Zadeva C-221/03

Komisija Evropskih skupnosti

proti

Kraljevini Belgiji

„Neizpolnitev obveznosti države – Direktiva 91/676/EGS – Nepopoln prenos – Varstvo voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov – Neopredelitev onesnaženih voda oziroma voda, ki bi lahko bile prizadete zaradi onesnaževanja – Nepravilna in nepopolna določitev ranljivih območij – Kodeks dobre kmetijske prakse – Neustreznosti – Delovni program – Neustreznosti in nepopolna uporaba“

Povzetek sodbe

1.        Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Predmet spora – Opredelitev v predhodnem postopku – Zgolj formalna prilagoditev očitkov po sprejetju obrazloženega mnenja, zaradi spremembe nacionalne zakonodaje – Zakonodaja, ki deloma odpravlja razloge za očitke iz obrazloženega mnenja – Dopustnost – Novi očitki zoper to spremenjeno nacionalno zakonodajo – Nedopustnost

(člen 226 ES)

2.        Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Preizkus utemeljenosti, ki ga opravi Sodiščče – Upoštevni položaj – Stanje po izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju – Ukrepi za prenos, ki so bili sprejeti naknadno – Retroaktivni učinek – Vpliv na ugotovitev obstoja neizpolnitve obveznosti – Neobstoj

(člen 226 ES)

3.        Okolje – Varstvo voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov – Direktiva 91/676 – Opredelitev voda, prizadetih zaradi onesnaženja – Določitev ranljivih območij – Obveznosti držav članic – Obseg

(Direktiva Sveta 91/676, člen 3(1) in (2) in priloga I)

4.        Okolje – Varstvo voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov – Direktiva 91/676 – Ponovna preučitev seznama določenih ranljivih območij – Obseg

(Direktiva Sveta 91/676, člen 3(4))

1.        Predmet tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti, ki je vložena na podlagi člena 226 ES, je omejen s predhodnim postopkom, ki ga ta določba predvideva, tako da tožba ne more temeljiti na drugih očitkih, kot so ti, ki so navedeni v predhodnem postopku. Navedene zahteve vendarle ni mogoče razumeti tako, da bi se v vsakem primeru zahtevala popolna usklajenost med nacionalnimi določbami, ki so navedene v obrazloženem mnenju, in tistimi, ki so v tožbi. Če je prišlo do zakonodajne spremembe med tema fazama postopka, namreč zadostuje, da je bil sistem, sprejet s sporno zakonodajo med predhodnim postopkom, v celoti ohranjen v veljavi z novimi ukrepi, ki jih je sprejela država članica po obrazloženem mnenju in ki so napadeni v okviru tožbe.

Tožba, ki se nanaša na nove nacionalne ukrepe, s katerimi so bile sprejete izjeme v sistemu, ki je bil predmet obrazloženega mnenja, s čimer je bil očitek deloma odpravljen, je dopustna. Ugotovitev nedopustnosti tožbe v takem primeru bi namreč državi članici omogočila, da bi ovirala postopek zaradi neizpolnitve obveznosti, s tem, da bi malce spremenila svojo zakonodajo ob vsaki vročitvi obrazloženega mnenja, obenem pa ohranjala v veljavi sporno ureditev. Nasprotno ne gre za tak primer pri očitkih, ki so novi glede na tiste, vsebovane v obrazloženem mnenju, navajane proti nacionalnim ukrepom, sprejetim po obrazloženem mnenju zaradi odprave očitkov, oblikovanih v njem.

(Glej točke od 38 do 41.)

2.        V okviru postopka zaradi neizpolnitve obveznosti iz člena 226 ES ni mogoče dopustiti, da bi sprejetje zakonskih in drugih predpisov s strani države po datumu izteka roka, ki ga je določila Komisija v obrazloženem mnenju, zgolj zaradi dejstva, da je bila veljavnost teh ukrepov določena retroaktivno, šteli za ukrep prenosa, ki bi ga Sodišče moralo upoštevati pri ugotavljanju obstoja neizpolnitve na ta datum, saj bi v nasprotnem primeru države članice lahko ta postopek obšle.

(Glej točko 60.)

3.        Iz člena 3(1) Direktive 91/676 o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov v zvezi s prilogo I k tej direktivi izhaja, da so države članice dolžne opredeliti kot vode, prizadete zaradi onesnaževanja, in vode, ki bi lahko bile prizadete zaradi onesnaževanja, če ukrepi, določeni v členu 5 Direktive, ne bi bili sprejeti, vse sladke površinske in podzemne vode, ki vsebujejo ali bi lahko vsebovale več kot 50 mg/l nitratov. Prav tako morajo na podlagi člena 3(2) te direktive določiti ranljiva območja glede na vode, opredeljene v skladu s členom 3(1) iste direktive, razen če se odločijo izdelati in uporabiti na celotnem nacionalnem ozemlju delovne programe iz člena 5 Direktive.

Iz navedenega izhaja, da zgolj pooblastilo za opredelitev onesnaženih voda oziroma voda, ki bi lahko bile onesnažene, in za določitev ranljivih območij ne zadostuje za prenos in izvedbo Direktive. Namreč, kot to izhaja iz besedila člena 3(1) in (2) Direktive, določitev voda, prizadetih zaradi onesnaževanja, in voda, ki bi lahko bile prizadete zaradi onesnaževanja, če se ne sprejme ukrepov iz člena 5, na eni strani, in na podlagi tako opredeljenih voda določitev ranljivih območij na drugi strani, pomenita ločeni obveznosti, ki ju je treba izvesti konkretno in ločeno.

(Glej točke 64, 65 in 73.)

4.        Člen 3(4) Direktive 91/676 o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov se nanaša izključno na primere, ko država članica pregleda in po potrebi popravi ali dopolni obstoječi seznam določenih ranljivih območij zaradi upoštevanja sprememb in dejavnikov, ki jih ni bilo mogoče predvideti pri prejšnji določitvi. Po drugi strani pa se ne nanaša na prvotni postopek, določen v členu 3 (1) in (2) navedene direktive, ki obsega določitev voda, prizadetih zaradi onesnaževanja, oziroma voda, ki bi bile lahko prizadete zaradi onesnaževanja, in nato določitev ranljivih območij na podlagi tako opredeljenih voda.

(Glej točko 80.)

SODBA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 22. septembra 2005(*)

„Neizpolnitev obveznosti države – Direktiva 91/676/EGS – Nepopoln prenos – Varstvo voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov – Neopredelitev onesnaženih voda oziroma voda, ki bi lahko bile prizadete zaradi onesnaževanja – Nepravilna in nepopolna določitev ranljivih območij – Kodeks dobre kmetijske prakse – Neustreznosti – Delovni program – Neustreznosti in nepopolna uporaba“

V zadevi C‑221/03,

zaradi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 ES, vložene 22. maja 2003,

Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopa G. Valero Jordana, zastopnik, ob sodelovanju M. van der Woudeja in T. Chellingswortha, odvetnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožeča stranka,

proti

Kraljevini Belgiji, ki sta jo zastopali najprej A. Snoecx, pozneje E. Dominkovits, zastopnici,

tožena stranka,

SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi A. Rosas, predsednik senata, A. Borg Barthet, S. von Bahr, J. Malenovský in A. Ó Caoimh (poročevalec), sodniki,

generalni pravobranilec: L. A. Geelhoed,

sodni tajnik: R. Grass,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 12. januarja 2005,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 3. marca 2005

izreka naslednjo

Sodbo

1        Komisija Evropskih skupnosti je Sodišču s tožbo predlagala, naj ugotovi, da Kraljevina Belgija, s tem da ni sprejela ukrepov, potrebnih za popolno in pravilno izvedbo členov 3(1) in (2), 4, 5 in 10 Direktive Sveta (91/676/EGS) z dne 12. decembra 1991 o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov (UL L 375, str. 1, v nadaljevanju: Direktiva) v Flamski regiji, in členov 3(1) in (2) in 5 te direktive v Valonski regiji, ni izpolnila obveznosti iz te direktive.

 Pravni okvir

 Skupnostna ureditev

2        V skladu s členom 1 je cilj Direktive zmanjšati onesnaževanje voda, ki ga povzročajo nitrati iz kmetijskih virov, in preprečiti nadaljnje tako onesnaževanje.

3        Člen 2(j) Direktive določa:

„V tej direktivi pomeni izraz:

[…]

(j)   ‚onesnaževanje‘: neposredno ali posredno odvajanje dušikovih spojin iz kmetijskih virov v vodno okolje, ki ogroža zdravje ljudi, škoduje živim virom in vodnim ekosistemom, zmanjšuje možnosti za rekreacijo ali ovira druge zakonite načine rabe vode;“

4        Člen 3, odstavki 1, 2, 4 in 5, Direktive določa:

„1.   Države članice skladno z merili iz Priloge I določijo vode, prizadete zaradi onesnaževanja, in vode, ki bi lahko bile prizadete zaradi onesnaževanja, če se ne bi ukrepalo skladno s členom 5.

2.     Države članice v dveh letih po notifikaciji te direktive imenujejo za ranljiva območja vsa znana območja na svojem ozemlju, s katerih se voda steka v vode, določene skladno z odstavkom 1, in ki prispevajo k onesnaževanju. V šestih mesecih po prvem imenovanju obvestijo o tem Komisijo.

[…]

4.     Države članice, kadar je to potrebno in vsaj vsaka štiri leta, pregledajo in po potrebi popravijo ali dopolnijo imenovanje ranljivih območij, tako da se upoštevajo spremembe in dejavniki, ki niso bili predvideni ob prejšnjem imenovanju. O kakršnih koli popravkih ali dopolnitvah k imenovanju obvestijo Komisijo v šestih mesecih.

5.     Države članice so izvzete iz obveznosti določiti posamezna ranljiva območja, če izdelajo in uporabijo delovne programe iz člena 5 skladno s to direktivo na svojem celotnem ozemlju.“

5        V skladu s členom 4(1)(a) Direktive države članice za zagotovitev splošne ravni varstva pred onesnaževanjem za vse vode v dveh letih po notifikaciji te direktive izdelajo kodeks ali kodekse dobre kmetijske prakse, ki jih bodo kmetje izvajali prostovoljno in naj bi vključevali določbe, ki zajemajo vsaj točke iz priloge II A k tej direktivi.

