SODBA SODIŠČA

z dne 17. septembra 2002(*)

„Javna naročila storitev v transportnem sektorju – Direktivi 92/50/EGS in 93/38/EGS – Občina, ki kot naročnik razpiše naročanje storitev avtobusnega prevoza, v katerem kot ponudnik sodeluje samostojni del občine – Upoštevanje okoljevarstvenih meril pri določanju ekonomsko najugodnejše ponudbe – Dopustnost, če ponudnik, ki je samostojni del občine, lažje izpolnjuje ta merila“

V zadevi C-513/99,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je pri Sodišču vložilo Korkein hallinto-oikeus (Finska), v postopku med

Concordia Bus Finland Oy Ab, prej Stagecoach Finland Oy Ab,

in

Helsingin kaupunki,

HKL-Bussiliikenne,

glede razlage člena 2(1)(a), (2)(c) in (4) ter člena 34(1) Direktive Sveta 93/38/EGS z dne 14. junija 1993 o usklajevanju postopkov naročanja naročnikov v vodnem, energetskem, transportnem in telekomunikacijskem sektorju (UL L 199 str. 84), kot je bila spremenjena z Aktom o pogojih pristopa Republike Avstrije, Republike Finske in Kraljevine Švedske ter o prilagoditvah pogodb, na katerih temelji Evropska unija (UL 1994, C 241, str. 21, in UL 1995, L 1, str. 1) in člena 36(1) Direktive Sveta 92/50/EGS z dne 18. junija 1992 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil storitev (UL L 209, str. 1),

SODIŠČE,

v sestavi G. C. Rodríguez Iglesias, predsednik, P. Jann in F. Macken, predsednika senata, C. Gulmann, D. A. O. Edward, A. La Pergola, M. Wathelet, R. Schintgen in V. Skouris (poročevalec), sodniki,

generalni pravobranilec: J. Mischo,

sodni tajnik: H. von Holstein, namestnik sodnega tajnika,

ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:

–        za Concordia Bus Finland Oy Ab M. Heinonen, oikeustieteen kandidaatti,

–        za Helsingin Kaupunki A.-L. Salo-Halinen, zastopnica,

–        za finsko vlado T. Pynnä, zastopnica,

–        za grško vlado D. Tsagkaraki in K. Grigoriou, zastopnici,

–        za nizozemsko vlado M. A. Fierstra, zastopnik,

–        za avstrijsko vlado C. Pesendorfer, zastopnica,

–        za švedsko vlado A. Kruse, zastopnik,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti M. Nolin, zastopnik, skupaj z E. Saviom, odvetnik,

na podlagi poročila za obravnavo,

na podlagi ustnih navedb Concordia Bus Finland Oy Ab, ki jo zastopa M. Savola, asianajaja, Helsingin Kaupunki, ki ga zastopa A.-L. Salo-Halinen, finske vlade, ki jo zastopa T. Pynnä, grške vlade, ki jo zastopa K. Grigoriou, avstrijske vlade, ki jo zastopa M. Winkler, zastopnica, švedske vlade, ki jo zastopa A. Kruse, vlade Združenega kraljestva, ki jo zastopa R. Williams, barrister, in Komisije, ki jo zastopa M. Nolin, skupaj z E. Saviom, na obravnavi 9. oktobra 2001,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 13. decembra 2001

izreka naslednjo

Sodbo

1        Korkein hallinto-oikeus (v nadaljevanju: predložitveno sodišče) je s sklepom z dne 17. decembra 1999, ki je na Sodišče prispel 28. decembra 1999, na podlagi člena 234 ES postavilo tri vprašanja za predhodno odločanje glede razlage člena 2(1)(a), (2)(c) in (4) ter člena 34(1) Direktive Sveta 93/38/EGS z dne 14. junija 1993 o usklajevanju postopkov naročanja naročnikov v vodnem, energetskem, transportnem in telekomunikacijskem sektorju (UL L 199, str. 84), kot je bila spremenjena z Aktom o pogojih pristopa Republike Avstrije, Republike Finske in Kraljevine Švedske ter o prilagoditvah pogodb, na katerih temelji Evropska unija (UL 1994, C 241, str. 21, in UL 1995, L 1, str. 1, v nadaljevanju: Direktiva 93/38), ter člena 36(1) Direktive Sveta 92/50/EGS z dne 18. junija 1992 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil storitev (UL L 209, str. 1).

2        Ta vprašanja so bila postavljena v okviru spora med družbo Concordia Bus Finland Oy Ab (v nadaljevanju: Concordia) ter Helsingin Kaupunki (mesto Helsinki) in podjetjem HKL-Bussiliikenne (v nadaljevanju: HKL) o veljavnosti odločbe liikepalvelulautakunta (oddelek za gospodarske dejavnosti) mesta Helsinki o oddaji javnega naročila za organiziranje proge mestnega avtobusnega omrežja podjetju HKL.

 Pravni okvir

 Skupnostna ureditev

 Direktiva 92/50

3        Člen 1 Direktive 92/50 določa:

„V tej direktivi:

a)      Javna naročila storitev pomenijo pogodbe z denarnim interesom, sklenjene pisno med ponudnikom storitve in naročnikom, z izjemo:

[...]

ii)      naročil, oddanih na področjih iz členov 2, 7, 8 in 9 Direktive 90/531/EGS ali tistih, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 6(2) iste direktive;

[...]“

4        Člen 36 Direktive 92/50, z naslovom ,,Merila za oddajo naročil“, določa:

„1.      Brez poseganja v nacionalne zakone in druge predpise o plačevanju nekaterih storitev, so merila, na podlagi katerih naročnik odda naročilo, lahko:

a)      če je oddano za ekonomsko najugodnejšo ponudbo, različna merila v zvezi z naročilom: na primer kakovost, tehnična ustreznost, estetske ali funkcionalne značilnosti, tehnična pomoč in storitev po prodaji, datum dostave, rok dostave ali izvedbe, cena, ali;

b)      le najnižja cena.

2.      Če bo naročilo oddano gospodarsko najugodnejšemu ponudniku, navedejo naročniki v razpisni dokumentaciji ali v obvestilu o naročilu merila za oddajo, ki jih nameravajo uporabiti, po možnosti v zaporedju od bolj pomembnega k manj pomembnemu.“

 Direktiva 93/38

5        Člen 2 Direktive 93/38 določa:

„1.      Ta direktiva se uporablja za naročnike, ki:

a)      so javni organi ali javna podjetja in opravljajo eno od dejavnosti iz odstavka 2;

b)      kadar niso javni organi ali javna podjetja, in je ena od njihovih dejavnosti katera koli dejavnost iz odstavka 2 ali kakršna koli tovrstna kombinacija in delujejo na podlagi posebnih ali izključnih pravic, ki jim jih podeli pristojni organ države članice.

