Sklep Sodišča (osmi senat) z dne 9. marca 2010 – Buzzi Unicem in drugi proti Ministero dello Sviluppo economico in drugim ter Dow Italia Divisione Commerciale proti Ministero Ambiente e Tutela del Territorio e del Mare in drugim

(Združeni zadevi C-478/08 in C-479/08)

„Člen 104(3), prvi pododstavek, Poslovnika – Načelo ‚plača povzročitelj obremenitve‘ – Direktiva 2004/35/ES – Okoljska odgovornost – Uporaba ratione temporis – Onesnaženje, ki je nastalo pred datumom, določenim za prenos navedene direktive, in se nadaljuje po tem datumu – Nacionalna zakonodaja, ki nalaga stroške sanacije škode, povezane s tem onesnaženjem, več podjetjem – Zahteva glede namena ali malomarnosti – Zahteva glede vzročne zveze – Sanacijski ukrepi – Obveznost posvetovanja z zadevnimi podjetji – Priloga II k navedeni direktivi“

1.                     Okolje – Preprečevanje in sanacija okoljske škode – Okoljska odgovornost –Direktiva 2004/35 – Načelo „plača povzročitelj obremenitve“ (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/35, členi 3(1), 4(5), 9 in 11(2)) (Glej točko 48 in točko 1 izreka.)

2.                     Okolje – Preprečevanje in sanacija okoljske škode – Okoljska odgovornost –Direktiva 2004/35 – Sanacijski ukrepi (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/35, člena 7 in 11(4) ter Priloga II, točka 1.3.1) (Glej točko 57 in točko 2 izreka.)

Predmet

Izrek

–        če pogoji za uporabo ratione temporis in/ali ratione materiae Direktive 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode niso izpolnjeni, se torej uporablja nacionalno pravo ob upoštevanju pravil Pogodbe in brez poseganja v druge akte sekundarnega prava;

–        Direktiva 2004/35 ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki pristojnemu organu, ki deluje v okviru te direktive, omogoča, da domneva obstoj vzročne zveze med izvajalci in ugotovljenim onesnaženjem tudi pri razpršenem onesnaževanju, ker so njihove naprave blizu območja onesnaženja. Vendar mora ta organ, da bi lahko domneval tako vzročno zvezo, v skladu z načelom „plača povzročitelj obremenitve“ imeti na voljo verjetne dokaze, ki bi lahko podprli njegovo domnevo, kot sta na primer dejstvo, da so naprave izvajalca v bližini ugotovljenega onesnaženja, in povezava med ugotovljenimi onesnaževali in sestavinami, ki jih ta izvajalec uporablja pri svojih dejavnostih;

–        je treba člene 3(1), 4(5) in 11(2) Direktive 2004/35 razlagati tako, da pristojni organ, če odloči, da bo naložil ukrepe sanacije okoljske škode izvajalcem, katerih dejavnosti spadajo pod Prilogo III k tej direktivi, ni zavezan ugotoviti krivde, malomarnosti ali namena izvajalcev, katerih dejavnosti se štejejo za odgovorne za okoljsko škodo. Nasprotno, ta organ mora, prvič, predhodno raziskati izvor ugotovljenega onesnaženja, pri čemer ima diskrecijsko pravico glede postopkov, uporabljenih sredstev in trajanja takega raziskovanja. Drugič, ta organ mora v skladu z nacionalnimi dokaznimi pravili ugotoviti vzročno zvezo med dejavnostmi izvajalcev, na katere se nanašajo sanacijski ukrepi, in tem onesnaženjem;

–        mora pristojni organ, če imajo izvajalci obveznost povrnitve škode samo zaradi svojega prispevka k onesnaženju ali nevarnosti onesnaženja, brez poseganja v člen 9 Direktive 2004/35 načeloma ugotoviti višino prispevka vsakega od izvajalcev k onesnaženju, ki ga želi odpraviti, in pri izračunu stroškov sanacijskih ukrepov, naloženih navedenim izvajalcem, upoštevati prispevek vsakega od njih.

–        je pristojni organ pooblaščen, da bistveno spremeni ukrepe sanacije okoljske škode, ki so bili v sodelovanju z zadevnimi izvajalci določeni v kontradiktornem postopku in ki so že bili izvedeni ali so se že začeli izvajati. Vendar da bi ta organ sprejel tako odločbo:

–        mora izvajalcem, ki so jim taki ukrepi naloženi, dati možnost izjave, razen kadar je zaradi nujnosti okoljskega položaja potrebno takojšnje ukrepanje pristojnega organa;

–        mora tudi povabiti zlasti osebe z zemljišč, na katerih je treba opraviti sanacijske ukrepe, da predložijo pripombe, ki jih bo upošteval;

–        mora upoštevati načela iz točke 1.3.1 Priloge II k Direktivi 2004/35 in v odločbi navesti razloge za svojo izbiro in, če je treba, razloge, ki utemeljujejo, zakaj podroben preizkus v zvezi z navedenimi načeli ni bil opravljen oziroma ga ni bilo mogoče opraviti, na primer zaradi nujnosti okoljskega položaja;

–        v okoliščinah, kakršne so v postopkih v glavni stvari, Direktiva 2004/35 ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki pristojnemu organu dopušča, da določi, da je pravica izvajalcev – ki jih zadevajo ukrepi sanacije okolja – do uporabe svojih zemljišč odvisna od tega, ali opravijo dela, ki jih ti ukrepi zahtevajo, tudi če ti ukrepi ne zadevajo navedenih zemljišč, ker so že bila predmet prejšnjih sanacijskih ukrepov oziroma niso bila nikoli onesnažena. Vendar mora biti tak ukrep utemeljen s ciljem preprečitve poslabšanja okoljskega položaja tam, kjer se navedeni ukrepi izvajajo, ali ob uporabi previdnostnega načela s ciljem preprečitve nastanka ali ponovnega nastanka druge okoljske škode na navedenih zemljiščih izvajalcev, ki mejijo na celotno morsko obalo, ki je predmet navedenih sanacijskih ukrepov.