Zadeva C-45/09

Gisela Rosenbladt

proti

Oellerking Gebäudereinigungsges. mbH

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Arbeitsgericht Hamburg)

„Direktiva 2000/78/ES – Diskriminacija zaradi starosti – Prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi dopolnjene upokojitvene starosti“

Povzetek sodbe

1.        Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Nov predlog glede vprašanja, ki ga je Sodišče že obravnavalo – Dopustnost

(člen 267 PDEU)

2.        Socialna politika – Enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu – Direktiva 2000/78 – Prepoved diskriminacije zaradi starosti

(Direktiva Sveta 2000/78, člen 6(1))

3.        Socialna politika – Enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu – Direktiva 2000/78 – Prepoved diskriminacije zaradi starosti

(Direktiva Sveta 2000/78, člen 6(1))

4.        Socialna politika – Enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu – Direktiva 2000/78 – Prepoved diskriminacije zaradi starosti

(Direktiva Sveta 2000/78, člena 1 in 2)

1.        Člen 267 PDEU nacionalnemu sodišču vedno dovoljuje, da Sodišču ponovno predloži vprašanja o razlagi, če presodi, da je to primerno. Dalje, v okviru postopka na podlagi člena 267 PDEU lahko le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi ustreznost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Zato je Sodišče načeloma dolžno odločati, če se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije. Za tak primer gre, kadar se predložitveno sodišče sprašuje o skladnosti nacionalne ureditve, ki določa klavzulo o avtomatičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaposlenih zaradi dopolnjene upokojitvene starosti 65 let, z Direktivo 2000/78. Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki se nanaša na morebitno diskriminatornost take klavzule, je zato dopusten.

(Glej točke 31, 32, 34 in 35.)

2.        Člen 6(1) Direktive 2000/78 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni določbi, na podlagi katere se klavzule o avtomatičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi štejejo za veljavne, ker je zaposleni dosegel starost za upokojitev, če je navedena določba po eni strani objektivno in razumno utemeljena z legitimnim ciljem v zvezi z zaposlovalno politiko in politiko trga dela in če so po drugi strani načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni. Izvajanje tega pooblastila s kolektivno pogodbo samo po sebi ni izvzeto iz vsakršnega sodnega nadzora, vendar pa mora v skladu z zahtevami člena 6(1) navedene direktive tudi samo na primeren in nujen način uresničevati legitimen cilj.

Po eni strani so namreč take klavzule ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki jo imajo države članice na voljo ne le pri odločitvi za sledenje nekemu cilju na področju socialne in zaposlovalne politike, temveč tudi pri sprejemanju ukrepov za njegovo uresničevanje, objektivno in razumno utemeljene, ker naj bi prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ko zaposleni dopolnijo upokojitveno starost, neposredno koristilo mladim delavcem, saj spodbuja njihovo poklicno vključevanje, ki je oteženo glede na trajno brezposelnost, in ker naj bi poleg tega bile ustrezno zavarovane pravice starejših delavcev. Ta mehanizem temelji na ravnotežju med političnimi, ekonomskimi, socialnimi, demografskimi in/ali proračunskimi oziri in je odvisen od izbire, ali podaljšati poklicno življenje delavcev ali pa, nasprotno, določiti njihovo zgodnejšo upokojitev.

Po drugi strani ima ta mehanizem, ki se razlikuje od delodajalčeve ali delavčeve odpovedi, za podlago sporazum. Ta ne le zaposlenim in delodajalcem na podlagi posamičnih sporazumov, temveč tudi socialnim partnerjem omogoča, da se s kolektivnimi pogodbami − in tako z nezanemarljivo prožnostjo − odločijo za njegovo uporabo, tako da se pravilno upoštevajo celotni položaj zadevnega trga in tudi posebne značilnosti zadevnih zaposlitev. Ob upoštevanju teh vidikov se ne zdi nerazumno, da se organom države članice dovoli opraviti presoja, ali je lahko ukrep, kakršen je dovolitev klavzul o avtomatičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ko zaposleni dopolni upokojitveno starost za starostno pokojnino, primeren in nujen za izpolnjevanje legitimnih ciljev nacionalne delovne in zaposlovalne politike.

(Glej točke 41, 43, 44, 49, 51 in 53 ter točko 1 izreka.)

3.        Člen 6(1) Direktive 2000/78 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu je treba razlagati tako, da ne nasprotuje ukrepu, kot je klavzula o avtomatičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ko zaposleni dopolni upokojitveno starost 65 let, ki je določena v splošni kolektivni pogodbi za zaposlene v dejavnosti čiščenja zgradb.

Po eni strani namreč klavzula o avtomatičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi s tem, da delavcem zagotavlja neko stabilnost zaposlitve, dolgoročno pa obljubo predvidljive upokojitve, pri čemer delodajalcem ponuja prožnost pri upravljanju osebja, pomeni ravnotežje med divergentnimi, toda legitimnimi interesi in se uvršča v zapleten okvir delovnih razmerij, ki je tesno povezan s političnimi odločitvami na področju pokojnin in zaposlovanja.

Ker po drugi strani nacionalna ureditev zadevne države članice osebi, ki je dopolnila starost, ki ji omogoča pridobitev pokojnine, ne prepoveduje nadaljevanja poklicne dejavnosti in ker poleg tega delavec, ki je v takem položaju, še naprej uživa varstvo pred diskriminacijo zaradi starosti, prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne pomeni avtomatičnega učinka, da zadevne osebe prisili v dokončen umik s trga dela. Navedena ureditev zato ne uvaja zavezujočega sistema obvezne upokojitve. Ureditev ne preprečuje, da bi delavec, ki to želi, na primer iz finančnih razlogov, nadaljeval poklicno dejavnost po dopolnitvi upokojitvene starosti, in zaposlenim, ki so dosegli upokojitveno starost, ne odvzema varstva pred diskriminacijo zaradi starosti, če ti želijo ostati dejavni in iščejo novo zaposlitev. Ob upoštevanju teh vidikov nacionalna ureditev ne presega tega, kar je nujno za uresničevanje želenih ciljev, ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki jo imajo na voljo države članice in socialni partnerji na področju socialne in zaposlovalne politike.

(Glej točke 68, od 74 do 77 in točko 2 izreka.)

4.        Člena 1 in 2 Direktive 2000/78 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da država članica razglasi splošno veljavnost kolektivne pogodbe, ki vsebuje klavzulo o avtomatičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaposlenih v dejavnosti čiščenja zgradb, če ta delavcev, za katere se uporablja, ne prikrajša za varstvo pred diskriminacijo zaradi starosti, ki ga imajo na podlagi teh določb.