2.      Ustrezne dejavnosti za namene te direktive so:

[...]

c)      upravljanje omrežij, ki zagotavljajo javne storitve na področju železniškega transporta, avtomatiziranih sistemov, tramvajev, trolejbusov, avtobusov ali žičnic.

Pri transportnih storitvah se pojmuje , da omrežje obstaja, kadar se storitev zagotavlja v skladu s pogoji delovanja, ki jih predpiše pristojni organ države članice, na primer stanje poti, ki se bo oskrbovala, zmogljivost, ki se bo dala na voljo, ali pogostnost storitve;

[...]

4.      Zagotavljanje storitev javnega avtobusnega prevoza se ne pojmuje kot ustrezna dejavnost v smislu odstavka 2(c), če lahko druge osebe prosto opravljajo iste storitve, bodisi na splošno bodisi na določenem geografskem območju pod enakimi pogoji kakor naročnik.

[...]“

6        Člen 34 Direktive 93/38 določa:

„1.      Brez poseganja v nacionalne zakone in druge predpise v zvezi s plačilom nekaterih storitev naročniki javne ponudbe oddajajo na podlagi naslednjih meril:

a)      ekonomsko najugodnejša ponudba, vključno z različnimi merili, ki so odvisna od zadevnega naročila, na primer: datum dobave in zaključka gradenj, tekoči stroški, stroškovna učinkovitost, kakovost, estetske in funkcionalne lastnosti, tehnične prednosti, poprodajne storitve in tehnična pomoč, obveznosti v zvezi z rezervnimi deli, zanesljivost dobav in cena; ali

b)      samo najnižja cena.

2.      V primeru, navedenem v odstavku 1(a), morajo naročniki v razpisni dokumentaciji ali objavi javnega naročila navesti vsa merila, ki jih nameravajo uporabiti pri oddaji, in to po vrstnem redu od najpomembnejšega do najmanj pomembnega, kjer je to mogoče.

[...]“

7        Člen 45(3) in (4) Direktive 93/38 določa:

„3.      Direktiva 90/531/EGS preneha veljati z datumom, ko države članice začnejo uporabljati to direktivo, kar bo brez vpliva na obveznosti držav članic glede skrajnih rokov, predpisanih v členu 37 navedene direktive.

4.      Sklicevanje na Direktivo 90/531/EGS pomeni sklicevanje na to direktivo.“

 Nacionalna ureditev

8        Direktivi 92/50 in 93/38 je v finsko pravo prenesel julkisista hankinnoista annettu laki (zakon o javnih naročilih) 1505/1992, kot je bil spremenjen in dopolnjen z zakonoma 1523/1994 in 725/1995 (v nadaljevanju: zakon 1505/1992).

9        Na podlagi člena 1 zakona 1505/1992 morajo državni organi in organi lokalnih skupnosti ter tudi ostali naročniki, ki so našteti v tem zakonu, pri oddaji javnih naročil spoštovati določbe tega zakona za zagotavljanje konkurenčnosti ter enakega in nediskriminatornega obravnavanja ponudnikov.

10      V skladu s členom 2 zakona 1505/1992 so naročniki tudi lokalne skupnosti.

11      Člen 7(1) zakona 1505/92 določa, da se javno naročilo odda na najgospodarnejši mogoči način, hkrati pa, da se izbere ponudba z najnižjo ceno oziroma ponudba, ki je celostno gledano ekonomsko najugodnejša.

12      Postopke oddaje javnih naročil na Finskem natančneje urejata uredba 243/1995 o oddaji javnih naročil za nabavo blaga, naročanje storitev in oddajo gradenj, ki presegajo določeno vrednost, ter uredba 567/1994 o oddaji javnih naročil naročnikov na vodnem, energetskem, transportnem in telekomunikacijskem področju, ki presegajo določeno vrednost, kot je bila spremenjena z uredbo 244/1995 (v nadaljevanju: uredba 567/1994).

13      Na podlagi člena 4(1) uredbe 243/1995 se ta ne uporablja za javna naročila, za katera se uporablja uredba 567/1994. Člen 1(10) te pa določa, da se ta ne uporablja za oddajo javnih naročil, za katere se uporablja uredba 243/1995.

14      Člen 43 uredbe 243/95 določa:

„1.      Naročnik izbere ponudbo, ki je v skladu z merili razpisanega javnega naročila ali celostno gledano ekonomsko najugodnejša oziroma ponudbo z najnižjo ceno. Merila skupnega ekonomskega ovrednotenja so lahko na primer cena, rok dostave ali izvedbe, tekoči stroški, kakovost, stroškovna učinkovitost v življenjski dobi blaga, estetske ali funkcionalne značilnosti, tehnične prednosti, poprodajne storitve, zanesljivost dobav, tehnična pomoč in upoštevanje okoljevarstvene problematike.

[...]“

15      Člen 21(1) uredbe 567/1994 določa, da naročnik izbere med vsemi ponudbami tisto, ki je celostno gledano ekonomsko najugodnejša, na podlagi meril za nabavo blaga, oddajo storitve ali oddajo gradnje oziroma ponudbo z najnižjo ceno. Merila, ki se uporabljajo za celostno ekonomsko oceno so lahko na primer cena, rok dostave, tekoči stroški, stroškovna učinkovitost v življenjski dobi blaga, kakovost, ekološke, estetske ali funkcionalne značilnosti, tehnične prednosti, poprodajne storitve in tehnična pomoč.“

 Postopek v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

 Organizacija storitev avtobusnega prevoza v mestu Helsinki

16      Iz predložitvenega sklepa izhaja, da se je 27. avgusta 1997 mestni svet mesta Helsiniki odločil, da bo postopoma z javnimi razpisi oddal celotno mrežo mestnega avtobusnega prometa mesta Helsinki tako, da bi prva oddana javna avtobusna proga začela delovati z uveljavitvijo jesenskega voznega reda za leto 1998.

17      Na podlagi ureditve javnega prometa v mestu Helsniki sta za načrtovanje, razvoj, izvedbo in splošno organiziranje ter za nadzor javnega prometa, razen če ni drugače določeno, pristojna joukkoliikennelautakunta (oddelek za mestni potniški promet) in Helsingin kaupungin liikennelaitos (podjetje za mestni potniški promet mesta Helsiniki, v nadaljevanju: prometno podjetje), ki je podrejeno zgoraj navedenemu oddelku.

18      Na podlagi veljavne ureditve oddelek za gospodarske dejavnosti mesta Helsinki odloča o oddaji storitev mestnega potniškega prometa v skladu s cilji, ki jih odobrita mestni svet mesta Helsinki in oddelek za javni potniški promet. Poleg tega je urad mesta Helsinki za javno naročanje pristojen za izvedbo nalog, povezanih z javnim naročanjem na področju mestnega potniškega prometa.

