—

za citiworks AG C. Haellmigk, odvetnik,

—

za Sächsisches Staatsministerium für Wirtschaft und Arbeit als Landesregulierungsbehörde R. Huber, zastopnik,

—

za Flughafen Leipzig/Halle GmbH R. Wagner in J. Kloos, odvetnika,

—

za nemško vlado M. Lumma in J. Möller, zastopnika,

—

za poljsko vlado E. Ośniecka-Tamecka, zastopnica,

—

za vlado Združenega kraljestva V. Jackson, zastopnica, skupaj z A. Henshawom, barrister,

—

za Komisijo Evropskih skupnosti B. Schima, zastopnik,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 20(1) Direktive 2003/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2003 o skupnih pravilih za notranji trg z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 96/92/ES (UL L 176, str. 37).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru postopka, katerega predmet je tožba, ki jo je družba citiworks AG (v nadaljevanju: citiworks) vložila zoper odločbo, s katero je Sächsisches Staatsministerium für Wirtschaft und Arbeit als Landesregulierungsbehörde (ministrstvo za gospodarstvo in delo zvezne dežele Saške kot pristojni organ na ravni zvezne dežele, v nadaljevanju: pristojni organ), opredelilo, da gre pri omrežju za oskrbo z energijo, ki ga upravlja družba Flughafen Leipzig/Halle GmbH (v nadaljevanju: FLH), za „omrežje na območju obratovalnega sistema“ v smislu člena 110(1), točka 1, zakona o oskrbi z električno energijo in plinom, tako imenovanega zakona o racionalnem upravljanju energije (Gesetz über die Elektrizitäts- und Gasversorgung (Energiewirtschaftsgesetz)) z dne 7. julija 2005 (BGBl. 2005 I, str. 1970, v nadaljevanju: EnWG).

3

V členu 1 Direktive 2003/54 je določeno:

„Ta direktiva določa skupna pravila za proizvodnjo, prenos, distribucijo in dobavo električne energije. Določa pravila glede organiziranja in delovanja elektroenergetskega sektorja, dostop do trga, merila in postopke, ki se uporabljajo pri javnih razpisih in izdaji energetskih dovoljenj ter obratovanju sistemov.“

4

V četrti, peti, šesti, sedmi in šestindvajseti uvodni izjavi Direktive 2003/54 je določeno:

[…]

5

V členu 2 Direktive 2003/54, naslovljenem Opredelitve pojmov, je določeno:

„V tej direktivi izraz:

[…]

[…]“

6

V členu 3(8) Direktive 2003/54 z naslovom Obveznosti javnih storitev in varstvo potrošnikov je določeno:

„8.   Države članice se lahko odločijo, da ne bodo uporabile določb iz členov 6, 7, 20 in 22, če bi uporaba teh določb pravno in dejansko ovirala izpolnjevanje obveznosti, ki so naložene elektroenergetskim podjetjem v splošnem gospodarskem interesu, in če razvoj trgovanja ni prizadet do takšne mere, ki bi bila v nasprotju z interesi Skupnosti. Interesi Skupnosti vključujejo med drugim konkurenco za upravičene odjemalce skladno s to direktivo in členom 86 Pogodbe.“

7

V členu 20 navedene direktive z naslovom Dostop tretjih strani je določeno:

„1.   Države članice poskrbijo, da se za vse upravičene odjemalce uvede sistem dostopa tretjih strani do prenosnih in distribucijskih omrežij na podlagi objavljenih tarif, ki se izvaja objektivno in brez diskriminacije med uporabniki omrežja. Države članice zagotovijo, da so te tarife ali metodologije za njihov izračun potrjene pred začetkom njihove veljavnosti skladno s členom 23 in da se tarife – in metodologije za njihov izračun, če se potrditev nanaša samo nanje – objavijo pred začetkom njihove veljavnosti.