Direktiva 2000/78 namreč ne ureja pogojev, v katerih smejo države članice razglasiti splošno veljavnost kolektivne pogodbe, čeprav morajo države članice z ustreznimi zakoni in drugimi predpisi zagotoviti, da lahko vsi delavci uživajo celotno varstvo pred diskriminacijo zaradi starosti iz Direktive 2000/78.

(Glej točki 79 in 80 ter točko 3 izreka.)

SODBA SODIŠČA (veliki senat)

z dne 12. oktobra 2010(*)

„Direktiva 2000/78/ES – Diskriminacija zaradi starosti – Prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi dopolnjene upokojitvene starosti“

V zadevi C‑45/09,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Arbeitsgericht Hamburg (Nemčija) z odločbo z dne 20. januarja 2009, ki je prispela na Sodišče 2. februarja 2009, v postopku

Gisela Rosenbladt

proti

Oellerking Gebäudereinigungsges. mbH,

SODIŠČE (veliki senat),

v sestavi V. Skouris, predsednik, A. Tizzano, J. N. Cunha Rodrigues, K. Lenaerts, J.‑C. Bonichot in A. Arabadžiev, predsedniki senatov, G. Arestis, A. Borg Barthet, M. Ilešič, J. Malenovský, L. Bay Larsen, sodniki, P. Lindh (poročevalka), sodnica, in T. von Danwitz, sodnik,

generalna pravobranilka: V. Trstenjak,

sodni tajnik: K. Malacek, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 23. februarja 2010,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za G. Rosenbladt K. Bertelsmann, odvetnik,

–        za Oellerking Gebäudereinigungsges. mbH P. Sonne, odvetnik,

–        za nemško vlado M. Lumma in J. Möller, zastopnika,

–        za dansko vlado B. Weis Fogh, zastopnica,

–        za Irsko D. O’Hagan, zastopnik,

–        za italijansko vlado I. Bruni, zastopnica, skupaj z W. Ferrante, avvocato dello Stato,

–        za vlado Združenega kraljestva V. Jackson, zastopnica, skupaj s T. Wardom, barrister,

–        za Evropsko komisijo J. Enegren in V. Kreuschitz, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 28. aprila 2010

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL L 303, str. 16).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med G. Rosenbladt in podjetjem Oellerking Gebäudereinigungsges. mbH (v nadaljevanju: Oellerking) o pogojih prenehanja pogodbe o zaposlitvi G. Rosenbladt.

 Pravni okvir

 Ureditev Unije

3        V uvodni izjavi 25 Direktive 2000/78 je navedeno:

„Prepoved diskriminacije zaradi starosti je bistven del izpolnjevanja ciljev, opredeljenih v smernicah o zaposlovanju, in spodbujanja raznovrstnosti delovne sile. Vendar je v nekaterih okoliščinah različno obravnavanje v zvezi s starostjo lahko upravičeno in so s tem v zvezi potrebni posebni predpisi, ki so glede na položaj v državah članicah lahko med seboj različni. Bistveno je torej razlikovanje med upravičeno različnim obravnavanjem, zlasti tistim na podlagi legitimnih ciljev zaposlovalne politike, trga delovne sile [trga dela] in poklicnega usposabljanja, in diskriminacijo, ki mora biti prepovedana.“

4        V skladu s členom 1 Direktive 2000/78 „je njen namen opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu, zato da bi v državah članicah uresničevali načelo enakega obravnavanja“.

5        Člen 2 Direktive 2000/78 z naslovom „Koncept diskriminacije“ določa:

„1. V tej direktivi ‚načelo enakega obravnavanja‘ pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1.

2. V smislu odstavka 1:

(a)       se šteje, da gre za neposredno diskriminacijo, kadar je, je bila ali bi bila oseba obravnavana manj ugodno kakor neka druga v primerljivi situaciji zaradi katerega od razlogov iz člena 1;

(b)       se šteje, da gre za posredno diskriminacijo, kadar je zaradi kakšne navidez nevtralne določbe, merila ali prakse neka oseba določene vere ali prepričanja, ki ima določen hendikep ali je določene starosti ali spolne usmerjenosti, v primerjavi z drugimi v slabšem položaju, razen če:

(i)       tako določbo, merilo ali prakso objektivno upravičuje legitimni cilj in je način uresničevanja tega cilja primeren in nujen; ali

(ii)       mora delodajalec oziroma oseba ali organizacija, ki jo ta direktiva zavezuje, glede oseb z določenim hendikepom na podlagi nacionalne zakonodaje sprejeti ustrezne ukrepe v skladu z načeli iz člena 5, da odpravi podlago za prikrajšanost, ki jo povzroča taka določba, merilo ali praksa.

[…]“

6        Člen 6 Direktive 2000/78 z naslovom „Upravičenost različnega obravnavanja zaradi starosti“ določa:

„1. Ne glede na člen 2(2) lahko države članice predvidijo, da različno obravnavanje zaradi starosti ne predstavlja diskriminacije, če ga v kontekstu nacionalnega prava objektivno in razumno utemeljujejo z legitimnim ciljem, vključno z legitimnimi cilji zaposlovalne politike, trga dela in poklicnega usposabljanja, in če so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni.

Tako različno obravnavanje je lahko med drugim:

(a)       določitev posebnih pogojev glede dostopnosti zaposlitve in poklicnega usposabljanja, zaposlitve in dela, vključno s pogoji glede odpustitve in plačila, za mlade osebe, starejše delavce in osebe, ki so dolžne skrbeti za druge, zato da se spodbuja njihovo poklicno vključenost ali jim zagotavlja varstvo;

(b)       [določitev] minimalnih pogojev glede starosti, delovnih izkušenj ali delovne dobe glede dostopa do zaposlitve ali kakšnih ugodnosti, povezanih z zaposlenostjo;

(c)       [določitev] najvišje starosti za zaposlitev, ki temelji na zahtevah glede usposobljenosti za zadevno delovno mesto, ali na potrebi po primerni dobi zaposlenosti pred upokojitvijo.

