—

ob upoštevanju prejšnjih resolucij o Egiptu, zlasti resolucije z dne 24. oktobra 2019 (1),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta EU za zunanje zadeve o Egiptu, sprejetih avgusta 2013 in februarja 2014,

—

ob upoštevanju izjav tiskovnega predstavnika Evropske službe za zunanje delovanje, pristojnega za zunanje zadeve in varnostno politiko, o Egiptu in zlasti izjave o nedavnih aretacijah zagovornikov človekovih pravic z dne 21. novembra 2020,

—

ob upoštevanju izjave o Egiptu, ki jo je 20. novembra 2020 podala visoka komisarka OZN za človekove pravice,

—

ob upoštevanju poziva strokovnjakov OZN z dne 27. novembra 2020 k izpustitvi egiptovskih zagovornikov človekovih pravic, ki so bili zaprti po srečanju z diplomati, in izjave strokovnjakov z dne 7. decembra 2020 o odločitvi, da se trije višji uslužbenci Egiptovske pobude za osebne pravice izpustijo proti plačilu varščine,

—

ob upoštevanju splošnega rednega pregleda za Egipt v Svetu OZN za človekove pravice 2019–2020,

—

ob upoštevanju skupne izjave Urada OZN za droge in kriminal, Svetovne zdravstvene organizacije, Skupnega programa Združenih narodov za boj proti aidsu in Urada visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice o COVID-19 v zaporih in drugih zaprtih okoljih z dne 13. maja 2020,

—

ob upoštevanju pridružitvenega sporazuma med EU in Egiptom iz leta 2001, ki je začel veljati leta 2004 in je bil okrepljen z akcijskim načrtom iz leta 2007; ob upoštevanju prednostnih nalog partnerstva med EU in Egiptom za obdobje 2017–2020, sprejetih 25. julija 2017, skupne izjave s srečanja Pridružitvenega sveta EU-Egipt iz leta 2017 in skupne izjave s šestega srečanja pododbora EU in Egipta za politične zadeve, človekove pravice in demokracijo, ki je bilo 23. in 24. junija 2019,

—

ob upoštevanju smernic EU o smrtni kazni, mučenju, svobodi izražanja in o zagovornikih človekovih pravic,

—

ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju in Konvencije o otrokovih pravicah in Arabske listine o človekovih pravicah, ki jih je ratificiral Egipt,

—

ob upoštevanju egiptovske ustave, zlasti člena 52 o prepovedi vseh oblik in vrst mučenja, člena 73 o svobodi zbiranja in člena 93 o zavezujočem značaju mednarodnega prava s področja človekovih pravic,

—

ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev iz leta 1981, ki jo je Egipt ratificiral 20. marca 1984,

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije človekovih pravic iz leta 1948,

—

ob upoštevanju členov 144(5) in 132(4) Poslovnika,

A.

ker se razmere na področju človekovih pravic v Egiptu še naprej slabšajo, saj oblasti zaostrujejo zatiranje civilne družbe, zagovornikov človekovih pravic, zdravstvenih delavcev, novinarjev, članov opozicije, akademikov in odvetnikov ter še naprej brutalno in sistematično zatirajo vse oblike nestrinjanja, s čimer spodkopavajo temeljne svoboščine, zlasti svobodo izražanja na spletu in drugje, svobodo združevanja in zbiranja, politični pluralizem, pravico do sodelovanja v javnih zadevah in pravno državo;

B.

ker so varnostne sile po srečanju s 13 tujimi veleposlaniki in diplomati 3. novembra 2020 aretirale tri aktiviste Egiptovske pobude za osebne pravice, ene od zadnjih neodvisnih organizacij za človekove pravice v Egiptu, in sicer Gaserja Abdela Razeka, Karima Enaraha in Mohameda Baširja, ki so bili med 15. in 19. novembrom 2020 obtoženi terorizma in kaznivih dejanj, povezanih z nacionalno varnostjo;

C.

