Zadeva C-229/05 P

Osman Ocalan v imenu Kurdistan Workers’ Party (PKK)

in

Serif Vanly v imenu Kurdistan National Congress (KNK)

proti

Svetu Evropske unije

„Pritožba – Posebni omejevalni ukrepi za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu – Ničnostna tožba – Dopustnost“

Povzetek sodbe

1.        Pritožba – Razlogi – Zgolj ponovitev tožbenih razlogov in trditev, predstavljenih pred Sodiščem prve stopnje – Neopredelitev navedene napačne uporabe prava – Nedopustnost – Izpodbijanje razlage ali uporabe prava Skupnosti s strani Sodišča prve stopnje – Dopustnost

(člen 225 ES)

2.        Pritožba – Razlogi – Napačna presoja dejstev – Nedopustnost – Nadzor Sodišča nad presojo dokazov – Izključitev, razen v primeru izkrivljanja

(člen 225 ES)

3.        Pritožba – Razlogi – Razlog, prvič naveden v okviru pritožbe – Nedopustnost

(Poslovnik Sodišča, člena 42(2) in 118)

4.        Pritožba – Razlogi – Možnosti argumentacije – Omejitev

(Statut Sodišča, člen 58; Poslovnik Sodišča, člen 113(2))

5.        Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo

(člen 230, četrti odstavek, ES; Uredba Sveta št. 2580/2001)

6.        Pravo Skupnosti – Načela – Pravica do učinkovitega pravnega varstva

(Uredba Sveta št. 2580/2001)

7.        Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Procesno upravičenje

(člen 230, četrti odstavek, ES)

1.        Pritožba je nedopustna, če so v njej samo ponovljeni ali dobesedno navedeni tožbeni razlogi in trditve, ki so že bili predloženi Sodišču prve stopnje, ne da bi bile v njej navedbe, s katerimi bi bila natančneje opredeljena zmotna uporaba prava v izpodbijanem sklepu. Nasprotno, kadar pritožnik izpodbija način, kako je Sodišče prve stopnje razlagalo ali uporabilo pravo Skupnosti, se lahko pravna vprašanja, obravnavana na prvi stopnji, ponovno obravnavajo v pritožbenem postopku. Če namreč pritožnik svoje pritožbe tako ne bi mogel utemeljiti z razlogi in trditvami, ki jih je že navajal pred Sodiščem prve stopnje, bi navedeni postopek deloma izgubil pomen.

(Glej točko 32.)

2.        Očitki glede dejanskih ugotovitev in njihove presoje v izpodbijanem sklepu so v fazi pritožbe dopustni, če pritožnik trdi, da je Sodišče prve stopnje podalo ugotovitve, katerih vsebinska nenatančnost izhaja iz listin v spisu, ali izkrivilo dokaze, ki so mu bili predloženi. Tako izkrivljanje je podano, če se zdi presoja obstoječih dokazov, na da bi se uporabili novi, očitno napačna.

(Glej točki 35, 37.)

3.        Na podlagi člena 118 Poslovnika Sodišča se člen 42(2) istega poslovnika, ki načeloma prepoveduje navajanje novih razlogov med postopkom, uporablja v postopku pred Sodiščem, katerega predmet je pritožba zoper odločbo Sodišča prve stopnje. V okviru pritožbe je pristojnost Sodišča torej omejena na preizkus presoje razlogov, ki jih je obravnavalo Sodišče prve stopnje.

(Glej točko 61.)

4.        Iz povezanih določb člena 58 Statuta Sodišča in člena 113(2) Poslovnika Sodišča izhaja, da se lahko pritožnik v okviru pritožbe sklicuje na vsako upoštevno trditev samo pod pogojem, da se s pritožbo ne spremeni predmet postopka pred Sodiščem prve stopnje. Ne obstaja obveznost, da bi bilo treba vsako trditev, ki se navaja v okviru pritožbe, predhodno obravnavati v postopku na prvi stopnji. Omejitve v tem smislu ni mogoče sprejeti, ker bi posledično velik del postopka s pritožbo izgubil pomen.

(Glej točko 66.)

5.        Temeljne pravice so del splošnih pravnih načel, katerih spoštovanje zagotavlja Sodišče. V ta namen se Sodišče zgleduje po ustavnih tradicijah, ki so skupne državam članicam, in po podatkih iz mednarodnih pogodb o varstvu človekovih pravic, pri katerih so države članice sodelovale ali h katerim so pristopile. Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) ima pri tem poseben pomen. Novejša sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice pa kaže na to, da organizacija, ki je na seznamu oseb, skupin in subjektov, za katere se uporabljajo omejevalni ukrepi iz Uredbe št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu, ne bi mogla dokazati, da je bila žrtev v smislu člena 34 EKČP, in zato bi bilo nedopustno, da bi spor predložila v odločanje temu sodišču.

Zato kadar sodišče Skupnosti odloči, da taka organizacija ni posamično prizadeta v smislu člena 230, četrti odstavek, ES, kot je razložen v sodni praksi, in da je njena ničnostna tožba zato nedopustna, ni nikakršnega nasprotja med EKČP in omenjenim členom 230, četrti odstavek, ES.

(Glej točke 74, 76, 82, 83.)

6.        Evropska skupnost je namreč skupnost, v kateri velja vladavina prava in v kateri so institucije podvržene nadzoru skladnosti svojih aktov s Pogodbo in splošnimi pravnimi načeli, katerih del so temeljne pravice. Zato morajo imeti posamezniki možnost učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo po pravnem redu Skupnosti, pri čemer je pravica do takega varstva del splošnih pravnih načel, ki izhajajo iz skupnih ustavnih tradicij držav članic. To pravico določata tudi člena 6 in 13 Evropske konvencije o človekovih pravicah.

V zvezi s tem je glede Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu učinkovitost tega sodnega varstva toliko bolj pomembna, saj omejevalni ukrepi iz te uredbe vodijo do hudih posledic. Ne le da se osebi, skupini ali organizaciji, na katere se ta uredba nanaša, preprečijo vse finančne transakcije in storitve, temveč je s tem, da so označene za teroristične, prizadet tudi njihov ugled in njihova politična dejavnost.

Na podlagi člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 v zvezi s členom 1, od (4) do (6), Skupnega stališča 2001/931 je mogoče osebo, skupino ali organizacijo vključiti na seznam oseb, skupin in subjektov, za katere se uporablja ta ureditev, le, če obstajajo določeni prepričljivi dokazi in pod pogojem natančne identifikacije zadevnih oseb, skupin ali organizacij. Poleg tega je natančno navedeno, da se lahko ime osebe, skupine ali organizacije ohrani na navedenem seznamu le tako, da Svet ponovno v rednih časovnih presledkih preuči njen položaj. Za vse te elemente mora biti omogočen nadzor sodišča.

Iz tega sledi, da čeprav je zakonodajalec Skupnosti menil, da je zadevna organizacija še naprej obstajala v zadostni meri, da je bila predmet omejevalnih ukrepov iz Uredbe št. 2580/2001, je treba v skladu z načelom doslednosti in pravičnosti priznati, da je ta organizacija še naprej obstajala v zadostni meri, da te ukrepe lahko izpodbija. Iz vsakega drugačnega zaključka bi sledilo, da bi bilo mogoče organizacijo vključiti na seznam oseb, skupin in subjektov, za katere se uporablja ta ureditev, ne da bi bilo mogoče zoper to vključitev vložiti tožbo.

(Glej točke od 109 do 112.)

7.        Na podlagi določb Statuta Sodišča, zlasti njegovega člena 21, določb Poslovnika Sodišča, zlasti njegovega člena 38, in določb Poslovnika Sodišča prve stopnje, zlasti njegovega člena 44, organizacije, ki nimajo pravne osebnosti, ne morejo vložiti tožbe. V tem izjemnem položaju je treba postopkovna pravila, ki urejajo dopustnost ničnostne tožbe, uporabiti tako, da se, kolikor je potrebno, prilagodijo okoliščinam primera. Gre namreč za izogibanje pretiranemu formalizmu, ki bi onemogočil vsako možnost vložitve ničnostne tožbe, čeprav so za zadevno organizacijo veljali omejevalni ukrepi Skupnosti.

(Glej točko 114.)

SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 18. januarja 2007(*)

„Pritožba – Posebni omejevalni ukrepi za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu – Ničnostna tožba – Dopustnost“

V zadevi C-229/05 P,

zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča, vložene 9. maja 2005,

Osman Ocalan v imenu Kurdistan Workers’ Party (PKK),

Serif Vanly v imenu Kurdistan National Congress (KNK),

ki ju zastopajo M. Muller, QC, E. Grieves in P. Moser, barristers, ter J. G. Peirce, solicitor,

pritožnika,

druge stranke v postopku so

Svet Evropske unije, ki ga zastopata E. Finnegan in M. Bishop, zastopnika,

tožena stranka v postopku na prvi stopnji,

Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska, ki ga zastopa R. Caudwell, zastopnica, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

Komisija Evropskih skupnosti,

intervenienta v postopku na prvi stopnji,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi P. Jann, predsednik senata, K. Lenaerts, E. Juhász, J. N. Cunha Rodrigues (poročevalec) in M. Ilešič, sodniki,

generalna pravobranilka: J. Kokott,

sodni tajnik: J. Swedenborg, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 14. septembra 2006,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 27. septembra 2006

izreka naslednjo

Sodbo

1        Osman Ocalan v imenu Kurdistan Workers’ Party (PKK) (delavska stranka Kurdistana) in Serif Vanly v imenu Kurdistan National Congress (KNK) (nacionalni kongres Kurdistana) s pritožbo predlagata razveljavitev sklepa Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 15. februarja 2005 v zadevi PKK in KNK proti Svetu (T-229/02, ZOdl., str. II-539, v nadaljevanju: izpodbijani sklep), s katerim je Sodišče prve stopnje kot nedopustni zavrnilo njuni tožbi za razglasitev ničnosti Sklepa Sveta 2002/334/ES z dne 2. maja 2002 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu in o razveljavitvi Sklepa 2001/927/ES (UL L 116, str. 33) ter Sklepa Sveta 2002/460/ES z dne 17. junija 2002 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu in o razveljavitvi Sklepa 2002/334/ES (UL L 160, str. 26).

