1.

High Court of Justice, Queen’s Bench Division (Administrative Court), (Združeno kraljestvo) je s sklepom z dne 24. julija 2007 ( 2 ) Sodišču predložilo več vprašanj za predhodno odločanje glede razlage Direktive Sveta 2000/78/ES z dne o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu ( 3 ). High Court želi z vprašanji izvedeti, ali ta direktiva nasprotuje nacionalni zakonodaji, katere namen je prenos določb te direktive o diskriminaciji zaradi starosti, ki dovoljujejo delodajalcem pod določenimi pogoji prisilno upokojiti delavce, stare 65 let in več.

2.

To vprašanje je bilo predloženo v sporu med Incorporated Trustees of the National Council on Ageing (v nadaljevanju: Age Concern England) in Secretary of State for Business, Enterprise and Regulatory Reform, v kateri Age Concern England izpodbija zakonitost te zakonodaje.

3.

V obravnavani zadevi, ki bo v skladu s sodbami v zadevah Mangold ( 4 ), Lindorfer ( 5 ), Palacios de la Villa ( 6 ) in Bartsch ( 7 ) prispevala k nastajajoči sodni praksi o diskriminaciji zaradi starosti, se Sodišču predlaga, naj pojasni obveznosti držav članic o prepovedi diskriminacije zaradi starosti, določene v členu 2 Direktive 2000/78, zlasti stopnjo specifičnosti, s katero je treba to prepoved prenesti v nacionalno pravo.

4.

Direktiva 2000/78 je bila sprejeta na podlagi člena 13 ES. V uvodnih izjavah 1, 14 in 25 te direktive je navedeno:

[…]

[…]

[…]“

5.

Člen 1 Direktive 2000/78 določa, da je namen te direktive:

„[…] opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu, zato da bi v državah članicah uresničevali načelo enakega obravnavanja.“

6.

Člen 2, ki opredeljuje koncept diskriminacije, določa:

„1.   V tej direktivi ‚načelo enakega obravnavanja‘ pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1.

2.   V smislu odstavka 1:

[…]“

7.

Člen 6 določa upravičenost različnega obravnavanja zaradi starosti:

„1.   Ne glede na člen 2(2) lahko države članice predvidijo, da različno obravnavanje zaradi starosti ne predstavlja diskriminacije, če ga v kontekstu nacionalnega prava objektivno in razumno utemeljujejo z legitimnim ciljem, vključno z legitimnimi cilji zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, in če so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni.

Tako različno obravnavanje je lahko med drugim:

2.   Ne glede na člen 2(2) lahko države članice predvidijo, da določitev starosti za upokojitev ali pridobitev pravice do starostne ali invalidske pokojnine za potrebe panožnih programov socialne varnosti, vključno z določitvijo različnih starosti za zaposlene oziroma skupine ali kategorije zaposlenih v teh programih in z uporabo merila starosti pri izračunu rizičnosti v kontekstu teh programov, ne predstavlja diskriminacije zaradi starosti, pod pogojem, da ni rezultat diskriminacije zaradi spola.“

8.

Iz predložitvene odločbe izhaja, da v Združenem kraljestvu pred 1. oktobrom 2006 ni bilo zakonodajnih določb, ki bi preprečevale diskriminacijo zaradi starosti v zvezi s sprejemom v službo in z zaposlovanjem. Delodajalci so lahko odpustili zaposlene, ko so ti dosegli običajno upokojitveno starost, ki jo uporablja delodajalec, ali, če takšna običajna upokojitvena starost ni bila določena, starost 65 let. Člena 109 in 156 zakona o pravicah delavcev iz leta 1996 (Employment Rights Act) (v nadaljevanju: zakon iz leta 1996) sta določala, da zaposleni v takšnih okoliščinah niso mogli zahtevati nobene odpravnine.

9.

Združeno kraljestvo je 3. aprila 2006 preneslo Direktivo 2000/78 s sprejetjem uredbe o (starostni) enakosti pri zaposlovanju iz leta 2006 (Employment Equality (Age) Regulations), SI 1031/2006 (v nadaljevanju: uredba).

10.

Člen 3 uredbe določa pojma neposredne in posredne starostne diskriminacije za namene nacionalnega prava. Ta člen določa:

„(1)   Za namene te uredbe oseba (v nadaljevanju: oseba A) diskriminira drugo osebo (v nadaljevanju: oseba B), če:

11.

Izjema iz člena 30 uredbe določa:

„(1)   Ta člen se uporablja za zaposlene v smislu člena 230(1) zakona iz leta 1996, za osebe v službi Krone, zadevne člane osebja House of Commons in zadevne člane osebja House of Lords.

(2)   Posledica nobene določbe iz dela 1 in 2 ne bo nezakonitost odpustitve osebe, za katero se ta člen uporablja, ko je stara 65 let ali več, če je razlog za odpustitev upokojitev.

(3)   Za namene tega člena se v skladu s členi od 98ZA do 98ZF zakona iz leta 1996 določi, ali je razlog za odpustitev upokojitev.“

12.

Po mnenju predložitvenega sodišča je učinek člena 30 uredbe, da zaposleni, star 65 let ali več, v skladu z nacionalnim pravom ne more zatrjevati, da je bila njegova ali njena odpustitev dejanje nezakonite diskriminacije zaradi starosti, če „je razlog za odpustitev upokojitev“.

13.

Ugotovitev, ali je razlog za odpustitev upokojitev, je odvisna od uporabe meril iz priloge 8 k uredbi. Ta merila se spreminjajo glede na to, ali je zaposleni star 65 let ali več, ali ima delodajalec običajno upokojitveno starost in ali je delodajalec upošteval postopek iz priloge 6 uredbe.

