SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

ELEANOR SHARPSTON,

predstavljeni 14. septembra 2006(1)

Zadeva C-251/04

Komisija

proti

Grčiji

„Tožba proti državi članici zaradi neizpolnitve obveznosti – Člen 2, točka 1, Uredbe (EGS) št. 3577/92 – Prevoz – Svoboda opravljanja storitev – Pomorska kabotaža – Storitve vlečne službe na odprtem morju“

1.        Komisija v tej zadevi na podlagi člena 226 ES predlaga, naj se ugotovi, da Helenska republika s tem, da je na odprtem morju v grških nacionalnih vodah(2) dovolila opravljanje storitev vlečnih služb le ladjam, ki plujejo pod grško zastavo, ni izpolnila obveznosti iz člena 1 Uredbe Sveta (EGS) št. 3577/92(3) o uporabi načela prostega pretoka storitev v pomorskem prometu med državami članicami [znotraj držav članic] (pomorska kabotaža).

  Upoštevno pravo Skupnosti

2.        Členi od 49 do 55 pod naslovom III („Prosti pretok oseb, storitev in kapitala“) v tretjem delu Pogodbe ES se nanašajo na storitve.

3.        Člen 49(1) ES določa:

„V okviru določb, navedenih v nadaljevanju, se omejitve svobode opravljanja storitev v Skupnosti prepovejo za državljane držav članic, ki imajo sedež v eni od držav Skupnosti, vendar ne v državi osebe, ki so ji storitve namenjene.“

4.        Člen 51(1) ES določa, da svobodno opravljanje prevoznih storitev urejajo določbe naslova o prevozu.

5.        Člen 54 ES določa:

„Dokler omejitve svobode opravljanja storitev niso odpravljene, uporablja vsaka država članica te omejitve brez diskriminacije glede na državljanstvo ali prebivališče za vse osebe, ki opravljajo storitve v smislu prvega odstavka člena 49.“

6.        Člen 80(2) ES, ki je del naslova V („Prevoz“) iz tretjega dela Pogodbe, določa, da lahko Svet s kvalificirano večino odloči, ali, v kolikšnem obsegu in po kakšnem postopku je treba sprejeti ustrezne predpise za pomorski in zračni promet.

7.        Na podlagi te določbe, ki je bila takrat člen 84(2) Pogodbe EGS, je Komisija prvotno predložila Svetu samo en predlog uredbe o uporabi načela prostega pretoka storitev v pomorskem prometu v Skupnosti.(4) Ob upoštevanju nekaterih omejitev naj bi se uporabljala za storitve v pomorskem prometu v državah članicah, med državami članicami ter med državami članicami in tretjimi državami. Vendar pa predlog uredbe ni bil sprejet.

8.        Svet je pozneje na isti podlagi sprejel dva povezana predpisa. Uredba št. 4055/86 uvaja načelo prostega pretoka storitev v pomorski promet med državami članicami ter med državami članicami in tretjimi državami. Uredba št. 3577/92 uvaja to načelo v pomorski promet znotraj držav članic (pomorska kabotaža).

9.        V upoštevnih uvodnih izjavah Uredbe št. 3577/92 je navedeno:

„?…?

[2]   ker morajo v skladu s členom 61 Pogodbe prosti pretok storitev v pomorskem prometu urejati določbe iz naslova o prometu;

[3]   ker je odprava omejitev pri zagotavljanju storitev v pomorskem prometu v državah članicah potrebna za vzpostavitev notranjega trga; ker bo notranji trg obsegal področje, v katerem je zagotovljen prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala;

[…]

[8]   ker naj se ta svoboda uresničuje postopno in ne zagotavlja nujno na enoten način za vse storitve, ob upoštevanju narave nekaterih posebnih storitev in naporov, ki jih bodo nekatera gospodarstva Skupnosti zaradi razlike v razvoju morala prenesti;

[…]

[11]      ker mora Komisija glede na potrebo po zagotovitvi pravilnega delovanja notranjega trga in možnih prilagoditev na podlagi izkušenj poročati o izvajanju te uredbe in po potrebi predložiti dodatne predloge.“

10.      Člen 1(1) Uredbe št. 3577/92 določa:

„Od 1. januarja 1993 se svoboda zagotavljanja prevozov v pomorskem prometu v državah članicah (pomorska kabotaža) uporablja za ladjarje Skupnosti, katerih ladje so registrirane v državi članici ali plujejo pod zastavo države članice pod pogojem, da te ladje izpolnjujejo vse pogoje za izvajanje kabotaže v tej državi članici, vključno z ladjami, registriranimi v ladijskem registru Euros, takoj ko bo Svet ta ladijski register odobril.“(5)

11.      Člen 2, točka 1, Uredbe št. 3577/92 določa:

„‚prevozi v pomorskem prometu v državi članici (pomorska kabotaža)‘ pomenijo prevoze, ki se praviloma opravljajo za plačilo in zlasti vključujejo:

