SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

DÁMASA RUIZ-JARABOJA COLOMERJA

predstavljeni dne 6. maja 2003(1)

Združene zadeve od C-397/01 do C-403/01

Bernhard Pfeiffer in drugi

proti

Deutsches Rotes Kreuz, Kreisverband Waldshut eV

(predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Arbeitsgericht Lörrach (Nemčija))

„Socialna politika – Zaščita varnosti in zdravja delavcev – Direktiva 93/104/ES – Področje uporabe – Reševalci, ki spremljajo reševalna vozila – Obseg pojma cestni promet – Maksimalni tedenski delovni čas – Načelo – Neposredni učinek – Odstopanja – Pogoji“

1.        Arbeitsgericht Lörrach (Nemčija), sodišče prve stopnje za socialne zadeve, je na Sodišče naslovilo tri vprašanja za predhodno odločanje, katerih predmet je razlaga več določb Direktive 93/104/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa(2), zlasti člena 1, ki opredeljuje njeno področje uporabe; člena 6, ki določa maksimalni tedenski delovni čas, in člena 18(1)(b)(i), ki pod določenimi pogoji dopušča odstopanje od uporabe navedenega člena 6.

I –    Dejansko stanje v sporih o glavni stvari

2.        Nacionalno sodišče je Sodišču predložilo sedem sklepov z vprašanji za predhodno odločanje, ki ustrezajo prav toliko sporom. Ker je šlo za popolnoma enaka vprašanja in podobna dejstva, je bilo teh sedem zadev v teku pisnega postopka s sklepom predsednika Sodišča z dne 7. novembra 2001 združenih.

3.        Vsi tožniki so asistenti za urgentno pomoč, reševalci, usposobljeni za nudenje urgentne medicinske pomoči in prevoz bolnikov, zaposleni ali nekdaj zaposleni pri nemškem Rdečem križu (Deutsches Rotes Kreuz), od katerih dva zahtevata plačilo nadur, drugi pa priznanje pravice, da tedensko ne delajo več kot oseminštirideset ur.

4.        Tožena stranka neodvisno od drugih dejavnosti zagotavlja kopensko reševalno službo v delu Landkreisa Waldshut, kjer ima več stalno delujočih reševalnih postaj, ter postajo, ki podnevi deluje dvanajst ur. Služba se zagotavlja z reševalnimi vozili, v katerih sta po dve medicinski sestri za urgentno pomoč ali reševalca (Rettungstransportfahrzeuge), in vozili za nujne primere v katerem sta reševalec in urgentni zdravnik (Notarzt-Einsatzfahrzeuge). V primeru poziva se ta vozila napotijo na kraj, kjer je ranjenec ali bolnik, da se ga oskrbi. Praviloma se ga nato prepelje v bolnišnico.

5.        V pogodbah o zaposlitvi so se stranke dogovorile o uporabi kolektivne pogodbe o delovnih pogojih zaposlenih, delavcev in pripravnikov nemškega Rdečega križa (Tarifvertrag über Arbeitsbedingungen für Angestellte, Arbeiter und Auszubildende des Deutschen Roten Kreuzes, v nadaljevanju: kolektivna pogodba Rdečega križa).

6.        Povprečen delovni čas v podjetju v službi urgentne medicinske pomoči v skladu z določbami te kolektivne pogodbe znaša devetinštirideset ur tedensko. Stranke priznavajo, da so izpolnjeni zahtevani vsebinski pogoji za podaljšanje dnevnega delovnega časa na podlagi člena 14(2)(b) kolektivne pogodbe, torej izvajanje dežurstva vsaj tri ure dnevno (Arbeitsbereitschaft).

II – Upoštevne določbe nemškega prava

7.        Delovni čas in čas počitka v Nemčiji ureja Arbeitszeitgesetz (zakon o delovnem času) z dne 6. junija 1994, ki je bil sprejet za prenos Direktive 93/104 v notranje pravo.

8.        Na podlagi člena 2(1) Arbeitszeitgesetza se za delovni čas šteje čas med začetkom in koncem dela razen odmorov; na podlagi člena 3 ta delovni dan ne sme preseči osem ur, vendar pa se ga sme podaljšati na deset ur pod pogojem, da ne presega povprečja osem ur dnevno v šestih zaporednih mesecih ali v štiriindvajsetih tednih.

9.        Člen 7(1), točka 1, Arbeitszeitgesetza na podlagi kolektivne pogodbe ali sporazuma na ravni podjetja in z odstopanjem od člena 3 dopušča:

a)      podaljšati delovni čas preko deset ur dnevno tudi brez nadomestila, kadar delovni čas redno in v znatnem obsegu zajema čas dežurstva;

b)      določiti drugačno obdobje za nadomestilo; in

c)      podaljšati delovni čas na do deset ur dnevno brez nadomestila v trajanju največ šestdeset dni letno.

10.      Na podlagi člena 14(1) kolektivne pogodbe Rdečega križa običajni delovni čas brez odmorov ne sme presegati devetintrideset ur (osemintrideset ur in pol od 1. aprila 1990) tedensko. Na splošno se povprečni čas preračuna v obdobju šestindvajsetih tednov.

V skladu s členom 14(2) se običajni delovni čas vendarle lahko podaljša na: a) deset ur dnevno ali povprečno devetinštirideset ur tedensko, če dežurstvo traja povprečno vsaj dve uri dnevno, b) enajst ur dnevno ali povprečno štiriinpetdeset ur tedensko, če dežurstvo traja povprečno vsaj tri ure dnevno, in c) dvanajst ur dnevno ali povprečno šestdeset ur tedensko, če mora biti delavec zgolj prisoten na delovnem mestu, da opravi zahtevano delo v primeru potrebe.

Priloga 2 kolektivne pogodbe Rdečega križa vsebuje posebne določbe za osebje reševalne službe. Za njeno uporabo za reševalce, ki delujejo v službi z reševalnimi vozili, in za transportno osebje je treba upoštevati opombo glede člena 14(2), na podlagi katere je treba maksimalni tedenski delovni čas štiriinpetdeset ur, določen v členu 14(2)(b), postopoma znižati. Od 1. januarja 1993 je bil znižan na devetinštirideset ur.