6        Člen 5 Direktive določa:

„1.   Države članice za uresničitev ciljev iz člena 1 v dveh letih po prvem imenovanju iz člena 3(2) ali v enem letu od vsakega dodatnega imenovanja iz člena 3(4) izdelajo delovne programe za imenovana ranljiva območja.

[…]

3.     V delovnih programih se upoštevajo:

(a)   razpoložljivi znanstveni in tehnični podatki, predvsem glede vnosa dušika, ki izvira iz kmetijskih in drugih virov;

(b)   razmere v okolju v ustreznih regijah zadevne države članice.

4.     Delovni programi se izvedejo v štirih letih od izdelave in so sestavljeni iz naslednjih obvezujočih ukrepov:

(a)   ukrepov iz Priloge III;

(b)   ukrepov, ki so jih države članice predpisale v kodeksu(-ih) dobre kmetijske prakse, izdelanih skladno s členom 4, razen tistih, ki so bili nadomeščeni z ukrepi iz Priloge III.

5.     Države članice v okviru delovnih programov sprejmejo vse dodatne ali okrepljene ukrepe, za katere menijo, da so potrebni, če se na začetku izvajanja ali glede na izkušnje pri izvajanju delovnih programov izkaže, da ukrepi iz odstavka 4 ne bodo zadostovali za uresničitev ciljev iz člena 1. Pri izbiri teh ukrepov države članice upoštevajo njihovo učinkovitost in stroške v primerjavi z drugimi možnimi preventivnimi ukrepi.

[…]“

7        Člen 10 Direktive določa:

„1.   Države članice za obdobje štirih let po notifikaciji te direktive in za vsako nadaljnje štiriletno obdobje predložijo Komisiji poročilo z informacijami, opisanimi v Prilogi V.

2.     Poročilo na podlagi tega člena se pošlje Komisiji v šestih mesecih po koncu obdobja, na katero se nanaša.“

8        Priloga I k Direktivi glede meril za določanje voda iz člena 3(1) le-te določa v delu A:

„Vode iz člena 3(1) se določijo med drugim z uporabo naslednjih meril:

1.     ali površinske vode, zlasti tiste, ki se uporabljajo ali so namenjene za odvzem pitne vode, vsebujejo ali bi lahko vsebovale, če se ne bi sprejelo ukrepov v smislu člena 5, več nitratov, kot je predpisano skladno z Direktivo 75/440/EGS;

2.     ali podzemne vode vsebujejo več kot 50 mg/l nitratov ali bi lahko vsebovale več kot 50 mg/l nitratov, če se ne bi sprejeli ukrepi v smislu člena 5;

3.     ali so naravna sladkovodna jezera, druga sladkovodna telesa, estuarji, obalne vode in morske vode evtrofni ali bi v bližnji prihodnosti lahko postali evtrofni, če se ne bi sprejeli ukrepi v smislu člena 5.“

9        Priloga II k Direktivi, z naslovom „Kodeks(i) dobre kmetijske prakse“, v delu A določa:

„Kodeks ali kodeksi dobre kmetijske prakse, katerih cilj je zmanjšati onesnaževanje z nitrati in ki upoštevajo razmere v različnih regijah Skupnosti, naj bi vsebovali določbe, ki vključujejo naslednje točke, če so pomembne:

1.      obdobja, ko je vnos gnojil v tla neprimeren;

2.      vnos gnojil v tla na strmih pobočjih;

3.     vnos gnojil v tla, nasičena z vodo, poplavljena, zmrznjena ali pokrita s snegom;

4.     pogoje za vnos gnojil v tla blizu vodotokov;

[…]“

10      Priloga III k Direktivi, z naslovom „Ukrepi, ki jih je po členu 5(4)(a) treba vključiti v delovne programe“, določa:

„1. Ukrepi vključujejo pravila v zvezi z:

         1.     obdobji, ko je vnos nekaterih vrst gnojil v tla prepovedan;

         2.     zmogljivostmi posod za skladiščenje živinskih gnojil; zmogljivost mora biti večja od tiste, ki je potrebna za skladiščenje med najdaljšim obdobjem, v katerem je vnos v tla na ranljivem območju prepovedan, razen kadar se pristojnemu organu lahko dokaže, da bo kakršna koli količina gnojil, ki presega dejansko zmogljivost skladiščenja, odstranjena na način, ki ne bo škodoval okolju;

         3.     omejitvijo vnosa gnojil v tla, ki je skladna z dobro kmetijsko prakso in upošteva značilnosti ranljivega območja, zlasti:

         (a)   razmere v tleh, tip tal in nagib;

         (b)   podnebne razmere, padavine in namakanje;

         (c)   rabo zemljišč in kmetijsko prakso, vključno s kolobarjenjem,

ter temelji na ravnotežju med:

         (i)   predvidljivo potrebo posevkov po dušiku

in

         (ii) preskrbo posevkov z dušikom iz tal in z gnojenjem, ki ustreza:

–        količini dušika v tleh v trenutku, ko ga posevek začne izrabljati v znatni meri (preostala količina ob koncu zime),

–        preskrbi z dušikom prek neto mineralizacije zalog organskega dušika v tleh,

–        dodanim dušikovim spojinam z živinskimi gnojili,

–        dodanim dušikovim spojinam z mineralnimi in drugimi gnojili.

2.     Ti ukrepi bodo za vsak kmetijski ali živinorejski obrat zagotovili, da količina živinskega gnojila, vnesenega v tla vsako leto, tudi prek živali samih, ne bo presegala natančno določene količine na hektar.

Ta količina na hektar je količina gnojila, ki vsebuje 170 kg N. Vendar:

a)     za prvi štiriletni delovni program države članice lahko dovolijo količino gnojila, ki vsebuje do 210 kg N;

b)     med prvim štiriletnim delovnim programom in po njem države članice lahko določijo količine, ki se razlikujejo od zgoraj navedenih. Te količine morajo biti določene tako, da ne posegajo v doseganje ciljev iz člena 1, in upravičene glede na objektivna merila, kot so na primer:

–        dolga rastna doba,

–        posevki, ki sprejmejo veliko dušika,

–        velika neto količina padavin na ranljivem območju,

–        tla z izjemno veliko zmogljivostjo denitrifikacije.

Če država članica na podlagi odstavka b) dovoli drugačno količino, o tem obvesti Komisijo, ki skladno s postopkom iz člena 9 preuči utemeljenost te odločitve.

[...]“

11      Priloga V k Direktivi z naslovom „Informacije za poročila po členu 10“ našteva le-te na naslednji način:

„1.   Izjava o preventivnih ukrepih, sprejetih na podlagi člena 4.

2.     Karta, ki prikazuje:

(a)    vode, določene skladno s členom 3(1) in Prilogo I, z navedbo meril iz Priloge I, ki so bila uporabljena za določitev, pri vsaki vodi;

(b)   lokacijo imenovanih ranljivih območij, tako da se razlikuje med obstoječimi območji in območji, ki so bila imenovana od prejšnjega poročila.

3.     Povzetek rezultatov spremljanja stanja, dobljenih na podlagi člena 6, skupaj z izjavo o razlogih za imenovanje vsakega ranljivega območja in za popravek ali dopolnitev k imenovanju ranljivih območij.

4.     Povzetek delovnih programov, izdelanih na podlagi člena 5, zlasti:

(a)   ukrepi, predpisani v členu 5(4)(a) in (b);

(b)   informacije, predpisane v Prilogi III(4);

(c)   kakršni koli dodatni ali okrepljeni ukrepi, sprejeti na podlagi člena 5(5);

(d)   povzetek rezultatov programov spremljanja stanja, izvedenih na podlagi člena 5(6);

(e)   domneve držav članic o verjetnem časovnem obdobju, v katerem se pričakuje, da se bodo vode, določene skladno s členom 3(1), odzvale na ukrep iz delovnega programa, skupaj s stopnjo negotovosti teh domnev.“

12      V skladu s členom 12(1) Direktive so bile države članice dolžne sprejeti zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje v dveh letih od notifikacije, in o tem takoj obvestiti Komisijo.

13      Iz opombe v členu 12(1) je razvidno, da je bila Direktiva notificirana državam članicam 19. decembra 1991.

 Nacionalna ureditev

14      Izvedba Direktive je v Kraljevini Belgiji v pristojnosti različnih regij, obalne in morske vode pa so v pristojnosti belgijskih federalnih oblasti.

 Flamska regija

15      Temeljno besedilo flamske ureditve za izvedbo Direktive je dekret z dne 23. januarja 1991 o varstvu okolja pred onesnaževanjem z gnojili (Moniteur belge z dne 28. februarja 1991), v različici spremenjen z dekretom z dne 11. maja 1999, ki spreminja dekret z dne 23. januarja 1991 o varstvu okolja pred onesnaževanjem z gnojili in spreminja dekret z dne 28. junija 1985 o ekološkem dovoljenju (Moniteur belge z dne 20. avgusta 1999, str. 30995, v nadaljevanju: dekret o gnojilih).

16      Členi od 15 do 15c dekreta o gnojilih določajo merila, na podlagi katerih Flamska regija opredeli ranljiva območja, kot so ta, opredeljena v flamski zakonodaji, pri čemer razlikujejo med štirimi kategorijami:

–        ranljiva območja „vode“ (člen 15, od (2) do (7), dekreta o gnojilih),

–        kmetijska območja ekološkega pomena (člen 15a dekreta o gnojilih),

–        ranljiva območja „narava“ (člen 15b dekreta o gnojilih) in

–        območja, zasičena s fosfati (člen 15c(2) dekreta o gnojilih).

17      Iz duplike belgijske vlade izhaja, da so bila na podlagi Direktive določena le ranljiva območja „vode“, kar tudi ni bilo prerekano na javni obravnavi.

18      Člen 15(2) in (4) dekreta o gnojilih določa, da flamska vlada določi ranljiva območja „vode“. Pri tem upošteva več meril, prevzetih iz priloge I k Direktivi.

