SODBA SODIŠČA

z dne 21. septembra 1989(*)

„Ničnostna tožba – Pravo konkurence – Uredba št. 17 – Preiskava – Temeljna pravica do nedotakljivosti stanovanja – Obrazložitev – Periodične denarne kazni – Postopkovne napake“

V združenih zadevah 46/87 in 227/88,

Hoechst AG, družba nemškega prava, s sedežem v Frankfurtu na Majni, ki jo zastopa Hans Hellmann, odvetnik pri odvetniški zbornici v Kölnu, z naslovom za vročanje v Luxembourgu pri odvetniški pisarni Marca Loescha, 8 rue Zithe,

tožeča stranka,

proti

Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopa pravni svetovalec Norbert Koch, zastopnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu pri Georgiosu Kremlisu, članu njene pravne službe, Wagner Centre,

tožena stranka,

zaradi razglasitve ničnosti naslednjih odločb Komisije, sprejetih v zadevah IV/31.865 – PVC in IV/31.866 – polietilen:

–        Odločbe (K(87)19/5) z dne 15. januarja 1987 v zvezi s preiskavo v smislu člena 14(3) Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962 (UL 13, str. 204);

–        Odločbe (K(87)248) z dne 3. februarja 1987, ki nalaga periodično denarno kazen na podlagi člena 16 Uredbe št. 17;

–        Odločbe (K(88)928) z dne 26. maja 1988, ki določa končni znesek periodične denarne kazni na podlagi člena 16 Uredbe št. 17;

SODIŠČE,

v sestavi O. Due, predsednik, T. Koopmans, R. Joliet, T. F. O’Higgins in F. Grévisse (predsedniki senatov), sir Gordon Slynn, G. F. Mancini, C. N. Kakouris, F. A. Schockweiler, J. C. Moitinho de Almeida, G. C. Rodríguez Iglesias, M. Díez de Velasco in M. Zuleeg, sodniki,

generalni pravobranilec: J. Mischo,

sodna tajnica: B. Pastor, administratorka,

na podlagi poročila za obravnavo in obravnave z dne 8. decembra 1988,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 21. februarja 1989

izreka naslednjo

Sodbo

1        Družba Hoechst AG je z vlogama, vloženima pri sodnem tajništvu Sodišča 16. februarja 1987 in 5. avgusta 1988, na podlagi člena 173, drugi odstavek, Pogodbe EGS vložila dve tožbi za razglasitev ničnosti treh odločb Komisije, sprejetih v zadevah IV/31.865 – PVC in IV/31.866 – polietilen na podlagi Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve uredbe o izvajanju členov 85 in 86 Pogodbe (UL 13, str. 204). Prva tožba se nanaša na Odločbo K(87)19/5 z dne 15. januarja 1987 v zvezi s preiskavo v smislu člena 14(3) Uredbe št. 17 in na Odločbo K(87)248 z dne 3. februarja 1987, ki nalaga periodično denarno kazen na podlagi člena 16 Uredbe št. 17. Druga tožba je usmerjena zoper Odločbo K(88)928 z dne 26. maja 1988, ki določa končni znesek periodične denarne kazni na podlagi člena 16 Uredbe št. 17.

2        Ker je Komisija razpolagala z informacijami, ki so dopuščale domnevo o obstoju dogovorov ali usklajenih ravnanj pri določanju cen in dobavnih kvot PVC in polietilena med nekaterimi proizvajalci in dobavitelj teh snovi v Skupnosti, je odločila, da opravi preiskavo pri več podjetjih, med katerimi je bila tožeča stranka, ter v zvezi z njo sprejela zgoraj navedeno sporno odločbo z dne 15. januarja 1987 (v nadaljevanju: odločba o preiskavi).

3        To preiskavo je Komisija poskušala opraviti 20., 22. in 23. januarja 1987, vendar je tožeča stranka to zavrnila z obrazložitvijo, da gre za protizakonit pregled. To mnenje je tožeča stranka posredovala Komisiji v odgovoru na teleks, s katerim jo je Komisija pozvala, naj se podredi preiskavi, in za primer zavrnitve preiskave določila plačilo periodične denarne kazni v višini 1000 ECU za vsak dan zamude. Dalje je Komisija sprejela sporno odločbo z dne 3. februarja 1987, s katero ji je naložila plačilo zgoraj navedene periodične denarne kazni (v nadaljevanju: odločba o naložitvi periodične denarne kazni).