III – Vprašanja za prehodno odločanje

11.      Pred rešitvijo sporov je Arbeitsgericht Lörrach prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo naslednja vprašanja:

“1)      a)     Ali je treba napotitev iz člena 1(3) Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa na člen 2(2) Direktive Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu(3), ki določa, da se [ti] direktivi ne uporabljata, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti v službah civilne zaščite neizogibno nasprotujejo, razumeti tako, da je dejavnost tožečih strank – reševalska služba zajeta s to izjemo?

         b)     Ali je treba pojem cestnega prometa [iz] člena 1(3) Direktive 93/104/CE razumeti tako, da so iz področja uporabe Direktive izključene samo dejavnosti prevoza, ki po svoji naravi vključujejo veliko vožnje in glede katerih zato ni mogoče določiti časa prevoza zaradi nepredvidljivosti morebitnih težav, ali pa se ta pojem razširja tudi na dejavnost kopenske reševalne službe, ki tudi obsega vsaj vožnjo reševalnih vozil in spremljanje pacienta med prevozom?

2)      Ali je treba, upoštevajoč sodbo, ki jo je izdalo Sodišče v zadevi Simap(4) člen 18(1)(b)(i) razumeti tako, da mora biti podaljšanje delovnega časa preko 48 ur tedensko omenjeno v soglasju, ki ga da posamezen delavec, ali je lahko to soglasje podano tudi s tem, da se delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita, da delovne pogoje ureja kolektivna pogodba, ki omogoča podaljšanje tedenskega delovnega časa preko 48 ur?

3)      Ali je besedilo člena 6 Direktive 93/104 nepogojno in dovolj natančno, da bi se lahko posamezniki sklicevali na njegove določbe pred nacionalnimi sodišči, če država direktive ni pravilno prenesla v nacionalno pravo?“

IV – Pravo Skupnosti

12.      Določbe, katerih razlaga se zahteva, so naslednje:

Direktiva 89/391

Člen 2

„[...]

2.      Ta direktiva se ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, ali nekaterih posebnih dejavnosti v službah civilne zaščite neizogibno nasprotujejo.

V tem primeru se morata varnost in zdravje delavcev zagotoviti, kolikor je mogoče, glede na cilje te direktive.“

Direktiva 93/104

Člen 1

„[...]

3.      Ta direktiva velja za vsa področja dejavnosti, tako javne kot zasebne, skladno s členom 2 Direktive 89/391/EGS, brez vpliva na člen 17 te direktive, razen zračnega, železniškega, cestnega, pomorskega prometa, prometa po celinskih vodnih poteh in jezerih, morskega ribolova, drugih del na morju ter dejavnosti zdravnikov na usposabljanju.

[...]“

Člen 6

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, ki zagotovijo da, skladno s potrebo po zaščiti varnosti in zdravja delavcev:

1)      je tedenski delovni čas omejen z zakoni, podzakonskimi in upravnimi akti ali s kolektivnimi pogodbami ali sporazumi med socialnima partnerjema;

2)      povprečni delovni čas za vsako sedemdnevno obdobje, vključno z nadurami, ne presega 48 ur.“

Člen 18(1)

„[...]

b)      i)     Vendar ima država članica možnost, da ne uporablja člena 6, pri čemer spoštuje splošna načela zaščite varnosti in zdravja delavcev in sprejme ukrepe potrebne za zagotovitev, da:

─      noben delodajalec od delavca ne zahteva, da dela več kot 48 ur v sedemdnevnem obdobju, izračunanem kot povprečje v referenčnem obdobju iz točke 2 člena 16, razen če prej pridobi delavčevo soglasje za takšno delo,

─      nobenega delavca, ki ne soglaša s takšnim delom, delodajalec ne oškoduje,

─      delodajalec sproti vodi evidenco vseh delavcev, ki opravljajo takšno delo,

─      se evidence predložijo pristojnim organom, ki lahko iz razlogov, povezanih z varnostjo in/ali zdravjem delavcev, prepovejo ali omejijo možnost preseganja največjega števila tedenskih delovnih ur,

─      delodajalec predloži pristojnim organom na njihovo zahtevo podatke o primerih, v katerih so delavci soglašali z delom, ki presega 48 ur v sedemdnevnem obdobju, izračunanem kot povprečje v referenčnem obdobju iz točke 2 člena 16.

Pred iztekom sedemletnega roka od datuma iz točke (a), Svet na podlagi predloga Komisije in priloženega poročila o oceni, ponovno prouči določbe te točke (i) in odloči, kako ukrepati.

[...]“

V –    Postopek pred Sodiščem

13.      Pisna stališča v tej zadevi so v za to določenem roku v členu 20 Statuta Sodišča predložile tožeče stranke iz postopka v glavni stvari in Komisija Evropskih skupnosti.

Ker nihče od zainteresiranih ni podal predloga za ustno obravnavo, je Sodišče ob uporabi člena 104(4) Poslovnika odločilo, da ne bo opravilo obravnave.

VI – Predložena stališča

14.      Tožeče stranke v sporu o glavni stvari menijo, da kolektivna pogodba Rdečega križa delodajalcu omogoča, da enostransko odloči o povprečnem tedenskem delovnem času brez soglasja delavca, če je na delovnem mestu treba organizirati dežurno službo. Nemška doktrina in sodna praksa sta to dežurstvo šteli za delovni čas, in sicer kot obdobje aktivne pripravljenosti ob počitku. Ta kolektivna pogodba naj bi nasprotovala Direktivi 93/104 v delu, v katerem določa tedenski delovni čas, daljši od oseminštiridesetih ur, tako da dejstvo, da je v skladu s členom 7(1), točka 1 a), Arbeitszeitgesetza, pomeni, da zakonodajalec določb te direktive ni prenesel pravilno.