 Pravni okvir

 Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin

2        Člen 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je bila podpisana v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP), z naslovom „Pravica do poštenega sojenja“, določa:

„1      Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumen roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena iz sojenja deloma ali v celoti v interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, pa tudi tedaj, kadar bi po mnenju sodišča zaradi posebnih okoliščin javnost sojenja škodovala interesom pravičnosti.

[…]“

3        Člen 13 EKČP z naslovom „Pravica do učinkovitega pravnega sredstva“ določa:

„Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti.“

4        Člen 34 EKČP z naslovom „Posamezne zahteve za obravnavo“ določa:

„[Evropsko] [s]odišče [za človekove pravice] lahko sprejme zahteve za obravnavo od katere koli osebe, nevladne organizacije ali skupine posameznikov, ki zatrjujejo, da so žrtve kršitev pravic, priznanih s Konvencijo in njenimi protokoli, s strani katere koli visoke pogodbenice. Visoke pogodbenice se zavezujejo, da na noben način ne bodo ovirale dejanskega izvajanja te pravice.“

 Pravo Skupnosti

5        Ker je bilo za izvajanje Resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov 1373(2001) nujno delovanje Evropske skupnosti, je Svet Evropske unije 27. decembra 2001 sprejel Skupno stališče 2001/930/SZVP o boju proti terorizmu (UL L 344, str. 90) in Skupno stališče 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu (UL L 344, str. 93).

6        Člen 1 Skupnega stališča 2001/931 določa:

„1.      To skupno stališče se uporablja v skladu z določbami navedenih členov za osebe, skupine in organizacije, vpletene v teroristična dejanja in naštete v Prilogi.

[…]

4.      Seznam v Prilogi je sestavljen na podlagi točnih podatkov ali gradiva iz s tem povezanega dosjeja, ki prikazuje, da je odločitev glede oseb, skupin ali organizacij sprejel pristojni organ, ne glede na to, ali gre za začetek preiskave ali pregon zaradi terorističnega dejanja, poskusa ali omogočanja takega dejanja ali sodelovanja pri njem s podlago na trdnih in zaupanja vrednih dokazih ali indicih ali obsodbe za taka dejanja. Osebe, skupine in organizacije, ki jih je Varnostni svet Združenih narodov opredelil kot povezane s terorizmom in proti katerim je odredil sankcije, se lahko vključijo na seznam.

V tem odstavku ‚pristojni organ‘ pomeni pravosodni organ, ali kjer pravosodni organi nimajo pristojnosti na področju, za katerega velja ta odstavek, enakovredni pristojni organ.

5.      Svet deluje na način, ki zagotavlja, da so imena oseb ali organizacij, skupin ali organizacij, naštetih v Prilogi, opremljena s podrobnostmi, ki omogočajo učinkovito prepoznavo posebnih ljudi, pravnih oseb, organizacij ali teles ter omogočajo oprostitev tistih z enakimi ali podobnimi imeni.

6.      Imena oseb in organizacij na seznamu v Prilogi se preverjajo v rednih obdobjih in najmanj enkrat na šest mesecev, da se zagotovi utemeljenost njihovega zadržanja v seznamu.“

7        Člen 2 Skupnega stališča 2001/931 določa:

„Evropska skupnost glede na omejitev pooblastil, ki se na njo prenesejo s Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti, odredi zamrznitev denarnih sredstev in drugega finančnega premoženja ali gospodarskih virov oseb, skupin in organizacij, naštetih v Prilogi.“

8        Svet je 27. decembra 2001 sprejel Uredbo (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu (UL L 344, str. 70).

9        Člen 2 te uredbe določa:

„1. Razen izjem, dopustnih v skladu s členoma 5 in 6:

(a)      se zamrznejo vsa denarna sredstva, drugo finančno premoženje in gospodarski viri, ki pripadajo fizični ali pravni osebi, skupini ali organizaciji, navedeni na seznamu iz odstavka 3, ki so v njeni lasti ali s katerimi ta razpolaga;

(b)      se nobena denarna sredstva, drugo finančno premoženje in gospodarski viri ne dajo v razpolaganje, bodisi neposredno ali posredno, ali v korist fizični ali pravni osebi, skupini ali organizaciji s seznama iz odstavka 3.

2.       Razen izjem, dopustnih v skladu s členoma 5 in 6, je fizični ali pravni osebi, skupini ali organizaciji s seznama iz odstavka 3 prepovedano omogočati finančne storitve ali storitve v njeno korist.

3.      Svet soglasno določi, pregleda in spremeni seznam oseb, skupin in organizacij, za katere velja ta uredba, v skladu z določbami člena 1(4), (5) in (6) Skupnega stališča 2001/931/SZVP; ta seznam vsebuje:

(i)      fizične osebe, ki izvajajo ali poskušajo izvajati kakršno koli teroristično dejanje, sodelujejo pri njem ali omogočajo njegovo izvajanje;

(ii)      pravne osebe, skupine ali organizacije, ki izvajajo ali poskušajo izvajati kakršno koli teroristično dejanje, sodelujejo pri njem ali omogočajo njegovo izvajanje;

(iii) pravne osebe, skupine ali organizacije, ki so bodisi v lasti ene ali več fizičnih ali pravnih oseb, skupin ali organizacij, navedenih v točkah (i) in (ii), bodisi jih te nadzorujejo; ali

(iv)      fizične ali pravne osebe, skupine ali organizacije, ki delujejo v imenu ali pod vodstvom ene ali več fizičnih ali pravnih oseb, skupin ali organizacij, navedenih v točkah (i) in (ii).“

 Dejansko stanje

10      Izpodbijani sklep vsebuje naslednje ugotovitve:

„1      Iz spisa izhaja, da je [PKK] nastala v letu 1978 in začela oboroženi boj proti turški vladi, da bi se priznale pravice Kurdov do samoodločbe. Glede na pričanje [Osmana] Ocalana naj bi PKK julija 1999 razglasila enostransko prekinitev ognja, s pridržkom pravice do samoobrambe. Glede na to pričanje naj bi aprila 2002 kongres PKK, da bi odrazil to preusmeritev, odločil, ‚naj vse dejavnosti, ki se izvršujejo pod imenom ‚PKK‘ […] prenehajo 4. aprila 2002 in da naj bi bile vse dejavnosti v imenu PKK nezakonite‘ (Priloga 2 tožbe, točka 16). Ustanovljeno je bilo novo združenje, Kongreya AzadÓ š Demokrasiya Kurdistan (Kongres za demokracijo in svobodo Kurdistana – KADEK), da bi v imenu kurdske manjšine doseglo politične cilje na demokratičen način. [Abdullah] Ocalan je bil imenovan za predsednika KADEK.

2      [KNK] je združenje približno tridesetih organizacij. Cilj KNK je ‚krepiti enotnost in sodelovanje Kurdov v vseh delih Kurdistana in podpirati njihov boj za višje interese kurdskega naroda‘ (člen 7(A) ustanovne listine KNK). Glede na pričanje [Serifa] Vanlyja, predsednika KNK, je bil častni vodja PKK med tistimi, ki so podpirali ustanovitev KNK. PKK je bila članica KNK, posamezni člani PKK pa so delno financirali KNK.“

11      Svet je 2. maja 2002 sprejel Sklep 2002/334. S tem sklepom je bila PKK dodana na seznam iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 (v nadaljevanju: sporni seznam).

12      KNK je z vlogo, vpisano pod številko T-206/02, vložil tožbo za razglasitev ničnosti Sklepa 2002/334. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 15. februarja 2005 to tožbo zavrglo kot nedopustno. Zoper ta sklep ni bila vložena pritožba.

13      Svet je 17. junija 2002 sprejel Sklep 2002/460. Ta sklep je PKK ohranil na spornem seznamu. Ta seznam se je nato redno posodabljal z različnimi sklepi Sveta.

 Postopek pred Sodiščem prve stopnje

14      Z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 31. julija 2002, sta PKK, ki jo zastopa Osman Ocalan, in KNK, ki ga zastopa Serif Vanly, vložila tožbo za razglasitev ničnosti sklepov 2002/334 in 2002/460. Ta tožba je bila vpisana pod številko T-229/02.