4        S sklepom z dne 12. februarja 1987 je Amtsgericht (okrajno sodišče) iz Frankfurta na Majni zavrnilo vlogo Bundeskartellamt (nemški organ, pristojen za konkurenco), katerega sodelovanje je bilo zahtevano v skladu z Uredbo št. 17, da bi pridobilo nalog za preiskavo, ker mu ni bilo predloženo nobeno dejstvo, ki bi lahko dokazalo domnevo o obstoju sporazumov ali usklajevalnih ravnanj.

5        Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 26. marca 1987 zavrnil predlog tožeče stranke, naj se odloži izvršitev odločbe o preiskavi in odločbe o določitvi periodične denarne kazni.

6        Bundeskartellamt je 31. marca 1987 od Amstgericht iz Frankfurta na Majni pridobilo nalog za preiskavo, ki je bil izdan v korist Komisije. Komisija je preiskavo opravila 2. in 3. aprila 1987.

7        Po tem, ko je bila tožeči stranki dana priložnost, da se izreče o očitkih, ter po predstavitvi mnenja Svetovalnega odbora za omejevalna ravnanja in monopole, je Komisija z zgoraj navedeno sporno odločbo z dne 26. maja 1988 (v nadaljevanju: odločba o določitvi periodične denarne kazni) določila končni znesek periodične denarne kazni v višini 55.000 ekujev, namreč 1000 ekujev na dan od 6. februarja 1987 do vključno 1. aprila 1987.

8        Zaradi obširnega dejanskega stanja, poteka postopka in tožbenih razlogov ter trditev strank napotujemo na poročilo za obravnavo. Spisni podatki so v nadaljevanju povzeti le v obsegu, nujnem za obrazložitev Sodišča.

 Odločba o preiskavi

9        Tožeča stranka zoper odločbo o preiskavi uveljavlja tri tožbene razloge, in sicer glede prekoračitve preiskovalnih pooblastil Komisije, glede pomanjkljive obrazložitve in glede nezakonitosti izvedenega postopka.

 (a)   Preiskovalna pooblastila Komisije

10      Tožeča stranka meni, da je sporna odločba nezakonita, ker je uradnike Komisije pooblastila za izvedbo ukrepov, ki jih opredeljuje kot pregled in ki naj jih člen 14 Uredbe št. 17 ne bi predvideval ter naj bi kršili temeljne pravice, ki jih priznava pravo Skupnosti. Dodaja, da če je to določbo treba razlagati tako, da Komisiji podeljuje pooblastilo za pregled, naj bi bila nezakonita, ker je v nasprotju s temeljnimi pravicami, katerih varstvo zahteva, da se smejo pregledi izvajati samo na podlagi predhodnega sodnega naloga.

11      Komisija zatrjuje, da so v pooblastila, ki jih ima na podlagi člena 14 Uredbe št. 17, zajeti ukrepi, ki po pravu določenih držav članic sodijo v koncept pregleda. Vendar meni, da so zahteve po sodni zaščiti, ki izhajajo iz temeljnih pravic in jih načeloma ne izpodbija, izpolnjene, kadar imajo naslovniki odločb o preiskavi možnost, da, prvič, te odločbe izpodbijajo pred Sodiščem in drugič, zahtevajo odložitev njihove izvršitve z začasno odredbo, ki Sodišču omogoča, da na hitro preveri nesamovoljnost odrejenih preiskav.

12      Pred ugotavljanjem narave in obsega preiskovalnih pooblastil Komisije, ki jih ima na podlagi člena 14 Uredbe št. 17, je treba poudariti, da tega člena ni mogoče razlagati na način, ki bi prevedel do zaključkov, ki bi bili v nasprotju s splošnimi načeli prava Skupnosti in predvsem s temeljnimi pravicami.

