SODBA SODIŠČA

z dne 30. novembra 1995(*)

„Odvetniki“

V zadevi C-55/94,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 177 Pogodbe ES, ki ga je vložilo Consiglio Nazionale Forense (Italija) z odločbo z odločbo z dne 16. decembra 1993, ki je na Sodišče prispela 8. februarja 1994, v postopku

Reinhard Gebhard

proti

Consiglio dell'Ordine degli Avvocati e Procuratori di Milano

SODIŠČE,

v sestavi P. Jann, predsednik prvega senata, G.C. Rodríguez Iglesias, M. Schockweiler, M. Kapteyn, C. Gulmann, M. Mancini, M. Kakouris, J.C. Moitinho de Almeida, M. Murray, D.A.O. Edward (poročevalec), M. Hirsch, M. Ragnemalm in L. Sevón, sodniki,

generalni pravobranilec: P. Léger,

sodni tajnik: H.A. Ruehl, glavni administrator,

na podlagi pisnih stališč, ki so jih predložili:

-      za Reinharda Gebharda Rechtsanwalt Reinhard Gebhard, Massimo Burghignoli, odvetnik, član odvetniške zbornice v Milanu, Jim Penning, odvetnik, član odvetniške zbornice v Luxembourgu, in Fabrizio Massoni, odvetnik, član odvetniške zbornice v Bruslju;

-      za Consiglio dell' Ordine degli Avvocati e Procuratori di Milano profesor Bruno Nascimbene, odvetnik,

-      za grško vlado Evi Skandalou, članica posebnega pravnega oddelka za pravne zadeve Skupnosti pri Ministrstvu za zunanje zadeve, in Stamatina Vodina, pravnica, znanstvena sodelavka v posebnem pravnem oddelku za spore Skupnosti pri istem ministrstvu, zastopnici,

-      za špansko vlado Alberto José Navarro González, generalni direktor za pravno in institucionalno usklajevanje v Skupnosti, in Miguel Bravo-Ferrer Delgado, abogado del Estado, član službe za pravne zadeve Skupnosti, zastopnika,

-      za francosko vlado Philippe Martinet, sekretar za zunanje zadeve direkcije za pravne zadeve pri Ministrstvu za zunanje zadeve, in Catherine de Salins, namestnica direktorja v tej direkciji, zastopnika,

-      za vlado Združenega Kraljestva Stephen Braviner, Treasury Solicitor's Department, zastopnik, in Daniel Bethlehem, barrister,

-      za Komisijo Evropskih skupnosti Marie-José Jonczy, pravna svetovalka, in Enrico Traversa, član pravne službe, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 20. junija 1995,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Consiglio Nazionale Forense je na podlagi člena 177 Pogodbe ES s sklepom z dne 16. decembra 1993, ki ga je Sodišče prejelo 8. februarja 1994, postavilo dve vprašanji za predhodno odločanje, ki se nanašata na razlago Direktive Sveta 77/249/EGS z dne 22. marca 1977 o učinkovitem uresničevanju svobode opravljanja storitev odvetnikov (UL L 78, str. 17).

2        Vprašanji sta bili postavljeni v okviru disciplinskega postopka, ki ga je začel Consiglio dell'Ordine degli Avvocati e Procuratori di Milano (svet milanske zbornice odvetnikov in zastopnikov, v nadaljevanju: svet milanske zbornice) proti R. Gebhardu, ki se mu očita, da ni izpolnil svojih obveznosti na podlagi zakona št. 31 z dne 9. februarja 1982 o svobodi opravljanja storitev odvetnikov, ki so državljani države članice Evropske skupnosti (GURI št. 42 z dne 12. februarja 1982), s tem, da je v Italiji opravljal stalno poklicno dejavnost v odvetniški pisarni, ki jo je sam ustanovil, in s tem, da je uporabljal naziv „avvocato”.

3        Iz spisa in informacij, ki jih je Sodišče pridobilo v odgovor na svoja pisna vprašanja, izhaja, da R. Gebhard, nemški državljan, od 3. avgusta 1977 v Nemčiji lahko opravlja poklic kot „Rechtsanwalt“. Je član odvetniške zbornice v Stuttgartu, kjer je „samostojni sodelavec” v odvetniški pisarni („Bürogemeinschaft“), v tej državi pa nima svoje odvetniške pisarne.