19      Člen 15(6) tega dekreta, potem ko opredeli, da so bila „v skladu z odstavki od 2 do 5 [tega člena] določena naslednja ranljiva območja ‚vode‘, našteva tri kategorije ranljivih območij:

–        območja vodnih zajetij in varstvena območja vrste I, II in III za podzemne vode, opredeljena na podlagi dekreta z dne 24. januarja 1984 o ukrepih na področju upravljanja s podzemnimi vodami;

–        subhidrografski bazeni površinskih vod, namenjenih za proizvodnjo pitne vode, opredeljeni na podlagi zakona z dne 26. marca 1971 o varstvu površinskih vod pred onesnaževanjem, in

–        območja, ki zajemajo tla, občutljiva na nitrate, in glede katerih je treba okrepitvi pravila, kot jih je flamska vlada določila in opredelila na podlagi dekreta z dne 24. januarja 1984.

20      Konkretna določitev ranljivih območij „vode“ je vsebovana v členih 2, 6, 9 in 10 odloka flamske vlade z dne 31. marca 2000 o določitvi omejitev za območja, kot so ta, navedena v členih 13a, 15, 15a, 15c, 15 d in 17 dekreta z dne 23. januarja 1991 o varstvu okolja pred onesnaževanjem z gnojili (Moniteur belge z dne 26. aprila 2000, str. 13199), in v predpisih, na katere se sklicuje. Na podlagi člena 20 tega odloka, le-ta „začne veljati od 1. januarja 2000“.

21      Dodatna ranljiva območja „vode“ so bila določena z odlokom flamske vlade z dne 14. junija 2002, katerega namen je bil preučiti, ponovno pregledati in dopolniti ranljiva vodna območja na podlagi člena 15(3), (4) in (5) dekreta z dne 23. januarja 1991 o varstvu okolja pred onesnaževanjem z gnojili (Moniteur belge z dne 17. julija 2002, str. 32340).

22      Pravila o vnosu gnojil v tla so določena v členu 17 dekreta o gnojilih. Zlasti člen 17(1), (2) in (7) tega dekreta določa obdobja, v katerih je vnos določenih vrst gnojil v obdelovalne površine prepovedan. Celotno besedilo člena 17 dekreta o gnojilih je bilo sprejeto s členom 23 dekreta z dne 11. maja 1999.

23      Flamska pravila o zmogljivosti posod za skladiščenje živinskih gnojil so določena v členu 5.9.2.3(1) odloka z dne 1. junija 1995 o določitvi splošnih in sektorskih določb na področju higiene okolja, t. i. Vlarem II (Moniteur belge z dne 31. julija 1995, v nadaljevanju: Vlarem II). Vlarem II je bil večkrat spremenjen, med drugim z odlokom z dne 19. septembra 2003, ki je spremenil odlok flamske vlade z dne 6. februarja 1991, ki določa flamsko ureditev ekološkega dovoljenja in spreminja odlok flamske vlade z dne 1. junija 1995 o določitvi splošnih in sektorskih določb na področju higiene okolja (Moniteur belge z dne 10. oktobra 2003, str. 49.393).

 Valonska regija

24      Člen 3 odloka valonske vlade z dne 5. maja 1994 o varstvu voda proti onesnaževanju z nitrati iz kmetijskih virov (Moniteur belge z dne 28. junija 1994) določa, da pristojni minister Valonske regije določi na njenem ozemlju ranljiva območja v skladu z merili iz člena 4 tega odloka. Ta merila so prevzeta iz priloge I k Direktivi.

25      Člen 6 odloka z dne 5. maja 1994 določa, da navedeni minister najpozneje do 19. decembra 1995 sprejme zavezujoče delovne programe, ki veljajo za ranljiva območja.

26      Člena 6 in 7 odloka z dne 5. maja 1994 navajata ukrepe, ki jih morajo vsebovati delovni programi.

27      Člen 3 vsakega izmed ministrskih odlokov z dne 28. junija 1994, ki opredeljujejo bruseljski peščeni vodonosnik in vodonosnik v Crétacé de Hesbaye za ranljiva območja (Moniteur belge z dne 31. decembra 1994 in z dne 4. januarja 1995) predvideva, da uprava pripravi delovni načrt za določeno ranljivo območje do 19. decembra 1995, ko postane zavezujoč. Med drugimi obsega ukrepe glede delovnega programa iz členov 6 in 7 odloka z dne 5. maja 1994.

28      Z odlokom valonske vlade z dne 10. oktobra 2002 o trajnostnem upravljanju z dušikom v kmetijstvu (Moniteur belge z dne 29. novembra 2002, str. 54075) je bil sprejet delovni program za ranljiva območja, določena na ozemlju Valonske regije.

 Dejansko stanje in predhodni postopki

29      Ta tožba se nanaša na dva postopka zaradi kršitev, ki se nanaša na izvedbo Direktive v belgijskem pravu, pod opravilnima številkama 94/2239 in 97/4750.

30      V okviru postopka zaradi kršitve 94/2239 je Komisija naslovila na Kraljevino Belgijo pisni opomin z dne 18. maja 1995 in dopolnilno pisno opozorilo z dne 28. oktobra 1997. Potem ko je Komisija preučila njene različne odgovore, je 23. novembra 1998 nanjo naslovila obrazloženo mnenje, v katerem jo je pozvala, naj sprejme ukrepe, potrebne za uskladitev z njim, v roku dveh mesecev od njegove vročitve. Komisija je v tem obrazloženem mnenju sklenila, da Kraljevina Belgija ni sprejela ukrepov, potrebnih za izvedbo člena 3(2) in členov 4, 5, 6 in 12 Direktive. Glede členov 3(2), 5 (glede Flamske regije in regije Bruselj–prestolnica) in člena 6 Direktive se Komisija sklicuje na postopek zaradi kršitve 97/4750.

31      V okviru postopka zaradi kršitve 97/4750 je Komisija na Kraljevino Belgijo naslovila pisni opomin z dne 28. oktobra 1998, v katerem je razvila vrsto očitkov, ki so podobni tistim, navedenim v okviru postopka 94/2239. V tem pisnem opominu je Komisija sklenila, da Kraljevina Belgija ni sprejela ukrepov, potrebnih za izvedbo členov 3, 5, 6, 10 in 12 Direktive. Belgijske oblasti so na ta pisni opomin odgovorile z različnimi dopisi, tako v zvezi s Flamsko regijo kot tudi Valonsko regijo in regijo Bruselj–prestolnica. Komisija je 9. novembra 1999 sprejela obrazloženo mnenje, v katerem zatrjuje kršitev členov 3, 5, 6, 10 in 12 Direktive, in Kraljevino Belgijo poziva, naj sprejme ukrepe za uskladitev z njim v roku dveh mesecev od njegove vročitve.

32      Iz tožbe Komisije izhaja, da je belgijska vlada z dopisom z dne 23. decembra 1999 prosila za dodaten rok enega meseca, da bi odgovorila na obrazloženo mnenje z dne 9. novembra 1999. Na obravnavi je Komisija potrdila, da navedenega roka ni podaljšala.

33      Ker Komisija ni bila zadovoljna z odgovorom belgijskih oblasti na obrazloženo mnenje v zvezi z Flamska regija in Valonska regija, se je odločila vložiti to tožbo.

 Dopustnost tožbe

34      Uvodoma je treba spomniti, da v skladu s členom 92(2) Poslovnika Sodišče lahko vedno po uradni dolžnosti preizkusi, ali so izpolnjene procesne predpostavke javnega reda (sodba z dne 10. maja 2001 v zadevi Komisija proti Nizozemski, C‑152/98, Recueil, str. I‑3463, točka 22).

35      V tožbi je Komisija navedla, da je upoštevala predpise, ki so bili sprejeti po izteku roka, ki je bil določen v dveh postopkih zaradi kršitev, da bi Sodišče lahko ugotovilo, da so izpostavljeni problemi še danes pomembni. V navedenih okoliščinah, in kot je to potrdila Komisija na obravnavi, se je več trditev, ki jih je ta navedla v tožbi, nanašalo na zakonodajne spremembe po izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju.

36      V zvezi s tem je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso namen predhodnega postopka, da ima zadevna država članica po eni strani možnost, da izpolni svoje obveznosti, ki izvirajo iz prava Skupnosti, in po drugi strani, da lahko primerno pripravi predloge v svojo obrambo zoper očitke, ki jih je navedla Komisija (zgoraj navedena sodba Komisija proti Nizozemski, točka 23).

37      Iz ustaljene sodne prakse prav tako izhaja, da je pravilnost tega predhodnega postopka bistveno jamstvo, ki ga določa Pogodba ES ne le za varstvo pravic zadevnih držav članic, temveč tudi za to, da se zagotovi, da bo v morebitnem sodnem postopku predmet spora jasno opredeljen. Dejansko bo le na podlagi pravilnega predhodnega postopka protislovni postopek pred Sodiščem temu omogočil, da presodi, ali država članica dejansko ni izpolnila točno opredeljenih obveznosti, ki jih zatrjuje Komisija (glej med drugim sodbe z dne 9. novembra 1999 v zadevi Komisija proti Italiji, C‑365/97, Recueil, str. I‑7773, točka 35, in z dne 10. aprila 2003 v zadevi Komisija proti Portugalski, C‑392/99, Recueil, str. I‑3373, točka 133).

38      Predmet tožbe, vložene na podlagi člena 226 ES, je posledično opredeljen s predhodnim postopkom, ki ga ta določba predvideva. Torej tožba ne more temeljiti na drugih očitkih, kot so ti, navedeni v predhodnem postopku (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 1984 v zadevi Komisija proti Italiji, 51/83, Recueil, str. 2793, točka 4, in zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Nizozemski, točka 23).

39      Navedene zahteve vendarle ni mogoče razumeti tako, da bi se v vsakem primeru zahtevala popolna usklajenost med nacionalnimi določbami, ki so navedene v obrazloženem mnenju, in tistimi, ki so v tožbi. Če je prišlo do zakonodajne spremembe med tema fazama postopka, dejansko zadostuje, da je bil sistem, sprejet s sporno zakonodajo med predhodnim postopkom, v celoti ohranjen v veljavi z novimi ukrepi, ki jih je sprejela država članica po obrazloženem mnenju in ki so napadeni v okviru tožbe (glej sodbi z dne 1. decembra 1965 v zadevi Komisija proti Italiji, 45/64, Recueil, str. 1057; z dne 5. julija 1990 v zadevi Komisija proti Belgiji, C‑42/89, Recueil, str. I‑2821, z dne 17. novembra 1992 v zadevi Komisija proti Grčiji, C‑105/91, Recueil, str. I‑5871, točka 13, in z dne 10. septembra 1996 v zadevi Komisija proti Belgiji, C‑11/95, Recueil, str. I‑4115, točka 74).