13      V skladu z ustaljeno sodno prakso so temeljne pravice bistven del splošnih pravnih načel, katerih spoštovanje Sodišče zagotavlja v skladu s skupnimi ustavnimi tradicijami držav članic ter mednarodnih sporazumov, pri katerih so države članice sodelovale ali so jih podpisale (glej sodbo z dne 14. maja 1974 v zadevi Nold proti Komisiji, 4/73, Recueil, str. 491). Predvsem pomembna v tej zvezi je Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin z dne 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: Evropska konvencija o človekovih pravicah) (glej sodbo z dne 15. maja 1986 v zadevi Johnston, 222/84, Recueil, str. 1651).

14      Pri razlagi člena 14 Uredbe št. 17 je treba upoštevati predvsem zahteve, ki izhajajo iz pravic obrambe, temeljno naravo tega načela pa je sodna praksa Sodišča večkrat poudarila (glej zlasti sodbo z dne 9. novembra 1983 v zadevi Michelin proti Komisiji, 322/81, Recueil, str. 3461, točka 7).

15      Pojasniti je treba, da če drži, da je Sodišče v tej sodbi navedlo, da je treba pravice obrambe spoštovati v upravnih postopkih, ki lahko privedejo do izreka sankcij, je prav tako nujno treba preprečiti, da bi se te pravice nepopravljivo kršile v predhodnih preiskovalnih postopkih, kar predvsem velja za preiskave, ki so lahko odločilne za zagotovitev dokazov o nezakonitosti ravnanj podjetij, za katera so lahko odgovorna.

16      Čeprav se določene pravice obrambe nanašajo le na sporne postopke, ki sledijo obvestilu o ugotovitvah o mogočih kršitvah, je zato treba preostale pravice, kot na primer pravico do pravne pomoči in pravico do zaupnosti korespondence med odvetnikom in stranko (Sodišče jo je priznalo s sodbo z dne 18. maja 1982 v zadevi AM & S proti Komisiji (155/79, Recueil, str. 1575)), spoštovati že na stopnji predhodnih preiskovalnih dejanj.

17      Ker je tožeča stranka uveljavljala tudi zahteve, ki izhajajo iz temeljne pravice do nedotakljivosti stanovanja, je treba ugotoviti, da čeprav je tako pravico treba priznati v pravnem redu Skupnosti kot splošno načelo prava držav članic za zasebna stanovanja fizičnih oseb, to ne velja za podjetja, saj ni pomembnih razlik med pravnimi sistem držav članic glede narave in stopnje varstva poslovnih prostorov pred posegi javnih organov.

18      Drugačnega sklepa ni mogoče izpeljati iz člena 8(1) Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki zagotavlja, da „ima vsakdo pravico do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja, doma in dopisovanja“. Predmet varstva tega člena je razvoj človeške osebne svobode in ga ni mogoče razširiti na poslovne prostore. Ob tem je treba ugotoviti, da v tej zvezi Evropsko sodišče za človekove pravice ni razvilo sodne prakse.

19      Res pa je, da morajo imeti v vseh pravnih sistemih posameznih držav članic posegi javnih oblasti v zasebno sfero dejavnosti vseh fizičnih ali pravnih oseb pravno podlago in morajo biti upravičeni z razlogi, predvidenimi v zakonu, in da ti sistemi, čeprav ob različnih pogojih, predvidevajo zaščito pred morebitnimi samovoljnimi ali nesorazmernimi posegi. Zahtevo po taki zaščiti je torej treba priznati kot splošno načelo prava Skupnosti. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče potrdilo svojo pristojnost nadzora nad tem, ali je Komisija s preiskavo v okviru pogodbe ESPJ prekoračila meje (sodba z dne 14. decembra 1962 v zadevi San Michele in drugi, od 5 do 11 in od 13 do 15/62, Recueil, str. 859).

20      Naravo in obseg preiskovalnih pooblastil Komisije, ki ji jih podeljuje člen 14 Uredbe št. 17, je treba preučiti v luči splošnih načel, ki so navedena zgoraj.

21      Člen 14(1) pooblašča Komisijo, da opravi vse potrebne preiskave v podjetjih in v podjetniških združenjih, in natančneje določa, da „imajo v ta namen uradniki, ki jih pooblasti Komisija, pooblastila, da:

(a) pregledajo poslovne knjige in drugo poslovno dokumentacijo;

(b) naredijo kopije ali izvlečke poslovnih knjig in dokumentacije;

(c) zahtevajo ustne obrazložitve na kraju samem;

(d) vstopijo v vse prostore, na zemljišča in v prevozna sredstva podjetij“.