19      Prometno podjetje je mestno gospodarsko podjetje, ki je s funkcionalnega in z gospodarskega stališča razdeljeno v štiri proizvodne enote (avtobusi, tramvaji, podzemna železnica ter poti in nepremičnine). Proizvodna enota za avtobuse je HKL. V sestavi prometnega podjetja je tudi glavna centralna enota, ki je sestavljena iz oddelka za načrtovanje ter oddelka za upravne in gospodarske zadeve. Oddelek za načrtovanje nastopa kot naročnik pri pripravi predlogov, ki se predložijo oddelku za mestni potniški promet, glede prog, ki se bodo razpisale, in zahtevane ravni kakovosti storitve. Z gospodarskega stališča so proizvodne enote ločene od ostalih delov prometnega podjetja in vodijo svoje poslovne knjige.

 Javni razpis v postopku v glavni stvari

20      Z dopisom z dne 1. septembra 1997 in z objavo v Uradnem listu Evropskih skupnosti z dne 4. septembra 1997 je urad mesta Helsinki za javno naročanje povabil k oddaji ponudb za upravljanje linij avtobusnega prevoza v mestni mreži javnega potniškega prometa v skladu s progami in voznimi redi, ki so bili določeni v dokumentu, ki je bil sestavljen iz sedmih sklopov. Spor o glavni stvari se nanaša na sklop št. 6 tega obvestila o javnem razpisu, ki se nanaša na avtobusno progo št. 62.

21      Iz spisa izhaja, da naj bi se na podlagi obvestila o tem javnem razpisu javno naročilo oddalo podjetju, ki bi za mesto ponudilo celostno ekonomsko najugodnejšo ponudbo. Pri ocenjevanju naj bi se upoštevale tri kategorije meril, in sicer skupna cena ponujena za dejavnost, kakovost voznega parka (avtobusi) ter sistem podjetnika za nadzor kakovosti in varstva okolja.

22      Najprej, glede skupne ponujene cene bi morala najugodnejša ponudba dobiti 86 točk, število točk ostalih ponudb pa se je izračunalo po formuli: število točk = znesek letnega nadomestila za dejavnost iz najugodnejše ponudbe deljeno z ustrezno ponudbo in pomnoženo s 86.

23      Dalje, za kakovost voznega parka je ponudnik lahko dobil največ 10 dodatnih točk na podlagi določenih meril. Te točke so bile med drugim podeljene za uporabo avtobusov, pri katerih so emisije dušikovih oksidov nižje od 4g/KWh (+ 2,5 točke/avtobus) ali nižje od 2g/KWh (+ 3,5 točke/avtobus) in stopnja hrupa nižja od 77 dB (+ 1 točka/avtobus).

24      Na koncu bi glede sistema podjetnika za nadzor kakovosti in varstva okolja morale biti podeljene dodatne točke za celoto kvalitativnih meril in za potrjeni program varovanja okolja.

25      Urad mesta Helsinki za javno naročanje je glede sklopa št. 6 prejel 8 ponudb, med katerimi so bile tudi ponudbe HKL in družbe Swebus Finland Oy Ab ((v nadaljevanju: Swebus), ki je kasneje postala družba Stagecoach Finland Oy Ab (v nadaljevanju: Stagecoach), nato pa družba Concordia). Ponudba slednje je bila podana v različicah A in B.

26      Oddelek za gospodarske dejavnosti se je 12. februarja 1998 odločil, da izbere HKL za prevoznika za progo iz sklopa št. 6, ker je bila njegova ponudba ocenjena kot celostno ekonomsko najugodnejša. Iz predložitvenega sklepa izhaja, da je družba Concordia (takrat Swebus) podala ponudbo z najnižjo ceno, ki je bila v različici ponudbe A ocenjena z 81,44 točke in s 86 točkami, v različici ponudbe B pa je HKL dobil 85,75 točke. Glede voznega parka je HKL dobil največ točk, in sicer 2,94 točke, družba Concordia (takrat Swebus) pa je dobila 0,77 točke za različico ponudbe A in –1,44 točke za različico ponudbe B. 2,94 točke, ki jih je dobil HKL iz tega naslova je najvišje zvišanje zaradi emisij dušikovih oksidov, nižjih od 2 g/kWh, in stopnje hrupa, nižje od 77 dB. Družba Concordia (takrat Swebus) ni dobila dodatnih točk iz naslova meril, ki se nanašajo na emisijo dušikovih oksidov in stopnje hrupa avtobusov. HKL in družba Concordia sta dobila maksimalno število točk za certifikate kakovosti in varovanja okolja. Tako je HKL skupno dobil najvišje število točk, ki znaša 92,69 točke. Družba Concordia (takrat Swebus) je bila razvrščena na drugo mesto, ker je dobila 86,21 točke za različico ponudbe A in 88,56 točke za različico ponudbe B.

 Postopek pred nacionalmimi sodišči

27      Družba Concordia (takrat Swebus) je vložila izpodbojno tožbo zoper odločbo oddelka za gospodarske dejavnosti pred Kilpailuneuvosto (finski svet za konkurenco) in je med drugim trdila, da dodelitev dodatnih točk za vozila, pri katerih so emisije dušikovih oksidov in hrupa pod določeno mejo, ni poštena in da je diskriminatorna. Družba Concordia meni, da so bile dodatne točke podeljene za uporabo tipa avtobusa, ki ga je dejansko lahko ponudil le en ponudnik, in sicer HKL.

28      Kilpailuneuvosto je to tožbo zavrnilo. Zagovarjalo je stališče, da ima naročnik pravico opredeliti, kakšen vozni park želi. Določitev izbirnih meril in njihovo vrednotenje bi morala biti objektivna, ob upoštevanju potreb naročnika in kakovosti storitve. Naročnik mora v vsakem primeru utemeljiti izbiro in uporabo teh meril vrednotenja.

29      Kilpailuneuvosto je poudarilo, da je bila odločitev mesta Helsinki, da da prednost avtobusom, ki manj onesnažujejo, okoljevarstvena odločitev zaradi zmanjševanja onesnaževanja okolja, ki ga povzroča avtobusni promet. To pa ne pomeni kršitve določb postopka. Če bi to merilo povzročilo nepošteno obravnavanje ponudnika, bi bila mogoča razveljavitev postopka. Vendar pa je Kilpailuneuvosto ugotovilo, da so imeli vsi ponudniki možnost, če so to želeli, pridobiti avtobuse na naravni plin. Zato je ugotovilo, da ni bilo dokazano, da bi bilo sporno merilo diskriminatorno do družbe Concordia.

