Zadeva C-521/04 P(R)

Hans-Martin Tillack

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Pritožba – Predlog za izdajo začasne odredbe – Očitna nedopustnost tožbe v glavni stvari – Akt, ki posega v položaj – Učinkovito sodno varstvo – Novinarski viri podatkov – Posredovanje informacij nacionalnim organom kazenskega pregona s strani urada OLAF“

Sklep predsednika Sodišča z dne 19. aprila 2005. 

Povzetek sklepa

1.     Začasna odredba – Pogoji dopustnosti – Presoja dopustnosti tožbe v glavni stvari na prvi pogled – Neobstoj sodne prakse na tem področju – Element, ki ni odločilen

(člena 242 ES in 243 ES; Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 104(1))

2.     Pravo Skupnosti – Načela – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Posredovanje informacij, zbranih v okviru preiskave Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF), nacionalnim organom – Diskrecija nacionalnih organov glede nadaljnjih ukrepov – Varstvo glede morebitnega pregona, ki je zagotovljeno na nacionalni ravni

(člena 10 ES in 234 ES; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1073/1999, člen 10(2))

1.     V okviru postopka za izdajo začasne odredbe možnost sklepanja, da ne obstajajo elementi, na podlagi katerih bi bilo mogoče šteti, da je ničnostna tožba na prvi pogled dopustna, ni odvisna od obstoja sodne prakse Skupnosti v zvezi z vprašanjem ali vprašanji, sproženimi v tožbi v glavni stvari. Čeprav lahko obstoj take sodne prakse olajša sprejetje takega sklepa, pa lahko očitna nedopustnost tožbe izhaja tudi iz elementov, ki v sodni praksi Skupnosti niso ali še niso bili obravnavani.

(Glej točko 26.)

2.     Člen 10(2) Uredbe št. 1073/1999 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), izhaja iz premise, da ukrep, kot je posredovanje informacij o ugotovitvah notranje preiskave nacionalnim sodnim organom, ne more posegati v položaj, vendar pa lahko po potrebi privede do upravnih ali kazenskih postopkov, ki jih uvedejo pristojni nacionalni organi. Ukrepi, ki jih nacionalni organi sprejmejo v odgovor na informacije, ki jim jih je posredoval OLAF, torej glede na okvir, ki ga določa člen 10 ES, spadajo v izključno in popolno odgovornost teh organov. Ti organi morajo torej sami preveriti, ali take informacije upravičujejo ali zahtevajo uvedbo kazenskega postopka. Zato je treba sodno varstvo zoper take postopke zagotoviti na nacionalni ravni z vsemi jamstvi, določenimi v nacionalnem pravu, vključno s tistimi, ki izhajajo iz temeljnih pravic, ki jih morajo države članice kot sestavni del splošnih načel prava Skupnosti prav tako upoštevati pri izvajanju zakonodaje Skupnosti. V okviru tožbe, vložene na nacionalni ravni, ima sodišče, ki mu je zadeva predložena, možnost, da s predlogom za sprejetje predhodne odločbe, naslovljenim na Sodišče na podlagi člena 234 ES, to vpraša, po potrebi na pobudo strank, o razlagi določb prava Skupnosti, za katere meni, da so potrebne za izdajo sodbe.

(Glej točke 32, 33, 38 in 39.)

SKLEP PREDSEDNIKA SODIŠČA

z dne 19. aprila 2005(*)

„Pritožba – Predlog za izdajo začasne odredbe – Očitna nedopustnost tožbe v glavni stvari – Akt, ki posega v položaj – Učinkovito sodno varstvo – Novinarski viri podatkov – Posredovanje informacij nacionalnim organom kazenskega pregona s strani urada OLAF“

V zadevi C-521/04 P(R),

zaradi pritožbe na podlagi člena 57, drugi odstavek, Statuta Sodišča, vložene 24. decembra 2004,

Hans-Martin Tillack, ki ga zastopata I. Forrester, QC, in C. Arhold, odvetnik,

pritožnik,

drugi stranki v postopku:

Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopata C. Docksey in C. Ladenburger, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožena stranka na prvi stopnji,