22      Člen 14(2) in (3) predpisuje, da se preiskave lahko izvedejo na podlagi pridobljenega pisnega pooblastila ali na podlagi odločbe, ki podjetjem odreja, naj se podredijo preiskavi. Kot je Sodišče že presodilo, lahko Komisija izbere med temi možnostmi glede na posebnosti posameznega primera (sodba z dne 26. junija 1980 v zadevi National Panasonic, 136/79, Recueil, str. 2033). Tako pisno pooblastilo kot odločba pa morata natančno določati predmet in namen preiskave. Ne glede na uporabljeni postopek mora Komisija prej obvestiti pristojni organ države članice, na katere ozemlju bo potekala preiskava, in se v skladu s členom 14(4) posvetovati s pristojnim organom pred sprejetjem odločbe o odreditvi preiskave.

23      V skladu s členom 14(5) lahko uradniki pristojnega organa države članice, na katere ozemlju bo potekala preiskava, pomagajo uradnikom Komisije pri izvajanju nalog. Taka pomoč se lahko odobri na zahtevo tega organa ali Komisije.

24      Nenazadnje je v skladu s členom 14(6) pomoč nacionalnega organa nujna, kadar podjetje nasprotuje preiskavi.

25      Kot je Sodišče navedlo v zgoraj navedeni sodbi z dne 26. junija 1980 (točka 20), iz sedme in osme uvodne izjave Uredbe št. 17 izhaja, da je namen pooblastil, ki jih Komisiji podeljuje člen 14 te uredbe, omogočiti izvajanje nalog, ki ji jih določa Pogodba EGS, da zagotavlja spoštovanje pravil konkurence na skupnem trgu. Kot izhaja iz četrtega odstavka preambule Pogodbe, člena 3(f) ter členov 85 in 86, je namen teh pravil preprečiti izkrivljanje konkurence v škodo splošnega interesa, posameznih podjetij in potrošnikov. Izvrševanje pooblastil, ki jih Komisiji daje Uredba št. 17, tako prispeva k ohranjanju sistema konkurenčnosti, ki ga predvideva Pogodba in ki je v celoti zavezujoč za podjetja. Zgoraj navedena osma uvodna izjava poudarja, da mora Komisija v ta namen imeti pooblastilo, da zahteva informacije in opravi preiskave, „ki so potrebne“ za razkritje kršitev zgoraj navedenih členov 85 in 86 za vse ozemlje skupnega trga.

26      Tako iz namena Uredbe št. 17 kot iz seznama pooblastil, dodeljenih uradnikom Komisije s členom 14, je razvidno, da je lahko področje preiskav zelo široko. V tej zvezi je pravica do dostopa do poslovnih prostorov, na zemljišča in v prevozna sredstva podjetij izjemnega pomena, ker mora omogočiti Komisiji, da zbere dokaze o kršitvah pravil konkurence na vseh krajih, kjer jih je običajno mogoče najti, na primer v poslovnih prostorih podjetij.

27      Ta pravica do dostopa bi bila brez pomena, če bi se uradniki Komisije morali omejiti le na to, da zahtevajo predložitev dokumentov ali spisov, ki bi jih lahko že prej identificirali. Taka pravica, nasprotno, vključuje pooblastilo, da poišče druge informacije, ki še niso znane ali v celoti identificirane. Komisija brez takega pooblastila ne more zbrati informacij, potrebnih za izvajanje preiskave, če zadevna podjetja zavrnejo sodelovanje oziroma kako drugače ovirajo preiskavo.

28      Čeprav člen 14 Uredbe št. 17 Komisiji tako podeljuje široka preiskovalna pooblastila, je izvrševanje teh pooblastil podvrženo pogojem, ki naj bi zagotovili spoštovanje pravic zadevnih podjetij.

