‑245/00 do T‑248/00, T‑250/00, T‑252/00, od T‑256/00 do T‑259/00, T‑265/00, T‑267/00, T‑268/00, T‑271/00, od T‑274/00 do T‑276/00, T‑281/00, T‑287/00 in T‑296/00, ZOdl., str. II‑787; Confartigianato Venezia in drugi proti Komisiji, T‑266/00; Baglioni Hotels in Sagar proti Komisiji, T‑269/00; Unindustria in drugi proti Komisiji, T‑273/00, in Principessa proti Komisiji, T‑288/00, neobjavljeni v ZOdl.).

10      Pred sodnikom poročevalcem Splošnega sodišča je 12. maja 2005 potekal neuradni sestanek, na katerem so sodelovali zastopniki strank iz 37 zadev, v katerih tožba ni bila v celoti razglašena za nedopustno. Zastopane stranke so predstavile svoja stališča in podale svoje soglasje o izbiri štirih vzorčnih zadev. Na podlagi tega sestanka so bile zadeve T‑254/00, T‑270/00 in T‑277/00, ki so podlaga za izpodbijano sodbo, ter zadeva T‑221/00 določene za vzorčne zadeve, pri čemer pa je bila zadnja zadeva zaradi odstopa tožeče stranke izbrisana iz vpisnika.

11      Te zadeve so bile združene in odločeno je bilo, da se preizkus ugovora nedopustnosti, ki ga je podala Komisija, združi z odločanjem o vsebini.

12      Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo razglasilo, da so tožbe dopustne iz razlogov, navedenih v točkah od 41 do 115 te sodbe. Vendar pa so bile te tožbe razglašene za neutemeljene iz razlogov, navedenih v točkah od 117 do 398 te sodbe.

 Predlogi strank v pritožbi in postopek pred Sodiščem

13      Združenje Comitato predlaga Sodišču, naj:

–        njegovi pritožbi ugodi in zato izpodbijano sodbo razveljavi;

–        zavrne nasprotno pritožbo Komisije;

–        sporno odločbo razglasi za nično;

–        podredno, razglasi za ničen člen 5 te odločbe, ker nalaga obveznost vračila zneskov, za katere so bili zmanjšani zadevni prispevki za socialno varnost in določa, da se zadevni zneski povečajo za obresti, ki tečejo od dneva, ko so bili ti zneski dani na voljo upravičencem, do njihovega dejanskega vračila;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov na obeh stopnjah.

14      Družba Hotel Cipriani predlaga Sodišču, naj:

–        razveljavi izpodbijano sodbo;

–        ugodi njenim predlogom iz postopka na prvi stopnji in zato:

–        sporno odločbo razglasi za nično;

–        podredno, razglasi za ničen člen 5 te odločbe, ker vračilo, naloženo s to določbo, vključuje pomoči, dodeljene na podlagi načela de minimis, in/ali ker nalaga plačilo obresti, izračunanih po višji obrestni meri od dejanske obrestne mere podjetja zaradi lastne zadolžitve;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov na obeh stopnjah.

15      Družba Italgas predlaga Sodišču, naj:

–        njeni pritožbi ugodi in zato razveljavi izpodbijano sodbo;

–        zavrne nasprotno pritožbo Komisije kot očitno neutemeljeno ali, podredno, kot brezpredmetno glede nekaterih pritožbenih razlogov in neutemeljeno glede drugih ali kot neutemeljeno v celoti;

–        za nična razglasi člena 1 in 2 sporne odločbe, ker je v njiju navedeno, da je zmanjšanje zadevnih prispevkov za socialno varnost nezdružljivo s skupnim trgom, ter člen 5 te odločbe.

–        podredno, zadevo vrne v odločanje Splošnemu sodišču na podlagi člena 61 Statuta Sodišča;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov na obeh stopnjah ali, v vsakem primeru, plačilo stroškov, povzročenih z nasprotno pritožbo.

16      Dužba Coopservice Sodišču predlaga, naj:

–        razveljavi izpodbijano sodbo;

–        ugodi njenim predlogom iz postopka na prvi stopnji in zato:

–        sporno odločbo glede na pravno stanje razglasi za nično v delu, ki ustreza interesu pritožnikov;

–        podredno, to sporno odločbo razglasi za nično v delu, v katerem ta nalaga obveznost vračila dodeljenih davčnih ugodnosti pri prispevkih za socialno varnost in zvišanje zneska teh davčnih ugodnosti za obresti za obdobja, ki jih zadeva ta odločba;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov na obeh stopnjah.

17      Italijanska republika predlaga Sodišču, naj:

–        izpodbijano sodbo razveljavi in

–        sporno odločbo razglasi za nično.

18      Komisija Sodišču predlaga, naj:

–        ugodi njeni nasprotni pritožbi in zato razveljavi izpodbijano sodbo v delu, v katerem so tožbe razglašene za dopustne;

–        podredno, zavrne glavne pritožbe tako, da po potrebi spremeni obrazložitev izpodbijane sodbe;

–        v vsakem primeru naloži tožečim strankam plačilo stroškov na obeh stopnjah.

19      Zadeve C-71/09 P, C-73/09 P in C-76/09 P so bile s sklepom predsednika Sodišča z dne 8. aprila 2009 združene za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe.

 Nasprotna pritožba Komisije

20      Ker se nasprotna pritožba Komisije nanaša na dopustnost tožb, vloženih pri Splošnem sodišču, kar je vprašanje, ki se obravnava pred utemeljenostjo, na katero se nanašajo glavne pritožbe in nasprotna pritožba družbe Coopservice, jo je treba obravnavati na prvem mestu.

21      V utemeljitev nasprotne pritožbe Komisija navaja štiri pritožbene razloge.

 Ugovor litispendence, navajan v okviru zadeve T-277/00

 Obrazložitev izpodbijane sodbe

22      Splošno sodišče je glede ugovora litispendence, navajanega zoper tožbo v zadevi T-277/00 ugotovilo, po eni strani, da tega ugovora ni mogoče veljavno navajati glede zadeve T-274/00, ker je združenje Comitato odstopilo od svoje tožbe v tej zadnji zadevi (točka 43 izpodbijane sodbe).

23      Po drugi strani je Splošno sodišče glede litispendence v zvezi z zadevo T-231/00 menilo, da mu ni treba preučiti dopustnosti tožbe, ki jo je vložilo združenje Comitato v zadevi T-277/00, ker je to vložilo tožbo skupaj z družbo Coopservice (točka 43 izpodbijane sodbe). Poleg tega je poudarilo, da tožba ni dopustna zaradi ugovora litispendence le, če se ta tožba vloži v sporu z istimi strankami, če se z njo predlaga razglasitev ničnosti iste odločbe in če temelji na istih tožbenih razlogih kot tožba, o kateri še ni odločeno. V obravnavanem primeru pa tožbi v zadevah T-277/00 in T-231/00 deloma temeljita na različnih tožbenih razlogih (točki 44 in 45 izpodbijane sodbe). Poleg tega člen 48(2) Poslovnika Splošnega sodišča, ki načeloma nasprotuje le navajanju novih razlogov med postopkom, ni upošteven pri presoji dopustnosti tožbe z istim predmetom in v sporu z istimi strankami, ki pa temelji na drugačnih tožbenih razlogih, kot so tisti, ki so bili navedeni v prejšnji tožbi (točka 46 izpodbijane sodbe).

 Trditve strank

24      S prvim delom tega pritožbenega razloga – ki sicer vsebuje tri dele – Komisija navaja, da je Splošno sodišče storilo napako s tem, da je zavrnilo ugovor nedopustnosti zaradi litispendence glede tožbe v zadevi T-277/00 v razmerju do zadeve T-274/00. Dopustnost tožbe je treba presojati glede na položaj ob vložitvi akta, s katerim se začne postopek, tako da dejstvo, da je združenje Comitato v vmesnem času odstopilo od tožbe v zadevi T-274/00, ne more povzročiti, da njegova tožba v zadevi T-277/00 postane dopustna. Sicer bi lahko tožeča stranka vložila več tožb in pozneje po lastni volji izbrala, glede katere namerava nadaljevati postopek, kar bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka.

25      Z drugim delom tega pritožbenega razloga Komisija očita Splošnemu sodišču, da je glede litispendence v zvezi z zadevo T-231/00 presodilo, da je enakost razlogov iz prejšnje in poznejše tožbe nujen pogoj za litispendenco. Tako iz postopkovnih pravil držav članic kot tudi iz člena 27 Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2001, L 12, str. 1) pa naj bi bilo razvidno, da za litispendenco tak pogoj ni potreben. S tretjim delom tega pritožbenega razloga Komisija navaja, da bi moralo Splošno sodišče zaradi litispendence zavreči vsaj tožbo v zadevi T-277/00, ker ta sovpada s tožbo v zadevi T-231/00.

26      Združenje Comitato navaja, da je sama Komisija v stališčih, ki jih je predložila Splošnemu sodišču, menila, da je pogoj za ta ugovor nedopustnosti to, da je ena tožba vložena pozneje kot druga, da se vloži v sporu z istimi strankami, da ima isti predmet in da temelji na istih tožbenih razlogih. Zato v pritožbenem postopku ne more navajati povsem novih pritožbenih razlogov. Poleg tega, ker Komisija ni vložila pritožbe zoper zgoraj navedeni sklep Splošnega sodišča v zgoraj navedeni zadevi Gruppo ormeggiatori del porto di Venezia in drugi proti Komisiji, ne more navajati tega pritožbenega razloga v okviru pritožbe zoper sodbo Splošnega sodišča v zadevi T‑277/00.

 Presoja Sodišča

27      Ta pritožbeni razlog je dopusten, kar je v nasprotju s trditvami združenja Comitato. To, da je Komisija pred Splošnim sodiščem v utemeljitev svojega ugovora nedopustnosti podpirala drugačno pravno stališče, kot ga je predstavila v nasprotni pritožbi, namreč nima učinka, ker se ta pritožbeni razlog nanaša – tako kot argumenti Komisije na prvi stopnji v okviru te izjeme – na zatrjevano litispendenco glede zadeve T-277/00 v razmerju do zadeve T-274/00.

28      Čeprav Komisija pred Sodiščem zatrjuje, da se ne zahteva, da so ničnostni razlogi, ki jih navaja tožeča stranka, enaki, da bi se ugotovilo, da gre za litispendenco, ob tem da je pred Splošnim sodiščem priznavala nujnost, da so tožbeni razlogi enaki, je njena trditev glede litispendence v bistvu enaka tisti, ki jo je zagovarjala pred Splošnim sodiščem in torej ne gre za nov pritožbeni razlog.

29      Tudi zgoraj navedeni sklep Splošnega sodišča v zgoraj navedeni zadevi Gruppo ormeggiatori del porto di Venezia in drugi proti Komisiji ne nasprotuje temu, da bi Sodišče preučilo pritožbeni razlog Komisije glede odločitve Splošnega sodišča v zvezi z litispendenco, ki ga je navedla ta institucija v zadevi T-277/00, ker ta sklep ne vključuje presoje dopustnosti tožbe v zadnji zadevi.

30      Splošno sodišče je po vsebini glede prvega dela tožbenega razloga glede litispendence v zvezi z zadevo T-274/00 pravilno ugotovilo, da zaradi odstopa združenja Comitato od tožbe v tej zadevi njegove tožbe v zadevi T-277/00 ne ovira več litispendenca glede zadeve T-274/00.

