Zadeva C-543/09

Deutsche Telekom AG

proti

Bundesrepublik Deutschland

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesverwaltungsgericht)

„Elektronske komunikacije – Direktiva 2002/22/ES – Člen 25(2) – Direktiva 2002/58/ES – Člen 12 – Zagotavljanje imeniških storitev in imenikov – Obveznost, naložena podjetju, ki dodeljuje telefonske številke, da drugim podjetjem posreduje podatke o naročnikih tretjih podjetij, s katerimi razpolaga“

Povzetek sodbe

1.        Približevanje zakonodaj – Sektor telekomunikacij – Elektronska komunikacijska omrežja in storitve – Univerzalne storitve in pravice uporabnikov – Direktiva 2002/22

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/22, člena 5(1) in 25(2))

2.        Približevanje zakonodaj – Sektor telekomunikacij – Obdelava osebnih podatkov in varstvo zasebnosti na področju elektronskih komunikacij – Direktiva 2002/58

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/58, uvodna izjava 39 in člen 12)

1.        Člen 25(2) Direktive 2002/22 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnemu predpisu, na podlagi katerega je podjetjem, ki končnim uporabnikom dodeljujejo telefonske številke, naložena obveznost, da podjetjem, ki se ukvarjajo z dejavnostjo zagotavljanja javno dostopnih imeniških storitev in imenikov, ne posredujejo le podatkov o svojih naročnikih, temveč tudi podatke o naročnikih drugih podjetij, s katerimi razpolagajo.

Prvič, člen 25(2) Direktive 2002/22 spada v poglavje IV te direktive, ki je namenjeno interesom in pravicam končnih uporabnikov. Ta direktiva pa ne določa popolne usklajenosti vseh vidikov varstva potrošnikov.

Drugič, namen tega člena 25(2) je zagotovitev spoštovanja obveznosti, ki jo imajo države članice na podlagi člena 5(1) te direktive, da zagotovijo, da je končnim uporabnikom na voljo vsaj en izčrpen imenik ali vsaj ena izčrpna imeniška služba. Ker gre za minimalno zahtevo, ki jo države članice morajo spoštovati, imajo te načeloma pravico sprejeti zahtevnejše določbe, da bi novim operaterjem olajšale dostop na trg javno dostopnih imeniških storitev in imenikov.

(Glej točke 41, 42 in 47 ter točko 1 izreka.)

2.        Člen 12 Direktive 2002/58 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnemu predpisu, ki določa, da je podjetje, ki izdaja javne imenike, dolžno posredovati osebne podatke o naročnikih drugih ponudnikov telefonskih storitev, s katerimi razpolaga, drugemu podjetju, katerega dejavnost je objava tiskanega ali elektronskega imenika oziroma omogočanje dostopa do teh imenikov prek imeniških storitev, ne da bi bilo to posredovanje pogojeno z novo privolitvijo naročnikov, vendar le če so bili ti naročniki pred prvim vpisom njihovih podatkov v javni imenik obveščeni o namenu tega imenika in o tem, da utegnejo biti ti podatki posredovani drugemu ponudniku telefonskih storitev, in če se zagotovi, da se bodo ti podatki po tem, ko bodo posredovani, uporabljali samo za namene, za katere so bili zbrani ob prvi objavi.

V zvezi s tem se privolitev naročnikov iz odstavka 2 tega člena 12 nanaša na namen objave osebnih podatkov v javnem imeniku, ne pa posebej na identiteto ponudnika imenika, tako da naročnik nima pravice do izbire nekaterih ponudnikov javno dostopnih imeniških storitev in imenikov. Glede na to, da bi naročniku utegnila škoditi sama objava osebnih podatkov v imeniku, katerega namen je poseben, je mogoče sklepati, da če je privolil v objavo svojih podatkov v imeniku, katerega namen je poseben, potem načeloma ne bo imel interesa, da bi nasprotoval objavi teh podatkov v drugem, podobnem imeniku. Poleg tega iz uvodne izjave 39 te direktive izhaja, da se zahteva nova privolitev naročnika, če oseba, ki je zbirala podatke pri naročniku, ali katera koli tretja oseba, ki so ji bili podatki poslani, želi uporabljati podatke za dodatni namen.

(Glej točke 61, 62, 64, 65 in 67 ter točko 2 izreka.)

SODBA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 5. maja 2011(*)

„Elektronske komunikacije – Direktiva 2002/22/ES – Člen 25(2) – Direktiva 2002/58/ES – Člen 12 – Zagotavljanje imeniških storitev in imenikov – Obveznost, naložena podjetju, ki dodeljuje telefonske številke, da drugim podjetjem posreduje podatke o naročnikih tretjih podjetij, s katerimi razpolaga“

V zadevi C‑543/09,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Bundesverwaltungsgericht (Nemčija) z odločbo z dne 28. oktobra 2009, ki je prispela na Sodišče 22. decembra 2009, v postopku

Deutsche Telekom AG

proti

Bundesrepublik Deutschland,

ob udeležbi

GoYellow GmbH,

Telix AG,

SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi K. Lenaerts (poročevalec), predsednik senata, R. Silva de Lapuerta, sodnica, G. Arestis, J. Malenovský in T. von Danwitz, sodniki,

generalna pravobranilka: V. Trstenjak,

sodni tajnik: K. Malacek, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 2. decembra 2010,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Deutsche Telekom AG W. Roth, odvetnik, in I. Fink, Justitiarin,

–        za Zvezno republiko Nemčijo E. Greiwe, zastopnica,

–        za GoYellow GmbH G. Jochum, odvetnik,

–        za italijansko vlado G. Palmieri, zastopnica, skupaj s P. Gentilijem, avvocato dello Stato,