2.   Upravljavec prenosnega ali distribucijskega omrežja lahko zavrne dostop, če nima potrebnih zmogljivosti. Za tako zavrnitev mora podati utemeljene razloge, zlasti ob upoštevanju člena 3. Kjer to ustreza in v primeru zavrnitve dostopa, države članice zagotovijo, da upravljavec prenosnega ali distribucijskega omrežja posreduje ustrezne informacije o potrebnih ukrepih za okrepitev omrežja. Strani, ki želi takšne informacije, se lahko zaračuna razumna pristojbina, ki odraža stroške posredovanja informacij.“

8

V členu 26 iste direktive z naslovom Odstopanja je določeno:

„1.   Države članice, ki po začetku veljavnosti te direktive lahko dokažejo, da imajo hujše težave pri obratovanju svojih majhnih izdvojenih omrežij, lahko zaprosijo za odstopanja od ustreznih določb v poglavjih IV, V, VI, VII […], kar zadeva obnovo, nadgradnjo in razširitev obstoječih zmogljivosti. Odstopanje lahko dovoli Komisija. Slednja mora ob spoštovanju zaupnosti obvestiti države članice o takšnih vlogah, preden sprejme odločitev. To odločitev mora objaviti v Uradnem listu Evropske unije. […]

[…]“

9

EnWG je bil sprejet za prenos Direktive 2003/54.

10

V členu 3, točki 16 in 17, tega zakona so omrežja za oskrbo z energijo opredeljena kot „omrežja za oskrbo z električno energijo in plinom, ki prehajajo prek ene ali več stopenj napetosti oziroma ravni pritiska“; omrežja za oskrbo z energijo, ki so namenjena splošni oskrbi, pa kot „omrežja za dobavo energije, katerih naloga je distribucija energije tretjim stranem in ki v smislu svoje velikosti niso od začetka ustvarjena zgolj za dobavo določenim končnim odjemalcem, ki so že obstajali ali jih je bilo mogoče identificirati med gradnjo omrežja, temveč so načeloma odprta za dobavo vsem končnim odjemalcem“.

11

V členu 3, točka 18, istega zakona je podjetje, ki upravlja omrežja za oskrbo z energijo, opredeljeno kot vsaka fizična ali pravna oseba, ki upravlja omrežje za oskrbo z energijo.

12

Poglavje 3 EnWG med drugim vsebuje člena 20 in 21. Navedeni člen 20(1), prvi stavek, določa, da morajo upravljavci omrežja za oskrbo z energijo „v skladu z objektivno določenimi merili vsakomur nediskriminatorno omogočiti dostop do svojega omrežja in na internetu objaviti pogoje, vključno z vzorci pogodb in pristojbinami“.

13

V členu 21(1) EnWG je določeno:

„Pogoji in pristojbine za dostop do omrežja morajo biti ustrezni, nediskriminatorni, pregledni in nič manj ugodni kot pogoji in pristojbine, ki jih v praksi ali za namene vrednotenja uporabljajo oziroma zaračunavajo upravljavci omrežja v primerljivih situacijah za storitve v okviru njihovega podjetja ali priključenih ali pridruženih podjetij.“

14

V členu 110(1) EnWG so določeni pogoji za pridobitev statusa omrežja na območju obratovalnega sistema in navedene pravne posledice tega statusa:

„Poglavji 2 in 3 ter členi 4, 52 in 92 tega zakona se ne uporabljajo za upravljanje omrežij za oskrbo z energijo, ki

ali

pod pogojem, da omrežje za oskrbo z energijo ni namenjeno splošni oskrbi v smislu člena 3, točka 17, tega zakona in da imata upravljavec omrežja na območju obratovalnega sistema ali njegov zastopnik tako osebje, tehnična in finančna sredstva, ki zagotavljajo dolgoročno upravljanje omrežja v skladu z določbami tega zakona.“

15

Družba citiworks je družba nemškega prava, ki se ukvarja z oskrbo z električno energijo. Od začetka leta 2004 oskrbuje z električno energijo anteno družbe DFS Deutsche Flugsicherung GmbH, ki se nahaja na letališču Leipzig/Halle. Slednja družba je v 100-odstotni lasti zvezne države in je zadolžena za nadzor zračnega prometa v Nemčiji.