4        R. Gebhard prebiva od marca 1978 v Italiji, skupaj z ženo, ki je državljanka Italije, in svojimi tremi otroki. Njegovi prihodki so v celoti obdavčeni v Italiji, državi njegovega stalnega prebivališča.

5        R. Gebhard je v Italiji opravljal poklicno dejavnost od 1. marca 1978, najprej kot sodelavec („con un rapporto di libera collaborazione“) v pisarni odvetnikov družbenikov v Milanu in nato od 1. januarja 1980 do začetka leta 1989 kot družbenik („associato“) te pisarne. Glede dejavnosti, ki jih je opravljal v tej odvetniški pisarni, se mu nič ne očita.

6        R. Gebhard je 30. julija 1989 v Milanu odprl svojo odvetniško pisarno, v kateri z njim sodelujejo italijanski „avvocati” in „procuratori”. V odgovor na pisno vprašanje Sodišča je R. Gebhard navedel, da jim je občasno zaupal zastopanje italijanskih strank na sodišču v Italiji.

7        R. Gebhard trdi, da je v Italiji v glavnem opravljal dejavnost pomoči in zastopanja nemško govorečih oseb v zunajsodnih zadevah (dejavnost, ki predstavlja 65% njegovega prometa) in dejavnost zastopanja italijansko govorečih strank v Nemčiji in Avstriji (dejavnost, ki predstavlja 30 % njegovega prometa). Preostalih 5% se nanaša na pomoč italijanskim pravnim zastopnikom, ki so se pri zastopanju svojih strank soočili s težavami nemškega prava.

8        Nekaj italijanskih pravnih zastopnikov, vključno z italijanskimi "avvocati“, katerih družbenik je bil R. Gebhard do leta 1989, je pri svetu milanske zbornice vložilo pritožbo. Očitali so mu, da je v glavi pisemskega papirja uporabljal naziv „avvocato“, da je z nazivom „avvocato“ neposredno nastopal pri Preturi in Tribunale di Milano in da je opravljal poklicne dejavnosti v pisarni „Studio Legale Gebhard“.

9        Potem ko je milanska odvetniška zbornica R. Gebhardu prepovedala uporabljati naziv „avvocato“, je 19. septembra 1991 sprejela odločitev, da njemu začne proti njemu disciplinski postopek, v katerem mu je očitala, da s tem, da je v Italiji opravljal stalno poklicno dejavnost v svoji odvetniški pisarni, in s tem, da je uporabljal naziv „avvocato“, ni izpolnil obveznosti na podlagi zakona št. 31/82.

10      R. Gebhard je 14. oktobra 1991 pri milanski odvetniški zbornici vložil zahtevo za vpis v imenik odvetnikov. Njegova zahteva je temeljila na določbah Direktive Sveta 89/48/EGS z dne 21. decembra 1988 o splošnem sistemu priznavanja visokošolskih diplom, pridobljenih s poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem, ki traja najmanj tri leta (UL 1989, L 19, str. 16), in na tem, da je imel v Italiji več kot desetletne poklicne izkušnje. Ni razvidno, da bi svet zbornice na podlagi te zahteve sprejel formalno odločbo.

11      Disciplinski postopek proti R. Gebhardu, ki se je začel 19. septembra 1991, je bil zaključen z odločbo z dne 30. decembra 1992, s katero mu je svet milanske zbornice izrekel ukrep začasne prepovedi opravljanja poklicne dejavnosti („sospensione dell'esercizio dell'attività professionale“) za dobo šestih mesecev.

12      R. Gebhard je zoper to odločbo vložil pritožbo pri Consiglio Nazionale Forense, v kateri je navedel, da se pritožuje tudi zoper domnevano zavrnitev njegove zahteve za vpis v imenik odvetnikov. V svoji pritožbi med drugim navaja, da ima poklicne dejavnosti na podlagi Direktive 77/249 pravico opravljati v svoji odvetniški pisarni v Milanu.

13      Direktiva 77/249 se uporablja za dejavnosti odvetnika, ki jih ta izvaja z opravljanjem storitev. Ta direktiva določa, da odvetnik pri opravljanju storitev prevzame poklicni naziv, ki se uporablja v državi članici, iz katere prihaja, izražen v jeziku ali enem od jezikov te države, z označbo bodisi poklicnega združenja, ki mu je izdalo dovoljenje za opravljanje poklica, bodisi sodišča, pred katerim ima pravico opravljati poklic v skladu z zakonodajo te države (člen 3).