29      Glede tega je treba najprej navesti, da mora Komisija določiti predmet in namen preiskave. Ta obveznost je temeljna zahteva, katere namen ni le dokazati upravičenosti načrtovanega posega v poslovne prostore podjetij, ampak tem hkrati omogočiti, da ugotovijo obseg svojih dolžnosti sodelovanja v preiskavi ter s tem hkrati ohranijo pravice obrambe.

30      Dalje je treba poudariti, da se pogoji za izvrševanje preiskovalnih pooblastil Komisije spreminjajo glede na postopek, ki ga izbere Komisija, glede na odnos vpletenih podjetij in na poseg državnih organov.

31      Člen 14 Uredbe št. 17 se najprej nanaša na preiskave, ki se opravijo v sodelovanju z vpletenimi podjetji, bodisi prostovoljno na podlagi pisnega pooblastila bodisi na podlagi obveznosti, ki izhaja iz odločbe o preiskavi. V slednjem primeru, ki je enak obravnavani zadevi, imajo uradniki Komisije med drugim pooblastilo za vpogled v zahtevane dokumente, pooblastilo za vstop v poslovne prostore, ki jih izberejo, in možnost vpogleda v vsebino določene pisarniške opreme. Nasprotno pa ne smejo nasilno doseči dostopa do poslovnih prostorov ali pisarniške opreme oziroma prisiliti zaposlenih v podjetju, da jim tak dostop omogočijo, prav tako pa tudi ne izvajati preiskovalnih dejanj brez predhodnega dovoljenja odgovornih v podjetju.

32      Položaj je povsem drugačen, kadar vpletena podjetja nasprotujejo preiskavi Komisije. V tem primeru lahko uradniki Komisije na podlagi člena 14(6) brez sodelovanja podjetij iščejo informacije, potrebne za preiskavo, s pomočjo državnih organov, ki so Komisiji dolžni zagotoviti potrebno pomoč za uresničevanje njene naloge. Čeprav je ta pomoč predpisana le v primeru, kadar podjetje izrazi nasprotovanje, je treba dodati, da se lahko pomoč zahteva kot preventivni ukrep, da bi presegli morebitno nasprotovanje podjetja.

33      Iz člena 14(6) izhaja, da mora vsaka država članica določiti pogoje, pod katerimi državni organi pomagajo uradnikom Komisije. V tem smislu so države članice dolžne zagotoviti učinkovitost delovanja Komisije in hkrati spoštovati zgoraj navedena splošna načela. Zato nacionalno pravo znotraj teh omejitev določi ustrezna postopkovna pravila za zagotovitev spoštovanja pravic podjetij.

34      Zato mora Komisija, če namerava s pomočjo državnih organov opraviti preiskovalne ukrepe, ki ne temeljijo na sodelovanju vpletenih podjetij, spoštovati postopkovna jamstva, ki jih v ta namen določa nacionalno pravo.

35      Komisija mora zagotoviti, da ima pristojni organ po nacionalnem pravu na voljo vsa sredstva, da lahko opravlja nadzor, ki mu pripada. Poudariti je treba, da ta organ, ne glede na to, ali gre za pravosodje ali ne, svoje presoje o nujnosti odrejenih preiskav ne sme nadomestiti s presojo Komisije, pri čemer je zakonitost njene dejanske in pravne presoje podvržena le nadzoru Sodišča. Vendar ima državni organ pooblastilo, da po ugotovitvi avtentičnosti odločbe o preiskavi preveri, ali načrtovani prisilni ukrepi niso samovoljni ali pretirani glede na predmet preiskave, in da skrbi za spoštovanje predpisov nacionalnega prava pri izvedbi teh ukrepov.

36      Ob upoštevanju navedenega je treba ugotoviti, da ukrepi, izvedbo katerih je sporna odločba o preiskavi dovoljevala uradnikom Komisije, niso presegli njihovih pooblastil po členu 14 Uredbe št. 17. Člen 1 zadevne odločbe je namreč le določil obveznost tožeče stranke, da „pooblaščenim uradnikom Komisije dovoli, da vstopijo v poslovne prostore v običajnem delovnem času, da predloži v pregled in dovoli izdelavo kopij poslovne dokumentacije v zvezi s predmetom preiskave, ki jih zahtevajo, in da jim takoj posreduje pojasnila, ki bi jih lahko zahtevali“.