16

Družba FLH je družba, ki upravlja letališče Leipzig/Halle. V okviru tega upravlja omrežje za oskrbo z energijo, ki z električno energijo oskrbuje njo in 93 drugih podjetij, ki se nahajajo na letališču (v nadaljevanju: zadevno omrežje v postopku v glavni stvari). Leta 2004 je bila količina energije, porabljena prek tega omrežja, približno 22.200 MWh, od tega je 85,4 odstotka porabila družba FLH.

17

Družba FLH je zahtevala, da se zadevno omrežje v postopku v glavni stvari prizna kot omrežje na območju obratovalnega sistema v smislu člena 110 EnWG. Pristojni organ je 20. januarja 2006 v okviru postopka o tej zahtevi pozval družbo citiworks naj intervenira.

18

Pristojni organ je z odločbo z dne 12. julija 2006 ugodil zahtevi družbe FLH. Družba citiworks je pri Oberlandesgericht Dresden vložila tožbo zoper to odločbo.

19

Družba citiworks je pred tem sodiščem navajala, da člen 110 EnWG ni združljiv s členom 20 Direktive 2003/54.

20

V teh okoliščinah je Oberlandesgericht Dresden prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je člen 110(1), točka 1, [EnWG] združljiv s členom 20(1) Direktive 2003/54 […] v delu, v katerem se v skladu s pogoji iz člena 110(1), točka 1, EnWG splošne določbe o dostopu do omrežja (odstavki od 20 do 28a EnWG) ne uporabljajo za ‚obratovalno omrežje‘, tudi če tak dostop do omrežja ne bi povzročal nesprejemljivih težav?“

21

Prvič, treba je spomniti, da Sodišče v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe sicer ne more odločati glede združljivosti nacionalnih določb s pravom Skupnosti, vendar lahko ponudi elemente za razlago prava Skupnosti, ki nacionalnemu sodišču omogočajo, da odloči o tej združljivosti v sporu, ki mu je predložen (glej zlasti sodbe z dne 21. septembra 2000 v zadevi Borawitz, C-124/99, Recueil, str. I-7293, točka 17; z dne 8. junija 2006 v zadevi WWF Italia in drugi, C-60/05, ZOdl., str. I-5083, točka 18, in z dne 24. januarja 2008 v zadevi Roby Profumi, C-257/06, ZOdl., str. I-189, točka 11).

22

Predložitveno sodišče s tem vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 20(1) Direktive 2003/54 razlagati tako, da nasprotuje taki določbi, kot je člen 110(1), točka 1, EnWG, s katerim se nekatere upravljavce omrežij za oskrbo z električno energijo oprosti obveznosti, da tretjim stranem omogočijo prost dostop do teh omrežij z obrazložitvijo, da se nahajajo na obratovalnem območju, ki je prostorsko povezano, in ki so namenjena zlasti oskrbi z energijo samega podjetja ali priključenih podjetij, ne da bi bilo dokazano, da bi prost dostop tretjih strani do navedenih omrežij povzročal nesprejemljive težave.

23

Družba citiworks meni, da člen 20(1) Direktivee 2003/54 nasprotuje členu 110(1), točka 1, EnWG. Eden od glavnih ciljev te direktive naj bi bil namreč dobaviteljem energije zagotoviti prost dostop do omrežij za oskrbo z energijo zato, da bi bila odjemalcem zagotovljena svobodna izbira dobavitelja.

24

Nacionalna določba, s katero se odstopa od načela prostega dostopa tretjih strani do omrežij za oskrbo z energijo, naj bi bila v nasprotju s tem ciljem. V Direktivi 2003/54 ni nobene določbe, ki bi državam članicam dopuščala, da svobodno določijo primere, v katerih je mogoče odstopiti od tega načela.