15.      Komisija navaja, da spadajo ure pripravljenosti na delo, ki jih reševalci prebijejo na svojem delovnem mestu, v okvir delovnega časa, ker dejavnosti, ki jo izvajajo, ne pokriva izjema iz člena 2(2) Direktive 89/391 in torej zanjo Direktiva 93/104 velja; delavci, katerih delodajalec ne posluje na področju cestnega prevoza, ne spadajo v sektorsko izjemo, določeno za to dejavnost v členu 1(3) Direktive 93/104, celo kadar je prevoz blaga ali oseb del dejavnosti podjetja. Da bi lahko tedenski delovni čas presegal oseminštirideset ur, morajo biti po njenem mnenju izpolnjeni vsi pogoji, našteti v členu 18(1)(b)(i) Direktive 93/104, zlasti izrecno soglasje delavca. V ta namen ne zadošča, da je bil zgolj seznanjen z dejstvom, da delovno razmerje ureja kolektivna pogodba, ki omogoča podaljšanje tega delovnega časa. Komisija zatrjuje, da je formulacija člena 6 Direktive 93/104 dovolj natančna in nepogojna, da bi se posamezniki nanj lahko sklicevali pred nacionalnimi sodišči, če država članica ni pravilno prenesla njenih določb. V tem primeru mora sodišče, da bi doseglo želen rezultat, nacionalno pravo razlagati ob upoštevanju besedila in cilja direktive.

VII – Analiza predhodnih vprašanj

16.      S prvim vprašanjem, ki ima dva dela, nacionalno sodišče Sodišče naproša, naj opredeli področje uporabe Direktive 93/104, da bi ugotovilo, ali dejavnost tožnikov iz postopka v glavni stvari spada v področje uporabe direktive.

A –    Prvo vprašanje, pod a)

17.      Arbeitsgericht želi najprej vedeti, ali člen 1(3) Direktive 93/104 in člen 2 Direktive 89/391 iz svojega področja uporabe izključujeta dejavnost reševalcev, ki delajo v službi urgentne medicinske pomoči.

18.      Kot je Sodišče ugotovilo v sodbi Simap(5), člen 1(3) Direktive 93/104 določa svoje področje uporabe po eni strani z izrecnim sklicevanjem na člen 2 Direktive 89/391 in po drugi strani z določitvijo številnih izjem v korist nekaterih posebnih dejavnosti. Zato je za določitev, ali delo asistentov za urgentno pomoč službe urgentne medicinske pomoči spada v področje uporabe Direktive 93/104, najprej treba preveriti, ali spada v področje uporabe Direktive 89/391.

19.      Na podlagi njenega člena 2(1) se Direktiva 89/391 uporablja za vsa področja dejavnosti, javna in zasebna, zlasti za industrijske, kmetijske, komercialne, storitvene, izobraževalne, kulturne in razvedrilne dejavnosti. Vendar se v skladu s členom 2(2) Direktiva 89/391 ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti v javnih službah, na primer v oboroženih silah ali policiji, in v službah civilne zaščite neizogibno nasprotujejo.

20.       V sodbi Simap(6) je Sodišče presodilo, da je namen posebnih dejavnosti javnih služb, navedenih v Direktivi, zagotavljati javni red in varnost, ki sta nepogrešljiva za normalno življenje v družbi, in da v običajnih razmerah dejavnost medicinskega osebja, ki zagotavlja stalno pripravljenost, ne more biti primerljiva s temi dejavnostmi.

21.      V zadevnem primeru gre za ugotovitev, ali je urgentna medicinska pomoč, ki jo zagotavljajo reševalci Rdečega križa, del službe civilne zaščite. Če bi bil odgovor pritrdilen, bi bilo treba preveriti, ali spada med posebne dejavnosti, katerih posebnosti neizogibno nasprotujejo uporabi Direktive 93/104 o določenih vidikih organizacije delovnega časa.

22.      Kot je Sodišče prav tako ugotovilo v sodbi Simap(7), izhaja tako iz predmeta Direktive 89/391, torej spodbujanja izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu, kot iz besedila njenega člena 2(1), da je treba njeno področje uporabe razlagati v širokem smislu. Izjeme, vključno s tisto, določeno v členu 2(2), se torej razlagajo restriktivno.

23.      Civilna zaščita je ponavadi javna služba, katere poglavitni cilj je varovanje fizične celovitosti oseb in premoženja v položajih resnega skupnega tveganja, nesreče ali izjemne katastrofe, v katerih sta življenje in varnost posameznikov lahko ogroženi.

24.      Služba urgentne medicinske pomoči, ki jo v obravnavanih zadevah zagotavlja Rdeči križ in ki jo v reševalnem vozilu zagotavljajo zdravniki, asistenti za urgentno pomoč in reševalci, je namenjena zagotavljanju prve pomoči pacientom in slednje prepeljati v najboljših možnih pogojih, da bi bili deležni ustrezne oskrbe. Civilna zaščita, ki je zasnovana za primere splošne nevarnosti, ne zajema dejavnosti, ki jo ta služba opravlja v normalnih okoliščinah.

25.      Gotovo je, da ob katastrofi ali nesreči javni organi zagotovijo človeške in materialne vire, s katerimi razpolagajo, s tem, da se po pomoč obrnejo tudi k organizacijam ali podjetjem ter, če je treba, celo k posameznikom. V teh izjemnih primerih ni dvoma, da so vse službe reševalnih vozil s svojim osebjem in sredstvi dolžne prispevati k nalogam civilne zaščite.

26.      Po mojem mnenju je več razlogov za to, da so določene posebne dejavnosti službe civilne zaščite izključene iz področja uporabe direktive: na prvem mestu raznovrstnost in različnost urgentnih primerov, potreb, ki jih povzročijo, ter človeških in materialnih virov, ki jih je treba mobilizirati v kratkem časovnem obdobju; na drugem mestu dejstvo, da civilna zaščita deluje na podlagi sistemov organizacije, načrtovanja, usklajevanja in usmerjanja različnih javnih in zasebnih služb, ki ustrezajo nevarnosti, s katero se srečujejo; in na tretjem mestu dejstvo, da lahko civilna zaščita zahteva osebne storitve vseh prebivalcev države in sodelovanje nadzornih služb, urgentne medicinske pomoči, javnih in zasebnih požarnovarnostnih služb ter komunikacijska sredstva.

Te značilnosti, poleg nepredvidljivega značaja delovanja služb civilne zaščite, izpostavljajo dejstvo, da so osebe, pozvane k posredovanju v primeru katastrofe, v veliki večini zaposlene pri podjetju, ki je specializirano za asistenco in pomoč osebam in premoženju. Z udeležbo v reševalni akciji izvajajo naloge, za katere so usposobljene, v skladu z ukrepi varstva in preprečevanja tveganj, ki so bili določeni v njihovem podjetju na podlagi nacionalnih predpisov za izvajanje Direktive 89/391. Nazadnje, ker v večini primerov službe civilne zaščite ne delujejo kot organizacije z zaposlenimi, je logično, da se določbe direktive za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev zanje ne uporabljajo.