14.

Tako mora v skladu s prilogo 6 delodajalec, ki namerava trditi, da „je razlog za odpustitev upokojitev“, da bi se skliceval na člen 30 uredbe, zaposlenega od šest mesecev do enega leta vnaprej obvestiti o nameravanem dnevu odpustitve in o njegovi pravici, da vloži zahtevo, da se ga ne odpusti zaradi upokojitve. Zaposleni ima nato pravico, da formalno zahteva, da se ga ne odpusti zaradi upokojitve, kar mora delodajalec obravnavati v skladu s postopki, določenimi v prilogi 6. Delodajalec kljub temu ni dolžan ugoditi tej zahtevi.

15.

Člen 7(4) uredbe dopolnjuje člen 30 uredbe, s tem da delodajalcem dovoli, da pri zaposlovanju diskriminirajo ljudi, stare 65 let ali več, zaradi starosti, če bi se člen 30 uredbe lahko uporabljal za osebe, če bi bile sprejete v službo. Člen 7 določa:

„1.   Delodajalec v zvezi z zaposlovanjem pri podjetju v Veliki Britaniji ne sme diskriminirati osebe:

[…]

4.   Brez poseganja v uporabo odstavka (5) se odstavka (l)(a) in (c) ne uporablja za osebo:

5.   Odstavek (4) se uporablja samo za osebo, za katero bi se lahko, če bi jo delodajalec sprejel v službo, uporabil člen 30 uredbe (izjema za upokojitev).

[…]

8.   V odstavku (4) je ‚običajna upokojitvena starost‘ starost 65 let ali več, ki izpolnjuje zahteve člena 98ZH zakona iz leta 1996.“

16.

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari, Incorporated Trustees of the National Council on Ageing (v nadaljevanju: Age Concern England), je dobrodelna ustanova, katere cilj je spodbujati blaginjo starejših ljudi. Age Concern England s tožbo zahteva ugotovitev, da so deli členov 3, 30 in 7 uredbe nični zaradi neustreznega prenosa Direktive 2000/78.

17.

Trdi zlasti, da za člena 30 in 7(4) ter (5) uredbe veljata Direktiva 2000/78 in prepoved nezakonite diskriminacije zaradi starosti, kot jo ta določa, in da člen 6(1) te direktive ne dovoljuje državam članicam, da uvedejo splošne razloge upravičenosti za neposredno diskriminacijo zaradi starosti, kot to določa člen 3 uredbe. Dovoljuje jim samo, da sprejmejo posebne predpise, ki naštevajo tista dejanja manj ugodnega obravnavanja zaradi starosti, ki jih lahko upraviči tisti, ki diskriminira, če so sorazmerna z izpolnjevanjem zakonitega cilja. Dalje Age Concern England trdi, da je preizkus objektivne upravičenosti iz člena 6 Direktive 2000/78 bistveno drugačen od tistega, navedenega v členu 2(2)(b) te direktive, in da v tej zadevi ni bil izpolnjen standard za objektivno upravičenost.

18.

Organi Združenega kraljestva ugovarjajo tem stališčem in trdijo, da Direktiva 2000/78 ne velja za izpodbijane določbe uredbe in da v vsakem primeru izpolnjujejo člen 6 te direktive.

19.

V teh okoliščinah je High Court prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„Glede […] Direktive 2000/78 […]:

20.

Medtem ko je lahko sodba v postopku v glavni stvari, kot je poudaril Age Concern England v stališčih, izrednega pomena za pokojninski sistem, ki je vzpostavljen v Združenem kraljestvu in lahko vpliva na številne zadeve, ki se nanašajo na obvezno upokojitev, ki potekajo pred nacionalnimi sodišči v Združenem kraljestvu, je področje tega predloga za sprejetje predhodne odločbe pravzaprav precej omejeno.

21.

Natančneje, High Court of Justice se je v predložitveni odločbi namenoma vzdržalo predlagati Sodišču, naj odloči o tem, ali je z Direktivo 2000/78 združljiva nacionalna ureditev, kakršna je obravnavana v postopku v glavni stvari, ki delodajalcem dovoljuje, da zaradi upokojitve odpustijo zaposlene, stare 65 let ali več. Predložitveno sodišče skladno s tem ni predložilo Sodišču nobenih bistvenih podatkov, ki bi omogočali Sodišču, da presodi, ali so takšna pravila upravičena na podlagi člena 6(1) Direktive; poleg tega stranki v tem postopku nista podrobneje razpravljali o možnih ciljih zadevnih nacionalnih pravil ali o sorazmernosti teh ukrepov.

22.

High Court je, kot vlada Združenega kraljestva in Komisija pravilno ugotavljata, Sodišču predložilo zelo natančna vprašanja, katerih namen je omogočiti predložitvenemu sodišču, da odgovori na določena vprašanja, ki jih je zastavil prav Age Concern England, in da samo presodi, ali je uredba skladna z Direktivo 2000/78.

23.

Predložitveno sodišče tako pravzaprav z vprašanji (i), (ii) in (iii), za katera menim, da jih je primerno preučiti skupaj, sprašuje, ali za takšno zakonodajo velja ta direktiva. Na to vprašanje se lahko hitro odgovori ob upoštevanju sodbe Sodišča v zadevi Palacios de la Villa ( 8 ).

24.

Preostali vprašanji sta tesno povezani, ker se nanašata na razlago člena 6(1) Direktive in na združljivost zakonodaje, kakršna je obravnavana v tej zadevi, s tem členom. Natančneje, predložitveno sodišče želi najprej izvedeti, ali člen 6(1) Direktive 2000/78 zahteva od držav članic, da podrobneje opredelijo vrste različnega obravnavanja, ki je lahko upravičeno na podlagi člena 6. Drugič, sprašuje o preizkusu upravičenosti neposredne diskriminacije zaradi starosti.