2. Ne glede na člen 2(2) lahko države članice predvidijo, da določitev starosti za upokojitev ali pridobitev pravice do starostne ali invalidske pokojnine za potrebe panožnih programov socialne varnosti, vključno z določitvijo različnih starosti za delojemalce oziroma skupine ali kategorije delojemalcev v teh programih in z uporabo merila starosti pri izračunu rizičnosti v kontekstu teh programov, ne predstavlja diskriminacije zaradi starosti, pod pogojem, da ni rezultat diskriminacije zaradi spola.“

7        Člen 16 Direktive 2000/78 z naslovom „Upoštevanje določb“ določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da:

(a)       se odpravijo vsi zakoni in drugi predpisi, ki so v nasprotju z načelom enakega obravnavanja;

(b)       se ali se lahko razveljavijo ali spremenijo vse določbe, ki so nasprotju z načelom enakega obravnavanja, v individualnih ali kolektivnih pogodbah, v internih aktih podjetij ali v predpisih, ki urejajo samozaposlenost ter organizacije delojemalcev in delodajalcev.“

 Nacionalna ureditev

 Splošni zakon o enakem obravnavanju

8        Direktiva 2000/78 je bila v nemški pravni red prenesena s splošnim zakonom o enakem obravnavanju (Allgemeines Gleichbehandlungsgesetz) z dne 14. avgusta 2006 (BGBl. I, str. 1897, v nadaljevanju: AGG). Ta zakon v členu 1 z naslovom „Namen zakona“ določa:

„Namen tega zakona je preprečiti ali odpraviti vsak slabši položaj zaradi rase ali narodnosti, spola, vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti.“

9        Člen 2 AGG z naslovom „Področje uporabe“ določa:

„(1)       Diskriminacija, ki izvira iz katerega od razlogov iz člena 1, je po tem zakonu prepovedana glede:

[…]

2.       pogojev zaposlitve in dela, vključno s plačilom in pogoji odpovedi delovnega razmerja, zlasti tistimi iz kolektivnih pogodb in posamičnih pogodbe o zaposlitvi, in glede ukrepov, sprejetih med trajanjem delovnega razmerja in ob njegovem prenehanju ter v primeru napredovanja.

[…]

4.       Za odpoved delovnega razmerja se uporabljajo izključno določbe o splošnem in posebnem varstvu pred odpovedjo delovnega razmerja.

[…]“

10      Člen 7 AGG z naslovom „Prepoved diskriminacije“ določa:

„(1)       Zaposleni ne smejo biti diskriminirani zaradi enega od razlogov iz člena 1; to velja tudi, kadar oseba, ki diskriminira, le predpostavlja, da pri diskriminaciji obstaja eden od razlogov iz člena 1.

[…]“

11      Člen 10 AGG z naslovom „Dovoljenost različnega obravnavanja zaradi starosti“ določa:

„1.       Ne glede na člen 8 je različno obravnavanje zaradi starosti dovoljeno tudi, kadar je objektivno in razumno utemeljeno z legitimnim ciljem. Načini uresničevanja tega cilja morajo biti primerni in nujni. Različno obravnavanje je lahko zlasti:

[…]

5.       Sporazum, v katerem je prenehanje delovnega razmerja brez delodajalčeve ali delavčeve odpovedi predvideno, ko zaposleni lahko zaprosi za starostno pokojnino; člen 41 knjige VI nemškega zakonika o socialnem varstvu ostane nespremenjen […]“

12      V obdobju med 18. avgustom in 11. decembrom 2006 je člen 10 AGG med primeri različnega obravnavanja zaradi starosti, ki jih je mogoče upravičiti, vseboval tudi primer iz te točke:

„7.       Individualni ali kolektivni sporazum o varstvu pred odpovedjo zaposlenih določene starosti in z določeno delovno dobo, dopolnjeno v podjetju, če s tem ni očitno in resno zmanjšano varstvo pred odpovedjo delovnega razmerja drugih zaposlenih pri izbiri, ki temelji na socialnih merilih iz člena 1(3) zakona o varstvu pred odpovedjo delovnega razmerja (Kündigungsschutzgesetz).“

 Zakonik o socialnem varstvu

13       Člen 41(4) knjige VI nemškega zakonika o socialnem varstvu, ki se nanaša na pravno ureditev socialne varnosti (Sozialgesetzbuch sechstes Buch, v nadaljevanju: SGB VI), je v različici, ki je veljala med 1. januarjem 1992 in 31. julijem 1994, določal:

„Pravica zavarovanca do starostne pokojnine se ne sme upoštevati kot razlog za pogojevanje delodajalčeve odpovedi delovnega razmerja v skladu z zakonom o varstvu pred odpovedjo delovnega razmerja. V primeru odpovedi delovnega razmerja iz nujnega poslovnega razloga se pravica zaposlenega do starostne pokojnine v okviru izbire, ki temelji na socialnih merilih, ne sme upoštevati, preden dopolni starost 65 let. Sporazum, v skladu s katerim naj bi delovno razmerje prenehalo na dan, ko zaposleni pridobi pravico do starostne pokojnine, je veljaven samo, če je bil sklenjen – ali pa ga je zaposleni potrdil – v zadnjih treh letih pred tem datumom.“

14      Na podlagi te zadnje določbe je nacionalna sodna praksa klavzule kolektivnih pogodb, ki so določale avtomatično prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaposlenega, ki je dopolnil starost 65 let, štela za nične (sodba Bundesarbeitsgericht z dne 1. decembra 1993 (7 AZR 428/93, BAGE 75, 166)).

15      Zakonodajalec je nato ukrepal zato, da bi preprečil, da bi se starostne omejitve, določene v kolektivnih pogodbah, na podlagi te sodne prakse ne štele za neveljavne. Tako je spremenjeni člen 41(4), tretji stavek, SGB VI v obdobju med 1. avgustom 1994 in 31. julijem 2007 določal:

„Za sporazum, v katerem je predvideno prenehanje delovnega razmerja brez delodajalčeve ali delavčeve odpovedi, ko zaposleni pred dopolnitvijo 65. leta starosti lahko zaprosi za starostno pokojnino, velja, da ga je zaposleni sklenil, ko je dopolnil to starost, razen če je bil sporazum sklenjen ali ga je zaposleni potrdil v zadnjih treh letih pred tem trenutkom.“

16      Člen 41 SGB VI od 1. januarja 2008 določa:

„Pokojnina in varstvo pred odpovedjo delovnega razmerja

Pravica zavarovanca do starostne pokojnine se ne sme upoštevati kot razlog za pogojevanje delodajalčeve odpovedi delovnega razmerja v skladu z zakonom o varstvu pred odpovedjo delovnega razmerja. Za sporazum, v katerem je predvideno prenehanje delovnega razmerja zaposlenega brez delodajalčeve ali delavčeve odpovedi, ko zaposleni pred dopolnitvijo običajne starosti za upokojitev lahko zaprosi za starostno pokojnino, velja, da ga je zaposleni sklenil ob dopolnitvi običajne upokojitvene starosti, razen če je bil sporazum sklenjen ali ga je zaposleni potrdil v zadnjih treh letih pred tem trenutkom.“

 Zakon o kolektivnih pogodbah

17      V obdobju med 28. novembrom 2003 in 7. novembrom 2006 je člen 5 zakona o kolektivnih pogodbah (Tarifvertragsgesetz, BGBl. 1969 I, str. 1323) z naslovom „Splošna obvezna moč“ določal:

„(1)       Ministrstvo za gospodarstvo in delo lahko na predlog stranke kolektivne pogodbe in v soglasju z odborom, ki ga sestavljajo po trije predstavniki krovnih nacionalnih združenj delodajalcev in sindikalnih organizacij, razglasi splošno veljavnost kolektivne pogodbe, če:

1. delodajalci, ki jih zavezuje navedena pogodba, ne zaposlujejo manj kot 50 % zaposlenih s področja uporabe kolektivne pogodbe in če

2. se zdi, da je razglasitev splošne veljavnosti v splošnem interesu.