31      Seveda je treba, kot zatrjuje Komisija, dopustnost tožbe praviloma presojati ob upoštevanju položaja ob njeni vložitvi (glej v tem smislu sodbo z dne 18. aprila 2002 v združenih zadevah Španija proti Svetu, C-61/96, C-132/97, C-45/98, C‑27/99, C-81/00 in C-22/01, Recueil, str. I-3439, točka 23). Vendar pa v skladu s sodno prakso zaradi zavrženja tožbe kot nedopustne, postopek, ki poteka pred Sodiščem, ki iz nje izhaja, preneha obstajati, tako da položaj litispendence preneha (glej v tem smislu sodbo z dne 27. oktobra 1987 v zadevi Diezler in drugi proti CES, 146/85 in 431/85, Recueil, str. 4283, točka 12).

32      Kot je poudarila generalna pravobranilka v točki 50 sklepnih predlogov, je enako, kadar – tako kot v obravnavanem primeru – visečega postopka ni več, ker tožeča stranka odstopi od tožbe. V nasprotju s tem, kar zatrjuje Komisija, zaradi interesa, da se pravni upravičenci ne bi posluževali te možnosti v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, ni treba, da litispendenca obstaja tudi glede tožbe, od katere je tožeča stranka odstopila. Ta interes je namreč dovolj varovan z naložitvijo stroškov tožeči stranki v skladu s členom 69(5), prvi pododstavek, Poslovnika Sodišča ali členom 87(5), prvi pododstavek, Poslovnika Splošnega sodišča.

33      Zato je treba prvi del tega pritožbenega predloga zavrniti.

34      Glede drugega in tretjega dela tega pritožbenega razloga, ki se nanašata na litispendenco v zadevi T-231/00, je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso očitki, ki so usmerjeni zoper dodatne razloge za odločbo Splošnega sodišča, ne morejo biti podlaga za razveljavitev te odločbe in so torej brezpredmetni (sodba z dne 2. septembra 2010 v zadevi Komisija proti Deutsche Post, C‑399/08 P, ZOdl., str. I-7831, točka 75 in navedena sodna praksa).

35      V zvezi s tem je iz točke 43 izpodbijane sodbe razvidno, da je Splošno sodišče menilo, da ni zavezano preučiti dopustnosti tožbe, ki jo je vložilo združenje Comitato, ker je to vložilo tožbo v zadevi T-277/00 skupaj z družbo Coopservice, tako da čeprav bi bila ugotovljena zatrjevana litispendenca, to ne bi vplivalo na dopustnost te tožbe, ker jo je vložila družba Coopservice, in zlasti ne na vsebinske tožbene razloge, ki jih je v tej zadevi obravnavalo Splošno sodišče, ker sta jih skupaj navedli obe tožeči stranki.

36      Ti preudarki, ki jih sicer Komisija ni izpodbijala, so v skladu s sodno prakso, ki izhaja iz sodbe z dne 24. marca 1993 v zadevi CIRFS in drugi proti Komisiji (C‑313/90, Recueil, str. I-1125).

37      V skladu s to sodno prakso, ki temelji na razlogih ekonomičnosti postopka (sklep predsednika Sodišča z dne 24. marca 2009 v zadevi Cheminova in drugi proti Komisiji, C-60/08 P(R), neobjavljen v ZOdl., točka 34), procesnega upravičenja drugih tožečih strank namreč ni treba preizkusiti, če več tožečih strank izpodbija isto odločbo in se dokaže, da ima ena od njih pravni interes.

38      Ta sodna praksa temelji na preudarku, da je v takem položaju vsekakor nujno preučiti utemeljenost tožbe, tako da vprašanje, ali so dejansko vse tožeče stranke procesno upravičene, ni pomembno.

39      Ista logika pa velja za obravnavani primer.

40      Glede tega je treba poudariti, da zavrženje tožbe združenja Comitato, kot je predlagala Komisija v okviru teh delov pritožbenega razloga, ne bi vplivalo na potrebo, da Splošno sodišče preuči tožbene razloge v utemeljitev tožbe v zadevi T-277/00. To sodbo sta namreč skupaj vložila združenje Comitato in družba Coopservice. Položaj litispendence pa glede zadnje ni obstajal, tako da je Splošno sodišče v vsakem primeru moralo preučiti vse tožbene razloge, zaradi česar bi bilo morebitno zavrženje tožbe združenja Comitato brez pomena.

41      Zato – tudi če bi bila dodatna obrazložitev iz točk od 44 do 46 izpodbijane sodbe pravno napačna – to nikakor ne bi vplivalo na utemeljenost zavrnitve očitka, ki se nanaša na ugovor litispendence v zadevi T-231/00.

42      V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da sta drugi in tretji del tega pritožbenega razloga brezpredmetna.

43      Ob upoštevanju navedenega je treba prvi pritožbeni razlog nasprotne pritožbe Komisije zavrniti.

 Procesno upravičenje podjetij pritožnikov pred Splošnim sodiščem

 Obrazložitev izpodbijane sodbe

44      Splošno sodišče je razsodilo, da so tožeče stranke v zadevah T-254/00, T-270/00 in T-277/00 procesno upravičene, ter med drugim ugotovilo, da jih sporna odločba posamično zadeva v smislu člena 230, četrti odstavek, ES.

45      Glede tega je Splošno sodišče menilo, da so zaradi posebnega posega v njihove interese zaradi obveznosti vračila, naložene s to odločbo, kot povsem določljivi člani zaprtega kroga dovolj individualizirane (točke od 76 do 92 izpodbijane sodbe). Nato je Splošno sodišče s preučitvijo nadzornega sistema državnih pomoči (točke od 94 do 99 izpodbijane sodbe) in pristojnosti nacionalnih organov za izvršitev te odločbe (točke od 100 do 111 te sodbe) potrdilo presojo iz točke 92 iste sodbe, da so tožeče stranke posamično prizadete (točka 93 iste sodbe).

 Trditve strank

46      Komisija zatrjuje, da ko je program državnih pomoči z odločbo razglašen za nezakonit in nezdružljiv s skupnim trgom, ker je s to odločbo naloženo vračilo pomoči, odobrenih na podlagi tega programa, upravičenci teh pomoči niso posamično prizadeti. Splošno sodišče naj bi namreč zamenjalo pojma upravičenec iz programa pomoči in upravičenec do ugodnosti, predvidenih v nacionalni zakonodaji. Ob sprejetju sporne odločbe pa naj upravičenci, zavezani za vračilo pomoči na podlagi te zakonodaje, ne bi bili določljivi. Zato naj bi bilo treba ugotoviti, ali ugodnosti, ki so jih prejeli, dejansko pomenijo državne pomoči v smislu člena 87 ES, in ali so bili na podlagi te odločbe dejansko zavezani, da prejete pomoči vrnejo.

47      Poleg tega navaja, da pripadnost krogu upravičencev, ki jih je mogoče določiti ob sprejetju sporne odločbe, ni dovolj za utemeljitev posamičnega interesa, saj je predpostavka zanj, da so upravičenci v posebni situaciji, ki Komisijo zavezuje, da jo upošteva, česar pa v obravnavanem primeru ni bilo.

48      Dalje, zaradi pristopa Splošnega sodišča naj bi bili upravičenci iz programa pomoči na podlagi sodne prakse, ki izhaja iz sodbe z dne 9. marca 1994 v zadevi TWD Textilwerke Deggendorf (C-188/92, Recueil, str. I-833, točke od 24 do 26) zavezani, da pred Splošnim sodiščem izpodbijajo odločbo Komisije, tudi če niso prepričani, da bodo dejansko morali vrniti prejete pomoči.

49      Komisija v zvezi z razlogovanjem iz točke 94 in naslednjih navaja, da je Splošno sodišče ravnalo napačno, ker ni upoštevalo merila, ki ga je ta predlagala, v skladu s katerim upravičenci pomoči niso posamično prizadeti, če je pomoč dodeljena samodejno na podlagi splošnega programa. Nazadnje, glede razlogov iz točke 100 in naslednjih te sodbe Komisija meni, da Splošno sodišče ni upoštevalo sodne prakse Sodišča. Ko se namreč Komisija na splošno in abstraktno izreče o programu pomoči, ki ga razglasi za nezdružljivega s skupnim trgom, in naloži vračilo pomoči, prejetih na podlagi tega programa, mora nato država članica preučiti posamično situacijo vsakega zadevnega podjetja, da začne z izterjavo nezakonitih pomoči.

50      Po mnenju združenja Comitato in družbe Italgas je Splošno sodišče pravilno priznalo procesno upravičenje tožečim podjetjem.

 Presoja Sodišča

51      Splošno sodišče je pravilno menilo, da so tožeča podjetja procesno upravičena, ker se je nanje sporna odločba posamično nanašala zaradi posebnega posega v njihov pravni položaj z odredbo o naložitvi vračila zadevnih pomoči.

52      Po eni strani in v skladu z ustaljeno sodno prakso lahko namreč drugi pravni subjekti kot tisti, na katere se odločba nanaša, uveljavljajo, da se odločba nanje posamično nanaša le, če ta odločba vpliva nanje zaradi nekaterih njihovih posebnih značilnosti ali zaradi dejanskega položaja, zaradi katerega se razlikujejo od vseh drugih oseb, in jih torej individualizira podobno kot samega naslovnika (glej sodbi z dne 15. julija 1963 v zadevi Plaumann proti Komisiji, 25/62, Recueil, str. 197, 223, in z dne 29. aprila 2004 v zadevi Italija proti Komisiji, C-298/00 P, Recueil, str. I-4087, točka 36 in navedena sodna praksa).

53      Po drugi strani so dejanski upravičenci posamičnih pomoči, ki so bile dodeljene iz naslova programa pomoči, za katere je Komisija odredila vračilo, zato posamično prizadeti v smislu člena 230, četrti odstavek, ES (glej v tem smislu sodbo z dne 19. oktobra 2000 v združenih zadevah Italija in Sardegna Lines proti Komisiji, C‑15/98 in C-105/99, Recueil, str. I-8855, točka 34, in zgoraj navedeno sodbo Italija proti Komisiji, točki 38 in 39).

54      Trditve Komisije te ugotovitve ne morejo omajati.

55      Najprej je treba zavrniti trditev, da obveznost vračila, naložena s sporno odločbo, tožečih strank ob sprejetju te odločbe ne individualizira dovolj. Ta trditev po eni strani temelji na predpostavki, da se bo dejansko vračilo izvedlo v poznejši fazi, ko bo treba ugotoviti, ali prejete ugodnosti dejansko pomenijo državne pomoči, ki jih je treba vrniti, in po drugi strani na dejstvu, da pogoji, zaradi katerih bi se lahko štelo, da upravičenci spadajo v zaprt krog, niso izpolnjeni.

