—

za M. Klöppel D. Rief,

—

za Tiroler Gebietskrankenkasse A. Bramböck, zastopnica,

—

za avstrijsko vlado C. Pesendorfer, zastopnica,

—

za italijansko vlado I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj z W. Ferrante, avvocato dello Stato,

—

za Komisijo Evropskih skupnosti V. Kreuschitz, zastopnik,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 3 in 72 Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, v različici, kot je bila spremenjena in posodobljena z Uredbo Sveta (ES) št. 118/97 z dne 2. decembra 1996 (UL 1997, L 28, str. 1), kot je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1386/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2001 (UL L 187, str. 1, v nadaljevanju: Uredba št. 1408/71), ter člena 10a Uredbe Sveta (EGS) št. 574/72 z dne 21. marca 1972, ki določa postopek za izvajanje Uredbe (EGS) št. 1408/71, v različici, kot je bila spremenjena in posodobljena z Uredbo št. 118/97, kot je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 410/2002 z dne 27. februarja 2002 (UL L 62, str. 17, v nadaljevanju: Uredba št. 574/72).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med M. Klöppel in Tiroler Gebietskrankenkasse v zvezi s trajanjem obdobja, med katerim lahko zainteresirana oseba v Avstriji prejema nadomestilo za varstvo otroka.

3

Člen 3 Uredbe št. 1408/71 z naslovom „Enako obravnavanje“ določa:

„1.   Ob upoštevanju posebnih določb te uredbe imajo osebe s stalnim prebivališčem na ozemlju ene od držav članic, za katere se uporablja ta uredba, enake pravice in obveznosti po zakonodaji vsake države članice, kot državljani te države članice.

[…]“

4

Člen 4 Uredbe št. 1408/71 z naslovom „Stvarna veljavnost“ določa:

„Ta uredba se uporablja za vso zakonodajo v zvezi z naslednjimi področji socialne varnosti:

[…]

[…]“

5

Člen 72 Uredbe št. 1408/71 z naslovom „Seštevanje zavarovalnih dob, dob zaposlitve ali samozaposlitve“ določa:

„Kadar zakonodaja države članice pogojuje pridobitev pravice do dajatev z dopolnitvijo zavarovalne dobe, dobe zaposlitve ali samozaposlitve, pristojni nosilec te države članice v potrebni meri upošteva tudi zavarovalne dobe, dobe zaposlitve ali samozaposlitve, dopolnjene v katerikoli drugi državi članici, kot če bi bile dopolnjene po zakonodaji, ki jo izvaja.“

6

Člen 10a Uredbe št. 574/72 z naslovom „Pravila, ki se uporabijo, kadar za zaposleno ali samozaposleno osebo zaporedno veljajo zakonodaje več držav članic v istem obdobju ali delu obdobja“ določa:

„Kadar za zaposleno ali samozaposleno osebo zaporedoma velja zakonodaja dveh držav članic v obdobju med dvema datumoma za izplačilo družinskih dajatev, kot sta določena z zakonodajo ene ali obeh držav članic, se uporabljajo naslednja pravila:

[…]“

7

Člen 5 zakona o nadomestilu za varstvo otroka (Kinderbetreuungsgeldgesetz) z dne 8. avgusta 2001 (BGBl. I, 103/2001, v nadaljevanju: KBGG) določa:

„1.   Ob upoštevanju spodaj navedenih določb pripada nadomestilo za varstvo otroka najdlje do takrat, dokler otrok ne dopolni starosti 36 mesecev.

2.   Če nadomestilo za varstvo otroka uveljavlja le eden od staršev, pripada to nadomestilo najdlje do takrat, dokler otrok ne dopolni starosti 30 mesecev. Če nadomestilo za varstvo otroka uveljavlja tudi drugi od staršev, se trajanje upravičenosti do nadomestila podaljša za obdobje, za katero drugi od staršev uveljavlja to nadomestilo, vendar najdlje do takrat, dokler otrok ne dopolni starosti 36 mesecev.