Od pogojev iz odstavkov 1 in 2 je mogoče odstopiti, če se zdi razglasitev splošne veljavnosti nujna za odpravo socialne stiske.

[…]“

 Splošna kolektivna pogodba za zaposlene v dejavnosti čiščenja zgradb

18      Člen 19, točka 8, splošne kolektivne pogodbe za zaposlene v dejavnosti čiščenja zgradb od leta 1987 (Allgemeingültiger Rahmentarifvertrag für die gewerblichen Beschäftigten in der Gebäudereinigung, v nadaljevanju: RTV) določa:

„Če s posamezno pogodbo o zaposlitvi ni dogovorjeno drugače, delovno razmerje preneha z iztekom koledarskega meseca, v katerem zaposleni(-a) pridobi pravico do starostne pokojnine, […] najpozneje pa z iztekom meseca, v katerem zaposleni(-a) dopolni 65 let.“

19      S sporočilom, objavljenim 3. aprila 2004, je ministrstvo za gospodarstvo in delo razglasilo, da je kolektivna pogodba od 1. januarja 2004 splošno veljavna.

 Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

20      Poklicna dejavnost G. Rosenbladt je že 39 let čiščenje vojašnice v kraju Hamburg‑Blankenese (Nemčija).

21      G. Rosenbladt je bila od 1. novembra 1994 zaposlena v podjetju Oellerking, podjetju za opravljanje storitev čiščenja, na podlagi pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom (dve uri na dan; deset ur na teden), v kateri je bilo določeno mesečno plačilo 307,48 EUR bruto.

22      V tej pogodbi je določeno, da v skladu s členom 19, točka 8, RTV preneha z iztekom koledarskega meseca, v katerem zaposlena pridobi pravico do starostne pokojnine, torej najpozneje z iztekom meseca, v katerem dopolni 65 let.

23      Podjetje Oellerking je v skladu s to klavzulo 14. maja 2008 G. Rosenbladt obvestilo o prenehanju njene pogodbe o zaposlitvi z 31. majem 2008, ker je dopolnila upokojitveno starost.

24      G. Rosenbladt je z dopisom z dne 18. maja 2008 obvestila svojega delodajalca, da želi še naprej delati. Kljub temu ugovoru je njena pogodba o zaposlitvi nehala veljati 31. maja 2008. Vendar pa je podjetje Oellerking G. Rosenbladt predlagalo sklenitev novega delovnega razmerja od 1. junija 2008 do takrat, ko bo končan postopek v glavni stvari.

25      G. Rosenbladt je 28. maja 2008 pri Arbeitsgericht Hamburg vložila tožbo proti svojemu delodajalcu. Trdi, da je prenehanje njene pogodbe o zaposlitvi nezakonito, saj predstavlja diskriminacijo zaradi starosti. Zatrjuje, da starostna meja, kot je določena v členu 19, točka 8, RTV, ni upravičena tako glede na člen 4 Direktive 2000/78 kot tudi glede na člen 6 iste direktive.

26      G. Rosenbladt od 1. junija 2008 prejema pokojnino iz obveznega pokojninskega zavarovanja v znesku 253,19 EUR bruto oziroma 228,26 EUR neto na mesec.

27      Predložitveno sodišče dvomi o skladnosti klavzule o avtomatičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi iz člena 19, točka 8, RTV z načelom enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu iz primarnega prava Unije in Direktive 2000/78.

28      Arbeitsgericht Hamburg je v teh okoliščinah prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali so po začetku veljavnosti [AGG] določbe kolektivne pogodbe, ki ločujejo glede na starost, ne da bi bilo to izrecno določeno v navedenem zakonu (kot prej v členu 10, [točka] 7), skladne z načelom prepovedi diskriminacije zaradi starosti, določenim v členih 1 in 2(1) Direktive [2000/78]?

2.      Ali notranjepravna ureditev, ki državi, strankam kolektivne pogodbe in strankam posamezne pogodbe o zaposlitvi dovoljuje, da urejajo avtomatično prenehanje delovnega razmerja ob dopolnitvi določene starosti (v tem primeru ob dopolnitvi 65. leta starosti), krši načelo prepovedi diskriminacije zaradi starosti, določeno v členih 1 in 2(1) Direktive 2000/78, če se v državi članici za delovna razmerja skoraj vseh zaposlenih že desetletja stalno uporabljajo ustrezne klavzule, ne glede na vsakokratne ekonomske, socialne in demografske razmere ter konkretne razmere na trgu dela?

3.      Ali kolektivna pogodba, ki delodajalcu dovoljuje, da po dopolnjenem določenem letu starosti (v tem primeru po dopolnitvi 65. leta starosti) prekine delovno razmerje, krši načelo prepovedi diskriminacije zaradi starosti, določeno v členih 1 in 2(1) Direktive 2000/78, če se v državi članici za delovna razmerja skoraj vseh zaposlenih že desetletja stalno uporabljajo ustrezne klavzule, ne glede na vsakokratne ekonomske, socialne in demografske razmere ter konkretne razmere na trgu dela?

4.      Ali država, ki razglasi splošno veljavnost kolektivne pogodbe, ki delodajalcu dovoljuje, da po dopolnjenem določenem letu starosti delavca (v tem primeru po dopolnjenem 65. letu starosti) odpove delovno razmerje, in ohranja to splošno veljavnost, krši načelo prepovedi diskriminacije zaradi starosti, določeno v členih 1 in 2(1) Direktive 2000/78, če to poteka neodvisno od vsakokratnih ekonomskih, socialnih in demografskih razmer ter konkretnih razmer na trgu dela?“

 Vprašanja za predhodno odločanje

 Dopustnost

29      Republika Irska navaja, da so postavljena vprašanja za predhodno odločanje po vsebini enaka tistim, na katera je Sodišče odgovorilo že v sodbi z dne 5. marca 2009 v zadevi Age Concern England (C‑388/07, Recueil, str. I‑1569). Poleg tega se drugo, tretje in četrto vprašanje bolj kot na razlago prava Unije nanašajo na njegovo uporabo. Sodišče bi se moralo torej izreči za nepristojno.

