SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 16. septembra 2010(*)

„Socialna politika – Direktiva 96/34/ES – Okvirni sporazum o starševskem dopustu – Razlaga klavzule 2, točka 1, okvirnega sporazuma – Imetnik pravice do starševskega dopusta – Starševski dopust ob rojstvu dvojčkov – Pojem ‚rojstvo‘ – Upoštevanje števila rojenih otrok – Načelo enakega obravnavanja“

V zadevi C‑149/10,

katere predmet je sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Dioikitiko Efeteio Thessalonikis (Grčija) z odločbo z dne 15. marca 2010, ki je prispela na Sodišče 29. marca 2010, v postopku

Zoi Chatzi

proti

Ypourgos Oikonomikon,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi A. Tizzano, predsednik senata, E. Levits, M. Ilešič, M. Safjan, sodniki, in M. Berger (poročevalka), sodnica,

generalna pravobranilka: J. Kokott,

sodna tajnica: L. Hewlett, glavna administratorka,

na podlagi sklepa predsednika Sodišča z dne 12. maja 2010, s katerim je odločil, da se za izdajo predhodne odločbe na podlagi člena 23a Statuta Sodišča Evropske unije in člena 104a, prvi odstavek, Poslovnika Sodišča, uporabi hitri postopek,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 7. julija 2010,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za grško vlado M. Apessos, E.‑M. Mamouna, G. Papagianni in G. Papadaki, zastopniki,

–        za češko vlado M. Smolek, zastopnik,

–        za nemško vlado C. Blaschke, zastopnik,

–        za estonsko vlado M. Linntam, zastopnica,

–        za ciprsko vlado D. Kallí, zastopnica,

–        za poljsko vlado M. Szpunar in J. Faldyga, zastopnika,

–        za vlado Združenega kraljestva E. Jenkinson in R. Palmer, zastopnika,

–        za Evropsko komisijo M. Patakia in M. van Beek, zastopnika,

po opredelitvi generalnega pravobranilca

izreka naslednjo

Sodbo

1        Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago klavzule 2, točka 1, okvirnega sporazuma o starševskem dopustu, ki je bil sklenjen 14. decembra 1995 (v nadaljevanju: okvirni sporazum) in je priložen k Direktivi Sveta 96/34/ES z dne 3. junija 1996 o okvirnem sporazumu o starševskem dopustu, sklenjenem med UNICE, CEEP in ETUC (UL L 145, str. 4), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 97/75/ES z dne 15. decembra 1997 (UL 1998, L 10, str. 24, v nadaljevanju: Direktiva 96/34).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Z. Chatzi in njenim delodajalcem Ypourgos Oikonomikon (ministrstvo za finance) glede odločbe vodje davčnega urada št. 1 v Solunu (Grčija), s katero je bil zavrnjen dodatni starševski dopust zaradi rojstva dvojčkov.

 Pravni okvir

 Ureditev Unije

3        Direktiva 96/34 je bila sprejeta po postopku iz člena 4(2) Sporazuma o socialni politiki, ki je priložen k Protokolu št. 14 o socialni politiki, ki je bil k Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti priložen s Pogodbo o Evropski uniji (v nadaljevanju: sporazum o socialni politiki).

4        V prvem odstavku preambule okvirnega sporazuma, ki ga izvaja Direktiva 96/34, je navedeno:

„Priloženi okvirni sporazum predstavlja pobudo Unice, CEEP in ETUC, da se minimalni pogoji glede starševskega dopusta in prostih delovnih ur v primeru višje sile določijo kot pomembni dejavniki pri usklajevanju poklicnih in družinskih obveznosti in pri spodbujanju enakih možnosti in enakega obravnavanja moških in žensk.“

5        V točkah od 4 do 6 in 9 splošnih ugotovitev tega okvirnega sporazuma je navedeno:

„4.      ker Listina Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah pod točko 16, ki ureja enako obravnavanje, določa, da je treba sprejeti ukrepe, ki bodo moškim in ženskam omogočili usklajevanje svojih poklicnih in družinskih obveznosti;

5.      ker Resolucija Sveta z dne 6. decembra 1994 priznava, da učinkovita politika enakih možnosti predpostavlja integrirano splošno strategijo, ki omogoča boljše organiziranje delovnega časa in večjo prožnost ter lažjo vrnitev na delovno mesto, in poudarja pomembno vlogo socialnih partnerjev na tem področju ter ponuja moškim in ženskam, da uskladijo svoje poklicne obveznosti z družinskimi obveznostmi;