–        za vlado Združenega kraljestva F. Penlington in C. Murrell, zastopnici, skupaj s T. Wardom, barrister,

–        za Evropsko komisijo A. Nijenhuis in G. Braun, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 17. februarja 2011

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 25(2) Direktive 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah) (UL L 108, str. 51; v nadaljevanju: direktiva o univerzalnih storitvah) in člena 12 Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) (UL L 201, str. 37; v nadaljevanju: direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Deutsche Telekom AG (v nadaljevanju: Deutsche Telekom) in Zvezno republiko Nemčijo, ki jo zastopa Bundesnetzagentur für Elektrizität, Gas, Telekommunikation, Post und Eisenbahnen (v nadaljevanju: Bundesnetzagentur), v zvezi z obveznostjo, ki je na podlagi zakona o telekomunikacijah (Telekommunikationsgesetz, v nadaljevanju: TKG) naložena podjetjem, ki dodeljujejo telefonske številke, da dajo drugim podjetjem, ki se ukvarjajo z dejavnostjo zagotavljanja javno dostopnih imeniških storitev ali imenikov, na voljo vse podatke o naročnikih tretjih podjetij, s katerimi razpolagajo.

 Pravni okvir

 Ureditev Unije

 Direktiva 95/46/ES

3        Iz člena 1(1) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 281, str. 31) je razvidno, da je namen te direktive varovanje temeljnih pravic in svoboščin fizičnih oseb in predvsem njihove pravice do zasebnosti pri obdelavi osebnih podatkov.

4        V členu 2(h) te direktive je „privolitev posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki“ opredeljena kot „vsaka prostovoljno dana posebna in informirana izjava volje, s katero posameznik, na katerega se osebni podatki nanašajo, izrazi soglasje, da se osebni podatki o njem obdelujejo“.

5        Člen 7(a) te direktive določa, da se osebni podatki lahko obdelujejo, če „je posameznik, na katerega se osebni podatki nanašajo, nedvoumno dal svojo privolitev“.

 Direktiva ONP

6        Trg telekomunikacijskih storitev in infrastrukture je bil v Evropski uniji liberaliziran s 1. januarjem 1998. Ta liberalizacija je bila opravljena sočasno z uveljavitvijo usklajenega regulativnega okvira, katerega del je bila Direktiva 98/10/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 1998 o uporabi zagotavljanja odprtosti omrežij (ONP) za govorno telefonijo in univerzalne storitve za telekomunikacije v konkurenčnem okolju (UL L 101, str. 24; v nadaljevanju: direktiva ONP)

7        Direktiva ONP je bila razveljavljena s členom 26 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) (UL L 108, str. 33; v nadaljevanju: okvirna direktiva). Člen 6(3) direktive ONP je določal:

„Za zagotovitev [imeniških storitev ali imenikov] države članice poskrbijo, da vse organizacije, ki naročnikom dodeljujejo telefonske številke, izpolnijo vse upravičene prošnje za razpoložljivost ustreznih informacij v dogovorjeni obliki pod pravičnimi, stroškovno naravnanimi in nepristranskimi pogoji.“

 Skupni regulativni okvir

8        Kot je razvidno iz uvodne izjave 1 okvirne direktive so bile nekaj let po liberalizaciji trgov telekomunikacij ustvarjene razmere za učinkovito konkurenco in sprejet je bil skupni regulativni okvir (v nadaljevanju: SRO). Med drugim spadajo v SRO okvirna direktiva, direktiva o univerzalnih storitvah in direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah.

–       Okvirna direktiva

9        Člen 1(1) okvirne direktive določa:

„S to direktivo se vzpostavlja usklajeni okvir za zakonsko urejanje elektronskih komunikacijskih storitev […]. V direktivi so določene naloge nacionalnih regulativnih organov in tudi vrsta postopkov za zagotovitev usklajene uporabe regulativnega okvira v celotni Skupnosti.“

10      Okvirna direktiva nalaga nacionalnim regulativnim organom (v nadaljevanju: NRO) posebne naloge urejanja trga elektronskih komunikacij. Na podlagi člena 16 te direktive NRO izvedejo analizo upoštevnih trgov in presodijo, ali na upoštevnem trgu vlada dejanska konkurenca. Če na upoštevnem trgu ni dejanske konkurence, pristojni NRO naloži podjetjem s pomembno tržno močjo na tem trgu posebne regulativne obveznosti.

–       Direktiva o univerzalnih storitvah

11      V uvodnih izjavah 11 in 35 direktive o univerzalnih storitvah je navedeno:

„(11) Imeniške informacije in imeniška storitev so temeljno orodje za dostop do javno dostopnih telefonskih storitev in tvorijo del obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve. Uporabniki in potrošniki želijo izčrpne imenike in imeniško storitev, ki zajema vse registrirane telefonske naročnike in njihove številke (vključno s številkami fiksnih in mobilnih telefonov), in želijo, da so te informacije prikazane brez prednostne obravnave. Direktiva 97/66/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 1997 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti v telekomunikacijskem sektorju [UL 1998, L 24, str. 1] zagotavlja pravico naročnikov do zasebnosti v zvezi z vključitvijo njihovih osebnih podatkov v javni imenik.