56      Kot je poudarila generalna pravobranilka v točkah od 71 do 82 sklepnih predlogov, se že odredba o vračilu posamično nanaša na vse upravičence zadevnega programa, ker so od sprejetja sporne odločbe izpostavljeni tveganju, da bo treba ugodnosti, ki so jih prejeli, vrniti, in so zato prizadeti v svojem pravnem položaju. Ti prejemniki so zato del zaprtega kroga (glej v tem smislu sodbo z dne 17. septembra 2009 v zadevi Komisija proti Koninklijke FrieslandCampina, C‑519/07 P, ZOdl., str. I-8495, točka 54), ne da bi bilo treba preučiti dodatne pogoje v zvezi s položaji, v katerih v odločbi Komisije ni odredbe o vračilu. Poleg tega možnost, da se ugodnosti, ki so razglašene za nezakonite, naknadno ne izterjajo od njihovih prejemnikov, ne izključuje, da se ti štejejo za posamično prizadete.

57      Zavrniti je treba tudi trditev Komisije, da bi imelo priznanje dopustnosti tožbe, vložene zoper njeno odločbo o odreditvi vračila državnih pomoči, „paradoksalen in sprevržen učinek“, zaradi katerega bi bili upravičenci te pomoči prisiljeni, da to odločbo takoj izpodbijajo, in to še preden bi vedeli, ali bo vodila do odredbe o vračilu, ki se bo nanašala nanje. Ta argument je s skoraj enakimi besedami Komisija navedla že v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Italija proti Komisiji (točka 31), vendar ni bil sprejet.

58      Možnost pravnega upravičenca, da v okviru nacionalnega postopka uveljavlja neveljavnost določb, vsebovanih v aktih Unije, sicer predpostavlja, da ta upravičenec zoper te določbe, katerih posledice trpi, nima pravice vložiti direktne tožbe na podlagi člena 230 ES in torej nima možnosti predlagati razglasitve ničnosti (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo TWD Textilwerke Deggendorf, točka 23, in sodbo z dne 29. junija 2010 v zadevi E in F, C-550/09, ZOdl., str. I‑6213, točki 45 in 46). Vendar je iz iste sodne prakse razvidno, da je treba tako direktno tožbo brez dvoma šteti za dopustno (glej zgoraj navedeno sodbo E in F, točka 48, in sodbo z dne 17. februarja 2011 v zadevi Bolton Alimentari, C‑494/09, še neobjavljena v ZOdl., točka 23).

59      Zato so pravni upravičenci v položaju tožečih strank zavezani izpodbijati odločbo pri Splošnem sodišču za varstvo svojih interesov le, če je treba šteti, da je taka tožba brez dvoma dopustna. Če namreč o dopustnosti direktne tožbe takega upravičenca ni dvoma, je od njega razumno pričakovati, da jo vloži v dveh mesecih, določenih za to v členu 230 ES.

60      Poleg tega je treba navesti, da lahko obrazložitev iz točk od 76 do 92 izpodbijane sodbe sama po sebi pravno zadostno upraviči ugotovitev Splošnega sodišča iz točke 92 te sodbe, da se sporna odločba na tožeče stranke nanaša posamično.

61      Vendar je treba, ker izpodbijana sodba v točki 251 napotuje na razlogovanje iz njenih točk od 100 do 111 in ker Komisija to razlogovanje izpodbija v okviru tega pritožbenega razloga, že zdaj poudariti, da je to razlogovanje pravno nepravilno.

62      Splošno sodišče je namreč v točki 106 izpodbijane sodbe med drugim menilo, da lahko zadevna država članica ob izvrševanju odločbe Komisije o nezakonitem programu pomoči v vsakem posameznem primeru preveri, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo člena 87(1) ES.

63      Spomniti pa je treba, da se v primeru programa pomoči Komisija lahko omeji na preučitev značilnosti spornega programa, da v obrazložitvi odločbe presodi, ali zaradi podrobnih pravil, ki so predvidena s tem programom, ta daje občutno prednost prejemnikom glede na njihove konkurente in daje ugodnosti predvsem podjetjem, ki sodelujejo v trgovini med državami članicami. Tako Komisija v odločbi, ki se nanaša na tak program, ni dolžna opraviti preučitve pomoči, ki je bila na podlagi tega programa dodeljena v vsakem posameznem primeru. Šele ob vračilu pomoči je treba preveriti posamezen položaj vsakega zadevnega podjetja (glej sodbo z dne 7. marca 2002 v zadevi Italija proti Komisiji, C-310/99, Recueil, str. I-2289, točki 89 in 91).

64      V presoji Splošnega sodišča v točkah od 104 do 106 izpodbijane sodbe zato ni bila upoštevana sodna praksa, v skladu s katero je naloga države članice, da preuči posamičen položaj vsakega podjetja, na katerega se nanaša tak postopek vračila, če se Komisija na splošno in abstraktno izreče o programu državnih pomoči, ki ga razglasi za nezdružljivega s skupnim trgom in odredi vračilo zneskov, prejetih na podlagi tega programa.

65      Vendar očitki Komisije o razlogovanju Splošnega sodišča iz točk od 100 do 111 te sodbe nikakor ne vplivajo na izrek te sodbe in jih je zato treba šteti za brezpredmetne (glej v tem smislu zlasti sodbo z dne 12. julija 2001 v združenih zadevah Komisija in Francija proti TF1, C-302/99 P in C-308/99 P, Recueil, str. I‑5603, točke od 27 do 29).

66      Drugega pritožbenega razloga Komisije torej ni mogoče sprejeti.

 Procesno upravičenje združenja Comitato

 Obrazložitev izpodbijane sodbe

67      Splošno sodišče je v točki 114 izpodbijane sodbe menilo, da mu glede na sodno prakso, ki izhaja iz zgoraj navedene sodbe CIRFS in drugi proti Komisiji, ni treba preučiti procesnega upravičenja združenja Comitato. Poleg tega je v točki 115 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je združenje Comitato vsekakor bilo procesno upravičeno, ker deluje namesto svojih članov, katerih tožbe bi bilo treba razglasiti za dopustne.

 Trditve strank

68      Komisija s tretjim pritožbenim razlogom očita Splošnemu sodišču, da je ravnalo napačno, ker je uporabilo sodno prakso o združenju podjetij za združenja združenj, kot je Comitato. Poleg tega naj na podlagi ničesar ne bi bilo mogoče domnevati, da so zadevna združenja združenju Comitato dejansko naložila zagotavljanje varstva njihovih interesov.

69      Združenje Comitato meni, da mu je Splošno sodišče pravilno priznalo procesno upravičenje.

 Presoja Sodišča

70      Najprej je treba poudariti, da očitki – kot je bilo opozorjeno v točki 34 te sodbe – ki so usmerjeni zoper dodatne razloge za odločbo Splošnega sodišča, ne morejo biti podlaga za razveljavitev te odločbe in jih je torej treba šteti za brezpredmetne.

71      Glede tega je iz točke 114 izpodbijane sodbe razvidno, da je Splošno sodišče menilo, da ni dolžno preučiti procesnega upravičenja združenja Comitato, ker je tožeča družba Coopservice procesno upravičena.

72      To mnenje, ki temelji na procesnem upravičenju družbe Coopservice, ki ga Komisija pred Sodiščem ne izpodbija, je skladno s sodno prakso, ki izhaja iz zgoraj navedene sodbe CIRFS in drugi proti Komisiji, kot je razvidno iz točk od 37 do 40 obravnavane sodbe.

73      Zato je treba – tudi če bi bila obrazložitev iz točke 115 izpodbijane sodbe pravno napačna – poudariti, da to ne bi imelo nobenega vpliva na utemeljenost presoje očitka, ki se nanaša na procesno upravičenje združenja Comitato.

74      V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je tretji pritožbeni razlog brezpredmeten.

75      Zato je treba tretji pritožbeni razlog Komisije zavrniti.

 Pravni interes tožečih strank pred Splošnim sodiščem

76      Komisija s četrtim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da ni preučilo pravnega interesa tožečih strank in ni zavrglo njihovih tožb kot nedopustne zaradi neobstoja takega interesa.

77      Ta pritožbeni razlog ni utemeljen. V nasprotju s trditvami Komisije pravni interes tožečih strank ne temelji samo na možnosti, da nacionalni organi nanje naslovijo odredbo o vračilu. S sprejetjem sporne odločbe je bil namreč spremenjen pravni položaj vsake od njih tako, da so bile za nezdružljive s skupnim trgom razglašene že prejete pomoči, podeljene na podlagi programa zadevnih pomoči, in da je bilo naloženo njihovo vračilo. Tako so tožeča podjetja od sprejetja sporne odločbe načeloma morala pričakovati, da bodo morala vrniti že prejete pomoči, s čimer se upraviči njihov pravni interes. Komisija pa ni navedla dejstev, ki bi omogočala sklepanje o tem, da je bilo izključeno, da se nanje naslovi odredba o vračilu.

78      Glede na vse zgoraj navedeno je treba nasprotno pritožbo Komisije v celoti zavrniti.

 Glavne pritožbe

79      V utemeljitev pritožb pritožnikov in v okviru nasprotne pritožbe družbe Coopservice ti navajajo pritožbene razloge, ki jih je mogoče v bistvu razdeliti na šest skupin, ki se nanašajo na, prvič, izravnalno naravo zadevnih prednosti, drugič, merila vpliva na trgovino in izkrivljanja konkurence iz člena 86(2) ES in na načelo prepovedi diskriminacije, tretjič, člen 87(3)(c) in (d) ES, četrtič, člen 87(2)(b) in (3)(b) ES, petič, člen 14 Uredbe št. 659/1999 ter, šestič in zadnjič, člen 15 iste uredbe.

 Člen 15 Uredbe št. 659/1999 – opredelitev „nove pomoči“

 Obrazložitev izpodbijane sodbe

80      Splošno sodišče je v točkah od 357 do 367 izpodbijane sodbe zavrnilo tožbene razloge, usmerjene zoper sporno odločbo, ki se nanašajo na kršitev člena 15 Uredbe št. 659/1999, v skladu s katerimi je bilo treba sporne ugodnosti, dodeljene na podlagi zakonov št. 206/1995 in 30/1997, opredeliti kot „veljavne pomoči“, tako da je desetletni zastaralni rok iztekel. Glede tega se je Splošno sodišče oprlo zlasti na okoliščino, da ugodnosti, določene z zakonom št. 590/1971, podaljšan z zakonom št. 463/1972, niso bile več dodeljene od 1. julija 1973 in da so bile ugodnosti, določene z zakoni št. 502/1978, 102/1977 in 573/1977, dodeljene do 31. decembra 1981. Tako naj ugodnosti, ki so predmet sporne odločbe, ne bi imele nobene zveze z ugodnostmi, dodeljenimi predhodno na podlagi teh zakonov, kar naj bi nasprotovalo temu, da bi se prve ugodnosti štele za „veljavne pomoči“.

 Trditve strank

81      Združenje Comitato in družba Hotel Cipriani s petim pritožbenim razlogom ter družba Coopservice s sedmim pritožbenim razlogom poudarjajo, da se Splošno sodišče ni zadosti ukvarjalo z vprašanjem, kdaj je bil uveden program zmanjšanja prispevkov za socialno varnost, in da ni upoštevalo kontinuitete tega programa, ki je obstajal že desetletja. Ta program naj bi bil namreč vpeljan z zakonom št. 463/1972. Nato naj bi v Benetkah veljal posebni zakon št. 171/1973, ki je predvidel načelno odločitev znižanja prispevkov za socialno varnost. Konkretni obseg tega znižanja je bil določen s sklicevanjem na pravila, ki so veljala za Mezzogiorno. Načelna odločitev iz posebnega zakona št. 171/1973 pa naj ne bi bila nikoli razveljavljena.