27.      Kot sem navedel prej, ima Direktiva 89/391 zelo široko področje uporabe, tudi za dejavnosti urgentne medicinske pomoči v reševalnih vozilih, ki jo Rdeči križ izvaja v običajnih razmerah. Kadar službe civilne zaščite zahtevajo njegovo sodelovanje zaradi javne katastrofe ali nesreče, so njegovi zaposleni pozvani k izvajanju nalog, ki so enake ali podobne tistim, ki jih ponavadi izvajajo, tako da se obveznosti, ki jih nalaga Direktiva 89/391 na področju varnosti in zdravja delavcev, ne razlikujejo. Torej ni mogoče reči, da posebne značilnosti te dejavnosti neizogibno nasprotujejo uporabi navedene direktive.

Zato spada sporna dejavnost v področje uporabe Direktive 89/391 tako v običajnih razmerah kot v primeru katastrofe, ko Rdeči križ sodeluje s službami civilne zaščite.

28.      Kar zadeva področje uporabe ratione materiae Direktive 93/104, pripominjam, da je poleg različnih sektorjev prevoza, ribolova in morskih dejavnosti izključeno zgolj delo zdravnikov na usposabljanju(8).

Ker dejavnost reševalcev, ki delajo v službi urgentne medicinske pomoči, ne spada med navedene izjeme, je treba člen 1(3) Direktive 93/104 in člen 2 Direktive 89/391 razlagati tako, da spada v področje uporabe teh dveh direktiv.

B –    Prvo vprašanje, pod b)

29.      Arbeitsgericht nato poizveduje o pojmu cestnega prometa iz člena 1(3) Direktive 93/104 kot sektorju, ki je izključen iz njenega področja uporabe, za ugotovitev, ali zajema dejavnost službe medicinske pomoči, ki vsaj deloma sestoji iz vožnje reševalnega vozila in spremljave pacienta med prevozom.

30.      Sodišče se je o cilju Direktive 93/104 izreklo v sodbi BECTU(9) s tem, da je navedlo, da iz člena 118 A Pogodbe ES(10), ki je pravna osnova za to direktivo, in iz prve, četrte, sedme in osme uvodne izjave te direktive ter iz besedila njenega člena 1(1) izhaja, da je njen cilj določiti minimalne ukrepe za izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev zaposlenih s približevanjem nacionalnih določb, ki zadevajo zlasti trajanje delovnega časa, in dodalo, da se z usklajevanjem na ravni Skupnosti skuša zagotavljati boljšo zaščito varnosti in zdravja delavcev, da bi jim bil zagotovljen minimalni počitek ter primerni odmori.

31.      Direktiva 93/104 torej določa minimalne ukrepe varnosti in zdravja na področju organizacije delovnega časa, ki se nanašajo na minimalni dnevni in tedenski počitek, letni dopust, odmore, maksimalni tedenski delovni čas ter na določene vidike nočnega dela, izmenskega dela in ritma dela.

32.      Po mojem mnenju je cestni prevoz izključen iz njenega področja uporabe, ker je, ko je bila direktiva sprejeta, že obstajala zakonodaja Skupnosti, ki je določala natančnejša pravila na področju organizacije delovnega časa in delovnih pogojev v tem sektorju.

Konkretno gre za Uredbo (EGS) št. 3820/85(11), ki ureja določene socialne vidike cestnega prometa, kot so čas vožnje, odmori in čas počitka z izjemo prevoza v nujnem primeru ali prevoza v reševalni akciji, med katere po mojem mnenju spadajo službe reševalnih vozil(12).

33.      Sodišče je v sodbi Bowden in drugi(13) preizkusilo obseg izključitve cestnega prometa iz področja uporabe Direktive 93/104 in je zatrdilo, da je zakonodajalec z navedbo „zračnega, železniškega, cestnega, pomorskega prometa, prometa po celinskih vodnih poteh in jezerih“ skušal celovito upoštevati te sektorje, medtem ko je s pojmoma „druga dela na morju“ in „dejavnosti zdravnikov na usposabljanju“, želel navesti „natančno določene dejavnosti kot take“(14), tako da se izvzetje cestnega prevoza razširja na vse delavce v tem sektorju.

Kot je navedla Komisija, se je v tej sodbi upoštevala dejavnost delodajalca in ne dejavnost, ki jo v podjetju izvajajo delavci. Ker podjetje spada v enega od naštetih sektorjev, za katere Sodišče presoja, da se jih upošteva „celostno“, na primer cestni prevoz, so vsi zaposleni izključeni iz področja uporabe Direktive 93/104.

34.      Dejavnost Rdečega križa, ki zaposluje reševalce, ki izvajajo medicinsko pomoč na kraju, kjer je bolnik, in ga v reševalnem vozilu prepeljejo v ustanovo, da bi bil tam deležen oskrbe, kakršno zahteva njegovo stanje, ne spada v sektor cestnega prometa, čeprav se prevoz izvede po cesti, enako kot prevoza, ki se v izjemno resnih primerih izvede v reševalnem letalu ali helikopterju, ni mogoče šteti za zračni promet.

35.      Kljub temu pa nemško sodišče ob upoštevanju sodbe v zadevi Tögel(15), v kateri je bilo odločeno, da storitev prevoza ranjenih in bolnih ob spremstvu medicinske sestre spada v Prilogo I A, kategorijo 2, Direktive 92/50/EGS(16), ki ureja usklajevanje postopkov dodeljevanja javnih naročil storitev, vendarle izraža dvome glede obravnave prevoza z reševalnim vozilom.

36.      Ne verjamem, da je ta odločitev, kar zadeva organizacijo delovnega časa, odločujoča za določitev področja uporabe Direktive 93/104.