14      Ta direktiva razlikuje med dejavnostmi v zvezi z zastopanjem stranke v sodnih postopkih ali pred javnimi organi in vsemi drugimi dejavnostmi.

15      Odvetnik mora pri opravljanju dejavnosti v zvezi z zastopanjem v državi članici gostiteljici upoštevati pravila poklicnega ravnanja v tej državi, brez poseganja v obveznosti, ki jih ima v državi članici, iz katere prihaja (člen 4(2)). Za odvetnika, ki opravlja vse ostale dejavnosti, še vedno veljajo pogoji in pravila poklicnega ravnanja države članice, iz katere prihaja, brez poseganja v spoštovanje pravil, ne glede na njihov izvor, ki urejajo ta poklic v državi članici gostiteljici, zlasti tisti, ki se nanašajo na nezdružljivost izvajanja dejavnosti odvetnika z izvajanjem drugih dejavnosti v tej državi, na poklicno molčečnost, odnose z drugimi odvetniki, prepoved, da bi isti odvetnik zastopal stranke z nasprotnimi interesi, in javnost delovanja (člen 4(4)).

16      Člen 4(1) Direktive 77/249 določa, da se „dejavnosti v zvezi z zastopanjem stranke v sodnih postopkih ali pred javnimi organi [...] v vsaki državi članici opravljajo pod pogoji, predpisanimi za odvetnike s sedežem v tej državi, razen pogojev glede prebivališča ali registracije v poklicnem združenju v tej državi.”

17      V Italiji je bila Direktiva 77/249 prenesena z zakonom št. 31/82, katerega člen 2 določa:

„(Državljani države članice, ki lahko v državi članici, iz katere prihajajo, opravljajo odvetniško dejavnost) lahko začasno (con carattere di temporaneità) opravljajo poklicno odvetniško dejavnost na sodnem in zunajsodnem področju v skladu s pogoji, ki so določeni v tem zakonu.

Za opravljanje poklicnih dejavnosti iz prejšnjega odstavka na ozemlju Republike ni dovoljeno ustanoviti niti odvetniške pisarne niti glavnega ali sekundarnega sedeža.“

18      V takih okoliščinah je Consiglio Nazionale Forense prekinilo odločanje in Sodišče pozvalo, naj sprejme odločbo o predhodnih vprašanjih:

„a)      glede tega, ali je člen 2 zakona št. 31 z dne 9. februarja 1982, ki se nanaša na svobodo opravljanja storitev odvetnikov, ki so državljani države članice Evropskih skupnosti (zakon, ki zagotavlja prenos Direktive EGS z dne 22. marca 1977), to je določba, v skladu s katero „na ozemlju Republike ni dovoljeno ustanoviti niti odvetniške pisarne niti glavnega ali sekundarnega sedeža“, združljiv z ureditvijo, ki jo določa navedena direktiva, glede na to, da v njej ni omenjeno dejstvo, da bi se odprtje odvetniške pisarne lahko razlagalo kot izraz volje zadevnega odvetnika, da bo dejavnost opravljal, ne začasno ali priložnostno, ampak stalno;

b)      glede tega, katera merila – temelječa na trajanju ali pogostosti opravljanja storitev odvetnika, ki deluje v okviru sistema, ki je določen z navedeno direktivo – je treba uporabiti pri presoji začasnosti ali stalnosti tega delovanja.“

19      Glede na besedilo vprašanj za predhodno odločanje je treba opomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišče ni pristojno za odločanje o združljivosti nacionalnega ukrepa s pravom Skupnosti. Vendar pa je pristojno za to, da nacionalnemu sodišču poda elemente za razlago prava Skupnosti in mu s tem omogoči, da v postopku, v katerem odloča, presodi o združljivosti zakonodaje (glej zlasti sodbo z dne 11. avgusta 1995 v zadevi Belgapom, C-63/94, Recueil, str. I-2467, točka 7).