 Presoja Sodišča

82      Te pritožbene razloge, ki jih je treba obravnavati najprej, je treba zavrniti. Treba je namreč poudariti, da nobeden od pritožnikov ne izpodbija ugotovitve Splošnega sodišča v točki 360 izpodbijane sodbe, da ugodnosti, določene z zakoni št. 590/1971, 463/1972, 102/1977, 573/1977 in 502/1978, po 1. juliju 1973 oziroma 1. januarju 1982 niso bile več dodeljene. Zato je treba šteti, da med temi ugodnostmi in tistimi, dodeljenimi na podlagi zakonov št. 30/1997 in 206/1995, ni kontinuitete, tako da zadnjih ni mogoče šteti za veljavne pomoči, saj so v resnici nove.

 Izravnalna narava

 Obrazložitev izpodbijane sodbe

83      Splošno sodišče je v točkah od 179 do 198 izpodbijane sodbe zavrnilo tožbene razloge, da naj bi bilo zadevno zmanjšanje prispevkov za socialno varnost v sporni odločbi napačno opredeljeno kot „pomoč“, ker ni bilo upoštevano, da so bili dodeljeni kot izravnava. Sklicujoč se na sodno prakso Sodišča, je med drugim ugotovilo, da okoliščina, da poskuša država z enostranskimi ukrepi pogoje konkurence v določenem gospodarskem sektorju približati tistim v drugi državi članici, tem ukrepom ne more odvzeti narave državnih pomoči (točke od 181 do 184 te sodbe).

 Trditve strank

84      S prvim delom prvega pritožbenega razloga združenja Comitato, družb Hotel Cipriani in Coopservice ter s prvim pritožbenim razlogom družbe Italgas se izpodbija obrazložitev izpodbijane sodbe iz točk od 179 do 198 te sodbe glede tega, da dodeljene ugodnosti niso izravnava.

85      Glede tega tožeče stranke Splošnemu sodišču očitajo, da ni upoštevalo tega, da so bili sporni ukrepi izravnava. Obstajala naj bi namreč tesna zveza med ciljem spodbujanja zaposlitev ter neugodnostmi in dodatnimi stroški, ki so jim izpostavljeni subjekti, na katere se nanaša ta ukrep. Neugodni položaj, s katerim se soočajo upravičenci do zmanjšanja prispevkov za socialno varnost, bi bilo treba presojati glede na stroške, ki bi jih zadevna podjetja nosila, če bi poslovala na celini, ne pa glede na povprečne stroške, ki jih nosijo podjetja Skupnosti.

86      Poleg tega naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker ni odkrilo protislovja v sporni odločbi, v kateri je bilo v točki 92 obrazložitve ugotovljeno, da so bili ukrepi zmanjšanja prispevkov za socialno varnost glede podjetja ASPIV namenjeni izravnavi dodatnih stroškov, ki jih to nosi. Podobno naj bi bila izpodbijana sodba napačno obrazložena, ker naj bi Splošno sodišče priznalo, da obstajajo posebni položaji, v katerih zaradi izravnave neugodnosti ukrep izgubi lastnost ugodnosti, ne da bi zadosti razložilo, zakaj v obravnavanem primeru ni tako.

87      Družba Hotel Cipriani dodaja, da bi Splošno sodišče moralo upoštevati dejstvo, da se zmanjšanje prispevkov za socialno varnost umešča v okvir politike ohranjanja centra Benetk, kjer ni mogoče natančno izračunati ugodnosti in neugodnosti, ki izvirajo iz obveznosti, povezanih s posebnim položajem tega mesta. Splošno sodišče naj bi – namesto da bi natančno upoštevalo obe študiji, od katerih se je ena nanašala zlasti na stroške, ki bremenijo hotelski sektor – družbi Hotel Cipriani očitalo, da ni dokazalo višine dodatnih stroškov, s katerimi se mora soočati v primerjavi z drugimi hoteli v Italiji ali v tujini in ki jih je treba izravnati z dodeljenimi ugodnostmi.

88      Italijanska republika tudi meni, da Splošno sodišče ni upoštevalo tega, da je dodeljena ugodnost izravnava. Podelitev teh ugodnosti naj bi upravičevalo merilo ekonomičnosti. Ta država članica namreč s sklicevanjem na primerjavo italijanskih organov z zasebnim podjetjem in prispevkov za socialno varnost z zavarovalnimi premijami trdi, da bi zasebno podjetje v primeru, kot je ta, znižalo zavarovalne premije. Poleg tega naj bi obstajala neposredna zveza med temi ugodnostmi in položajem, s katerim so soočena zadevna podjetja in za katerega je značilna posebno visoka cena delovne sile.

89      Komisija predlaga Sodišču, naj zavrne te pritožbene razloge kot neutemeljene in spremeni obrazložitev v delu, v katerem Splošno sodišče poudarja, da bi lahko v posebnih položajih izravnalna narava ugodnosti izrinila naravo pomoči v smislu člena 87 ES.

 Presoja Sodišča

90      Splošno sodišče je v točkah od 181 do 184 izpodbijane sodbe pravilno presodilo, da domnevna izravnalna narava ugodnosti, dodeljenih na podlagi zadevnega programa, ne omogoča, da se izključijo iz opredelitve „pomoči“ v smislu člena 87 ES.

91      V zvezi s tem je treba poudariti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso za državne pomoči štejejo intervencije v kateri koli obliki, ki lahko neposredno ali posredno dajejo prednost podjetjem ali ki jih je treba obravnavati kot gospodarsko korist, ki je upravičeno podjetje v normalnih tržnih razmerah ne bi dobilo (zgoraj navedena sodba Komisija proti Deutsche Post, točka 40 in navedena sodna praksa).

92      Sodišče je sicer pojasnilo, da ker je treba državno intervencijo šteti za izravnavo v zameno za storitve, ki so jih opravila podjetja, ki jim je bilo naloženo opravljanje storitev v splošnem ekonomskem interesu, za opravljanje obveznosti javnih služb – tako da taka podjetja v resnici ne uživajo finančne koristi in ta ukrep ne učinkuje tako, da ta podjetja postavi v ugodnejši konkurenčni položaj glede na konkurenčna podjetja – taka intervencija ne spada na področje uporabe člena 87(1) ES (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Deutsche Post, točka 41 in navedena sodna praksa).

93      Vendar pa niti družba Hotel Cipriani niti družba Italgas v prvem pritožbenem razlogu ne zatrjujeta, da so v njunem primeru ti pogoji izpolnjeni. Nasprotno, poudarjata, da ker so zadevne ugodnosti namenjene izravnavi dodatnih stroškov, povezanih s posebnimi okoliščinami, s katerimi so soočeni subjekti s sedežem v Benetkah, izgubijo naravo pomoči.

94      Glede tega je treba najprej spomniti, da obrazložitev ukrepa pomoči ne zadošča, da se tovrsten ukrep vnaprej izvzame iz opredelitve kot „pomoč“ v smislu člena 87 ES. Odstavek 1 te določbe namreč ne razlikuje na podlagi razlogov ali ciljev državnih ukrepov, ampak jih opredeljuje glede na njihov učinek (glej v tem smislu sodbo z dne 3. marca 2005 v zadevi Heiser, C-172/03, ZOdl., str. I-1627, točka 46 in navedena sodna praksa).

95      Dodati je treba, da če poskuša država z enostranskimi ukrepi pogoje konkurence v določenem gospodarskem sektorju približati tistim v drugi državi članici, glede na ustaljeno sodno prakso tem ukrepom ni mogoče odvzeti narave državne pomoči (zgoraj navedeni sodbi Italija proti Komisiji, točka 61 in navedena sodna praksa, in Heiser, točka 54).

96      Kot je Splošno sodišče pravilno poudarilo v točkah 183 in 184 izpodbijane sodbe, velja ta sodna praksa tudi za ukrepe, namenjene izravnavi morebitnih neugodnosti, s katerimi so soočena podjetja s sedežem v določeni regiji države članice. Samo besedilo Pogodbe ES, ki v členu 87(3)(a) in (c) kot državni pomoči, ki jih je mogoče razglasiti za združljivi s skupnim trgom, opredeljuje „pomoč za pospeševanje gospodarskega razvoja območij“ in „pomoč za pospeševanje razvoja […] določenih […] območij“, kaže na to, da prednosti, ki so omejene na del ozemlja države članice, za katero veljajo pravila o pomočeh, lahko pomenijo selektivne prednosti (glej sodbo z dne 6. septembra 2006 v zadevi Portugalska proti Komisiji, C-88/03, ZOdl., str. I-7115, točka 60).

97      Glede na navedeno je Splošno sodišče upravičeno lahko zavrnilo tožbene razloge v utemeljitev ničnostih tožb, ki so se nanašale na to, da se zadevne ugodnosti izravnavajo, ne da bi moralo preučiti drugačne hipotetične situacije kot v obravnavanem primeru, v katerih bi lahko zaradi izravnalne narave nekaterih ukrepov ti morebiti lahko izgubili naravo pomoči.

98      Poleg tega Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava, ker ni odkrilo protislovja v obrazložitvi sporne odločbe, v kateri je v točki 92 glede podjetja ASPIV priznano, da je zmanjšanje prispevkov za socialno varnost namenjeno izravnavi dodatnih stroškov.

99      Poudariti je treba, da v tej točki 92 Komisija ni odločila, da zaradi izravnalne narave zmanjšanja prispevkov za socialno varnost ti izgubijo naravo pomoči. Nasprotno, predlagala je uporabo izjeme iz člena 86(2) ES. Zato iz točke 92 sporne odločbe ne izhaja, da zaradi domnevne izravnalne narave dodeljenih ugodnosti te glede podjetja ASPIV izgubijo naravo pomoči. Zato obrazložitev odločbe Komisije ne vsebuje protislovja, ki bi ga Splošno sodišče moralo grajati.

100    Glede na navedeno je ugotovitev Splošnega sodišča, da zadevno zmanjšanje prispevkov za socialno varnost pomeni pomoči v smislu člena 87(1) ES, že utemeljena z obrazložitvijo iz točk od 181 do 184 izpodbijane sodbe, v skladu s katero zaradi cilja izravnati konkurenčne ovire podjetij s sedežem v Benetkah ali Chioggii, ki mu sledi zmanjšanje prispevkov za socialno varnost, ti ukrepi ne morejo izgubiti narave državnih pomoči v smislu člena 87(1) ES. Zato so očitki glede točk od 185 do 195 te sodbe usmerjeni zoper dodatno obrazložitev in so torej glede na sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točki 65 obravnavane sodbe, brezpredmetni. Iz istega razloga ni treba preučiti potrebe po spremembi obrazložitve iz točk od 185 do 187 te sodbe, kar Sodišču predlaga Komisija.

101    Nazadnje, glede namiga Italijanske republike, da bi moralo Splošno sodišče uporabiti merilo zasebnega gospodarskega subjekta, zadostuje poudarek, da primerjava s takim subjektom ni upoštevna, ker ta ne bi uresničeval ciljev, ki jim sledi zadevno zmanjšanje prispevkov za socialno varnost, kot je to poudarila generalna pravobranilka v točki 121 sklepnih predlogov.