25

Družba citiworks poleg tega navaja, da se člen 110(1), točka 1, EnWG uporablja avtomatično, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa.

26

Družba FLH predhodno zatrjuje, da je vprašanje nedopustno, ker je hipotetično. Predložitveno sodišče se v svojem vprašanju namreč sklicuje na besedilo člena 110(1), točka 1, EnWG, ki dejansko ne obstaja, pri čemer se ta določba ne nanaša na pojem „nesprejemljivih težav“. Poleg tega pa naj to vprašanje ne bi bilo pomembno za razrešitev spora o glavni stvari.

27

Družba FLH, pristojni organ, nemška vlada in vlada Združenega kraljestva glede temelja menijo, da zadevno omrežje v postopku v glavni svari ni niti prenosno niti distribucijsko omrežje in da zato ne spada na področje uporabe Direktive 2003/54. Tako omrežje naj bi bilo notranje omrežje, ki so ga vzpostavila podjetja za lastno oskrbo z energijo, ki naj bi imelo majhno porabo in ki naj ne bi vplivalo na konkurenco. Člen 110(1), točka 1, EnWG naj bi bil zgolj izraz diskrecijske pravice, ki jo je imel nemški zakonodajalec ob prenosu Direktive 2003/54. Poleg tega naj bi bilo oskrbovanje z električno energijo dopolnitev glavne dejavnosti družbe FLH, ki je upravljanje letališča.

28

Nemška vlada trdi, da je zadevno omrežje v postopku v glavni stvari „odjemalčeva naprava“, ki energijo distribuira v okviru zaprte naprave. Za podjetje, ki jo upravlja, zato naj ne bi veljale obveznosti, ki so z Direktivo 2003/54 določene za upravljavce distribucijskih omrežij.

29

Poljska vlada meni, da člen 110(1), točka 1, EnWG ni združljiv z Direktivo 2003/54. V tej direktivi naj bi obstajal sistem odstopanj, povezanih s posebnimi okoliščinami, ki izključuje splošna odstopanja.

30

Komisija meni, da člen 20(1) Direktive 2003/54 nasprotuje členu 110(1), točka 1, EnWG. Zadevno omrežje v postopku v glavni stvari naj bi bilo namreč distribucijsko omrežje v smislu te direktive in bi torej moral biti zagotovljen prost dostop do tega omrežja. Komisija opozarja, da je načelo prostega dostopa tretjih strani do omrežij za oskrbo z energijo bistveno in da so odstopanja od tega načela dopustna le v jasno opredeljenih okoliščinah. V okviru tega se velikost omrežja upošteva le glede pravne ločitve upravljalcev distribucijskih omrežij, kot izhaja iz zadnjega dela člena 15(2) Direktive 2003/54.

31

V skladu z ustaljeno sodno prakso je le nacionalni sodnik, ki odloča v sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki bo sprejeta, pristojen za presojo – glede na posebnosti spora – o nujnosti predhodne odločbe za izdajo sodbe in upoštevnosti vprašanj, ki jih postavlja Sodišču (glej zlasti sodbi z dne 15. decembra 1995 v zadevi Bosman, C-415/93, Recueil, str. I-4921, točka 59, in z dne 15. junija 2006 v zadevi Acereda Herrera, C-466/04, ZOdl., str. I-5341, točka 47).

32

Sodišče lahko zavrne predlog nacionalnega sodišča le, če je očitno, da razlaga ali ocena veljavnosti pravila Skupnosti, ki jo je zahtevalo nacionalno sodišče, ni v nobeni zvezi z resničnostjo ali predmetom spora o glavni stvari, oziroma če je problem hipotetičen (glej zgoraj navedeni sodbi Bosman, točka 61, in Acereda Herrera, točka 48).

33

V postopku v glavni stvari je dobavitelj električne energije pri nacionalnem sodišču vložil tožbo, s katero navaja, da člen 20(1) Direktive 2003/54 nasprotuje določbi nacionalnega prava, s katero se nekatere upravljavce omrežij za oskrbo z energijo oprosti obveznosti, da omogočijo prost dostop do svojega omrežja.