3.   Nadomestilo za varstvo otroka lahko oba starša prejemata le izmenoma, pri čemer je za vsakega otroka dopustna dvakratna izmenjava. […]“

8

M. Klöppel, nemška državljanka in uslužbenka zvezne dežele Severno Porenje-Vestfalija, ima stalno prebivališče v Avstriji in je zaposlena kot učiteljica na gimnaziji v Nemčiji. Do 18. avgusta 2004 je stalno prebivala v Nemčiji, kjer se je 11. aprila 2004 rodila njena hči. C. Kraler, avstrijski državljan, partner M. Klöppel in oče tega otroka, se je 1. marca 2004 naselil pri tožeči stranki, da bi ji pomagal pred porodom in da bi po rojstvu otroka zanj skrbel. S tem namenom je C. Kraler pri univerzi v Innsbrucku, ki je njegov delodajalec v Avstriji, koristil neplačan dopust. M. Klöppel pa je bil od 22. julija 2004 do 10. aprila 2007 odobren neplačan dopust v obliki polne odsotnosti z dela.

9

M. Klöppel in C. Kraler, ki sta takrat prebivala v Nemčiji, sta po rojstvu svoje hčere od Nemčije prejemala nadomestilo za vzgojo, pri čemer je C. Kraler to nadomestilo prejemal za obdobje od 11. aprila do 11. avgusta 2004.

10

M. Klöppel in C. Kraler sta se 18. avgusta 2004 skupaj s svojim otrokom naselila v Avstriji, kjer je C. Kraler ponovno začel opravljati svojo poklicno dejavnost.

11

Od tega dne do 11. oktobra 2007 je M. Klöppel prejemala avstrijsko nadomestilo za varstvo otroka. Njena vloga za podaljšanje prejemanja tega nadomestila do 10. aprila 2007 je bila z odločbo Tiroler Gebietskrankenkasse z dne 3. maja 2006 zavrnjena. Ta zavrnitev temelji na členu 5(2) KBGG, ki določa, da če nadomestilo za varstvo otroka uveljavlja le eden od staršev, mu to nadomestilo pripada najdlje za obdobje 30 mesecev od rojstva zadevnega otroka, da pa se lahko, če to nadomestilo uveljavlja tudi drugi od staršev, pravico do nadomestila dodeli za obdobje 36 mesecev, pri čemer lahko starši navedeno nadomestilo prejemajo le izmenoma. Vendar pa pri presoji pravice M. Klöppel do nadomestila za varstvo otroka za obdobje 36 mesecev ni bilo upoštevano to, da je C. Kraler med 11. aprilom in 11. avgustom 2004 prejemal nadomestilo za vzgojo.

12

M. Klöppel je zoper to odločbo vložila tožbo.

13

Landesgericht Innsbruck je sledilo argumentaciji Tiroler Gebietskrankenkasse in s tem, da je razsodilo, da je M. Klöppel do nadomestila za varstvo otroka upravičena le za obdobje 30 mesecev, zavrnilo njeno tožbo.

14

M. Klöppel se je zoper to odločbo pritožila in v teh okoliščinah je Oberlandesgericht Innsbruck prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 72 Uredbe […] št. 1408/71 […] v povezavi s členom 3 te uredbe ter členom 10a Uredbe […] št. 574/72 […] razlagati tako, da je treba obdobja prejemanja družinskih dajatev v državi članici (v tem primeru ZRN, dodatek za šolanje (Bundeserziehungsgeld)) pri upravičenosti do prejemanja primerljive dajatve v drugi državi članici (v tem primeru Avstrija, dodatek za nego otroka (Kinderbetreuungsgeld)) obravnavati enako in jih zato opredeliti kot lastna obdobja prejemanja, če se v teh obdobjih oba starša štejeta za delavca v skladu s členom 1(a)(i) Uredbe št. 1408/71?“

15

Predložitveno sodišče navaja, da so bila v primeru M. Klöppel referenčna obdobja, ki so se upoštevala pri upravičenosti do nadomestila za varstvo otroka, obravnavana različno glede na to, ali so bila dopolnjena v Avstriji ali v drugi državi članici. Če bi C. Kraler za svojega otroka skrbel v Avstriji in bi na podlagi tega v tej državi članici prejemal nadomestilo za varstvo otroka, bi bila M. Klöppel upravičena do uveljavljanja navedenega nadomestila za daljše obdobje. Predložitveno sodišče glede na to in po tem, ko je ugotovilo, da primer M. Kloöppel spada na področje uporabe Uredbe št. 1408/71, sprašuje, ali je mogoče določbe te uredbe razlagati v tem smislu, da je treba obdobja prejemanja družinskih prejemkov v Nemčiji obravnavati enako kot obdobja prejemanja primerljivih prejemkov v Avstriji.