20      Najprej je treba opozoriti, da se za položaj državljana Skupnosti, ki gre z namenom opravljanja določene gospodarske dejavnosti v drugo državo članico, uporablja bodisi poglavje Pogodbe o prostem gibanju delavcev, bodisi poglavje o pravici do ustanavljanja, bodisi poglavje o storitvah, ki se med seboj izključujejo.

21      Ker se vprašanji v glavnem nanašata na pojma „ustanavljanje” in „opravljanje storitev”, poglavje o delavcih v postopku v glavni stvari ni upoštevno in ga zato ni treba obravnavati.

22      Treba je poudariti, da se določbe poglavja o storitvah uporabljajo subsidiarno glede na določbe poglavja o pravici do ustanavljanja, ker, prvič, člen 59, prvi odstavek, predpostavlja, da imata ponudnik in prejemnik storitve „sedež” v dveh različnih državah članicah in, drugič, ker člen 60, prvi odstavek, določa, da se določbe o storitvah uporabljajo samo, če se ne uporabljajo določbe o pravici do ustanavljanja. Zato je treba preučiti področje uporabe pojma „ustanavljanje”.

23      Pravica do ustanavljanja, ki jo določajo členi od 52 do 58 Pogodbe je priznana tako pravnim osebam v smislu člena 58 kot fizičnim osebam, ki so državljani ene od držav članic. Ob upoštevanju določenih izjem in pogojev zajema ta pravica na ozemlju vsake druge države članice pravico začeti in opravljati vse dejavnosti kot samozaposlena oseba ter tudi ustanavljanje in vodenje podjetij, ustanavljanje agencij, podružnic ali hčerinskih družb.

24      Iz tega izhaja, da je oseba v smislu Pogodbe lahko ustanovljena v več kot eni državi članici, in sicer, predvsem v primeru družb, z ustanovitvijo agencij, podružnic ali hčerinskih družb (člen 52) in, kot je Sodišče odločilo v primeru pripadnikov svobodnih poklicev, z ustanovitvijo drugega poklicnega sedeža (glej sodbo z dne 12. julija 1984 v zadevi Klopp, 107/83, Recueil, str. 2971, točka 19).

25      Zato je pojem ustanavljanja v smislu Pogodbe zelo širok in državljanu Skupnosti omogoča, da stalno in neprekinjeno sodeluje na gospodarskem področju države članice, ki ni njegova matična država, in ima od tega koristi, in s tem ta pojem na področju dejavnosti samozaposlenih oseb spodbuja ekonomsko in socialno prepletenost v Skupnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 21. junija 1974 v zadevi Reyners, 2/74, Recueil, str. 631, točka 21).

26      Vendar pa, če gre ponudnik storitve opravljati dejavnost v drugo državo članico, določbe poglavja o storitvah, zlasti člen 60, tretji odstavek, Pogodbe, določajo, da ta ponudnik v njej opravlja svojo dejavnost začasno.

27      Kot je poudaril generalni pravobranilec, se začasnost obravnavane dejavnosti presoja ne samo glede na trajanje opravljanja storitve ampak tudi glede na njeno pogostost, periodičnost ali neprekinjenost. To, da je opravljanje storitve začasno, ponudniku storitev ne onemogoča, da si v državi članici gostiteljici zagotovi določeno infrastrukturo (vključno s pisarno, uradnim ali delovnim prostorom), če je to potrebno za izvedbo zadevne storitve.

28      Vendar je treba ta primer razlikovati od primera R. Gebharda, državljana ene države članice, ki stalno in neprekinjeno opravlja poklicno dejavnost v drugi državi članici, v kateri iz svojega poklicnega sedeža ponuja storitve tudi državljanom te države. Za takega državljana se uporabljajo določbe poglavja o pravici do ustanavljanja in ne določbe poglavja o storitvah.

29      Svet milanske zbornice je navedel, da je v smislu Pogodbe mogoče šteti, da ima taka oseba, kot je R. Gebhard, „sedež“ v državi članici, v tem primeru v Italiji, samo, če je član poklicne zbornice te države, ali vsaj, če opravlja svojo dejavnost kot sodelavec ali kot družbenik oseb, ki so njeni člani.

30      Te trditve ni mogoče sprejeti.

31      Določbe o pravici do ustanavljanja vsebujejo pravico začeti in opravljati dejavnost (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Reyners, točki 46 in 47). Članstvo v poklicni zbornici je namreč lahko pogoj za začetek in opravljanje določenih dejavnosti in zato ne more biti pogoj za samo ustanovitev.