34

To sodišče meni, da je z zadevno določbo nacionalnega prava določeno, da se navedeno odstopanje uporablja za omrežja za oskrbo z energijo, ne da bi bilo to pogojeno z obstojem nesprejemljivih težav, medtem ko ta pogoj obstaja za storitvena omrežja, navedena v členu 110(1), točka 2, EnWG.

35

Predložitveno sodišče se zato sprašuje, ali člen 20(1) Direktive 2003/54 nasprotuje tej ureditvi odstopanja, s katero se oprosti obveznost omogočanja prostega dostopa tretjim stranem do nekaterih omrežij za oskrbo z energijo, ne da bi se upoštevale tehnične zmogljivosti teh omrežij.

36

Iz tega izhaja, da je postavljeno vprašanje upoštevno, da ni hipotetično, in je zato dopustno.

37

Za odgovor na postavljeno vprašanje je treba člen 20 Direktive 2003/54 razlagati v smislu ciljev te direktive in njenih določb, da bi preverili, ali zadevno omrežje v postopku v glavni stvari spada na področje uporabe te direktive in ali navedeni člen 20 nasprotuje taki določbi, kot je člen 110(1), točka 1, EnWG, s katero se oprosti obveznost omogočanja prostega dostopa tretjim stranem do nekaterih omrežij za oskrbo z energijo.

38

Treba je opozoriti, da je bila z Direktivo 2003/54 razveljavljena in nadomeščena Direktiva 96/92/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. decembra 1996 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo (UL 1997, L 27, str. 20). Iz prve in druge uvodne izjave Direktive 2003/54 izhaja, da je bila sprejeta po uveljavitvi Direktive 96/92 zaradi večjih pomanjkljivosti, ki so ovirale možnost oblikovanja notranjega trga z električno energijo. Cilj Direktive 2003/54 je torej izboljšanje delovanje tega trga.

39

V skladu s peto uvodno izjavo Direktive 2003/54 je ena glavnih ovir na poti k popolnoma operativnemu in konkurenčnemu notranjemu trgu povezana z vprašanjem dostopa do omrežja, postavitve cen in razlik med državami članicami v stopnji odprtosti trgov.

40

Šesta in sedma uvodna izjava navedene direktive opredeljujeta, da je za dobro delovanje konkurence nujen nediskriminatoren in pregleden dostop do omrežja, ki bo na voljo za primerno ceno in je bistvenega pomena za vzpostavitev notranjega trga z električno energijo.

41

Členi od 16 do 20 Direktive 96/92 so določali sistem pogodbenega dostopa do omrežij za prenos in distribucijo električne energije. Zakonodajalec skupnosti se je odločil, da ukine ta sistem, da bi še bolj odprl notranji trg električne energije, kot izhaja iz predloga direktive, ki ga je predstavila Komisija 13. maja 2001 (COM (2001) 125 konč., UL C 240 E, str. 60).

42

V zvezi s tem je teba opozoriti, da je Sodišče v okviru razlage členov 7(5) in 16 Direktive 96/92 poudarilo splošnost načela nediskriminacije med uporabniki omrežij (v tem smislu glej sodbo z dne 7. junija 2005 v zadevi VEMW in drugi, C-17/03, ZOdl., str. I-4983, točke od 42 do 46).

43

Četrta uvodna izjava Direktive 2003/54 opozarja, da mora popolnoma odprt trg vsem odjemalcem omogočati svobodno izbiro dobaviteljev, tem dobaviteljem pa, da svoje proizvode svobodno dobavijo svojim odjemalcem. Kot je generalni pravobranilec pravilno poudaril v točki 72 sklepnih predlogov, sta ti dve pravici nujno povezani. Namreč, da bi odjemalci lahko prosto izbrali svoje dobavitelje, morajo ti imeti možnost dostopa do različnih prenosnih in distribucijskih omrežij, ki pripeljejo električno energijo do odjemalcev.