25.

Vendar je treba opozoriti, da Sodišče, ki je pozvano, da nacionalnemu sodišču poda koristne odgovore, lahko določi smernice, ki nacionalnemu sodišču omogočijo odločitev, če mu to dopuščajo dokumenti v spisu ter pisne in ustne navedbe, ki so bile Sodišču predložene oziroma podane ( 9 ).

26.

Z vprašanji (i), (ii) in (iii) želi predložitveno sodišče izvedeti, ali Direktiva 2000/78 velja za nacionalna pravila o upokojitvenih starostih, kot je uredba, ki dovoljujejo odpustitev zaradi upokojitve osebe, stare 65 let in več.

27.

V obravnavani zadevi so pisna stališča predložili Age Concern England, vlada Združenega kraljestva, italijanska vlada in Komisija. Razen italijanske vlade so bile navedene stranke zastopane tudi na obravnavi 2. julija 2008.

28.

Vse stranke se v bistvu strinjajo, da iz sodbe v zadevi Palacios de la Villa ( 10 ) jasno izhaja, da za nacionalna pravila o upokojitvenih starostih, kot je uredba, velja Direktiva 2000/78. Vendar italijanska vlada dodaja, da je treba vprašanje (iii), če se razume, da se nanaša na razlago določbe nacionalnega prava, razglasiti za nedopustno.

29.

Namen Direktive 2000/78 je ustvariti splošni okvir za zagotovitev enakega obravnavanja „pri zaposlovanju in delu“ vsem osebam, tako da se jim zagotavlja učinkovito varstvo pred diskriminacijo iz katerega od razlogov iz člena 1, ki vključuje starost ( 11 ).

30.

Materialna veljavnost Direktive 2000/78 je natančno določena v členu 3. Zlasti v skladu s členom 3(1)(c) Direktive se uporablja, v mejah pristojnosti, ki so prenesene na Skupnost, „za vse osebe […], kar zadeva zaposlitev in delovne razmere, vključno z odpustitvijo in plačilom“.

31.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba glede na uvodno izjavo 14 Direktive 2000/78 pri razlagi te direktive upoštevati, da direktiva ne vpliva na nacionalne določbe, ki določajo upokojitveno starost.

32.

Vendar je Sodišče v sodbi v zadevi Palacios de la Villa to uvodno izjavo razlagalo ozko, s tem da je razsodilo, da „le navaja, da ta direktiva ne vpliva na pristojnost države članice, da določi upokojitveno starost, in nikakor ne nasprotuje uporabi te direktive za nacionalne ukrepe glede pogojev za prenehanje pogodb o zaposlitvi, ko je bila dopolnjena tako določena upokojitvena starost“ ( 12 ).

33.

Na podlagi teh premis je Sodišče v sodbi v zadevi Palacios de la Villa ugotovilo, da je ureditev v postopku v tej zadevi, v skladu s katero je bilo samodejno prenehanje delovnega razmerja med delodajalcem in delavcem, ker je delavec dopolnil starost 65 let, veljavno, vplivala na trajanje delovnega razmerja med strankama in splošneje na izvajanje poklicne dejavnosti zadevnega delavca, s tem da je preprečila njegovo udeležbo v poklicnem življenju v prihodnosti, in da je bilo zato treba tako ureditev obravnavati, kot da vzpostavlja pravila, ki se nanašajo na „zaposlitev in delovne razmere, vključno z odpustitvijo in s plačilom“ v smislu člena 3(1)(c) Direktive 2000/78 ( 13 ).

34.

Enaka utemeljitev očitno velja za ureditev, kakršna je obravnavana v predloženi zadevi, ki delodajalcem dovoljuje, da zaradi upokojitve odpustijo zaposlene, stare 65 let in več, če je razlog za odpustitev upokojitev.

35.

Na vprašanja od (i) do (iii) je treba zato odgovoriti, da Direktiva 2000/78 velja za nacionalna pravila, kakršna so obravnavana v postopku v glavni stvari, ki delodajalcem dovoljujejo, da zaradi upokojitve odpustijo zaposlene, stare 65 let ali več.

36.

Predložitveno sodišče želi z vprašanjem (iv), s katerim ima očitno v mislih opredelitev diskriminacije zaradi starosti za namene nacionalnega prava, navedene v členu 3 uredbe, izvedeti, ali člen 6(1) Direktive 2000/78 dovoljuje splošno upravičenost različnega obravnavanja zaradi starosti, kakršno določa člen 3 uredbe, oziroma ali zahteva od držav članic, da se vrste različnega obravnavanja, ki so lahko tako upravičene, določijo s seznamom ali z drugim ukrepom, ki je po obliki in vsebini podoben členu 6(1) Direktive.

37.

V skladu s stališči Age Concern England obstajajo trije problemi, povezani s členom 3 uredbe. Ta člen ne razlikuje med upravičenostjo iz člena 6 in upravičenostjo iz člena 2(2)(b) Direktive 2000/78, ne razloži kakšno različno obravnavanje zaradi starosti bi lahko bilo upravičeno in ne določa, kateri cilji lahko upravičujejo tako različno obravnavanje.

38.

Podrobneje, glede vprašanja (iv) Age Concern England navaja, da je prepoved diskriminacije zaradi starosti, ki je določena v Direktivi 2000/78, poseben vidik temeljne pravice enakega obravnavanja in da morajo vse izjeme od tega načela biti jasno upravičene. Poleg tega je lahko neposredna diskriminacija, ki je drugače lahko kršitev načela enakega obravnavanja, upravičena samo v najbolj izjemnih primerih.