32      Iz tega izhaja, da je treba možnost državljana države članice, da uveljavlja pravico do ustanavljanja, in pogoje za njeno uveljavljanje preučiti glede na dejavnosti, ki jih namerava opravljati na ozemlju države članice gostiteljice.

33      Po določbah drugega odstavka člena 52, drugi odstavek, je treba pravico do ustanavljanja uveljavljati pod pogoji, ki jih za svoje državljane določa zakonodaja države, v kateri se taka ustanovitev izvede.

34      Če v državi članici gostiteljici za obravnavane posebne dejavnosti niso določena nobena pravila, tako da za njihovo opravljanje državljanu te države članice ni treba izpolnjevati nobenega pogoja posebne usposobljenosti, ima državljan vsake druge države članice pravico do ustanovitve na ozemlju države članice gostiteljice in do tega, da v njej opravlja iste dejavnosti.

35      Vendar je lahko za začetek in opravljanje nekaterih dejavnosti kot samozaposlena oseba določeno spoštovanje pravil, določenih v zakonih ali drugih predpisih, ki jih upravičuje splošni interes, kot so pravila glede organiziranosti, usposobljenosti, poklicne etike, nadzora in odgovornosti (glej sodbo z dne 28. aprila 1977 v zadevi Thieffry, 71/76, Recueil, str. 765, točka 12). Ta pravila lahko določajo, da smejo, odvisno od primera, kakšne posebne dejavnosti opravljati samo osebe, ki imajo diplomo, spričevalo ali drugo dokazilo o formalni usposobljenosti, osebe, ki so člani poklicne zbornice, ali osebe, za katere veljajo določena pravila ali nadzor. Določajo lahko tudi pogoje o uporabi poklicnih nazivov, kot je naziv „avvocato“.

36      Če so za začetek ali opravljanje kakšne posebne dejavnosti v državi članici gostiteljici določeni taki pogoji, jih mora državljan druge države članice, ki namerava opravljati to dejavnost, načeloma izpolnjevati. Zato člen 57 določa, da bo Svet sprejel direktive, kot je zgoraj navedena Direktiva 89/48, ki se bodo na eni strani nanašale na vzajemno priznavanje diplom, spričeval in drugih dokazil o formalni usposobljenosti in na drugi strani na usklajevanje nacionalnih predpisov o začetku in opravljanju dejavnosti kot samozaposlena oseba.

37      Vendar iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da morajo nacionalni ukrepi, ki bi lahko ovirali izvajanje temeljnih svobod, ki jih zagotavlja Pogodba, ali bi naredili to izvajanje za manj privlačno, izpolnjevati štiri pogoje: da se uporabljajo nediskriminatorno, da jih upravičujejo nujni razlogi v splošnem interesu, da so primerni za zagotovitev cilja, ki ga zasledujejo, in da ne presegajo tega, kar je nujno potrebno za uresničitev tega cilja (glej sodbo z dne 31. marca 1993 v zadevi Kraus, C-19/92, Recueil, str. I-1663, točka 32).

38      Prav tako države članice pri uporabi nacionalnih določb ne smejo prezreti znanj in usposobljenosti, ki jih je zadevna oseba že pridobila v drugi državi članici (glej sodbo z dne 7. maja 1991 v zadevi Vlassopoulou, C-340/89, Recueil, str. I-2357, točka 15). Zato morajo upoštevati enakovrednost diplom (glej zgoraj navedeno sodbo Thieffry, točki 19 in 27) in če je potrebno, opraviti primerjalni preizkus med znanji in usposobljenostmi, ki jih zahtevajo nacionalne določbe, in tistimi, ki jih ima zadevna oseba (glej zgoraj navedeno sodbo Vlassopoulou, točka 16).