44

Iz teh ugotovitev izhaja, da je prost dostop tretjih strani do prenosnih in distribucijskih omrežij eden od bistvenih ukrepov, ki jih morajo države članice izvesti, da se ustvari ustrezen notranji trg električne energije.

45

Načelo prostega dostopa se v skladu s členom 20(1) Direktive 2003/54 uporablja za omrežja za prenos in distribucijo električne energije. Člen 2, točki 3 in 5, iste direktive opredeljuje pojma „prenos“ in „distribucija“. Prenos pomeni transport električne energije na zelovisokonapetostnem in visokonapetostnem povezanem omrežju z namenom dostave električne energije končnim odjemalcem ali distributerjem. Distribucija pa pomeni transport električne energije po visoko-, srednje- in nizkonapetostnem distribucijskem omrežju z namenom dobave odjemalcem. Prenos in distribucija ne vključujeta dobave. Pojem „dobava“ je opredeljen v členu 2, točka 19, Direktive 2003/54 kot prodaja električne energije odjemalcem.

46

Iz teh opredelitev izhaja, da prenosno omrežje pomeni omrežje, povezano z drugimi omrežji, ki vodi električno energijo zelo visoke in visoke napetosti, ki je namenjena prodaji končnim odjemalcem oziroma distributerjem, ter da distribucijsko omrežje pomeni omrežje, ki vodi električno energijo visoke, srednje in nizke napetosti, ki je namenjena prodaji grosističnim oziroma končnim odjemalcem.

47

Na podlagi nekaterih stališč, predloženih Sodišču, naj zadevno omrežje v postopku v glavni stvari ne bi bilo niti prenosno niti distribucijsko omrežje in naj torej ne bi spadalo na področje uporabe Direktive 2003/54. Po eni strani naj bi šlo za omrežje na območju obratovalnega sistema, ki naj zaradi majhne porabe ne bi vplivalo na konkurenco, po drugi strani pa naj bi bilo upravljanje tega omrežja le dopolnilna dejavnost glavni dejavnosti, ki je upravljanje letališča.

48

Prvič, glede narave prenosnih in distribucijskih omrežij v smislu Direktive 2003/54 ter količine električne energije, prenešene prek teh omrežij, je treba poudariti, da je napetost te električne energije edino merilo za razlikovanje med prenosom in distribucijo.

49

V smislu člena 2, točki 3 in 5, te direktive namreč prenosno omrežje zadeva električno energijo zelo visoke in visoke napetosti, medtem ko distribucijsko omrežje zagotavlja prenos električne energije visoke, srednje ali nizke napetosti. Direktiva 2003/54 se sklicuje na porabo električne energije le glede opredelitve pojmov „majhno izdvojeno omrežje“ in „mikro izdvojeno omrežje“, ki sta temelj za oprostitev nekaterih obveznosti, določenih s to direktivo. Zakonodajalec skupnosti torej ni želel izključiti nekaterih prenosnih in distribucijskih omrežij s področja uporabe Direktive 2003/54 zaradi njihove velikosti ali njihove porabe električne energije.

50

Treba je opozoriti, da člen 110(1), točka 1, EnWG ne opredeljuje omrežij, ki spadajo na njegovo področje uporabe na podlagi njihove porabe električne energije. Ta določba se namreč nanaša na omrežja, ki „se nahajajo na obratovalnem območju, ki je prostorsko povezano, in ki služijo zlasti oskrbi z energijo samega podjetja ali priključenih podjetij“.

51

Drugič, z Direktivo 2003/54 je glede upravljanja in namena prenosnega oziroma distribucijskega omrežja, za obe vrsti omrežij, določeno, da se električna energija prenaša za dobavo, ne da bi bila vključena sama dobava, in da je upravljavec odgovoren za obratovanje, vzdrževanje in za razvoj omrežja na danem območju zato, da bi zagotovil dolgoročno zmogljivost omrežja.

