Mnenje Evropskega odbora regij – Digitalna kohezija

(2022/C 498/08)

Poročevalec: Gaetano ARMAO (IT/EPP) podpredsednik in deželni odbornik dežele Sicilija

POLITIČNA PRIPOROČILA

EVROPSKI ODBOR REGIJ (OR),

Uvod

1.

na začetku ponavlja, da je ekonomska, socialna in teritorialna kohezija eden glavnih ciljev, zapisanih v Pogodbi o delovanju Evropske unije (člen 174), prav za doseganje usklajenega in uravnoteženega razvoja po vsej Evropski uniji (EU) in njenih regijah;

2.

poudarja, da pojem „digitalna kohezija“ zahteva priznanje ključnega pomena tehnologije v našem življenju in vključitev kohezijskih ciljev v digitalne pravice, načela in politike Unije, ter poziva, naj se člen 175 PDEU ustrezno pregleda;

3.

opozarja, da je v Letnem regionalnem in lokalnem barometru EU za leto 2021 poudaril, da je digitalna kohezija temelj ustvarjanja vključujočih družb v EU in da izraz „digitalna kohezija“ daje pomembno dodatno razsežnost tradicionalnemu pojmu ekonomske, socialne in teritorialne kohezije, opredeljene v Pogodbi EU (1). Digitalizacija lahko prispeva k zmanjšanju socialnih in teritorialnih neenakosti s tem, da doseže državljane, ki bi jim bile sicer nekatere storitve nedosegljive ali ne bi bile na voljo;

4.

opozarja, da pojem digitalne kohezije (2), skupaj s prispevkom, ki je potreben, da bi jo lahko konkretno uresničili, kot je opisano v nedavni večji prognostični študiji Evropskega odbora regij (3), pomeni, da mora imeti vsak državljan Evrope dostojen dostop do interneta in digitalnih storitev ter da je treba okrepiti suverenost in odpornost digitalne infrastrukture EU;

5.

poudarja, da si mora EU prizadevati, da bo digitalna preobrazba čim bolj dostopna vsem državljanom EU, in posebno pozornost nameniti pomoči manj razvitim regijam, pa tudi tistim, ki so stalno prizadete zaradi neugodnih naravnih ali demografskih razmer, kot so otočja, najbolj oddaljene regije, otoki ter čezmejne in gorske regije, da bi pospešila njihovo digitalno preobrazbo upoštevajoč edinstvene izzive, s katerimi se soočajo, pri tem pa čim bolj izkoristila njihove prednosti; izpostavlja tudi pomen medsebojnega sodelovanja;

6.

priznava, da je tehnologija ključno orodje, ki nam bo pomagalo pri prilagajanju na težke razmere, ki vplivajo na vsa področja družbe, vendar je pomembna vloga digitalne tehnologije pri odzivanju na COVID-19 in krepitvi odpornosti nanj izpostavila pomanjkljivosti glede digitalne infrastrukture in digitalne pismenosti ter še povečala digitalni razkorak med mesti in regijami v EU;

Izzivi, ki jih je treba obravnavati

7.

opozarja, da je „digitalni razkorak“ izraz, ki se nanaša na različne ravni dostopa do informacijskih in komunikacijskih tehnologij in njihove uporabe, konkretneje pa na vrzeli pri dostopu do internetnih digitalnih storitev in njihovi uporabi (4); poudarja, da mora biti povezljivost visoke hitrosti za vse v Evropski uniji, tako v mestih kot na podeželju in oddaljenih območjih, storitev splošnega pomena in jo je tako treba tudi obravnavati;

8.

poudarja, da digitalne oblike komuniciranja prinašajo nove izzive za demokratične procese. Za mnogo ljudi so najpomembnejši vir informacij družbeni mediji, katerih operaterji redko preverjajo dejstva, in digitalne razprave v njih lahko privedejo do polarizacije ter razdrobljenosti družbe. Možnosti za vplivanje, zlasti z uporabo algoritmov, ki usmerjajo vedenje uporabnikov, so velike;

9.

poudarja, da je treba v okviru digitalne kohezije obravnavati vzroke za vse večji digitalni razkorak v Uniji in izzive regij, ki si prizadevajo za odpravo tega razkoraka, vendar še vedno zaostajajo za drugimi, čeprav naraščajoč digitalni razkorak uradno ni priznan kot grožnja koheziji EU;