International Federation of Journalists (IFJ), ki ga zastopata A. Bartosch in T. Grupp, odvetnika,

intervenient na prvi stopnji,

PREDSEDNIK SODIŠČA,

po opredelitvi generalnega pravobranilca L. A. Geelhoeda,

izdaja naslednji

Sklep

1       H.-M. Tillack s pritožbo predlaga razveljavitev sklepa predsednika Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 15. oktobra 2004 v zadevi Tillack proti Komisiji (T-193/04 R, ZOdl., str. II-3575, v nadaljevanju: izpodbijani sklep), s katerim je to zavrnilo predlog, naj se zadrži izvršitev vsakršne odredbe v okviru domnevne pritožbe, ki jo je 11. februarja 2004 pri belgijskih in nemških sodnih organih vložil Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), ter naj se uradu OLAF odredi, da se vzdrži pridobivanja, pregledovanja, preiskovanja ali zasliševanja v zvezi z vsebino vseh dokumentov in informacij, ki jih imajo belgijski sodni organi na podlagi preiskave, ki so jo opravili 19. marca 2004 na njegovem domu in delovnem mestu.

2       Komisija Evropskih skupnosti in International Federation of Journalists (v nadaljevanju: IFJ) sta stališča o pritožbi predložila 31. januarja 2005.

3       Ker pisna stališča strank in dokumenti v spisu vsebujejo vse informacije, ki so potrebne za odločitev o tej pritožbi, strank ni treba ustno zaslišati.

 Pravni okvir

4       Uredba (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) (UL L 136, str. 1) ureja inšpekcije, preglede in druge ukrepe, ki jih izvajajo uslužbenci urada pri opravljanju svojih delovnih nalog.

5       Trinajsta uvodna izjava Uredbe št. 1073/1999 se glasi:

“Ker so pristojni nacionalni organi ali institucije, organi, uradi ali agencije tisti, ki določijo, kakšni ukrepi se morajo po končani preiskavi sprejeti na podlagi poročila, ki ga pripravi urad; ker je kljub temu direktor urada dolžan sodnim organom države članice takoj poslati podatke, ki jih urad pridobi med notranjo preiskavo, o okoliščinah, ki bi lahko imele za posledico kazenski postopek.“

6       V členu 10 Uredbe št. 1073/1999, z naslovom „Podatki, ki jih pošilja urad“, je v odstavku 2 določeno:

„Direktor urada pošlje sodnim organom države članice podatke, ki jih je urad pridobil med notranjo preiskavo zadev, ki bi lahko imele za posledico kazenski postopek, brez vpliva na člene 8, 9 in 11 te uredbe. Ob upoštevanju zahtev preiskave o tem hkrati obvesti tudi zadevno državo članico.“

 Dejansko stanje spora

7       Sodišče prve stopnje je dejansko stanje spora v točkah od 3 do 10 izpodbijanega sklepa povzelo tako:

„3      Predlagatelj je novinar, zaposlen pri nemški reviji Stern.

4      Napisal je članka, ki sta bila objavljena v reviji Stern 28. februarja in 7. marca 2002, o več nepravilnostih, ki jih je ugotovil uradnik Evropskih skupnosti Van Buitenen. Iz vsebine teh člankov je izhajalo, da je predlagatelj poznal podrobnosti vsebine memoranduma z dne 31. avgusta 2001, ki ga je sestavil Van Buitenen (v nadaljevanju: Van Buitenenov memorandum), in dveh zaupnih internih dokumentov OLAF z dne 31. januarja in 14. februarja 2002 o tem memorandumu (v nadaljevanju: interna dokumenta).

5      OLAF je v skladu s členom 4(1) Uredbe 1073/1999 dne 12. marca 2002 uvedel notranjo preiskavo, da bi ugotovil, kateri uradniki ali drugi uslužbenci Evropskih skupnosti so bili odgovorni za uhajanje informacij, zaradi katerega je prišlo do razkritja Van Buitenenovega memoranduma in internih dokumentov.