[…]

(35)      Zagotavljanje imeniških storitev in imenikov je že odprto za konkurenco. Določbe te direktive dopolnjujejo določbe Direktive 97/66/ES z dajanjem pravice naročnikom do vključitve svojih osebnih podatkov v tiskani ali elektronski imenik. Vsi izvajalci storitev, ki dodeljujejo telefonske številke svojim naročnikom, morajo zagotavljati razpoložljivost ustreznih informacij na pravičen, stroškovno naravnan in nediskriminacijski način.“

12      Člen 5 direktive o univerzalnih storitvah z naslovom „Imeniške storitve in imeniki“ je v različici, ki je veljala v času dejanskega stanja iz postopka v glavni stvari, določal:

„1.      Države članice zagotovijo, da:

(a)      je končnim uporabnikom na voljo vsaj en izčrpen imenik v obliki, ki jo je odobril ustrezni organ, bodisi v tiskani bodisi v elektronski obliki ali v obeh, in se redno dopolnjuje, vendar vsaj enkrat na leto;

(b)      je vsem končnim uporabnikom, vključno z uporabniki javnih plačilnih telefonov, na voljo vsaj ena izčrpna imeniška služba.

2.      Imeniki iz odstavka 1 vključujejo vse naročnike javno dostopnih telefonskih storitev ob upoštevanju določb člena 11 Direktive 97/66/ES.

[…]“

13      Na podlagi člena 17 direktive o univerzalnih storitvah NRO po tem, ko opravi tržno analizo maloprodajnega trga, in po tem, ko ugotovi, da na zadevnem trgu ni učinkovite konkurence, podjetjem, ki so opredeljena kot podjetja s pomembno tržno močjo na tem trgu, naloži ustrezne regulativne obveznosti.

14      Člen 25 direktive o univerzalnih storitvah z naslovom „Podpora obratovalca in imeniške storitve“ je v različici, ki je veljala v času dejanskega stanja iz postopka v glavni stvari, določal:

„1.      Države članice zagotovijo, da imajo naročniki javno dostopnih telefonskih storitev pravico do vpisa v javno dostopni imenik iz člena 5(1)(a).

2.      Države članice zagotovijo, da vsa podjetja, ki dodeljujejo telefonske številke naročnikom, izpolnijo vse primerne zahteve, da za zagotavljanje javno dostopnih imeniških storitev in imenikov dajo na voljo ustrezne informacije v dogovorjeni obliki in pod pravičnimi, objektivnimi, stroškovno naravnanimi in nediskriminacijskimi pogoji.

[…]

5.      Odstavki 1, 2, […] se uporabljajo ob upoštevanju zahtev zakonodaje Skupnosti o varstvu osebnih podatkov in varovanju zasebnosti, zlasti pa ob upoštevanju člena 11 Direktive 97/66/ES.“

–       Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah

15      V uvodnih izjavah 38 in 39 direktive o zasebnosti in elektronskih komunikacijah je navedeno:

„(38) Imeniki naročnikov na elektronske komunikacijske storitve so široko razširjeni in javni. Pravica do zasebnosti fizičnih oseb in legitimni interesi pravnih oseb zahtevajo, da lahko naročniki odločijo o tem, ali bodo njihovi osebni podatki objavljeni v imeniku[,] in če bodo objavljeni, kateri bodo ti podatki. Ponudniki javnih imenikov morajo obvestiti naročnike, ki so vključeni v takšne imenike, o namenih imenika in o vsaki posebni uporabi, ki bi lahko sledila elektronskim različicam javnih imenikov, zlasti prek iskalnih funkcij, vgrajenih v programsko opremo, kot so povratne iskalne funkcije, ki omogočajo uporabnikom imenika, da odkrijejo ime in naslov naročnika samo na podlagi telefonske številke.

(39)      Obveznost obveščanja naročnikov o namenu(-ih) javnih imenikov, v katere so vključeni njihovi osebni podatki, mora biti naložena tistemu, ki zbira podatke za tako vključitev. Če se podatki lahko pošljejo tretji osebi ali več tretjim osebam, mora biti naročnik obveščen o tej možnosti in o prejemniku ali kategorijah mogočih prejemnikov. Vsako pošiljanje mora[…] biti zavezano pogoju, da se podatki lahko uporabljajo samo za namene[,] za katere so bili zbrani. Če oseba, ki je zbirala podatke pri naročniku[,] ali katera koli tretja oseba, ki so ji bili podatki poslani, želi uporabljati podatke za dodatni namen, mora ponovno privolitev naročnika pridobiti bodisi prva oseba, ki je zbirala podatke, ali tretja oseba, ki so ji bili podatki poslani.“

16      Člen 12 direktive o zasebnosti in elektronskih komunikacijah z naslovom „Naročniški imeniki“ v odstavkih od 1 do 3 določa:

„1.      Države članice zagotovijo, da so naročniki brezplačno in pred vključitvijo v imenik obveščeni o namenu(-ih) tiskanega ali elektronskega imenika naročnikov, ki je na voljo javnosti ali je dobavljiv prek imeniških služb in v katerega so lahko vključeni njihovi osebni podatki[,] ter o vseh nadaljnjih možnostih uporabe na podlagi iskalnih funkcij, vključenih v elektronske različice imenika.

2.      Države članice zagotovijo, da je naročnikom dana možnost odločanja o vključitvi svojih osebnih podatkov v javni imenik[,] in če se za to odločijo, odločanja o tem, kateri podatki ustrezajo namenu imenika, kakor ga določi ponudnik imenika, in da preverijo, popravijo ali odstranijo take podatke. Nevključitev v javni imenik naročnikov, preverjanje, popravki ali odstranitev osebnih podatkov iz imenika so brezplačni.

3.      Države članice lahko zahtevajo, da se lahko za kateri koli namen javnega imenika, razen za iskanje podatkov o osebah na podlagi njihovega imena in, kjer je potrebno, minimalnega števila drugih identifikatorjev, zahteva dodatna privolitev naročnikov.“

17      Člen 19 direktive o zasebnosti in elektronskih komunikacijah določa, da se Direktiva 97/66 razveljavi z učinkom od 31. oktobra 2003 in da se „[s]klici na razveljavljeno direktivo […] razumejo kot sklici na to direktivo“. Sklice na člen 11 Direktive 97/66 je torej treba razumeti kot sklice na člen 12 direktive o zasebnosti in elektronskih komunikacijah.