6.      ker naj ukrepi za usklajevanje poklicnih in družinskih obveznosti spodbujajo uvajanje novih prožnih načinov organiziranja dela in časa, ki so najprimernejši za spreminjajoče se potrebe družbe in ki upoštevajo tako potrebe podjetij kot potrebe delavcev;

[…]

9.      ker je ta sporazum okvirni sporazum, ki določa minimalne zahteve in določbe za starševski dopust, za razliko od porodniškega dopusta, in za proste delovne ure na podlagi višje sile ter prepušča državam članicam in socialnim partnerjem, da določijo pogoje dostopa in podrobna pravila izvajanja ter tako upoštevajo situacijo v vsaki državi članici“.

6        Klavzula 1 okvirnega sporazuma določa:

„1.      Ta sporazum določa minimalne zahteve, ki so namenjene lažjemu usklajevanju starševskih in poklicnih obveznosti zaposlenih staršev.

2.      Ta sporazum velja za vse delavce – moške in ženske, ki imajo pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, kot ga definira zakon, kolektivne pogodbe ali prakse, ki veljajo v vsaki državi članici.“

7        Klavzula 2, točke 1, 3 in 5, okvirnega sporazuma določa:

„1.      V okviru drugega odstavka klavzule 2.2 ta sporazum podeljuje moškim in ženskim delavcem individualno pravico do starševskega dopusta v primeru rojstva ali posvojitve otroka, da bodo lahko skrbeli za tega otroka, in sicer za najmanj tri mesece in do določene starosti do največ 8 let, ki jo določi država članica in/ali uprava in delavci [socialni partnerji].

[…]

3.      Pogoji za dostop in podrobna pravila za način izrabe starševskega dopusta se opredelijo z zakonom in/ali kolektivno pogodbo v državi članici, kolikor se minimalne zahteve tega sporazuma spoštujejo. Države članice in/ali uprava in delavci [socialni partnerji] lahko še posebej:

(a)      odločijo, ali se starševski dopust dodeli za polni čas ali za polovični čas, po vnaprej določenih časovnih intervalih ali po izbiri posameznika;

[…]

(c)      pogoje za dostop in podrobna pravila za uporabo starševskega dopusta prilagodijo posebnim okoliščinam posvojitve;

[…]

5.      Po zaključku starševskega dopusta imajo delavci pravico, da se vrnejo na isto delovno mesto, če pa to ni mogoče, pa na enakovredno ali podobno delovno mesto, ki je v skladu s pogodbo o zaposlitvi ali delovnim razmerjem.“

8        Klavzula 4, točka 6, okvirnega sporazuma določa:

„Brez vpliva na vlogo Komisije, nacionalnih sodišč in Evropskega sodišča [Sodišča], mora vsako zadevo, ki se nanaša na razlaganje tega sporazuma na evropski ravni, Komisija na prvi stopnji [najprej] predložiti podpisnicam, ki podajo svoje mnenje.“

9        Države članice so morale na podlagi člena 2(1) Direktive 96/34 najpozneje do 3. junija 1998 sprejeti zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev z navedeno direktivo.

 Nacionalna ureditev

10      Iz predložitvene odločbe je razvidno, da so bile določbe Direktive 96/34 v grški pravni red prenesene postopoma.

11      Besedilo, ki se uporablja za dejansko stanje v sporu o glavni stvari, je člen 53 novega zakonika o uradnikih pri civilni upravi in uradnikih pri pravnih osebah javnega prava v različici, ki izhaja iz zakona 3528/2007.

12      Navedeni člen 53 z naslovom „Olajšave za uradnike z družinskimi obveznostmi“ v drugem odstavku določa:

„Delovni čas uradnika s starševskimi obveznostmi je skrajšan za dve uri na dan, če ima otroke, stare največ dve leti, in za eno uro, če ima otroke, stare od dveh do štirih let. Uradnik s starševskimi obveznostmi ima pravico do devetmesečnega plačanega starševskega dopusta za vzgojo svojega otroka, če ne uveljavlja pravice do krajšega delovnega časa iz predhodnega stavka. […]“

13      Iz predložitvene odločbe je razvidno tudi, da grški organi to določbo razlagajo tako, da sme uradnik s starševskimi obveznostmi izrabiti starševski dopust le do dneva, ko zadevni otrok dopolni četrto leto starosti.

 Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

14      Tožnica v postopku v glavni stvari, Z. Chatzi, je kot uradnica zaposlena v davčnem uradu št. 1 v Solunu (Grčija).

15      21. maja 2007 je rodila dvojčka.

16      Z odločbo vodje davčnega urada št. 1 v Solunu z dne 27. junija 2008 je bil tožnici na njen predlog odobren devetmesečni plačani starševski dopust od 20. septembra 2007.

17      Tožnica je nato 30. januarja 2009 v zvezi z drugim otrokom dvojčkov zaprosila za odobritev drugega devetmesečnega plačanega starševskega dopusta od 1. marca 2009. Z odločbo vodje davčnega urada št. 1 v Solunu z dne 14. maja 2009 je bil ta predlog zavrnjen.

18      Z. Chatzi je zoper to odločbo vložila tožbo pri Dioikitiko Efeteio Thessalonikis (upravno pritožbeno sodišče v Solunu).

19      Predložitveno sodišče navaja, da je Symvoulio tis Epikrateias (vrhovno upravno sodišče) leta 2008 razsodilo v smislu, da z večplodno nosečnostjo uradnice ne nastane pravica do toliko starševskih dopustov, kot je rojenih otrok.

20      Vendar predložitveno sodišče dvomi o tem, kako bi bilo treba razlagati Direktivo 96/34 z vidika Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ki je s 1. decembrom 2009, začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe, postala pravno zavezujoča.

21      V teh okoliščinah je Dioikitiko Efeteio Thessalonikis prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.      Ali je mogoče šteti, da je s klavzulo 2, točka 1, [okvirnega sporazuma], razlagano ob upoštevanju člena 24 Listine […], ki se nanaša na pravice otrok, in glede na dvig ravni varstva teh pravic, h kateremu je prispevala […] Listina, vzporedno podeljena pravica do starševskega dopusta tudi otroku, tako da bi ob rojstvu dvojčkov odobritev samo enega starševskega dopusta pomenila kršitev člena 21 Listine […] zaradi diskriminacije na podlagi rojstva in omejitev pravic dvojčkov, ki ni v skladu z načelom sorazmernosti?

2.      Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, ali je treba izraz ‚rojstvo‘ iz klavzule 2, točka 1, [okvirnega sporazuma] razlagati tako, da je za zaposlene starše določena dvojna pravica do starševskega dopusta, ker se dvoplodna nosečnost konča z zaporednima rojstvoma (otrok dvojčkov), ali tako, da se starševski dopust prizna samo zaradi dejstva rojstva ne glede na število rojenih otrok, ne da bi bila s tem kršena enakost pred zakonom, določena v členu 20 Listine […]?“

 Vprašanji za predhodno odločanje

 Uvodne ugotovitve

 Pristojnost Sodišča za razlago okvirnega sporazuma

22      Nemška vlada poudarja, da pravica socialnih partnerjev do kolektivnih pogajanj, ki jim jo priznava člen 28 Listine, in zdaj v členu 155 PDEU zapisana pravica do sklepanja kolektivnih pogodb o vprašanjih socialne politike, ki se lahko rešujejo na ravni Evropske unije s sklepom Sveta, pomenita, da lahko socialni partnerji samostojno določajo obseg teh pogodb, ne da bi tvegali, da bo njihov obseg razširjen prek besedila in cilja zadevnega sporazuma.

23      V zvezi s tem je treba navesti, da je ideja sodelovanja socialnih partnerjev pri razlagi okvirnega sporazuma izražena v njegovi klavzuli 4, točka 6, v skladu s katero mora Komisija vsako vprašanje, ki se nanaša na razlago navedenega sporazuma na evropski ravni, najprej predložiti podpisnicam, ki podajo svoje mnenje. Na obravnavi je Komisija na vprašanje Sodišča, ali so podpisnice podale mnenje o vidikih, poudarjenih v tej predložitveni odločbi, odgovorila nikalno. Pojasnila je, da zahteve v zvezi z roki, ki veljajo v hitrem postopku, niso združljive s takim posvetovanjem in da tako posvetovanje ne bi bilo niti učinkovito niti konstruktivno, saj vprašanji, ki sta predmet predložitvene odločbe, nista bili nikoli preučeni na evropski ravni.