ker so 3. decembra 2020, potem ko so akterji na nacionalni in mednarodni ravni izrazili zaskrbljenost, med njimi tudi Visoki komisariat za človekove pravice, tiskovni predstavnik podpredsednika Komisije/visokega predstavnika Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter države članice, aktiviste izpustili po plačilu varščine, vendar obtožb niso umaknili; ker je egiptovsko sodišče, ki obravnava primere, povezane s terorizmom, kljub njihovi izpustitvi 6. decembra 2020 potrdilo odločitev tožilca, da jim do zaključka preiskave zamrzne premoženje;

D.

ker se je represija proti EIPR začela že leta 2016, ko so bili zamrznjeni bančni računi njegovega nekdanjega direktorja in ustanovitelja Hosama Bahgata in mu je bilo prepovedano zapustiti državo; ker EIPR opravlja neprecenljivo delo za spodbujanje osebnih, političnih, državljanskih, ekonomskih in socialnih pravic in svoboščin v državi;

E.

ker je bil 7. februarja 2020 na mednarodnem letališču v Kairu samovoljno aretiran raziskovalec EIPR na področju pravic spolov in podiplomski študent programa Erasmus na italijanski univerzi v Bologni Patrick George Zaki; ker ga je po besedah njegovega odvetnika egiptovska agencija za nacionalno varnost zasliševala 17 ur, nato pa je bil premeščen v Mansuro, kjer so ga pretepali in mučili z elektrošoki; ker je bil Patrick George Zaki med drugim obtožen širjenja prevratniške propagande, spodbujanja k protestom in napeljevanja k terorizmu; ker mu v zadnjih desetih mesecih nenehno podaljšujejo preiskovalni pripor, čeprav je zaradi svojega zdravstvenega stanja še posebej izpostavljen tveganju, da se v zaporu Tora okuži s COVID-19; ker program Erasmus velja za eno najuspešnejših pobud za spodbujanje temeljnih vrednot EU; ker pridržanje Patricka Georgea Zakija v času trajanja štipendije v Evropi ogroža te vrednote in mora EU storiti vse, kar je v njeni moči, da bi našla rešitev za ta primer;

F.

ker se svoboda medijev v Egiptu v zadnjih letih vse bolj zmanjšuje, ker je prostor za novinarje vse bolj omejen; ker novinarje in njihove družinske člane vse bolj preganjajo in se soočajo s pridržanjem, grožnjami in ustrahovanjem; ker egiptovske oblasti še vedno blokirajo spletne strani lokalnih in mednarodnih tiskovnih agencij in organizacij za človekove pravice;

G.

ker je več deset tisoč zagovornikov človekovih pravic, vključno z zagovorniki pravic žensk, aktivisti LGBTI, odvetniki, novinarji, aktivisti, miroljubnimi protestniki in člani opozicije, še vedno zaprtih v smrtno nevarnih razmerah; ker prisilna izginotja zagovornikov človekovih pravic postajajo sistematična praksa egiptovskih oblasti; ker preventivno pridržanje in previdnostne ukrepe uporabljajo zato, da bi zagovornikom človekovih pravic in njihovim odvetnikom preprečili, da opravljajo svoje legitimno delo na področju človekovih pravic ali da mirno uveljavljajo svoje temeljne svoboščine v Egiptu;

H.

ker bi morali egiptovski aktivisti civilne družbe, zagovorniki človekovih pravic, novinarji in akademiki imeti možnost, da svoje legitimne dejavnosti izvajajo brez ovir ali strahu pred povračilnimi ukrepi proti njim ali njihovim sorodnikom; ker se izvaja nezakonit digitalni nadzor nad njihovim delom, računi na družbenih medijih in osebnimi napravami;

I.