 Nacionalna ureditev

18      Po mnenju predložitvenega sodišča iz člena 47(1) v povezavi s členoma 104 in 105 TKG izhaja, da je vsako podjetje, ki dodeljuje telefonske številke končnim uporabnikom, dolžno tistim ponudnikom javno dostopnih imeniških storitev in imenikov, ki to zahtevajo, posredovati ne le podatke, ki se nanašajo na njihove naročnike, temveč tudi podatke, ki jih imajo o naročnikih drugih ponudnikov telefonskih storitev. Posredovanje takih podatkov ni odvisno od privolitve oziroma ugovora zadevnega naročnika ali njegovega ponudnika telefonskih storitev.

 Dejansko stanje v glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

19      Družba Deutsche Telekom kot operater telekomunikacijskega omrežja v Nemčiji svojim naročnikom dodeljuje telefonske številke. Na celotnem nemškem ozemlju opravlja imeniške storitve. Poleg tega izdaja imenike v papirni in elektronski obliki, ki ne vsebujejo samo podatkov o njenih naročnikih, temveč tudi o naročnikih drugih podjetij. Družba Deutsche Telekom podatke, ki jih potrebuje za opravljanje te dejavnosti, pridobi pri ponudnikih telefonskih storitev, ki so zadevnim naročnikom dodelili telefonske številke. Zato je s približno sto podjetji sklenila pogodbe o pridobitvi podatkov o naročnikih.

20      Družbi GoYellow GmbH (v nadaljevanju: GoYellow) in Telix AG (v nadaljevanju: Telix), intervenientki v sporu o glavni stvari, opravljata imeniške storitve po internetu oziroma po telefonu in uporabljata podatke, ki jima jih proti plačilu daje na voljo družba Deutsche Telekom. Po nesoglasju glede obsega podatkov, ki jih je družba Deutsche Telekom na podlagi členov 47(1), 104 in 105 TKG dolžna dati na voljo družbama GoYellow in Telix, sta zadnjenavedeni družbi zadevo predložili Bundesnetzagentur.

21      Bundesnetzagentur je z odločbo z dne 11. septembra 2006 družbi Deutsche Telekom odredilo, naj družbama GoYellow in Telix poleg podatkov o svojih naročnikih posreduje še podatke o naročnikih drugih ponudnikov telefonskih storitev (v nadaljevanju: tuji podatki), tudi če ti drugi ponudniki ali njihovi naročniki želijo, da te podatke objavi le družba Deutsche Telekom.

22      Družba Deutsche Telekom je zoper to odločbo Bundesnetzagentur pri Verwaltungsgericht Köln vložila tožbo.

23      Verwaltungsgericht Köln je s sodbo z dne 14. februarja 2008 tožbo zavrnilo. Družba Deutsche Telekom je zato vložila zahtevo za revizijo pri Bundesverwaltungsgericht in navedla, da obveznost posredovanja podatkov, ki je razširjena na tuje podatke, krši določbe direktive o univerzalnih storitvah.

24      Bundesverwaltungsgericht je v predložitveni odločbi pojasnilo, da je spor v glavni stvari omejen po eni strani na obveznost, ki je naložena družbi Deutsche Telekom, da posreduje tuje podatke družbama GoYellow in Telix, in po drugi strani na podatke, za katere naročnik ali njegov ponudnik telefonskih storitev želi, da jih objavi le družba Deutsche Telekom. Po mnenju predložitvenega sodišča bi bilo treba ob upoštevanju zgolj nacionalnega prava zahtevo za revizijo zavrniti. Vendar se sprašuje, ali je obveznost, ki jo določa nacionalno pravo, ki se uporabi v sporu, o katerem razsoja, v skladu s pravom Unije.

25      Po eni strani je Bundesverwaltungsgericht navedlo, da je na podlagi sodbe z dne 25. novembra 2004 v zadevi KPN Telecom (C‑109/03, ZOdl., str. I‑11273) mogoče trditi, da je podjetje, ki dodeli telefonske številke, na podlagi člena 25(2) direktive o univerzalnih storitvah dolžno posredovati le podatke, ki se nanašajo na njegove naročnike. Po drugi strani predložitveno sodišče meni, da ni izključeno, da pravo Unije nacionalnemu zakonodajalcu dopušča, da obveznost posredovanja informacij razširi na tuje podatke, zlasti glede na to, da je splošni cilj okvirne direktive spodbujanje konkurence. Po mnenju tega sodišča namreč pridobivanje podatkov od samo enega subjekta omogoča po eni strani to, da se izogne bistvenim težavam, ki bi sicer nastale ob pridobivanju podatkov od vsakega posameznega podjetja, ki dodeljuje telefonske številke, ob vzpostavitvi zbirk podatkov in predvsem ob stalnem posodabljanju zbirk podatkov, ki so potrebne za zagotavljanje imeniških storitev in imenikov, in po drugi strani trajno spodbujanje trdnih konkurenčnih struktur.

26      Če bi bil nacionalni zakonodajalec upravičen do razširitve obveznosti posredovanja informacij na tuje podatke, s katerimi razpolaga podjetje, ki mu je naložena ta obveznost, se predložitveno sodišče sprašuje, ali člen 12 direktive o zasebnosti in elektronskih komunikacijah pogojuje posredovanje teh tujih podatkov s soglasjem zadevnih naročnikov in njihovih ponudnikov telefonskih storitev.