30      Družba Concordia (takrat družba Stagecocah) je zoper odločbo Kilpailuneuvosto vložila pravno sredstvo pri Korkein hallinto-oikeus. Družba Concordia meni, da dodelitev dodatnih točk avtobusom, ki manj onesnažujejo in so manj hrupni, daje prednost HKL, edinemu ponudniku, ki je praktično lahko ponudil ustrezni vozni park, da bi pridobil te točke. Poleg tega zatrjuje, da se pri celostnem ocenjevanju ponudb ne sme upoštevati okoljevarstvenih meril, ki nimajo nobene neposredne zveze s predmetom javnega razpisa.

31      Korkein hallinto-oikeus v predložitvenem sklepu najprej poudarja, da je treba za odločitev, ali se v obravnavanem primeru uporabi uredba 243/1995 ali uredba 567/1994, ugotoviti, ali javno naročilo v postopku v glavni stvari sodi na področje uporabe Direktive 92/50 ali na področje uporabe Direktive 93/38. Korkein hallinto-oikeus v zvezi s tem ugotavlja, da so v Prilogi VII k Direktivi 93/38 za Republiko Finsko kot naročniki navedeni javni ali zasebni naročniki, ki se ukvarjajo z avtobusnim prevozom, za katere se uporablja laki luvanvaraisesta henkilöliikenteestä tiellä (zakon o pooblaščenem prevozu oseb po cestah) 343/91, ter tudi prometno podjetje, ki upravlja podzemno in cestno železnico mesta Helsinki.

32      Predložitveno sodišče nadalje poudarja, da odločanje v zadevi prav tako zahteva razlago določb prava Skupnosti, zato da se ugotovi, ali je mesto pri oddaji javnega naročila, kot je javno naročilo v postopku v glavni stvari, upravičeno, da upošteva okoljevarstvene razloge pri preučitvi ponujenega voznega parka. Če bi se utemeljitve družbe Concordia o točkah, podeljenih na podlagi meril varstva okolja in iz drugih naslovov, izkazale za pravilne, bi to pomenilo, da bi bilo število točk, ki jih je dobila različica ponudbe B, višje od števila, ki ga je dobil HKL.

33      Korkein hallinto-oikeus v zvezi s tem ugotavlja, da člena 36(1)(a) Direktive 92/50 in 34(1)(a) Direktive 93/38 ne navajata okoljevarstvenih razlogov v seznamu meril za oblikovanje ekonomsko najugodnejše ponudbe. V nasprotju s tem pa je Sodišče v sodbah z dne 20. septembra 1988 v zadevi Beentjes (31/87, Recueil, str. 4635) ter z dne 28. marca 1995 v zadevi Evans Medical in Macfarlan Smith (C‑324/93, Recueil, str. I-563) razsodilo, da naročnik prosto določi merila za oblikovanje ekonomsko najugodnejše ponudbe. Kljub temu pa se ta določitev nanaša le na merila za izbiro ekonomsko najugodnejše ponudbe.

34      Predložitveno sodišče se nazadnje sklicuje na obvestilo Komisije z dne 11. marca 1998, z naslovom „Javna naročila v Evropski uniji“ (COM(1998)143 konč.), v katerem Komisija zastopa stališče, da je upoštevanje razlogov varstva okolja dopustno pri izbiri ekonomsko najugodnejše ponudbe, če ekološke lastnosti izdelka neposredno koristijo organizatorju javnega razpisa.

35      V teh okoliščinah je Korkein hallinto-oikeus prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je treba določbe glede področja uporabe Direktive Sveta 93/38/EGS z dne 14. junija 1993 o usklajevanju postopkov naročanja naročnikov v vodnem, energetskem, transportnem in telekomunikacijskem sektorju [...], zlasti pa njen člen 2(1)(a), (2)(c) in (4) razlagati tako, da se ta direktiva uporablja v postopku, v katerem mesto kot naročnik naroča storitve vodenja in upravljanja avtobusnega prevoza, če:

–        je mesto pristojno za načrtovanje, razvoj, izvedbo in splošno organiziranje in nadzor javnega prometa,

–        ima mesto za izpolnjevanje zgoraj navedenih nalog oddelek za mestni potniški promet in podjetje za mestni potniški promet, ki je temu oddelku podrejeno,

–        ima podjetje za mestni potniški promet oddelek za načrtovanje, ki nastopa kot naročnik pri pripravi predlogov, ki se predložijo oddelku za mestni potniški promet, glede prog, ki se bodo razpisale, in zahtevane ravni kakovosti storitve, ter

–        ima podjetje za mestni potniški promet proizvodne enote, ki so z gospodarskega stališča ločene od ostalih delov podjetja, med katerimi je tudi enota za avtobusni prevoz, ki sodeluje na javnem razpisu?

2.      Ali je treba skupnostno ureditev o javnih naročilih, zlasti člen 36(1) Direktive Sveta 92/50/EGS z dne 18. junija 1992 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil storitev [...] ali podobno določbo (člen 34(1)) Direktive 93/38/EGS razlagati tako, da lahko mesto, ki kot naročnik razpiše javni razpis za oddajo storitve mestnega avtobusnega prometa, pri merilih oddaje javnega naročila, ki bo oddano na podlagi ekonomsko najugodnejše ponudbe, poleg cene, programa nadzora kakovosti in varstva okolja prevoznika ali več drugih značilnosti voznega parka upošteva tudi znižanje emisij dušikovih oksidov ali stopnje hrupa tako, da se za vozila z emisijami dušikovih oksidov ali hrupa pod določenimi mejami podelijo dodatne točke, ki se upoštevajo pri ocenjevanju ponudb?

3.      Če je odgovor na zgoraj navedeno vprašanje pritrdilen: ali je treba pravila prava Skupnosti o javnih naročilih razlagati tako, da je dodelitev dodatnih točk iz naslova zgoraj navedenih lastnosti voznega parka glede emisije dušikovih oksidov in hrupa vendarle prepovedana, če se že vnaprej izkaže, da lahko prometno podjetje, ki je v lasti mesta, ki organizira javni razpis, ponudi vozni park, ki ustreza zahtevanim značilnostim, medtem ko zaradi dejanskih okoliščin lahko to storijo le redka druga podjetja iz tega sektorja?“

 Vprašanja za predhodno odločanje

36      Kot izhaja iz predložitvenega sklepa, je uvodoma treba poudariti, da so razlogi, na katere se v utemeljitev svojega pravnega sredstva sklicuje družba Concordia pred Korkein hallinto-oikeus, povezani le z domnevno protipravnostjo sistema vrednotenja meril za vozni park, ki ga določa javni razpis v postopku v glavni stvari.

37      Tako predložitveno sodišče z drugim in s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali člen 36(1) Direktive 92/50 oziroma člen 34(1)(a) Direktive 93/38 dopuščata, da se med merila za oddajo javnega naročila na podlagi ekonomsko najugodnejše ponudbe šteje tudi znižanje emisij dušikovih oksidov in hrupa vozil, tako da se lahko pri ocenjevanju ponudb podelijo dodatne točke, če so te emisije ali raven hrupa nižje od določene meje.