ker številne organizacije za človekove pravice kritizirajo protiteroristično zakonodajo, ki je bila uvedena v času vladanja predsednika Al Sisija, ker oblastem omogoča zelo široko in nevarno tolmačenje predpisov in se zlorablja za utišanje zagovornikov človekovih pravic, njihovih odvetnikov, aktivistov in članov opozicije; ker osumljenci terorističnih dejanj pogosto niso deležni poštenega sojenja, saj primere takoj predajo vojaškim sodiščem; ker so egiptovske oblasti po podatkih organizacije Human Rights Watch od vojaškega udara leta 2013 na teroristične sezname uvrstile približno 3 000 ljudi, 3 000 ljudi so obsodile na smrt, 60 000 pa jih je v priporu;

J.

ker so po navedbah organizacij civilne družbe v Egiptu leta 2020 usmrtil najmanj 110 ljudi, od tega so 66 usmrtitev izvršili po 3. oktobru 2020, kar pomeni, da je bilo v zadnjih dveh mesecih usmrčenih več ljudi kot v vsem letu 2019; ker najmanj 39 ljudem grozi skorajšnja usmrtitev; ker naj bi bile te obsodbe izrečene v okviru skrajno krivičnih sojenj na podlagi prisilnih priznanj in drugih hudih kršitev človekovih pravic, vključno z mučenjem in prisilnimi izginotji, brez resne preiskave in dolžnega pravnega postopanja za žrtve, kot na primer v primeru koptskega meniha Isaiaha Al Makarija; ker na smrt še vedno obsojajo otroke; ker je člen 122 egiptovskega zakona o otrocih še vedno zelo zaskrbljujoč, saj v določenih okoliščinah omogoča sojenje otrokom v okviru množičnih sojenj na sodiščih za odrasle, zaradi česar je bilo od leta 2011 na smrtno kazen obsojenih vsaj 17 mladoletnikov;

K.

ker od 10. aprila 2017 v Egiptu vladajo izredne razmere; ker se kljub vsesplošni mednarodni obsodbi nadaljujejo množična sojenja, ki preprosto niso primerna za izpolnjevanje osnovnih zahtev mednarodnega prava o ustreznem pravnem postopku in poštenem sojenju; ker se na vojaških sodiščih sodi več civilistom kot kdaj koli prej;

L.

ker sta v zadnjih desetletjih v egiptovski družbi zavladala spolno nasilje in nadlegovanje žensk, saj jih pogosto krivijo za žrtve, uradno organi pa storijo premalo za pregon osumljencev ali boj proti diskriminatornim normam, na katerih temelji tovrstno nasilje; ker so, tudi pri egiptovskih oblasteh, še vedno razširjene zlorabe, kot je preskušanje devištva; ker zakon o nasilju nad ženskami že od leta 2017 čaka v egiptovskem parlamentu in še vedno ni ratificiran; ker se obstoječe politike in zakoni proti pohabljanju ženskih spolnih organov ne izvršujejo dobro in se ta praksa nadaljuje; ker se zagovorniki pravic žensk in feministični aktivisti še naprej doživljajo represijo;

M.

ker so 10. decembra 2020 italijanski tožilci v Rimu po štiriletni sodni preiskavi sporočili, da imajo nedvoumne dokaze, da so štirje egiptovski pripadniki varnostnih organov vpleteni v ugrabitev, povzročitev hudih telesnih poškodb in umor italijanskega raziskovalnega asistenta Giulia Regenija; ker odvetniki Egiptovske komisije za pravice in svoboščine (ECRF) še naprej zagotavljajo podporo skupini pravnikov, ki se v Italiji ukvarja s tem primerom, saj so pravni zastopniki v Egiptu; ker egiptovske oblasti nenehno ovirajo napredek pri preiskovanju in razkrivanju resnice o ugrabitvi, mučenju in uboju Giulia Regenija ter smrti francoskega učitelja Erica Langa, ki je bil leta 2013 priprt v Kairu, in s tem preprečujejo, da bi storilci odgovarjali za svoja dejanja;

N.

ker je EU prva gospodarska partnerica Egipta in glavni vir tujih naložb v državi; ker sta EU in Egipt junija 2017 sprejela prednostne naloge partnerstva, s katerimi naj bi okrepili sodelovanje na številnih področjih, tudi na področju varnosti, boja proti terorizmu in reforme sodstva;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.