(a)      notranj[o] kabotaž[o]: pomeni prevoz potnikov ali blaga po morju med pristanišči, ki se nahajajo v notranjosti ali ozemlju ene in iste države članice brez postankov na otokih;

(b)      oskrb[o] plavajočih naprav: pomeni prevoz potnikov ali blaga po morju med katerim koli pristaniščem v državi članici in napravami ali objekti, ki se nahajajo v epikontinentalnem pasu te države članice;

(c)      otoško kabotažo: pomeni prevoz potnikov ali blaga po morju med:

–        pristanišči na ozemlju in enem ali več otokih ene in iste države članice,

–        pristanišči na otokih ene in iste države članice;

Ceuta in Melilla se obravnavata kot otoški pristanišči.“

 Upoštevna nacionalna zakonodaja

12.      Člen 11(1)(b) grškega zakonika o javnem pomorskem pravu pridržuje vleko in pomoč na morju v nacionalnih vodah ladjam, ki plujejo pod grško zastavo.

13.      V skladu s členom 188(2) zakonika pristaniški organ sprejme pristaniške predpise o določitvi pogojev za izdajo dovoljenja za vleko, predpise o vleki, primere obvezne vleke, pravice v zvezi z vleko v pristaniških vodah in vodah, namenjenih za privez, ter „vse druge potrebne podrobnosti“.

14.      Člen 188(3) zakonika določa:

„Obseg pravice do vleke, slučajno ali nujno vleko, ki jo opravi druga ladja, pravice vlačilcev in drugih ladij, ki plujejo pod tujo in ne grško zastavo, ter vse druge podrobnosti se določi s predsedniško uredbo.“

15.      Člen 1(1) predsedniške uredbe št. 45/83 o vleki ladij v bistvu določa, da so izvedba poklicne vleke med dvema krajema v nacionalnih vodah in vse z njo neposredno povezane storitve pridržane ladjam, ki plujejo pod grško zastavo. Take ladje morajo biti v skladu z veljavno zakonodajo razvrščene kot vlačilci in morajo imeti dovoljenje pristojnih pristaniških organov.

16.      Člen 4(2) splošnih predpisov o pristaniščih, ki jih je sprejel pristojni organ pri izvajanju pristojnosti, ki so mu bile dodeljene s členom 188(2) zakonika, določa, da mora ladjar, ki je zaprosil za dovoljenje za pristaniško vleko, pristaniškim organom posredovati dokumente, vključno s potrdilom o državljanstvu.(6)

 Postopek

17.      Komisija je 18. januarja 2001 na podlagi prvega odstavka člena 226 ES poslala Grčiji uradni opomin, v katerem je navedla, da so po njenem mnenju člen 11(1)(b), člen 188(2) in (3) zakonika javnega pomorskega prava ter člen 1(1) predsedniške uredbe št. 45/83 v nasprotju s členom 1 Uredbe št. 3577/92.

18.      Grčija je v dopisu z dne 27. marca 2001 odgovorila, da se Uredba št. 3577/92 ne uporablja za storitve vlečne službe. Člen 2, točka 1, Uredbe naj storitev vlečne službe ali pomoči na morju ne bi opredeljeval kot storitve prevozov v pomorskem prometu, zato naj storitve vlečne službe ne bi spadale na področje uporabe Uredbe. Poleg tega naj bi se Svet v nedavnem predlogu Direktive o dostopu na trg pristaniških storitev(7) skliceval na Zeleno knjigo Komisije o morskih pristaniščih in pomorski infrastrukturi iz decembra 1997(8), v kateri je Komisija prvič izrazila namero, da uredi pristaniške storitve. Ravnanje Komisije naj bi bilo torej protislovno, ker po eni strani predlaga ureditev zagotavljanja teh storitev, po drugi pa preverja, ali je grška zakonodaja skladna z veljavnim pravom Skupnosti na tem področju. Nazadnje, po navedbah Grčije je Komisija tudi priznala, da v več drugih državah članicah obstajajo razmere, podobne tistim, ki izhajajo iz sporne grške zakonodaje.

19.      Komisija je 22. julija 2002 Grčiji poslala obrazloženo mnenje na podlagi člena 226 ES. V njem je obdržala stališče, ki ga je zavzela v uradnem opominu, vendar je dodala, da tudi člen 4(2) splošnih predpisov o pristaniščih krši člen 1 Uredbe št. 3577/92.

20.      Grčija je na obrazloženo mnenje odgovorila z dopisom z dne 13. novembra 2002, v katerem je obdržala stališče, da storitve vlečne službe ne spadajo med prevoze v pomorskem prometu v smislu Uredbe št. 3577/92.