30      Stranke v glavni stvari in nemška vlada ugovarjajo dopustnosti prvega vprašanja. V bistvu trdijo, da se je predložitveno sodišče sklicevalo na določbo AGG, ki se v sporu o glavni stvari ne uporablja, zaradi česar je to vprašanje neupoštevno.

31      Ti ugovori niso utemeljeni. Ne glede na to, da vprašanja, ki so se nanašala na odgovore Sodišča v zgoraj navedeni sodbi Age Concern England, niso enaka vprašanjem, postavljenim v tej zadevi, je treba opozoriti, da člen 267 PDEU nacionalnemu sodišču vedno dovoljuje, da Sodišču ponovno predloži vprašanja o razlagi, če presodi, da je to primerno (sodba z dne 27. marca 1963 v združenih zadevah Da Costa in drugi, od 28/62 do 30/62, Recueil, str. 59 in 76). Poleg tega je iz besedila predloga za sprejetje predhodne odločbe jasno razvidno, da je predložitveno sodišče zaprosilo za razlago prava Unije in predvsem Direktive 2000/78, da bi lahko odločilo v sporu o glavni stvari.

32      Dalje je treba opozoriti, da lahko v okviru postopka na podlagi člena 267 PDEU le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi ustreznost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Zato je Sodišče načeloma dolžno odločati, če se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije (glej zlasti sodbi z dne 18. julija 2007 v zadevi Lucchini, C‑119/05, ZOdl., str. I‑6199, točka 43, in z dne 22. decembra 2008 v zadevi Magoora, C‑414/07, ZOdl., str. I‑10921, točka 22).

33      V skladu z ustaljeno sodno prakso se za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih je zastavilo nacionalno sodišče v pravnem in dejanskem okviru, ki ga opredeli v okviru lastne odgovornosti in katerega pravilnosti Sodišče ne preizkuša, domneva njihova upoštevnost. Sodišče lahko zavrne odločanje na podlagi predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ga vloži nacionalno sodišče, le če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če gre za hipotetičen problem ali če Sodišče nima na voljo potrebnih dejanskih in pravnih elementov, da bi lahko koristno odgovorilo na postavljena vprašanja (glej v tem smislu sodbo z dne 7. junija 2007 v združenih zadevah Van der Weerd in drugi, od C‑222/05 do C‑225/05, ZOdl., str. I‑4233, točka 22 in navedena sodna praksa).

34      V obravnavani zadevi se spor o glavni stvari nanaša na morebitno diskriminatornost klavzule iz člena 19, točka 8, RTV o avtomatičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaposlenih zaradi dopolnjene upokojitvene starosti 65 let. Predložitveno sodišče se sprašuje predvsem o skladnosti takega pravila z Direktivo 2000/78. Postavljena vprašanja so dovolj natančna, da lahko Sodišče na njih koristno odgovori.

35      Zato je treba predlog za sprejetje predhodne odločbe šteti za dopusten.

 Vsebinska presoja

 Drugo vprašanje

36      Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem, ki ga je treba preučiti najprej, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) Direktive 2000/78 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 10, točka 5, AGG, če ta določa, da so lahko klavzule o avtomatičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ko zaposleni dopolni upokojitveno starost, izvzete iz prepovedi diskriminacije zaradi starosti.

37      Za uvod je treba ugotoviti, da člen 10, točka 5, AGG uvaja različno obravnavanje, ki neposredno temelji na starosti, kot je določeno v členu 2(2)(a) Direktive 2000/78 (glej v tem smislu sodbo z dne 16. oktobra 2007 v zadevi Palacios de la Villa, C‑411/05, ZOdl., str. I‑8531, točka 51).

38      Člen 6(1), prvi pododstavek, Direktive 2000/78 določa, da različno obravnavanje zaradi starosti ne pomeni diskriminacije, če je v okviru nacionalnega prava objektivno in razumno utemeljeno z legitimnim ciljem – zlasti z legitimnimi cilji zaposlovalne politike, trga dela in poklicnega usposabljanja – in če so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni. V drugem pododstavku istega odstavka je naštetih več primerov različnega obravnavanja, ki imajo značilnosti, navedene v prvem pododstavku.

39      Člen 10 AGG v bistvu povzema ta načela. V točki 5 te določbe so med primeri različnega obravnavanja zaradi starosti, ki jih je mogoče upravičiti, sporazumi, v katerih je prenehanje delovnega razmerja brez delodajalčeve ali delavčeve odpovedi predvideno, ko lahko zaposleni zaprosi za starostno pokojnino. Ta ukrep torej ne vsebuje obvezne upokojitve, temveč omogoča delodajalcem in zaposlenim, da z individualnim ali kolektivnim sporazumom uredijo način prenehanja delovnih razmerij zaradi dopolnitve upokojitvene starosti za starostno pokojnino neodvisno od delodajalčeve ali delavčeve odpovedi delovnega razmerja.

40      Člen 6(1)(a) Direktive 2000/78 klavzul o avtomatičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne uvršča med tiste, ki se pojavljajo na seznamu različnega obravnavanja zaradi starosti, ki jih je mogoče upravičiti in zato ne šteti za diskriminatorne. Ta okoliščina sama po sebi ni odločilna. Ta seznam je namreč zgolj informativen. Tako države članice v okviru prenosa direktive niso zavezane sestaviti seznama primerov različnega obravnavanja, ki jih je mogoče upravičiti z legitimnim ciljem (zgoraj navedena sodba Age Concern England, točka 43). Če se odločijo, da bodo to v okviru diskrecijske pravice storile, lahko na ta seznam vključijo primere različnega obravnavanja in cilje, ki so različni od teh, ki so izrecno navedeni v Direktivi, dokler so ti cilji legitimni v smislu njenega člena 6(1) in dokler je različno obravnavanje primerno in nujno za izpolnjevanje teh ciljev.

41      V zvezi s tem je treba spomniti, da imajo države članice in v določenih primerih socialni partnerji na nacionalni ravni na voljo široko diskrecijsko pravico ne le pri odločitvi, kateremu od več ciljev na področju socialne in zaposlovalne politike bodo sledili, temveč tudi pri sprejemanju ukrepov za njegovo uresničevanje (glej sodbo z dne 22. novembra 2005 v zadevi Mangold, C‑144/04, ZOdl., str. I‑9981, točka 63, in zgoraj navedeno sodbo Palacios de la Villa, točka 68).