40      Sodišče je prav tako presodilo, da je tožba dopustna, v primeru, ko se je nanašala na nove nacionalne ukrepe, s katerimi so bile sprejete izjeme v sistemu, ki je bil predmet obrazloženega mnenja, s čimer je bil očitek deloma odpravljen. Dejansko bi v takem primeru ugotovitev nedopustnosti tožbe državi članici omogočila, da ovira postopek zaradi neizpolnitve, s tem, da bi malce spremenila svojo zakonodajo ob vsaki vročitvi obrazloženega mnenja, obenem pa ohranjala v veljavi sporno ureditev (glej sodbo z dne 1. februarja 2005 v zadevi Komisija proti Avstriji, C‑203/03, ZOdl., str. I-935, točka 30).

41      Nasprotno ne gre za tak primer pri očitkih, ki so novi glede na tiste, vsebovane v obrazloženem mnenju, navajane proti nacionalnim ukrepom, sprejetim po obrazloženem mnenju zaradi odprave očitkov, oblikovanih v njem.

42      V navedenih okoliščinah in glede na zgoraj navedeno sodno prakso je treba preučiti dopustnost vsakega izmed očitkov, navedenih v tožbi, tako da se preveri, koliko bi ga Sodišče lahko upoštevalo.

 Temelj

43      V utemeljitev svoje tožbe Komisija v bistvu navaja štiri očitke, in sicer kršitev členov 3(1) in (2), 4, 5 in 10 Direktive. Ti očitki natančneje izvirajo iz:

–        nedoločitve onesnaženih voda oziroma voda, ki bi lahko bile prizadete zaradi onesnaževanja (člen 3(1) Direktive, bran v povezavi s prilogo I k le-tej), nepravilne in nepopolne določitve ranljivih območij (člen 3(2) Direktive, bran v povezavi s prilogo I k le-tej);

–        obstoja praznin v flamskem kodeksu dobre kmetijske prakse (člen 4 Direktive, bran v povezavi s prilogo II k le-tej);

–        obstoja praznin v delovnih programih Flamske regije in Valonske regije (člen 5 Direktive, bran v povezavi s prilogo III k le-tej),

–        in zaradi pomanjkljivosti v poročilu, ki ga je predložila Flamska regija Komisiji (člen 10 Direktive, bran v povezavi s prilogo V k le-tej).

 Očitek kršitve člena 3 Direktive, branega v povezavi s prilogo I k le-tej

 Trditve strank

–       Flamska regija

44      Komisija Kraljevini Belgiji očita, da ni določila, v skladu s členom 3(1) Direktive, onesnaženih voda oziroma voda, ki bi lahko bile prizadete zaradi onesnaževanja, če ne bodo sprejeti ukrepi, določeni v členu 5 Direktive.

45      Komisija meni, da mora biti določitev voda in ranljivih območij v smislu člena 3(1) in (2) Direktive v skladu s postopkom, ki ga ta člen predvideva. Ta obsega obvezni fazi, in sicer, prvič, določitev onesnaženih voda oziroma voda, ki bi lahko bile prizadete zaradi onesnaževanja, in, drugič, na podlagi tako opredeljenih voda določitev ranljivih območij. Flamska regija naj bi s tem, da je kar neposredno določila ranljiva območja, opustila izvedbo prve faze, navedene v členu 3(1) Direktive.

46      Poleg tega Komisija trdi, da člen 15(4) dekreta o gnojilih flamskim oblastem daje le pooblastilo za opredelitev onesnaženih voda oziroma voda, ki bi lahko bile prizadete zaradi onesnaževanja, in za določitev ranljivih območij. Navedeno pooblastilo pa naj ne bi zadostovalo za prenos in izvedbo Direktive. Učinkovita določitev ranljivih območij v Flamski regiji je bila tako izvedena prvič šele z odlokom z dne 31. marca 2000.

47      Poleg tega Komisija meni, da čeprav je Flamska regija določila več ranljivih območij v odloku z dne 31. marca 2000, ta določitev ni v skladu s členom 3(2) Direktive. Dejansko po eni strani postopek, predpisan v tem členu, ni bil spoštovan. Po drugi strani merila, ki jih ta člen določa, niso bila popolnoma upoštevana, kar naj bi imelo za posledico, da ranljiva območja, ki so določena v Flamski regiji, zavzemajo izrazito nezadostno površino.

48      Poleg tega Komisija trdi, da nanjo ni bilo naslovljeno nobeno obvestilo glede odloka z dne 14. junija 2002, s katerim so bila določena dodatna ranljiva območja.

49      Končna določitev ranljivih območij, tako kot so navedena v tem odloku, ni v skladu s postopkom oziroma merili iz člena 3 Direktive, branega v povezavi s prilogo I k le-tej. Zdi se, da vode, opredeljene v ta namen v tem odloku kot onesnažene oziroma kot vode, ki bi bile lahko prizadete zaradi onesnaževanja, niso bile določene v skladu s členom 3(1) Direktive, zaradi česar so bila ranljiva območja, ki so navedena v tem odloku, določena na podlagi nepravilne in nepopolne opredelitve zadevnih voda.

50      Belgijska vlada ne prereka, da Flamska regija ni opredelila onesnaženih voda oziroma voda, ki bi bile lahko prizadete zaradi onesnaževanja v roku, določenem v obrazloženem mnenju z dne 9. novembra 1999. Vendar meni, da so bile s sprejetjem odloka z dne 14. junija 2002 onesnažene vode oziroma vode, ki bi bile lahko prizadete zaradi onesnaževanja, določene. Priznava, da je navedena regija s tem odlokom določila ranljiva območja, pri čemer prej ni izrecno opredelila onesnaženih voda oziroma voda, ki bi bile lahko prizadete zaradi onesnaževanja, vendar ta pristop utemeljuje s tem, da fazi v členu 3 Direktive pomenita celoto.

51      Poleg tega ne prereka, da so bila do sprejetja odloka z dne 14. junija 2002 le območja vodnih zajetij, oziroma ki bi to lahko postala, določena kot ranljiva območja „vode“. Vendarle meni, da je glede na to, da velja za „kmetijska območja ekološkega pomena“, ranljiva območja „narava“ in območja, zasičena s fosfati, vrsta strogih ukrepov, cilj iz člena 1 Direktive dosežen.

–       Valonska regija

52      Komisija trdi, da sta se opredelitev onesnaženih voda oziroma voda, ki bi bile lahko prizadete zaradi onesnaževanja, in določitev ranljivih območij poleg tega, da sta bili prepozni, nanašali le na del ozemlja v Valonski regiji.

53      V zvezi s tem se Komisija sklicuje na poročilo z dne 20. septembra 1996, ki ji je bilo sporočeno na podlagi člena 10 Direktive, iz katerega naj bi izhajalo, da so med pripravo tega poročila v Pays de Herve, občini Comines‑Warneton in v Condrozu študije še potekale. Po mnenju Komisije bi ta tri območja morala biti določena kot ranljiva območja najpozneje do 20. decembra 1993. Občini Comines‑Warneton in Sud namurois (del Condroza) sta bili 19. marca 2002 določeni kot ranljivi območji. Vendar je bil zahodni del Sud namuroisa, to je dežele „med reko Sambre in reko Meuse“, le deloma določen kot ranljivo območje, čeprav naj bi iz poročila študijskega biroja Environmental Resources Management iz februarja 2000, z naslovom „Verification of vulnerable zones identified under the nitrate directive and sensitive areas identified under the urban waste water treatment directive“ (v nadaljevanju: poročilo ERM), ki ga je predložila Komisija, izhajalo, da je vsebnost nitratov tako visoka kot v vzhodnem delu. Poleg tega naj Pays de Herve do datuma vložitve tožbe ne bi bil določen za ranljivo območje.

54      Končno Komisija dodaja, da je bil premajhen del ozemlja Crétacé de Hesbaye določen za ranljivo območje, čeprav bi moral biti glede na poročilo ERM prav tako določen njen zahodni del.

55      Komisija prav tako trdi, da valonske oblasti v nasprotju s členom 3 Direktive pri opredelitvi onesnaženih voda oziroma voda, ki bi bile lahko prizadete zaradi onesnaževanja, in določitvi ranljivih območij niso upoštevale evtrofizacije obalnih in morskih voda. Komisija poudarja, da je sama belgijska vlada pred komisijama, zadolženima za izvedbo konvencije iz Osla iz leta 1972 o odvajanju odplak v morje in konvencije iz Pariza iz leta 1974 o onesnaževanju morja s kopnega, navedla problem evtrofizacije vzdolž belgijske obale in v estuarju reke Escaut. Glede na to, da naj bi bile belgijske obalne ali morske vode evtrofizirane zaradi vnosa hranljivih sestavin, ki jih prinaša voda, onesnažena z nitrati, ki nastajajo pri kmetijskih dejavnostih, bi morale pristojne regionalne oblasti območja na ozemlju Valonske regije, s katere se vode stekajo v Severno morje in prispevajo k onesnaževanju, določiti za ranljiva območja.

56      Belgijska vlada je, čeprav prereka, da je bila določitev ranljivih območij glede podzemnih valonskih voda prepozna, in trdi, da je bil seznam ranljivih območij po drugi strani pregledan in dopolnjen v skladu s členom 3(4) Direktive, izjavila, da upošteva trditve Komisije v tej zvezi in predlaga, da se upoštevajo napori, vloženi od leta 1999.

57      Glede obalnih in morskih voda belgijska vlada ne prereka, da so evtrofizirane, temveč meni, da se območij, ki se nahajajo v Valonski regiji, iz katerih se vode stekajo in prispevajo k onesnaževanju, ni treba določiti za ranljiva območja, ker na evtrofizacijo in vsebnost nitratov v vodotokov v Valonski regiji močno vplivajo gospodinjstva in industrija. S tem v zvezi se prav tako sklicuje na majhen prispevek valonskega kmetijstva k evtrofizaciji Severnega morja in da je navedena regija sprejela „ukrepe, potrebne za zajezitev tega majhnega prispevka“.