38      Predložitveno sodišče poleg tega sprašuje, ali pravila iz teh direktiv, zlasti načelo enakega obravnavanja, dopuščajo upoštevanje takih meril, če se že vnaprej izkaže, da lahko prometno podjetje, ki je v lasti mesta, ki organizira javni razpis, ponudi vozni park, ki ustreza zahtevanim značilnostim, medtem ko lahko to storijo le redka druga podjetja.

39      Treba pa je ugotoviti, da so določbe členov 36(1)(a) Direktive 92/50 in 34(1)(a) Direktive 93/38 v bistvu vsebinsko enake.

40      Kot izhaja iz predložitvenega sklepa, v postopku v glavni stvari ni bilo postavljeno nobeno vprašanje glede uporabljive nacionalne ali skupnostne ureditve.

41      Kot izhaja iz besedila prvega vprašanja za predhodno odločanje, Korkein hallinto‑oikeus Sodišča namreč ne sprašuje o uporabljivosti Direktive 92/50, temveč le o uporabljivosti Direktive 93/38 v postopku v glavni stvari.

42      Zaradi tega je treba ugotoviti, da se drugo in tretje vprašanje nanašata na skladnost meril za oddajo javnega naročila, kot so merila v postopku v glavni stvari, z ustreznimi določbami Direktive 92/50, ter da predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali bi bil odgovor na ti vprašanji drugačen, če bi se uporabila Direktiva 93/38. Zato je treba najprej preučiti drugo in tretje vprašanje, šele na koncu pa prvo vprašanje.

 Drugo vprašanje

43      Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 36(1)(a) Direktive 92/50 razlagati tako, da naročnik lahko v okviru oddaje javnega naročila storitev mestnega avtobusnega potniškega prometa, ko sprejema odločitev o oddaji javnega naročila ponudniku, ki je ponudil ekonomsko najugodnejšo ponudbo, upošteva tudi znižanje emisij dušikovih oksidov ali hrupa vozil tako, da se dodelijo dodatne točke pri ocenjevanju ponudb, če so te emisije ali hrup pod določeno mejo

 Stališča, predložena Sodišču

44      Družba Concordia meni, da morajo biti v postopku oddaje javnega naročila merila za izbor v skladu z besedilom ustreznih določb prava Skupnosti vedno ekonomske narave. Če bi bil cilj naročnika upoštevati razloge varovanja okolja ali druge razloge, bi ta moral izvesti postopek, ki bi bil drugačen od javnega razpisa.

45      Po drugi strani pa vse druge stranke v postopku v glavni stvari, države članice, ki so predložile stališča, in Komisija navajajo, da je dopustno vključiti merila varstva okolja med merila, na podlagi katerih se odda javno naročilo. Najprej se sklicujejo na člene 36(1)(a) Direktive 92/50 in 34(1)(a) Direktive 93/38, ki naj bi le primeroma naštevala elemente, ki jih naročnik lahko upošteva pri oddaji ustreznega javnega naročila; nadalje se sklicujejo na člen 6 ES, ki naj bi zahteval vključitev varstva okolja v druge politike Skupnosti, nazadnje pa se sklicujejo na zgoraj navedeni sodbi Beentjes, Evans Medical in Macfarlan Smith, ki naj bi naročniku dopuščali izbor meril, za katera meni, da so ustrezna, ko ocenjuje predložene ponudbe.

46      Zlasti mesto Helsinki in finska vlada poudarjata, da je v interesu mesta in njegovih prebivalcev, da se škodljive emisije znižajo na najmanjšo mogočo stopnjo. Za mesto Helsinki, ki je na svojem ozemlju pristojno za varstvo okolja, bi s tem nastali neposredni prihranki, zlasti na zdravstvenem in socialnem področju, ki predstavljata približno 50 % skupnega mestnega proračuna. Vsi dejavniki, ki prispevajo, pa čeprav le skromno, k izboljšanju zdravstvenega stanja prebivalstva, bi omogočili hitro in bistveno znižanje teh izdatkov.

47      Grška vlada dodaja, da diskrecijska pravica, ki je podeljena nacionalnim organom pri določitvi meril za oddajo javnega naročila, predpostavlja, da ta določitev ni samovoljna in da merila, ki se upoštevajo, ne kršijo določb Pogodbe ES, zlasti ne njenih temeljnih načel, kot so svoboda ustanavljanja, svoboda opravljanja storitev in prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva.

48      Nizozemska vlada pojasnjuje, da morajo merila za oddajo javnega naročila, ki jih uporabi naročnik, vedno vsebovati ekonomsko dimenzijo. Kljub temu meni, da je ta pogoj v postopku v glavni stvari izpolnjen, ker je mesto Helsinki hkrati naročnik in organizacija, ki je finančno odgovorna za politiko varovanja okolja.

49      Avstrijska vlada zatrjuje, da direktivi 92/50 in 93/38 postavljata temeljni omejitvi pri določitvi meril za oddajo javnega naročila. Po eni strani morajo biti merila, ki jih je določil naročnik, povezana z javnim naročilom in morajo tudi omogočiti določitev zanj ekonomsko najugodnejše ponudbe. Po drugi strani pa morajo ta merila diskrecijsko pravico naročnika postaviti na objektivno podlago in ne smejo dopuščati samovoljne izbire. Poleg tega morajo biti merila oddaje javnega naročila neposredno povezana z vsebino javnega naročila, imeti objektivno določljive učinke, njihov prispevek h ekonomičnosti ponudbe pa mora biti izmerljiv.

50      Švedska vlada v istem smislu trdi, da je pri določanju meril naročnik toliko omejen, da morajo biti merila oddaje povezana z vsebino javnega naročila in primerna za določitev ekonomsko najugodnejše ponudbe. Dodaja, da morajo biti ta merila v skladu s pravili Pogodbe, ki se nanašajo na prosti pretok blaga in storitev.

51      Vlada Združenega kraljestva meni, da je treba določbe členov 36(1) Direktive 92/50 in 34(1) Direktive 93/38 razlagati tako, da lahko naročnik ali organ pri organiziranju postopka oddaje javnega naročila storitev avtobusnega prometa upošteva okoljevarstvena merila pri ocenjevanju ekonomsko najugodnejše ponudbe, kolikor ta merila dopuščajo primerjavo ponudb, da so ta povezana z naročanjem storitev in da so bila vnaprej objavljena.

52      Komisija meni, da morajo merila za oddajo javnega naročila, ki se jih upošteva pri ocenjevanju ekonomsko najugodnejše ponudbe, izpolnjevati štiri predpostavke. Meni, da morajo biti taka merila objektivna, veljati za vse ponudbe, strogo povezana z vsebino ustreznega javnega naročila in da morajo vsebovati ekonomsko prednost, ki neposredno koristi naročniku.