37.      Direktiva 92/50 v bistvu določa uporabo na dveh ravneh glede na to, ali storitev spada na listo iz Priloge I A ali na tisto iz Priloge I B. Naročila, ki jih zajema prva, se oddajo v skladu z določbami naslovov III in VI, medtem ko je treba pri drugih upoštevati pravila členov 14 in 16. Če so storitve na obeh listah, se postopek določi glede na njihovo vrednost.

V zgoraj navedeni zadevi Tögel se je izkazalo, da so se sporne službe pojavile tako v Prilogi I A, kategorija 2 (storitve kopenskega prometa), kot v Prilogi I B, kategorija 25 (socialne in sanitarne storitve), zaradi česar je Sodišče presodilo, da mora naročilo urejati en ali drug postopek, in sicer glede na to, ali je bila vrednost storitev, ki so spadale v Prilogo I A, večja ali manjša od vrednosti storitev, ki so spadale v Prilogo B.

38.      Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za iskanje primernega postopka za oddajo javnega naročila storitev, tako da se Direktiva 92/50 in sodna praksa, ki jo razlaga, ne uporabita.

39.      Iz zgoraj navedenih razlogov je treba zaključiti, da pojem cestnega prometa iz člena 1(3) Direktive 93/104 ne zajema dejavnosti službe medicinske pomoči, ki vsaj deloma vsebuje vožnjo reševalnega vozila in spremljanje bolnika med prevozom.

C –    Drugo vprašanje

40.      Arbeitsgericht Sodišče nato sprašuje, ali na podlagi člena 18(1)(b)(i), prva alinea, Direktive 93/104, podaljšanje tedenskega delovnega časa preko oseminštirideset ur zahteva izrecno soglasje delavca ali pa nasprotno zadostuje, da sprejme delovne pogoje, ki so določeni v kolektivnih pogodbah, ki na splošno omogočajo podaljšanje povprečnega tedenskega delovnega časa preko te omejitve.

41.      Zadevna določba pooblašča države članice, da ne uporabijo člena 6 navedene direktive glede maksimalnega tedenskega delovnega časa, če spoštujejo splošna načela zaščite varnosti in zdravja delavcev in pod pogojem, da sprejmejo ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev, da noben delodajalec od zaposlenega ne zahteva, naj brez njegovega soglasja dela več kot oseminštirideset ur v sedemdnevnem obdobju, izračunano kot povprečje referenčnega obdobja iz člena 16(2) te direktive.

42.      Kot je Sodišče poudarilo v sodbi Simap(17), besedilo člena 18 Direktive 93/194 zahteva privolitev delavca. Če bi bil namen zakonodajalca Skupnosti nadomestiti soglasje delavca s soglasjem sindikata, izraženim v kolektivni pogodbi ali v kolektivnem dogovoru, bi bil člen 6 te direktive vključen v seznam določb, od katerih se lahko odstopi s kolektivno pogodbo ali s sporazumom med socialnimi partnerji, seznam, ki je naveden v členu 17(3) Direktive.

43.      Arbeitsgericht poleg tega želi določiti, ali zadošča delavčevo soglasje, da bi se lahko uporabila kolektivna pogodba, ki delodajalcu v določenih okoliščinah priznava možnost, da tedenski delovni čas podaljša preko zgornje meje, določene v členu 6 Direktive 93/104, kar je za vsako sedemdnevno obdobje povprečje oseminštiridesetih ur vključno z nadurami.

44.      Po mojem mnenju mora biti odgovor negativen zaradi več razlogov. Prvič, ker za delavca obstaja pomembna razlika med podaljšanjem tedenskega delavnika preko zgornje meje, določene v Direktivi 93/104, in njegovo obveznostjo opraviti nadure na zahtevo delodajalca, ki lahko raztegnejo običajni dnevni ali tedenski delavnik.

45.      V zadnjem primeru je Sodišče razsodilo, da se člen 2(2)(i) Direktive 91/533/EGS o obveznosti delodajalca, da zaposlene obvesti o pogojih, ki se nanašajo na pogodbo o zaposlitvi ali na delovno razmerje(18) v delu, v katerem se sklicuje na običajni delovni čas, ne nanaša na izvajanje nadur, za katere je značilno, da se izvajajo zunaj običajnega delovnega časa, h kateremu se prištevajo. Kljub temu je delodajalec dolžan zaposlenega obvestiti o kakršni koli določbi pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, na podlagi katere je dolžan opravljati nadure, kar je informacija, ki mora biti sporočena v enakih pogojih, kot so tisti, ki so določeni za bistvene sestavne dele pogodbe, izrecno navedene v členu 2(2) te direktive. Po analogiji z običajnim delovnim časom, določenim v členu 2(3) te direktive, je lahko informacija, kjer je to primerno, podana v obliki navedbe zakonov in drugih upravnih ali statutarnih predpisov ali upoštevnih kolektivnih pogodb(19).

46.      Ta možnosti pa ni, če skuša delodajalec vsakotedenski običajni delovni čas spremeniti v delavnik, ki sistematično presega maksimalni delovni čas, ki je določen s členom 6 Direktive 93/104 z namenom zaščite varnosti in zdravja delavcev. Države članice, ki se ne odločijo za uporabo te določbe, morajo izpolniti obveznosti, ki jim jih nalaga člen 18(1)(b)(i) te direktive.

47.      Drugič, ker privolitev delavca ni edini pogoj, ki ga nalaga določba, da bi se lahko odstopilo od člena 6 Direktive 93/104. Ne smemo pozabiti, da je glavni cilj te direktive zagotoviti zdravje in varnost delavcev, ki so najranljivejša stranka v delovnem razmerju. Da bi se izognili prav temu, da bi delodajalec z zvijačo ali ustrahovanjem lahko dosegel, da bi se zaposleni odpovedal pravici, da njegov tedenski delovni čas ne presega določene zgornje meje, to izrecno izražanje soglasja obdajajo številna zagotovila, katerih cilj je doseči, da zadevna oseba nikakor ni oškodovana, če ne sprejme dela preko oseminštiridesetih ur tedensko v prej navedenem smislu, in sicer, da mora delodajalec voditi ažuriran seznam zaposlenih, ki izvajajo takšno delo, katerih delovni čas presega tedensko zgornjo mejo, da je zadevni seznam na razpolago pristojnim oblastem in da delodajalec pristojnim oblastem na zahtevo posreduje informacije o soglasju, ki so ga izrazili delavci.