102    Glede na vse zgoraj navedeno je treba prvi del prvega pritožbenega razloga združenja Comitato, družb Hotel Cipriani in Coopservice ter prvi pritožbeni razlog družbe Italgas zavrniti.

 Merila o vplivu na trgovino znotraj Skupnosti in izkrivljanju konkurence, postopkovne obveznosti Komisije v okviru preučitve zadevnih pomoči, prepoved diskriminacije in člen 86(2) ES

 Obrazložitev izpodbijane sodbe

103    Splošno sodišče je v točkah od 199 do 253 izpodbijane sodbe zavrnilo tožbene razloge za utemeljitev ničnostih tožb, ki se nanašajo na kršitev člena 87(1) ES, na prepoved diskriminacije in na obveznost obrazložitve. V zvezi s tem se je Splošno sodišče oprlo med drugim na posebnosti, ki so značilne za preučitev programa večsektorskih pomoči in neobstoja posebnih podatkov glede tožečih strank.

 Trditve strank

104    Drugi del prvega pritožbenega razloga in drugi pritožbeni razlog združenja Comitato, drugi del prvega pritožbenega razloga družbe Hotel Cipriani, drugi, tretji in četrti pritožbeni razlog družbe Italgas ter drugi del prvega pritožbenega razloga in drugi pritožbeni razlog družbe Coopservice so usmerjeni zoper obrazložitev iz točk od 199 do 253 izpodbijane sodbe.

105    Pritožniki ter družba Coopservice in Italijanska republika Splošnemu sodišču očitajo, da je pri preučitvi zadevnega programa pomoči kršilo prepoved diskriminacije in ni upoštevalo postopkovnih obveznosti Komisije. Splošno sodišče je namreč priznalo, da je Komisija glede nekaterih občinskih podjetij lahko posamično preučila vpliv na trgovino v Skupnosti in izkrivljanje konkurence, ne da bi morala storiti isto glede drugih podjetij in sektorjev. Vendar naj bi bila ta druga podjetja in sektorji v istem položaju, kot je razvidno iz podatkov, posredovanih v fazi preučitve, ki naj bi jih Splošno sodišče izkrivilo. Poleg tega naj bi to kršilo obveznost obrazložitve in pravila o dokaznem bremenu. Nazadnje, Splošno sodišče naj bi napačno razlagalo sporno odločbo in naj ne bi ugotovilo, da ta ni dovolj obrazložena, da bi jo lahko nacionalni organi izvršili. Družba Coopservice z drugim pritožbenim razlogom navaja, da je bil v izpodbijani sodbi kršen člen 86(2) ES, ker se ta določba glede nje ni uporabila.

106    Po mnenju Komisije je treba te pritožbene razloge zavrniti. Vendar v zvezi z neupoštevanjem dokaznega bremena priznava, da sodna praksa, na katero se nanašata točki 208 in 233 izpodbijane sodbe, ni upoštevna in z njo torej ni mogoče obrazložiti sprejetega razlogovanja. Sodišču torej predlaga, da jo nadomesti z drugačno obrazložitvijo, tako da sprejme razlogovanje, ki temelji na posebnostih, značilnih za preučitev večsektorskega programa pomoči.

 Presoja Sodišča

107    Za presojo pritožbenih razlogov, navedenih zoper obrazložitev izpodbijane sodbe iz njenih točk od 199 do 253, je treba najprej preučiti stališče Splošnega sodišča glede pomena sporne odločbe, nato pa stališče o postopkovnih obveznostih, ki jih mora Komisija spoštovati pri preučitvi večsektorskega programa pomoči.

–       Pomen in obrazložitev sporne odločbe

108    Pritožniki Splošnemu sodišču v bistvu očitajo, da je napačno razumelo sporno odločbo in napačno menilo, da je ta dovolj natančna, da jo lahko nacionalni organi izvršijo.

109    Glede zadnjega navajajo, da v sporni odločbi niso navedena merila, po katerih lahko nacionalni organi ugotovijo, ali zmanjšanje prispevkov za socialno varnost za njihovega upravičenca dejansko pomeni pomoč, ki je nezdružljiva s skupnim trgom. Dopisi Komisije, sestavljeni avgusta in oktobra 2001 in naslovljeni na italijanske organi v okviru izvrševanja sporne odločbe, naj bi bili namreč nujni za oblikovanje meril, ki se zahtevajo za izvršitev te odločbe glede podjetij, ki so upravičenci zadevnega programa pomoči. Splošno sodišče naj bi – meneč, da se ti dopisi umeščajo samo v okvir lojalnega sodelovanja med to institucijo in med nacionalnimi organi – napačno priznalo, da je lahko Komisija, namesto da bi v svoji odločbi sama navedla vse elemente, potrebne za njeno izvrševanje, v ta namen uporabila zgolj dopise.

110    Poleg tega Komisija ne bi smela sprejeti odločbe, ki je na splošno omejena na zelo abstraktno presojo, ki pa se v nekaterih primerih opira na analizo posamičnih primerov, ne da bi bila tej odločbi dodana podrobna pojasnitev glede njenega pomena, ki bi nacionalnim organom omogočila njeno izvršitev.

111    Ob upoštevanju teh očitkov je treba spomniti, da je Splošno sodišče v točki 251 izpodbijane sodbe menilo, da ti organi med izvrševanjem sporne odločbe niso dolžni v vsakem posameznem primeru preveriti, ali so pogoji uporabe člena 87(1) ES izpolnjeni. Poleg tega je iz točk od 100 do 111 te sodbe, na kateri se nanaša njena točka 251, razvidno, da je Splošno sodišče sporno odločbo razlagalo tako, da izključuje opredelitev pomoči in torej vračila samo za zmanjšanje prispevkov za socialno varnost, ki spoštujejo pravilo de minimis. V zvezi s tem je Splošno sodišče presodilo, kot je jasno razvidno iz točk 251 in 252 te sodbe, da je sporna odločba dovolj natančna in obrazložena, da jo lahko nacionalni organi izvršijo.

112    Vendar pa je glede te analize o pomenu sporne odločbe napačno uporabljeno pravo.

113    V skladu s členom 5 sporne odločbe namreč Italijanska republika sprejme vse potrebne ukrepe, da ji upravičenci vrnejo državne pomoči, ki „niso združljive s skupnim trgom“. Za izvršitev te obveznosti se torej predpostavlja, da se predhodno ugotovi, da se lahko podeljene ugodnosti opredelijo kot državne pomoči. Členi od 1 do 3 te odločbe označujejo pomoči, ki so združljive s skupnim trgom, in tiste, ki so z njim nezdružljive, v členu 4 te odločbe pa je ugotovljeno, da za v njem omenjene družbe dodeljene ugodnosti ne pomenijo pomoči. Poleg tega, kot je ustrezno poudarilo Splošno sodišče v točki 103 izpodbijane sodbe, so ugodnosti, ki spoštujejo pravilo de minimis, izključene iz opredelitve kot državne pomoči.

114    Iz besedila točk 49 in 50 uvodnih izjav izpodbijane odločbe je razvidno, da se je ta odločba glede meril o vplivu na trgovino znotraj Skupnosti in izkrivljanje konkurence omejila na preučitev značilnosti zadevnega programa pomoči. Komisija je namreč preverila le, ali so nekatera podjetja, ki uživajo ugodnost zmanjšanja prispevkov za socialno varnost na podlagi tega programa, opravljala gospodarske dejavnosti, ki bi lahko vplivale na trgovino med državami članicami in izkrivljale konkurenco, ker je tako preverjanje zadostovalo za utemeljitev njene pristojnosti za izvedbo analize združljivosti tega programa s skupnim trgom.

115    Zato so morali nacionalni organ, preden so pričeli z izterjavo ugodnosti, v vsakem posamičnem primeru nujno preveriti, ali je dodeljena pomoč, kar zadeva upravičenca do pomoči, lahko izkrivljala konkurenco in vplivala na trgovino znotraj Skupnosti, ker sicer te dodatne preveritve, ki je nujna za opredelitev posamičnih prejetih ugodnosti kot državnih pomoči, ne bi bilo mogoče izvesti.

116    Podobno je ugotovitev Splošnega sodišča, da je sporna odločba dovolj obrazložena, da jo lahko nacionalni organi izvršijo, pravno napačna. Iz točk 251 in 252 izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da se je Splošno sodišče, da je prišlo do te ugotovitve, oprlo prav na svojo nepravilno razlago pomena te določbe, v skladu s katero nacionalni organi niso dolžni v vsakem posamičnem primeru preveriti, ali bi lahko dodeljena ugodnost glede nekega upravičenca izkrivljala konkurenco in vplivala na trgovino znotraj Skupnosti.

117    Vendar s to razlago Splošnega sodišča, kot je tudi razvidno iz točk od 61 do 64 obravnavane sodbe, ni upoštevana sodna praksa glede obveznosti nacionalnih organov pri izvrševanju odločb Komisije.

118    Treba pa je spomniti, da čeprav obrazložitev sodbe Splošnega sodišča kaže na kršitev prava Unije, njen izrek pa je utemeljen z drugimi pravnimi razlogi, taka kršitev ne more povzročiti ničnosti te sodbe in je treba obrazložitev spremeniti (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2008 v združenih zadevah FIAMM in drugi proti Svetu in Komisiji, C-120/06 P in C-121/06 P, ZOdl., str. I-6513, točka 187 in navedena sodna praksa).

119    Tako je treba glede vsebine in pomena sporne odločbe in upoštevajoč točke od 61 do 64 ter od 113 do 117 te sodbe preučiti, ali je ta dovolj obrazložena, da jo lahko nacionalni organi izvršijo.

120    Glede tega je treba navesti, da mora biti preučitev, ki jo opravijo nacionalni organi, zadosti omejena z odločbo Komisije glede programa pomoči, ki ji je dodana odredba o vračilu. Po eni strani, kot je razvidno iz točke 196 sklepnih predlogov generalne pravobranilke, mora taka odločba omogočiti, da se jasno opredeli njen pomen. Po drugi strani, kot zatrjujejo pritožniki, mora taka odločba vsebovati vse potrebne elemente, da jo lahko nacionalni organi izvršijo, in tako izključiti, da bi bila njena dejanska vsebina določena naknadno na podlagi izmenjave dopisov med Komisijo in nacionalnimi organi.

121    Mogoče je ugotoviti, da je sporna odločba glede na ta načela zadosti obrazložena. Kot je namreč poudarila generalna pravobranilka v točkah 197 in 198 sklepnih predlogov, iz obrazložitve te odločbe dovolj jasno izhaja, da se je Komisija glede vprašanja, ali olajšave glede prispevkov za socialno varnost lahko izkrivljajo konkurenco in prizadenejo trgovino znotraj Skupnosti, očitno omejila na presojo zadevnega programa pomoči kot takega. Zato so morali nacionalni organi v vsakem posameznem primeru preizkusiti, ali so lahko podeljene ugodnosti izkrivljale konkurenco in prizadele trgovino znotraj Skupnosti. Nasprotno pa je ugotovitev v sporni odločbi, da je zaradi morebitne izravnalne narave podeljenih ugodnosti vprašljiva opredelitev teh ugodnosti kot pomoči, splošno veljavna in zato zavezuje nacionalne organe.