 Presoja Sodišča

53      V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 36(1)(a) Direktive 92/50 določa, da so lahko merila, na podlagi katerih naročnik odda javno naročilo, če je to oddano za ekonomsko najugodnejšo ponudbo, različna merila v zvezi z naročilom, kot so zlasti kakovost, tehnična ustreznost, estetske ali funkcionalne značilnosti, tehnična pomoč in storitev po prodaji, datum dostave, rok dostave ali izvedbe, cena.

54      Za določitev, ali in pod katerimi pogoji lahko naročnik v skladu s členom 36(1)(a) upošteva merila, povezana z varstvom okolja, je treba najprej ugotoviti, da kakor izhaja iz besedila te določbe, zlasti pa iz uporabe besedne zveze „na primer“, merila za oddajo javnega naročila ekonomsko najugodnejši ponudbi niso našteta taksativno (v tem smislu glej tudi sodbo z dne 18. oktobra 2001 v zadevi SIAC Construction, C-19/00, Recueil, str. I-7725, točka 35).

55      Drugič, navedenega člena 36(1)(a) se ne more razlagati tako, da bi vsako izmed meril, ki jih je določil naročnik za izbiro ekonomsko najugodnejše ponudbe, nujno moralo biti popolnoma ekonomske narave. Ne more biti namreč izključeno, da dejavniki, ki niso le ekonomski, lahko vplivajo na vrednost, ki jo ima ponudba za naročnika. To ugotovitev potrjuje tudi besedilo te določbe, ki izrecno navaja merilo estetske značilnosti ponudbe.

56      Poleg tega, in kot je Sodišče že razsodilo, naj bi usklajevanje predpisov o oddaji javnih naročil na ravni Skupnosti odstranilo ovire za prosti pretok storitev in blaga (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo SIAC Construction, točka 32).

57      Ob upoštevanju tega cilja in glede na člen 130 R(2), prvi pododstavek, tretja poved, Pogodbe ES, ki ga je Amsterdamska pogodba prenesla v rahlo spremenjeni obliki v člen 6 ES ter ki določa, da je zahteve varstva okolja treba vključevati v opredelitve in izvajanje politik in dejavnosti Skupnosti, je treba ugotoviti, da člen 36(1)(a) Direktive 92/50 ne izključuje možnosti, da naročnik uporabi merila varovanja okolja v okviru ocenjevanja ekonomsko najugodnejše ponudbe.

58      Ta ugotovitev pa nikakor ne pomeni, da lahko naročnik upošteva vsako merilo take vrste.

59      Člen 36(1)(a) Direktive 92/50 namreč prepušča določitev meril za oddajo javnega naročila naročniku, čeprav se lahko ta določitev nanaša le na merila, ki se uporabijo za izbiro ekonomsko najugodnejše ponudbe (glede naročil za oddajo gradenj v tem smislu glej zgoraj navedene sodbe Beentjes, točka 19; Evans Medical in Macfarlan Smith, točka 42, ter SIAC Construction, točka 36). Ker je ponudba nujno povezana z vsebino javnega naročila, morajo biti tudi merila, da bi bila v skladu s to določbo, povezana z vsebino javnega naročila.

60      Najprej je treba opozoriti, kot je Sodišče že razsodilo, da mora namreč naročnik pri izbiri ekonomsko najugodnejše ponudbe ocenjevati predložene ponudbe ter opraviti izbor na podlagi različnih kvantitativnih in kvalitativnih meril glede na zadevno javno naročilo (v tem smislu glej glede naročil za oddajo gradenj sodbo z dne 28. marca 1985 v zadevi Komisija proti Italiji, 274/83, Recueil, str. 1077, točka 25).

61      Poleg tega iz sodne prakse prav tako izhaja, da bi bilo merilo, ki bi imelo za posledico, da ima naročnik brezpogojno svobodo pri oddaji javnega naročila ponudniku, v nasprotju s členom 36(1)(a) Direktive 92/50 (v tem smislu glej zgoraj navedeni sodbi Beentjes, točka 26, in SIAC Construction, točka 37).

62      Nadalje je treba poudariti, da morajo biti merila oddaje javnega naročila, ki se uporabljajo za izbiro ekonomsko najugodnejše ponudbe, uporabljena ob upoštevanju vseh postopkovnih določb Direktive 92/50, zlasti pravil o objavi. Iz tega izhaja, da morajo biti v skladu s členom 36(2) Direktive vsa merila izrecno navedena v razpisni dokumentaciji ali v objavi javnega razpisa, če je le mogoče v padajočem vrstnem redu glede na njihov pomen, tako da se lahko podjetja seznanijo z njihovim obstojem in obsegom (za oddajo naročil gradenj glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Beentjes, točki 31 in 36, ter sodbo z dne 26. septembra 2000 v zadevi Komisija proti Franciji, C-225/98, Recueil, str. I-7445, točka 51).

63      Končno morajo ta merila upoštevati vsa temeljna načela prava Skupnosti, zlasti načelo prepovedi diskriminacije, kot izhaja iz določb Pogodbe glede svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev (v tem smislu glej sodbi Beentjes, točka 29, in Komisija proti Franciji, točka 50).

64      Iz tega izhaja, da lahko naročnik, ko odloča o oddaji javnega naročila ponudniku, ki je predložil ekonomsko najugodnejšo ponudbo v skladu s členom 36(1)(a) Direktive 92/50, upošteva merila, ki so povezana z varovanjem okolja, če so ta merila povezana z vsebino javnega naročila, če temu naročniku ne dajejo brezpogojne svobode pri oddaji, če so izrecno navedena v razpisni dokumentaciji ali v objavi javnega razpisa in če spoštujejo vsa temeljna načela prava Skupnosti, zlasti načelo prepovedi diskriminacije.

65      Glede postopka v glavni stari, je treba najprej ugotoviti, da se šteje, da so merila, ki so povezana z emisijami dušikovih oksidov in hrupa avtobusov, kot so merila v postopku v glavni stvari, povezana z vsebino javnega naročila storitev mestnega avtobusnega prometa.

66      Poleg tega merila, na podlagi katerih se podeli dodatne točke ponudbam, ki ustrezajo natančno določenim posebnim in objektivno izmerljivim okoljevarstvenim zahtevam, naročniku ne dajejo brezpogojne svobode pri oddaji javnega naročila.

67      Poleg tega je treba opozoriti, kot je bilo navedeno v točkah od 21 do 24 te sodbe, da so bila merila v postopku v glavni stvari, izrecno navedena v javnem razpisu, ki ga je objavil urad mesta Helsinki, pristojen za javno naročanje.