39.

Age Concern England trdi, da je člen 6(1) Direktive 2000/78 treba razlagati strogo, da se omejijo okoliščine, v katerih je upravičenost dovoljena. Meni, da je zakonodajalec Skupnosti z uporabo preglednega seznama objektivnih in razumnih upravičenosti v točkah od (a) do (c) drugega pododstavka člena 6(1) Direktive nameraval državam članicam naložiti obveznost, da v svojih izvedbenih instrumentih določijo poseben seznam različnega obravnavanja, ki je lahko upravičeno s sklicevanjem na zakoniti cilj. To mnenje je podkrepljeno z uvodno izjavo 25 Direktive 2000/78. Nasprotno ta direktiva ne dovoljuje državi članici, da sprejme ureditev, ki določa, da vsako (nedoločeno) različno obravnavanje zaradi starosti ne bo diskriminacija, če je ugotovljeno, da je sorazmerno sredstvo za izpolnjevanje zakonitega cilja.

40.

Združeno kraljestvo na splošno ugotavlja, da Age Concern England skuša neprimerno razširiti obseg predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki je omejena z izrecnimi vprašanji, ki jih je High Court predložilo Sodišču. Poudarja, da natančen sistem upokojitve v Združenem kraljestvu in vprašanje, ali je ta sistem sorazmeren in upravičen, ki vključuje številne in zapletene vidike, nista predmet tega postopka. Prav tako ugovarja, da je dostop do sodišč onemogočen, kot se zdi, da meni Age Concern England. Ta obtožba temelji na zmedi med dolžnostjo iz člena 9 Direktive 2000/78, da se zagotovi, da so na voljo sodni postopki za izpolnitev obveznosti iz Direktive, in pravico držav članic iz člena 6(1) Direktive, da določenih razlik, ki temeljijo na starosti, ne štejejo za nezakonito diskriminacijo.

41.

Vlada Združenega kraljestva glede vprašanja (iv) ugovarja razlagi, ki jo je predlagal Age Concern England, in zatrjuje, da člen 6(1) Direktive 2000/78 ne zahteva od držav članic, da določijo s seznamom ali drugim ukrepom, ki je po obliki in vsebini podoben seznamu iz člena 6(1), vrste različnega obravnavanja, ki se jih lahko upraviči, kot da so sorazmerna sredstva za izpolnitev zakonitega cilja v smislu te določbe. V podporo temu mnenju se sklicuje na besedilo člena 6(1) in uvodno izjavo 25 Direktive, sodbo Sodišča v zadevi Palacios de la Villa, ( 14 ) priprave na sprejem Direktive in diskrecijsko pravico držav članic, ki jo uživajo pri izvajanju Direktiv v skladu s členom 249 ES. Zakonodajalec Skupnosti se je pri pripravi člena 6(1) Direktive dobro zavedal, da bi bilo nerealno vnaprej določiti položaje, v katerih je različno obravnavanje zaradi starosti upravičeno. Še bolj neprimerno bi bilo od držav članic zahtevati, da pripravijo takšen seznam.

42.

Italijanska vlada prav tako meni, da pri odstopanju, ki je bilo odobreno državam članicam pri prenosu Direktiv, različnega obravnavanja, ki je lahko upravičeno, ni treba določati s pomočjo posebnega seznama.

43.

Komisija navaja, da mora biti vsaka kršitev načela prepovedi diskriminacije zaradi starosti, ki je temeljno načelo prava Skupnosti, upravičena s ciljem javnega interesa ali socialne politike. Meni, da člen 6(1), če se razlaga ob upoštevanju uvodne izjave 25 Direktive 2000/78, določa omejeno izjemo od tega temeljnega načela, ki je upravičena z navajanjem določenih preudarkov socialne politike, ki prevladujejo v določeni državi članici. Člen 6(1) tako pomeni, da je treba sprejeti posebne nacionalne ukrepe, ki odražajo določen sklop položajev in ciljev. Člen 30 uredbe, ki določa, da je odpustitev osebe, stare 65 let ali več, nezakonita, „če je razlog za odpustitev upokojitev“, je primer takšnega ukrepa. Delodajalec tako nacionalno politiko uporabi za določen položaj, vendar o izbiri te politike odloča država in ne delodajalec.

44.

Ker se to vprašanje bolj ukvarja z izdajo „zakonodajnih tehnik“ pri prenosu člena 6(1) Direktive 2000/78 kot z njegovim materialnim področjem, se zdi primerno uvodoma opozoriti na nekatera osnovna načela, ki se nanašajo na obseg obveznosti držav članic, da prenesejo direktivo.

45.

Po eni strani iz samega besedila člena 249 ES izhaja, da ker so direktive zavezujoče glede cilja, ki ga je treba izpolniti, države članice načeloma svobodno izberejo način in sredstva za izvedbo direktive. Glede na sodno prakso Sodišča stopnja prilagodljivosti, ki je tako prepuščena državam članicam pri izvajanju direktiv, prav tako pomeni, da prenos direktive v notranje pravo ne zahteva nujno zakonodajnega postopka v vsaki državi članici. Sodišče je že večkrat razsodilo, da se ne zahteva vedno formalni prenos določb direktive v posebno izrecno zakonsko določbo, ker lahko za izvajanje direktive glede na njeno vsebino zadošča že splošni pravni okvir ( 15 ).

46.