24      Posvetovanje s podpisnicami okvirnega sporazuma, kot je izrecno pojasnjeno v njegovi klavzuli 2, točka 6, nikakor ne more vplivati na vlogo Komisije, nacionalnih sodišč in Sodišča.

25      Sodišče je pristojno za razlago direktiv na podlagi člena 267 PDEU. Okvirni sporazum sicer izhaja iz dialoga med socialnimi partnerji na evropski ravni, ki poteka na podlagi sporazuma o socialni politiki, vendar se v skladu s členom 4(2) tega sporazuma o socialni politiki okvirni sporazum izvaja z direktivo Sveta Evropske unije, katere sestavni del torej je (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2009 v zadevi Gómez-Limón Sánchez-Camacho, C‑537/07, ZOdl., str. I‑6525, točka 34).

26      Zato pristojnost Sodišča za razlago okvirnega sporazuma ni drugačna od splošne pristojnosti Sodišča za razlago drugih določb iz direktiv.

 Osebna veljavnost okvirnega sporazuma

27      Ker je Z. Chatzi uradnica, je najprej treba preveriti, ali se Direktiva 96/34 in okvirni sporazum, ki je k njej priložen, uporabljata tudi za uradnike.

28      V zvezi s tem je treba navesti, da iz nobene določbe teh dveh aktov ni mogoče sklepati, da so uradniki izključeni z njunega področja uporabe.

29      Področje uporabe okvirnega sporazuma je, nasprotno, kot je razvidno iz samega besedila njegove klavzule 1, točka 2, široko opredeljeno in se na splošno nanaša na „vse delavce […], ki imajo pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, kot ga definira zakon, kolektivne pogodbe ali prakse, ki veljajo v vsaki državi članici“. Poleg tega se klavzula 2, točka 1, okvirnega sporazuma nanaša na „delavce“, ne da bi se razlikovalo med javnim in zasebnim delodajalcem, pri katerem so zaposleni, s čimer so tako zajeti vsi delavci (glej glede okvirnega sporazuma o delu za določen čas, priloženega k Direktivi Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (UL L 175, str. 43) sodbi z dne 4. julija 2006 v zadevi Adeneler in drugi, C‑212/04, ZOdl., str. I-6057, točka 54 in naslednje, in z dne 7. septembra 2006 v zadevi Vassallo, C‑180/04, ZOdl., str. I-7251, točka 32).

30      Ta razlaga je poleg tega potrjena s preudarkom, da je namen okvirnega sporazuma, kot je razvidno iz prvega odstavka preambule in točke 4 splošnih ugotovitev, med drugim spodbujanje enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in delu. Sodišče je razsodilo, da načelo enakega obravnavanja moških in žensk, ki spada k socialnim določbam Pogodbe, velja splošno in se uporablja za delovnopravna razmerja v javnem sektorju (glej v tem smislu sodbi z dne 2. oktobra 1997 v zadevi Gerster, C‑1/95, Recueil, str. I‑5253, točka 18, in z dne 11. januarja 2000 v zadevi Kreil, C‑285/98, Recueil, str. I-69, točka 18).

 Prvo vprašanje

31      Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je mogoče klavzulo 2, točka 1, okvirnega sporazuma razlagati tako, da otroku priznava individualno pravico do starševskega dopusta in da zato zavrnitev drugega starševskega dopusta ob rojstvu dvojčkov posega v pravice dvojčkov, ki jih imajo v pravnem redu Unije.

32      Tako besedilo okvirnega sporazuma kakor njegov namen, kot so navedle vse stranke, ki so predložile stališča Sodišču, vodita do tega, da se na to vprašanje odgovori nikalno.

33      Klavzula 2, točka 1, okvirnega sporazuma namreč izrecno določa, da je „moškim in ženskim delavcem“ podeljena individualna pravica do starševskega dopusta. Poleg tega je v klavzuli 1, točka 2, glede področja uporabe tega sporazuma navedeno, da velja „za vse delavce – moške in ženske, ki imajo pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje“.

34      Iz tega besedila je jasno razvidno, da imajo pravico do starševskega dopusta starši kot delavci in samo oni.

35      To jezikovno razlago podpira namen starševskega dopusta.

36      Namen starševskega dopusta je namreč v skladu s klavzulo 1, točka 1, okvirnega sporazuma „lažje usklajevanje starševskih in poklicnih obveznosti zaposlenih staršev“, to je cilj, ki ga, kot je opozorjeno v točki 4 splošnih ugotovitev navedenega sporazuma, določa točka 16 Listine Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev, sprejete na zasedanju Evropskega sveta v Strasbourgu 9. decembra 1989.