Zgolj napotitev v pogodbi o zaposlitvi na kolektivno pogodbo v opisanem okviru, kot ga je navedlo Arbeitsgericht, ne ustreza tem pogojem.

48.      Nazadnje, ker iz besedila zadevne določbe izhaja, da neuporaba člena 6 Direktive 93/104 ni možnost, priznana socialnim partnerjem ali strankama pogodbe o zaposlitvi, temveč možnost za države članice, ki spoštujejo splošna načela zaščite varnosti in zdravja delavcev in ki sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev zasledovanega rezultata, torej, da je soglasje izrecno, zavestno in svobodno, da njegova zavrnitev nima negativnih posledic, da obstaja pisni dokaz o soglasju in da je ustrezna informacija dostopna pristojnim oblastem.

49.      Zato menim, da člen 18(1)(b)(i) Direktive 93/104 obvezuje države članice, ki se odločijo, da ne bodo uporabile člena 6 iste Direktive, da sprejmejo vse ukrepe, potrebne za to, da se dosežejo želeni rezultati, zlasti, da nobeden delodajalec od zaposlenega ne zahteva, naj brez soglasja dela povprečno več kot oseminštirideset ur v sedmih dneh. Soglasje delavca v pogodbi, da so delovni pogoji določeni v kolektivnih pogodbah, ki omogočajo podaljšanje tedenskega delovnega časa preko te omejitve, ni veljavno izraženo soglasje v ta namen.

D –    Tretje vprašanje

50.      S tem vprašanjem nemško sodišče sprašuje, ali je formulacija člena 6 Direktive 93/104 dovolj natančna in nepogojna, da bi se posamezniki lahko sklicevali nanjo pred domačimi sodišči, če nacionalno pravo ne spoštuje te določbe.

51.      V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča(20) se v vseh primerih, ko se določbe direktive z vidika njihove vsebine izkažejo za nepogojne in dovolj natančne, posamezniki lahko sklicujejo nanje zoper državo, ki jih ne prenese v nacionalno pravo v roku, ki ga določa direktiva, ali jih prenese nepravilno. Določba Skupnosti je nepogojna, kadar nalaga obveznost, ki ni nikakor pogojena in pri svojem izvrševanju ali učinkih ni odvisna od sprejetja kakršnegakoli akta bodisi institucij Skupnosti bodisi držav članic(21); dovolj natančna pa je, če se lahko stranka nanjo sklicuje in jo lahko sodišče uporabi, kadar nedvoumno nalaga obveznost (22).

52.      Člen 6 Direktive 93/104 države članice zavezuje, da sprejmejo ustrezne ukrepe, da bi bil v skladu s potrebo po zaščiti varnosti in zdravja delavcev tedenski delovni čas omejen tako, da povprečni delovni čas za vsako sedemdnevno obdobje ne presega oseminštirideset ur vključno z nadurami.

Besedilo te določbe je jasno in natančno in načeloma državam članicam ne pušča nikakršne svobode pri njenem izvajanju v notranjem pravu.

53.      Kljub temu je treba upoštevati, da za izračun povprečja v skladu s členom 16(2) Direktive 93/104 referenčno obdobje ne sme preseči štirih mesecev, čeprav bi z uporabo člena 17(4) lahko trajalo šest ali dvanajst mesecev.

Glede tega je Sodišče v sodbi Simap(23) navedlo, da čeprav te določbe Direktive 93/104 državam članicam, kar zadeva referenčno obdobje za uporabo člena 6, prepuščajo določeno polje presoje, ta okoliščina ne vpliva na njen natančen in nepogojen značaj, saj takšno polje presoje ne izključuje možnosti določitve minimalnih pravic. Sodišče je dodalo, da iz besedila člena 17(4) Direktive izhaja, da referenčno obdobje ne sme preseči dvanajst mesecev, in da je torej mogoče določiti minimalno zaščito, ki mora biti zagotovljena.

54.      Glede na to razlago sodne prakse se zdi predpis iz člena 6(2) Direktive 93/104 celo v primeru, ko država članica predpiše izjeme od referenčnega obdobja, določenega v členu 16(2), jasen, natančen in nepogojen. Poleg tega posameznikom priznava pravice, tako da se je mogoče nanj sklicevati pred nacionalnimi sodišči, če ga država članica ni pravilno prenesla v za to določenem roku(24).

55.      Ni dvoma, da člen 18(1)(b)(i) Direktive 93/104 države članice pooblašča, da ne uporabljajo člena 6, čeprav se posamezniki ne morejo vedno sklicevati na njegov neposredni učinek.

Vendar morajo države članice, da se lahko opredelijo za tako možnost, spoštovati splošna načela zaščite varnosti in zdravja delavcev in sprejeti ukrepe, ki so potrebni za dosego konkretnih naštetih rezultatov. Nacionalno sodišče mora raziskati, ali je država članica uporabila to možnost in ali so bili spoštovani pogoji, ki jih zahteva navedena določba (25).

56.      Vendar, kot vemo, je Sodišče sistematično zavračalo možnost, da bi se lahko posameznik zoper drugega posameznika skliceval na direktivo, ki je država članica ne bi pravilno izvršila v za to določenem roku, z obrazložitvijo, da na podlagi člena 249 ES zavezujoča narava direktive, na kateri temelji možnost sklicevati se nanjo pred nacionalnim sodiščem, obstaja samo za „države članice naslovnice“, zaradi česar direktiva sama po sebi ne nalaga obveznosti posameznikom in se torej nanjo zoper posameznika ni mogoče sklicevati(26).

57.      Upoštevajoč dejstvo, da so spori v glavni stvari postopki med posamezniki, se delavci na podlagi te sodne prakse nimajo pravice sklicevati na neposreden učinek člena 6(2) Direktive 93/104(27).

58.      V skladu s sodno prakso Sodišča(28) mora v teh okoliščinah nacionalno sodišče za uskladitev s členom 249, tretji odstavek, ES ob uporabi nacionalnega prava ne glede na to, ali gre za določbe, sprejete pred ali po direktivi, slednjega v največji možni meri razlagati ob upoštevanju besedila in cilja direktive, da bi doseglo rezultat, ki ga zasleduje pravilo Skupnosti. Tako je predložitveno sodišče, ki odloča o sporu, ki spada na področje uporabe direktive in katerega dejstva so nastala po izteku roka za njen prenos, nacionalne določbe dolžno razlagati tako, da so usklajene s cilji te direktive.