27      V teh okoliščinah je Bundesverwaltungsgericht prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.      Ali je treba člen 25(2) [direktive o univerzalnih storitvah] razlagati tako, da države članice lahko naložijo podjetjem, ki naročnikom dodeljujejo telefonske številke, da za zagotavljanje javno dostopnih imeniških storitev in imenikov dajo na voljo podatke o naročnikih, ki jim to podjetje ni samo dodelilo telefonskih številk, če podjetje razpolaga s temi podatki?

      Če je odgovor na prejšnje vprašanje pritrdilen:

2.      Ali je treba člen 12 [direktive o zasebnosti in elektronskih komunikacijah] razlagati tako, da je naložitev zgoraj navedene obveznosti s strani nacionalnega zakonodajalca odvisna od tega, da drugi ponudnik telefonskih storitev oziroma njegovi naročniki privolijo v posredovanje podatkov ali mu vsaj ne nasprotujejo?“

 Vprašanja za predhodno odločanje

 Prvo vprašanje

28      Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 25(2) direktive o univerzalnih storitvah razlagati tako, da nasprotuje nacionalnemu predpisu, s katerim je podjetjem, ki končnim uporabnikom dodeljujejo telefonske številke, naložena obveznost, da podjetjem, ki se ukvarjajo z dejavnostjo zagotavljanja javno dostopnih imeniških storitev in imenikov, posredujejo podatke o naročnikih drugih podjetij, s katerimi razpolagajo.

29      Za odgovor na to vprašanje je treba, prvič, preizkusiti, ali so tuji podatki, ki se obravnavajo v postopku v glavni stvari, „ustrezne informacije“ v smislu člena 25(2) direktive o univerzalnih storitvah, ki so jih podjetja, ki dodeljujejo telefonske številke, na podlagi te določbe dolžna dati na voljo podjetjem, ki se ukvarjajo z dejavnostjo zagotavljanja javno dostopnih imeniških storitev in imenikov.

30      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da člen 25(2) direktive o univerzalnih storitvah nalaga obveznost posredovanja podatkov le „podjetjem, ki dodeljujejo telefonske številke naročnikom“. Glede na zvezo, ki je s tem vzpostavljena med obveznostjo posredovanja podatkov in dodelitvijo telefonske številke naročniku, je treba šteti, da se „ustrezne informacije“, katerih posredovanje nalaga ta določba, nanašajo le na podatke o naročnikih zadevnih podjetij. Ta določba namreč nalaga obveznost podjetju, kakršno je družba Deutsche Telekom, kot podjetju, ki dodeljuje telefonske številke, ne pa kot podjetju, ki opravlja dejavnost zagotavljanja javno dostopnih imeniških storitev in imenikov.

31      Taka razlaga je podkrepljena s ciljem, ki se uresničuje s členom 25(2) direktive o univerzalnih storitvah in ki je zagotovitev spoštovanja obveznosti univerzalne storitve, določene v členu 5(1) te direktive, ki določa, da države članice zagotovijo, da je končnim uporabnikom na voljo vsaj en izčrpen imenik ali vsaj ena izčrpna imeniška služba. Obveznost, naložena podjetjem, ki dodeljujejo telefonske številke, da posredujejo podatke o svojih naročnikih, pa podjetju, ki je določeno za zagotavljanje zadevne univerzalne storitve, omogoča, da oblikuje izčrpno zbirko podatkov in da zagotovi izpolnitev obveznosti iz navedenega člena 5(1).

32      Bundesnetzagentur in italijanska vlada se v podporo trditvi, da se obveznost posredovanja podatkov iz člena 25(2) direktive o univerzalnih storitvah nanaša tudi na tuje podatke, sklicujeta na uvodno izjavo 11 te direktive in na splošni cilj SRO, to je spodbujanje konkurence.

33      V zvezi s tem je treba spomniti, da je v uvodni izjavi 11 direktive o univerzalnih storitvah navedeno, da „[u]porabniki in potrošniki želijo izčrpne imenike in imeniško storitev, ki zajema vse registrirane telefonske naročnike in njihove številke“. Vendar je treba to uvodno izjavo razlagati v povezavi z obveznostjo univerzalne storitve, določene v členu 5(1) te direktive, ki državam članicam ne nalaga obveznosti, da zagotovijo, da so vsi imeniki in imeniške storitve izčrpni. Na podlagi te določbe morajo namreč države članice zagotoviti le, da je končnim uporabnikom na voljo vsaj en izčrpen imenik ali vsaj ena izčrpna imeniška storitev. Kot je razvidno iz točke 31 te sodbe, pa obveznost posredovanja, ki je naložena podjetjem, ki dodeljujejo telefonske številke, in ki se nanaša le na podatke o naročnikih teh podjetij, zadostuje, da se zagotovi spoštovanje obveznosti univerzalne storitve, ki jo določa člen 5(1).

34      Niti na podlagi tega, da je splošni cilj SRO spodbujanje konkurence, ni mogoče šteti, da je podjetje, ki dodeljuje telefonske številke naročnikom – kot je to družba Deutsche Telekom – na podlagi člena 25(2) direktive o univerzalnih storitvah dolžna drugim podjetjem posredovati podatke, ki niso podatki o njenih naročnikih.

35      Pri razlagi člena 25(2) direktive o univerzalnih storitvah je namreč treba upoštevati njegov poseben cilj, ki je zagotovitev spoštovanja obveznosti univerzalne storitve iz člena 5(1) te direktive.