37      Pravica do starševskega dopusta je bila z istim ciljem vključena v člen 33(2) Listine v okviru temeljnih socialnih pravic, zbranih pod naslovom IV –„Solidarnost“.

38      Člen 24 Listine, na katerega se sklicuje predložitveno sodišče, ne more spremeniti predhodne analize.

39      Ta člen, ki je pod naslovom III – „Enakost“ Listine določa, da imajo otroci pravico do potrebnega varstva in skrbi za zagotovitev njihove dobrobiti. Vendar iz te pravice do varstva in skrbi ne izhaja, da je tem otrokom nujno priznana individualna pravica do odobritve starševskega dopusta njihovim staršem. Zadostuje, da je taka pravica podeljena staršem samim. Ti imajo namreč hkrati pravico in obveznost zagotoviti vzgojo svojih otrok in lahko na podlagi tega odločijo, kako najbolje izpolnjevati svoje starševske obveznosti in ali bodo uveljavljali starševski dopust.

40      Na prvo vprašanje je torej treba odgovoriti, da klavzule 2, točka 1, okvirnega sporazuma ni mogoče razlagati tako, da podeljuje otroku individualno pravico do starševskega dopusta.

 Drugo vprašanje

41      Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je mogoče klavzulo 2, točka 1, okvirnega sporazuma razlagati tako, da z rojstvom dvojčkov nastane pravica do toliko starševskih dopustov, kolikor je rojenih otrok, oziroma ali jo je treba razlagati tako, da s takim rojstvom tako kot z rojstvom enega otroka nastane pravica do enega starševskega dopusta.

42      V skladu s sodno prakso je treba pri razlagi določbe prava Skupnosti upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njeno sobesedilo in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je (glej zlasti sodbi z dne 7. decembra 2006 v zadevi SGAE, C‑306/05, ZOdl., str. I‑11519, točka 34, in z dne 19. novembra 2009 v združenih zadevah Sturgeon in drugi, C‑402/07 in C‑432/07, ZOdl., str. I-10923, točka 41).

43      Poleg tega je treba v skladu s splošnim načelom razlage akt Skupnosti, kolikor je mogoče, razlagati tako, da se ne vzbuja dvom o njegovi veljavnosti in skladnosti s celotnim primarnim pravom (glej zlasti sodbo z dne 22. maja 2008 v zadevi Feinchemie Schwebda in Bayer CropScience, C‑361/06, ZOdl., str. I‑3865, točki 49 in 50, in zgoraj navedeno sodbo Sturgeon in drugi, točki 47 in 48), zlasti z načelom enakega obravnavanja.

44      To sodno prakso je dopustno prenesti na sporazume, ki so kot okvirni sporazum izvedeni z direktivo Sveta Evropske unije, katere sestavni del torej so (glej točko 25 te sodbe).

 Besedilo klavzule 2, točka 1, okvirnega sporazuma

45      Na podlagi klavzule 2, točka 1, okvirnega sporazuma imajo delavci in delavke „individualno pravico do starševskega dopusta v primeru rojstva ali posvojitve otroka, da bodo lahko skrbeli za tega otroka, in sicer za najmanj tri mesece“. Člen 33(2) Listine je zapisan podobno, saj med drugim določa, da „ima vsakdo pravico […] do starševskega dopusta ob rojstvu ali posvojitvi otroka“.

46      Ciprska vlada in vlada Združenega kraljestva navajata, da uporaba ednine („rojstvu […] otroka“, „da bodo lahko skrbeli za tega otroka“) govori v prid temu, da ima delavec ločeno pravico do starševskega dopusta za vsakega otroka.

47      Po mnenju ciprske vlade je razlaga, po kateri je odločilno merilo za nastanek pravice do starševskega dopusta otrok, in ne rojstvo, potrjena s sodbo z dne 14. aprila 2005 v zadevi Komisija proti Luksemburgu (C‑519/03, ZOdl., str. I‑3067, točka 47), v kateri je Sodišče razsodilo, da besedilo, v skladu s katerim je starševski dopust dodeljen „v primeru rojstva“ otroka, izraža le dejstvo, da je podelitev starševskega dopusta odvisna od izpolnitve pogoja, da je bil otrok rojen.