Kadar se izkaže, da skladna razlaga ni mogoča, mora nacionalno sodišče zagotoviti polni učinek prava Skupnosti, tako da na lastno pobudo, če je to potrebno, ne uporabi katerih koli nasprotujočih določb nacionalnega prava, ne da bi zahtevalo ali čakalo na njihovo predhodno razveljavitev na podlagi zakonodajnega ali kakršnega koli drugega ustavnopravnega postopka(29).

59.      Iz zgoraj navedenega izhaja, da člen 6(2) Direktive 93/104, kadar država članica ni izkoristila možnosti, navedene v členu 18(1)(b)(i) te direktive, nasprotuje določbi, kot je člen 7(1), točka 1 a) Arbeitszeitgesetza, ki v kolektivni pogodbi ali sporazumu na ravni podjetja dovoljuje podaljšanje dnevnega delovnega časa preko deset ur, kadar delovni čas redno in v večjem obsegu zajema dežurstvo.

Zato je treba člen 14 kolektivne pogodbe Rdečega križa v delu, v katerem temelji na členu 7 Arbeitszeitgesetza, razlagati tako, da prizadeti delavci, upoštevajoč določbe členov 16(2) in 17(4) Direktive 93/104 o določitvi referenčnega obdobja za izračun povprečnega časa, niso dolžni delati več kot povprečno 48 ur tedensko.

VIII – Predlog

60.      Na podlagi zgoraj navedenih stališč predlagam Sodišču, naj Arbeitsgerichtu Lörrach odgovori tako:

„1)      a)     Člen 1(3) Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in člen 2 Direktive Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu je treba razlagati tako, da dejavnost reševalcev, ki delajo v službi urgentne medicinske pomoči, spada na področje uporabe teh direktiv.

b)      Pojem cestnega prometa iz člena 1(3) Direktive 93/104 ne zajema dejavnosti službe urgentne medicinske pomoči, ki vsaj deloma obsega vožnjo reševalnega vozila in spremstvo pacienta med prevozom.

2)      Člen 18(1)(b)(i) Direktive 93/104 države članice, ki se odločijo, da ne bodo uporabljale člena 6 Direktive, obvezuje, da sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da noben delodajalec od delavca ne zahteva, naj brez soglasja dela povprečno več kot oseminštirideset ur v sedmih dneh. Soglasje delavca v pogodbi z delovnimi pogoji, določenimi v kolektivni pogodbi, ki omogočajo podaljšanje tedenskega delovnega časa preko te omejitve, ni veljavno izraženo soglasje v ta namen.

3)      Člen 6(2) Direktive 93/104 se celo v primeru, ko države članice predpišejo izjeme od referenčnega obdobja, določenega v členu 16(2) te direktive, izkaže za jasnega, natančnega in nepogojnega. Poleg tega posameznikom priznava pravice, tako da se je mogoče nanj sklicevati pred nacionalnimi sodišči, če ga država članica ni pravilno prenesla v za to določenem roku. Vendar pa se delavci, upoštevajoč dejstvo, da so spori v glavni stvari postopki med posamezniki, nimajo pravice sklicevati na neposreden učinek te določbe.

Člen 6(2) Direktive 93/104, kadar država ni izkoristila možnosti, navedene v členu 18(1)(b)(i) te direktive, nasprotuje določbi, kot je člen 7(1), točka 1 a) Arbeitszeitgesetza, ki v kolektivni pogodbi ali sporazumu na ravni podjetja dovoljuje podaljšanje dnevnega delovnega časa preko deset ur, kadar delovni čas redno in v večjem obsegu zajema dežurstvo. Zato je treba člen 14 kolektivne pogodbe o delovnih pogojih zaposlenih, delavcev in pripravnikov nemškega Rdečega križa v delu, v katerem temelji na členu 7 Arbeitszeitgesetza, razlagati tako, da prizadeti delavci, upoštevajoč določbe členov 16(2) in 17(4) Direktive 93/104 o določitvi referenčnega obdobja za izračun povprečnega časa, niso dolžni delati več kot povprečno 48 ur tedensko.“

---

1 – Jezik izvirnika: španščina.

---

2– Direktiva Sveta z dne 23. novembra 1993 (UL L 307, str. 18).

---

3–      UL L 183, str. 1.

---

4–      Sodba z dne 3. oktobra 2000 (C-303/98, Recueil, str.I-7963).

---

5– Navedena v opombi 4, točki 30 in 31.

---

6– Navedena v opombi 4, točki 36 in 37.

---

7– Navedena v opombi 4, točki 34 in 35.

---

8– Ta izjema je prenehala s sprejetjem Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2000/34/ES z dne 22. junija 2000 o spremembah Direktive 93/104, s katero so bili vključeni sektorji in dejavnosti, ki so iz te direktive izključeni (UL L 195, str. 41).

---

9– Sodba z dne 26. junija 2001 (C-173/99, Recueil, str. I-4881, točki 37 in 38). 

---

10– Člene od 117 do 120 Pogodbe ES so nadomestili členi od 136 do 143 ES.

---

11–      Uredba Sveta z dne 20. decembra 1985 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom (UL L 370, str. 1). Njene določbe je dopolnila Direktiva 2002/15/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2002 o urejanju delovnega časa oseb, ki opravljajo spremljevalne dejavnosti v cestnem prometu (UL L 80, str. 35), rok za prenos katere bo potekel 23. marca 2005.

---

12–      Mayer, U.R., v The European Legal Forum, 2001, str. 280 in naslednje, zlasti str. 285.

---

13– Sodba z dne 4. oktobra 2001 (C-133/00, Recueil, str. I-7031, točka 39).

---

14– V sodbi Bowden in drugi ni utemeljitve razlogov za drugačno razlago sklicevanja na ene ali druge zadevne sektorje, medtem ko so vsi brez razlikovanja našteti v členu 1(3) Direktive 93/104, in ni opredelitve glede drugega sektorja, namreč glede morskega ribolova, na katerega se ta določba prav tako nanaša. Preveril sem, da do te opustitve ni prišlo zaradi „malomarnosti“ v španski verziji, saj je prav tako ni v francoski in angleški, pri čemer je bila angleščina v navedeni zadevi jezik postopka.