68      Nazadnje je treba poudariti, da bo moralo biti vprašanje, ali sporna merila v postopku v glavni stvari upoštevajo načelo prepovedi diskriminacije, presojeno v okviru odgovora na tretje vprašanje za predhodno odločanje, ki se nanaša prav na to vprašanje.

69      Glede na vse zgoraj navedene ugotovitve je torej na drugo vprašanje treba odgovoriti, da je člen 36(1)(a) Direktive Sveta 92/50 treba razlagati tako, da lahko naročnik, ki v okviru oddaje javnega naročila storitve mestnega avtobusnega potniškega prometa odloča o oddaji javnega naročila, ponudniku, ki je predložil ekonomsko najugodnejšo ponudbo, upošteva merila varstva okolja, kot so stopnja emisij dušikovih oksidov ali hrupa avtobusov, če so ta merila povezana z vsebino javnega naročila, če temu naročniku ne dajejo brezpogojne svobode pri oddaji, če so izrecno navedena v razpisni dokumentaciji ali v objavi javnega razpisa in če spoštujejo vsa temeljna načela prava Skupnosti, zlasti načelo prepovedi diskriminacije.

 Tretje vprašanje

70      Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali načelo enakega obravnavanja nasprotuje upoštevanju meril, ki so povezana v varstvom okolja, kot so merila v postopku v glavni stvari, zato ker je naročnikovo prometno podjetje eno izmed redkih podjetij, ki imajo možnost ponuditi vozni park, ki izpolnjuje ta merila.

 Stališča, predložena Sodišču

71      Družba Concordia zatrjuje, da je bila možnost uporabe avtobusov na naravni plin, ki so pravzaprav edini, ki so lahko ustrezali dodatnemu merilu nižjih emisij dušikovih oksidov in hrupa, zelo omejena. Ob javnem razpisu naj bi na celotnem ozemlju Finske obstajala samo ena bencinska črpalka, ki je nudila naravni plin. Njena kapaciteta naj bi omogočila oskrbo 15 avtobusov na naravni plin. Prav pred spornim javnim razpisom pa naj bi HKL naročil 11 novih avtobusov na naravni plin, kar naj bi pomenilo, da je bila kapaciteta črpalke popolnoma izkoriščena in da pri njej ne bi bilo mogoče oskrbovati drugih vozil. Poleg tega naj bi bila edina obstoječa črpalka le začasne narave.

72      Družba Concordia zato meni, da je bil HKL edini ponudnik, ki je dejansko lahko ponudil avtobuse na naravni plin. Zato predlaga, naj se na tretje vprašanje odgovori tako, da dodelitev točk za emisije dušikovih oksidov in znižanje hrupa avtobusov ne more biti dopustna, vsaj če noben ponudnik iz določenega sektorja nima niti teoretične možnosti ponuditi storitve, na podlagi katerih se pridobijo dodatne točke.

73      Mesto Helsinki zatrjuje, da ga niti pravo Skupnosti niti finska zakonodaja nista zavezovali k izvedbi javnega razpisa svojega javnega avtobusnega prometa. Ker je javni razpis vedno povezan z dodatnim delom in s stroški, ne bi obstajal noben razumen razlog za izvedbo razpisa, če bi mesto vedelo, da bi samo njegovo podjetje imelo možnost ponuditi vozni park, ki izpolnjuje vsa merila javnega razpisa, ali če bi zares hotelo zadržati izvajanje takega prometa.

74      Finska vlada meni, da mora nacionalno sodišče oceniti objektivnost meril, določenih v pozivu k predložitvi ponudb v postopku v glavni stvari.

75      Nizozemska vlada zatrjuje, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da morajo biti merila za oddajo javnega naročila objektivna in da ne smejo razlikovati med ponudniki. Sodišče pa je kljub temu v točkah 32 in 33 sodbe z dne 16. septembra 1999 v zadevi Fracasso in Leitschutz (C-27/98, Recueil, str. I-5697) dejansko razsodilo, da naročnik ni dolžan oddati javnega naročila edinemu ponudniku, za katerega je preverjena ustreznost, kadar po zaključku postopka oddaje javnega naročila ostane samo ena ponudba. Merila oddaje javnega naročila naj zato ne bi bila nedopustna, če zaradi njih ne ostane le en ponudnik. V vsakem primeru pa naj bi bila naloga predložitvenega sodišča odločiti, ali je bila v postopku v glavni stvari konkurenca dejansko izkrivljena.

76      Avstrijska vlada meni, da je uporaba spornih meril oddaje javnega naročila načeloma dopustna, tudi če jih lahko izpolni le omejeno število ponudnikov, kot v sporu, ki poteka pred predložitvenim sodiščem. Kljub temu pa naj bi se v skladu s sodno prakso Sodišča (sodba z dne 22. septembra 1988 v zadevi Komisija proti Irski, 45/87, Recueil, str. 4929) zdelo, da obstaja meja dopustnosti določenih minimalnih ekoloških standardov, kadar uporabljena merila tako omejijo naročilo storitve ali blaga, da preostane samo en ponudnik. Nobena okoliščina pa ne kaže, da bi tako bilo v primeru v glavni stvari.

77      Švedska vlada zatrjuje, da je upoštevanje merila emisij dušikovih oksidov, kot je bilo storjeno v postopku v glavni stvari, vodilo do tega, da je bil nagrajen ponudnik, ki je imel na razpolago avtobuse na naravni plin ali alkohol. Ta vlada meni, da ostalim ponudnikom ni nič preprečevalo, da bi pridobili take avtobuse. Ta vozila naj bi bila na trgu že več let.

78      Švedska vlada meni, da dodelitev dodatnih točk zaradi nižjih emisij dušikovih oksidov ali nižje ravni hrupa avtobusov, ki jih namerava uporabiti ponudnik, ni neposredna diskriminacija, ampak se brez razlike uporablja za vse. Poleg tega pa sistem dodelitev dodatnih točk tudi ni posredno diskriminatoren v tem smislu, da bi posledično nujno dajal prednost HKL.

79      Vlada Združenega kraljestva meni, da Direktiva 93/38 ne prepoveduje dodelitve dodatnih točk pri ocenjevanju ponudb, tudi če je vnaprej znano, da bo le malo podjetij lahko predvidoma prejelo te dodatne točke, če je naročnik v fazi objave javnega razpisa objavil možnost prejema takih dodatnih točk.

80      Komisija meni, da ob upoštevanju razhajajočih si stališč strank v postopku v glavni stvari ne more določiti, ali merila, uporabljena v postopku v glavni stvari, kršijo načelo enakega obravnavanja ponudnikov. Zato bi se predložitveno sodišče moralo izreči o tem vprašanju in na podlagi objektivnih, pomembnih in skladnih dokazov ugotoviti, ali so bila omenjena merila določena le, da bi se izbralo podjetje, ki mu je bilo na koncu oddano naročilo, ali pa so bila določena v ta namen.