10.

opozarja, da imajo najbolj oddaljene regije, otoki, čezmejne in gorske regije ter regije, ki se soočajo z demografskimi izzivi (5), posebne geografske, gospodarske, demografske in socialne značilnosti, iz katerih izhajajo edinstveni izzivi. Med temi so omejena velikost (površina, gostota prebivalstva, gospodarstvo), omejen lokalni trg in težave pri doseganju ekonomije obsega, visoki stroški prevoza, slabo razviti odnosi v industriji, primanjkljaj podjetniških znanj in spretnosti, pomanjkanje infrastrukture in ponudbe storitev za podjetja (v primerjavi s celino) ter manjši obseg socialnih storitev in storitev usposabljanja za državljane. Poleg tega se otočja, ki so zaradi svoje lege izolirana na dveh ali treh področjih, spopadajo z dodatnimi obremenitvami, kot je Evropski parlament nedavno navedel v poročilu o otokih EU in kohezijski politiki: sedanje razmere in prihodnji izzivi (6);

11.

je zaskrbljen, ker se sedanje digitalne razlike ne zmanjšujejo, temveč se celo povečujejo, zlasti v zvezi z naslednjimi ključnimi komponentami digitalne preobrazbe v EU (7): — podatki o ravni osnovnih digitalnih znanj in spretnosti niso na voljo na lokalni in regionalni ravni. Namesto tega se uporablja nadomestni kazalnik zmožnosti posameznikov, da dnevno uporabljajo internet. V nekaterih zahodnih državah članicah EU digitalna vrzel med mesti in podeželjem v smislu digitalnih znanj in spretnosti sicer izginja (DE, SE, NL, BE), vendar je v vseh drugih državah članicah še vedno precejšna; — na področju povezljivosti in digitalne infrastrukture podeželska območja še vedno zaostajajo pri pokritosti z dostopovnimi omrežji naslednje generacije in skupni pokritosti gospodinjstev z omrežji visoke zmogljivosti; — digitalna preobrazba podjetij se meri na podlagi števila „samorogov“ (zagonsko podjetje s skupno tržno vrednostjo nad 1 milijardo USD) s sedežem v EU in kaže, da so tovrstna podjetja večinoma nakopičena v celinskem delu Evrope in regijah glavnih mest; — med letoma 2019 in 2020 se je vrzel v digitalizaciji javnih storitev med mestnimi prebivalci in tistimi, ki živijo v okolici mest, povečala; — ne smemo spregledati posebnega primera najbolj oddaljenih regij, katerih edinstveni in zapleteni položaj, kot navaja člen 349 PDEU, zahteva prilagoditev evropskih politik njihovim posebnim značilnostim, ne le zaradi upoštevanja načela ekonomske in socialne kohezije, temveč tudi digitalne kohezije;

12.

ugotavlja, da obseg ukrepov, ki jih je treba sprejeti, da bi odpravili digitalni razkorak, vključuje več področij politike, zaradi česar morajo biti prizadevanja za digitalno kohezijo medsektorska; zato pozdravlja, da je Konferenca o prihodnosti Evrope priznala, da digitalna kohezija dopolnjuje ekonomsko, socialno in teritorialno (8); meni, da je digitalna kohezija element ekonomske, socialne in teritorialne kohezije in da jo je treba obravnavati kot javno storitev ter dobrino;

13.

poudarja, da digitalni razkorak vpliva na storitve, ki se zagotavljajo na lokalni ravni na naslednjih področjih: — zdravstvo: nezmožnost dostopa do storitev e-zdravja, manjša ozaveščenost in večja izpostavljenost COVID-19 in morebitnim drugim prihodnjim pandemijam za ljudi brez dostopa do interneta; — izobrazba: neenak dostop do izobraževalnih virov; zastoj v postopku izobraževanja, učenci težko dobijo tehnološko pomoč v družinskem okolju; — druge ključne storitve: večja finančna izključenost zaradi težnje k brezgotovinski družbi; prebivalstvo, ki nima dostopa do interneta, ima omejen dostop do državnih ugodnosti, ker se uporabljajo le digitalne storitve; socialno-ekonomski pogoji: večji socialno-ekonomski razkorak med tistimi, ki lahko delajo na daljavo z digitalnimi sredstvi, in tistimi, ki ne morejo; — večja socialna izključenost: digitalni razkorak lahko ljudem onemogoči, da bi sodelovali v socialnih pobudah, ki potekajo na spletu, in uveljavljali svoje demokratične pravice;