36      Poleg tega je v uvodni izjavi 35 direktive o univerzalnih storitvah navedeno, da je zagotavljanje imeniških storitev in imenikov že odprto za konkurenco. Na konkurenčnem trgu pa obveznost podjetij, ki dodeljujejo telefonske številke, da posredujejo podatke o svojih naročnikih v skladu s členom 25(2) te direktive, načeloma omogoča ne le podjetju, ki je bilo določeno za zagotavljanje spoštovanja obveznosti univerzalne storitve iz člena 5(1) navedene direktive, temveč tudi vsakemu ponudniku telefonskih storitev, da oblikuje izčrpno zbirko podatkov in da razvije dejavnosti na trgu zagotavljanja imeniških storitev in imenikov. V zvezi s tem zadošča, da zadevni ponudnik od vsakega podjetja, ki dodeljuje telefonske številke, zahteva, naj mu posreduje ustrezne podatke o svojih naročnikih.

37      Iz navedenega je torej razvidno, da se „ustrezne informacije“ v smislu člena 25(2) direktive o univerzalnih storitvah, katerih posredovanje nalaga ta določba, nanašajo na informacije o naročnikih podjetij, ki dodeljujejo telefonske številke.

38      Drugič, treba je presoditi, ali je s členom 25(2) direktive o univerzalnih storitvah opravljena popolna uskladitev ali pa – nasprotno – ta določba državam članicam omogoča, da podjetjem, ki dodeljujejo telefonske številke, naložijo obveznost, da podjetjem, ki nameravajo opravljati dejavnost zagotavljanja javno dostopnih imeniških storitev in imenikov, posredujejo ne le „ustrezne informacije“ v smislu navedene določbe, temveč tudi tuje podatke.

39      V zvezi s tem je najprej treba spomniti, da je Sodišče v točki 35 zgoraj navedene sodbe KPN Telecom, ki se je nanašala na razlago člena 6(3) direktive ONP, ki je po vsebini podoben členu 25(2) direktive o univerzalnih storitvah, presodilo, da namen tega člena 6(3) ni popolna uskladitev in da imajo države članice še vedno pravico, da določijo, ali morajo biti v posebnem nacionalnem kontekstu nekatere dodatne informacije dane na voljo tretjim osebam.

40      Družba Deutsche Telekom, vlada Združenega kraljestva in Evropska komisija pa navajajo, da take razlage ni mogoče uporabiti za člen 25(2) direktive o univerzalnih pravicah, ker je ta del SRO, ki je – kot je razvidno iz člena 1(1) okvirne direktive – usklajeni okvir za zakonsko urejanje elektronskih komunikacijskih storitev. Zato naj nacionalni zakonodajalec ne bi imel pravice, da zadevnim podjetjem naloži širše obveznosti od teh, ki so določene v navedenem členu 25(2).

41      V zvezi s tem je treba na prvem mestu ugotoviti, da člen 25(2) direktive o univerzalnih storitvah spada v poglavje IV te direktive, ki je namenjeno interesom in pravicam končnih uporabnikov. Sodišče pa je že presodilo, da okvirna direktiva in direktiva o univerzalnih pravicah ne določata popolne usklajenosti vseh vidikov varstva potrošnikov (sodba z dne 11. marca 2010 v zadevi Telekomunikacja Polska, C‑522/08, ZOdl., str. I-2079, točka 29).

42      Na drugem mestu je treba spomniti, da je namen člena 25(2) direktive o univerzalnih pravicah zagotovitev spoštovanja obveznosti, ki jo imajo države članice na podlagi člena 5(1) te direktive, da zagotovijo, da je končnim uporabnikom na voljo vsaj en izčrpen imenik ali vsaj ena izčrpna imeniška služba. Ker gre za minimalno zahtevo, ki jo države članice morajo spoštovati, imajo te načeloma pravico sprejeti zahtevnejše določbe, da bi novim operaterjem olajšale dostop na trg javno dostopnih imeniških storitev in imenikov.

43      SRO torej ne nasprotuje nacionalnemu predpisu, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki s tem, da se nanaša na vsa podjetja, ki dodeljujejo telefonske številke končnim uporabnikom, vpliva na položaj podjetij, ki se ukvarjajo z dejavnostjo elektronske komunikacije, na splošno in nediskriminatorno, vendar le, če ta predpis ne posega v pristojnosti, ki jih imajo NRO neposredno na podlagi določb SRO (zgoraj navedena sodba Telekomunikacja Polska, točki 27 in 28; glej tudi sodbo z dne 3. decembra 2009 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C‑424/07, ZOdl., str. I‑11431, točke 78 in od 91 do 99).

44      V obravnavanem primeru je treba šteti, da nacionalni predpis, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ne posega v nobeno pristojnost, ki je bila na podlagi SRO izrecno podeljena zadevnemu NRO.

45      Po eni strani namreč člen 25(2) direktive o univerzalnih storitvah ne podeljuje nobene posebne pristojnosti in ne nalaga nobene posebne obveznosti NRO. Ta določba nalaga obveznosti zgolj državam članicam kot takim.

46      Po drugi strani nacionalni predpis nikakor ne posega v pristojnosti zadevnih NRO – ki izhajajo iz členov 16 in 17 direktive o univerzalnih storitvah – da analizirajo različne trge elektronskih komunikacij in da podjetjem s pomembno tržno močjo na teh trgih, ki niso v položaju dejanske konkurence, naloži regulativne obveznosti. Vendar na podlagi same okoliščine, da NRO, če zadevna podjetja upoštevajo nacionalni predpis iz postopka v glavni stvari, po morebitno opravljeni tržni analizi maloprodajnega trga ne bo več uporabljal posebnega ukrepa, to je naložitve obveznosti podjetju s pomembno tržno močjo, da posreduje tuje podatke drugim podjetjem, ni mogoče šteti, da se je neposredno posegalo v pristojnosti zadevnega NRO, ki izhajajo iz člena 17 direktive o univerzalnih storitvah (glej po analogiji v zvezi s splošno prepovedjo vezanih prodaj zgoraj navedeno sodbo Telekomunikacja Polska, točka 28).