 Presoja Sodišča

–       Flamska regija

58      Uvodoma je treba najprej ugotoviti, da je bil odlok z dne 14. junija 2002, na katerega se nanaša pomemben del prvega očitka Komisije, sprejet po izteku roka, ki je bil določen v obrazloženem mnenju. Posledično je torej treba, kjer Komisija v delu svojega prvega očitka Kraljevini Belgiji očita dodatne neizpolnitve, v primerjavi s tistimi, ki so navedene v obrazloženem mnenju z dne 9. novembra 1999, ta del očitka, zaradi razlogov, navedenih v točkah od 34 do 42 te sodbe, zavreči kot nedopustnega.

59      Poleg tega iz spisa izhaja, da čeprav je Flamska regija, kot to poudarja Komisija, konkretno določila ranljiva območja pred sprejetjem odloka z dne 14. junija 2002, se je ta konkretna določitev uresničila šele s sprejetjem odloka z dne 31. marca 2000, torej po izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju z dne 9. novembra 1999.

60      V tem pogledu je odlok z dne 31. marca 2000 učinkoval za nazaj od 1. januarja 2000, torej pred iztekom roka, določenega v obrazloženem mnenju z dne 9. novembra 1999, to ne spremeni dejstva, da na dan izteka tega roka navedeni odlok ni obstajal. Da se izogne tveganju, da bi države članice obšle postopek zaradi neizpolnitve iz člena 226 ES, sprejetja zakonskih in drugih predpisov s strani države po datumu izteka roka, ki ga je določila Komisija v obrazloženem mnenju, iz preprostega dejstva, da je bila veljavnost teh ukrepov določena retroaktivno, ni mogoče šteti za ukrep prenosa, ki bi ga Sodišče moralo upoštevati pri ugotavljanju obstoja neizpolnitve na ta datum. Posledično v okviru te tožbe zaradi neizpolnitve ni mogoče upoštevati določb odloka z dne 31. marca 2000.

61      Posebnih očitkov v zvezi z odlokom z dne 31. marca 2000, ki jih Komisija navaja v svoji tožbi, Sodišče zaradi razlogov, navedenih v točkah od 34 do 42, prav tako ne more upoštevati.

62      V navedenih okoliščinah je treba tožbo obravnavati izključno v delu, ki se nanaša na položaj ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju z dne 9. novembra 1999.

63      Iz spisa izhaja, da je ob izteku tega roka določitev ranljivih območij v smislu Direktive urejal člen 15, od (2) do (6), dekreta o gnojilih. Flamska vlada je predvsem na podlagi odstavkov 2 in 4 te določbe pristojna za določitev ranljivih območij „vode“ na podlagi več meril, prevzetih iz priloge I k Direktivi. Poleg tega člen 15(6) tega dekreta našteva tri kategorije ranljivih območij, ki so navedene v točki 19 te sodbe. Kot navaja Komisija, je tem trem vrstam območij skupno, da so na območjih zajetij pitne vode oziroma območjih, ki bi to lahko postala.

64      V zvezi s tem je treba spomniti, da je Sodišče že presodilo, da iz člena 3(1) in (2) Direktive, branega v povezavi s prilogo I, izhaja, da so države članice dolžne izpolniti, med drugim, naslednje obveznosti:

–        določiti kot vode, prizadete zaradi onesnaževanja, in vode, ki bi lahko bile prizadete zaradi onesnaževanja, če ukrepi v skladu s členom 5 ne bi bili sprejeti, ne le vode, namenjene za človeško prehrano, temveč vse sladke površinske in podzemne vode, ki vsebujejo ali bi lahko vsebovale več kot 50 mg/l nitratov, in

–        določiti kot ranljiva območja vsa območja na njihovem ozemlju, za katera je znano, da se voda iz njih steka v vode, prizadete zaradi onesnaževanja, oziroma vode, ki bi lahko bile prizadete zaradi onesnaževanja, v skladu s členom 3(1) Direktive, oziroma pripraviti in uporabiti na celotnem nacionalnem ozemlju delovne programe iz člena 5 Direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Komisija proti Nizozemski, C‑322/00, Recueil, str. I‑11267, točka 34).

65      Iz navedenega izhaja, da zgolj pooblastilo za opredelitev onesnaženih voda oziroma voda, ki bi lahko bile onesnažene, in za določitev ranljivih območij, kot je določeno v členu 15 dekreta o gnojilih, ne zadostuje za prenos in izvedbo Direktive. Dejansko, kot to izhaja iz besedila člena 3(1) in (2) Direktive, določitev voda, prizadetih zaradi onesnaževanja, in voda, ki bi lahko bile prizadete zaradi onesnaževanja, če se ne sprejme ukrepov iz člena 5, na eni strani, in na podlagi tako opredeljenih voda določitev ranljivih območij na drugi strani, pomenita ločeni obveznosti, ki ju je treba izvesti konkretno in ločeno.

66      Vendar je treba ugotoviti, česar belgijska vlada ne prereka, da po izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju z dne 9. novembra 1999, Flamska regija ni določila onesnažene vode oziroma vode, ki bi bila lahko prizadeta zaradi onesnaževanja, če se ne sprejme ukrepov iz člena 5 Direktive.

67      Poleg tega je treba ugotoviti, da navedena vlada ne prereka, da so bila ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju z dne 9. novembra 1999, z zadevnimi flamskimi predpisi urejena le območja vodnih zajetij oziroma tistih, ki bi to lahko postala. Iz tega izhaja, da so območja, ki niso obsežena v kategorijah iz člena 15(6) dekreta o gnojilih, iz katerih pa se v skladu s členom 3(2) Direktive voda steka v vode, za katere je ugotovljeno, da so prizadete zaradi onesnaževanja oziroma obstaja tveganje, da bodo prizadete zaradi onesnaževanja, pristransko in nepravilno izvzeta iz področja uporabe Direktive. Kot je generalni pravobranilec pravilno ugotovil v točki 56 sklepnih predlogov, ta položaj že sam po sebi ni združljiv z Direktivo.

68      V navedenih okoliščinah je treba glede Flamske regije ugotoviti, da je prvi očitek Komisije v delu, v katerem se nanaša na položaj v tej regiji, ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju z dne 9. novembra 1999, utemeljen.

–       Valonska regija

69      Uvodoma je treba najprej ugotoviti, da je do določitve ranljivih območij, ki jo je izvedla Valonska regija 19. marca 2002 in na katero se nanaša očitek Komisije v zvezi z nedoločitvijo območja „med reko Sambre in reko Meuse“ kot ranljivega območja, prišlo po izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju z dne 9. novembra 1999. Iz tega izhaja, da Sodišče, zaradi razlogov, navedenih v točkah od 34 do 42 te sodbe, te trditve ne more upoštevati.

70      V preostalem Komisija Valonski regiji očita, da je kot ranljivo območje določila premajhen del ozemlja Crétacé de Hesbaye. Vendar ta očitek ni bil naveden v nobenem obrazloženem mnenju.

71      Ker torej Komisija s tem očitkom Kraljevini Belgiji očita neizpolnitev, ki je obrazloženo mnenje ne vsebuje, je treba zaradi razlogov, navedenih v točkah od 34 do 42 te sodbe, ta očitek zavreči kot nedopustnega.

72      Glede položaja v Valonski regiji, kakršen je bil ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju z dne 9. novembra 1999, se očitki Komisije na eni strani nanašajo na podzemne vode in na drugi strani na belgijske obalne in morske vode.

73      Glede podzemnih vod je treba najprej spomniti, kot to izhaja iz točke 64 te sodbe, da iz člena 3(1) Direktive, branega v povezavi s prilogo I k njej, izhaja, da so države članice dolžne opredeliti kot vode, prizadete zaradi onesnaževanja, in vode, ki bi lahko bile prizadete zaradi onesnaževanja, če ukrepi, določeni v členu 5 Direktive, ne bi bili sprejeti, vse sladke površinske in podzemne vode, ki vsebujejo ali bi lahko vsebovale več kot 50 mg/l nitratov. Prav tako morajo na podlagi člena 3(2) Direktive določiti ranljiva območja glede na vode, opredeljene v skladu s členom 3(1) Direktive, razen če se odločijo izdelati in uporabiti na celotnem nacionalnem ozemlju delovne programe iz člena 5 Direktive.

74      Iz dokumentacije, predložene Sodišču, izhaja, da je bil v Valonski regiji postopek, izveden leta 1994, ki je obsegal določitev voda in nato določitev ranljivih območij, v določenih območjih neustrezen, in sicer v Pays de Herve, v Condrozu in na območju občine Comines‑Warneton.

75      Zlasti iz odgovora Valonske regije na pisni opomin z dne 28. oktobra 1998 izhaja, da so bili v študijah, ki so bile izvedene po prvotni valonski študiji iz leta 1994, na teh območjih ugotovljeni veliki presežki upoštevne zgornje meje 50mg/l nitratov, kar dokazuje, da bi bilo treba kot ranljivo območje na podlagi člena 3(2) Direktive določiti večji del ozemlja Valonske regije. Tako je v Pays de Herve vsebnost nitratov, višja od 50 mg/l, dosežena v več zajetjih in so območja, v katerih ta vsebnost ni presežena, redka. V občini Comines‑Warneton so se podatki o vsebnosti nitratov spreminjali med 63 in 92 mg/l, v Condrozu pa iz nekaterih podatkov izhajajo redne prekoračitve meje 50 mg/l. V tem odgovoru je Valonska regija omenila, da je območje „med reko Sambre in reko Meuse“ resno onesnaženo, saj meritve presegajo 50 mg/l.

76      Vendar ni sporno, da po izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju z dne 9. novembra 1999, ta tri območja niso bila določena kot ranljiva območja.

77      V navedenih okoliščinah je treba ugotoviti, da Kraljevina Belgija ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju z dne 9. novembra 1999, ni izpolnila obveznosti na podlagi člena 3(1) Direktive, da določi vse podzemne vode, prizadete zaradi onesnaževanja, oziroma vode, ki bi lahko bile prizadete zaradi onesnaževanja na podlagi člena 3(1) Direktive, in da na podlagi odstavka 2 iste direktive določi ranljiva območja.