21.      Komisija je zato vložila to tožbo. V njej Sodišču predlaga (kot sledi iz pojasnila na obravnavi), naj:

–        ugotovi, da Helenska republika s tem, da je na odprtem morju v grških nacionalnih vodah dovolila opravljanje storitev vlečnih služb le ladjam, ki plujejo pod grško zastavo, ni izpolnila obveznosti iz člena 1 Uredbe Sveta št. 3577/92 o uporabi načela prostega pretoka storitev v pomorskem prometu med državami članicami [znotraj držav članic] (pomorska kabotaža);

–        Helenski republiki naloži plačilo stroškov.

22.      Grčija trdi, da mora Sodišče tožbo zavrniti kot neutemeljeno in Komisiji naložiti plačilo stroškov.

 Presoja

23.      V skladu z ustaljeno sodno prakso se predmet spora na podlagi člena 226 ES opredeli v predhodnem postopku.(9) V tožbi morajo biti očitki skladno in natančno predstavljeni, zato da se Sodišču omogoči, da natančno razume pomen očitane kršitve prava Skupnosti, kar je nujen pogoj, da lahko preveri obstoj zatrjevane neizpolnitve obveznosti.(10) Predlogi v tožbi morajo biti izraženi nedvoumno, da se prepreči, da bi Sodišče odločilo ultra petita.(11)

24.      Treba je opozoriti, da je Komisija svojo tožbo oprla izključno na Uredbo št. 3577/92. Pri tem je pomembno, da Sodišču ni predlagala, naj podredno ugotovi, da sporna grška zakonodaja, ki jasno razlikuje med plovili na podlagi državljanstva, ureja storitve, ki dejansko niso prevozi v pomorskem prometu, in zato krši običajne določbe Pogodbe, ki urejajo svobodo opravljanja storitev (zlasti člena 49(1) ES in 54 ES), in/ali vse druge predpise prava Skupnosti (kot je člen 12 ES) v povezavi s tema določbama. Edino vprašanje v predhodnem postopku in v tožbi pred Sodiščem je bilo, ali sporna nacionalna zakonodaja krši člen 1 Uredbe št. 3577/92. Sodišče mora zato omejiti svojo presojo na to vprašanje. V nadaljevanju namenoma ne obravnavam vprašanja, ali storitve vlečne službe na odprtem morju, če jih ne ureja Uredba št. 3577/92, morda spadajo na področje uporabe drugih predpisov prava Skupnosti.

25.      Prav tako je v skladu z ustaljeno sodno prakso, da člen 1 Uredbe št. 3577/92 določa načelo svobode opravljanja storitev pomorske kabotaže v Skupnosti(12) – seveda pod pogojem, da zadevne storitve spadajo na področje uporabe Uredbe. Za področje pomorske kabotaže so bili tako določeni pogoji, ki urejajo uporabo tega načela, kakor določata člena 49 ES in 51 ES.(13) Sodišče je podobno že uporabilo pravila, ki izhajajo iz člena 49 ES, v zvezi z Uredbo št. 4055/86(14) in Uredbo št. 3577/92(15).

26.      Zdi se mi jasno – in Grčija temu dejansko ni resno nasprotovala –, da če storitve vlečne službe na odprtem morju ureja Uredba št. 3577/92, bi moralo Sodišče z uporabo navedene sodne prakse priti do predlagane ugotovitve.

27.       Edino vprašanje, od katerega je odvisno, ali bo tožbi ugodeno ali ne, je torej, ali storitve vlečne službe na odprtem morju spadajo na področje uporabe Uredbe št. 3577/92, kot je opredeljeno v njenem členu 2, točka 1.

  Odnos med splošnim načelom svobode opravljanja storitev in „storitvami na področju prevoza“

28.      Opravljanje storitev na splošno je že liberalizirano s členom 49 ES. Pogodba nato določa izjemo za „storitve na področju prevoza“ in opozarja – v členu 51(1) ES –, da svobodno opravljanje prevoznih storitev „urejajo določbe naslova o prevozu“. Ker gre pri tej kategoriji storitev za izjemo od splošnega pravila, jo je treba, v skladu z običajnimi pravili razlaganja, razumeti ozko. To pomeni, da k tej izjemi spadajo samo storitve, ki imajo bistvene značilnosti „prevoza“. Če je to tako, so potrebni posebni predpisi, sprejeti na podlagi zdajšnjega člena 80(2) ES, da bi (na primer) „običajna“ pravila o svobodnem opravljanju storitev veljala tudi zanje.

29.      Zdi se mi precej verjetno, da storitve, ki so glede na prevoz povezane, dodatne ali pomožne (vendar od njega ločljive), ne zahtevajo posebnih predpisov, da bi spadale na področje običajnih pravil o svobodnem opravljanju storitev, ker jih ta že urejajo. Ta razlog se zdi najmočnejši v zvezi s storitvami, ki se le obrobno dotikajo prevoza. Morda obstajajo tudi druge storitve, ki so tako tesno povezane z „jedrnimi“ prevoznimi storitvami, da bi morale biti (in bi lahko bile) liberalizirane le z uredbo, sprejeto na podlagi člena 80(2) ES.