122    Zato ni mogoče šteti, da dopisi Komisije, sestavljeni avgusta in oktobra 2001, kažejo na nezadostno obrazložitev sporne odločbe.

123    S temi dopisi tudi ni bila naknadno določena dejanska vsebina sporne odločbe.

124    Kot zatrjuje družba Italgas, je Komisija v teh dopisih sicer navedla, da dodeljene pomoči v primeru nekaterih gospodarskih subjektov v določenih sektorjih ne pomenijo državnih pomoči zaradi neobstoja vpliva na trgovino med državami članicami. Vendar pa se taka razlaga, katere cilj je razjasniti uporabo pogojev glede pojma državne pomoči za posamične primere, umešča v okvir, postavljen s sporno odločbo.

125    Nasprotno, čeprav se je zahtevalo, da odločba, ki odreja vračilo nezakonitih pomoči, nujno vsebuje taka pojasnila, pa je pristojnost, ki je Komisiji priznana s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točki 63 obravnavane sodbe, in sicer da presodi program pomoči glede na njegove splošne značilnosti, vprašljiva. Poleg tega pa bi bilo načelo lojalnega sodelovanja med Komisijo in državami članicami ogroženo, če Komisija ne bi imela možnosti predložiti pojasnila, da bi zadevni državi članici olajšala pravilno izvrševanje take odločbe. Dopisi, ki jih je v obravnavanem primeru Komisija naslovila na nacionalne organe, se torej umeščajo, kot je v točki 252 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo Splošno sodišče, v okvir lojalnega sodelovanja med Komisijo in nacionalnimi organi.

126    Ob upoštevanju navedenega je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče napačno razlagalo pomen sporne odločbe, vendar ta napaka ne more povzročiti razveljavitve izpodbijane sodbe, glede na to, da je ta odločba dovolj obrazložena, da nacionalnim organom omogoči njeno izvršitev.

127    Zato je treba očitke zoper ta del izpodbijane sodbe zavrniti.

–       Postopkovne obveznosti Komisije

128    Pritožniki očitajo Splošnemu sodišču, da je nepravilno štelo, da je Komisija spoštovala postopkovne obveznosti, ki jih je imela pri preučitvi zadevnega programa pomoči. Zlasti navajajo, da Komisija ni upoštevala lokalnega značaja storitev in da je kršila člen 86(2) ES ter prepoved diskriminacije, ker je preučila posamičen položaj občinskih podjetij, ne da bi enako postopala glede zasebnih podjetij v podobnih položajih. Poleg tega Splošnemu sodišču očitajo izkrivljanje dokazov.

129    Za presojo teh očitkov je najprej treba najprej poudariti, da se je Splošno sodišče v točkah 209 in od 228 do 231 izpodbijane sodbe opiralo na sodno prakso glede preučitve programov pomoči in ugotovilo, da Komisija načeloma ni bila dolžna preučiti različnih sektorjev, ki so deležni ugodnosti iz zadevnega programa.

130    To je skladno s sodno prakso Sodišča, da lahko v primeru programa pomoči Komisija za preveritev, ali ta program vsebuje elemente pomoči, preuči le splošne značilnosti obravnavanega programa in ni dolžna obravnavati vsakega posameznega primera uporabe (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Italija in Sardegna Lines proti Komisiji, točka 51, ter sodbi z dne 29. aprila 2004 v zadevi Grčija proti Komisiji, C-278/00, Recueil, str. I-3997, točka 24, in z dne 15. decembra 2005 v zadevi Unicredito Italiano, C-148/04, ZOdl., str. I-11137, točka 67).

131    Prvič, pritožniki očitajo Splošnemu sodišču, da je napačno menilo, kot naj bi bilo razvidno iz točk 224, 235 in 249 izpodbijane sodbe, da se lahko Komisija v okviru preučitve programa pomoči sklicuje na domnevo glede obstoja pogojev za uporabo pojma državne pomoči, in sicer v obravnavanem primeru glede vpliva na trgovino med državami članicami in izkrivljanje konkurence.

132    Sicer je jasno, da ima pojem državna pomoč pravni značaj in ga je treba razlagati na podlagi objektivnih dejavnikov ter da Komisija nima pooblastila za odločanje po prostem preudarku v zvezi z opredelitvijo ukrepa kot „državne pomoči“ v smislu člena 87(1) ES, ampak je podvržena sodnemu nadzoru, ki je načeloma popoln (glej v tem smislu sodbo z dne 22. decembra 2008 v zadevi British Aggregates proti Komisiji, C-487/06 P, ZOdl., str. I-10515, točki 111 in 112).

133    Vendar je presoja Splošnega sodišča glede posebnosti preučitve programa državnih pomoči in narave dodeljenih ugodnosti kot pomoči za tekoče poslovanje sama po sebi taka, da pravno zadostno utemeljuje ugotovitve v točkah 249 in 250 izpodbijane sodbe, tako da je ta očitek v vsakem primeru brezpredmeten.

134    Po eni strani namreč Komisija v skladu s sodno prakso ni dolžna dokazati obstoja dejanskega vpliva pomoči na trgovino med državami članicami niti dejanskega izkrivljanja konkurence, ampak je dolžna le preučiti, ali te pomoči lahko vplivajo na to trgovino in izkrivljajo konkurenco (sodba z dne 15. decembra 2005 v zadevi Italija proti Komisiji, C-66/02, ZOdl., str. I-10901, točka 111).

135    Po drugi strani se je Splošno sodišče oprlo tako na posebnosti preučitve programa pomoči kot na naravo ugodnosti, dodeljenih kot pomoči za tekoče poslovanje. Glede prve točke je Splošno sodišče ob presoji zadevnega programa glede na njegove splošne značilnosti v točkah od 246 do 250 izpodbijane sodbe v skladu s tam navedeno sodno prakso Sodišča ugotovilo, da majhen znesek pomoči ali to, da je večina upravičencev izvajala svojo dejavnost na lokalni ravni, ne moreta povzročiti, da pomoči, dodeljene na podlagi tega programa, ne bi mogle vplivati na trgovino med državami članicami in izkrivljati konkurence.

136    V zvezi z drugo točko je treba spomniti, da pomoči za tekoče poslovanje, in sicer pomoči, kakršna je zadevna pomoč, ki naj bi podjetju omogočile zmanjšanje stroškov, ki ga sicer bremenijo v okviru izvajanja tekočih poslov ali običajnih dejavnosti, načeloma izkrivljajo pogoje konkurence (glej sodbo z dne 19. septembra 2000 v zadevi Nemčija proti Komisiji, C-156/98, ZOdl., str. I-6857, točka 30).

137    Zato očitek, da je Splošno sodišče Komisiji napačno priznalo možnost, da uporabi domnevo glede vpliva na trgovino med državami članicami in glede izkrivljanja konkurence, v nobenem primeru ne vpliva na izrek izpodbijane sodbe in ga je torej treba v skladu s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točki 65 obravnavane sodbe, šteti za brezpredmetnega.

138    Drugič, pritožniki očitajo Splošnemu sodišču, da je napačno štelo, da dokazno breme glede tega, da zadevne ugodnosti niso pomenile pomoči v smislu člena 87(1) ES, nosijo italijanski organi.

139    Vendar iz analize, predstavljene v točkah od 209 do 211 izpodbijane sodbe, in iz sledečega preizkusa izhaja, da se Splošno sodišče za ugotovitve v točkah od 249 do 251 te sodbe ni opiralo na dejstvo, da naj bi dokazno breme nosila Italijanska republika, ampak na posebnosti preučitve programa državnih pomoči in upoštevnost informacij, prejetih za to preučitev. Iz tega zato sledi, da edina navedba v točki 232 te sodbe, da je delitev dokaznega bremena pogojena s spoštovanjem postopkovnih obveznosti Komisije oziroma zadevne države članice, ne vpliva na preučitev, ki jo je izvedlo Splošno sodišče, in torej ne omogoča take razlage izpodbijane sodbe, da se od držav članic zahteva, da dokažejo, da okoliščine, značilne za pojem državne pomoči, niso podane.

140    Očitek glede neupoštevanja dokaznega bremena torej temelji na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe in ga je zato treba zavrniti kot neutemeljenega.

141    Tretjič, pritožniki opozarjajo na pomanjkljivo obrazložitev sodbe Splošnega sodišča in sporne odločbe ter kršitev prepovedi diskriminacije. Občinska podjetja in zasebna podjetja, ki so v podobnem položaju, naj bi bila obravnavana diskriminatorno. Kot občinska podjetja naj bi družbi Italgas in Hotel Cipriani opravljali strogo lokalne dejavnosti, kar naj bi izključevalo, da bi ugodnosti, ki jih koristijo, vplivale na trgovino znotraj Skupnosti.

142    Glede na informacije, ki so bile sporočene Komisiji, naj bi bila ta glede nekaterih sektorjev ali podjetij dolžna posamično preučiti, ali bi lahko zadevne ugodnosti vplivale na trgovino znotraj Skupnosti in izkrivljale konkurenco oziroma ali se uporablja izjema iz člena 86(2) ES. Komisija bi morala od nacionalnih organov vsaj zahtevati dodatne informacije, kot je to storila v primeru občinskih podjetij.

143    V zvezi s tem se pritožniki sklicujejo med drugim na študije, ki jih je konzorcij COSES izdelal leta 1998, omenjene v točki 9 izpodbijane sodbe, ter dopise mesta Benetke z dne 18. maja 1998 in italijanske vlade z dne 23. januarja in 10. junija 1999, posredovane Komisiji med preučitvijo zadevnega programa pomoči. Ti naj bi jasno kazali, da tveganje, da bi bila trgovina znotraj Skupnosti prizadeta ali konkurenca izkrivljena, ni obstajalo za nekatere sektorje in podjetja, glede na to, da so njihove dejavnosti lokalne. Glede hotelirstva je zlasti treba lokalno omejiti trge, ker turisti najprej izberejo destinacijo in nato hotel ali restavracijo. Ker naj ne bi bilo konkurenčne povezave med hoteli v Benetkah in hoteli v drugih mestih, naj zadevno zmanjšanje prispevkov za socialno varnost ne bi moglo vplivati na trgovino znotraj Skupnosti. Družba Coopservice dalje navaja, da opravlja storitve splošnega gospodarskega pomena, in z drugim pritožbenim razlogom zatrjuje, da je z izpodbijano sodbo kršen člen 86(2) ES.

144    V zvezi s temi očitki je treba poudariti, da v obravnavanem primeru ne gre za ugotovitev, ali so ugodnosti, dodeljene tožečim podjetjem, dejansko povzročile izkrivljanje konkurence in prizadele trgovino znotraj Skupnosti. Treba je le preučiti, ali je Komisija, ker je analizirala posamičen položaj občinskih podjetij, na podlagi prepovedi diskriminacije morala odstopiti od svojega pristopa, ki temelji na preučitvi zadevnega programa glede na njegove splošne značilnosti tudi glede tožečih podjetij in sektorjev, v katerih delujejo, ob upoštevanju informacij, ki jih je prejela v zvezi s tem.

145    Glede tega je iz izpodbijane sodbe razvidno, da je v zvezi s položajem družb Hotel Cipriani, Italgas in Coopservice Splošno sodišče preučilo študije konzorcija COSES in zgoraj navedene dopise ter v točkah od 214 do 216 in 241 te sodbe ugotovilo, da Komisija v postopku preučitve ni prejela nobenih posebnih podatkov o teh podjetjih, zaradi katerih bi lahko nastala postopkovna obveznost, da upošteva njihov posamični položaj.