47      Na podlagi zgoraj navedenega je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 25(2) direktive o univerzalnih storitvah razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnemu predpisu, na podlagi katerega je podjetjem, ki končnim uporabnikom dodeljujejo telefonske številke, naložena obveznost, da podjetjem, ki se ukvarjajo z dejavnostjo zagotavljanja javno dostopnih imeniških storitev in imenikov, posredujejo ne le podatke o svojih naročnikih, temveč tudi podatke o naročnikih drugih podjetij, s katerimi razpolagajo.

 Drugo vprašanje

48      Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali člen 12 direktive o zasebnosti in elektronskih komunikacijah to, da podjetje, ki dodeljuje telefonske številke, posreduje podatke o naročnikih drugega podjetja, s katerimi razpolaga, podjetju, ki se ukvarja z dejavnostjo zagotavljanja javno dostopnih imeniških storitev in imenikov, pogojuje s tem, da to drugo podjetje oziroma njegovi naročniki dajo privoljenje za posredovanje podatkov ali temu vsaj ne nasprotujejo.

49      V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 8(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) določa, da „[ima] [v]sakdo […] pravico do varstva osebnih podatkov, ki se nanašajo nanj“.

50      Namen Direktive 95/46 je, da se v državah članicah zagotovi spoštovanje pravice do varstva osebnih podatkov. Kot je razvidno iz člena 1(2) direktive o zasebnosti in elektronskih komunikacijah ta direktiva opredeljuje in dopolnjuje Direktivo 95/46 na področju elektronskih komunikacij.

51      Vendar pravica do varstva osebnih podatkov ni absolutna, temveč jo je treba obravnavati glede na vlogo, ki jo ima v družbi (sodba z dne 9. novembra 2010 v združenih zadevah Volker und Markus Schecke in Eifert, C‑92/09 in C‑93/09, še neobjavljena v ZOdl., točka 48 in navedena sodna praksa).

52      Člen 8(2) Listine torej dopušča obdelavo osebnih podatkov, če so izpolnjeni nekateri pogoji. Navedena določba v zvezi s tem določa, da se morajo osebni podatki „obdelovati pošteno, za določene namene in na podlagi privolitve prizadete osebe ali na drugi legitimni podlagi, določeni z zakonom“.

53      Posredovanje osebnih podatkov naročnikov drugemu podjetju, ki se namerava ukvarjati z dejavnostjo zagotavljanja javno dostopnih imeniških storitev in imenikov, pomeni obdelavo podatkov v smislu člena 8(2) Listine, ki se lahko opravi le „na podlagi privolitve prizadete osebe ali na drugi legitimni podlagi, določeni z zakonom“.

54      Iz direktive o zasebnosti in elektronskih komunikacijah pa je razvidno, da ta direktiva pogojuje objavo osebnih podatkov naročnikov v tiskanem ali elektronskem imeniku s privolitvijo teh naročnikov.

55      Člen 12(2) navedene direktive določa, da se naročniki svobodno odločijo o vključitvi svojih osebnih podatkov v javni imenik in o tem, kateri od teh podatkov morajo biti navedeni v tem imeniku.

56      Nobena določba direktive o zasebnosti in elektronskih komunikacijah pa objave osebnih podatkov o naročnikih ne pogojuje s kakršno koli privolitvijo podjetja, ki je dodelilo zadevne telefonske številke ali ki razpolaga s tujimi podatki. Tako podjetje se namreč ne more v svojem imenu sklicevati na pravico do privolitve, ki je podeljena le naročnikom.

57      Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem sprašuje tudi, ali člen 12 navedene direktive posredovanje osebnih podatkov drugemu podjetju, ki se ukvarja z dejavnostjo zagotavljanja javno dostopnih imeniških storitev in imenikov, pogojuje tudi s ponovnim soglasjem naročnika, če je ta privolil v objavo njegovih osebnih podatkov v samo enem imeniku, v obravnavanem primeru tistem, ki ga je pripravila družba Deutsche Telekom.

58      V zvezi s tem je treba najprej spomniti, da je iz člena 12(1) direktive o zasebnosti in elektronskih komunikacijah in iz uvodne izjave 38 te direktive razvidno, da so naročniki pred vpisom v javni imenik obveščeni o namenih imenika in o vsaki posebni uporabi, ki bi lahko sledila elektronskim različicam javnih imenikov, zlasti prek iskalnih funkcij, vgrajenih v programsko opremo. Tako predhodno obvestilo zadevnemu naročniku omogoča, da je njegova privolitev za objavo v javnih imenikih osebnih podatkov, ki se nanašajo nanj, prostovoljna, posebna in informirana v smislu členov 2(h) in 7(a) Direktive 95/46.

59      V uvodni izjavi 39 direktive o zasebnosti in elektronskih komunikacijah je v zvezi z obveznostjo predhodne obvestitve naročnikov na podlagi člena 12(1) te direktive pojasnjeno, da „[č]e se [osebni] podatki lahko pošljejo tretji osebi ali več tretjim osebam, mora biti naročnik obveščen o tej možnosti in o prejemniku ali kategorijah mogočih prejemnikov“.

60      Vendar kot izhaja iz člena 12(2) navedene direktive lahko naročnik po tem, ko je prejel informacije iz člena 12(1) te direktive, odloča le o vključitvi njegovih osebnih podatkov v javni imenik in o tem, kateri od teh podatkov morajo biti navedeni v tem imeniku.

61      Kot je navedla generalna pravobranilka v točki 122 sklepnih predlogov, iz kontekstualne in sistematične razlage člena 12 direktive o zasebnosti in elektronskih komunikacijah izhaja, da se privolitev iz odstavka 2 tega člena nanaša na namen objave osebnih podatkov v javnem imeniku, ne pa posebej na identiteto ponudnika imenika.