Na drugi strani je jasno, da medtem ko države članice ohranijo široko prosto presojo glede izbire metod, morajo v vsakem primeru sprejeti vse ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev polnega učinka direktive v skladu z njenim zastavljenim ciljem ( 16 ).

47.

Države članice morajo za zagotovitev popolne uporabe prava Skupnosti najprej uskladiti svoje pravo s pravom Skupnosti in seveda ne smejo sprejeti nove ureditve, ki bi lahko ogrozila polno učinkovitost določene direktive. Vendar je poleg tega morda treba, zlasti če je cilj upoštevnih določb direktive ustvariti pravice za posameznike, sprejeti pravna pravila, da se ustvari tako določno, jasno in pregledno stanje, da bo lahko posameznik v celoti razumel svoje pravice in se nanje skliceval pred nacionalnimi sodišči ( 17 ).

48.

V zvezi s tem je namen Direktive 2000/78 glede na člen 1 v povezavi s členom 3(1)(c), da ponudi vsem osebam, bodisi v javnem bodisi v zasebnem sektorju, vključno z javnimi telesi, glede zaposlitve in delovnih pogojev učinkovito varstvo pred diskriminacijo iz katerega od razlogov iz člena 1, ki vključuje starost ( 18 ).

49.

Z Direktivo se posameznikom želi zagotoviti učinkovito varstvo, zlasti v (horizontalnih) odnosih z drugimi posamezniki na področjih, kot je zaposlitev, pred diskriminacijo, med drugim, zaradi starosti. Iz členov 9 in 10 Direktive in uvodnih izjav 29 in 31 Direktive je jasno, da se državam članicam nalaga, da za to ustvarijo zadostna sredstva ustreznega pravnega varstva in da zagotovijo, da se, kadar gre za očitno diskriminacijo, dokazno breme prenese z osebe, ki trdi, da je žrtev, na toženo stranko.

50.

Ob upoštevanju materialnega varstva, ki naj bi ga Direktiva 2000/78 prinesla posameznikom zoper oblike diskriminacije, ki jih prepoveduje, popolno izvajanje Direktive, verjetno ne bi bilo doseženo le z zagotovitvijo, da je nacionalna ureditev, za katero velja Direktiva, dejansko v skladu z zahtevami enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu, ki izhajajo iz Direktive.

51.

Menim, da morajo države članice glede dela in zaposlovanja, da bi se omogočilo posameznikom, da na področju uporabe Direktive 2000/78 učinkovito izvajajo pravico do enakega obravnavanja, in predvsem da ne prenašajo prepovedane diskriminacije zaradi starosti, v nacionalnem pravu sprejeti tudi pravila, s katerimi je izrecno in dovolj jasno prepovedana diskriminacija zaradi starosti, kot je določeno zlasti v členu 1 v povezavi s členoma 2 in 6(1) Direktive 2000/78. Zdi se mi, da člen 3 uredbe načeloma pomeni takšno ureditev, s tem da za namene nacionalnega prava opredeljuje diskriminacijo zaradi starosti.

52.

Vendar v nasprotju s tem, kar se zdi, da predlaga Age Concern England, menim, da prenos Direktive 2000/78 in zlasti člena 6(1) te direktive v nacionalno pravo ni premalo natančen ali premalo izrecen le zato, ker zadevna nacionalna ureditev ne določa izrecno posebnih vrst različnega obravnavanja, ki so lahko upravičene na podlagi člena 6(1).

53.

Kot je poudarila vlada Združenega kraljestva, drugi pododstavek člena 6(1) Direktive samo našteva več primerov različnega obravnavanja, zato da predstavi vrste različnega obravnavanja, na katere se nanaša prvi pododstavek člena 6(1), to je tiste, za katere se lahko šteje, da so objektivno in razumno upravičene z zakonitim ciljem in zato združljive z zahtevami Direktive ( 19 ).

54.

Iz tega ni mogoče sklepati, da se državam članicam nalaga, da v izvedbenih instrumentih določijo poseben seznam različnega obravnavanja, ki je lahko upravičeno s sklicevanjem na zakoniti cilj. Ob upoštevanju raznovrstnosti položajev, v katerih se lahko pojavi takšno različno obravnavanje, bi bilo verjetno nemogoče vnaprej pripraviti takšen seznam, ne da bi se neprimerno omejilo področje upravičenosti, določeno v prvem pododstavku člena 6(1) Direktive.

55.

Nazadnje je treba upoštevati, da člen 3 uredbe ne določa obsega, v katerem nacionalno pravo prepoveduje starostno diskriminacijo pri zaposlovanju in delu ločeno od drugih, podrobnejših pravil, ki urejajo posebne položaje in vidike, kot je na primer člen 30 uredbe, ki se nanaša na prisilno upokojitev.

56.

Menim, da nacionalna ureditev, kakršna je člen 3 uredbe, ni nezdružljiva s členom 6(1) Direktive 2000/78 samo zato, ker ne vsebuje natančnega seznama dopustnih oblik obravnavanja.

57.

Tako predlagam, da se na vprašanje (iv) odgovori, da člen 6(1) Direktive 2000/78 dovoljuje državam članicam, da sprejmejo zakonodajo, ki določa, da različno obravnavanje zaradi starosti ne pomeni diskriminacije, če je določeno, da je sorazmerno sredstvo za izpolnitev zakonitega cilja v smislu člena 6(1). Vendar ne zahteva od držav članic, da določijo vrste različnega obravnavanja, ki se jih lahko upraviči na podlagi člena 6(1) s seznamom ali z drugim ukrepom, ki je po obliki in vsebini podoben seznamu iz člena 6(1).

58.