30.      V vsakem primeru se mi zdi v interesu pravne varnosti, pravilnega izpolnjevanja obveznosti držav članic in preglednosti (tako da lahko državljani Skupnosti zlahka preverijo obseg svojih pravic po pravu Skupnosti) bistveno, da bi morale v predpisih, ki se izrecno nanašajo na uporabo načela svobodnega opravljanja storitev „na področju prevoza“, opredelitve jasno in nedvoumno določati razrede zadevnih storitev.

31.      Ni skrivnost, da storitve vlečne službe obstajajo. Zato je obžalovanja vredno, da jih Uredba št. 3577/92 (tako ali drugače) sploh ne omenja.

  Razlaga člena 2, točka 1, Uredbe št. 3577/92

32.      Člen 2, točka 1, vsebuje najprej opredelitev, da pojem „prevozi v pomorskem prometu v državi članici (pomorska kabotaža)“ pomeni „prevoze, ki se praviloma opravljajo za plačilo“. Nesporno je, da obravnavane storitve vlečne službe izpolnjujejo ta pogoj. Člen 2, točka 1, nato določa, da pomorska kabotaža „vključuje zlasti“ tri kategorije dejavnosti: notranjo kabotažo, oskrbo plavajočih naprav in otoško kabotažo.(16)

33.      Grčija trdi, da gre za izčrpen seznam prevozov v pomorskem prometu, ki spadajo na področje uporabe Uredbe. V grški različici uporabljeni izraz (ειδικότερα) je treba razumeti kot „natančneje“ in ne „zlasti“. Če bi bil namen člena 2, točka 1, bolj ponazorilen kot izčrpen, bi bili uporabljeni besedi „kot so“. Člen 2, točka 1, tako zajema le prevoze v pomorskem prometu, pri katerih gre za prevoz blaga ali potnikov. Vleke ni mogoče opredeliti kot prevoz blaga ali potnikov. Prej gre za pomožno storitev, katere namen je preprečiti škodo, ki bi nastala na vlečenem plovilu (v nadaljevanju: predmet vleke). Vključuje premikanje predmeta vleke in ne potnikov ali blaga na krovu predmeta vleke. Tudi predmet vleke sam ni blago, ampak prevozno sredstvo, ki potrebuje pomoč.

34.      Komisija meni, da beseda „zlasti“ kaže, da je člen 2, točka 1, ponazorilen in da je treba opredelitve prevozov v pomorskem prometu, ki jih vključuje, razlagati široko. Torej ga je treba razlagati, kot da zajema storitve vlečne službe, saj so te storitve dejansko prevozi v pomorskem prometu, ki se praviloma opravljajo za plačilo.

35.      S Komisijo se strinjam glede tega: po mojem mnenju beseda „zlasti“ kaže, da namen izrazov „notranja kabotaža“, „oskrba plavajočih naprav“ in „otoška kabotaža“, kot so opredeljeni, načeloma ni, da bi podali izčrpen seznam prevozov, ki jih je treba šteti za „prevoze v pomorskem prometu“ v smislu Uredbe št. 3577/92. Druge jezikovne različice člena 2, točka 1, ki sem jih preučila, vsebujejo izraze, ki pomensko ustrezajo izrazu „zlasti“(17), in po mojem mnenju tako opozarjajo na željo zakonodajalca, da vrste prevozov v pomorskem prometu, ki jih ureja Uredba št. 3577/92, nakaže, ne pa izčrpno opredeli.

36.      Zdi se mi, da lahko Sodišče pristopi k obravnavani tožbi na dva načina. Lahko ugotovi bistvene značilnosti storitev, ki očitno so vključene v opredelitve iz člena 2, točka 1, in se nato vpraša, ali je narava storitev vlečne službe takšna, da bi jih upravičeno lahko izenačili z njimi (tudi če niso izrecno zajete z opredelitvami notranje kabotaže, oskrbe plavajočih naprav in otoške kabotaže), tako da bi se zajele na podlagi besede „zlasti“. Lahko pa zapolni pravno vrzel – kot ga posredno poziva Komisija – in odloči, da so storitve vlečne službe „samo po sebi umevno“ tako zelo bistveni del pomorskega prometa, da je zakonodajalec Skupnosti „moral“ imeti namen, da se vključijo v opredelitve iz člena 2, točka 1, Uredbe št. 3577/92, čeprav nimajo bistvenih lastnosti dejavnosti, ki so izrecno navedene pod točkami (a), (b) in (c).

37.      Tri oblike kabotaže, izrecno navedene v členu 2, točka 1, kažejo glavne dejavnosti, za katere je zakonodajalec Skupnosti menil, da morajo biti razvrščene kot „prevozi v pomorskem prometu“. Poleg tega, da so to storitve, ki se praviloma opravljajo za plačilo, je notranji kabotaži, oskrbi plavajočih naprav in otoški kabotaži skupno še, da vključujejo (i) „prevoz potnikov ali blaga po morju“ (ii) med dvema krajema v isti državi članici – bodisi v notranjosti, na otoku ali na napravi ali objektu v epikontinentalnem pasu te države članice.