6      V obvestilu za javnost z dne 27. marca 2002, s katerim je bila napovedana uvedba preiskave, je OLAF navedel: ‚Ni izključeno, da je bilo nekomu iz OLAF (ali druge institucije) plačano za pridobitev teh dokumentov.‘

7      Revija Stern je 28. marca 2002 objavila obvestilo za javnost, v katerem je potrdila, da ima Van Buitenenov memorandum in interna dokumenta, toda zanikala, da je eden od njenih sodelavcev za pridobitev dokumentov plačal uradniku ali drugim uslužbencem Komisije.

8      Po tem, ko je predlagatelj od OLAF zahteval, naj zoper njega umakne obtožbe o korupciji, se je 22. oktobra 2002 obrnil na evropskega varuha človekovih pravic. Ta je 18. junija 2003 OLAF poslal osnutek priporočila, v katerem je zastopal stališče, da očitanje korupcije brez dokazov o dejstvih v obvestilu za javnost predstavlja nepravilnost v delovanju uprave in da bo moral OLAF razmisliti o umiku navedenih obtožb o korupciji. Kot odgovor na to priporočilo je OLAF 30. septembra 2003 objavil obvestilo za javnost, z naslovom ‚Pojasnilo OLAF o sumu posredovanja informacij‘, s katerim je seznanil evropskega varuha človekovih pravic. Ta je svojo odločitev sprejel 20. novembra 2003 in v svoje sklepne ugotovitve vključil kritično pripombo.

9      OLAF je 11. februarja 2004 državnima tožilstvoma v Bruslju (Belgija) in Hamburgu (Nemčija) na podlagi člena 10(2) Direktive št. 1073/1999 posredoval informacije o ugotovitvah notranje preiskave, ki je bila uvedena 12. marca 2002 [v nadaljevanju: sporno posredovanje].

10      Na podlagi tega posredovanja informacij je bil v Belgiji uveden postopek zaradi kršitve poklicne tajnosti. Belgijska zvezna policija je 19. marca 2004 po odredbi preiskovalnega sodnika v Bruslju preiskala stanovanje in pisarno predlagatelja. Zaseženi so bili številni njegovi dokumenti in drugi predmeti. Predlagatelj je 23. marca 2004 zoper ta zaseg pri sodečem preiskovalnem sodniku vložil pritožbo, ki pa jo je ta zavrnil. Aprila 2004 je predlagatelj proti tej odločitvi vložil pritožbo pri zunajobravnavanem senatu.“

 Postopek pred Sodiščem prve stopnje

8       Pritožnik je 1. junija 2004 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložil tožbo za razglasitev ničnosti spornega posredovanja ter za odškodnino za škodo, ki mu je nastala zaradi tega in dejanj, ki jih je v zvezi s tem opravil OLAF.

9       Z ločeno vlogo, ki je bila v vpisnik tajništva Sodišča prve stopnje vpisana 4. junija 2004, je pritožnik na podlagi člena 243 ES sodniku, pristojnemu za izdajo začasne odredbe, predlagal, naj:

–      delno ali v celoti zadrži izvrševanje vseh ukrepov ali dejanj v zvezi s spornim posredovanjem;

–      uradu OLAF odredi, naj se vzdrži pridobivanja, pregledovanja, preiskovanja ali zasliševanja v zvezi z vsebino vseh dokumentov in informacij, ki jih imajo belgijski sodni organi na podlagi preiskave, ki so jo opravili 19. marca 2004 na njegovem domu in delovnem mestu ter je privedla do zasega njegovih dokumentov, računalnika in drugih stvari;

–      do nadaljevanja postopka in do prejetja stališč urada OLAF odredi, naj se urad OLAF, z izjemo odločitve predsednika Sodišča prve stopnje o prej navedenih predlogih, vzdrži vseh ukrepov, povezanih z navedenim posredovanjem;

–      Komisiji naloži plačilo stroškov in

–      odredi druge ukrepe, za katere meni, da so potrebni.

10     Komisija je predlagala zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe, pri čemer se je zlasti sklicevala na očitno nedopustnost ničnostne tožbe pritožnika.