52

Poleg tega člen 13 Direktive 2003/54 določa, da tisti, ki imajo v lasti distribucijska omrežja oziroma so zanje odgovorni, imenujejo enega ali več upravljavcev teh omrežij. Niti iz te določbe niti iz kake druge določbe iste direktive ne izhaja, da morajo prost dostop do omrežja omogočati le podjetja, katerih glavna dejavnost je upravljanje distribucijskega omrežja.

53

Glede tega je treba je opozoriti, da v členu 110(1), točka 1, EnWG ni nobene opredelitve, ali gre za glavno ali dopolnilno dejavnost upravljavcev v zvezi z upravljanjem omrežja za oskrbo z energijo, da bi bilo mogoče opredeliti omrežja, ki spadajo na njeno področje uporabe.

54

Iz predložitvene odločbe in iz stališč, predloženih Sodišču, izhaja, da zadevno omrežje v postopku v glavni stvari oskrbuje z električno energijo družbo FLH in 93 drugih podjetij, ki se nahajajo na letališču Leipzig/Halle. Poraba tega omrežja je bila leta 2004 22.200MWh, od katerih so 3800 MWh porabila preostala podjetja, brez družbe FLH. V predložitveni odločbi je navedeno, da je bilo predvideno, da naj bi del porabe teh podjetij leta 2007 presegel 8000 MWh. Iz tega izhaja, da družba FLH ne uporablja prenosnega omrežja, kajti prenešena električna energija ni zelo visoke oziroma visoke napetosti, ampak uporablja omrežje, prek katerega se prenaša električna energija za dobavo porabnikom in ki pomeni omrežje za distribucijo električne energije v smislu člena 2, točka 5, Direktive 2003/54.

55

Člen 20(1) te direktive prepušča državam članicam, da sprejmejo potrebne ukrepe za uvedbo sistema dostopa tretjih strani do prenosnih in distribucijskih omrežij. Iz tega izhaja, da so v skladu s členom 249 ES države članice pristojne za izbiro oblike in metod za uvedbo tega sistema. Ob upoštevanju pomena načela prostega dostopa do prenosnih ali distribucijskih omrežij jim ta diskrecijska pravica vendarle ne dovoljuje, da izključijo navedeno načelo, razen v primerih, za katere Direktiva 2003/54 določa izjeme ali odstopanja.

56

Določba, kot je člen 110(1), točka 1, EnWG, bi bila torej v skladu z Direktivo 2003/54 le, če bi spadala na področje uporabe teh izjem ali odstopanj.

57

Prvič, člen 20(2) Direktive 2003/54 določa, da lahko upravljavec distribucijskega omrežja zavrne dostop do svojega omrežja, če nima potrebnih zmogljivosti in pod pogojem, da obrazloži in utemelji to zavrnitev. Vendar se ta možnost zavrnitve dostopa do omrežja presoja od primera do primera in državam članicam ne omogoča, da ta odstopanja določijo na splošno in brez konkretne presoje za vsakega upravljavca, ali njegove tehnične zmogljivosti omrežja lahko zadostijo zahtevi po prostem dostopu tretjih strani.

58

Drugič, člen 3(8) Direktive 2003/54 državam članicam omogoča, da ne uporabijo določb člena 20 te direktive, če bi uporaba teh določb ovirala izpolnjevanje obveznosti, ki so naložene elektroenergetskim podjetjem v splošnem gospodarskem interesu, in če razvoj trgovanja ne bi bil prizadet do takšne mere, ki bi bila v nasprotju z interesi Skupnosti.

59

Treba je opozoriti, da se člen 3(2) in (3) Direktive 2003/54 nanaša na obveznosti javnih storitev, ki jih države članice lahko naložijo elektroenergetskim podjetjem v splošnem gospodarskem interesu. Iz šestindvajsete uvodne izjave te direktive izhaja, da se zahteve v zvezi z javnimi storitvami razlagajo na nacionalni ravni.