15      Tej vlogi je bilo priloženo pooblastilo v imenu PKK, katerega besedilo določa:

„Spodaj podpisani Osman Ocalan, nekdanji član organizacije, ki je bila nekoč znana pod imenom PKK, v imenu te organizacije pooblaščam

Marka Mullerja, odvetnika, z naslovom 10-11 Gray’s Inn Square,

Edwarda Grievesa, odvetnika, z naslovom 10-11 Gray’s Inn Square,

Garetha Pierca, partnerja odvetniške pisarne Birnberg Pierce,

da pri Sodišču prve stopnje Evropskih skupnosti vložijo in zastopajo tožbo za razglasitev ničnosti Sklepa 2002/334 in Uredbe št. 2580/2001 ter da za to storijo vse preostalo, vključno s prenosom vseh zadev na drugo osebo, da predlagajo sprejetje začasnih ukrepov in da vložijo pravno sredstvo, ki bi se pred Sodiščem Evropskih skupnosti izkazalo za nujno.“

16      Svet je z vlogo z dne 27. novembra 2002 v skladu s členom 114(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje podal ugovor nedopustnosti. Združenemu kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska ter Komisiji Evropskih skupnosti je bila v podporo Svetu dovoljena intervencija. Komisija je predložila stališča glede ugovora nedopustnosti. Združeno kraljestvo se je temu odpovedalo.

17      Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tem ugovoru nedopustnosti navedeno tožbo z izpodbijanim sklepom zavrglo kot nedopustno.

 Izpodbijani sklep

18      Sodišče prve stopnje je o nedopustnosti tožbe, ki jo je v imenu PKK vložil Osman Ocalan, sklepalo iz naslednjih razlogov:

„27      Najprej je treba ugotoviti, da je treba šteti, da […] sklepa [2002/334 in 2002/460] neposredno in posamično zadevata PKK, ker jo poimensko navajata.

28      Nato je treba navesti, da je treba pravila o dopustnosti ničnostne tožbe, ki je odvisna od osebe s spornega seznama – in sicer seznama oseb, skupin in subjektov, za katere se uporabljajo omejevalni ukrepi zaradi boja proti terorizmu – pojmovati glede na okoliščine primera. V bistvu je zlasti v primeru teh skupin ali subjektov mogoče, da pravno ne obstajajo ali da niso bili sposobni spoštovati pravnih pravil, ki se običajno uporabljajo za pravne osebe. Pretirani formalizem bi torej v določenih primerih onemogočil vsakršno možnost uveljavljati ničnost, čeprav so za te skupine in te subjekte veljali omejevalni ukrepi Skupnosti.

[…]

32      V skladu z načeli iz zgornje točke 28 ima [Osman] Ocalan, fizična oseba, pravico dokazati z vsakršnim dokaznim sredstvom, da veljavno deluje v imenu pravne osebe, PKK, ki naj bi jo zastopal. Vendar morajo ti dokazi dokazati vsaj, da je PKK dejansko imela namen vložiti to tožbo in da ta tožba ni bila orodje tretje osebe, ki naj bi bila v tem primeru eden od članov PKK.

33      Ravno tako je treba navesti, da Sodišče prve stopnje v okviru tega preizkusa dopustnosti tožbe ni pristojno, da se izreče o dejanskem obstoju PKK. Vprašanje, ki se postavi v okviru tega preizkusa, je strogo omejeno na vprašanje, ali je [Osman] Ocalan pristojen vložiti tožbo v imenu PKK.

34      Prvič je treba ugotoviti, da je tožbo formalno vložil [Osman] Ocalan v imenu (‚on behalf‘) PKK.

35      Drugič je nujna ugotovitev, da tožeči stranki trdita, da je bila PKK razpuščena aprila 2002. Poleg tega, glede na pričanje [Osmana] Ocalana, zajeto v prilogi k tožbi, naj bi bil kongres PKK, ki je razglasil njeno razpustitev, v istem času sprejel deklaracijo, v skladu s katero ‚[naj bi bile sedaj] vse dejavnosti v imenu PKK […] nezakonite‘.

36      Tretjič je treba ugotoviti, da [Osman] Ocalan v pisanjih tožečih strank nikdar ni omenjen drugače kot zastopnik PKK. Posebej ni nikdar zatrjevano, da bi lahko imel kakršen koli posamični interes za ničnost […] sklepov [2002/334 in 2002/460].

37      Daleč od tega, da bi dokazali, da je [Osman] Ocalan pravno sposoben, da zastopa PKK, sta tožeči stranki nasprotno trdili, da ta stranka ne obstaja več. Vendar ni mogoče dopustiti, da bi pravna oseba, ki ne obstaja več, če se upošteva kot taka, lahko veljavno določila zastopnika.

38      Nezmožnost dopustiti, da bi [Osman] Ocalan veljavno zastopal PKK, je okrepljena z njegovim lastnim pričanjem, v skladu s katerim bi bilo vsako dejanje v imenu PKK po aprilu 2002 nezakonito. Glede na pričanje bi postopek, ki ga [Osman] Ocalan želi voditi v imenu PKK, razglasil za nezakonitega njegov pooblastitelj sam.

39      Torej tožeči stranki seznanjata Sodišče prve stopnje s paradoksalnim položajem, v katerem je fizična oseba, ki naj bi zastopala pravno osebo, ne le nesposobna dokazati, da jo veljavno zastopa, ampak celo navaja razloge, ki ji tako zastopanje onemogočajo.

40      Dokaz tožečih strank, ki temelji na neobstoju drugih pravnih sredstev, ne sme privesti do tega, da bi vsaka oseba, ki ima željo braniti interese tretje osebe, lahko vložila tožbo.

41      Torej Sodišče prve stopnje nujno ugotavlja, da je [Osman] Ocalan vložil tožbo v imenu PKK na lastno pobudo. Zaradi tega je tožba, ki jo je vložil [Osman] Ocalan v imenu PKK, nedopustna.“

19      Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožba, ki jo je vložil Serif Vanly v imenu KNK, nedopustna iz naslednjih razlogov:

„43      […] KNK [je] Sklep 2002/334 [izpodbijala] že v svoji tožbi, vpisani pod številko T-206/02. Zaradi istovetnosti predmeta, kavze in strank je ta tožba, kolikor zadeva KNK, ki je usmerjena proti Sklepu 2002/334, nedopustna zaradi ugovora litispendence.

[…]

45      Glede tožbe, ki jo je KNK vložil zoper Sklep 2002/460, iz ustaljene sodne prakse izhaja, se ne šteje, da akt, ki zadeva splošne interese združenja, ustanovljenega za spodbujanje skupnih interesov v pristojnosti določene skupine, to združenje posamično zadeva v smislu člena 230(4) ES, in posledično ni dopustno, da bi to združenje vložilo ničnostno tožbo, kadar tega ne morejo storiti njegovi člani posamično (sodba Sodišča z dne 14. decembra 1962 v zadevi Fédération nationale de la boucherie en gros et du commerce en gros des viandes in drugi proti Svetu, od 19/62 do 22/62, Recueil, str. 943, 960, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 21. marca 2001 v zadevi Hamburger Hafen- und Lagerhaus in drugi proti Komisiji, T-69/96, Recueil, str. II-1037, točka 49).

46      V tej zadevi je treba ugotoviti, da je naloga KNK glede na člen 7(A) njegove ustanovne listine krepiti enotnost in sodelovanje Kurdov v vseh delih Kurdistana in podpirati njihov boj za višje interese kurdskega naroda. KNK je torej treba šteti za združenje, ustanovljeno za spodbujanje skupnih interesov v pristojnosti določene skupine.

47      Ta sklep potrjuje tudi dokaz tožečih strank, po katerem ima vpis PKK ‚demoralizirajoče učinke‘ na sposobnost KNK, da bi zasledoval ta cilj. V skladu z zgoraj navedeno sodno prakso ta zato ne more biti posamično prizadet.

48      Nato je treba preveriti, ali se KNK lahko sklicuje na dejstvo, da naj bi eden ali več njegovih članov lahko vložili ničnostno tožbo zoper [S]klep [2002/460].

49      Glede PKK je treba ugotoviti, da tožeči stranki, ki trdita, da ta ne obstaja več, vsaj priznavata, da PKK ni več član KNK. Zato ni mogoče sprejeti, da bi nekdanje članstvo osebe v združenju omogočilo, da bi bila ta oseba upravičena do morebitne tožbe. Dopustiti tako sklepanje bi dejansko peljalo k temu, da bi bilo združenju na voljo neke vrste stalno aktivno upravičenje in sicer kljub dejstvu, da to združenje ne more več zastopati interesov svojega bivšega člana.

50      Glede KADEK tožeči stranki v bistvu navajata dejstvo, da naj bi Sklep 2002/460 prizadel KADEK, ki je bil potencialni član KNK, ker se temu ni mogel pridružiti. Če predpostavimo, da bi KADEK lahko izpodbijal Sklep 2002/460 na dan vložitve te tožbe, kar se zdi možno, zlasti če bi ga lahko šteli za pravnega in/ali dejanskega naslednika PKK, se KNK ne more sklicevati na pripadnost KADEK njegovi organizaciji, ker ta ni njegov član.

51      Tožeči stranki končno navajata, da so KNK in njegovi člani na splošno posamično prizadeti, ker naj bi bile njihove dejavnosti zaradi strahu pred zamrznitvijo njihovih sredstev ob sodelovanju z organizacijo s spornega seznama omejene. Glede tega je treba opomniti, da je prepoved iz [S]klepa [2002/460], da bi PKK razpolagal z denarnimi sredstvi, splošnega pomena, ker je naslovljena na vse subjekte prava Evropske skupnosti. [S]klep [2002/460] se tako uporablja v objektivno določenih situacijah in njegova posledica so pravni učinki za kategorije oseb, ki so določene splošno in abstraktno (v tem smislu glej sodbo Sodišča z dne 6. oktobra 1982 v zadevi Alusuisse Italia proti Svetu in Komisiji, 307/81, Recueil, str. 3463, točka 9).