42      Iz pojasnil, ki jih je posredovalo predložitveno sodišče, je razvidno, da zakonodajalec pri sprejemanju člena 10, točka 5, AGG v imenu boja proti diskriminaciji zaradi starosti ni želel zbuditi dvoma o trenutnem položaju, za katerega je bila značilna splošna uporaba klavzul o avtomatičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ko zaposleni dopolni upokojitveno starost. Predložitveno sodišče poudarja, da se te klavzule pogosto uporabljajo že desetletja, ne glede na socialne in demografske razmere ter razmere na trgu dela.

43      V okviru postopka pred Sodiščem je nemška vlada posebej poudarila, da je dovoljenost klavzul o avtomatičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ko zaposleni dopolnijo upokojitveno starost, ki je na enak način priznana v številnih državah članicah, izraz političnega in družbenega konsenza, ki v Nemčiji obstaja že več let. Ta konsenz temelji na ideji delitve dela med generacijami. Neposredno korist od prenehanja pogodbe o zaposlitvi navedenih zaposlenih bodo imeli mladi delavci, saj bo to spodbudilo njihovo poklicno vključevanje, ki je oteženo glede na trajno brezposelnost. Poleg tega bodo ustrezno zavarovane pravice starejših delavcev. Večina od teh namreč želi po upokojitvi prenehati delati, saj jim pokojnina po izgubi plače predstavlja nadomestni prihodek. Avtomatično prenehanje pogodbe o zaposlitvi ima tudi to prednost, da delodajalcev ne sili v odpuščanje zaposlenih, ker ti niso več sposobni za delo, kar bi se pri starejših lahko izkazalo za poniževalno.

44      Treba je opozoriti, da je avtomatično prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaposlenih, ki izpolnjujejo pogoje glede starosti in vplačanih prispevkov za pridobitev pravice do pokojnine, že dolgo časa del delovnega prava številnih držav članic in da je njegova uporaba zelo razširjena. Ta mehanizem temelji na ravnotežju med političnimi, ekonomskimi, socialnimi, demografskimi in/ali proračunskimi oziri in je odvisen od izbire, ali podaljšati poklicno življenje delavcev ali pa, nasprotno, določiti njihovo zgodnejšo upokojitev (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Palacios de la Villa, točka 69).

45      Zato je treba šteti, da cilji, kakršni so ti, ki jih navaja nemška vlada, načeloma „objektivno in razumno“ „v okviru nacionalnega prava“, kot to določa člen 6(1) Direktive 2000/78, utemeljujejo različno obravnavanje zaradi starosti, kot je določeno v členu 10, točka 5, AGG.

46      Preveriti je treba tudi, ali je tak ukrep primeren in nujen v smislu člena 6(1) Direktive 2000/78.

47      Dovoljenosti klavzul o avtomatičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ko zaposleni dopolni upokojitveno starost, načeloma ni mogoče šteti za čezmerno ogrožanje legitimnih interesov zadevnih delavcev.

48      Ureditev, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, namreč ne temelji le na določeni starosti, temveč upošteva tudi dejstvo, da so zadevne osebe na koncu poklicne kariere upravičene do finančnega nadomestila v obliki starostne pokojnine (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Palacios de la Villa, točka 73).

49      Poleg tega z mehanizmom avtomatičnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, določenim z ukrepom, kakršen je ta iz člena 10, točka 5, AGG, delodajalcem ni dano pooblastilo, da enostransko prekinejo delovno razmerje, ko delavci dopolnijo starost, ki jim omogoča pridobitev starostne pokojnine. Ta mehanizem, ki se razlikuje od delodajalčeve ali delavčeve odpovedi, ima za podlago sporazum. Ta ne le zaposlenim in delodajalcem na podlagi posamičnih sporazumov, temveč tudi socialnim partnerjem omogoča, da se s kolektivnimi pogodbami − in tako z nezanemarljivo prožnostjo − odločijo za uporabo tega mehanizma, tako da se pravilno upoštevajo celotni položaj zadevnega trga in tudi posebne značilnosti zadevnih zaposlitev (zgoraj navedena sodba Palacios de la Villa, točka 74).

50      Ureditev iz postopka v glavni stvari poleg tega vsebuje dodatno omejitev, ki je namenjena temu, da se zagotovi soglasje zaposlenih, kadar je mogoče klavzule o avtomatičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi uporabiti pred dopolnitvijo običajne upokojitvene starosti. Člen 10, točka 5, AGG namreč dovoljuje klavzule o avtomatičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaposlenih, ko dopolnijo upokojitveno starost, z dostavkom, da „člen 41 knjige VI nemškega zakonika o socialnem varstvu ostane nespremenjen“. Ta zadnja določba v bistvu zavezuje delodajalce, da pridobijo ali potrdijo soglasje delavcev za vsako klavzulo o avtomatičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ko zaposleni dopolni upokojitveno starost za starostno pokojnino, kadar je ta starost nižja od običajne upokojitvene starosti.

51      Ob upoštevanju teh vidikov se ne zdi nerazumno, da se organom države članice dovoli opraviti presoja, ali je lahko ukrep, kakršen je dovolitev klavzul o avtomatičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ko zaposleni dopolni upokojitveno starost za starostno pokojnino iz člena 10, točka 5, AGG, primeren in nujen za izpolnjevanje legitimnih ciljev nacionalne delovne in zaposlovalne politike, kakršne je navajala nemška vlada (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Palacios de la Villa, točka 72).

52      Tak sklep zato ne pomeni, da bi bile take klavzule, ki jih vsebuje kolektivna pogodba, izvzete iz vsakršnega učinkovitega sodnega nadzora glede določb Direktive 2000/78 in iz načela enakega obravnavanja. Tak nadzor se izvršuje s pomočjo posebnosti, ki opredeljujejo klavzulo, ki je predmet nadzora. Za vsako pogodbo, ki predvideva mehanizem avtomatičnega prenehanja delovnega razmerja, je namreč treba zagotoviti, da upošteva zlasti pogoje iz člena 6(1), prvi pododstavek, te direktive. Poleg tega člen 16(b) navedene direktive državam članicam izrecno nalaga, naj sprejmejo potrebne ukrepe, da „se ali se lahko razveljavijo ali spremenijo vse določbe, ki so v nasprotju z načelom enakega obravnavanja, v individualnih ali kolektivnih pogodbah“.