38.      To ni presenetljivo. Zdi se mi logično, da izraz „pomorski promet“ vključuje prevoz potnikov in/ali blaga po morju med odhodnim in namembnim krajem. Takšno dojemanje tega, kaj je mišljeno s pomorskim prometom, je podkrepljeno z naravo prevozov v pomorskem prometu, ki jih izrecno navajata Uredba št. 4055/86(18) in zgodnejši predlog Uredbe o uporabi načela svobode opravljanja storitev v pomorskem prometu (ki ni bil sprejet).(19)

39.      Za druge primere, ki izpolnjujejo ta merila (to je prevoz potnikov ali blaga po morju med dvema krajema v isti državi članici), se lahko po mojem mnenju upravičeno šteje, da so zajeti z opredelitvijo iz člena 2, točka 1, Uredbe na podlagi besede „zlasti“. Vendar je to največ, kar še lahko zajema logičen vsebinski obseg opredelitve, kot je izražena.

40.      Komisija se je v repliki skušala opreti le na svoje sporočilo o razlagi Uredbe št. 3577/92(20), ko je dokazovala, da storitve vlečne službe na odprtem morju spadajo na področje uporabe te uredbe. Vendar samo sporočilo ne daje nobene obrazložitve, zakaj bi bilo treba člen 2, točka 1, Uredbe št. 3577/92 razlagati tako. To sporočilo zgolj ugotavlja, da je treba besedilo tako razlagati. To nas v naši stvari ne pripelje nikamor.

41.      Morda se zdi, da je ožji pristop, ki ga preučujem, v nasprotju s pristopom, ki ga je Sodišče uporabilo v zadevah, v katerih je do zdaj obravnavalo Uredbo št. 3577/92: Analir, Komisija proti Grčiji, Komisija proti Španiji(21) in Agip Petroli(22). Vendar se mi zdi, da obstaja bistvena razlika.

42.      V vseh teh zadevah so sporne storitve nedvomno spadale v opredelitev „pomorske kabotaže“ iz člena 2, točka 1, in so bile torej storitve, za katere se je Uredba načeloma uporabljala. Vprašanja Sodišču so se nanašala na natančen obseg uporabe Uredbe. Ali je za izvajanje otoške kabotaže potrebno predhodno upravno dovoljenje in če da, v kakšnih okoliščinah (Analir)? Ali bi Grčija lahko obravnavala Peloponez kot „otok“ in ali bi lahko uporabila nacionalne predpise o številčnem stanju posadke za potniške ladje Skupnosti v redni linijski plovbi ali na križarjenju z bruto tonažo 650 ton ali več, ki izvajajo otoško kabotažo (Komisija proti Grčiji)? Ali bi bilo treba estuarij Vigo šteti za „morje“, mesta Vigo, Cangas, Moaña in otoke Cies pa za „pristanišča“ v smislu Uredbe št. 3577/92, tako da bi storitve pomorskega prevoza znotraj estuarija na podlagi javne koncesije urejala Uredba (Komisija proti Španiji)? Ali lahko država članica, da bi preprečila zlorabe, zahteva, da mednarodni prevoz znotraj njenih voda, opravljen pred otoško kabotažo ali po njej, ni z balastom, če naj bo upravičen do uporabe člena 3(3) Uredbe št. 3577/92 (predpisi države zastave o številčnem stanju posadke) (Agip Petroli)?

43.      Nasprotno gre v obravnavani zadevi za vprašanje, ali zadevne storitve sploh spadajo na področje uporabe Uredbe št. 3577/92. Zdi se mi, da se to vprašanje po svoji naravi razlikuje tako od vprašanj, ki zadevajo razlago posebnih (nedoločenih) izrazov, kot od vprašanj, ki zadevajo obseg pooblastil, ki jih države članice obdržijo za urejanje zadev, ki so predmet Uredbe (na primer, da bi preprečile zlorabo ali sledile legitimnim varnostnim ciljem).

44.      Zato bom preverila, ali storitve vlečne službe izpolnjujejo dvojno merilo, da se namreč nanašajo na (i) „prevoz potnikov ali blaga po morju“ (ii) med dvema krajema v isti državi članici.

 Narava storitev vlečne službe

45.      Vleka načeloma ne pomeni neposrednega prevoza blaga ali potnikov po morju. Je bolj pomoč pri premestitvi ladje, vrtalnega stroja, ploščadi ali boje.(23) Praviloma se namen storitev vlečnih služb razlikuje od namena različnih oblik pomorske kabotaže, ki so izrecno navedene in opredeljene v členu 2, točka 1.

