7.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 260/36

1.

Ali je treba pojem „kolektivni odpust“ iz člena 1(1)(a) Direktive 98/59 (1), ki zajema vse „odpust[e] s strani delodajalca zaradi enega ali več razlogov, ki niso povezani s posameznimi delavci“, v skladu s predpisanim številčnim pragom– ob upoštevanju njegovega pomena na ravni Skupnosti – razlagati tako, da preprečuje ali nasprotuje temu, da bi nacionalna zakonodaja o prevzemu ali prenosu omejevala njegovo področje uporabe le na nekatere vrste prenehanja pogodb o zaposlitvi, in sicer na tiste, ki izpolnjujejo „ekonomske, tehnične ali organizacijske razloge ali razloge, povezane s proizvodnjo“, kot velja za člen 51(1) Estatuto de los Trabajadores?

2.

Ali je treba pri izračunu števila odpuščenih delavcev, ki jih je treba upoštevati pri ugotavljanju, ali gre morda za „kolektivni odpust“ v smislu člena 1(1) Direktive 98/59 bodisi „s strani delodajalca“ (točka a) bodisi kot „prenehanje pogodbe o zaposlitvi na pobudo delodajalca zaradi enega ali več razlogov, ki niso povezani s posameznim zadevnim delavcem, […] če gre za najmanj pet odpustov“ (točka b), upoštevati posamezna prenehanja pogodb o zaposlitvi, ker se je iztekla pogodba, sklenjena za določen čas (za dogovorjeno obdobje, delo ali storitev), kot so tista, navedena v členu 49(1)(c) Estatuto de los Trabajadores?

3.

Ali je pojem „kolektivni odpusti delavcev, ki imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas ali za posebne naloge“ iz člena 2(a), za katerega se Direktiva 98/95 ne uporablja, opredeljen izključno s količinskim merilom iz člena 1(a) ali pa se poleg tega zahteva, da vzrok za kolektivno prenehanje pogodbe o zaposlitvi izhaja iz enakega okvira kolektivnega zaposlovanja za isto obdobje, storitev ali delo?

4.

Ali pojem „podjetje [poslovna enota]“ kot pojem „prava Skupnosti“, ki je bistven za opredelitev „kolektivnega odpusta“ v smislu člena 1(1) Direktive 98/59, in glede na najnižji standard, ki ga pomeni ta direktiva v skladu z njenim členom 5, omogoča razlago, ki dopušča, da določba o prenosu ali vključitvi v nacionalno zakonodajo države članice – v primeru Španije člen 51(1) Estatuto de los Trabajadores – v zvezi z izračunom številčnega praga napotuje izključno na celotno „podjetje“, s čimer so izključeni položaji, v katerih je številčni prag iz navedene določbe presežen, če se za referenčno enoto vzame „podjetje [poslovna enota]“?