37      Res je, da je Komisija v postopku pred Sodiščem zatrdila, da so njeni uradniki znotraj postopka preiskave upravičeni do opravljanja preiskovalnih dejanj brez pomoči državnih organov in ne da bi pri tem spoštovali postopkovna jamstva, ki jih določa nacionalno pravo. Vendar pa napačna razlaga člena 14 Uredbe št. 17 ne more povzročiti nezakonitosti odločb, sprejetih na podlagi te določbe.

38      Tožbeni razlog, da je Komisija prekoračila meje preiskovalnih pooblastil, je zato treba zavrniti.

 (b)    Obrazložitev

39      Po mnenju tožeče stranke je z odločbo o preiskavi kršen člen 190 Pogodbe in člen 14(3) Uredbe št. 17, ker ne vsebuje obrazložitve, predvsem v zvezi s predmetom in namenom preiskave.

40      Poudariti je treba, kot je Sodišče odločilo v zgoraj navedeni sodbi z dne 26. junija 1980 (National Panasonic, točka 25), da člen 14(3) Uredbe št. 17 opredeljuje najpomembnejše elemente obrazložitve odločbe, ki odreja preiskavo, s tem, da določa, da odločba „natančno določa predmet in namen preiskave, datum njenega začetka ter navaja kazni, predvidene v členu 15(1)(c) in členu 16(1)(d), in pravico, da se odločba lahko predloži v presojo Sodišču“.

41      Kot je bilo navedeno zgoraj, obveznost Komisije, da določi predmet in namen preiskave, pomeni temeljno jamstvo pravic obrambe teh podjetij. Zato obseg obveznosti obrazložitve odločb o preiskavi ne sme biti omejen s preudarki o učinkovitosti preiskave. V tem smislu je treba pojasniti, da mora Komisija, čeprav ni zavezana k temu, da bi naslovnikom odločbe o preiskavi posredovala vse informacije v zvezi z domnevnimi kršitvami, s katerimi razpolaga, niti da bi strogo pravno opredelila te kršitve, vseeno jasno navesti domneve, ki jih namerava preveriti.

42      Ugotoviti je treba, da čeprav je obrazložitev sporne odločbe o preiskavi precej splošna, bi lahko bila natančnejša in jo je v tem smislu mogoče kritizirati, pa vendarle vsebuje bistvene elemente, ki jih zahteva člen 14(3) Uredbe št. 17. Zadevna odločba se še posebej nanaša na podatke v zvezi s obstojem in izvajanjem sporazumov ali usklajenih ravnanj med nekaterimi proizvajalci in dobavitelji PVC in polietilena (skupaj z LdPE, a ne omejeno nanj) v EGS v zvezi s cenami, prodajnimi količinami ali cilji prodaje teh proizvodov. V odločbi je zapisano, da bi ti sporazumi in usklajena ravnanja lahko pomenili resno kršitev člena 85(1) Pogodbe. V skladu s členom 1 te odločbe se mora tožeča stranka „podrediti preiskavi v zvezi z morebitnim sodelovanjem“ pri teh sporazumih ali usklajenih ravnanjih ter posledično omogočiti uradnikom Komisije dostop do svojih poslovnih prostorov ter jim zagotoviti oziroma dovoliti izdelavo kopij poslovne dokumentacije, ki „se nanašajo na predmet preiskave“, za namene pregleda.

43      V teh okoliščinah je treba zavrniti tožbeni razlog pomanjkljive obrazložitve.

 (c)    Postopek sprejetja odločbe

44      Nesporno je, da je bila izpodbijana odločba o preiskavi sprejeta po tako imenovanem pooblastitvenem postopku, ki ga predvideva Odločba Komisije z dne 5. novembra 1980 o pooblastitvi člana Komisije, odgovornega za področje konkurence, da v imenu in pod odgovornostjo Komisije sprejme odločbo na podlagi člena 14(3) Uredbe št. 17, ki podjetjem odreja, naj se podredijo preiskavi. V sodbi z dne 23. septembra 1986 v zadevi AKZO Chemie proti Komisiji (5/85, Recueil, str. 2585) je Sodišče presodilo, da odločba o pooblastitvi ni kršila kolegijskega načela, ki ga določa člen 17 Pogodbe o združitvi.