52      Treba je opomniti, da naj bi splošni akt posamično zadeval fizično ali pravno osebo samo, če jo prizadene zaradi nekaterih njenih posebnih lastnosti ali dejanskega položaja, ki jo razlikuje v primerjavi z vsako drugo osebo (sodba Sodišča z dne 15. julija 1963 v zadevi Plaumann proti Komisiji, 25/62, Recueil, str. 197, 223, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 27. aprila 1995 v zadevi CCE de Vittel in drugi proti Komisiji, T-12/93, Recueil, str. II-1247, točka 36). Vendar so KNK in njegovi člani, glede PKK in vseh drugih oseb v Skupnosti, prisiljeni spoštovati prepoved, predpisano s [S]klepom [2002/460]. Dejstvo, da KNK in njegovi člani zaradi svojih političnih stališč čutijo učinke te prepovedi bolj kot ostali, ne povzroči, da so ti individualizirani v primerjavi z vsako drugo osebo v Skupnosti. Dejansko dejstvo, da bi splošni akt lahko imel različne konkretne učinke za različne pravne subjekte, za katere se uporablja, teh subjektov ne razlikuje glede na vse druge zadevne osebe, kadar se ta akt uporabi na podlagi objektivno določenega položaja (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 22. februarja 2000 v zadevi ACAV in drugi proti Svetu, T-138/98, Recueil, str. II-341, točka 66, in navedeno sodno prakso).

[…]

56      Ker se KNK ne more sklicevati na dejstvo, da eden od njegovih članov lahko vloži ničnostno tožbo zoper [S]klep [2002/460], je treba ugotoviti, da ga ta ne zadeva posamično.

57      Posledično je tožba, kakršno je vložil KNK zoper Sklep 2002/460, nedopustna.“

 Postopek pred Sodiščem in predlogi strank

20      Osman Ocalan v imenu PKK in Serif Vanly v imenu KNK sta v sodnem tajništvu Sodišča 9. maja 2005 vložila pritožbo zoper izpodbijani sklep. Sodišču predlagata, naj navedeni sklep razveljavi in tožbo, ki sta jo vložila Osman Ocalan v imenu PKK in Serif Vanly v imenu KNK, razglasi za dopustno ter Svetu naloži plačilo stroškov postopka, ki se nanaša na dopustnost.

21      Pritožnika sta v prilogi k pritožbi navedla izjavo Marka Mullerja, enega izmed odvetnikov, ki ju zastopa v tem postopku, z dne 9. maja 2005, katere besedilo se glasi:

„1.      Spodaj podpisani Mark Muller potrjujem, da v postopku, ki poteka pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, zastopam Abdullaha Ocalana.

2.      V tem postopku sem [Abdullaha] Ocalana redno obiskoval v zaporu na otoku Imrali v Turčiji. Potrjujem, da me je [Abdullah] Ocalan pred vložitvijo te tožbe pri Sodišču prve stopnje pooblastil za ukrepanje zoper preganjanje PKK v Evropi. Poleg tega sem se imel v Evropi priložnost sestati z drugimi visokimi predstavniki PKK in organizacije KADEK, ki naj bi jo nasledila. Ponavljam, da sem bil pooblaščen za nadaljevanje tega postopka.

3.      V skladu s Poslovnikom Sodišča prve stopnje sem od Osmana Ocalana, ki je bil takrat visoki predstavnik tako organizacije, ki je bila prej znana pod imenom PKK, kot organizacije KADEK, zahteval pooblastilo.

4.      Če bi Sodišče prve stopnje o tem vprašanju zahtevalo pojasnila, bi takoj ukrepal, da bi pridobil vse dokaze, potrebne za potrditev zgoraj navedenih trditev. Menil sem, da to ukrepanje ni potrebno, ker je Sodišče prve stopnje predloženo pooblastilo sprejelo in toženi stranki vročilo vlogo.“

22      Svet Sodišču predlaga, naj pritožbo obeh pritožnikov zavrže kot nedopustno ali naj jo, podredno, zavrne kot neutemeljeno, naj zadevo glede na okoliščine primera vrne v odločanje Sodišču prve stopnje in pritožnikoma naloži plačilo stroškov.

23      Komisija in Združeno kraljestvo, intervenienta v postopku na prvi stopnji, nista predložila pisnih stališč.

 Pritožba

 Dopustnost pritožbe, ki jo je vložil Osman Ocalan v imenu PKK

24      Osman Ocalan (v nadaljevanju: prvi pritožnik) v utemeljitev pritožbe, ki jo vlaga v imenu PKK, navaja sedem pritožbenih razlogov. Najprej je treba obravnavati četrtega izmed teh pritožbenih razlogov.

 Četrti pritožbeni razlog

–       Trditve strank

25      Prvi pritožnik s četrtim pritožbenim razlogom navaja, da je Sodišče prve stopnje izkrivilo dokaze, ki jih je predložil glede razpustitve PKK. Na podlagi pozornega branja izjave Osmana Ocalana, ki jo je ta predložil Sodišču prve stopnje, ni mogoče sklepati, da je bila PKK v celoti razpuščena, niti zaradi ukrepanja zoper njeno preganjanje. Nasprotno, Osman Ocalan naj bi sistematično omenjal nadaljnji obstoj PKK in ustanovitev podporne organizacije KADEK s strani PKK. Zato naj bi Sodišče prve stopnje napačno razlagalo dokaze, ki se nanašajo na razpustitev PKK in njen obstoj.

26      Svet zatrjuje, da je četrti pritožbeni razlog nedopusten, prvič, ker se v njem ponavljajo stališča, predstavljena v postopku na prvi stopnji, in drugič, ker se nanaša na dejanske ugotovitve Sodišča prve stopnje, in sicer da PKK ni mogla veljavno imenovati Osmana Ocalana za svojega zastopnika v postopku na prvi stopnji.

27      Svet podredno trdi, da je ta pritožbeni razlog očitno neutemeljen.

28      Najprej je Sodišče prve stopnje v točki 33 izpodbijanega sklepa izrecno navedlo, da se ni pristojno izreči o dejanskem obstoju PKK. Vprašanje, na katerega je Sodišče prve stopnje odgovorilo nikalno, naj bi bilo le, ali je imel Osman Ocalan sposobnost za vložitev tožbe v imenu PKK.

29      Sama pritožnika naj bi pojasnila, da je bila PKK uradno razpuščena. V točki 16 izjave Osmana Ocalana, ki je bila priložena vlogi v postopku na prvi stopnji, naj bi bilo jasno navedeno, da je mogoče vse dejavnosti, ki so bile opravljene v imenu PKK, od 4. aprila 2002 šteti za nezakonite.

30      Dalje, trditve prvega pritožnika naj bi bile v mnogih pogledih nejasne. V točki 25 pritožbe je na primer pojasnjeno, da je Osman Ocalan vložil pritožbo v imenu organizacije, ki je še vedno obstajala in ki se je do takrat imenovala PKK. Iz te izjave naj bi izhajalo, da je ta pritožba dejansko vložena v imenu druge nedoločene organizacije, ki ni več PKK. Vendar naj iz vloge ne bi bilo razvidno, za katero drugo organizacijo bi lahko šlo.

31      Končno, Sodišče prve stopnje naj bi temeljito obravnavalo trditve tožečih strank. Svet meni, da je ugotovitev Sodišča prve stopnje v točkah od 37 do 41 izpodbijanega sklepa, da PKK ni mogla veljavno imenovati zastopnika, utemeljena ob upoštevanju dokazov, ki jih je imelo, in trdi, da prvi pritožnik v okviru te pritožbe ni navedel nobenega novega argumenta, ki bi lahko zbudil dvom glede te ugotovitve.

–       Presoja Sodišča

32      Na podlagi sodne prakse Sodišča je pritožba nedopustna, če so v njej samo ponovljeni ali dobesedno navedeni tožbeni razlogi in trditve, ki so že bili predloženi Sodišču prve stopnje, ne da bi bile v njej navedbe, s katerimi bi bila natančneje opredeljena zmotna uporaba prava v izpodbijanem sklepu. Nasprotno, kadar pritožnik izpodbija način, kako je Sodišče prve stopnje razlagalo ali uporabilo pravo Skupnosti, se lahko pravna vprašanja, obravnavana na prvi stopnji, ponovno obravnavajo v pritožbenem postopku. Če namreč pritožnik svoje pritožbe tako ne bi mogel utemeljiti z razlogi in trditvami, ki jih je že navajal pred Sodiščem prve stopnje, bi navedeni postopek deloma izgubil pomen (glej v tem smislu sodbo z dne 22. junija 2006 v zadevi Storck proti UUNT, C-25/05 P, ZOdl., str. I-5719, točki 47 in 48 ter navedena sodna praksa).

33      Četrti pritožbeni razlog se nanaša na dejstvo, da je Sodišče prve stopnje s tem, da je menilo, da je Osman Ocalan zatrjeval, da PKK nima sposobnosti za vložitev tožbe, storilo napako. Ta pritožbeni razlog se nanaša na podroben očitek iz izpodbijanega sklepa. Nanaša se tudi na ugotovitev, ki jo je v izpodbijanem sklepu podalo Sodišče prve stopnje, tako da ga ni bilo mogoče navajati v postopku na prvi stopnji.

34      V teh okoliščinah je trditev Sveta glede zavrnitve četrtega pritožbenega razloga v delu, v katerem se nanaša na ponavljanje stališč, podanih v postopku na prvi stopnji, neutemeljena in jo je zato treba zavrniti.