14.

meni, da bi morale javne uprave in druge organizacije, ki ponujajo digitalne storitve, pri njihovem oblikovanju upoštevati dostopnost za senzorno ovirane osebe ali osebe s pomanjkljivimi digitalnimi znanji in spretnostmi ter zagotoviti, da so te storitve dostopne prek povezav z omejitvami v infrastrukturi dostopa;

15.

obžaluje, da vključitev načela o digitalni koheziji za zagotovitev, da nihče in nobena regija ne bosta zapostavljena glede povezljivosti in dostopnosti, ni uradno del predloga Evropske komisije o evropski deklaraciji o digitalnih pravicah in načelih za digitalno desetletje (9);

16.

pozdravlja ciljno usmerjene ukrepe, kot sta nedavna sprememba uredbe o splošnih skupinskih izjemah, s katero so bile spremenjene določbe o dodelitvi državne pomoči za fiksna širokopasovna omrežja, in sedanja revizija smernic za širokopasovna omrežja; kljub temu poziva k pojasnilom v zvezi z uporabo pravil o državni pomoči za digitalno infrastrukturo in k njihovi dodatni poenostavitvi (10);

17.

s ciljno uporabo digitalnih rešitev je mogoče doseči večje prihranke CO2. Vendar je pri tem pomemben izziv vse večja poraba energije podatkovnih centrov, terminalske opreme in prenosnih omrežij. Digitalizacija brez socialno-okoljskega okvira bi bila malomarna. Spremljati jo morajo dodatni ukrepi, da se omeji poraba virov in preprečijo povratni učinki, kadar povečanje učinkovitosti vodi k večji porabi;

Doseganje digitalne kohezije

18.

ugotavlja, da so digitalna znanja in spretnosti ter digitalna infrastruktura ključni za razvoj vseh drugih razsežnosti digitalnega kompasa, in zato priporoča, naj Evropska komisija sprejme namensko dolgoročno strategijo, sredstva in mehanizme usklajevanja ter se jim zaveže, da bi spodbudila obsežne projekte na podlagi sodelovanja držav članic ter tako zagotovila, da bo imel vsak državljan na voljo posodobljena digitalna znanja in spretnosti ter infrastrukturo;

19.

priporoča, naj se ustrezna digitalna znanja in spretnosti vključijo v vse ukrepe za vseživljenjsko učenje, da bi vsi evropski državljani lahko izkoristili splošno pravico do dostopa do interneta. Izobraževanje bi bilo treba v tem smislu razumeti širše od usposabljanja, saj bi moralo državljane usposobiti za aktivno udeležbo in premišljeno pridobivanje informacij;

20.

v zvezi s tem poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti digitalnemu opolnomočenju najbolj ranljivih skupin, kot so starejši, in zagotoviti, da imajo vsaj osnovna znanja in spretnosti, ter podpreti mlade v manj razvitih regijah, katerih šolski uspeh je kriza zaradi digitalnega razkoraka in pomanjkanja dostopa do ustreznega spletnega izobraževanja v več regijah najbolj prizadela. Politike EU bi morale pri dodeljevanju proračunskih sredstev za izobraževanje za obvladovanje izrednih razmer na področju izobraževanja nameniti več pozornosti regionalnim razlikam, zlasti manj razvitim regijam, kot v zadnjih letih. Digitalne izobraževalne vsebine bi morale zajemati tudi možnosti za otroke narodnostnih manjšin in tako zagotoviti enakost vseh družbenih skupin ne glede na poreklo;

21.

poudarja, da je dovolj velika medijska pismenost nepogrešljiv del digitalnih znanj in spretnosti vseh segmentov prebivalstva, da bi lahko ocenili, ali so informacije zanesljive, zlasti informacije o zdravju, financah in aktualnih temah. To še posebej velja zaradi naraščanja pojavov, kot so lažne novice in sovražni govor;

22.