78      Te ugotovitve trditve belgijske vlade ne omajejo.

79      Tako trditev te vlade, po kateri študije, ki se nanašajo na zadevno regijo, še niso zaključene, ne more biti opravičilo za to, da Kraljevina Belgija ne spoštuje obveznosti, ki izhajajo iz člena 3 Direktive. Dejansko odstavka 1 in 2 te določbe določata obveznost določitve voda, prizadetih zaradi onesnaževanja, oziroma voda, ki bi lahko bile prizadete zaradi onesnaževanja, če ukrepi, določeni v členu 5 Direktive, ne bi bili sprejeti, in določitev vseh območij, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 3(2) Direktive, kot ranljivih območij. Ta obveznost predpostavlja, da morajo biti podatki, ki so za to potrebni, zbrani.

80      Prav tako ni mogoče sprejeti trditve belgijske vlade, ki temelji na členu 3(4) Direktive. Dejansko se ta določba nanaša izključno na primere, ko država članica pregleda in po potrebi popravi ali dopolni obstoječi seznam določenih ranljivih območij zaradi upoštevanja sprememb in dejavnikov, ki jih ni bilo mogoče predvideti pri prejšnji določitvi. Nasprotno se ne nanaša na prvotni postopek, določen v členu 3 Direktive, ki obsega določitev voda, prizadetih zaradi onesnaževanja, oziroma voda, ki bi bile lahko prizadete zaradi onesnaževanja, in nato določitev ranljivih območij na podlagi tako opredeljenih voda.

81      Glede očitkov Komisije v zvezi z belgijskimi obalnimi in morskimi vodami je treba spomniti, da četrta uvodna izjava v preambuli Direktive izrecno navaja varstvo Severnega morja.

82      Vendar je treba ugotoviti, da belgijska vlada ne prereka niti tega, da so Severno morje na splošno in zlasti belgijske obalne in morske vode evtrofizirani, niti tega, da se iz določenih območij Valonske regije voda steka v te vode in povečuje onesnaženje.

83      V odgovoru na tožbo belgijska vlada navaja, da teh zadnjih območij ni treba določiti za ranljiva območja, saj na evtrofizacijo in vsebnost nitratov v vodotokih v Valonski regiji v veliki meri vplivajo gospodinjstva in industrija.

84      V tem pogledu je treba ugotoviti, da je Sodišče že presodilo, da omejevanje opredelitve voda, prizadetih zaradi onesnaževanja, le na primere, ko že sami kmetijski viri povzročajo koncentracijo nitratov, višjo od 50 mg/l, čeprav Direktiva izrecno določa, da se pri pripravi delovnih programov, določenih v členu 5 le-te, upoštevata tako količina dušika, ki izvira iz kmetijskih virov, kot tudi iz drugih virov, ni združljivo z Direktivo (sodba z dne 29. aprila 1999 v zadevi Standley in drugi, C‑293/97, Recueil, str. I‑2603, točka 31). Posledično golo dejstvo, da tudi gospodinjske in industrijske odplake prispevajo k vsebnosti nitratov v valonskih vodah, samo po sebi ne zadostuje za izključitev uporabe Direktive.

85      Belgijska vlada se je sklicevala tudi na majhen prispevek valonskega kmetijstva k evtrofizaciji Severnega morja.

86      V tem pogledu je treba ugotoviti, da iz dokumenta, ki ga je predložila belgijska vlada, izhaja, da valonsko kmetijstvo prispeva 19 % vsega dušika v bazenu reke Meuse in 17 % v bazenu reke Escaut, tj. dveh rek, ki tečeta skozi Valonsko regijo in se zlivata v Severno morje. Ugotoviti je treba, da ti prispevki, čeprav so manjši, v nobenem primeru niso nepomembni.

87      Vendar iz točke 35 zgoraj navedene sodbe Standley in drugi izhaja, da se Direktiva uporablja za primer, v katerem odvajanje dušikovih spojin kmetijskega izvora pomembno prispeva k onesnaženju.

88      V preostalem je evtrofizacija Severnega morja posledica delovanja velikega števila akterjev, katerih prispevek je, gledano posamezno, dejansko majhen. Slediti logiki belgijske vlade pa bi nasprotovalo enemu izmed izrecnih ciljev Direktive, in sicer varstvu Severnega morja.

89      Posledično ta argument ni utemeljen.

90      Belgijska vlada prav tako navaja različne ukrepe, namenjene zajezitvi prispevka Valonske regije k evtrofizaciji belgijskih obalnih in morskih voda, zlasti valonski program trajnostnega upravljanja z dušikom v kmetijstvu in več tako imenovanih kmetijsko-okoljskih ukrepov.

91      V tej zvezi zadostuje ugotovitev, da ti ukrepi, ne da bi bilo treba preučiti njihove morebitne pozitivne učinke glede onesnaževanje voda, niso taki, da bi lahko omilili dejstvo, da ne obstaja opredelitev voda in ranljivih območij glede na vpliv, ki ga imajo na evtrofizacijo belgijskih obalnih in morskih vod.

92      V teh okoliščinah je torej treba ugotoviti, da valonske oblasti niso upoštevale evtrofizacije belgijskih obalnih in morskih voda pri opredelitvi voda, prizadetih zaradi onesnaževanja, in voda, ki bi lahko bile prizadete zaradi onesnaževanja, in pri opredelitvi ranljivih območij v Valonski regiji ter so tako kršile člen 3 Direktive. Kot je to poudaril generalni pravobranilec v točki 31 sklepnih predlogov, vsaka ugotovitev, da so regije prepozno ali neustrezno uporabile Direktivo, pomeni, da Kraljevina Belgija ni izpolnila obveznosti.

93      Posledično je treba ugotoviti, kot to trdi Komisija, da sta se po eni strani opredelitev voda in nato določitev ranljivih območij nanašali le na del ozemlja Valonske regije in da se po drugi strani v ta namen ni upoštevalo belgijskih obalnih in morskih voda.

94      Glede na zgoraj navedeno je treba skleniti, da je v delu, v katerem je dopusten očitek Komisije o kršitvi člena 3 Direktive, bran v povezavi s prilogo I k njej, utemeljen, tako glede Flamske regije kot tudi Valonske regije.

 Očitek kršitve člena 4 Direktive, branega v povezavi s prilogo II k njej

 Trditve strank

95      Komisija Kraljevini Belgiji očita, da ni vključila elementov, ki jih zahteva priloga II k Direktivi, v flamski kodeks dobre kmetijske prakse, kot to izhaja iz flamskih predpisov, med drugim iz dekreta o gnojilih, še zlasti:

–        obdobij, ko je vnos gnojil v tla neprimeren;

–        pravil za vnos gnojil v tla na strmih pobočjih;

–        pogojev za vnos gnojil v tla, nasičena z vodo, poplavljena, zmrznjena ali pokrita s snegom, in

–        pogojev za vnos gnojil v tla blizu vodotokov.

96      Komisija v prvem delu tega očitka trdi, da flamski kodeks dobre kmetijske prakse brez utemeljitve izključuje iz področja uporabe obdobja, v katerih je vnos določenih vrst gnojil, zlasti hlevskega gnoja, „mineralnih gnojil pri pokriti obdelovalni zemlji“ in drugih gnojil, „ki vsebujejo dušik v taki obliki, da se samo omejeni del skupnega dušika sprosti v letu vnosa“.

97      Komisija v drugem delu tega očitka trdi, da flamski kodeks dobre kmetijske prakse ne vsebuje ustreznih pravil glede pogojev za vnos gnojil v tla na strmih pobočjih. Čeprav člen 17(5) dekreta o gnojilih prepoveduje vnos gnojil v tla na strmih neobdelanih pobočjih v neposredni bližini vodotokov, naj ne bi bilo nobenega ukrepa glede pogojev vnosa gnojil v tla na strmih obdelanih pobočjih v neposredni bližini vodotokov niti v tla, ki niso v neposredni bližini vodotokov.

98      Komisija v zvezi s tretjim delom tega očitka glede pogojev za vnos gnojil v tla, nasičena z vodo, poplavljena, zmrznjena ali pokrita s snegom, obžaluje, da se prepoved, vsebovana v členu 17, odstavek 1, 5°, dekreta o gnojilih nanaša le na „obdelovalno zemljo“.

99      Končno v četrtem delu tega očitka v zvezi s pogoji za vnos gnojil v tla blizu vodotokov Komisija meni, da razdalja petih metrov od zgornjega roba vodotoka, vsebovana v členu 17, odstavek 1, 7°, dekreta o gnojilih, ne zadostuje za dosego cilja, določenega v členu 1 Direktive.

100    Belgijska vlada po drugi strani trdi, da ukrepi, povzeti v členu 17 dekreta o gnojilih, ki so bistveni del flamskega kodeksa dobre kmetijske prakse, veljajo za celotno flamsko ozemlje in vsebujejo neobhodne elemente, navedene v prilogi II k Direktivi. Obveznosti, ki izhajajo iz navedenega člena 17, naj bi bile sporočene kmetom z brošuro iz decembra 2000, na celotnem ozemlju Flamske regije pa naj bi bili izvedeni tudi številni informativni sestanki.

101    Glede obdobij, v katerih vnos gnojil v tla ni primeren, belgijska vlada meni, da vnos v tla „mineralnih gnojil pri pokriti obdelovalni zemlji“ med vsem letom ne povzroča pomembnega tveganja izgube dušika v vodi. Dejansko obdelovalci toplih gred (pokrita obdelovalna zemlja) uporabljajo mineralna gnojila le takrat, ko pričakujejo rast. Za hlevski gnoj in gnojilo, „ki vsebujeta dušik v taki obliki, da se samo omejeni del skupnega dušika sprosti v letu vnosa“, je belgijska vlada navedla spremembe flamskih predpisov 15. marca 2002 in 28. marca 2003.

102    Glede pogojev za vnos gnojil v tla na strmih pobočjih belgijska vlada navaja člen 17, odstavek 4, 1°, dekreta o gnojilih, ki določa, da je „ob vnosu v tla treba preprečiti vsako izpiranje gnojila“. Meni, da je v teh pogojih določanje konkretnih pravil za vnos gnojil v tla na strmih pobočjih odvečno in ga je treba šteti za pravno pretirano.