53      Zato je na drugo vprašanje treba odgovoriti, da je člen 6(1) Direktive 2000/78 treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 10, točka 5, AGG, na podlagi katere se klavzule o avtomatičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi štejejo za veljavne, ker je zaposleni dosegel starost za upokojitev, če je navedena določba po eni strani objektivno in razumno utemeljena z legitimnim ciljem v zvezi z zaposlovalno politiko in politiko trga dela in če so po drugi strani načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni. Izvajanje tega pooblastila s kolektivno pogodbo samo po sebi ni izvzeto iz vsakršnega sodnega nadzora, vendar pa mora v skladu z zahtevami člena 6(1) navedene direktive tudi samo na primeren in nujen način uresničevati legitimen cilj.

 Prvo in tretje vprašanje

54      Predložitveno sodišče s prvim in tretjim vprašanjem, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali člen 6(1) Direktive 2000/78 nasprotuje klavzuli o avtomatičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi iz člena 19, točka 8, RTV, ko zaposleni dopolni upokojitveno starost, ki je določena pri 65. letih.

55      Odgovor na to vprašanje je po eni strani odvisen od tega, ali ta ukrep uresničuje legitimen cilj, po drugi strani pa od tega, ali je primeren in nujen v smislu člena 6(1) Direktive 2000/78.

56      Predložitveno sodišče poudarja, da je Bundesarbeitsgericht v sodbi z dne 18. junija 2008 (7 AZR 116/07) razsodilo, da je ta določba RTV skladna s členom 6(1) Direktive 2000/78. Vendar pa dvomi, ali je mogoče to rešitev uporabiti v položaju, obravnavanem v postopku v glavni stvari, ker izhaja iz časa po začetku veljavnosti AGG.

57      Predložitveno sodišče poudarja, da v kolektivni pogodbi, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, niso navedeni želeni cilji.

58      Treba je spomniti, da je pomembno – če zadevni nacionalni predpis ne vsebuje natančne določitve želenega cilja – da je z drugimi elementi, vzetimi iz splošnega okvira zadevnega ukrepa, zaradi sodnega nadzora njegove zakonitosti ter primernosti in nujnosti uporabljenih načinov uresničevanja tega cilja mogoče opredeliti temeljni cilj tega ukrepa (glej zgoraj navedeni sodbi Palacios de la Villa, točka 57, in Age Concern England, točka 45).

59      V zvezi s tem je predložitveno sodišče pojasnilo, da je bil – po mnenju združenja delodajalcev na pogajanjih o RTV – namen člena 19, točka 8, te kolektivne pogodbe zagotoviti ustrezno in predvidljivo načrtovanje osebja in novih zaposlitev pred interesom zaposlenih za ohranitev njihovega ekonomskega položaja.

60      To sodišče se je sklicevalo tudi na zgoraj navedeno sodbo Bundesarbeitsgericht z dne 18. junija 2008, v kateri je navedeno, da so cilji člena 19, točka 8, RTV olajšati zaposlovanje mladih, načrtovati nove zaposlitve in omogočiti uravnoteženo starostno strukturo zaposlenih v podjetjih.

61      Treba je torej preučiti, ali je mogoče take cilje šteti za legitimne v smislu člena 6(1) Direktive 2000/78.

62      Sodišče je že razsodilo, da je klavzule o avtomatičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaposlenih, ki pridobijo pravico do starostne pokojnine, mogoče upravičiti kot del nacionalne politike spodbujanja dostopa do zaposlitve z boljšo medgeneracijsko porazdelitvijo, zaradi česar je treba za tako uresničevane cilje načeloma šteti, da objektivno in razumno v okviru nacionalnega prava, kot določa člen 6(1), prvi pododstavek, Direktive 2000/78, utemeljujejo različno obravnavanje zaradi starosti, ki ga predpisujejo države članice (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Palacios de la Villa, točke 53, 65 in 66). Iz tega izhaja, da so cilji, kakršne navaja predložitveno sodišče, v smislu tega člena „legitimni“.

63      Treba je torej preučiti, ali so načini uresničevanja teh ciljev „primerni in nujni“.

64      Prvič, predložitveno sodišče v zvezi s primernostjo klavzule o avtomatičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi iz RTV ocenjuje, da tovrstne klavzule zaradi svoje neučinkovitosti ne omogočajo izpolnjevanja želenih ciljev.

65      Kar zadeva cilj spodbujanja zaposlovanja, to sodišče navaja, da se klavzule o avtomatičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaposlenega, ki dopolni 65 let, že dolgo časa pogosto uporabljajo, ne da bi imele kakršen koli vpliv na raven zaposlenosti v Nemčiji. Poleg tega je treba ugotoviti, da člen 19, točka 8, RTV delodajalcu ne preprečuje zaposlovanja oseb, starejših od 65 let, in od njega tudi ne zahteva, da zaposlenega, ki dopolni 65 let, nadomesti z mlajšim delavcem.

66      Predložitveno sodišče dvomi o pomenu cilja zagotovitve uravnotežene sestave starostne piramide v dejavnosti čiščenja, saj v tej dejavnosti ne obstaja posebno tveganje za staranje osebja.

67      V zvezi s presojo predložitvenega sodišča je treba opozoriti, da je klavzula o avtomatičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi v postopku v glavni stvari posledica sporazuma med predstavniki delojemalcev in delodajalcev, ki so tako izvrševali pravico do kolektivnega pogajanja, ki se priznava kot temeljna pravica (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2010 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C‑271/08, še neobjavljena v ZOdl., točka 37). Dejstvo, da je s tem socialnim partnerjem prepuščeno, da določijo ravnotežje med svojimi interesi, ponuja nezanemarljivo prožnost, saj lahko vsaka od strank sporazum po potrebi odpove (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Palacios de la Villa, točka 74).

68      Klavzula o avtomatičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi torej, s tem da delavcem zagotavlja neko stabilnost zaposlitve, dolgoročno pa obljubo predvidljive upokojitve, pri čemer delodajalcem ponuja prožnost pri upravljanju osebja, odraža ravnotežje med divergentnimi, toda legitimnimi interesi in se uvršča v zapleten okvir delovnih razmerij, ki je tesno povezan s političnimi odločitvami na področju pokojnin in zaposlovanja.

69      Zato se ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki jo imajo na voljo socialni partnerji na nacionalni ravni ne le pri odločitvi o uresničevanju nekega cilja na področju socialne in zaposlovalne politike, temveč tudi pri sprejemanju ukrepov za njegovo uresničevanje, ne zdi nerazumno, da socialni partnerji presodijo, da je lahko ukrep, kakršen je ta iz člena 19, točka 8, RTV, primeren za izpolnjevanje zgoraj navedenih ciljev.

70      Drugič, predložitveno sodišče dvomi o nujnosti klavzule o avtomatičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi, kakršna je ta, ki je določena v členu 19, točka 8, RTV.