39      Glede na navedeno je treba na postavljena vprašanja Consiglio Nazionale Forense odgovoriti:

-      začasnost opravljanja storitev, določena v členu 60(3) Pogodbe ES, se presoja glede na njeno trajanje, pogostost, periodičnost in neprekinjenost;

-      ponudnik storitev v smislu Pogodbe si v državi članici gostiteljici lahko zagotovi infrastrukturo, ki je potrebna za izvedbo storitve;

-      za državljana ene države članice, ki stalno in neprekinjeno opravlja poklicno dejavnost v drugi državi članici, v kateri iz svojega poklicnega sedeža ponuja storitve tudi državljanom te države, se uporabljajo določbe poglavja o pravici do ustanavljanja in ne določbe poglavja o storitvah;

-      možnost državljana države članice, da uveljavlja pravico do ustanavljanja, in pogoje za njeno uveljavljanje je treba preučiti glede na dejavnosti, ki jih namerava opravljati na ozemlju države članice gostiteljice;

-      če za začetek opravljanja kakšne posebne dejavnosti v državi članici gostiteljici niso določena nobena pravila, ima državljan vsake druge države članice pravico do ustanovitve na ozemlju države članice gostiteljice in do tega, da v njej opravlja to dejavnost. Nasprotno pa, če so za začetek ali opravljanje kakšne posebne dejavnosti v državi članici gostiteljici določeni pogoji, jih mora državljan druge države članice, ki namerava opravljati to dejavnost, načeloma izpolnjevati;

-      vendar pa morajo nacionalni ukrepi, ki bi lahko ovirali izvajanje temeljnih svobod, ki jih zagotavlja Pogodba, ali bi naredili to izvajanje za manj privlačno, izpolnjevati štiri pogoje: da se uporabljajo nediskriminatorno, da jih upravičujejo nujni razlogi v splošnem interesu, da so primerni za zagotovitev cilja, ki ga zasledujejo, in da ne presegajo tega, kar je nujno potrebno za uresničitev tega cilja;

-       Prav tako morajo države članice upoštevati enakovrednost diplom in če je potrebno, opraviti primerjalni preizkus med znanji in usposobljenostmi, ki jih zahtevajo nacionalne določbe, in tistimi, ki jih ima zadevna oseba.

 Stroški

40      Stroški, ki so jih priglasile vlade Italije, Grčije, Španije, Francije in Združenega kraljestva ter Komisija Evropskih skupnosti, ki so Sodišču predložile stališča, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred nacionalnim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je Sodišče razsodilo:

1)      Začasnost opravljanja storitev, določena v členu 60(3) Pogodbe ES, se presoja glede na njeno trajanje, pogostost, periodičnost in neprekinjenost.

2)      Ponudnik storitev v smislu Pogodbe si v državi članici gostiteljici lahko zagotovi infrastrukturo, ki je potrebna za izvedbo storitve.

3)      Za državljana ene države članice, ki stalno in neprekinjeno opravlja poklicno dejavnost v drugi državi članici, v kateri iz svojega poklicnega sedeža ponuja storitve tudi državljanom te države, se uporabljajo določbe poglavja o pravici do ustanavljanja in ne določbe poglavja o storitvah.

4)      Možnost državljana države članice, da uveljavlja pravico do ustanavljanja, in pogoje za njeno uveljavljanje je treba preučiti glede na dejavnosti, ki jih namerava opravljati na ozemlju države članice gostiteljice.

5)      Če za začetek opravljanja kakšne posebne dejavnosti v državi članici gostiteljici niso določena nobena pravila, ima državljan vsake druge države članice pravico do ustanovitve na ozemlju države članice gostiteljice in do tega, da v njej opravlja to dejavnost. Nasprotno pa, če so za začetek ali opravljanje kakšne posebne dejavnosti v državi članici gostiteljici določeni pogoji, jih mora državljan druge države članice, ki namerava opravljati to dejavnost, načeloma izpolnjevati.

6)      Nacionalni ukrepi, ki bi lahko ovirali izvajanje temeljnih svobod, ki jih zagotavlja Pogodba, ali bi naredili to izvajanje za manj privlačno, morajo izpolnjevati štiri pogoje: da se uporabljajo nediskriminatorno, da jih upravičujejo nujni razlogi v splošnem interesu, da so primerni za zagotovitev cilja, ki ga zasledujejo, in da ne presegajo tega, kar je nujno potrebno za uresničitev tega cilja.

7)      Države članice morajo upoštevati enakovrednost diplom in če je potrebno, opraviti primerjalni preizkus med znanji in usposobljenostmi, ki jih zahtevajo nacionalne določbe, in tistimi, ki jih ima zadevna oseba.

Podpisi

* Jezik postopka: italijanščina.