48      Glede tako predlagane jezikovne razlage se pojavljajo dvomi.

49      Ni mogoče namreč izključiti, da gre pri uporabi ednine v klavzuli 2, točka 1, okvirnega sporazuma za generični pojem, in ne številčni, in da z ednino ni vzpostavljena povezava med številom otrok in številom starševskih dopustov, ampak da so določeni vsi otroci kot kategorija oseb, zaradi katerih lahko nastane pravica do starševskega dopusta.

50      Glede obsega zgoraj navedene sodbe Komisija proti Luksemburgu je iz njene točke 47 razvidno, da je Sodišče želelo s tako razlago klavzule 2, točka 1, okvirnega sporazuma, da podelitev starševskega dopusta ni odvisna od rojstva, ampak od izpolnitve pogoja, da je bil otrok rojen, pokazati, da pravica do starševskega dopusta ni vezana na datum rojstva in da ni nujno, da se mora rojstvo otroka zgoditi po začetku veljavnosti Direktive 96/34 v zadevni državi članici. Sodišče je tako odločilo o časovni uporabi Direktive 96/34, in ne o tem, ali je treba ob rojstvu več otrok priznati toliko starševskih dopustov, kolikor je rojenih otrok.

51      V zvezi z odgovorom, ki ga je treba dati na to vprašanje, je torej treba ugotoviti, da je besedilo klavzule 2, točka 1, okvirnega sporazuma dvoumno in da samo na podlagi tega besedila ni mogoče odgovoriti na vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče.

52      Zato je treba upoštevati namen ureditve, katere del je ta določba.

 Sobesedilo in cilji Direktive 96/34

53      Iz klavzule 2, točka 1, okvirnega sporazuma je razvidno, da je namen starševskega dopusta staršem dati možnost, da bodo skrbeli za svojega otroka.

54      Ciprska vlada meni, da je starševski dopust povezan z možnostjo tistega od staršev, ki ga koristi, da se popolnoma posveti otroku. Pri dvojčkih naj bi dejstvo, da je treba poskrbeti za oba otroka, utemeljevalo priznanje ločenih dopustov za vsakega od njiju.

55      To analizo izpodbijajo grška, češka, nemška, estonska in poljska vlada, ki menijo, da število otrok, za katere mora skrbeti eden od staršev med starševskim dopustom, ne vpliva na namen tega dopusta. Po njihovem mnenju mora pri dvojčkih tisti od staršev, ki koristi starševski dopust, takoj in hkrati zadovoljevati njune potrebe. Ker je razlika med njegovim položajem in položajem staršev z enim otrokom le v obsegu nalog, ki jih je treba izpolniti, in ne v trajanju teh nalog, naj bi bilo podvajanje starševskega dopusta neutemeljeno.

56      Kot je razvidno iz prvega odstavka preambule in točke 5 splošnih ugotovitev okvirnega sporazuma, ta pomeni zavezo socialnih partnerjev, da se na podlagi minimalnih zahtev določijo ukrepi, namenjeni spodbujanju enakih možnosti in enakega obravnavanja moških in žensk s tem, da se jim omogoči usklajevanje poklicnih in družinskih obveznosti (sodba z dne 22. oktobra 2009 v zadevi Meerts, C‑116/08, ZOdl., str. I-10063, točka 35).

57      V tem pogledu okvirni sporazum osebam, ki so ravno postali starši, omogoča prekinitev poklicne dejavnosti, da se posvetijo družinskim obveznostim, pri čemer imajo zagotovilo iz klavzule 2, točka 5, tega sporazuma, da se bodo ob izteku tega dopusta lahko vrnili na svoje delovno mesto. Osebe, ki so ravno postale starši, imajo tako v obdobju, ki ga svobodno določi vsaka država članica ob upoštevanju minimalnega trajanja treh mesecev in v skladu s podrobnimi pravili, ki so prepuščena presoji nacionalnih zakonodajalcev, možnost svojemu otroku dati pomoč, ki jo potrebuje zaradi svoje starosti, in predvideti organizacijske ukrepe za družinsko življenje za primer vrnitve v poklicno življenje.