71      Po eni strani avtomatično prenehanje pogodbe o zaposlitvi za delavce v dejavnosti čiščenja zgradb na splošno in konkretno za G. Rosenbladt pomeni znatno premoženjsko škodo. Ker so za to dejavnost značilne slabo plačane zaposlitve in zaposlitve s krajšim delovnim časom, pokojnine iz obveznega pokojninskega zavarovanja delavcem ne omogočajo zadovoljevanja osnovnih življenjskih potreb.

72      Po drugi strani obstajajo manj zavezujoči ukrepi od avtomatičnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Kar zadeva interes delodajalcev glede upravljanja osebja, predložitveno sodišče navaja, da zadošča, da bi se ti pri zaposlenih pozanimali, ali nameravajo delati tudi po dopolnitvi upokojitvene starosti.

73      Za preučitev, ali ukrep v postopku v glavni stvari presega tisto, kar je nujno za izpolnjevanje želenih ciljev, in ali čezmerno ogroža legitimne interese zadevnih delavcev, ki so dopolnili starost 65 let, pri kateri lahko pridobijo pokojnino, je treba ta ukrep umestiti v pravni okvir in upoštevati težave, ki bi jih lahko povzročil zadevnim osebam, in prednosti, ki jih predstavlja za družbo na splošno in za njene posameznike.

74      Iz pojasnil predložitvenega sodišča in iz stališč, predloženih Sodišču, je razvidno, da nemško delovno pravo osebi, ki je dopolnila starost, ki ji omogoča pridobitev pokojnine, ne prepoveduje nadaljevanja poklicne dejavnosti. Poleg tega je iz teh pojasnil razvidno, da delavec, ki je v takem položaju, še naprej uživa varstvo pred diskriminacijo zaradi starosti na podlagi AGG. Predložitveno sodišče je v zvezi s tem navedlo, da AGG prepoveduje, da bi se osebi, ki je v položaju G. Rosenbladt, po prenehanju njene pogodbe o zaposlitvi zaradi dopolnjene upokojitvene starosti preprečila zaposlitev bodisi pri nekdanjem delodajalcu bodisi pri tretjem iz razlogov, povezanih z njeno starostjo.

75      V tem okviru prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ki je posledica ukrepa, kakršen je ta v členu 19, točka 8, RTV, ne pomeni avtomatičnega učinka, da zadevne osebe prisili v dokončen umik s trga dela. Navedena določba zato ne uvaja zavezujočega sistema obvezne upokojitve (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Age Concern England, točka 27). Določba ne preprečuje, da bi delavec, ki to želi, na primer iz finančnih razlogov, nadaljeval poklicno dejavnost po dopolnitvi upokojitvene starosti. Zaposlenim, ki so dosegli upokojitveno starost, ne odvzema varstva pred diskriminacijo zaradi starosti, če ti želijo ostati dejavni in iščejo novo zaposlitev.

76      Ob upoštevanju teh vidikov je treba ugotoviti, da ukrep, kakršen je ta iz člena 19, točka 8, RTV, ne presega tega, kar je nujno za uresničevanje želenih ciljev, ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki jo imajo na voljo države članice in socialni partnerji na področju socialne in zaposlovalne politike.

77      Zato je treba na prvo in tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(1) Direktive 2000/78 razlagati tako, da ne nasprotuje ukrepu, kot je klavzula o avtomatičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ko zaposleni dopolni upokojitveno starost 65 let, ki je določena v členu 19, točka 8, RTV.

 Četrto vprašanje

78      Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem sprašuje, ali načelo prepovedi diskriminacije zaradi starosti, kot je določeno v členih 1 in 2 Direktive 2000/78, nasprotuje temu, da država članica razglasi splošno veljavnost kolektivne pogodbe, ki vsebuje klavzulo o avtomatičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi, kot je vsebovana v členu 19, točka 8, RTV, ne da bi upoštevala ekonomske, socialne in demografske razmere ter razmere na trgu dela.

79      Direktiva 2000/78 ne ureja pogojev, v katerih smejo države članice razglasiti splošno veljavnost kolektivne pogodbe. Kljub temu morajo države članice z ustreznimi zakoni in drugimi predpisi zagotoviti, da lahko vsi delavci uživajo celotno varstvo iz Direktive 2000/78 pred diskriminacijo zaradi starosti. Člen 16(b) te direktive državam članicam nalaga, da sprejmejo potrebne ukrepe, da „se ali se lahko razveljavijo ali spremenijo vse določbe, ki so v nasprotju z načelom enakega obravnavanja, v individualnih ali kolektivnih pogodbah“. Če kolektivna pogodba ni v nasprotju s členoma 1 in 2 Direktive 2000/78, lahko zadevna država članica predpiše, da je obvezna za osebe, ki jih ne zavezuje (glej po analogiji sodbo z dne 21. septembra 1999 v zadevi Albany, C‑67/96, Recueil, str. I-5751, točka 66).

80      Glede na navedeno je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člena 1 in 2 Direktive 2000/78 razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da država članica razglasi splošno veljavnost kolektivne pogodbe, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, če ta delavcev, za katere se uporablja, ne prikrajša za varstvo pred diskriminacijo zaradi starosti, ki ga imajo na podlagi teh določb.

 Stroški

81      Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

1.      Člen 6(1) Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 10, točka 5, splošnega zakona o enakem obravnavanju (Allgemeines Gleichbehandlungsgesetz), na podlagi katere se klavzule o avtomatičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi štejejo za veljavne, ker je zaposleni dosegel starost za upokojitev, če je navedena določba po eni strani objektivno in razumno utemeljena z legitimnim ciljem v zvezi z zaposlovalno politiko in politiko trga dela in če so po drugi strani načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni. Izvajanje tega pooblastila s kolektivno pogodbo samo po sebi ni izvzeto iz vsakršnega sodnega nadzora, vendar pa mora v skladu z zahtevami člena 6(1) navedene direktive tudi samo na primeren in nujen način uresničevati legitimen cilj.

2.      Člen 6(1) Direktive 2000/78 je treba razlagati tako, da ne nasprotuje ukrepu, kot je klavzula o avtomatičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ko zaposleni dopolni upokojitveno starost 65 let, ki je določena v členu 19, točka 8, splošne kolektivne pogodbe za zaposlene v dejavnosti čiščenja zgradb (Allgemeingültiger Rahmentarifvertrag für die gewerblichen Beschäftigten in der Gebäudereinigung).

3.      Člena 1 in 2 Direktive 2000/78 je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da država članica razglasi splošno veljavnost kolektivne pogodbe, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, če ta delavcev, za katere se uporablja, ne prikrajša za varstvo pred diskriminacijo zaradi starosti, ki ga imajo na podlagi teh določb.

Podpisi

---

* Jezik postopka: nemščina.