16

V zvezi s tem je treba najprej navesti, da, kot zatrjuje avstrijska vlada, pravo Skupnosti ne vpliva na pristojnost držav članic, da organizirajo svoje sisteme socialne varnosti, in da v odsotnosti usklajenosti na ravni Skupnosti vsaka država članica določi pogoje pridobitve dajatev s področja socialne varnosti ter znesek in trajanje le-teh. Vendar pa morajo države članice pri izvrševanju te pristojnosti vendarle spoštovati pravo Skupnosti, predvsem določbe Pogodbe ES o prostem gibanju delavcev ali tudi tiste, ki vsakemu državljanu Evropske unije priznavajo pravico, da se giblje in prebiva na ozemlju držav članic (sodba z dne 23. novembra 2000 v zadevi Elsen, C-135/99, Recueil, str. I-10409, točka 33).

17

Načelo prepovedi diskriminacije, kot je določeno v členu 39(2) ES in konkretizirano na področju socialne varnosti delavcev migrantov s členom 3(1)Uredbe št. 1408/71, ne prepoveduje le očitne diskriminacije na podlagi državljanstva upravičencev do socialne varnosti, ampak tudi vse prikrite oblike diskriminacije, ki z uporabo drugih razlikovalnih meril dejansko privedejo do enakega rezultata (glej sodbo z dne 18. januarja 2007 v zadevi Celozzi, C-332/05, ZOdl., str. I-563, točki 13 in 23).

18

Tako je treba šteti, da so posredno diskriminatorni, čeprav veljajo brez razlikovanja glede na državljanstvo, pogoji nacionalnega prava, ki v glavnem ali v veliki večini prizadenejo delavce migrante, kot tudi pogoji, ki veljajo brez razlikovanja, a jih domači delavci lažje izpolnijo kot delavci migranti, in pogoji, pri katerih obstaja nevarnost, da bodo učinkovali v breme zlasti delavcev migrantov (glej zgoraj navedeno sodbo Celozzi, točka 24).

19

To, da se pri odobritvi avstrijskega nadomestila za varstvo otroka v korist M. Klöppel ni upoštevalo obdobje, med katerim je partner zainteresirane osebe, C. Kraler, prejemal primerljivo dajatev v Nemčiji, lahko privede do takega rezultata, saj so, pred svojo naselitvijo v Avstriji, družinske dajatve v drugih državah članicah načeloma prejemali delavci, ki so državljani teh drugih držav.

20

Poudariti je treba, da Sodišče nima podatkov, ki bi mu omogočali preučitev morebitne utemeljitve takega različnega obravnavanja v škodo delavcev migrantov.

21

Glede na to, da že sama razlaga člena 3 Uredbe št. 1408/71 zadošča za odgovor predložitvenemu sodišču, ki bo temu omogočal rešiti spor, ki mu je bil predložen, se Sodišču ni treba spustiti v razlago členov 72 Uredbe št. 1408/71 in 10a Uredbe št. 574/72.

22

Glede na navedene ugotovitve je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da člen 3(1) Uredbe št. 1408/71 nasprotuje temu, da država članica pri odobritvi družinske dajatve, kakršno je avstrijsko nadomestilo za varstvo otroka, ne upošteva obdobja prejemanja primerljive dajatve v drugi državi članici na enak način, kot če bi bilo dopolnjeno na njenem ozemlju.

23

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

Člen 3(1) Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, v različici, kot je bila spremenjena in posodobljena z Uredbo Sveta (ES) št. 118/97 z dne 2. decembra 1996, kot je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1386/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2001, nasprotuje temu, da država članica pri odobritvi družinske dajatve, kakršno je avstrijsko nadomestilo za varstvo otroka, ne upošteva obdobja prejemanja primerljive dajatve v drugi državi članici na enak način, kot če bi bilo dopolnjeno na njenem ozemlju.