predlaga, naj Evropska komisija kot nadaljnji ukrep po nedavno razglašeni evropski deklaraciji o digitalnih pravicah in načelih oblikuje celovit okvir, pravne akte in instrumente za uveljavljanje evropskih digitalnih pravic ter spodbuja tesnejše sodelovanje z evropskimi državljani, da se zagotovijo skupna digitalna načela, ki ustrezajo družbenim potrebam. Načrtovati bi bilo treba revizijo Listine EU o temeljnih pravicah iz leta 2000, da bi lahko upoštevala nedavno razglašene digitalne pravice;

23.

pozdravlja priporočilo Konference o prihodnosti Evrope o sprejetju enakega dostopa do interneta kot temeljne pravice vsakega evropskega državljana, pri čemer je ključen zanesljiv dostop do interneta in digitalnih storitev prek suverene in odporne digitalne infrastrukture EU. Sprejeti bi bilo treba ukrepe za zagotovitev pravične in odprte konkurence ter preprečitev monopolov in splošne zlorabe tržne moči, vezanosti na ponudnika, koncentracije podatkov in odvisnosti od tretjih držav v zvezi z infrastrukturo in storitvami;

24.

predlaga, naj se v skladu s priporočilom v okviru posebnih priporočil Organa evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (11) za nacionalne regulativne organe spodbuja souporaba infrastrukture (med telekomunikacijskimi operaterji in drugimi ponudniki storitev, kot so elektroenergetska podjetja, železnice itd.) za nižje stroške vzpostavljanja širokopasovnih omrežij na oddaljenih območjih;

25.

poudarja, da imajo številne regije dobre izkušnje z javno-zasebnimi partnerstvi tako pri povečanju digitalne infrastrukture kot tudi pri odpravljanju digitalnega razkoraka, ter poudarja vlogo regionalnih digitalnih vozlišč pri uvajanju digitalizacije;

26.

močno poudarja, da bi morale Evropska komisija in države članice izkoristiti priložnosti, ki jih ponuja decentralizirano delo, s spodbujanjem življenja na podeželju, otokih, v gorskih regijah in območjih z zelo nizko gostoto prebivalstva in razpršenostjo prebivalcev ter pospeševanjem prednosti življenja na teh območjih, kar bi lahko privedlo do bolj okoljsko, družbeno in gospodarsko trajnostnega in cenovno dostopnega življenja, če je poleg drugih osnovnih zahtev zagotovljena digitalna kohezija, kar pomeni, da so v celoti na voljo ključne digitalne storitve;

27.

izpostavlja koristi izmenjave najboljših praks iz vseh evropskih regij glede politik, ki omogočajo vzdržne možnosti decentraliziranega dela, da bo tovrstno delo postalo stalni element na delovnih mestih na način, ki prinaša čim večje gospodarske, družbene in okoljske koristi;

28.

poudarja vlogo lokalnih in regionalnih šol, univerz, raziskovalnih centrov ter lokalnih in regionalnih ekosistemov pri sodelovanju v vozliščih za digitalne inovacije ali celo njihovem vodenju, saj ta pogosto niso usklajena z regionalnimi politikami, zaradi česar se pogosto zapravijo obsežna strokovna znanja in umske zmogljivosti; v zvezi s tem je treba sprejeti ukrepe za preprečevanje bega možganov, pri čemer je decentralizirano delo pod pravičnimi pogoji lahko del rešitve, zlasti za prikrajšana območja;

29.

poudarja, da je treba storiti več, da bi mala in srednja podjetja podprli pri digitalizaciji, saj zaostajajo za večjimi podjetji z več sredstvi, treba pa je razviti tudi nove spretnosti. Znatno je treba zmanjšati upravno breme za dostop do financiranja EU (ne le v zvezi z digitalnimi tehnologijami) za mala in srednja podjetja in zlasti mikropodjetja. Upravne zahteve morajo biti sorazmerne z velikostjo podjetja, pri čemer je treba ob prejemu sredstev EU pravično obravnavati lastnike malih in srednjih podjetij (12). Evropska komisija bi morala pri sedanjih praksah izvesti test za mala in srednja podjetja ter predložiti predloge za zmanjšanje upravnega bremena, zlasti za mikropodjetja (npr. izvzetje iz revizij);

30.

dodelitev sredstev mehanizma za okrevanje in odpornost za digitalne pobude in zlasti mala in srednja podjetja bi bilo treba pozorno spremljati ter oceniti, ali je znesek financiranja, dodeljen malim in srednjim podjetjem, sorazmeren s njihovim prispevkom k nacionalnemu (in regionalnemu) BDP;