58      Glede vprašanja, ali bi morali imeti starši dvojčkov glede na ta namen možnost zahtevati toliko starševskih dopustov, kolikor je rojenih otrok, je treba navesti, kot so navedle grška, češka, nemška, estonska in poljska vlada, da so dodatne obremenitve, s katerimi se morajo spopasti starši dvojčkov, količinske, saj morajo sočasno zadovoljevati potrebe dveh otrok, vendar se ta dodatni trud ne podaljša, saj gresta dvojčka načeloma sočasno skozi ista razvojna obdobja.

59      Podvajanje trajanja starševskega dopusta zato ni nujno edini ustrezen ukrep, ki ga lahko države članice sprejmejo, da bi olajšale usklajevanje med družinskim in poklicnim življenjem staršev dvojčkov, ampak je treba upoštevati celoten sistem, v katerega spadajo ukrepi zaradi obveznosti, s katerimi se spopadajo ti starši.

60      Ta presoja je potrjena s preudarkom, da se nacionalni ukrepi za prenos glede na to, da gre za minimalne zahteve okvirnega sporazuma in da za države članice iz tega sporazuma izhaja široko polje proste presoje za izvajanje starševskega dopusta, znatno razlikujejo od ene države članice do druge.

61      V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da klavzula 2, točka 1, okvirnega sporazuma glede na njeno sobesedilo in namen, ki je uresničevan z okvirnim sporazumom, ob rojstvu dvojčkov ne nalaga samodejnega priznanja pravice do toliko starševskih dopustov, kot je rojenih otrok.

62      Kljub temu je treba preučiti še posledice za načelo enakega obravnavanja, ki lahko nastanejo pri starših dvojčkov.

 Načelo enakega obravnavanja

63      Spoštovanje načela enakega obravnavanja, ki je eno splošnih načel prava Unije in katerega temeljni pomen je razviden v členu 20 Listine, ima pri izvajanju pravice do starševskega dopusta veliko večji pomen, saj je temeljni pomen te socialne pravice razviden iz člena 33(2) Listine.

64      To načelo zahteva, naj se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in naj se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (glej med drugim sodbo z dne 5. junija 2008 v zadevi Wood, C‑164/07, ZOdl., str. I-4143, točka 13, in zgoraj navedeno sodbo Sturgeon in drugi, točka 48).

65      V tem pogledu Komisija navaja, da so starši dvojčkov v položaju, primerljivem s položajem staršev otrok, med katerimi je majhna starostna razlika, ker je vsem skupno, da svoje otroke vzgajajo hkrati. Tako kot v zadnjem primeru bi torej morali prvi starši imeti pravico do samostojnega starševskega dopusta za vsakega otroka.

66      Vendar merilo za primerjavo, ki ga je uporabila Komisija, kaže na to, kako težko je opredeliti skupino oseb, s katerimi je mogoče primerjati starše dvojčkov. To merilo namreč sloni na okoliščini, ki jo je težko količinsko ovrednotiti, in sicer na „majhni starostni razliki“.

67      Dalje, čeprav ni mogoče zanikati, da naloga, ki jo predstavlja vzgoja dvojčkov, vključuje več napora in je zato ni mogoče primerjati z varstvom enega otroka, niti ni mogoče spregledati, da sočasno odraščanje in razvoj dvojčkov deluje kot sinergija in da zato naloga, ki jo pomeni vzgoja dvojčkov, ni nujno primerljiva z nalogo, ki zahteva vzgojo dveh otrok različnih starosti.

68      V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da so starši dvojčkov v posebnem položaju, ki ga mora ob sprejemanju ukrepov za prenos Direktive 96/34 najprej upoštevati nacionalni zakonodajalec.

69      V teh okoliščinah je treba še enkrat poudariti, da okvirni sporazum, kot je opozorjeno v njegovih klavzulah 1, točka 1, in 2, točka 1, postavlja le minimalne zahteve. V diskrecijski pravici držav članic je poleg svobodne določitve trajanja starševskega dopusta ob upoštevanju le minimalnega praga treh mesecev tudi določitev pogojev za dostop in podrobnih pravil glede tega dopusta. V klavzuli 2, točka 3, okvirnega sporazuma se v zvezi s tem sklicuje na zakon in/ali kolektivne pogodbe v državi članici in ta sklic je na podlagi točke 9 splošnih ugotovitev okvirnega sporazuma utemeljen s tem, da je upoštevana situacija v vsaki državi članici.