11     IFJ je zaprosil za dovoljenje za intervencijo v podporo predlogom pritožnika.

 Izpodbijani sklep

12     Sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, je v točki 32 izpodbijanega sklepa, potem ko je ugodil predlogu za intervencijo IFJ, opozoril, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso, če se uveljavlja očitna nedopustnost tožbe v glavni stvari, na kateri temelji predlog za izdajo začasne odredbe, treba dokazati obstoj nekaterih elementov, na podlagi katerih je mogoče na prvi pogled sklepati o dopustnosti take tožbe.

13     V zvezi s tem je v točki 47 izpodbijanega sklepa ugotovil, da v tej fazi postopka ne kaže na to, da obstajajo elementi, na podlagi katerih bi bilo mogoče šteti, da je ničnostna tožba na prvi pogled dopustna.

14     Sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, je v točki 46 izpodbijanega sklepa menil, da ker odločitev urada OLAF za sporno posredovanje nima zavezujočega pravnega učinka, ta torej ni izpodbojni akt.

15     V točki 38 izpodbijanega sklepa je opozoril, da so akti ali odločitve, zoper katere se lahko vloži ničnostna tožba, samo ukrepi, ki imajo zavezujoče pravne učinke, ki vplivajo na interese tožeče stranke tako, da bistveno spremenijo njen pravni položaj, in v zvezi s tem v točki 43 istega sklepa navedel, da sporno posredovanje ne ustvarja zavezujočega pravnega učinka za belgijske in nemške organe, ki lahko prosto odločajo o ukrepih, ki sledijo preiskavam urada OLAF.

16     Nazadnje je v točki 44 izpodbijanega sklepa poudaril, da dolžnost lojalnega sodelovanja iz člena 10 ES nacionalnim sodnim organom ne nalaga sprejetja posebnih ukrepov, če presodijo, da informacije, ki jih posreduje OLAF, tega ne zahtevajo. Prav tako je v zvezi s trditvijo, ki se nanaša na pravico do učinkovitega sodnega varstva, v točki 45 istega sklepa ugotovil, da pritožnik ni nikakor dokazal, zakaj ne bi mogel izpodbijati odločitve navedenih organov o uvedbi preiskave na njegovem domu in delovnem mestu.

17     V točki 48 izpodbijanega sklepa je sklenil, da bo obravnaval samo trditve pritožnika v utemeljitev odškodninskih zahtevkov, in v točki 62 tega sklepa odločil, da pritožnik ni v pravno zadostni meri dokazal, da taki predlogi niso očitno neutemeljeni.

18     V teh okoliščinah je v točki 63 izpodbijanega sklepa zavrnil predlog za izdajo začasne odredbe, ki mu je bil predložen.

 Pritožba

19     Pritožnik v pritožbi predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in naj se v celoti ugodi predlogom, ki jih je predložil sodniku, pristojnemu za izdajo začasne odredbe.

20     Komisija predsedniku Sodišča predlaga, naj zavrne pritožbo. Podredno predlaga, naj se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Poleg tega zahteva, naj se pritožniku naloži plačilo stroškov.

21     IFJ predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in odobritev začasnih ukrepov, ki jih je predlagal pritožnik.

 Pritožba

22     Pritožnik navaja tri pritožbene razloge v podporo svoje pritožbe. Prvi se nanaša na napačno presojo dopustnosti ničnostne tožbe s strani sodnika, pristojnega za izdajo začasne odredbe, drugi na njegovo napačno presojo vzročne zveze med spornim posredovanjem in škodo, ki jo navaja pritožnik, ter tretji na kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva.

 Prvi pritožbeni razlog

23     V okviru prvega pritožbenega razloga pritožnik trdi, da je sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe zmotno uporabil pravo, ko je odločil, da ničnostna tožba očitno ni dopustna.

 Prvi, drugi in tretji del prvega pritožbenega razloga

24     Prvi, drugi in tretji del prvega pritožbenega razloga se vsi nanašajo na vprašanje pravne narave ukrepov, sprejetih na podlagi člena 10(2) Uredbe št. 1073/1999. Zato jih je treba preučiti skupaj.