E-uprava, digitalna odpornost

31.

podpira Evropsko komisijo pri spodbujanju bolj ciljno usmerjenih kampanj ozaveščanja državljanov na obstoječih platformah za e-sodelovanje na ravni EU ter nacionalni, regionalni in lokalni ravni z bolj usklajenim sodelovanjem z državami članicami ter lokalnimi in regionalnimi organi in izmenjavo najboljših praks;

32.

predlaga, da države članice namenijo posebna sredstva za razvoj javno-zasebnih partnerstev, kampanje ozaveščanja ter usposabljanje, da bi državljane, zlasti mlajše generacije, podjetja in javni sektor pripravili na spoprijemanje s kibernetsko kriminaliteto kot horizontalnim vprašanjem digitalne preobrazbe. V podporni program financiranja po krizi je treba vključiti tudi naložbe, povezane z digitalnim izobraževanjem, širokopasovno povezljivostjo, nakupom potrebne opreme in usposabljanjem učiteljev za take razmere. Ponovno bi bilo treba ustrezno preučiti tudi upravljanje vsebin v digitalnem izobraževanju, pri tem pa upoštevati izzive in probleme, ki bi jih lahko povzročila uporaba digitalnih spletnih vsebin;

33.

predlaga, naj Evropska komisija in države članice obravnavajo čezmejne regulativne ovire in ovire za interoperabilnost, ki preprečujejo popolno izvajanje digitalnega enotnega trga in ovirajo širjenje podjetij in tehnologij v Evropi. Poleg tega bodo lokalne in regionalne oblasti omogočile opredelitev skupnega modela, na primer s širokopasovno platformo;

34.

priporoča, naj bo interoperabilnost regionalnih in lokalnih javnih sistemov IT s sistemi na nacionalni ravni izhodišče za vsakršno digitalno pobudo, zlasti če že obstajajo standardi EU za IKT ali skupne tehnične specifikacije EU. Interoperabilnost bi morala biti vedno povezana s tehnološko nevtralnostjo rešitev in storitev, tudi za preprečevanje vezanosti na ponudnika; poleg tega bi bilo treba izvesti test za mala in srednja podjetja za vsako digitalno javno storitev, ki jim je namenjena; predstavniki lokalnih in regionalnih oblasti bi morali biti člani ustreznih odborov na nacionalni ravni ter imeti svetovalno vlogo v ključnih pobudah za interoperabilnost;

35.

poudarja pomen razpoložljivosti odprtokodne programske opreme in odprtih podatkov javnega sektorja za vse nabore podatkov velike vrednosti, kot so opredeljeni v Direktivi (EU) 2019/1024 Evropskega parlamenta in Sveta (13) o odprtih podatkih in ponovni uporabi informacij javnega sektorja, kar bi moralo biti tudi digitalna pravica državljanov EU, da se zagotovi njihovo opolnomočenje; spodbujati bi bilo treba tudi ljubiteljsko znanost ter v tem okviru opredeliti ključne skupnosti na ravni EU in jih ustrezno spodbujati, med drugim z zbiranjem lokalnih podatkov za spremljanje digitalne kohezije in priporočil glede tega, kako jo doseči;

36.

v skladu s svojim nedavnim mnenjem o aktu o umetni inteligenci vztraja, da mora Evropska komisija razširiti oceno učinka posledic tehnologij umetne inteligence na državljane, zlasti ranljive skupine, z obvezno vključitvijo lokalnih in regionalnih oblasti in/ali njihovih predstavnikov v posvetovanje in z določitvijo strožjih zahtev glede preglednosti in informacij za tehnologije umetne inteligence z visokim tveganjem (14);

Spremljanje in merjenje digitalnega razkoraka

37.

poudarja, da bo Evropska komisija skupaj z državami članicami, Eurostatom, nacionalnimi statističnimi uradi in Skupnim raziskovalnim središčem spodbujala postopno stalno povečevanje geografske razčlenitve obstoječih podatkov in razširila obseg informacij, da bodo ustrezno vključevale vidike digitalnega gospodarstva in digitalne družbe. Evropski odbor regij sodeluje kot ključni akter za sporočanje potreb lokalnih in regionalnih oblasti v zvezi s podatki in informacijami ter ustreznimi orodji za merjenje digitalne zrelosti;