46.      Naj pojasnim s primerom. Predstavljajte si tanker z okvaro motorja, ki leži pet navtičnih milj jugozahodno od Lizarda(24), piha južni veter četrte stopnje, vzvalovanost se krepi od jugozahoda, v Rokavskem prelivu je povišano plimovanje. Ni dvoma, da bo kapitan tankerja prek radijske zveze prosil za najmanj enega čezoceanskega vlačilca za nujno vleko, da ne bi tvegal življenja posadke, izgube tovora, poškodbe gredlja in vse posledične okoljske škode. Takšna vleka bi bila vsekakor potrebna, da bi plovilo varno dokončalo plovbo in prepeljalo tovor nafte do namembnega kraja. Vendar pa je običajno ne bi šteli za „prevoz“, niti nafte niti tankerja. Vlačilec – ki ladji pomaga pri manevriranju, je njen dodatni pogon ali nadomešča njen motor, če se pokvari – je v pomoč ladji, ki prevaža potnike ali blago. Vendar sam ni tovorno plovilo.

47.      Možno je, da so nekateri primeri – na primer, če čezoceanski vlačilec vleče vrtalni stroj, ploščad ali bojo v določen namembni kraj – podobni navadnemu prevozu blaga.(25) Vendar Komisija v svoji tožbi in predlagani ugotovitvi niti ne poskuša razlikovati med različnimi dejavnostmi, ki jih lahko opravljajo plovila, ki opravljajo storitve vlečne službe. Zato menim, da mora Sodišče pri odločanju o tej tožbi pozornost usmeriti na splošne storitve vlečne službe.

48.      Če imam prav, ko trdim, da se morajo „prevozi v pomorskem prometu“ v smislu člena 2, točka 1, Uredbe št. 3577/92 nanašati na prevoz potnikov in/ali blaga po morju med odhodnim in namembnim krajem, potem storitve vlečne službe praviloma ne spadajo v to opredelitev.

49.      Zdi se mi, da Sodišče ne bi smelo razlagati člena 2, točka 1, Uredbe št. 3577/92 tako, kot da zajema vse storitve, ki so s prevozi v pomorskem prometu v državah članicah nekako povezane oziroma so dodatne ali pomožne, ne glede na to, ali imajo bistvene lastnosti storitev, ki so izrecno opredeljene v tem členu.

50.      Prvič, takšna razlaga nima podlage niti v uvodnih izjavah niti v vsebinskih določbah Uredbe št. 3577/92 .

51.      Iz uvodnih izjav je jasno razvidno, da namen Uredbe št. 3577/92 ni bil na mah popolnoma liberalizirati trga vseh storitev, povezanih s pomorskim prometom. V osmi uvodni izjavi je navedeno, da se ta svoboda zagotavljanja storitev „uresničuje postopno in ne zagotavlja nujno na enoten način za vse storitve“. Člen 10 določa, da Komisija vsaki dve leti Svetu predloži poročilo o izvajanju te uredbe in, če je primerno, tudi potrebne predloge. Sodišče je poleg tega nedavno potrdilo, da „je treba opozoriti, da cilj liberalizacije, ki mu sledi ta uredba ?…] in ki se nanaša na odpravo omejitev pri opravljanju storitev v pomorskem prometu med državami članicami, še ni v celoti dosežen“.(26) Zdi se, da Komisija ni predstavila dodatnih predlogov, v katerih bi nakazala, da bi bilo treba načelo svobode opravljanja storitev uporabiti posebej za storitve vlečne službe na odprtem morju.(27)

52.      Drugič, če člen 2, točka 1, Uredbe št. 3577/92 razlagamo tako, kot da zajema vse storitve, ki so s prevozi v pomorskem prometu v državah članicah kakor koli povezane oziroma so dodatne ali pomožne, ne glede na to, ali imajo bistvene značilnosti storitev pomorske kabotaže, ki so izrecno opredeljene v tem členu, postane zelo težko, če ne nemogoče, na podlagi besedila določiti dejanski obseg opredelitve prevozov v pomorskem prometu (s čimer bi namen tega člena kot opredelitve povsem zanikali). Takšna razlaga je v nasprotju z načeli pravne varnosti. Preizkusimo jo lahko tako.

53.      Denimo, da bi člen 2, točka 1, razlagali tako, kot da zajema vse storitve, ki so s prevozi v pomorskem prometu nekako „povezane“ oziroma so „dodatne“ ali „pomožne“. Na podlagi takšne razlage bi bilo s področja uporabe Uredbe št. 3577/92 težko izključiti dejavnosti nekaterih ali vseh teh plovil (na primer): hidrografskih plovil (ki zagotavljajo podatke, potrebne za popravljanje in posodabljanje zemljevidov), plavajočih bagrov (ki skrbijo za prehodnost plovnih poti do določenega ugreza), pilotskih plovil (pri čemer je pilotaža včasih izbirna, včasih obvezna), ladij svetilnikov in plovil, ki nameščajo navigacijske oznake in boje (kar je vse nujno za navigacijo), plovil in avtomatiziranih central, ki sporočajo podatke, potrebne za napovedi za pomorce (pri čemer je meteorologija bistven element varne plovbe), in rešilnih čolnov (rešitelji v skrajni stiski). Vsa so vključena v opravljanje storitev, ki tako ali drugače prispevajo k pomorskemu prometu. Kje torej potegniti mejo? Jasno je, da bi s takim pristopom dali členu 2, točka 1, skoraj neomejen obseg, pri tem pa bi zanemarili, da je njegov namen prav opredelitev prevozov v pomorskem prometu, ki spadajo na področje uporabe Uredbe št. 3577/92.