Predložitveno sodišče z vprašanjem (v) prosi za nasvet, kako naj ugotovi, ali so členi 7(4), 7(5) in 30 uredbe, v delu, v katerem dovoljujejo delodajalcem, da zaradi upokojitve odpustijo zaposlene, stare 65 let ali več, če je razlog za odpustitev upokojitev, upravičeni na podlagi člena 6(1) Direktive 2000/78. Zato želi izvedeti, ali obstaja kakšna praktična razlika med preizkusoma upravičenosti, ki sta določena v členih 2(2) oziroma 6(1) Direktive.

59.

Age Concern England poudarja da je člen 6 Direktive 2000/78 izjema in da se ga mora zato razlagati ozko. Mnenje podpira s ciljem in besedilom člena 6, uvodno izjavo 25 Direktive 2000/78 in travaux préparatoires.

60.

Ugotavlja, da člen 6(1) omejuje odstopanja od načela prepovedi diskriminacije na ukrepe, ki so upravičeni, ker so „objektivni“ in „razumni“. Navaja, da je uporaba tega dvojnega pogoja v sekundarni zakonodaji Skupnosti edinstvena in je neposredno povezana s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice na področju diskriminacije zaradi spola ali rase. Odkar je v skladu s sodbo v zadevi Mangold ( 20 ) načelo prepovedi diskriminacije zaradi starosti splošno načelo prava Skupnosti, mora za vsako upravičenost neposredne diskriminacije zaradi starosti veljati visoki stopnji preverjanja.

61.

Age Concern England tako zavzema stališče, da se preizkus upravičenosti posredne diskriminacije, določen v členu 2(2) Direktive, jasno razlikuje od tistega, ki je v členu 6(1) Direktive določen glede neposredne diskriminacije.

62.

Age Concern England ugotavlja, da je treba člen 6(1) Direktive 2000/78 razlagati tako, da lahko tožena stranka upraviči manj ugodno obravnavanje zaradi starosti samo, če dokaže, da je različno obravnavanje objektivno in razumno upravičeno. Uporaba teh pojmov kaže, da naj se takšno upravičenost dovoli samo, kadar obstajajo tehtni razlogi in v posebno izjemnih ter omejenih okoliščinah, kakršne so določene v členu 6 Direktive 2000/78, ali v določenih podobnih okoliščinah.

63.

Vlada Združenega kraljestva nasprotno, na podlagi pomena in namena Direktive 2000/78, pripravah na njen sprejem in zadevo Palacios de la Villa ( 21 ) zavzema stališče, da ni praktične razlike med preizkusom upravičenosti, določenim v členu 2(2) Direktive, in preizkusom upravičenosti neposredne diskriminacije zaradi starosti, določenim v členu 6(1) Direktive. Trdi, da Age Concern England daje prevelik pomen uporabi besede „razumno“ v povezavi z besedo „objektivno“. Poudarja, da se člen 6(1) Direktive nanaša tudi na položaje, ki so posredna diskriminacija, na primer minimalni pogoji za delovno dobo ali delovne izkušnje, ki se zahtevajo za dostop do zaposlitev (točka (b) drugega pododstavka člena 6(1) Direktive). Na objektivno in sorazmerno upravičenost se je na splošno mogoče sklicevati, da se ovrže očitek diskriminacije na podlagi prava Skupnosti in Evropske konvencije o človekovih pravicah.

64.

Italijanska vlada zavzema stališče, da sta si področji uporabe člena 2(2) in 6(1) Direktive 2000/78 različni, in sicer da so odstopanja od načela prepovedi diskriminacije zaradi starosti, ki so dovoljena na podlagi člena 6(1), širša od teh, ki jih ureja člen 2 Direktive.

65.

Komisija se strinja z vlado Združenega kraljestva, da razlika med besediloma člena 2(2) in člena 6(1) Direktive 2000/78 ni znatna. Ključno razliko med členoma vidi v vprašanju, kdo mora zagotoviti upravičenost, kakšna je in kako je dokazana. Komisija je na obravnavi razložila, da člen 6(1) Direktive razume kot obliko lex specialis v primerjavi s členom 2(2) Direktive, s tem da zagotavlja edino možno upravičenost neposredne diskriminacije zaradi starosti.

66.

Kot določa člen 6(1), morajo države članice utemeljiti svoje politične odločitve „v kontekstu nacionalnega prava“. Tudi iz sodbe v zadevi Palacios de la Villa ( 22 ) je razvidno, da mora biti cilj posebnega zakonodajnega ukrepa to, da se ga lahko razbere neposredno iz njegovega besedila ali iz njegovega splošnega okvirja, pri čemer se upoštevajo na primer uradni dokumenti. Nasprotno je člen 2(2) Direktive usmerjen na možnost, ali lahko posamičen delodajalec utemelji svojo prakso zaposlovanja.

67.

Komisija ob sklicevanju na pojasnjevalne opombe, ki jih je izdal Department of Trade and Industry (ministrstvo za trgovino in industrijo), ugotavlja, da je družbeno-politični cilj uredbe „načrtovanje delovne sile“ in preprečitev neugodnega vpliva na pokojnine in druga, z delom povezana izplačila, kar sta cilja, ki sodita v skupino zakonitih ciljev iz člena 6(1) Direktive. Komisija se prav tako sklicuje na številne preudarke in merila, ki jih predložitveno sodišče lahko upošteva pri presoji sorazmernosti obravnavanih pravil (to je: ali so primerna in nujna).

68.

V popolnem svetu bi se vsakogar presojalo posamično in glede na njegove dosežke, vsak bi bil obravnavan enako v delu, v katerem je enak, in različno v delu, v katerem je drugačen. V popolnem svetu bi vsakdo dobil, kar mu pripada in pravici bi bilo zadoščeno.