45      Vendar tožeča stranka meni, da mora Sodišče ponovno preveriti zakonitost pooblastitvenega postopka, ki je po njenem mnenju v nasprotju z načelom nulla poena sine lege. Meni namreč, da je Komisija s preprostim internim upravnim ukrepom spremenila sestavne dele kršitve, za katero je mogoče naložiti globo na podlagi člena 15 Uredbe št. 17, ker je od zgoraj navedene odločbe dne 5. novembra 1980 taka kršitev nastala že z zavrnitvijo, da se podredi preiskavi, ki jo odredi en član Komisije, in ne, kot prej, Komisija kot kolegijski organ.

46      V zvezi s tem je treba poudariti, da čeprav drži, da odločba Komisije ne more spremeniti pogojev, pod katerimi se lahko naloži globa na podlagi člena 15 Uredbe št. 17, ta sprememba ni bila namen ali učinek zgoraj navedene odločbe o pooblastitvi. Ker sistem pooblaščanja organov za izdajo odločbe o preiskavi ne krši kolegijskega načela, je treba odločbe, sprejete na podlagi pooblastitve, šteti za odločbe Komisije v smislu člena 15 Uredbe št. 17.

47      Tožbeni razlog nezakonitosti postopka je tako treba zavrniti.

48      Ker nobenemu uveljavljanemu tožbenemu razlogu zoper odločbo o preiskavi ni bilo mogoče pritrditi, je predlog za razglasitev ničnosti te odločbe treba zavrniti.

 Odločba o naložitvi periodične denarne kazni

49      Po mnenju tožeče stranke je prišlo pri sprejetju odločbe o naložitvi periodične denarne kazni do bistvene kršitve postopka, ker je Komisija to odločbo sprejela, ne da bi predhodno zaslišala zadevno podjetje in se posvetovala s Svetovalnim odborom za omejevalna ravnanja in monopole.

50      Nasprotno Komisija meni, da ni podana bistvena kršitev postopka, ker sta bila zgoraj omenjeno zaslišanje in posvetovanje opravljena pred določitvijo skupnega zneska periodične denarne kazni.

51      Navesti je treba, da člen 19(1) Uredbe št. 17 zahteva, da se zaslišanje zadevnih strank z namenom, da se jim „da priložnost, da se izjavijo o očitki, ki jih Komisija obravnava“, opravi pred sprejetjem različnih odločb, kot so tiste, ki jih določa člen 16 v zvezi s periodičnimi denarnimi kaznimi.

52      Tako zaslišanje je temeljni element pravice obrambe. Zaslišanje je namreč nujno, da „se podjetjem in podjetniškim združenjem zagotovi pravica, da po preiskavi predložijo pripombe glede vseh očitkov, ki jih namerava Komisija v odločbah uveljavljati zoper njo“ (tretja uvodna izjava Uredbe Komisije št. 99/63 z dne 25. julija 1963 o zaslišanjih, določenih v členu 19(1) in (2) Uredbe Sveta št. 17 (UL 127, str. 2268)).

53      Člen 16(3) v zvezi s Svetovalnim odborom za omejevalna ravnanja in monopole določa, da „se uporablja člen 10, od (3) do (6)“. Te določbe urejajo pristojnosti, sestavo in postopek posvetovanja tega odbora.

54      V skladu s členom 1 zgoraj navedene Uredbe št. 99/63 „mora Komisija pred posvetovanjem Svetovalnega odbora za omejevalna ravnanja in monopole opraviti zaslišanje na podlagi člena 19(1) Uredbe št. 17“. Ta določba potrjuje, da se zaslišanje zadevnih podjetij in posvetovanje Svetovalnega odbora zahtevata v enakih primerih.

55      Da bi ugotovili, ali je bila Komisija dolžna zaslišati tožečo stranko in se pred sprejetjem odločbe o naložitvi periodične denarne kazni posvetovati z zgoraj omenjenim Svetovalnim odborom, je treba opozoriti, da določitev periodičnih denarnih kazni na podlagi člena 16 Uredbe št. 17 nujno poteka v dveh stopnjah. S prvo odločbo, ki jo določa odstavek 1 tega člena, Komisija naloži periodično denarno kazen v višini določenega števila obračunskih enot na dan, računanih od dneva, ki ga določi. Ker v tej odločbi ni določen končni znesek periodične denarne kazni, je ni mogoče izvršiti. Ta znesek je mogoče dokončno določiti le z novo odločbo.