25     Pritožnik najprej trdi, da ne obstaja nobena odločitev Sodišča ali Sodišča prve stopnje, katere predmet bi bila razlaga člena 10(2) Uredbe št. 1073/1999 in v kateri bi bila sprejeta odločitev glede vprašanja pravne narave ukrepov, ki jih na podlagi te določbe sprejme urad OLAF.

26     V zvezi s tem zadostuje navesti, da možnost sklepanja, kot je to storil sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, v točki 47 izpodbijanega sklepa, da ne obstajajo elementi, na podlagi katerih bi bilo mogoče šteti, da je ničnostna tožba na prvi pogled dopustna, ni odvisna od obstoja sodne prakse Skupnosti v zvezi z vprašanjem ali vprašanji, sproženimi v tožbi v glavni stvari. Čeprav lahko obstoj take sodne prakse olajša sprejetje takega sklepa, pa lahko očitna nedopustnost tožbe izhaja tudi iz elementov, ki v sodni praksi Skupnosti niso ali še niso bili obravnavani. Iz tega sledi, da trditve pritožnika v zvezi z neobstojem precedensa v sodni praksi niso upoštevne.

27     Pritožnik nadalje izpodbija razlago iz izpodbijanega sklepa, po kateri ukrepi, sprejeti na podlagi določb Uredbe št. 1073/1999, zlasti člena 10(2), nimajo zavezujočega pravnega učinka. Trdi, da so bili nacionalni organi dolžni ukrepati v odgovor na sporno posredovanje, kar so tudi storili. Po njegovem mnenju je to posredovanje v izpodbijanem sklepu napačno opredeljeno le kot preiskovalni ukrep, medtem ko je v resnici šlo za pravni korak, potreben, da se je uradu OLAF zagotovil pravni položaj, ki mu je omogočal, da je za svojo notranjo preiskavo dobil dostop do dokumentov, ki jih je zasegla nacionalna policija.

28     Sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, je v točki 43 izpodbijanega sklepa pravno opredelil sporno posredovanje ter ob sklicevanju na Uredbo št. 1073/1999 in besedilo dopisa z dne 11. februarja 2004, s katerim je urad OLAF posredoval informacije nacionalnim sodnim organom, sklenil, da tako posredovanje ni ustvarilo zavezujočega pravnega učinka zanje.

29     Res je, kot trdi IFJ, da je v vmesnem poročilu, ki je bilo priloženo navedenemu dopisu in je bilo torej sestavni del spornega posredovanja, navedeno tudi, da „se posredovanje informacij sodnima organoma [državnima tožilstvoma v Bruslju in Hamburgu] zdi nujno za začetek neodvisnih, vendar usklajevanih postopkov“, in da je v tem poročilu, pod naslovom „Nujno“, pojasnjeno tudi, da „je zaželeno hitro ukrepanje glede na to, da bo H.-M. Tillack po naših informacijah marca letos zapustil Bruselj in postal dopisnik revije Stern v Washingtonu (ZDA). Z njegovim odhodom iz Bruslja bi lahko dokončno izginili pomembni dokazi.“

30     Vendar ni sporno, da je urad OLAF odločitev o nadaljnjih ukrepih v zvezi s spornim posredovanjem prepustil v presojo pristojnim nacionalnim organom. Kot izhaja iz besedila navedenega poročila, urad OLAF ni zaprosil navedenih organov, naj sprejmejo posebne ukrepe zoper Tillacka.

31     Ta način ukrepanja urada OLAF ni v nasprotju s členom 10(2) Uredbe št. 1073/1999. V tej določbi je namreč določeno samo, da direktor urada pošlje sodnim organom zadevne države članice podatke, ki jih je urad pridobil med notranjo preiskavo zadev, ki bi lahko imele za posledico kazenski postopek. Niti v besedilu te določbe niti v besedilu trinajste uvodne izjave navedene uredbe ni niti najmanjšega znaka, da naj bi tako posredovanje informacij imelo zavezujoče pravne učinke za njihove naslovnike.