70      Države članice lahko tako ob upoštevanju minimalnega praga treh mesecev, ki ga za trajanje starševskega dopusta nalaga okvirni sporazum, opredelijo podrobna časovna pravila, v skladu s katerimi je mogoče uveljavljati ta dopust. To polje proste presoje vključuje med drugim, da lahko države članice pri odločitvi, da bo starševski dopust daljši od minimalnega dopusta iz okvirnega sporazuma, določijo posebna pravila ob zaporednem rojstvu otrok.

71      Zakonodajalec ima torej široko polje proste presoje pri opredelitvi ureditve starševskega dopusta, ki se uporablja za starše dvojčkov in tem staršem omogoča, da so deležni obravnavanja, s katerim so skrbno upoštevane njihove posebne potrebe.

72      V tem pogledu je treba na splošno poudariti, da se je mogoče s trajanjem, ki je znatno daljše od minimalnega trajanja, določenega v okvirnem sporazumu, in z nekaj prilagodljivosti, ki staršem omogoča, da ta dopust uveljavljajo glede na starost otroka, bolje odzvati na dodatne obremenitve, povezane z vzgojo dvojčkov. Ravno tako so podrobna pravila za uporabo, ki v skladu s točko 6 splošnih ugotovitev okvirnega sporazuma pretežno spadajo med prožne načine organiziranja dela, taka, da je z njimi lažje usklajevati zahteve poklicnega življenja in posebne obveznosti, ki jih vključuje vzgoja dvojčkov.

73      Vendar je tudi mogoče predvideti in sprejeti druge ukrepe, s katerimi se lahko zadovoljijo posebne potrebe staršev dvojčkov, kakršna je materialna pomoč, na primer v obliki pravice do dostopa k sistemu otroškega varstva, ali finančna pomoč, na primer v obliki posebnih storitev, ki omogočajo svobodno izbiro načina varstva.

74      Nacionalno sodišče, ki je edino pristojno za presojo dejanskega stanja spora, ki mu je predložen, mora preveriti, ali celotna nacionalna ureditev ponuja zadostne možnosti, da so v tem primeru zadovoljene posebne potrebe staršev dvojčkov v njihovem poklicnem in družinskem življenju.

75      Glede na zgornje preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da klavzule 2, točka 1, okvirnega sporazuma ni treba razlagati tako, da z rojstvom dvojčkov nastane pravica do toliko starševskih dopustov, kolikor je rojenih otrok. Vendar ta klavzula ob upoštevanju načela enakega obravnavanja nacionalnemu zakonodajalcu nalaga vzpostavitev ureditve starševskega dopusta, v okviru katere je glede na obstoječo situacijo v zadevni državi članici staršem dvojčkov zagotovljeno obravnavanje, s katerim so skrbno upoštevane njihove posebne potrebe. Nacionalno sodišče mora preveriti, ali nacionalna ureditev izpolnjuje to zahtevo, in navedeno nacionalno ureditev razlagati, če je to potrebno, kolikor je mogoče v skladu s pravom Unije.

 Stroški

76      Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

1.      Klavzule 2, točka 1, okvirnega sporazuma o starševskem dopustu, ki je bil sklenjen 14. decembra 1995 in je priložen k Direktivi Sveta 96/34/ES z dne 3. junija 1996 o okvirnem sporazumu o starševskem dopustu, sklenjenem med UNICE, CEEP in ETUC, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 97/75/ES z dne 15. decembra 1997, ni mogoče razlagati tako, da podeljuje otroku individualno pravico do starševskega dopusta.

2.      Klavzule 2, točka 1, okvirnega sporazuma ni treba razlagati tako, da z rojstvom dvojčkov nastane pravica do toliko starševskih dopustov, kolikor je rojenih otrok. Vendar ta klavzula ob upoštevanju načela enakega obravnavanja nacionalnemu zakonodajalcu nalaga vzpostavitev ureditve starševskega dopusta, v okviru katere je glede na obstoječo situacijo v zadevni državi članici staršem dvojčkov zagotovljeno obravnavanje, s katerim so skrbno upoštevane njihove posebne potrebe. Nacionalno sodišče mora preveriti, ali nacionalna ureditev izpolnjuje to zahtevo, in navedeno nacionalno ureditev razlagati, če je to potrebno, kolikor je mogoče v skladu s pravom Unije.

Podpisi

---

* Jezik postopka: grščina.