56      Zato je obveznost zaslišanja podjetja in posvetovanja s Svetovalnim odborom za omejevalna ravnanja in monopole je izpolnjena, če sta bila zaslišanje in posvetovanje opravljeni pred dokončno določitvijo periodične denarne kazni. S tem imata tako zadevno podjetje in Svetovalni odbor priložnost, da primerno predstavita svoje mnenje glede vseh podatkov, na podlagi katerih je Komisija naložila periodično denarno kazen in določila njen končni znesek.

57      Poleg tega bi zahteva, da se zaslišanje in posvetovanje opravita pred sprejetjem odločbe o naložitvi periodične denarne kazni podjetju, ki je zavrnilo podreditev preiskavi, bi posledično povzročilo časovno preložitev sprejetja te odločbe in s tem ogrozilo učinkovitost odločbe o preiskavi.

58      Torej pri sprejetju odločbe o naložitvi periodične denarne kazni ni prišlo do bistvene kršitve postopka. Predlog za razglasitev ničnosti te odločbe je zato treba zavrniti.

 Sklep o določitvi končnega zneska periodične denarne kazni

59      Po mnenju tožeče stranke je treba končni znesek periodične denarne kazni, ki je določen v sporni odločbi z dne 26. maja 1998, znižati iz dveh razlogov.

60      Prvič, zatrjuje, da Komisija pri svojem izračunu ne bi smela upoštevati trajanja postopka za izdajo začasne odredbe pred Sodiščem, s katero je predlagala odložitev izvršitve odločbe o preiskavi. Komisija naj bi nasprotovala lastnimi stališčem, saj je izrazila pripravljenost, da odloži izvršitev take odločbe do odločitve Sodišča.

61      V zvezi zadošča navedba, da se je tovrstna izjava Komisije v postopku nanašala le na stališče, ki bi ga lahko sprejela v primeru, ko bi bil v skladu z njeno trditvijo postopek izdaje začasne odredbe pred Sodiščem priznan kot primerno sredstvo predlaganega sodnega nadzora nad preiskavami, ki jih odredi Komisija. V tem primeru taka izjava ne more vplivati na določitev končnega zneska periodične denarne kazni.

62      Drugič, tožeča stranka meni, da je končni znesek nesorazmeren, ker je ravnala izključno na osnovi višjih interesov zagotovitve zakonitega in ustavnega postopka preiskave.

63      V zvezi s tem je treba poudariti, da tožeča stranka ni le nasprotovala posameznim ukrepom, s katerimi naj bi po njenem mnenju uradniki Komisije prekoračili svoja pooblastila, ampak je zavrnila vsakršno sodelovanje pri izvršitvi nanjo naslovljene odločbe o preiskavi.

64      Tako ravnanje, ki je v nasprotju z obveznostjo vseh pravnih subjektov prava Skupnosti, da priznajo polno učinkovitost aktov institucij, dokler jih Sodišče ne razglasi kot nezakonite, in da spoštujejo njihovo izvršilno moč, dokler Sodišče ne odloči, da se njihova izvršitev odloži. Ukrepa tudi ni mogoče upravičiti z višjimi pravnimi interesi (glej predvsem sodbo z dne 13. februarja 1979 v zadevi Granaria, 101/78, Recueil, str. 623, točka 5).

65      Iz vseh podatkov, ki jih je Sodišče upoštevalo, izhaja, da ni treba znižati zneska periodične denarne kazni. Predlog je zato treba zavrniti.

66      Zaradi vsega navedenega je tožbi treba zavrniti.

 Stroški

67      V skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili priglašeni. Ker tožeča stranka s predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

razsodilo:

1)      Tožbi se zavrneta.

2)      Tožeči stranki se naloži plačilo stroškov.

Zuleeg

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 21. septembra 1989.

* Jezik postopka: nemščina.