69.

Na žalost take popolne pravice pravo tega sveta ne more doseči. Kot „pravilo“ mora biti pravo splošno; kot tako se lahko približa resničnosti samo skozi abstraktnost in nato ga morajo sodišča, uprave in posamezniki uporabiti v posameznih primerih in tako v idealnem primeru „prevesti“ splošno pravo v posamično pravičnost.

70.

Tako pravo posplošuje in kategorizira; posameznike in posamične situacije obravnava skozi prizmo tipov, kategorij, značilnosti in razredov; razlikuje glede na določena merila ( 23 ). Vendar je pravni red sčasoma nekatere razvrstitve opredelil za nesprejemljive in v nasprotju z vrednotami, na katerih temelji. V skladu s členom 13 ES, člen 1 Direktive 2000/78 navaja vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost kot merilo, na podlagi katerega razlikovanje v pravu načeloma ne sme temeljiti, razen če je ugotovljeno, da je takšno razlikovanje upravičeno.

71.

Razvrstitve ali različno obravnavanje, ki so neposredno ali posredno temeljili na tej podlagi, so načeloma „sumljivi“ in so lahko nezakonita diskriminacija, čeprav iz možnosti upravičenosti, določenih v členu 2 Direktive, izhaja, da to ni nujno. Vse naj bi bilo odvisno – zlasti pri različnem obravnavanju zaradi starosti.

72.

Zakonodajalec Skupnosti je izrecno o starosti v uvodni izjavi 25 Direktive 2000/78 poudaril, da je „[b]istveno […] razlikovanje med upravičeno različnim obravnavanjem, zlasti tistim na podlagi legitimnih ciljev zaposlovalne politike, trga delovne sile in poklicnega usposabljanja, in diskriminacijo, ki mora biti prepovedana“.

73.

Starost je poudarjena tudi med razlogi, navedenimi v členu 1 Direktive, tako da člen 6(1) določa posebno upravičenost za različno obravnavanje zaradi starosti – če taka neenakost ni diskriminacija, ki je prepovedana na podlagi člena 2 – „če ga v kontekstu nacionalnega prava objektivno in razumno upravičujejo z legitimnim ciljem, vključno z legitimnimi cilji zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, in če so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni“.

74.

Bilo je že poudarjeno, da ta izrazito niansiran pristop k različnemu obravnavanju zaradi starosti odseva resnično razliko med starostjo in drugimi razlogi, navedenimi v členu 2 Direktive ( 24 ). Starost po svoji naravi ni „sumljivi razlog“, vsaj ne tako, kot sta na primer rasa ali spol. Razlikovanje zaradi starosti, starostne omejitve in s starostjo povezani ukrepi, ki so načeloma preprosti za upravljanje, jasni in pregledni, so, ravno nasprotno, v pravu ter v socialni in zaposlitveni zakonodaji pogosti. Hkrati pa je starost kot merilo nedoločljiva. Ali različno obravnavanje pomeni diskriminacijo zaradi starosti, ni nujno samo vprašanje, ali neposredno ali posredno temelji na starosti, ampak tudi vprašanje, na kakšno starost se nanaša. Zato je lahko precej težje, kot na primer pri razlikovanju zaradi spola, določiti, kje se končajo upravičena razlikovanja zaradi starosti in začne neupravičena diskriminacija. Nazadnje, v delu, v katerem starostne omejitve, kot je upokojitvena starost, predpisana v uredbi, povzročajo razliko, ki temelji neposredno na starosti, jih je treba samodejno obravnavati kot neposredno diskriminacijo, kot je določena v členu 2 Direktive 2000/78.

75.

S tem, da člen 6(1) določa posebne in dodatne možnosti upravičenosti, upošteva posebne značilnosti in težave diskriminacije zaradi starosti. Očitno je njegov namen omogočiti državam članicam, da ohranijo prakso zaposlovanja na podlagi starosti, in določiti ali ohraniti starostne omejitve, dokler so upravičene z legitimnim ciljem zaposlovalne ali socialne politike. Zato člen 6(1) Direktive 2000/78 prav tako predpisuje upravičenost različnega obravnavanja neposredno zaradi starost, kar je edinstveno med oblikami diskriminacije, ki so prepovedane z Direktivo ( 25 ).

76.

Glede na navedeno in v nasprotju s tem, kar se zdi, da predlaga Age Concern England, so možnosti iz Direktive za utemeljitev različnega obravnavanja zaradi starosti širše kot tiste zaradi drugih razlogov, navedenih v členu 1 Direktive. Vendar se tega ne sme razlagati tako, da se diskriminacijo zaradi starosti postavi na konec dozdevne „hierarhije“ razlogov za diskriminacijo iz Direktive. Nasprotno, gre za izraz bistvenih razlik med temi razlogi in načinom, kako delujejo kot pravno merilo. Ne gre za vprašanje vrednosti ali pomembnosti, ampak za vprašanje, kako ustrezno omejiti področje prepovedi diskriminacije.

77.

Natančneje glede nacionalne ureditve, kakršna je obravnavana v predloženi zadevi, ki delodajalcem dovoljuje, da zaradi upokojitve odpustijo zaposlene, stare 65 let in več, če je razlog za odpustitev upokojitev, je treba tako pravilo razumeti, kot da določa različno obravnavanje neposredno zaradi starosti, ki je lahko neposredna diskriminacija, kot je opisana v členu 2(1) in (2)(a) Direktive 2000/78.

78.