146    Po drugi strani je treba glede položaja sektorjev gradbeništva, trgovine, hotelirstva in storitev splošnega gospodarskega pomena poudariti, da je Splošno sodišče po tem, ko je preučilo podatke iz teh študij in dopisov, v točki 240 izpodbijane sodbe navedlo, da tudi za te sektorje ne obstajajo posebni podatki, zaradi katerih bi za Komisijo nastala postopkovna obveznost, da se glede teh sektorjev pozanima pri italijanskih organih.

147    Kot je Splošno sodišče ugotovilo v točkah 244 in 245 izpodbijane sodbe, pa so glede občinskih podjetij obstajali podatki – sicer nepopolni, vendar specifični – zaradi katerih se je Komisija glede njih morala pozanimati pri teh organih.

148    Zato je Splošno sodišče v točkah od 242 do 245, 249 in 250 te sodbe sklenilo, da Komisija glede družb Hotel Cipriani, Italgas in Coopservice ter sektorjev gradbeništva, trgovine, hotelirstva in storitev splošnega gospodarskega pomena ni bila dolžna odstopiti od svojega pristopa, namreč da preuči splošne značilnosti zadevnega programa, in to, da je sporna odločba glede tega dovolj obrazložena in z njo ni kršena prepoved diskriminacije.

149    Ker pritožniki izpodbijajo to presojo Splošnega sodišča, je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso iz členov 225 ES in 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča izhaja, da je Splošno sodišče edino pristojno, prvič, za ugotavljanje dejstev, razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene, in drugič, za presojo teh dejstev. Ko Splošno sodišče ugotovi ali presodi dejstva, je Sodišče pristojno, da na podlagi člena 225 ES izvršuje nadzor nad pravno opredelitvijo teh dejstev in nad pravnimi posledicami, ki jih je iz tega izpeljalo Splošno sodišče (zgoraj navedena sodba British Aggregates proti Komisiji, točka 96 in navedena sodna praksa).

150    Nasprotno pa Sodišče ni pristojno za ugotavljanje dejstev niti načeloma za presojo dokazov, ki jih je Splošno sodišče upoštevalo za ugotovitev teh dejstev (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo British Aggregates, točka 97 in navedena sodna praksa).

151    Tako je treba očitke, da bi moralo Splošno sodišče ob upoštevanju posebnih podatkov, ki jih je Komisija prejela med postopkom preiskave, sklepati, da je morala Komisija v zvezi z nekaterimi sektorji ali podjetji preučiti posamične primere ali se obrniti na italijanske organe, da bi pridobila dodatne podatke, zavreči kot nedopustne, ker so usmerjeni zoper presojo o dejstvih, ki jo je opravilo Splošno sodišče.

152    V delu, v katerem družba Italgas Splošnemu sodišču očita izkrivljenje dokazov, je treba spomniti, da mora v skladu s členom 225 ES, členom 51, prvi odstavek, Statuta Sodišča in členom 112(1), prvi pododstavek, točka (c), Poslovnika Sodišča pritožnik, ki uveljavlja, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze, natančno opredeliti dokaze, ki naj bi jih to sodišče izkrivilo, in dokazati napake pri presoji, ki naj bi po njegovem mnenju povzročile, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze (sodba z dne 17. junija 2010 v zadevi Lafarge proti Komisiji, C-413/08 P, ZOdl., str. I‑5361, točka 16 in navedena sodna praksa).

153    Za tako izkrivljenje gre, če se presoja obstoječih dokazov, ne da bi se izvedli novi, zdi očitno napačna (zgoraj navedena sodba Lafarge proti Komisiji, točka 17).

154    Družba Italgas se v zvezi s tem sklicuje na dopise italijanskih organov z dne 23. januarja in 10. junija 1999 in dopis mesta Benetke z dne 18. maja 1998.

155    Glede, prvič, dopisov italijanskih organov z dne 23. januarja 1999 in dopisa mesta Benetke z dne 18. maja 1998 je treba poudariti, da družba Italgas ne zatrjuje dovolj podrobno, da je presoja navedenih dopisov, ki jo je opravilo Splošno sodišče, v nasprotju z vsebino teh dokumentov, da bi tako Sodišču omogočila preveritev, ali se zdi presoja teh dopisov očitno nepravilna (glej po analogiji sodbo z dne 10. februarja 2011 v zadevi Activision Blizzard Germany proti Komisiji, C‑260/09 P, še neobjavljena v ZOdl., točka 52).

156    Po eni strani namreč družba Italgas samo navaja, ne da bi se posebej sklicevala na besedilo teh dopisov, da je iz njih razvidno, da so njihovi avtorji omenili, „pa čeprav na splošno“, lokalno naravo nekaterih sektorjev in tako izključili, da bi socialne ugodnosti, dodeljene tem sektorjem, lahko vplivale na trgovino znotraj Skupnosti. Po drugi strani je treba poudariti, da se je Splošno sodišče v točkah od 214 do 216 ter 240 in 241 izpodbijane sodbe opredelilo prav o teh dokumentih, pri čemer s splošnimi trditvami družbe Italgas ni mogoče dokazati, da se ta presoja zdi očitno nepravilna.

157    Drugič, v zvezi z dopisom italijanskih organov z dne 10. junija 1999, na katerega se družba Italgas natančneje sklicuje in dobesedno povzema del tega dopisa, za katerega vsebino zatrjuje, da jo je Splošno sodišče izkrivilo, je treba poudariti, da je Splošno sodišče glede tega dopisa v točki 214 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se je „italijansk[a] vlad[a] […] pridružila prošnji za odobritev izjeme na podlagi člena 86(2) ES v korist občinskih podjetij […]“.

158    Družba Italgas pa ne izpodbija te ugotovitve Splošnega sodišča, ampak zaključek iz točk 243 in 244 izpodbijane sodbe, ki se nanaša na vsa stališča in dokumente, predložene Komisiji v upravnem postopku, v skladu s katerimi Komisija – glede na to, da ni bilo natančnih podatkov glede tega – ni bila dolžna zbrati dodatnih podatkov pri nacionalnih organih, da bi preverila, ali so v raznih zadevnih sektorjih dejavnosti, v katerih delujejo tožeča podjetja, izpolnjeni pogoji uporabe člena 87(1) ES o prizadetosti trgovine znotraj Skupnosti in izkrivljanju konkurence.

159    V teh okoliščinah je jasno, da Splošno sodišče ni izkrivilo dokazov, temveč – kot je poudarila generalna pravobranilka v točki 174 sklepnih predlogov – družba Italgas v resnici želi, da se ponovno presodijo, za kar pa Sodišče ni pristojno.

160    Zato je treba skleniti, da Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava z ugotovitvijo, da ker Komisija ni imela natančnih podatkov o tožečih podjetjih in sektorju, v katerem so dejavna, na podlagi prepovedi diskriminacije ni bila dolžna odstopiti od svojega pristopa, ki temelji na preučitvi zadevnega programa pomoči glede na njegove splošne značilnosti, niti preučiti njihovega posamičnega položaja. Zaradi neobstoja takih natančnih podatkov tudi ni treba preučiti, ali je bila Komisija dolžna odstopiti od tega pristopa na podlagi svoje obveznosti, da preučitev opravi skrbno in nepristransko.

161    Ob upoštevanju navedenega je treba drugi del prvega pritožbenega razloga in drugi pritožbeni razlog združenja Comitato, drugi del prvega pritožbenega razloga družbe Hotel Cipriani, drugi, tretji in četrti pritožbeni razlog družbe Italgas ter drugi del prvega pritožbenega razloga in drugi pritožbeni razlog družbe Coopservice zavrniti.

 Člen 87(3)(c) in (d) ES in obveznost obrazložitve

 Obrazložitev izpodbijane sodbe

162    Splošno sodišče je v točkah od 280 do 314 izpodbijane sodbe zavrnilo tožbene razloge, predložene v utemeljitev ničnostnih tožb, ki se nanašajo na napačno uporabo člena 87(3)(c) ES in na pomanjkljivo obrazložitev. Čeprav Splošno sodišče priznava, da lahko Komisija v posebnih primerih odstopi od svojih sporočil in smernic, je med drugim ugotovilo, da v obravnavanem primeru Komisija ni bila dolžna tako ravnati. Sporna odločba naj bi bila dovolj utemeljena. Vsekakor naj bi narava zmanjšanja prispevkov za socialno varnost, in sicer narava pomoči za tekoče poslovanje, nasprotovala temu, da bi lahko spadali v okvir takega odstopanja.

163    Splošno sodišče je v točkah od 322 do 329 izpodbijane sodbe zavrnilo tožbene razloge, v skladu s katerimi naj bi Komisija napačno zavrnila uporabo izjeme, ki se nanaša na kulturno politiko in je predvidena v členu 87(3)(d) ES. Glede tega se je oprlo zlasti na dejstvo, da podrobna pravila uporabe zadevnega zmanjšanja prispevkov za socialno varnost ne zagotavljajo sledenja ciljem kulturne politike, ker je menilo, da Komisija ni kršila prepovedi diskriminacije, ko je to izjemo uporabila glede podjetja Consorzio Venezia Nuova, ne pa glede pritožnikov.

 Trditve strank

164    Na prvem mestu združenje Comitato in družba Hotel Cipriani s tretjim oziroma drugim pritožbenim razlogom ter družba Coopservice s tretjim pritožbenim razlogom poudarjajo, da je Splošno sodišče napačno razlagalo člen 87(3)(c) ES. Splošno sodišče naj v resnici ne bi nadzorovalo ravnanja Komisije po prostem preudarku. Omejilo naj bi se na preučitev morebitnega obstoja „posebnih“ ali „novih“ razlogov, ki bi lahko upravičili odobritev zadevnih ugodnosti, ne da bi dejansko preučilo, ali je bila Komisija dolžna uporabiti to določbo ad hoc. Cilj odobritve teh ugodnosti pa naj bi se v celoti skladal s cilji programa Skupnosti o regionalnih pomočeh. Po mnenju Italijanske republike bi moralo Splošno sodišče razglasiti ničnost sporne odločbe zaradi kršitve člena 253 ES. Mogoče naj bi bilo uporabiti izjemo iz člena 87(3)(c) ES, ne da bi bila potrebna sprememba smernic, ki jih je v ta namen oblikovala Komisija.

165    Na drugem mestu združenje Comitato in družba Hotel Cipriani s četrtim oziroma tretjim pritožbenim razlogom in družba Coopservice s četrtim pritožbenim razlogom zatrjujejo, da je Splošno sodišče kršilo člen 87(3)(d) ES. Vsi gospodarski subjekti v zgodovinskem centru Benetk naj bi nosili dodatne stroške, naložene zaradi ohranjanja kulturne dediščine tega mesta. Zadevno zmanjšanje prispevkov za socialno varstvo naj bi znižalo stroške delovne sile in tako olajšalo dela, potrebna za ohranjanje te dediščine. Poleg tega naj bi bila obrazložitev izpodbijane sodbe protislovna, saj naj bi Splošno sodišče dopustilo uporabo te določbe glede podjetja Consorzio Venezia Nuova, za katerega naj bi se napačno štelo, da je občinsko podjetje.