54.      Zato menim, da Grčija ni kršila člena 1 Uredbe št. 3577/92, ko je dovolila opravljanje storitev vlečnih služb na odprtem morju v grških nacionalnih vodah le ladjam, ki plujejo pod grško zastavo, saj vleka ne spada na področje uporabe Uredbe št. 3577/92 v njenem zdajšnjem okviru. Komisija Sodišču ni predlagala, naj ugotovi, da nacionalna zakonodaja, ki ji nasprotuje – in katere posledice se očitno razlikujejo glede na državljanstvo –, krši kateri drug vidik prava Skupnosti. Zato je treba tožbo Komisije zavrniti.

  Stroški

55.      Helenska republika je predlagala, naj se Komisiji naloži stroške. Ne vidim razloga za odstopanje od običajne prakse Sodišča. Zato je treba v skladu s členom 69(2) Poslovnika Komisiji naložiti plačilo stroškov.

 Predlog

56.      Zato predlagam, naj Sodišče:

–        tožbo zavrne;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

---

1 – Jezik izvirnika: angleščina.

---

2 – Komisija je v pisnih vlogah navedla, da se njena tožba nanaša na storitve vlečnih služb „na odprtem morju“. Vendar pa je na obravnavi pojasnila, da območje, ki ga v skladu z mednarodnim pravom označuje izraz „odprto morje“ (glej na primer člen 37 Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu z dne 10. decembra 1982 (Konvencija Montego Bay)), ne sovpada z območjem iz tožbe. V odgovor na dodatno vprašanje Sodišča je Komisija izjavila, da se tožba nanaša na storitve vlečnih služb v morskih območjih zunaj meja pristanišč, vendar v grških nacionalnih vodah, kar implicitno vključuje tudi obalne vode. V teh sklepnih predlogih se bom na ta območja sklicevala kot na „odprto morje v grških nacionalnih vodah“; na zadevne storitve pa kot na „storitve vlečne službe na odprtem morju v grških nacionalnih vodah“.

---

3 – Z dne 7. decembra 1992 (UL L 364, str. 7).

---

4 – Predlog Uredbe Sveta o uporabi načela svobode opravljanja storitev v pomorskem prometu (COM(1985) 90 konč.; UL 1985, C 212, str. 4).

---

5 –      Euros naj bi bilo ime ladijskega registra Skupnosti: glej predlog Uredbe Sveta o vzpostavitvi ladijskega registra Skupnosti in plutju pod zastavo Skupnosti morskih ladij (COM(1989) 266 konč.). Predlog je bil umaknjen leta 1997 (UL C 2, str. 2), register Euros pa zato ni bil nikoli ustanovljen.

---

6 – V skladu s členom 1(1) predsedniške uredbe št. 45/83 se zadevno potrdilo o državljanstvu verjetno nanaša na državo, v kateri je plovilo registrirano.

---

7 – Predlog Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o dostopu na trg pristaniških storitev (COM(2001) 35 konč.; UL 2001, C 154, str. 290).

---

8 – COM(1997) 678 konč.

---

9 – Sodbi z dne 28. marca 1985 v zadevi Komisija proti Italiji (C-274/83, Rec., str. I-1077, točka 19) in z dne 29. septembra 1998 v zadevi Komisija proti Nemčiji (C-191/95, Recueil, str. I‑5449, točka 55).

---

10 – Sodba z dne 4. maja 2006 v zadevi Komisija proti Združenemu kraljestvu (C-98/04, ZOdl., str. I-4003, točka 18).

---

11 – Sodba z dne 15. junija 2006 v zadevi Komisija proti Franciji (C-255/04, ZOdl., str. I-5251, točka 24).

---

12 – Sodba z dne 21. oktobra 2004 v zadevi Komisija proti Grčiji (C-288/02, ZOdl., str. I-10071, točka 29). Glede na področje uporabe Uredbe je treba tako določeno svobodo razumeti, kot da se nanaša na storitve pomorske kabotaže v državi članici.

---

13 – Sodba z dne 20. februarja 2001 v zadevi Analir (C-205/99, Recueil, str. I-1271, točka 20).

---

14 – Glej na primer sodbo z dne 13. junija 2002 v združenih zadevah Sea-Land Service in Nedlloyd Lijnen (C-430/99 in C-431/99, Recueil, str. I-5235, točke od 30 do 32).

---

15 – Glej na primer sodbo z dne 9. marca 2006 v zadevi Komisija proti Španiji (C-323/03, ZOdl., str. I-2161, točki 44 in 45) in analizo, ki sledi. Poudarjam razliko med uporabo pravil o svobodi opravljanja storitev, kot so določena v členu 49 ES v zvezi z uredbama št. 4055/89 in št. 3577/92, in uporabo samega člena 49 ES. Razlika je pojasnjena v sodbi z dne 17. maja 1994 v zadevi Corsica Ferries Italia (C-18/93, Recueil, str. I-1783). Tam je šlo za vprašanje, ali so nacionalna pravila, za katera je Sodišče ugotovilo, da spadajo na področje uporabe Direktive št. 4055/86, združljiva s členom 49 ES (takrat člen 59 Pogodbe ES). Sodišče je uporabilo načelo nediskriminacije iz tega člena, vendar ne brez pojasnila, da je to storilo na podlagi člena 51(1) ES (takrat člen 61(1) Pogodbe ES), člena 80(2) ES (takrat člen 84(2) Pogodbe ES) in člena 1 Uredbe št. 4055/86 (glej točke od 22 do 37 sodbe).

---

16 – Glej točko 11 zgoraj.

---

17 – Na primer „en particular“ v španski, „insbesondere“ v nemški, „notamment“ v francoski, „in particolare“ v italijanski, „omvatten“ v danski in „i synnerhet“ v švedski različici.

---

18 – Navedena v opombi 5: glej člen 1(4)(a) in (b).

---

19 – Navedena v opombi 4. Člen 2, od (a) do (d), predloga Uredbe omenja: „prevoz potnikov ali blaga po morju med pristanišči v kateri koli državi članici, vključno s prekomorskimi ozemlji te države“; „prevoz potnikov ali blaga po morju med katerim koli pristaniščem v državi članici in napravami ali objekti, ki se nahajajo v epikontinentalnem pasu te države članice“; „prevoz potnikov ali blaga po morju med katerim koli pristaniščem v državi članici in katerim koli pristaniščem v drugi državi članici“; „prevoz potnikov ali blaga po morju, ki ga opravlja ladjarsko podjetje s sedežem v državi članici med pristanišči druge države članice in pristanišči v državi nečlanici“.

---

20 – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o razlagi Uredbe Sveta (EGS) št. 3577/92 o uporabi načela prostega pretoka storitev v pomorskem prometu med državami članicami [znotraj držav članic] (pomorska kabotaža), COM(2003) 595 konč. Glej zlasti razdelek 3.3.

---

21 – Navedene v opombah 14, 13 oziroma 16.

---

22 – Sodba z dne 6. aprila 2006 v zadevi Agip Petroli (C-456/04, ZOdl., str. I-3395).

---

23 – Kolikor sem lahko ugotovila, države članice v nacionalnih zakonodajah zastopajo različna stališča. Tako so na primer francoski teoretiki razpravljali, ali je pogodba o vleki pogodba o storitvi (pod katero je posadka vlačilca v službi subjekta vleke) ali pogodba o „prevozu“, pod katero je predmet vleke odvisen od „prevoznika“ (vlačilca) pri svojem premeščanju (glej Pastel-Debord, „Le remorquage maritime: controverses et contentieux“ v Le Droit Maritime Français (2003), str. od 324 do 327). Vendar se storitve vlečne službe tudi na podlagi druge opredelitve ne morejo razvrstiti kot (i) prevoz blaga ali potnikov (ker je tisto, kar „prevažajo“, sam subjekt vleke, in ne tisto, kar ima na krovu), niti kot (ii) prevoz med odhodnim in določenim namembnim krajem. Po angleški zakonodaji, tako menijo nekateri, vlačilca ni mogoče opisati kot prevoznika glede na subjekt vleke (Davison in Snelson, The Law of Towage (1990), str. 2). Običajna opredelitev vleke v angleški zakonodaji pravi, da subjekt vleke od vlačilca ne potrebuje drugega, kot da „pospeši napredovanje njegove plovbe“ (prav tam, str. 1).

---

24 – Lizard Point, Cornwall.

---

25 – Vendar so pogodbe, ki urejajo takšne vleke, običajno bistveno bolj zapletene kot tiste, ki urejajo običajen prevoz blaga ali storitev po morju (glej Pastel-Debord, str. od 327 do 335, in Davison in Snelson, str. od 15 do 30, oboje navedeno v opombi 24).

---

26 – V opombi 23 navedena sodba Agip Petroli, točka 13.

---

27 – Glede predpostavke, da bi bil takšen predlog dejansko potreben, če naj bi se določbe Pogodbe o prostem pretoku storitev uporabljale za storitve vlečne službe, glej razpravo v točkah 28 in 29 zgoraj.