35      Glede trditve Sveta, da je četrti pritožbeni razlog nedopusten, ker se nanaša na dejansko ugotovitev Sodišča prve stopnje, je treba opozoriti, da so v skladu s sodno prakso Sodišča očitki glede dejanskih ugotovitev in njihove presoje v izpodbijanem sklepu v fazi pritožbe dopustni, če pritožnik trdi, da je Sodišče prve stopnje podalo ugotovitve, katerih vsebinska nenatančnost izhaja iz listin v spisu, ali izkrivilo dokaze, ki so mu bili predloženi (glej v tem smislu sodbo z dne 24. oktobra 2002 v zadevi Aéroports de Paris proti Komisiji, C-82/01 P, Recueil, str. I-9297, točka 56). V tem primeru je torej bilo tako.

36      Zato je pritožbeni razlog dopusten.

37      Glede utemeljenosti tega pritožbenega razloga je treba preučiti, ali je Sodišče prve stopnje izkrivilo dokaze. Kot je generalna pravobranilka navedla v točki 42 sklepnih predlogov, je tako izkrivljanje podano, če se zdi presoja obstoječih dokazov, na da bi se uporabili novi, očitno napačna (glej v tem smislu sodbo z dne 6. aprila 2006 v zadevi General Motors proti Komisiji, C-551/03 P, ZOdl., str. I‑3173, točka 54).

38      Na podlagi tega merila je treba poudariti, da dokazi, ki so bili predloženi Sodišču prve stopnje in se nanašajo na obstoj PKK, vključujejo izjavo Osmana Ocalana, priloženo tožbi v postopku na prvi stopnji, pooblastilo, ki ga je ta dal odvetnikom za zastopanje prvega pritožnika, stališča Sveta in izjavo Serifa Vanlyja, ki je bila prav tako priložena navedeni tožbi.

39      Prvič, Osman Ocalan v točki 1 svoje izjave navaja, da „[je] PKK bila in ostaja politična organizacija osrednjega pomena za kurdski narod“.

40      V točki 11 te (iste) izjave Osman Ocalan navaja:

„PKK je julija 1999 razglasila enostransko prekinitev ognja. Cilj tega je bilo doseči demokratično in miroljubno rešitev vprašanja pravic Kurdov. PKK je razglasila, da naj bi vse gverilske dejavnosti do nadaljnjega prenehale.“

41      Točke od 15 do 19 iste izjave določajo:

„15.      [Na osmem kongresu PKK, ki je potekal med 4. in 10. aprilom 2002,] je bila PKK opisana kot simbolično ime gibanja ‚Apoist‘ [‚Apo‘ je izraz, s katerim je poimenovan Abdullah Ocalan] v obdobju narodne zavesti in upora Kurdov. Na tem kongresu je bilo tudi razglašeno, da PKK simbolizira narodni duh, zavest in identiteto Kurdov.

16.      Na tem kongresu je bilo odločeno, da naj bi zaradi večjih sprememb, ki jih je utrpela PKK, vse dejavnosti, ki so se izvajale pod imenom ‚PKK‘, 4. aprila 2002 prenehale, vse dejavnosti, opravljene pod imenom PKK, pa naj bi se štele za nezakonite.

17.      V okviru tega kongresa je bilo sklenjeno, da je treba slediti razvoju, ki se je načrtno začel izvajati po prekinitvi ognja [leta 1999] in po sedmem kongresu. [Tej izjavi je priložen ‚Mirovni načrt‘, ki vsebuje stališče PKK, kot je bilo sprejeto na sedmem kongresu 10. januarja 2000.]

18.      Sprejeta je bila nova ustava, s katero je bila spremenjena struktura in organizacija PKK ter predstavljena strategija gibanja Apoist. Organizacija, ki opravlja naloge usklajevanja, je morala zbrati različne organizacije, ki jih je bilo treba ustanoviti v delih Kurdistana in v sosednjih državah. Zato je bilo odločeno, da se ustanovi [KADEK].

19.      Izvoljen je bil nov upravni odbor in Abdullah Ocalan kot predsednik organizacije KADEK.“

42      Zdi se, da to besedilo ne potrjuje razpustitve PKK, ampak to, da je PKK postopno opuščala sredstva nasilja in jih nadomeščala z drugimi ukrepi. Osman Ocalan zlasti navaja, da je PKK julija 1999 razglasila enostransko prekinitev ognja, sodelovala pri „mirovnem načrtu“ na svojem sedmem kongresu, ki je potekal 10. januarja 2000, in na svojem osmem kongresu, ki je potekal od 4. do 10. aprila 2002, odločila, da bo 4. aprila 2002 prenehala z „vsemi dejavnostmi“. Besedi „vse dejavnosti“ bi se lahko v sobesedilu nanašali le na to, da naj bi PKK opustila vse nasilne dejavnosti.

43      Iz točk 18 in 19 izjave Osmana Ocalana tudi izhaja, da sta bili struktura in organizacija PKK le spremenjeni in da je PKK še naprej obstajala pod imenom KADEK, ki ji je še vedno predsedoval Abdullah Ocalan.

44      Poleg tega glagol „ostaja“ iz točke 1 navedene izjave kaže na nadaljnji obstoj PKK.

45      Vsekakor Osman Ocalan v svoji izjavi nikjer izrecno ne navaja, da je bila na osmem kongresu PKK razglašena njena razpustitev.

46      Zato ob razumevanju te izjave kot celote te ni mogoče legitimno razlagati, kot da potrjuje razpustitev PKK v celoti.

47      Drugič, Osman Ocalan je v pooblastilu odvetnikom za zastopanje prvega pritožnika pojasnil, da deluje „v imenu organizacije, prej znane pod imenom PKK“ („on behalf of the organisation formerly known as the PKK“). Vendar ta navedba kaže le na spremembo imena, in ne na razpustitev PKK.

48      Tretjič, glede stališč Sveta se zdi, da sklepi, ki so od 2. aprila 2004 postopno nadomestili sklepa 2002/334 in 2002/460, PKK označujejo kot „delavsko stranko Kurdistana (PKK) (drugače imenovano KADEK ali KONGRA-GEL)“ (glej zlasti Sklep Sveta 2004/306/ES z dne 2. aprila 2004 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih proti nekaterim osebam in entitetam zaradi boja proti terorizmu in o razveljavitvi Sklepa 2003/902/ES (UL L 99, str. 28)). Iz tega izhaja, da Svet meni, da PKK še vedno obstaja, vendar pod drugimi imeni.

49      Na koncu, čeprav je res, da je Serif Vanly, predsednik KNK, v izjavi, ki je bila priložena tožbi v postopku na prvi stopnji, navedel razpustitev PKK, pa je bilo to storjeno v okviru naslednjega odstavka:

„Od ustanovitve KNK je bila PKK njegova organizacija članica. PKK je bila glavna pobudnica ustanovitve KNK in je bila takrat glavna gonilna sila v KNK, pri čemer so bili njeni nameni in cilji usklajeni z nameni in cilji KNK. Po razpustitvi PKK aprila 2002 ta ni več uradna članica KNK. Vendar organizacija, ki je nastala iz PKK, KADEK, predlaga pridružitev KNK. Častni predsednik KNK ostaja Abdullah Ocalan.“

50      Na podlagi tega odstavka pa ni mogoče sklepati, da je PKK v celoti prenehala obstajati aprila 2002. To besedilo kot celota namreč nakazuje, da je PKK po tem obdobju na nek način še obstajala preoblikovana in pod drugim imenom. Izjava Serifa Vanlyja torej ne nasprotuje drugim obravnavanim dokazom.

51      Iz tega izhaja, da je ugotovitev iz točke 35 izpodbijanega sklepa, da „[je] na podlagi pričanja Osmana Ocalana, priloženega k tožbi, kongres PKK razglasil njeno razpustitev“, netočna in v nasprotju z izjavo Osmana Ocalana, na katero se sklicuje ta ugotovitev.

52      Poleg tega navedba v točki 37 izpodbijanega sklepa, in sicer „daleč od tega, da bi dokazali, da je [Osman] Ocalan pravno sposoben, da zastopa PKK, sta tožeči stranki nasprotno trdili, da ta stranka ne obstaja več“, ni v skladu z dokazi, ki jih je imelo Sodišče prve stopnje.

53      Dejanske ugotovitve iz točk 35 in 37 izpodbijanega sklepa so torej netočne in izkrivljajo dokaze, ki jih je imelo Sodišče prve stopnje. Iz tega sledi, da je četrti pritožbeni razlog utemeljen.

54      Iz tega izhaja, da je treba izpodbijani sklep razveljaviti v delu, v katerem tožbo prvega pritožnika razglaša za nedopustno, ne da bi bilo treba obravnavati druge pritožbene razloge, na katere se sklicuje.

 Dopustnost pritožbe, ki jo je vložil Serif Vanly v imenu KNK

55      Serif Vanly (v nadaljevanju: drugi pritožnik) v utemeljitev pritožbe, ki jo vlaga v imenu KNK, navaja dva pritožbena razloga (osmi in deveti pritožbeni razlog).