103    Glede očitka Komisije, da se pogoji za vnos gnojil v tla, nasičena z vodo, poplavljena, zmrznjena ali pokrita s snegom, ki jih vsebujejo predpisi Flamske regije, nanašajo le na obdelovalno zemljo, belgijska vlada odgovarja, da kot je to razvidno iz člena 2, 2°, dekreta o gnojilih, izraz „obdelovalna zemlja“ („cultuurgrond“ v nizozemski različici tega dekreta) obsega vse vrste zemljišč, namenjene za kmetijske posevke, ne glede na zadevno rastlinsko vrsto.

104    Glede pravil za vnos gnojil v tla blizu vodotokov belgijska vlada opozarja, da Direktiva ne določa nobene razdalje, ki bi jo bilo treba spoštovati glede vodotokov zaradi preprečevanja onesnaževanja. Meni, da razdalja petih metrov zadostuje za dosego cilja, ki ga zasleduje člen 1 Direktive.

 Presoja Sodišča

105    Uvodoma je treba najprej ugotoviti, da je glede na to, da je bil ta očitek naveden le v okviru postopka zaradi kršitve 94/2239, upoštevni rok za ugotovitev zatrjevane neizpolnitve člena 4 Direktive, branega v povezavi s prilogo II k njej, rok, ki je bil Kraljevini Belgiji določen z obrazloženim mnenjem z dne 23. novembra 1998.

106    Vendar je iz spisa razvidno, da so belgijske oblasti v odgovoru z dne 19. februarja 1999 na obrazloženo mnenje z dne 23. novembra 1998 priznale, da štirih elementov, na katere se Komisija sklicuje v utemeljitev svojega očitka, ni v flamskem kodeksu dobre kmetijske prakse. Prav tako so navedli, da bo flamska zakonodaja glede tega spremenjena v bližnji prihodnosti.

107    Seveda belgijska vlada izpodbija v svojih pisanjih pred Sodiščem utemeljenost tega očitka in se pri tem sklicuje na določene določbe člena 17 dekreta o gnojilih. Vendar je treba ugotoviti, da so bile te določbe, kot to izhaja iz člena 22 te sodbe, sprejete z dekretom z dne 11. maja 1999, ki pa ni bil sprejet pred iztekom roka, določenega v obrazloženem mnenju z dne 23. novembra 1998.

108    Torej ni treba ugotavljati, ali določbe člena 17 dekreta o gnojilih pomenijo pravilno izvedbo obveznosti iz priloge III k Direktivi, kot to trdi belgijska vlada. Dejansko, kot je Sodišče to že večkrat presodilo, je treba obstoj neizpolnitve presojati glede na položaj, kakršen je bil ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, in naknadnih zakonodajnih sprememb Sodišče ne more upoštevati (glej zlasti sodbo z dne 25. maja 2000 v zadevi Komisija proti Grčiji, C‑384/97, Recueil, str. I 3823, točka 35).

109    Skleniti je treba, da je obravnavni očitek utemeljen.

 Očitek kršitve člena 5 Direktive, branega v povezavi s prilogo III k njej

 Trditve strank

–       Flamska regija

110    V tem očitku Komisija trdi, da se flamski delovni program, ki ga sestavljajo različne določbe flamskih predpisov, med drugim dekret o gnojilih in Vlarem II, po eni strani ne uporablja polno v vseh ranljivih območjih, ki jih je določila Flamska regija, in da po drugi strani ta v različnih pogledih ne izpolnjuje zahtev iz člena 5 Direktive, branega v povezavi s prilogo III k njej, kar se tiče:

–        obdobij, ko je vnos nekaterih vrst gnojil v tla prepovedan;

–        zmogljivosti posod za skladiščenje živinskih gnojil;

–        omejitev vnosa gnojil v tla ob upoštevanju značilnosti zadevnega ranljivega območja, in

–        največje količine živinskih gnojil, vnesenih v tla vsako leto.

111    Pri podrobnejši obrazložitvi zatrjevanih praznin v flamskem delovnem programu Komisija trdi, da se v določenih ranljivih območjih, določenih v Flamski regiji, flamski delovni načrt le delno uporablja. Tako se na primer pravilo glede največje letne količine gnojila iz priloge III, točka 2, Direktive (170 kilogramov dušika na hektar) ne uporablja na t. i. „kmetijskih območjih ekološkega pomena“, območjih „narava“ ali območjih „zasičenih s fosfati“.

112    Nato Komisija trdi, da na podlagi člena 17(7) dekreta o gnojilih prepoved vnašanja v tla v določenih obdobjih v letu ne velja za hlevski gnoj.

113    Komisija glede zmogljivosti posod za skladiščenje živinskih gnojil meni, da člen 5.9.2.3, odstavek 1, Vlarema II ne izpolnjuje zahtev iz priloge III, točka 1, alinea 2, k Direktivi, saj predpisuje najmanjšo zmogljivost le za gnojevko in gnojila v trdem stanju.

114    Komisija trdi tudi to, da pri določitvi največje količine gnojil, ki jih je dovoljeno vnesti v tla na ranljivih območjih v Flamski regiji, niso bila upoštevana merila iz priloge III, točka 1, alinea 3, k Direktivi, zlasti glede ravnotežja med predvidljivo potrebo posevkov po dušiku na eni strani in preskrbo posevkov z dušikom iz tal in z gnojenjem po drugi strani. Zlasti naj flamski predpisi ne bi upoštevali dušika, ki ga posevki dobijo iz tal.

115    Na koncu Komisija trdi, da razen glede ranljivih območij „vode“, največje količine živinskih gnojil, ki jih je mogoče vnesti v tla vsako leto, niso v skladu z zahtevami iz priloge III, točka 2, k Direktivi.

116    Belgijska vlada meni, da v zvezi z neobstojem obdobja, v katerem je vnos hlevskega gnoja v tla prepovedan, navedbe Komisije od sprejetja dekreta z dne 28. marca 2003 o spremembah dekreta z dne 23. januarja 1991 o varstvu okolja pred onesnaževanjem z gnojili (Moniteur belge z dne 8. maja 2003, str. 24953), ki določa obdobje prepovedi vnosa hlevskega gnoja v tla, niso več pomembne.

117    V zvezi z zmogljivostjo posod za skladiščenje živinskih gnojil belgijska vlada navaja spremembo Vlarema II, sprejeto z odlokom z dne 19. septembra 2003, ki določa zmogljivost shranjevanja hlevskega gnoja za tri mesece in za druga gnojila v trdem stanju za šest mesecev.

118    Belgijska vlada zanika, da Flamska regija pri določanju pravil na področju omejevanja vnosa gnojil v tla ni upoštevala dušika, ki ga posevki dobijo iz tal. Meni, da očitek Komisije temelji na napačnem razumevanju odgovora, ki ga je Flamska regija naslovila na Komisijo v predhodnem postopku. Po stališču belgijske vlade je znanstvena podlaga, na katero se je Flamska regija oprla, dejansko upoštevala zaloge dušika v tleh, zlasti mineralnega dušika, ki je v tleh pred začetkom obdobja rastlinske rasti.

119    Glede največje količine živinskih gnojil, ki jih je dovoljeno vsako leto vnesti v tla na ranljivih območjih, je belgijska vlada v dupliki navedla, da določitev ranljivih območij „narava“ in „kmetijskih območij ekološkega pomena“ ni temeljila na merilih iz Direktive. Meni torej, da trditve Komisije glede teh območij niso upoštevne. Glede ranljivih območij, „zasičenih s fosfati“, belgijska vlada priznava, da omejitev na 170 kilogramov dušika na hektar letno iz priloge III, točka 2, k Direktivi ni bila izrecno povzeta v flamskih predpisih. Vendarle meni, da omejitev gnojenja s fosfati na teh območjih na 40 kilogramov na hektar na leto de facto omejuje največjo količino dušika iz živinskih gnojil na 170 kilogramov na hektar letno.

–       Valonska regija

120    Komisija trdi, da je bil delovni program Valonske regije z odlokom z dne 10. oktobra 2002 sprejet prepozno, to je po izteku rokov, določenih v obrazloženih mnenjih.

121    Komisija prav tako trdi, da ima ta odlok pomanjkljivosti glede zahtev iz člena 5 Direktive, branega v povezavi s prilogama II in III k njima.

122    Belgijska vlada je upoštevala trditve Komisije in meni, da je treba upoštevati napore, vložene od leta 1999, kot na primer „Valonski program za trajnostno upravljanje z dušikom v kmetijstvu“.

 Presoja Sodišča

–       Flamska regija

123    Ugotoviti je treba, da je ta očitek dopusten v delu, v katerem se nanaša na položaj, v Flamski regiji pred iztekom roka, določenega v obrazloženem mnenju z dne 9. novembra 1999. Čeprav se zdi, da Komisija v svoji tožbi šteje, da odlok z dne 31. marca 2000 opredeljuje pravila, ki sestavljajo flamski delovni program, iz spisa izhaja, da se očitki Komisije glede te točke nanašajo na delovni program, kot je določen v členu 17 dekreta o gnojilih in v Vlaremu II. Predhodni postopek 97/4750 se je nanašal na to različico flamskega delovnega programa.

124    Preučiti je torej treba utemeljenost trditev, ki jih je Komisija navedla v utemeljitev tega očitka.

125    Glede trditve, po kateri se flamski delovni program ne uporablja na „kmetijskih območjih ekološkega pomena“, območjih „narava“ in območjih „zasičenih s fosfati“, je treba ugotoviti, da v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, navedena območja niso bila določena za ranljiva območja v smislu Direktive. Dejansko iz veljavne flamske zakonodaje, zlasti iz členov 15a, 15b in 15c dekreta o gnojilih, izhaja, da v nasprotju s prvim vtisom, ki ga je ustvarila belgijska vlada v odgovoru na tožbo, določitev teh območij ni temeljila na merilih iz Direktive.

126    Torej je treba glede na to, da se v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, flamski delovni program uporablja za vsa območja, ki so v Flamski regiji določena za ranljiva v smislu Direktive, očitek Komisije glede te točke zavrniti.

127    Seveda ima neutrezna določitev ranljivih območij v Flamski regiji za posledico še dodatno zmanjšanje področja uporabnosti upoštevnih določb iz priloge III k Direktivi. Vendar, kot je Komisija sama priznala na obravnavi, ta neustreznost ne pomeni kršitve člena 5 Direktive, branega v povezavi s prilogo III k njej, temveč člena 5 te direktive, branega v povezavi z njenim členom 3, kršitev katerega pa Komisija v okviru te tožbe ni zatrjevala.