32     Člen 10(2) Uredbe št. 1073/1999 izhaja iz premise, da ukrep, kot je sporno posredovanje, ne more posegati v položaj, vendar pa lahko po potrebi privede do upravnih ali kazenskih postopkov, ki jih uvedejo pristojni nacionalni organi. Ukrepi, ki jih ti sprejmejo v odgovor na informacije, ki so jim bile posredovane, sodijo v izključno in popolno odgovornost teh organov.

33     Tej razlagi člena 10(2) Uredbe št. 1073/1999 tudi ne nasprotuje obveznost lojalnega sodelovanja iz člena 10 ES. Čeprav drži, da ta določba nasprotuje temu, da se zanika kakršna koli obveznost nacionalnih organov, da preučijo informacije, ki jih pošlje urad OLAF, pa tudi drži, da ne zahteva, da se uporabi razlaga, ki ukrepu, kot je sporno posredovanje, pripisuje zavezujoč učinek v tem smislu, da bi bili navedeni organi dolžni sprejeti posebne ukrepe, ker bi taka razlaga spremenila razdelitev nalog in odgovornosti, kot je predvidena za izvajanje Uredbe št. 1073/1999.

34     Iz tega sledi, da sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, ni storil napake pri presoji, ko je sklenil, da sporno posredovanje ni izpodbojni akt, in zato prvega, drugega in tretjega dela prvega pritožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

 Četrti del prvega pritožbenega razloga

35     V okviru četrtega dela prvega pritožbenega razloga pritožnik trdi, da je ugotovitev sodnika, pristojnega za izdajo začasne odredbe, da ničnostna tožba očitno ni dopustna, v nasprotju z načelom učinkovitega sodnega varstva.

36     Komisija v zvezi s tem trdi, da na nacionalni ravni obstaja zadostno sodno varstvo. Meni, da so nacionalna sodišča tista, ki morajo zagotoviti sodno varstvo posameznikov, če je edini izpodbojni akt ukrep, sprejet na nacionalni ravni, ali če je bil ta ukrep sprejet na podlagi akta Skupnosti, zoper katerega ni mogoče vložiti tožbe pri sodišču Skupnosti.

37     IFJ ne izpodbija, da je imel pritožnik možnost vložiti pravno sredstvo zoper ukrepe belgijskih organov pred nacionalnimi sodišči. Vendar pa poudarja, da ti, čeprav jim je bila zadeva predložena, niso nikoli preučili utemeljenosti informacij, ki jih je poslal urad OLAF. Po mnenju IFJ izpodbijani sklep torej vodi do odrekanja sodnega varstva pritožniku.

38     V zvezi s tem je treba opozoriti, da kot je bilo navedeno v točki 32 tega sklepa, ukrepi, ki jih nacionalni organi sprejmejo v odgovor na informacije, ki jim jih je poslal urad OLAF, sodijo v njihovo izključno in popolno odgovornost. Ti organi morajo torej sami preveriti, ali take informacije upravičujejo ali zahtevajo uvedbo kazenskega postopka. Zato je treba sodno varstvo zoper take postopke zagotoviti na nacionalni ravni z vsemi jamstvi, določenimi v nacionalnem pravu, vključno s tistimi, ki izhajajo iz temeljnih pravic, ki jih morajo države članice kot sestavni del splošnih načel prava Skupnosti prav tako upoštevati pri izvajanju zakonodaje Skupnosti (glej zlasti sodbi z dne 13. julija 1989 v zadevi Wachauf, 5/88, Recueil, str. 2609, točka 19, ter z dne 10. julija 2003 v zadevi Booker Aquaculture in Hydro Seafood, C‑20/00 in C‑64/00, Recueil, str. I-7411, točka 88).

39     V okviru tožbe, vložene na nacionalni ravni, ima sodišče, ki mu je zadeva predložena, možnost, da s predlogom za sprejetje predhodne odločbe, naslovljenim na Sodišče na podlagi člena 234 ES, to povpraša, po potrebi na pobudo strank, o razlagi določb prava Skupnosti, za katere meni, da so potrebne za izdajo sodbe.