 Osmi pritožbeni razlog

–       Trditve strank

56      Drugi pritožnik z osmim pritožbenim razlogom opozarja, da je Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu odločilo, da tožba, ki jo je vložil KNK, ni bila dopustna, ker ga Sklep 2002/460 ni posamično zadeval v smislu člena 230, četrti odstavek, ES. Drugi pritožnik meni, da je to merilo v zadevi, v kateri gre za temeljne pravice, ki jih zagotavlja EKČP, preveč omejevalno. Trdi, da je merilo dopustnosti v takem kontekstu treba uporabiti širše, v skladu z merili dopustnosti, ki jih je določilo Evropsko sodišče za človekove pravice, da se ne bi preprečil dostop do učinkovitega pravnega sredstva.

57      Drugi pritožnik meni, da če bi Sodišče odločilo, da je pritožba KNK v tej zadevi nedopustna, medtem ko bi Evropsko sodišče za človekove pravice v istih okoliščinah odločilo, da je tožba, vložena pri njem, dopustna, drugi pritožnik ne bi imel na voljo učinkovitega pravnega sredstva, do katerega je upravičen, in sicer pravnega sredstva zaradi preizkusa, ali Uredba št. 2580/2001 in Sklep 2002/460 posegata v njegove temeljne pravice, kot jih določa EKČP. Zavrnitev takega preizkusa, medtem ko bi na podlagi EKČP obstajala verjetna in dopustna utemeljitev, bi pomenila kršitev člena 13 te konvencije, ker bi se drugemu pritožniku enostavno zavrnil dostop do pravnih sredstev, do katerih je upravičen.

58      Svet meni, da drugi pritožnik ne skuša dokazati, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe Pogodbe ES, kot so razložene v sodni praksi Skupnosti, ko je razsodilo, da ga Sklep 2002/460 KNK ne zadeva posamično. Drugi pritožnik naj bi dejansko Sodišče prosil, naj ne uporabi določb člena 230, četrti odstavek, ES, kot so razložene s sodno prakso Skupnosti, in naj namesto njih uporabi določbe EKČP, ki se nanašajo na procesno upravičenje.

59      Če se ta pritožbeni razlog nanaša na ugotovitev Sodišča prve stopnje, da Sklep 2002/460 drugega pritožnika ni posamično zadeval v smislu člena 230, četrti odstavek, ES, Svet meni, da drugi pritožnik v pritožbi ni navajal novih trditev in da je zato ta del pritožbe nedopusten. Podredno, Svet trdi, da je ta del pritožbe neutemeljen, ker je Sodišče prve stopnje ustrezno uporabilo ustaljeno sodno prakso.

60      Če je v tem pritožbenem razlogu razvita trditev, ki se opira na EKČP, Svet meni, da je ta trditev na stopnji pritožbe nedopustna, ker stranke o njej v postopku na prvi stopnji niso razpravljale in se Sodišče prve stopnje glede nje ni izreklo. Podredno, Svet poudarja, da je ta trditev neutemeljena, ker Evropska unija in Skupnost zagotavljata enako varstvo temeljnih pravic kot EKČP.

–       Presoja Sodišča

61      Glede dopustnosti tega pritožbenega razloga je treba opozoriti, da se na podlagi člena 118 Poslovnika Sodišča člen 42(2) istega poslovnika, ki načeloma prepoveduje navajanje novih razlogov med postopkom, uporablja v postopku pred Sodiščem, katerega predmet je pritožba zoper odločbo Sodišča prve stopnje. V okviru pritožbe je pristojnost Sodišča torej omejena na preizkus presoje razlogov, ki jih je obravnavalo Sodišče prve stopnje (glej sodbo z dne 29. aprila 2004 v združenih zadevah IPK-München proti Komisiji, C-199/01 P in C-200/01 P, Recueil, str. I-4627, točka 52).

62      Svet je v postopku na prvi stopnji v ugovoru nedopustnosti uveljavljal razlog, da drugi pritožnik ni izpolnjeval pogojev iz člena 230, četrti odstavek, ES. Drugi pritožnik je v stališčih glede tega ugovora nedopustnosti odgovoril, da bi bilo treba to določbo razlagati tako, da bi se štelo, da izpolnjuje te pogoje. V tem okviru je drugi pritožnik med drugim zatrjeval, da je v primeru akta institucij Skupnosti, s katerim so kršene temeljne pravice in pravo Skupnosti, potrebno učinkovito pravno sredstvo. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo stališča drugega pritožnika, vendar se ni izreklo o preudarku, da se je tožba, o kateri je odločalo, nanašala na obrambo njegovih temeljnih pravic.

63      Ugotoviti je treba, da je bila razlaga člena 230, četrti odstavek, ES, in njegova uporaba v zvezi z drugim pritožnikom predmet razprave pred Sodiščem prve stopnje v postopku na prvi stopnji. Ta pritožbeni razlog se nanaša na z več vidikov podprto prerekanje razlage in uporabe te določbe, ki ju je podalo Sodišče prve stopnje v zvezi z drugim pritožnikom. Iz tega sledi, da ta pritožbeni razlog ni nov razlog, katerega navajanje bi bilo v skladu s členoma 42(2) in 118 Poslovnika Sodišča v fazi pritožbe prepovedano.

64      V okviru dopustnega pritožbenega razloga mora načeloma pritožnik v utemeljitev razloga navesti trditve po lastni presoji bodisi tako, da se opre na trditve, ki jih je že navajal pred Sodiščem prve stopnje, bodisi da navaja nove trditve, zlasti glede na stališča Sodišče prve stopnje. Če bi bilo drugače, bi pritožbeni postopek deloma izgubil pomen (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Storck proti UUNT, točka 48 in navedena sodna praksa).

65      Iz tega sledi, da drugi pritožnik tega pritožbenega razloga ni zavezan podkrepiti izključno z novimi trditvami glede razlage člena 230, četrti odstavek, ES, ki je podana v sodni praksi Skupnosti. Trditev Sveta je v tem smislu neutemeljena in jo je treba zavrniti.

66      Glede dopustnosti trditev v zvezi z EKČP iz povezanih določb člena 58 Statuta Sodišča in člena 113(2) Poslovnika Sodišča izhaja, da se lahko pritožnik v okviru pritožbe sklicuje na vsako upoštevno trditev samo pod pogojem, da se s pritožbo ne spremeni predmet postopka pred Sodiščem prve stopnje. V nasprotju s trditvijo Sveta ne obstaja obveznost, da bi bilo treba vsako trditev, ki se navaja v okviru pritožbe, predhodno obravnavati v postopku na prvi stopnji. Omejitve v tem smislu ni mogoče sprejeti, ker bi posledično velik del postopka s pritožbo izgubil pomen.

67      Ker je očitno, da ta pritožbeni razlog ne spreminja predmeta postopka pred Sodiščem prve stopnje, je trditev Sveta glede nedopustnosti tega pritožbenega razloga, kolikor se nanaša na EKČP, neutemeljena in jo je treba zavrniti.

68      Iz tega sledi, da je ta pritožbeni razlog v celoti dopusten.

69      Drugi pritožnik glede utemeljenosti tega pritožbenega razloga navaja, da ga sklepa 2002/334 in 2002/460 zadevata, zlasti ker KNK pomeni predstavniško krilo PKK in vsake druge organizacije, za katero se šteje, da je nasledila PKK.

70      V skladu z ustaljeno sodno prakso tak odnos ne zadošča za ugotovitev, da je subjekt v smislu člena 230, četrti odstavek, ES posamično prizadet. Združenja, ki predstavlja skupino fizičnih ali pravnih oseb, namreč ni mogoče šteti, kot da ga akt, ki vpliva na splošne interese te skupine, posamično zadeva v smislu navedene določbe (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Fédération nationale de la boucherie en gros et du commerce en gros des viandes in drugi proti Svetu, str. 960, in sklep z dne 5. novembra 1986 v zadevi UFADE proti Svetu in Komisiji, 117/86, Recueil, str. 3255, točka 12).

71      Poleg tega drugi pritožnik navaja, da naj bi KNK z uporabo sklepov 2002/334 in 2002/460 tvegal zamrznitev lastnih sredstev, če bi podpiral PKK.

72      Na podlagi ustaljene sodne prakse naj bi splošni akt fizično ali pravno osebo posamično zadeval samo, če jo prizadene zaradi nekaterih njenih posebnih lastnosti ali dejanskega položaja, zaradi katerega se razlikuje v primerjavi z vsako drugo osebo (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Plaumann proti Komisiji, str. 223, in sodbo z dne 25. julija 2002 v zadevi Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu, C-50/00 P, Recueil, str. I-6677, točka 36).

73      Sicer pa če je KNK izpostavljen tveganju zamrznitve njegovih sredstev, je to na podlagi objektivno opredeljene prepovedi, ki enako velja za vse subjekte prava Skupnosti. V teh okoliščinah KNK ne more trditi, da sta ga sklepa 2002/334 in 2002/460 posamično zadevala v smislu člena 230, četrti odstavek, ES.

74      Ob ugotovitvi, ki izhaja zlasti iz točk 45, 46, 51 in 52 izpodbijanega sklepa, da KNK ni posamično prizadet v smislu člena 230, četrti odstavek, ES, je Sodišče prve stopnje natančno uporabilo to določbo, kot jo razlaga sodna praksa.

75      Drugi pritožnik pa odvrača, da taka razlaga člena 230, četrti odstavek, ES, postavlja pogoj dopustnosti, ki je tako omejevalen, da je v nasprotju z EKČP.