128    V zvezi s prilogo III, točka 1, alinea 1, Direktive belgijska vlada ne prereka, da ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju z dne 9. novembra 1999, prepoved vnosa živinskih gnojil v tla v določenih obdobjih v letu ni veljala za hlevski gnoj. Prav tako zadostuje, če glede zatrjevane okoliščine, da naj bi dekret z dne 28. marca 2003 vseboval tako prepoved, opozorimo, da v skladu z ustaljeno sodno prakso, navedeno v točki 108 te sodbe, Sodišče zakonodajnih sprememb, sprejetih po datumu izteka obrazloženega mnenja, ne more upoštevati v okviru tožbe zaradi neizpolnitve.

129    Glede priloge III, točka 1, alinea 2, k Direktivi navedena vlada prav tako ne prereka, da ob izteku navedenega roka predpisi Flamske regije o zmogljivosti posod za skladiščenje živinskih gnojil niso bili v skladu z zahtevami v tej določbi. Poleg tega je treba glede zatrjevane okoliščine, po kateri naj bi Vlarem II, kot je bil spremenjen z odlokom z dne 19. septembra 2003, od tega datuma določal zmogljivost za shranjevanje, ki je v skladu z Direktivo, ponovno opozoriti, da v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 108 te sodbe, Sodišče zakonodajnih sprememb, sprejetih po datumu izteka obrazloženega mnenja, ne more upoštevati v okviru tožbe zaradi neizpolnitve.

130    Glede priloge III, točka 1, alinea 3, k Direktivi je Sodišče že opozorilo, da v skladu s členom 5(4)(a) Direktive, branim v povezavi s prilogo III k njej, točka 1, alinea 3, ukrepi, ki jih je treba vključiti v delovne programe, obsegajo pravila o omejevanju vnosa gnojil v tla, ki temeljijo na ravnotežju med predvidljivo potrebo posevkov po dušiku in preskrbo posevkov z dušikom iz tal in z gnojenjem (zgoraj navedena sodba z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Komisija proti Nizozemski, točka 71).

131    Vendar iz gradiva v spisu izhaja, da v pravilih predpisov v Flamski regiji niso bile upoštevane dejanske zaloge dušika v tleh. Dejansko glede na „znanstveno podlago pravil glede gnojenja“, priloženo odgovoru Flamske regije z dne 24. decembra 1998 na pisni opomin z dne 28. oktobra 1998, „pravila ne upoštevajo dejanskih zalog v tleh“. Te popolnoma jasne ugotovitve ne more izpodbiti trditev belgijske vlade, po mnenju katere imajo ta pravila „za […] predpostavko ravnotežje zalog, prisotnih v tleh“, saj resničnost te predpostavke v ničemer ni bila dokazana.

132    Ugotoviti je torej treba, da Flamska regija pri določanju največje količine gnojil, ki jo je dovoljeno vnesti v tla v ranljivih območjih v Flamski regiji, ni upoštevala meril iz priloge III, točka 1, alinea 3, k Direktivi, zlasti glede ravnotežja med predvidljivo potrebo posevkov po dušiku na eni strani in preskrbo posevkov z dušikom iz tal in z gnojenjem na drugi strani.

133    Glede priloge III, točka 2, k Direktivi, ki se nanaša na največje količine živinskih gnojil, ki jih je dovoljeno vnesti v tla vsako leto, območja, ki jih je določila Flamska regija, in sicer t. i. „kmetijska območja ekološkega pomena“, območja „narava“ in območja „zasičena s fosfati“, kot to izhaja iz točk 17 in 125 te sodbe, niso bila določena za ranljiva območja v smislu Direktive. Vendar ni sporno, da je po izteku upoštevnega roka treba spoštovati letno omejitev 170 kilogramov dušika na hektar za ranljiva območja „vode“, to je vsa območja, ki jih je Flamska regija določila na podlagi Direktive. Poudariti je torej treba, da očitek Komisije, po katerem se ta omejitev ni uporabljala na vseh ranljivih območjih v Flamski regiji, ni utemeljen.

134    Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da je – razen očitka, da se delovni program Flamske regije v tej regiji le deloma uporablja, zlasti glede največjih količin živinskih gnojil, ki jih je dovoljeno vnesti v tla vsako leto v ranljivih območjih – očitek Komisije o kršitvi člena 5 Direktive, branega v povezavi s prilogo III k njej, utemeljen glede situacije v Flamski regiji na datum izteka roka, določenega v obrazloženem mnenju z dne 9. novembra 1999.

–       Valonska regija

135    Uvodoma je treba ugotoviti, da je bil odlok z dne 10. oktobra 2002, na katerega se nanaša več specifičnih trditev, ki jih Komisija uveljavlja v svoji tožbi, sprejet po izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju. Posledično je treba dele očitka, v katerih Komisija Kraljevini Belgiji očita dodatne neizpolnitve v primerjavi s tistimi, ki so navedene v obrazloženem mnenju, iz razlogov, navedenih v točkah od 34 do 42 te sodbe, zavreči kot nedopustne.

136    Poleg tega zadostuje, če izpostavimo, da belgijska vlada ne prereka, da je bil valonski delovni program sprejet po preteku roka, določenega v obrazloženem mnenju z dne 9. novembra 2000.

137    V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je očitek Komisije o kršitvi člena 5 Direktive, branega v povezavi s prilogo III k njej, kolikor se nanaša na položaj v Flamski in Valonski regiji na datum izteka roka, določenega v obrazloženem mnenju z dne 9. novembra 1999, utemeljen.

 Očitek kršitve člena 10 Direktive, branega v povezavi s prilogo V k njej

138    Komisija meni, da v poročilu glede Flamske regije, ki ji je bil predložen na podlagi člena 10 Direktive, manjkajo ti deli:

–        karta iz priloge V, točka 2, alinea a, k Direktivi, ki prikazuje vode, določene v skladu z njenim členom 3(1);

–        povzetek programov spremljanja stanja, izvedenih v skladu s členom 6 Direktive;

–        povzetek rezultatov programov spremljanja stanja, izvedenih na podlagi člena 5(6) Direktive, in

–        predvidevanja glede približnih rokov, v katerih je mogoče pričakovati, da bodo ukrepi, določeni v delovnem programu, začeli učinkovati.

139    Belgijska vlada tega očitka ne prereka.

140    V navedenih okoliščinah je treba ugotoviti, da Kraljevina Belgija s tem, da je Komisiji predložila nepopolno poročilo, ki ni v skladu s členom 10 Direktive, ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi te določbe Direktive.

141    Ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega je treba ugotoviti, da Kraljevina Belgija s tem, da glede:

–        Flamske regije do izteka roka, določenega v obrazloženem mnenju z dne 23. novembra 1998, ni sprejela ukrepov, potrebnih za popolno in pravilno izvedbo člena 4 Direktive, in s tem, da do izteka roka, določenega v obrazloženem mnenju z dne 9. novembra 1999, ni sprejela ukrepov, potrebnih za popolno in pravilno izvedbo členov 3(1) in (2), 5 in 10 le-te, in

–        Valonske regije do izteka roka, določenega v obrazloženem mnenju z dne 9. novembra 1999, ni sprejela ukrepov, potrebnih za popolno in pravilno izvedbo členov 3(1) in (2) in 5 te direktive,

ni izpolnila obveznosti iz Direktive.

142    Prav tako je treba ugotoviti, da je, v delu, v katerem Komisija v tožbi navaja nove očitke v primerjavi s tistimi, ki so bili navedeni v obrazloženem mnenju, tožba nedopustna.

143    Poleg tega del očitka glede kršitve člena 5 Direktive, branega v povezavi s prilogo III k njej, po katerem se delovni program Flamske regije le delno uporablja v tej regiji, zlasti glede največjih količin živinskih gnojil, ki jih je dovoljeno vnesti v tla vsako leto v ranljivih območjih, ni utemeljen.

 Stroški

144    V skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.

145    V skladu s členom 69(3), prvi pododstavek, Poslovnika Sodišče lahko odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka stranka samo deloma uspe s svojimi predlogi.

146    V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je Komisija velik del tožbe in pisanj posvetila očitkom, ki so bili novi glede na tiste, navedene v obrazloženem mnenju, čeprav se je jasno zavedala dejstva, kar je priznala v tožbi in na obravnavni, da se kršitev v smislu člena 226 ES presoja le po izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju. To ravnanje je povzročilo, da je tožena stranka morala vložiti dodatne napore za odgovor na te dodatne očitke, v primerjavi s tistimi, ki so bili predmet predhodnega postopka.

147    Vendarle je treba ugotoviti, čeprav je bila tožba deloma razglašena za nedopustno in je bilo treba del tretjega očitka zavrniti, da je tožba Komisije v bistvenem utemeljena.

148    V navedenih okoliščinah je treba Kraljevini Belgiji naložiti plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

1)      Kraljevina Belgija, s tem da glede:

–        Flamske regije do izteka roka, določenega v obrazloženem mnenju z dne 23. novembra 1998, ni sprejela ukrepov, potrebnih za popolno in pravilno izvedbo člena 4 Direktive Sveta (91/676/EGS) z dne 12. decembra 1991 o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov, in s tem da do izteka roka, določenega v obrazloženem mnenju z dne 9. novembra 1999, ni sprejela ukrepov, potrebnih za popolno in pravilno izvedbo členov 3(1) in (2), 5 in 10 le-te, in

–        Valonske regije do izteka roka, določenega v obrazloženem mnenju z dne 9. novembra 1999 ni sprejela ukrepov, potrebnih za popolno in pravilno izvedbo členov 3(1) in (2) in 5 te direktive,

ni izpolnila obveznosti iz Direktive.

2)      V delu, v katerem Komisija Evropskih skupnosti v očitkih navaja nove očitke, ki niso navedeni v obrazloženih mnenjih, je tožba nedopustna.

3)      Del očitka o kršitvi člena 5 Direktive 91/676, branega v povezavi s prilogo III k njej, po katerem se delovni program Flamske regije le deloma uporablja v tej regiji, zlasti glede največjih količin živinskih gnojil, ki jih je dovoljeno vnesti v tla vsako leto v ranljivih območjih, ni utemeljen.

4)      Kraljevini Belgiji se naloži plačilo stroškov.

Podpisi

---

* Jezik postopka: francoščina.