Njegovo možno upravičenost je treba torej presojati samo na podlagi člena 6(1) Direktive 2000/78. V zvezi s tem sodba v zadevi Palacios de la Villa, ki se je tudi nanašala na pravilo, ki določa obvezno upokojitev (čeprav drugačno v določenih pogledih), daje smernice glede nekaterih vidikov, ki so pomembni za obravnavani primer.

79.

Glede preizkusa upravičenosti, ki ga je treba uporabiti na podlagi člena 6(1) Direktive 2000/78, se strinjam s Komisijo in vlado Združenega kraljestva, da se glede stopnje preverjanja, ki se mora uporabiti za nacionalna merila, za katera velja člen 6(1), ne sme dati pomena uporabi izraza „razumno“ poleg izraza „objektivno“. Iz sodne prakse izhaja, da Sodišče pri presoji upravičenost nacionalnih meril na podlagi člena 6(1) Direktive ne uporablja posebnega preizkusa „razumnosti“. Sodišče namreč uporablja skupni izraz „objektivno in razumno“, da označi zakonitost zastavljenega cilja zadevnega nacionalnega merila ( 26 ). Poleg tega Age Concern England ni mogel podrobno obrazložiti pomena „razumno“, ki se razlikuje od „objektivno“, za zahtevano stopnjo preverjanja.

80.

Poleg tega je Sodišče v sodbi v zadevi Palacios de la Villa odločilo, da ni treba, da se zadevno nacionalno merilo, da bi bilo upravičeno na podlagi člena 6(1) Direktive, izrecno sklicuje na zakonite cilje, kakršni so določeni v členu 6(1); zadostuje, da „drugi elementi, vzeti iz splošnega okvira zadevnega ukrepa, omogočijo identifikacijo osnovnega cilja tega ukrepa zaradi sodnega nadzora njegove zakonitosti ter primernosti in ustreznosti vloženih sredstev za izvajanje tega cilja“ ( 27 ).

81.

Ob upoštevanju starega pravnega načela „lex imperat, non docet“ možnost upravičiti določbo res ne sme biti odvisna od njenih izrecno določenih ciljev.

82.

Vendar menim, da takšna možnost domneva tudi, da v vsakem primeru obstaja neke vrste zakonodaja, in s Komisijo se strinjam tudi, da naj bi to izhajalo iz uvodne izjave 25 („posebni predpisi“) in samega besedila člena 6(1) Direktive. Ta se prvotno nanaša na nacionalna merila, ki odražajo izbire socialne in zaposlovalne politike, in ne na posamezne odločitve delodajalcev ( 28 ). Upravičenost meril, ki določajo različno obravnavanje zaradi starosti, se mora torej presoditi na ravni države članice „v kontekstu nacionalnega prava“.

83.

Vendar menim, da to ne izključuje možnosti upravičiti nacionalna pravila, ki podeljujejo določeno diskrecijsko pravico ali stopnjo prilagodljivosti organom ali celo posameznikom. Pomeni samo, da vprašanje, ki ga je treba zastaviti v zadevi, kakršna je obravnavana, glede pravila, kot je člen 30 uredbe, in ob upoštevanju člena 6(1) Direktive 2000/78 ni, ali je posamezna odločitev delodajalca, da prisilno upokoji zaposlenega, upravičljiva, ampak ali je določba, s katero je delodajalcu dovoljeno, da to naredi zaradi upokojitve, če je zaposleni star 65 let ali več, upravičena s sklicevanjem na zakoniti cilj, kot določa člen 6(1) ( 29 ).

84.

Dalje, če se tak zakoniti cilj lahko ugotovi, člen 6(1) Direktive 2000/78 zahteva, da so načini, ki se uporabijo za uresničevanje tega cilja, „primerni in nujni“.

85.

V zvezi s tem se je Sodišče v sodbi v zadevi Palacios de la Villa sklicevalo na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero imajo „države članice in v določenih primerih socialni partnerji na nacionalni ravni široko pooblastilo za prosto presojo pri izbiri, ne le glede sledenja določenemu cilju na področju socialne in zaposlovalne politike, ampak tudi pri sprejemanju ukrepov za uresničevanje cilja“ ( 30 ).

86.

Poleg tega je Sodišče navedlo različne in zapletene vidike, ki jih zadevni nacionalni organi lahko upoštevajo v zvezi s pravili o upokojitvi, in sklenilo, da morajo pristojni organi najti pravo ravnotežje med različnimi vpletenimi interesi, pod pogojem, da se spoštujejo zahteve o sorazmernosti ( 31 ).

87.

Zdi se, da je državam članicam prepuščena sorazmerno široka diskrecija pri določanju sredstev, ki naj bodo uporabljena za izpolnitev zakonitega cilja, ki se nanaša na zastavljeno socialno in zaposlovalno politiko, ki je mogoče izražena z besedilom odgovora, ki ga je podalo Sodišče v tej zadevi, v skladu s katerim takšne določbe niso izključene, če „načini uresničevanja tega cilja v splošnem interesu za ta namen niso nerazumni in nepotrebni“ ( 32 ).

88.

Ob upoštevanju navedenih preudarkov predlagam, naj se na vprašanje (v) odgovori, da je pravilo, kakršno je obravnavano v postopku v glavni obravnavi, ki dovoljuje delodajalcem, da zaradi upokojitve odpustijo zaposlene, stare 65 let ali več, lahko načeloma upravičeno na podlagi člena 6(1) Direktive 2000/78, če je to pravilo v kontekstu nacionalnega prava objektivno in razumno upravičeno z legitimnim ciljem, ki se nanaša na zaposlovalno politiko in delovni trg, ter načini uresničevanja tega cilja v splošnem interesu za ta namen niso nerazumni in nepotrebni.

89.

Sodišču zato predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje odgovori: