Združeni zadevi C-447/05 in C-448/05

Thomson Multimedia Sales Europe

in

Vestel France

proti

Administration des douanes et droits indirects

(Predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ju je vložilo Cour d'appel de Paris)

„Carinski zakonik Skupnosti – Izvedbeni predpisi – Uredba (EGS) št. 2454/93 – Priloga 11 – Nepreferencialno poreklo blaga – Televizijski sprejemniki – Pojem bistvene predelave ali obdelave – Merilo povečanja vrednosti – Veljavnost“

Povzetek sodbe

Poreklo blaga – Določitev – Bistvena predelava ali obdelava – Postopek sestavljanja

(Uredba Sveta št. 2913/92, člena 24 in 249; Uredba Komisije št. 2454/93, Priloga 11)

Postopek sestavljanja različnih elementov pomeni bistveno predelavo oziroma obdelavo, ki bi jo bilo mogoče šteti za bistveno za določitev porekla, če s tehničnega vidika in upoštevaje opredelitev zadevnega blaga pomeni pomembno stopnjo proizvodnje, v okviru katere se izoblikuje namembnost uporabljenih sestavnih delov in v kateri dobi zadevno blago posebne kakovostne lastnosti.

Upoštevajoč raznolikost postopkov, ki spadajo v pojem sestavljanja, vseeno obstajajo položaji, v katerih porekla blaga ni mogoče ugotoviti s tehničnimi merili. V teh primerih je treba kot podredno merilo upoštevati povečanje vrednosti, doseženo s sestavljanjem.

V zvezi s tem mora Komisija v okviru svoje diskrecije za sprejetje potrebnih predpisov za izvajanje carinskega zakonika Skupnosti in zlasti tistih o poreklu blaga sprejeti splošne določbe, s katerimi se z vidika pravne varnosti v zadevnem obdobju upošteva celoten položaj industrijske panoge in na katere poseben položaj posameznega podjetja v tej panogi v danem trenutku ne sme vplivati.

Tako lahko dejstvo, da je Komisija upoštevala veliko raznolikost postopkov v tej celotni industrijski panogi, ki so vsebovani v pojmu sestavljanja, upravičuje uporabo merila povečanja vrednosti.

(Glej točke 26, 27, 36 in 37 ter izrek.)

SODBA SODIŠČA (četrti senat)

z dne 8. marca 2007(*)

„Carinski zakonik Skupnosti – Izvedbeni predpisi – Uredba (EGS) št. 2454/93 – Priloga 11 – Nepreferencialno poreklo blaga – Televizijski sprejemniki – Pojem bistvene predelave ali obdelave – Merilo povečanja vrednosti – Veljavnost“

V združenih zadevah C-447/05 in C-448/05,

katerih predmet sta predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ju je vložilo Cour d’appel de Paris (Francija) s sklepoma z dne 18. novembra 2005, ki sta na Sodišče prispela 16. decembra 2005, v postopkih

Thomson Multimedia Sales Europe (C-447/05),

Vestel France (C-448/05)

proti

Administration des douanes et droits indirects,

SODIŠČE (četrti senat),

v sestavi K. Lenaerts, predsednik senata, E. Juhász, sodnik, R. Silva de Lapuerta, sodnica, G. Arestis in J. Malenovský (poročevalec), sodnika,

generalni pravobranilec: P. Mengozzi,

sodni tajnik: J. Swedenborg, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 29. novembra 2006,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Thomson Multimedia Sales Europe F. Goguel, odvetnik,

–        za Vestel France F. Goguel in P. de Baere, odvetnika,

–        za francosko vlado G. de Bergues in G. Le Bras, zastopnika,

–        za italijansko vlado I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj z G. Albenziom, avvocato dello Stato,

–        za vlado Združenega kraljestva C. White in K. Beal, zastopnika,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti X. Lewis in J. Hottiaux, zastopnika,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na veljavnost določb tretjega poglavja, tarifna številka 8528, kombinirane nomenklature iz Priloge 11 k Uredbi Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 253, str. 1, v nadaljevanju: sporne določbe Priloge 11 k Uredbi št. 2454/93).

2        Ta predloga sta bila vložena v okviru sporov o poreklu televizijskih sprejemnikov, kot ga je ugotovila Administration française des douanes et droits indirects (francoska uprava za carine in posredne dajatve, v nadaljevanju: carinska uprava) v dveh zavezujočih informacijah o nepreferencialnem poreklu blaga (v nadaljevanju: ZIPB), ki sta bili izdani leta 2003 na zahtevo družb Thomson Sales Europe, nekdanja Thomson Multimedia Sales Europe (v nadaljevanju: Thomson), in družbe Vestel France (v nadaljevanju: Vestel).

 Pravni okvir

 Carinski zakonik Skupnosti

3        Člen 24 oddelka 1, naslovljen „Nepreferencialno poreklo blaga“, poglavja 2 naslova II Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 302, str. 1, v nadaljevanju: carinski zakonik Skupnosti) določa:

„Blago, ki je bilo proizvedeno v dveh ali več državah, se šteje za blago po poreklu iz tiste države, v kateri je bila, v za to opremljenem podjetju, opravljena zadnja bistvena, gospodarsko upravičena predelava ali obdelava, in katere izid je izdelava novega proizvoda ali predstavlja pomembno stopnjo proizvodnje.“

4        Člen 249 carinskega zakonika Skupnosti določa, da Komisija Evropskih skupnosti sprejme potrebne predpise za izvajanje tega zakonika.

 Uredba št. 2454/93

5        Člen 39, prvi odstavek, Uredbe št. 2454/93 določa:

„Za pridobljene izdelke iz Priloge 11 se obdelava ali predelava, navedena v stolpcu 3 te priloge, šteje kot postopek ali predelava, ki omogoča pridobitev porekla v skladu s členom 24 zakonika.“

[…]“

6        Priloga 11 k Uredbi št. 2454/93 določa:

Oznaka KN	Poimenovanje blaga	Obdelava ali predelava, opravljena na materialih brez porekla, ki jim podeli status blaga s poreklom
(1)	(2)	(3)
[…] ex 8528	[…] Televizijski sprejemniki (razen videotunerjev, televizijsko – projektorske opreme in videomonitorjev), kombinirani ali nekombinirani v istem ohišju z radijskimi sprejemniki ali aparati za snemanje ali reprodukcijo zvoka, vendar brez naprav za snemanje ali reprodukcijo slike	[…] Izdelava, pri kateri povečanje vrednosti zaradi sestavljanja, in če je to primerno, vgradnje delov s poreklom iz države sestavljanja, predstavlja vsaj 45 % cene izdelka franko tovarna Če pravilo 45-ih odstotkov ni doseženo, se šteje, da je naprava s poreklom iz države porekla delov, katerih cena franko tovarna predstavlja več kot 35 % cene naprave franko tovarna Če je pravilo 35-ih odstotkov izpolnjeno v dveh državah, se šteje, da je naprava s poreklom iz države porekla delov, ki predstavljajo večji odstotek

 Spora v glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

 Zadeva C‑447/05

7        Podjetje Thomson v Franciji trži televizijske sprejemnike, ki jih izdelujejo v Poljski, iz delov s poreklom iz Poljske in drugih držav. Katodna cev korejskega porekla predstavlja 42,43 % cene franko tovarna televizijskega sprejemnika. Sestavni deli televizijskih sprejemnikov s poreklom iz Poljske in v tej državi opravljena proizvodna dela predstavljajo 31,49 % cene franko tovarna.

8        Na zahtevo podjetja Thomson je carinska uprava na podlagi člena 24 carinskega zakonika Skupnosti ter člena 34 Uredbe št. 2454/93 in njene Priloge 11 z dne 11. julija 2003 izdala ZIPB, s katero je Korejo razglasila za državo porekla navedenih televizijskih sprejemnikov.

9        Zaradi tega je podjetje Thomson vložilo tožbo na Tribunal d’instance du 7^e arrondissement de Paris (temeljno sodišče 7. okrožja v Parizu), pri čemer je izpodbijalo veljavnost zadevne določbe Priloge 11 k Uredbi št. 2454/93 v zvezi s členom 24 carinskega zakonika Skupnosti, in od njega zahtevalo razglasitev ničnosti te ZIPB ter ugotovitev, da bi morala biti država porekla teh televizorjev Poljska.

10      Tribunal d’instance je tožbo zavrnilo s sodbo z dne 8. junija 2004, zoper katero je podjetje Thomson vložilo pritožbo pri Cour d’appel de Paris. To sodišče je zaradi svojih dvomov o veljavnosti spornih določb Priloge 11 k Uredbi št. 2454/93 prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je Priloga 11 k Uredbi […] št. 2454/93 […] neveljavna, in sicer zato ker je v nasprotju s členom 24 […] carinskega zakonika Skupnosti, saj se lahko na njeni podlagi ugotovi, da je televizijski sprejemnik, proizveden v Poljski, pod pogoji, kot so opisani v okviru postopka, korejskega porekla?“

 Zadeva C‑448/05

11      Podjetje Vestel v Franciji trži televizijske sprejemnike, izdelane v Turčiji iz delov s poreklom iz Turčije in drugih držav. Katodna cev s poreklom iz Kitajske predstavlja 43,1141 % cene franko tovarna televizijskega sprejemnika. Sestavni deli televizijskih sprejemnikov s poreklom iz Turčije in v tej državi opravljena proizvodna dela predstavljajo 38,47 % cene franko tovarna.

12      Na zahtevo podjetja Vestel je carinska uprava 24. marca 2003 na podlagi člena 24 carinskega zakonika Skupnosti ter člena 34 Uredbe št. 2454/93 in njene Priloge 11 izdala ZIPB, s katero je Kitajsko razglasila za državo porekla navedenih televizijskih sprejemnikov.

13      Zaradi tega je podjetje Thomson vložilo tožbo pri Tribunal d’instance du 7^e arrondissement de Paris (temeljno sodišče 7. okrožja v Parizu), pri čemer je izpodbijalo veljavnost zadevne določbe Priloge 11 k Uredbi št. 2454/93 v zvezi s členom 24 carinskega zakonika Skupnosti in od njega zahtevalo razglasitev ničnosti te ZIPB ter ugotovitev, da bi morala biti država porekla zadevnih televizorjev Turčija.

14      Tribunal d’instance je tožbo zavrnilo s sodbo z dne 8. junija 2004, zoper katero je družba Vestel vložila pritožbo pri Cour d’appel de Paris. To sodišče je zaradi svojih dvomov o veljavnosti spornih določb Priloge 11 k Uredbi št. 2454/93 prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je Priloga 11 k Uredbi […] št. 2454/93 […] neveljavna, in sicer zato ker je v nasprotju s členom 24 […] carinskega zakonika Skupnosti, saj se lahko na njeni podlagi ugotovi, da je televizijski sprejemnik, proizveden v Turčiji, pod pogoji, kot so opisani v okviru postopka, kitajskega porekla?“

15      Zadevi C-447/05 in C-448/05 sta bili s sklepom predsednika Sodišča z dne 7. marca 2006 združeni za namen pisnega in ustnega postopka ter izdaje sodbe.

 Vprašanji za predhodno odločanje

16      Predložitveno sodišče sprašuje, ali so zadevne določbe Priloge 11 k Uredbi št. 2454/93 neveljavne v delu, v katerem zahtevajo, da vrednost, pridobljena s predelavo, pri kateri povečanje vrednosti zaradi sestavljanja, in če je to primerno, vgradnje delov s poreklom iz države sestavljanja, predstavlja vsaj 45 % cene franko tovarna televizijskih sprejemnikov, da bi lahko pridobili poreklo države, v kateri so bili sestavljeni.

17      Tožeče stranke postopka v glavni stvari ob sklicevanju na merilo, ki temelji na povečanju vrednosti in ga štejejo za „količinsko“ ter zato neskladno z merili „kakovosti“, določenimi v členu 24 carinskega zakonika Skupnosti, v bistvu zatrjujejo, da je Komisija prekoračila pooblastila, ki ji jih je Svet Evropske unije podelil za izvajanje pravil, ki jih je določil v tem zakoniku.

18      Najprej je treba opozoriti, da se je vprašanje veljavnosti spornih določb priloge 11 k Uredbi št. 2454/93 postavilo v okviru postopkov v glavni stvari, s katerimi se izpodbija zakonitost ZIPB v zvezi s televizijskimi sprejemniki, od katerih so bili nekateri sestavljeni v Poljski in drugi v Turčiji. Zahtevi, na podlagi katerih sta bili izdani ti ZIPB, sta leta 2003 vložili podjetji s sedežem v Franciji, ki sta želeli, da se za te sprejemnike prizna nepreferencialno poreklo, kot je opredeljeno s pravili, določenimi v členih od 22 do 26 carinskega zakonika Skupnosti.

19      Ti zahtevi nista bili namenjeni določitvi preferencialnega porekla blaga, kot ga opredeljuje člen 27 carinskega zakonika Skupnosti, in torej nista bili namenjeni ugotovitvi, ali je bilo to blago upravičeno do preferencialne tarifne obravnave, določene v Sporazumih, ki jih je Evropska skupnost sklenila z določenimi državami oziroma skupinami držav.

20      V teh okoliščinah, čeprav sta imeli Republika Poljska in Republika Turčija takrat, ko sta bili izdani obravnavani ZIPB, poseben status glede svojih carinskih odnosov s Skupnostjo, to dejstvo samo po sebi ne vzbuja dvoma o upoštevnosti vprašanj predložitvenega sodišča.

21      V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da v skladu s členom 24 carinskega zakonika Skupnosti blago, ki je bilo proizvedeno v dveh ali več državah, šteje za blago po poreklu iz tiste države, v kateri je bila v za to opremljenem podjetju opravljena zadnja bistvena, gospodarsko upravičena predelava ali obdelava in katere izid je izdelava novega proizvoda ali pomeni pomembno stopnjo proizvodnje.

22      Ta člen povzema člen 5 Uredbe (EGS) št. 802/68 Sveta z dne 27 junija 1968 o skupni opredelitvi pojma porekla blaga (UL L 148, str. 1), ki se je uporabljala, preden je začel veljati navedeni zakonik. Za razlago te uredbe je Sodišče presodilo, da iz tega člena 5 izhaja, da je odločilno merilo zadnje bistvene predelave oziroma obdelave (sodba z dne 13. decembra 1989 v zadevi Brother International, C-26/88, Recueil, str. 4253, točka 15).

23      Drugič, opozoriti je treba, da je člen 249 carinskega zakonika Skupnosti zadostna podlaga za to, da lahko Komisija sprejme izvedbene predpise za izvajanje tega zakonika (sodba z dne 11. novembra 1999 v zadevi Söhl & Söhlke, C‑48/98, Recueil, str. I‑7877, točka 35).

24      Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da lahko Komisija sprejme vse potrebne oziroma primerne ukrepe za izvajanje temeljne uredbe, ki niso v nasprotju z njo ali z izvedbenimi predpisi Sveta (glej predvsem zgoraj navedeno sodbo Söhl & Söhlke, točka 36).

25      Poleg tega ima Komisija za izvrševanje pooblastila, ki ji ga je Svet dal za izvajanje člena 24 carinskega zakonika Skupnosti, široko diskrecijo, ki ji dovoljuje, da natančneje opredeli abstraktne pojme te določbe glede določene predelave oziroma obdelave (glej predvsem sodbo z dne 23. marca 1983 v zadevi Cousin in drugi, 162/82, Recueil, str. 1101, točka 17).

26      Kar zadeva vprašanje, ali pomeni postopek sestavljanja različnih elementov bistveno predelavo oziroma obdelavo, je Sodišče že presodilo, da bi bilo mogoče tako obdelavo šteti za bistveno za določitev porekla, če s tehničnega vidika in upoštevaje opredelitev zadevnega blaga pomeni pomembno stopnjo proizvodnje, v okviru katere se izoblikuje namembnost uporabljenih sestavnih delov in v kateri dobi zadevno blago posebne kakovostne lastnosti (sodba z dne 31. januarja 1979 v zadevi Yoshida, 114/78, Recueil, str. 151, in zgoraj navedena sodba Brother International, točka 19).

27      V zvezi s tem je Sodišče odločilo, da upoštevajoč raznolikost postopkov, ki spadajo v pojem sestavljanja, vseeno obstajajo položaji, v katerih porekla blaga ni mogoče ugotoviti s tehničnimi merili. V teh primerih je treba kot podredno merilo upoštevati povečanje vrednosti, doseženo s sestavljanjem (zgoraj navedena sodba Brother International, točka 20).

28      Sodišče je pojasnilo, da je pomembnost tega merila med drugim potrdila že Mednarodna konvencija o poenostavitvi in uskladitvi carinskih postopkov (Kjotska konvencija), katere več prilog je bilo v imenu Skupnosti ratificiranih s Sklepom Sveta 77/415/EGS z dne 3. junija 1977 (UL L 166, str. 1 in 3) in katere opombe k pravilu 3 Dodatka D.1 določajo, da se lahko merilo bistvene predelave v praksi izrazi kot merilo odstotka ad valorem, če odstotek vrednosti uporabljenih proizvodov ali odstotek povečanja vrednosti doseže določeno višino (zgoraj navedena sodba Brother International, točka 21).

29      Dalje je treba prav tako poudariti, da je Svet s Sklepom 94/800/ES z dne 22. decembra 1994 o sklenitvi sporazumov, doseženih v Urugvajskem krogu večstranskih pogajanj (1986–1994) (UL L 336, str. 1), v imenu Evropske skupnosti v zvezi z zadevami iz njene pristojnosti med drugim odobril sporazum o pravilih glede porekla, priložen Sklepni listini, podpisani v Marakešu 15. aprila 1994 (UL L 336, str. 144), ki določa, da se pri oblikovanju teh pravil lahko uporabi merilo odstotka ad valorem.

30      V zvezi s tem bi bilo treba spomniti, da so mednarodne pogodbe od začetka njihove veljavnosti sestavni del pravnega reda Skupnosti (glej zlasti sodbo z dne 10. januarja 2006 v zadevi IATA in ELFAA, C‑344/04, ZOdl., str. I‑403, točka 36). V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba sekundarno pravo Skupnosti v največji meri razlagati v skladu s temi pogodbami (glej predvsem sodbo z dne 9. januarja 2003 v zadevi Petrotub in Republica proti Svetu, C‑76/00 P, Recueil, str. I‑79, točka 57).

31      Iz navedenih preudarkov sledi, da izbira merila povečanja vrednosti sama po sebi ni nezdružljiva s členom 24 carinskega zakonika Skupnosti in da zgolj uporaba tega merila ne dokazuje, da je Komisija prekoračila izvedbena pooblastila, ki jih ima v skladu s členom 249 tega zakonika.

32      Šteti je treba, da tožeče stranke v glavni stvari prav tako zatrjujejo, da je gospodarski položaj v sektorju izdelovanja televizijskih sprejemnikov tak, da je lahko presoja postopkov sestavljanja na podlagi tehničnih meril odločilna za določitev porekla tega blaga, kar torej Komisiji prepoveduje, da bi upoštevala zgolj drugotno merilo povečanja vrednosti, kot je to storila v spornih določbah Priloge 11 k Uredbi št. 2954/93.

33      V zvezi s tem je treba spomniti, da je Komisija za izvajanje Uredbe št. 802/68 sprejela Uredbo (EGS) št. 2632/70 z dne 23. decembra 1970 o določitvi porekla radijskih in televizijskih sprejemnikov (UL L 279, str. 35), katere določbe o merilu povečanja vrednosti so v bistvenem prevzete v spornih določbah Priloge 11 k Uredbi št. 2454/93.

34      V skladu z drugo uvodno izjavo Uredbe št. 2632/70 lahko sestavljanje radijskih in televizijskih aparatov, glede na vrsto sestavljenih aparatov, uporabljena sredstva in pogoje za njihovo izdelavo, obsega bolj ali manj zapletene postopke. V tretji uvodni izjavi iste uredbe je prav tako poudarjeno, da postopki sestavljanja kot taki, glede na trenutno stanje tehnike v tej industrijski panogi, načeloma še ne pomenijo pomembne stopnje proizvodnje v smislu člena 5 Uredbe št. 802/68; kljub temu je lahko v določenih primerih drugače, na primer če gre za sestavljanje aparatov z visoko zmogljivostjo ali če je potrebna strožja kontrola uporabljenih delov ali sestavljanje vseh sestavnih delov aparata. Četrta uvodna izjava Uredbe št. 2632/70 določa, da je zaradi raznolikosti postopkov, ki sodijo v pojem „sestavljanje“, s tehničnim merilom nemogoče določiti primere, v katerih ti pomenijo pomembno stopnjo proizvodnje. V teh pogojih se je treba ravnati po povečanju vrednosti, ki je nastalo s sestavljanjem.

35      Ti razlogi pa so taki, da v spornih določbah Priloge 11 k Uredbi št. 2454/93 upravičujejo ohranitev merila povečanja vrednosti.

36      Namreč, Komisija mora v okviru svoje diskrecije za sprejetje potrebnih predpisov za izvajanje carinskega zakonika Skupnosti in zlasti tistih o poreklu blaga sprejeti splošne določbe, s katerimi se z vidika pravne varnosti v zadevnem obdobju upošteva celoten položaj industrijske panoge in na katere poseben položaj posameznega podjetja v tej panogi v danem trenutku ne sme vplivati.

37      V teh okoliščinah je dejstvo, da je Komisija upoštevala veliko raznolikost postopkov v tej celotni industrijski panogi, ki so vsebovani v pojmu sestavljanja, upravičevalo uporabo merila povečanja vrednosti.

38      Poleg tega je treba upoštevati, da so tožeče stranke postopka v glavni stvari v pisnih stališčih same poudarile, da so postopki sestavljanja različnih sestavnih delov zadevnih sprejemnikov del zapletenega industrijskega procesa. Na podlagi Sodišču predloženih dokumentov iz spisa sicer ni mogoče sklepati, da je ta proces enak za vse izdelovalce televizijskih sprejemnikov. Nikakor pa ni mogoče sklepati, da ni velike raznolikosti postopkov, vsebovanih v pojmu sestavljanje, v tej celotni industrijski panogi.

39      V teh okoliščinah potreba po enotni uporabi carinskih predpisov na celotnem carinskem območju Skupnosti veleva, da morajo biti abstraktni pojmi zadnje bistvene predelave ali obdelave, na katere se v zvezi z vsem blagom nanaša člen 24 carinskega zakonika Skupnosti, za posebne izdelke, kot so televizijski sprejemniki, opredeljeni v posebnih določbah, ki lahko upoštevajo raznolikost postopkov izdelave teh aparatov. Zato uporaba jasnega in objektivnega merila, kot je merilo povečanja vrednosti, ki pri tej vrsti blaga zapletene sestave omogoča ugotovitev, v čem je bistvena predelava, ki mu določa poreklo, ne more pomeniti napačne uporabe prava.

40      Dejstvo, da je Komisija iz zgoraj navedenih razlogov natančno navedla pravila za določanje porekla teh sprejemnikov, tako da je uporabila merilo povečanja vrednosti, nikakor ne pomeni, da bi bilo to merilo samo po sebi in v splošnem strožje od splošnih meril iz člena 24 carinskega zakonika Skupnosti ali da bi te izdelke nujno postavil v manj ugoden položaj od primerljivih, za katere se uporabijo splošna oziroma druga merila. Tožeče stranke v postopku v glavni stvari zato ne morejo učinkovito izpodbijati veljavnosti spornih določb Priloge 11 k Uredbi št. 2454/93 s sklicevanjem na presojo Sodišča v prej navedeni sodbi Cousin in drugi o določbah uredbe, katerih diskriminacijska narava je izhajala iz uporabe bistveno strožjih meril za določitev porekla nekega proizvoda kot za opredelitev drugega primerljivega proizvoda.

41      Dalje, dokumenti iz spisov, ki so bili predloženi Sodišču, ne dokazujejo, da je uporaba merila povečanja vrednosti, kot zatrjujejo tožeče stranke v glavni stvari, težja od uporabe splošnih pojmov iz člena 24 carinskega zakonika Skupnosti. V zvezi s tem niso omenjene nobene težave, na katere bi pri uporabi merila povečanja vrednosti iz spornih določb Priloge 11 k Uredbi št. 2454/93 naletela carinska uprava, ki je zadolžena za obravnavo zahtev zainteresiranih oseb za izdajo ZIPB.

42      Res je, kot zatrjujejo tožeče stranke postopka v glavni stvari, da v primeru, da katodna cev odslej vedno predstavlja najmanj 35 % cene televizijskega sprejemnika franko tovarna, ta del najpogosteje določi poreklo teh sprejemnikov. Vendar pa zgoraj navedeni pogoj nikakor ne more biti izpolnjen v primeru, če katodna cev predstavlja najmanj 55 % cene franko tovarna. Nasprotno, položaji, ki so bili zatrjevani pred predložitvenim sodiščem, ne kažejo na to, da ta pogoj v vsakem primeru ne bo izpolnjen. Učinek uporabe spornih določb Priloge 11 k Uredbi št. 2454/93 torej ne bi bil tak, da bi se poreklo teh televizijskih sprejemnikov prilagajalo poreklu katodnih cevi.

43      Po drugi strani so obravnavane določbe oblikovane splošno in pri določanju porekla zadevnega izdelka ne pripisujejo nobenega odločilnega pomena njegovemu posameznemu sestavnemu delu, kot je katodna cev. V nasprotju s trditvami tožečih strank postopka v glavni stvari te določbe zato niso primerljive s tistimi, obravnavanimi v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Yoshida, ki so tak pomen pripisale ravno enemu od sestavnih delov izdelka, na katerega se je nanašala zadeva.

44      Ugotoviti je treba, da je položaj, ki so ga zatrjevale tožeče stranke postopka v glavni stvari, čeprav bi bil posledica razvoja postopkov izdelovanja televizijskih sprejemnikov, v tej zadevi odvisen zgolj od okoliščin, pri čemer lahko razvoj trenutnih postopkov izdelave, kot so plazma zasloni, kakor izhaja iz stališč, predloženih na obravnavi, bistveno vpliva na zatrjevani položaj. Zato se nanj pri izpodbijanju veljavnosti uporabe merila povečanja vrednosti ni mogoče utemeljeno sklicevati.

45      Na koncu je treba ugotoviti, da s tem da se za pridobitev porekla tiste države, v kateri je bil izdelek sestavljen iz materialov s poreklom iz več držav, zahteva, da mora povečanje vrednosti, ki je posledica postopkov sestavljanja in morebitnega vstavljanja delov iz države porekla, predstavljati 45 % cene televizorjev franko tovarna, sporne določbe Priloge 11 k Uredbi št. 2454/93 določajo zadosten odstotek za to, da se ti postopki štejejo za precejšnje povečanje tržne vrednosti končnega izdelka (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Brother International, točka 22). Takemu odstotku zato ni mogoče pripisati očitne napake v presoji.

46      Glede na vse navedene ugotovitve je treba na vprašanji odgovoriti, da z njuno obravnavo ni bil ugotovljen noben dejavnik, ki bi lahko vplival na veljavnost spornih določb Priloge 11 k Uredbi št. 2454/93.

 Stroški

47      Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Z obravnavo predloženih vprašanj ni bil ugotovljen noben dejavnik, ki bi lahko vplival na veljavnost spornih določb iz stolpca 3, tarifna številka 8528 kombinirane nomenklature, iz Priloge 11 k Uredbi Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti.

Podpisi

---

* Jezik postopka: francoščina.