 Presoja Sodišča

81      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da dolžnost spoštovati načelo enakega obravnavanja ustreza bistvu direktiv na področju javnega naročanja, ki naj bi vzpodbujale predvsem razvoj učinkovite konkurence na vsakokratnem področju uporabe in ki določajo merila oddaje javnega naročila, ki naj bi zagotovila tako konkurenco (v tem smislu glej sodbo z dne 22. junija 1993 v zadevi Komisija proti Danski, C-243/89, Recueil, str. I-3353, točka 33).

82      Tako morajo v skladu s sodno prakso, ki je bila navedena v točki 63 te sodbe, merila oddaje javnega naročila spoštovati načelo prepovedi diskriminacije, kot izhaja iz določb Pogodbe glede pravice ustanavljanja in svobodnega opravljanja storitev.

83      V obravnavanem primeru je najprej treba poudariti, kot izhaja iz sklepa predložitvenega sodišča, da so bila merila oddaje javnega naročila v postopku v glavni stvari objektivna in da so se uporabila brez razlike pri vsaki ponudbi. Dalje, ta merila so bila neposredno povezana z voznim parkom in so bila vključena v sistem podeljevanja točk. Nazadnje, v okviru tega sistema so se na podlagi meril, ki so bila povezana z voznim parkom, kot so uporaba nizkopodnih avtobusov, število sedežev, število pomožnih sedežev in starost avtobusov, lahko dodelile dodatne točke.

84      Poleg tega je družba Concordia na ustni obravnavi navedla, da ji je bilo oddano javno naročilo za avtobusno progo št. 15 mreže mestnih avtobusov mesta Helsinki, čeprav se je v tem javnem naročilu izrecno zahtevala uporaba vozil na naravni plin.

85      Zato je treba ugotoviti, da pri takem dejanskem okviru še ne prestavlja kršitve načela enakega obravnavanja samo dejstvo, da so eno izmed meril oddaje javnega naročila, ki ga je uporabil naročnik pri določanju ekonomsko najugodnejše ponudbe, lahko izpolnila le redka podjetja, med katerimi je bilo naročnikovo podjetje.

86      V teh okoliščinah je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da načelo enakega obravnavanja ne nasprotuje upoštevanju meril, povezanih z varstvom okolja, kot so merila v postopku v glavni stvari, le zato, ker je naročnikovo prometno podjetje med redkimi podjetji, ki lahko ponudijo zahtevani vozni park, ki ustreza omenjenim merilom.

 Prvo vprašanje

87      Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali bi bil odgovor na drugo in tretje vprašanje drugačen, če bi postopek oddaje javnega naročila v postopku v glavni stvari spadal na področje uporabe Direktive 93/38.

88      Najprej je treba opozoriti, da so določbe členov 36(1)(a) Direktive 92/50 in 34(1)(a) Direktive 93/38 v bistvu vsebinsko enake.

89      Drugič, ugotoviti je treba, da so tudi določbe o merilih za oddajo javnega naročila v Direktivi Sveta 93/36/EGS z dne 14. junija 1993 o usklajevanju postopkov oddaje javnih naročil blaga (UL L 199, str. 1) in v Direktivi Sveta 93/37/EGS z dne 14. junija 1993 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil za gradnje (UL L 199 str. 54) v bistvu vsebinsko enake kot določbe členov 36(1)(a) Direktive 92/50 in 34(1)(a) Direktive 93/38.

90      Tretjič, treba je pojasniti, da so te direktive v celoti trdno jedro prava javnega naročanja v Skupnosti in da vsaka na svojem področju uporabe stremijo k doseganju podobnih ciljev.

91      V takih okoliščinah ni razloga za različno razlago določb, ki spadata na isto področje prava Skupnosti in imata v bistvu enako besedilo.

92      Sicer pa je treba opozoriti, da je Sodišče v točki 33 zgoraj navedene sodbe Komisija proti Danski že razsodilo, da dolžnost upoštevati načelo enakega obravnavanja ustreza bistvu vseh direktiv na področju javnega naročanja. Iz spisa v postopku v glavni stvari pa ne izhaja nobena okoliščina, na podlagi katere bi bila razlaga tega načela glede naročnikove izbire meril v konkretnem primeru odvisna od točno določene direktive, ki se uporablja za ustrezno javno naročilo.

93      Zato je na prvo vprašanje treba odgovoriti tako, da odgovor na drugo in tretje vprašanje ne bi bil drugačen, če bi sporni postopek oddaje javnega naročila spadal na področje uporabe Direktive 93/38.

 Stroški

94      Stroški, ki so jih priglasile finska, grška, nizozemska, avstrijska in švedska vlada ter vlada Združenega kraljestva in Komisija, ki so Sodišču predložile stališča, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

o vprašanjih, ki jih je s sklepom z dne 17. decembra 1999 predložilo Korkein hallinto-oikeus, razsodilo:

1)      Člen 36(1)(a) Direktive Sveta 92/50/EGS z dne 18. junija 1992 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil storitev je treba razlagati tako, da lahko naročnik, ki v okviru oddaje javnega naročila storitve mestnega avtobusnega potniškega prometa odloči o oddaji javnega naročila ponudniku, ki je predložil ekonomsko najugodnejšo ponudbo, upošteva merila varstva okolja, kot so stopnja emisij dušikovih oksidov ali hrupa avtobusov, če so ta merila povezana z vsebino javnega naročila, če temu naročniku ne dajejo brezpogojne svobode pri oddaji, če so izrecno navedena v razpisni dokumentaciji ali v objavi javnega razpisa in če spoštujejo vsa temeljna načela prava Skupnosti, zlasti načelo prepovedi diskriminacije.

2)      Načelo enakega obravnavanja ne nasprotuje upoštevanju meril, povezanih z varstvom okolja, kot so merila v postopku v glavni stvari, le zato, ker je naročnikovo prometno podjetje med redkimi podjetji, ki lahko ponudijo zahtevani vozni park, ki ustreza omenjenim merilom.

3)      Odgovor na drugo in tretje vprašanje ne bi bil drugačen, če bi sporni postopek oddaje javnega naročila spadal na področje uporabe Direktive Sveta 93/38/EGS z dne 14. junija 1993 o usklajevanju postopkov naročanja naročnikov v vodnem, energetskem, transportnem in telekomunikacijskem sektorju.

Rodríguez Iglesias

Jann

Macken

Gulmann

Edward

La Pergola

Wathelet

Schintgen

Skouris

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 17. septembra 2002.

Sodni tajnik

Predsednik

R. Grass

G. C. Rodríguez Iglesias

---

* Jezik postopka: finščina.