60

Iz člena 3(8) Direktive 2003/54 izhaja, da se države članice lahko odločijo, da bodo omejile pravico dostopa tretjih strani do prenosnih in distribucijskih omrežij, da bi zagotovile izvajanje elektroenergetskih javnih storitev. Vendar morajo države članice, da bi to storile, po eni strani preveriti, ali bi neomejena pravica do dostopa do omrežij ovirala upravljavce omrežij pri izpolnjevanju njihovih obveznosti glede javnih storitev, po drugi strani pa raziskati, ali te izpolnitve ni mogoče opraviti z drugimi metodami, ki ne bi ogrožale pravice do prostega dostopa do omrežij, ki je ena od pravic, določenih z Direktivo 2003/54.

61

Treba je opozoriti, da odstopanje od načela prostega dostopa do omrežij za oskrbo z energijo, navedeno v členu 110(1), točka 1, EnWG, ni utemeljeno s tveganjem, da upravljavci omrežij, ki spadajo na področje uporabe te določbe, zaradi tega prostega dostopa ne bi mogli izpolniti svojih obveznosti javnih storitev. To odstopanje je namreč upravičeno le z geografsko konfiguracijo oziroma pravnim položajem območja, na katerem se ta omrežja upravljajo. Nemška vlada tudi ni navedla, da je Zvezna republika Nemčija sprejela člen 110(1), točka 1, EnWG, da bi uveljavila člen 3(8) Direktive 2003/54.

62

Tretjič, člen 26(1) navedene direktive določa, da države članice, ki lahko dokažejo, da obstajajo hujše težave pri obratovanju majhnih izdvojenih omrežij, lahko zaprosijo za odstopanja od nekaterih določb Direktive 2003/54, zlasti od člena 20.

63

Vendar je za ta odstopanja potrebno soglasje Komisije, ki ima obliko odločbe, ki se objavi v Uradnem listu Evropske unije. Taka odstopanja so bila odobrena Republiki Ciper z odločbo z dne 25. septembra 2006 (UL L 270, str. 72) in Republiki Malti z odločbo z dne 28. novembra 2006 (UL L 332, str. 32). Treba je ugotoviti, da Zvezna republika Nemčija ni niti zaprosila niti od Komisije pridobila nobene odločbe o odstopanju na podlagi člena 26(1) Direktive 2003/54.

64

Iz tega sledi, da taka določba, kot je člen 110(1), točka 1, EnWG, ne spada na področje uporabe nobene od izjem ali odstopanj od načela prostega dostopa do omrežij za prenos in distribucijo električne energije, določenih z Direktivo 2003/54.

65

Iz vseh teh ugotovitev izhaja, da je treba člen 20(1) Direktive 2003/54 razlagati tako, da nasprotuje taki določbi, kot je člen 110(1), točka 1, EnWG, s katero se nekatere upravljavce omrežij za oskrbo z energijo oprosti obveznosti, da tretjim stranem omogočijo prost dostop do teh omrežij, z obrazložitvijo, da se slednja nahajajo na obratovalnem območju, ki je funkcionalna enota, in ki služijo zlasti oskrbi z energijo samega podjetja in priključenih podjetij.

66

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člen 20(1) Direktive 2003/54 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2003 o skupnih pravilih za notranji trg z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 96/92/ES je treba razlagati tako, da nasprotuje taki določbi, kot je člen 110(1), točka 1, zakona o oskrbi z električno energijo in plinom, tako imenovanega zakona o racionalnem upravljanju energije (Gesetz über die Elektrizitäts und Gasversorgung (Energiewirtschaftsgesetz)) z dne 7. julija 2005, s katero se nekatere upravljavce omrežij za oskrbo z energijo oprosti obveznosti, da tretjim stranem omogočijo prost dostop do teh omrežij, z obrazložitvijo, da se slednja nahajajo na obratovalnem območju, ki je funkcionalna enota, in ki služijo zlasti oskrbi z energijo samega podjetja in priključenih podjetij.