62      Prvič, na podlagi besedila člena 12(2) direktive o zasebnosti in elektronskih komunikacijah namreč ni mogoče šteti, da ima naročnik pravico do izbire nekaterih ponudnikov javno dostopnih imeniških storitev in imenikov. V zvezi s tem je treba opozoriti, da bi naročniku utegnila škoditi sama objava osebnih podatkov v imeniku, katerega namen je poseben. Če pa je privolil v objavo svojih podatkov v imeniku, katerega namen je poseben, potem načeloma ne bo imel interesa, da bi nasprotoval objavi teh istih podatkov v drugem, podobnem imeniku.

63      Drugič, v uvodni izjavi 39 navedene direktive je potrjeno, da je posredovanje osebnih podatkov naročnikov tretjim osebam dovoljeno pod „pogoj[em], da se podatki lahko uporabljajo samo za namene, za katere so bili zbrani“.

64      Tretjič, direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah navaja primer, za katerega se lahko določi, da je potrebna ponovna ali posebna privolitev. Na podlagi člena 12(3) te direktive lahko države članice zahtevajo, da se lahko za kateri koli namen javnega imenika, razen za iskanje podatkov o osebah na podlagi njihovega imena in po potrebi minimalnega števila drugih identifikatorjev, zahteva dodatna privolitev naročnikov. Iz uvodne izjave 39 te direktive izhaja, da se zahteva nova privolitev naročnika, „[č]e oseba, ki je zbirala podatke pri naročniku, ali katera koli tretja oseba, ki so ji bili podatki poslani, želi uporabljati podatke za dodatni namen“.

65      Iz navedenega je razvidno, da če je podjetje, ki je naročniku dodelilo telefonsko številko, tega naročnika obvestilo o možnosti posredovanja njegovih osebnih podatkov drugemu podjetju – kot je to družba Deutsche Telekom – zaradi objave teh podatkov v javnem imeniku in je ta privolil v objavo teh podatkov v takem imeniku, v obravnavanem primeru imeniku te družbe, potem za posredovanje teh podatkov podjetju, ki namerava izdati tiskani ali elektronski imenik oziroma namerava omogočiti dostop do teh imenikov prek imeniških storitev, ni potrebna ponovna privolitev naročnika, če se zagotovi, da se podatki lahko uporabljajo samo za namene za katere so bili zbrani ob prvi objavi. Privolitev, ki jo je na podlagi člena 12(2) direktive o zasebnosti in elektronskih komunikacijah dal pravilno obveščen naročnik za objavo njegovih osebnih podatkov v javnem imeniku, se namreč nanaša na namen te objave in torej zajema vsako poznejšo obdelavo teh podatkov, ki jo opravijo druga podjetja, ki delujejo na trgu javno dostopnih imeniških storitev in imenikov, če je namen te obdelave podatkov enak.

66      Poleg tega, če je naročnik privolil v posredovanje njegovih osebnih podatkov nekemu podjetju zaradi njihove objave v javnem imeniku tega podjetja, potem s posredovanjem teh podatkov drugemu podjetju, ki namerava objaviti javni imenik, ne da bi ta naročnik še enkrat privolil v to, ne more biti kršeno samo bistvo pravice do varstva osebnih podatkov, kot je določena v členu 8 Listine.

67      Na drugo vprašanje je torej treba odgovoriti, da je treba člen 12 direktive o zasebnosti in elektronskih komunikacijah razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnemu predpisu, ki določa, da je podjetje, ki izdaja javne imenike, dolžno posredovati osebne podatke o naročnikih drugih ponudnikov telefonskih storitev, s katerimi razpolaga, drugemu podjetju, katerega dejavnost je objava tiskanega ali elektronskega imenika oziroma omogočanje dostopa do teh imenikov prek imeniških storitev, ne da bi bilo to posredovanje pogojeno z novo privolitvijo naročnikov, vendar le če so bili ti naročniki pred prvim vpisom njihovih podatkov v javni imenik obveščeni o namenu tega imenika in o tem, da utegnejo biti ti podatki posredovani drugemu ponudniku telefonskih storitev, in če se zagotovi, da se bodo ti podatki po tem, ko bodo posredovani, uporabljali samo za namene, za katere so bili zbrani ob prvi objavi.

 Stroški

68      Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

1.      Člen 25(2) Direktive 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah) je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnemu predpisu, na podlagi katerega je podjetjem, ki končnim uporabnikom dodeljujejo telefonske številke, naložena obveznost, da podjetjem, ki se ukvarjajo z dejavnostjo zagotavljanja javno dostopnih imeniških storitev in imenikov, posredujejo ne le podatke o svojih naročnikih, temveč tudi podatke o naročnikih drugih podjetij, s katerimi razpolagajo.

2.      Člen 12 Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnemu predpisu, ki določa, da je podjetje, ki izdaja javne imenike, dolžno posredovati osebne podatke o naročnikih drugih ponudnikov telefonskih storitev, s katerimi razpolaga, drugemu podjetju, katerega dejavnost je objava tiskanega ali elektronskega imenika oziroma omogočanje dostopa do teh imenikov prek imeniških storitev, ne da bi bilo to posredovanje pogojeno z novo privolitvijo naročnikov, vendar le če so bili ti naročniki pred prvim vpisom njihovih podatkov v javni imenik obveščeni o namenu tega imenika in o tem, da utegnejo biti ti podatki posredovani drugemu ponudniku telefonskih storitev, in če se zagotovi, da se bodo ti podatki po tem, ko bodo posredovani, uporabljali samo za namene, za katere so bili zbrani ob prvi objavi.

Podpisi

---

*Jezik postopka: nemščina.