40     Iz tega sledi, da trditev, da rešitev iz izpodbijanega sklepa vodi do neobstoja učinkovitega sodnega varstva, ni pravilna. Zato četrtega dela prvega pritožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

41     Glede na vse zgoraj navedeno je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti.

 Drugi pritožbeni razlog

42     V okviru drugega pritožbenega razloga pritožnik trdi, da je sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe napačno uporabil pravo, ko je odločil, da ne obstaja vzročna zveza med posredovanjem informacij s strani urada OLAF nacionalnim organom in škodo, ki jo navaja. V zvezi s tem je treba navesti, da v tej pritožbi ostaja kot morebiten vzrok navedene škode samo sporno posredovanje, kajti odškodninski zahtevek pritožnika za odškodnino, ki je temeljil na objavi dveh obvestil za javnost, ki jo je opravil OLAF, ni več sporen. Pritožnik tudi trdi, da izpodbijani sklep v zvezi s tem ni dovolj obrazložen.

43     Iz točke 54 izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, menil, pri čemer se je opiral na ustaljeno sodno prakso, da mora biti vzročna zveza neposredna zveza vzroka in učinka med domnevno kršitvijo zadevne institucije in navedeno škodo ter da mora biti krivdno ravnanje te institucije odločilen vzrok za to škodo.

44     Sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, ki se je skliceval na to sodno prakso, je v točki 58 izpodbijanega sklepa ugotovil, da ne obstaja vzročna zveza med posredovanjem informacij s strani urada OLAF nacionalnim organom in škodo, ki naj bi jo pritožnik domnevno utrpel. Po mnenju navedenega sodnika je namreč jasno, da pritožnik ne bi utrpel škode, ki jo navaja, če ti organi ne bi uvedli preiskovalnega postopka.

45     Pritožnik vseeno trdi, da so bila v izpodbijanem sklepu napačno opisana in nepravilno uporabljena merila, ki so v sodni praksi določena glede pogoja v zvezi z vzročno zvezo. Po njegovem mnenju je bistveno merilo to, ali sporno posredovanje pomeni odločilen vzrok za škodo, in ne to, ali je to posredovanje zadnje dejanje v vzročni verigi.

46     V zvezi s tem zadošča ugotovitev, da iz točke 58 izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da vpliv, ki je pripisan odločitvi nacionalnih organov, da uvedejo preiskovalni postopek, tej ni pripisan zato, ker pomeni zadnje dejanje v vzročni verigi, ampak zato, ker je odločilen vzrok za domnevno utrpelo škodo.

47     V teh okoliščinah ne kaže, da sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, ne bi pravilno uporabil sodne prakse v zvezi z vzročno zvezo niti da ne bi glede tega zadostno obrazložil svoje odločitve.

48     Iz tega izhaja, da je treba tudi drugi pritožbeni razlog zavrniti.

 Tretji pritožbeni razlog

49     V okviru tretjega pritožbenega razloga pritožnik trdi, da je sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, kršil njegovo pravico do učinkovitega sodnega varstva.

50     Ker so bile trditve v zvezi z domnevno kršitvijo pravice do učinkovitega sodnega varstva že obravnavane v okviru četrtega dela prvega pritožbenega razloga in ker pritožnik v zvezi s tem pritožbenim razlogom ni predložil dodatnih elementov, ki bi lahko vzbudili dvom o ugotovitvah pri obravnavi prvega pritožbenega razloga, je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti.

51     Ker noben od treh pritožbenih razlogov, ki jih je pritožnik navedel v podporo svoje pritožbe, ni utemeljen, je treba pritožbo zavrniti.

 Stroški

52     V skladu s členom 69(2) Poslovnika, ki se za pritožbeni postopek uporablja na podlagi člena 118 istega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Komisija je predlagala, naj se pritožniku naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspel, se mu naloži plačilo stroškov. V skladu s členom 69(4), tretji pododstavek, lahko Sodišče intervenientu, ki ni država ali institucija, naloži, naj nosi svoje stroške. Na podlagi te določbe je treba odločiti, da IFJ nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je predsednik Sodišča sklenil:

1)      Pritožba se zavrne.

2)      H.-M. Tillacku se naloži plačilo stroškov tega postopka.

3)      International Federation of Journalists nosi svoje stroške.

Podpisi

---

* Jezik postopka: angleščina.