76      Temeljne pravice so del splošnih pravnih načel, katerih spoštovanje zagotavlja Sodišče. Za to se Sodišče zgleduje po ustavnih tradicijah, ki so skupne državam članicam, in po podatkih iz mednarodnih pogodb o varstvu človekovih pravic, pri katerih so države članice sodelovale ali h katerim so pristopile. EKČP ima pri tem poseben pomen (glej zlasti sodbi z dne 12. junija 2003 v zadevi Schmidberger, C‑112/00, Recueil, str. I-5659, točka 71, in z dne 27. junija 2006 v zadevi Evropski parlament proti Svetu, C-540/03, ZOdl., str. I-5769, točka 35).

77      Poleg tega člen 6(2) EU določa:

„Unija spoštuje temeljne pravice, kakršne zagotavlja [EKČP] in ki kot splošna načela prava Skupnosti izhajajo iz skupnih ustavnih tradicij držav članic.“

78      To trditev je treba obravnavati v tem okviru.

79      Evropsko sodišče za človekove pravice lahko v skladu s členom 34 EKČP sprejme zahteve za obravnavo od katere koli osebe, nevladne organizacije ali skupine posameznikov, ki zatrjujejo, da so žrtve kršitev pravic, priznanih z EKČP in njenimi protokoli, s strani katere koli visoke pogodbenice.

80      Na podlagi sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice člen 34 EKČP načeloma zahteva, da mora tožeča stranka, da bi bila označena za žrtev v smislu tega člena, trditi, da ji je bila povzročena škoda z že nastalo kršitvijo EKČP (glej sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 6. septembra 1978 v zadevi Klass in drugi proti Nemčiji, série A št. 28, točka 33). Le v popolnoma izjemnih okoliščinah bi bilo mogoče tožečo stranko zaradi tveganja za prihodnjo kršitev kljub temu označiti za žrtev kršitve EKČP (glej odločbo Evropske Komisije za človekove pravice z dne 4. decembra 1995 v zadevi Noël Narvii Tauira in drugi proti Franciji, pritožba št. 28204/95, Décisions et rapports (DR) 83-A, str. 112, 130). Vendar iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da osebe, ki naj bi bile povezane s subjektom s seznama, priloženega Skupnemu stališču 2001/931, na katerem pa se same ne nahajajo, niso žrtve kršitve EKČP v smislu njenega člena 34 in da so zato njihove tožbe nedopustne (glej odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 23. maja 2002 v zadevi Segi in drugi ter Gestoras Pro-Amnistia in drugi proti 15 državam Evropske unije, pritožbi št. 6422/02 in 9916/02, Recueil des arrêts et décisions 2002-V).

81      Položaj KNK pa je primerljiv s položajem oseb, ki so povezane z zgoraj navedenima subjektoma Segi in Gestoras Pro-Amnistia. KNK se namreč ne nahaja na spornem seznamu in ga torej ne zavezujejo omejevalni ukrepi, ki jih določa Uredba št. 2580/2001.

82      V teh okoliščinah se zdi, da novejša sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice kaže na to, da KNK ne bi mogel dokazati, da je bil žrtev v smislu člena 34 EKČP, in zato bi bilo nedopustno, da KNK spor predloži v odločanje temu sodišču.

83      Zato v okoliščinah te zadeve ni izkazano nobeno nasprotje med EKČP in členom 230, četrti odstavek, ES.

84      Ta pritožbeni razlog je treba zato zavrniti kot neutemeljen.

 Deveti pritožbeni razlog

–       Trditve strank

85      Drugi pritožnik navaja, da je točka 49 izpodbijanega sklepa napačna v delu, v katerem se opira na predpostavko, da je PKK prenehala obstajati, pri čemer je bilo vnaprej odločeno o vsebinskem vprašanju, da bi bila zavrnjena trditev glede dopustnosti tožbe.

86      Svet opozarja, da se Sodišče prve stopnje ni izreklo o dejanskem obstoju PKK. Da bi odločilo, ali se je KNK lahko skliceval na dejstvo, da bi eden ali več njegovih članov lahko vložilo ničnostno tožbo zoper izpodbijani sklep, naj bi Sodišče prve stopnje zgolj ugotovilo, da je drugi pritožnik z zatrjevanjem, da PKK ne obstaja več, vsaj priznal, da PKK ni več članica KNK.

–       Presoja Sodišča

87      Iz točk od 69 do 82 te sodbe izhaja, da sklepa 2002/334 in 2002/460 KNK ne zadevata posamično v smislu člena 230, četrti odstavek, ES, niti da bi bil ta žrtev v smislu člena 34 EKČP, in sicer ne glede na okoliščino, da PKK dejansko obstaja. V teh okoliščinah dejstvo, da je Sodišče prve stopnje napačno potrdilo neobstoj PKK, nikakor ne bi moglo voditi do razveljavitve izpodbijanega sklepa glede drugega pritožnika.

88      Ta pritožbeni razlog je torej neupošteven.

89      Iz tega izhaja, da je pritožba drugega pritožnika neutemeljena in jo je treba zavrniti.

90      Ker drugi pritožnik s pritožbenimi razlogi ni uspel, se mu na podlagi členov 69(2) in 122 Poslovnika Sodišča naložijo stroški pritožbe, ki jo je vložil.

 Tožba pred Sodiščem prve stopnje

91      V skladu s členom 61, prvi odstavek, drugi stavek, Statuta Sodišča lahko to v primeru razveljavitve odločitve Sodišča prve stopnje samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje. Tak je primer spora med prvim pritožnikom in Svetom, kolikor se nanaša na dopustnost tožbe.

92      Svet se v utemeljitev svojemu predlogu za razglasitev nedopustnosti tožbe prvega pritožnika sklicuje na dva tožbena razloga. Prvič, ta tožba naj bi bila v zvezi s Sklepom 2002/334 vložena po izteku roka. Drugič, PKK naj ne bi imela procesnega upravičenja, ker naj ne bi več obstajala.

 Prvi tožbeni razlog

 Trditve strank

93      Po mnenju Sveta je bil rok za vložitev tožbe zoper Sklep 2002/334 29. julij 2002. Izvirnik tožbe naj bi bil v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložen 31. julija 2002. Zato naj bi bila tožba v delu, v katerem se nanaša na ta sklep, vložena prepozno.

94      Komisija, intervenientka v postopku na prvi stopnji, je to obrazložitev Sveta podprla in dodala, da nedopustnost tožbe, vložene zoper Sklep 2002/334, vodi do nedopustnosti tožbe zoper Sklep 2002/460, ker je ta le potrdilni sklep prvega.

95      Prvi pritožnik odgovarja, da so njegovi zastopniki prepričani, da so izvirnik tožbe skupaj s petimi prepisi vložili v sodno tajništvo Sodišča prve stopnje 24. julija 2002, čeprav so drugi izvod vložili 31. julija 2002. V teh okoliščinah in ker gre za temeljne pravice, bi preprečitev prvemu pritožniku, da zahteva razglasitev ničnosti Sklepa 2002/334, pomenila dokaz neustreznega formalizma.

96      Po mnenju prvega pritožnika Sklep 2002/460 v vsakem primeru pomeni samostojno odločitev, ki se je izpodbijala v rokih.

 Presoja Sodišča

97      Sklep 2002/334 je bil sprejet 2. maja 2002 in objavljen 3. maja 2002 v Uradnem listu Evropskih skupnosti. Poleg roka dveh mesecev za vložitev ničnostne tožbe iz člena 230, četrti odstavek, ES je treba na podlagi člena 102(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje upoštevati štirinajstdnevni rok od dneva objave izpodbijanega akta in na podlagi člena 102(2) istega poslovnika enkratno obdobje desetih dni zaradi oddaljenosti. Zadnji dan roka, določenega v skladu s temi pravili, je bil 27. julij 2002. Ker je bil ta dan sobota, je bil iztek roka na podlagi člena 101(2), prvi pododstavek, navedenega poslovnika prestavljen na ponedeljek, 29. julija 2002.

98      Člen 43(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje zahteva predložitev izvirnika vsakega procesnega akta.

99      Iz spisa Sodišča prve stopnje izhaja, da so bili 24. julija 2002 v sodno tajništvo Sodišča prve stopnje vloženi le prepisi brez izvirnika. Čeprav prvi pritožnik trdi, da so njegovi zastopniki tega dne vložili izvirnik tožbe skupaj s prepisi, o tem ni predložil nobenega dokaza. Poleg tega se besedilo izvirnika, vloženega 31. julija 2002, razlikuje od prepisov, vloženih 24. julija 2002. Ugotoviti je torej treba, da je bil izvirnik tožbe v sodno tajništvo Sodišča prve stopnje vložen šele 31. julija 2002, kar potrjuje žig sodnega tajništva.

100    Ker izvirnik tožbe v sodno tajništvo Sodišča prve stopnje ni bil vložen v zahtevanem roku, je tožba prvega pritožnika v delu, v katerem se nanaša na Sklep 2002/334, nedopustna.

101    Na to ugotovitev ne vpliva okoliščina, ki jo navaja prvi pritožnik, da gre za temeljne pravice. Pravila, ki se nanašajo na roke za vložitev tožbe, so namreč predmet javnega reda in jih mora sodišče uporabiti tako, da se zagotovita pravna varnost in enakost posameznikov pred zakonom.

102    Po drugi strani pa je nesporno, da je prvi pritožnik Sklep 2002/460 izpodbijal v predpisanih rokih.

103    Kot je Sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v točki 44 izpodbijanega sklepa, je ta sklep glede na Sklep 2002/334 nova odločitev. V skladu s členoma 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in 1(6) Skupnega stališča 2001/931 vsak sklep o pregledu spornega seznama, ki ga opravi Svet, izhaja iz ponovne preučitve položaja zadevnih oseb, skupin in organizacij.