---

15– Sodba z dne 24. septembra 1998 (C-76/97, Recueil, str. I-5357).

---

16– Direktiva Sveta z dne 18. junija 1992 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil storitev (UL L 209, str. 1).

---

17– Navedena v opombi 4, točka 73.

---

18– Direktiva Sveta z dne 14. oktobra 1991 (UL L 288, str. 32).

---

19– Sodba z dne 8. februarja 2001 v zadevi Lange (C-350/99, Recueil, str. I-1061, točki 16 in 25).

---

20– Sodbe z dne 19. januarja 1982 v zadevi Becker (8/81, Recueil, str. 53, točka 25); z dne 26. februarja 1986 v zadevi Marshall (152/84, Recueil, str. 723, točka 46); z dne 20. septembra 1988 v zadevi Beentjes (31/87, Recueil, str. 4635, točka 40); z dne 22. junija 1989 v zadevi Fratelli Costanzo (103/88, Recueil, str. 1839, točka 29); in z dne 19. novembra 1991 v zadevi Francovich in drugi (C-6/90 in C-9/90, Recueil, str. I-5357, točka 17).

---

21– Sodbi z dne 3. aprila 1968 v zadevi Molkerei-Zentrale Westfalen (28/67, Recueil, str. 211) in z dne 23. februarja 1994 v zadevi Comitato di coordinamento per la difesa della Cava in drugi (C-236/92, Recueil, str. I-483, točka 9).

---

22– Sodba z dne 4. decembra 1986 v zadevi Federatie Nederlandse Vakbeweging (71/85, Recueil, str. 3855, točka 18).

---

23–      Navedena v opombi 4, točka 68.

---

24– Sodba z dne 5. aprila 1979 v zadevi Ratti (148/78, Recueil, str. 1629, točka 22).

---

25–      Na obravnavi zadeve Jaeger (C-151/02), v kateri je Sodišče moralo prav tako razlagati več določb Direktive 93/104, je zastopnik nemške vlade v odgovoru na vprašanje, ki sem mu ga postavil, potrdil, da se njegova država k tej določbi ni zatekla zato, da bi podaljšala tedenski delovni čas v zdravstvenem sektorju. Glej sklepne predloge, ki sem jih predložil v tej zadevi 8. aprila 2003.

---

26– Sodbe z dne 8. oktobra 1987 v zadevi Kolpinghuis Nijmegen (80/86, Recueil, str. 3969, točka 9); z dne 14. julija 1994 v zadevi Faccini Dori (C-91/92, Recueil, str. I-3325, točka 24) in z dne 7. marca 1996 v zadevi El Corte Inglés (C-192/94, Recueil, str. I-1281, točki 16 in 17). V literaturi se je ta sodna praksa kritizirala. Glej na primer Tridimas, T.: „Horizontal effect of directives: a missed opportunity“, v European Law Review, 1994, str. 621 in naslednje, zlasti str. 635; Turnbull, E.: „The ECJ Rejects Horizontal Direct Effect of Directives“, v European Business Law Review, 1994, str. 230 in naslednje, zlasti str. 233; Vilà Costa, B., v Revista Jurídica de Catalunya, 1995, str. 264 in naslednje, zlasti str. 269; Bernard, N.: „The Direct Effect of Directives: Retreating from Marshall“, v Industrial Law Journal, 1994, str. 97 in naslednje, zlasti str. 99; Turner, S.: „Horizontal Direct Enforcement of Directives Rejected“ v Northern Ireland Legal Quarterly, 1995, str. 244 in naslednje, zlasti str. 246; Emmert, F. in Pereira de Azevedo, M.: „Les jeux sont faits: rien ne va plus ou une nouvelle occasion perdue pour la CJCE“ v Revue trimestrielle de droit européen, str. 11 in naslednje, zlasti str. 19; Betlem, G.: „Medium Hard Law – Still No Horizontal Direct Effect of European Community Directives After Faccini Dori“, v The Columbia Journal of European Law, 1995, str. 469 in naslednje, zlasti str. 488; Regaldo, F.: „Il caso ‚Faccini Dori‘: una occasione perduta?“, v Rivista di diritto civile, 1996, str. 65 in naslednje, zlasti str. 110; in Antoniolli Deflorian, L.: „Il formante giurisprudenziale e la competizioni fra il sistema comunitario e gli ordinamenti interni: la svolta inefficiente di Faccini Dori“, v Rivista critica di diritto privato, 1995, str. 735 in naslednje, zlasti str. 749.

---

27– Poudariti je treba, da je v sklepnih predlogih, ki jih je predstavil v zgoraj navedeni zadevi Faccini Dori, generalni pravobranilec Lenz izrazil svoje prepričanje, da je treba v prihodnje zaradi razvoja sodne prakse, ki temelji na Pogodbi ES, in v interesu enake in učinkovite uporabe prava Skupnosti nujno priznati splošno uporabo natančnih in nepogojnih določb iz direktiv, in sicer kot odgovor na legitimna pričakovanja, ki jih imajo državljani Unije po vzpostavitvi notranjega trga in uveljavitvi Pogodbe o Evropski uniji. V točki 47 in v opombi 36 navaja več članov Sodišča, ki so se pred letom 1994 izrekli za horizontalno uporabo direktiv.

---

28– Sodbi z dne 13. novembra 1990 v zadevi Marleasing (C-106/89, Recueil, str. I-4135, točka 8)in z dne 16. decembra 1993 v zadevi Wagner Miret (C-334/92, Recueil, str. I-6911, točka 20); zgoraj navedena sodba Faccini Dori (opomba 26), točka 26; sodbi z dne 27. junija 2000 v zadevi Océano Grupo Editorial in Salvat Editores (od C-240/98 do C-244/98, Recueil, str. I-4941, točka 30); in z dne 13. julija 2000 v zadevi Centrosteel (C-456/98, Recueil, str. I-6007, točki 16 in 17).

---

29–      Sodba z dne 9. marca 1978 v zadevi Simmenthal (106/77, Recueil, str. 629, točka 25).