166    Komisija meni, da je treba te pritožbene razloge zavrniti.

 Presoja Sodišča

167    Pritožbene razloge glede tega, da je Splošno sodišče napačno razlagalo člen 87(3)(c) in (d) ES, kot sledi iz točk od 280 do 314 in od 322 do 329 izpodbijane sodbe, je treba zavrniti.

168    Prvič, v zvezi z razlago člena 87(3)(c) ES je treba poudariti, da je Splošno sodišče v točkah od 307 do 309 izpodbijane sodbe v nasprotju s trditvami pritožnikov podrobno preučilo uporabo odločanja po prostem preudarku, ki ga ima Komisija v okviru ad hoc uporabe te določbe. V zvezi s tem je Splošno sodišče preučilo obstoj morebitnih napak pri presoji in pravilno sklenilo, da se je lahko Komisija za obrazložitev, zakaj ni uporabila izjeme iz tega člena, upravičeno oprla na to, da je v obravnavanem primeru šlo za pomoč za tekoče poslovanje podjetij. Kot je ustrezno poudarilo Splošno sodišče v točki 286 te sodbe, je namreč take pomoči, ki načeloma izkrivljajo pogoje konkurence, na podlagi sporočila Komisije o načinu uporabe člena [87](3)(a) in (c) [ES] za regionalne pomoči z dne 12. avgusta 1988 (UL C 212, str. 2) in Smernic o državni regionalni pomoči, objavljenih leta 1998 (UL C 74, str. 9), mogoče odobriti le izjemoma. Kot pa je Splošno sodišče presodilo v točki 309 te sodbe, pa tožeče stranke niso dokazale obstoja posebnih okoliščin, ki bi omogočile domnevo, da bi morala biti odobritev spornih pomoči kljub njihovi pravni naravi pomoči za tekoče poslovanje dovoljena na podlagi tega odstopanja.

169    Poleg tega je Splošno sodišče v točkah 310 in 311 izpodbijane sodbe pravilno presodilo, da je sporna odločba dovolj obrazložena. Kot je namreč poudarilo, je Komisija, ko se je v točkah 73 in 74 obrazložitve te odločbe sklicevala na razloge, ki nasprotujejo spremembi obstoječih sporočil in smernic, oprla na razloge, zaradi katerih naj v obravnavanem primeru uporaba člena 87(3)(c) ES ne bi bila utemeljena.

170    Drugič, glede uporabe člena 87(3)(d) ES je Splošno sodišče pravilno zavrnilo očitke zoper sporno odločbo. Po eni strani namreč ugotovitev Splošnega sodišča, da je Komisija lahko zavrnila uporabo te določbe zaradi neobstoja dovolj tesne povezave med zmanjšanjem prispevkov za socialno varnost in varstvom kulturne dediščine, ni pravno napačna.

171    Po drugi strani obrazložitev izpodbijane sodbe ni protislovna. Kot je namreč Splošno sodišče pravilno poudarilo v točki 327 te sodbe, položaj podjetja Consorzio Venezia Nuova ni bil primerljiv s položajem tožečih strank, ker je bil njegov socialni cilj prav uresničevanje ukrepov, ki jih sprejme država za zagotavljanje ohranjanja zgodovinske, umetniške in arhitekturne dediščine Benetk. Vprašanje, ali je Splošno sodišče podjetje Consorzio Venezia Nuova pravilno opredelilo kot občinsko podjetje, torej ni pomembno.

 Člen 87(2)(b) in (3)(b) ES

 Obrazložitev izpodbijane sodbe

172    Splošno sodišče je v točkah od 337 do 342 izpodbijane sodbe zavrnilo tožbene razloge, usmerjene zoper sporno odločbo, ki se nanašajo na kršitev členov 87(2)(b) in (3)(b) ES ter 253 ES. V zvezi s tem je Splošno sodišče ugotovilo, da Komisija ni prekoračila svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku in da je sporna odločba zadosti utemeljena.

 Trditve strank

173    Družba Coopservice s petim pritožbenim razlogom zatrjuje, da je Splošno sodišče kršilo te določbe. Dodeljene ugodnosti naj bi bile namreč del celote ukrepov, namenjenih ohranitvi Benetk, kar je pomemben projekt v evropskem interesu. Poleg tega naj bi Splošno sodišče zanemarilo pojav acqua alta, ki naj bi ga bilo treba šteti za naravno nesrečo ali izjemen dogodek v smislu člena 87(2)(b) ES.

174    Komisija se v zvezi s tem ni opredelila.

 Presoja Sodišča

175    Očitke, ki jih je družba Coopservice navedla v okviru tega pritožbenega razloga, je treba zavrniti. Splošno sodišče je glede člena 87(2)(b) ES pravilno presodilo, da se izjema iz te določbe v obravnavanem primeru ne uporablja, glede na to, da je obravnavano zmanjšanje prispevkov za socialno varnost sorazmerno s plačno maso in ni namenjeno povrnitvi škode, ki jo povzročijo naravne nesreče ali izjemni dogodki, kot se zahteva s to določbo. V skladu s sodno prakso se namreč na podlagi te izjeme lahko nadomesti le škoda, ki so jo neposredno povzročile naravne nesreče ali drugi izjemni dogodki (sodbi z dne 11. novembra 2004 v zadevi Španija proti Komisiji, C-73/03, točka 37, in z dne 23. februarja 2006 v združenih zadevah Atzeni in drugi, C-346/03 in C-529/03, ZOdl., str. I-1875, točka 79).

176    V zvezi s členom 87(3)(b) ES je Splošno sodišče preučilo izvrševanje presoje po prostem preudarku, ki jo ima Komisija, in pravilno sklenilo, da ta ni prekoračila meja svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ker je presodila, da izjeme, namenjene spodbujanju uresničevanja pomembnega projekta v evropskem interesu, v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti, ker samo subjekti s sedežem v Benetkah koristijo zadevni program pomoči.

177    Nazadnje, v nasprotju s trditvami družbe Coopservice je Splošno sodišče skrbno preučilo argument o posebnem položaju Benetk, tako da glede tega izpodbijana sodba ni obrazložena pomanjkljivo.

 Člen 14 Uredbe št. 659/1999

 Obrazložitev izpodbijane sodbe

178    V točkah od 385 do 399 izpodbijane sodbe je Splošno sodišče menilo, da sporna odločba s tem, da v členu 5 določa vračilo nezakonitih pomoči, ne krši člena 14 Uredbe št. 659/1999. Splošno sodišče med drugim navaja, da mora Komisija na podlagi člena 14 Uredbe št. 659/1999 in dobro ustaljene sodne prakse glede tega, kadar ugotovi, da je pomoč nezdružljiva s skupnim trgom, odrediti njeno vračilo. V obravnavanem primeru naj ne bi nobeno splošno načelo prava Skupnosti nasprotovalo odredbi o vračilu.

 Trditve strank

179    Združenje Comitato in družba Hotel Cipriani s šestim oziroma četrtim pritožbenim razlogom ter družba Coopservice s šestim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očitajo, da ni upoštevalo dejstva, da ugotovitev Komisije, da je pomoč nezdružljiva s skupnim trgom, ne povzroči samodejno njenega vračila. Komisija ima namreč pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, v okviru katerega mora onkraj pravne presoje oceniti več elementov, kot je zaupanje v pravilnost pomoči, naravo pomoči, posebnosti kraja, poseben položaj upravičencev in finančni vpliv.

180    Komisija meni, da je Splošno sodišče pravilno priznalo, da je vračilo nezakonite pomoči, ki je razglašena za nezdružljivo s skupnim trgom, logična posledica ugotovitve njene nezakonitosti in da v obravnavanem primeru nobeno splošno načelo ni nasprotovalo odredbi o njenem vračilu.

 Presoja Sodišča

181    Te pritožbene razloge je treba zavrniti kot neutemeljene. Splošno sodišče je namreč priznalo – kar je v skladu s sodno prakso Sodišča, povzeto v točki 387 izpodbijane sodbe – da je odredba o vračilu nezakonite pomoči logična posledica ugotovitve njene nezakonitosti.

182    Dalje, Splošno sodišče je na podlagi preučitve razlogov, ki so jih navedle tožeče stranke, pravilno menilo, da se v obravnavanem primeru Komisiji ni bilo treba odpovedati odreditvi vrnitve nezakonitih pomoči. Splošno sodišče je namreč v točkah do 391 do 394 izpodbijane sodbe poudarilo, da tožeče stranke niso dokazale obstoja posebnih okoliščin, ki bi omogočile domnevo, da bi se Komisija kljub njihovi pravni naravi kot pomoči za tekoče poslovanje morala odpovedati odreditvi njihovega vračila.

183    Nazadnje je treba tudi spomniti, da se odredba o vračilu iz izreka sporne odločbe nanaša na državne pomoči, razglašene za nezdružljive s skupnim trgom v tej odločbi, kar pomeni, da morajo nacionalni organi glede na navedeno v točkah od 113 do 121 te sodbe predhodno ugotoviti, da odobrene ugodnosti za njihove upravičence pomenijo državne pomoči.

184    Glede na vse navedeno je treba zavrniti glavne pritožbe in nasprotno pritožbo družbe Coopservice.

 Stroški

185    Člen 122, prvi odstavek, Poslovnika Sodišča določa, da kadar pritožba ni utemeljena, Sodišče odloči o stroških. V skladu s členom 69(2) tega poslovnika, ki se uporablja za pritožbeni postopek na podlagi člena 118 istega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če se tako predlaga. V skladu z drugim pododstavkom navedenega člena 69(2) Sodišče odloči o porazdelitvi stroškov, če je več neuspelih strank. Vendar odstavek 3, prvi pododstavek, istega člena 69 določa, da če vsaka stranka uspe samo deloma, lahko Sodišče odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške.

186    V obravnavanem primeru je treba združenju Comitato ter družbam Hotel Cipriani, Italgas in Coopservice, ker niso uspeli, naložiti enake dele stroškov, ki se nanašajo na glavne pritožbe in na nasprotno pritožbo družbe Coopservice.

187    Ker Komisija ni uspela s svojimi pritožbenimi razlogi v svoji nasprotni pritožbi, ji je treba naložiti stroške, ki se nanjo nanašajo.

188    Nazadnje, v skladu s členom 69(4), prvi pododstavek, Poslovnika Sodišča Italijanska republika nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

1.      Pritožbe združenja Comitato „Venezia vuole vivere“ in družb Hotel Cipriani Srl in Società Italiana per il gas SpA (Italgas) ter nasprotna pritožba družbe Coopservice – Servizi di fiducia Soc. coop. rl se zavrnejo.

2.      Nasprotna pritožba Evropske komisije se zavrne.

3.      Združenju Comitato „Venezia vuole vivere“ ter družbam Hotel Cipriani Srl, Società Italiana per il gas SpA (Italgas) in Coopservice – Servizi di fiducia Soc. coop. rl se naloži plačilo enakih delov stroškov, ki se nanašajo na glavne pritožbe in na nasprotno pritožbo zadnje družbe.

4.      Evropski komisiji se naloži plačilo stroškov, ki se nanašajo na njeno nasprotno pritožbo.

5.      Italijanska republika nosi svoje stroške.

Podpisi

---

* Jezik postopka: italijanščina.