38.

priporoča, naj se razvije trden in celovit sistem lokalnih kazalnikov digitalizacije za merjenje digitalne zrelosti, ki se bo uporabljal kot podlaga za odločanje, pa tudi kot merilo za določitev sredstev za ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo v smislu veljavne uredbe o skupnih določbah;

39.

predlaga, naj Evropska komisija in Evropski odbor regij sodelujeta, da bi dosegla napredek v smeri digitalnega kompasa, ki konkretno upošteva teritorialno razsežnost. To bo omogočilo prehod od ocene napredka pri doseganju digitalizacije in digitalne preobrazbe v Evropi do razvoja digitalne kohezije na vseh ozemljih.

---

(1)  Letni regionalni in lokalni barometer EU, poglavje IV – Digitalni prehod na lokalni in regionalni ravni, stran 63.

(2)  Mnenje Evropskega odbora regij – Digitalna Evropa za vse: uvajanje pametnih in vključujočih rešitev na terenu (UL C 39, 5.2.2020, str. 83).

(3)  Susana Fontana, Fabio Bisogni (Fondazione FORMIT), Simona Cavallini, Rossella Soldi (Progress Consulting S.r.l.), Territorial foresight study in addressing the digital divide and promoting digital cohesion (Teritorialna prognostična študija za obravnavo digitalnega razkoraka in spodbujanje digitalne kohezije), 16. maj 2022 (osnutek).

(4)  OECD, Bridging Connectivity Divides (Premoščanje vrzeli pri povezljivosti), OECD Digital Economy Papers, št. 315, OECD Publishing, Pariz, 2021. Na voljo na spletnem naslovu: https://doi.org/10.1787/e38f5db7-en.

(5)  Skupno 17,7 milijona ljudi živi na 362 otokih z več kot 50 prebivalci v 15 evropskih državah; v teh regijah je BDP na prebivalca manj kot 80 % povprečja EU, velik delež teh regij pa se še vedno uvršča v kategorijo manj razvitih regij. (Vir: https://www.regione.sicilia.it/la-regione-informa/estimation-insularity-cost-sicily).

(6)  (A9-0144/ 2022-159), https://oeil.secure.europarl.europa.eu/oeil/popups/ficheprocedure.do?reference=2021/2079(INI)&l=sl.

(7)  Vir: Letni regionalni in lokalni barometer EU za leto 2021, poglavje IV – Digitalni prehod na lokalni in regionalni ravni, Stanje digitalne preobrazbe, stran 69.

(8)  Konferenca o prihodnosti Evrope, poročilo o končnem izidu, maj 2022, 12. predlog: Okrepitev konkurenčnosti EU in nadaljnja krepitev enotnega trga, ukrep 14, stran 56.

(9)  Evropska deklaracija o digitalnih pravicah in načelih, 26. januar 2022.

(10)  Glej poročilo mreže RegHub 21st Century Rules for 21st Century Infrastructure – Overcoming obstacles to transport, digital, and green infrastructure deployment (Pravila 21. stoletja za infrastrukturo 21. stoletja: odpravljanje ovir za vzpostavitev prometne, digitalne in zelene infrastrukture), na voljo nahttps://cor.europa.eu/en/engage/Documents/RegHub/RegHub%20report%20on%2021 %20century%20rules.pdf.

(11)  Iclaves & Esade, Study on post-COVID measures to close the digital divide (Študija o ukrepih po pandemiji COVID-19 za premostitev digitalnega razkoraka), končno poročilo, oktober 2021.

(12)  Izjava o neposrednih stroških dela za lastnike malih in srednjih podjetij, ki ne prejemajo plače, in druge fizične osebe, ki ne prejemajo plače, temelji na stroških na enoto, enakovrednih plači raziskovalcev (https://ec.europa.eu/info/funding-tenders/opportunities/docs/2021-2027/common/guidance/unit-cost-decision-sme-owners-natural-persons_en.pdf).

(13)  Direktiva (EU) 2019/1024 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o odprtih podatkih in ponovni uporabi informacij javnega sektorja (UL L 172, 26.6.2019, str. 56).

(14)  Mnenje Evropskega odbora regij Evropski pristop k umetni inteligenci – akt o umetni inteligenci (UL C 97, 28.2.2022, str. 60).