104    Iz tega sledi, da Sklep 2002/460 ni zgolj potrditev Sklepa 2002/334 in da nedopustnost tožbe v delu, v katerem je vložena zoper Sklep 2002/334, prvemu pritožniku ne preprečuje izpodbijanja Sklepa 2002/460.

 Drugi tožbeni razlog

 Trditve strank

105    Svet zatrjuje, da PKK nima sposobnosti za vložitev ničnostne tožbe, ker je bila ta na podlagi izjav samega prvega pritožnika razpuščena. Njen neobstoj naj bi prikazovalo dejstvo, da nima dokumenta s pisemsko glavo. Pooblastilo za zastopanje odvetnikom naj bi bilo namreč dano le na praznem listu papirja, na katerem je bil podpis Osmana Ocalana.

106    Prvi pritožnik trdi, prvič, da ni potrdil dejstva, da je bila PKK razpuščena, in drugič, da je PKK ostala vsaj sposobnost za prerekanje vpisa njenega imena na sporni seznam.

 Presoja Sodišča

107    Kot je bilo ugotovljeno v točkah od 38 do 52 te sodbe, dokazi, ki so na voljo, kažejo na to, da PKK ni bila razpuščena na njenem kongresu, ki je potekal od 4. do 10. aprila 2002. Pri preizkusu teh dokazov se namreč zdi, da je PKK po tem kongresu še naprej delovala, verjetno preoblikovana in pod drugimi imeni.

108    Čeprav področja dejavnosti PKK po 4. aprilu 2002 na podlagi navedenih dokazov ni mogoče popolnoma natančno določiti, je vsekakor res, da je PKK obstajala v zadostni meri, da bi lahko prerekala vključitev njenega imena na sporni seznam.

109    Evropska skupnost je namreč pravna skupnost, v kateri so institucije podvržene nadzoru skladnosti svojih aktov s Pogodbo ES in splošnimi pravnimi načeli, katerih del so temeljne pravice. Zato morajo imeti posamezniki možnost učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo po pravnem redu Skupnosti, pri čemer je pravica do takega varstva del splošnih pravnih načel, ki izhajajo iz skupnih ustavnih tradicij držav članic. To pravico določata tudi člena 6 in 13 EKČP (glej zgoraj navedeno sodbo Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu, točki 38 in 39).

110    Učinkovitost tega sodnega varstva je toliko bolj pomembna, saj omejevalni ukrepi iz Uredbe št. 2580/2001 vodijo do hudih posledic. Ne le da se osebi, skupini ali organizaciji, na katere se ta uredba nanaša, preprečijo vse finančne transakcije in storitve, temveč je s tem, da so označene za teroristične, prizadet tudi njihov ugled in njihova politična dejavnost.

111    Na podlagi člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 v povezavi s členom 1, od (4) do (6), Skupnega stališča 2001/931 je mogoče osebo, skupino ali organizacijo vključiti na sporni seznam le, če obstajajo določeni prepričljivi dokazi in pod pogojem natančne identifikacije zadevnih oseb, skupin ali organizacij. Poleg tega je natančno navedeno, da se lahko ime osebe, skupine ali organizacije ohrani na navedenem seznamu le tako, da Svet ponovno v rednih časovnih presledkih preuči njen položaj. Za vse te elemente mora biti omogočen nadzor sodišča.

112    Iz tega sledi, da če je zakonodajalec Skupnosti s Sklepom 2002/460 menil, da je PKK še naprej obstajala v zadostni meri, da je bila predmet omejevalnih ukrepov iz Uredbe št. 2580/2001, je treba v skladu z načelom doslednosti in pravičnosti priznati, da je ta organizacija še naprej obstajala v zadostni meri, da je ta ukrep lahko izpodbijala. Iz vsakega drugačnega zaključka bi sledilo, da bi bilo mogoče organizacijo vključiti na sporni seznam, ne da bi bilo mogoče zoper to vključitev vložiti tožbo.

113    Da bi bilo v imenu take organizacije mogoče vložiti tožbo, je treba dokazati, da ima zadevna organizacija dejanski namen vložiti tožbo in da so bili odvetniki, ki naj bi jo zastopali, dejansko pooblaščeni za to.

114    Na podlagi določb Statuta Sodišča, zlasti njegovega člena 21, določb Poslovnika Sodišča, zlasti njegovega člena 38, in določb Poslovnika Sodišča prve stopnje, zlasti njegovega člena 44, organizacije, ki nimajo pravne osebnosti, kot je PKK, ne morejo vložiti tožbe. V tem izjemnem položaju je treba postopkovna pravila, ki urejajo dopustnost ničnostne tožbe, uporabiti tako, da se, kolikor je potrebno, prilagodijo okoliščinam primera. Kot je Sodišče prve stopnje pravilno odločilo v točki 28 izpodbijanega sklepa, gre za izogibanje pretiranemu formalizmu, ki bi onemogočil vsako možnost vložitve ničnostne tožbe, čeprav so za zadevno organizacijo veljali omejevalni ukrepi Skupnosti.

115    Iz tega sledi, da ima Osman Ocalan pravico z vsakršnim dokaznim sredstvom dokazati, da veljavno deluje v imenu PKK, ki naj bi jo zastopal.

116    Glede veljavnosti zastopanja PKK s strani Osmana Ocalana se pojavlja dvom, ki izhaja iz dejstva, da se ta v pooblastilu, ki ga je dal odvetnikom, predstavlja kot nekdanji član PKK, nima pa druge pravne podlage za zastopanje te organizacije.

117    Vendar je prvi pritožnik Sodišču v okviru pritožbe predložil izjavo odvetnika Marka Mullerja, zato da bi imelo navedeno pooblastilo ustrezno podlago. Kot je potrjeno s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 12. maja 2005 v zadevi Abdullah Ocalan proti Turčiji (pritožba št. 46221/99, Recueil des arrêts et décisions 2005-IV), je Mark Muller pred navedenim sodiščem zastopal Abdullaha Ocalana, ki je bil vodja PKK in je v Turčiji zaprt od leta 1999. Mark Muller navaja, da ga je med obiskom v zaporu Abdullah Ocalan pooblastil za ukrepanje zoper preganjanje PKK v Evropi. Mark Muller poleg tega navaja, da ga je več drugih visokih predstavnikov PKK in njenega naslednika, KADEK, pooblastilo, da nadaljuje postopek, ki se je začel s tožbo, vloženo pri Sodišču prve stopnje.

118    Mark Muller poleg tega navaja, da je bil Osman Ocalan v času podpisa pooblastila, ki ga je dal odvetnikom za vložitev te tožbe, visoki predstavnik tako PKK kot KADEK.

119    Te izjave, ki jih je podal član odvetniške zbornice ene izmed držav članic, ki je kot tak zavezan kodeksu odvetniške poklicne etike, v posebnih okoliščinah te zadeve zadoščajo za ugotovitev, da je Osman Ocalan pooblaščen za zastopanje PKK in zlasti za pooblastitev odvetnikov za delovanje v njenem imenu.

120    Te ugotovitve ne omaja trditev Sveta glede neobstoja dokumenta s pisemsko glavo.

121    Res je, da je v primeru pravne osebe zasebnega prava običajno, da se pooblastilo odvetnikom da na dokumentu s pisemsko glavo, čeprav se na podlagi določb v zvezi s postopkom pred Sodiščem ali Sodiščem prve stopnje tega ne zahteva. Vendar je ta element v primeru organizacije, ki ni ustanovljena na podlagi pravnih pravil, ki se običajno uporabljajo za pravne osebe, manj prepričljiv.

122    V teh okoliščinah je treba šteti, da je Osman Ocalan pooblaščen za zastopanje PKK in za pooblastitev odvetnikov za to.

123    Iz tega sledi, da je tožba prvega pritožnika dopustna v delu, v katerem je vložena zoper Sklep 2002/460. Zadevo je treba zato vrniti Sodišču prve stopnje, da o njej odloči po temelju.

124    Ker je bila zadeva vrnjena v odločanje Sodišču prve stopnje, da to nadaljuje postopek v delu, ki se nanaša na prvega pritožnika, se stroški glede tega pridržijo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

1.      Sklep Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 15. februarja 2005 v zadevi PKK in KNK proti Svetu (T-229/02) se razveljavi v delu, v katerem je bila tožba Osmana Ocalana, vložena v imenu Kurdistan Workers’ Party (PKK), zavrnjena.

2.      V preostalem se pritožba zavrne.

3.      Serifu Vanlyu, ki nastopa v imenu Kurdistan National Congress (KNK), se naložijo stroški pritožbe, ki jo je vložil.

4.      Tožba Osmana Ocalana, vložena v imenu PKK, se zavrže kot nedopustna v delu, v katerem je vložena zoper Sklep Sveta 2002/334/ES z dne 2. maja 2002 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu in o razveljavitvi Sklepa 2001/927/ES.

5.      Tožba Osmana Ocalana, vložena v imenu PKK, je dopustna v delu, v katerem je vložena zoper Sklep Sveta 2002/460/ES z dne 17. junija 2002 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu in o razveljavitvi Sklepa 2002/334/ES. Zadeva se vrne Sodišču prve stopnje Evropskih skupnosti, da odloči po temelju.

6.      Odločitev o stroških Osmana Ocalana, ki nastopa v imenu PKK, se pridrži.

Podpisi

---

* Jezik postopka: angleščina.