38

Tožeča stranka je 13. junija 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo. Tožeča stranka je istega dne z ločeno vlogo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča na podlagi členov 278 in 279 PDEU vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagala, prvič, odlog izvršitve, primarno, izpodbijanega sklepa in, podredno, dopisa z dne 16. maja 2019, in drugič, sprejetje začasnih ukrepov v zvezi s pravili glede odpovednega roka. Postopek v glavni stvari je bil na podlagi člena 91(4) Kadrovskih predpisov odložen.

39

Predsednik Splošnega sodišča je s sklepom z dne 12. julija 2019, CE/Odbor regij (T‑355/19 R, neobjavljen, EU:T:2019:543), zavrnil predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ker ta ni pravno zadostno dokazala nujnosti odložitve izvršitve zadevnih aktov, in pridržal odločitev o stroških.

40

V skladu s členom 91(4) Kadrovskih predpisov se je postopek v glavni stvari nadaljeval po tem, ko je bila 10. oktobra 2019 sprejeta izrecna odločba o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke.

41

Ker je bila sestava Splošnega sodišča spremenjena, je predsednik Splošnega sodišča s sklepom z dne 18. oktobra 2019 na podlagi člena 27(3) Poslovnika Splošnega sodišča zadevo dodelil novemu sodniku poročevalcu, razporejenemu v sedmi senat.

42

Tožeča stranka je 18. oktobra 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog, naj se ji na podlagi člena 66 Poslovnika odobri anonimnost. Splošno sodišče je s sklepom z dne 29. oktobra 2019 temu predlogu ugodilo.

43

Tožeča stranka je 20. maja 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča na podlagi člena 106(2) Poslovnika predlagala, naj se opravi obravnava.

44

Splošno sodišče je 24. septembra 2020 v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika strankama postavilo več pisnih vprašanj za ustni odgovor na obravnavi, Odbor regij pa pozvalo k predložitvi nekaterih dokumentov. Odbor regij je to zahtevo izpolnil v roku, ki mu je bil določen.

45

Stranki sta na obravnavi 10. decembra 2020 podali ustne navedbe in odgovorili na vprašanja Splošnega sodišča.

46

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

47

Odbor regij Splošnemu sodišču predlaga, naj:

55

Tožeča stranka trdi, da OPSP Odbora regij ni bil pooblaščen za enostransko odpoved njene pogodbe z odpovednim rokom v skladu s členom 47(c)(i) PZDU, pri čemer jo je na podlagi člena 49(1) PZDU začasno odstranil z delovnega mesta, ne da bi upošteval pravila, ki urejajo sprejetje upravnega ukrepa začasne odstranitve, kot so določena v členih 23 in 24 Priloge IX h Kadrovskim predpisom. Zato tožeča stranka meni, da sklep OPSP, ki istočasno določa odpoved njene pogodbe na podlagi člena 47(c)(i) PZDU in njeno začasno odstranitev z delovnega mesta med celotnim odpovednim rokom, v skladu s sodno prakso pomeni zlorabo postopka.

56

Tožeča stranka v repliki pojasnjuje, da izpodbijani sklep v nasprotju s trditvami Odbora regij ne vsebuje „oprostitve opravljanja dela“, temveč gre za ukrep začasne odstranitve. V zvezi s tem poudarja, da „oprostitev opravljanja dela“ v skladu s sodno prakso pomeni pooblastilo, da nekdo ne opravlja tistega, kar mora. Z izpodbijanim sklepom pa naj bi ji bilo naloženo, da med odpovednim rokom ne opravlja svojega dela. Poleg tega tožeča stranka trdi, da ohranitev njene plače med odpovednim rokom v zvezi s tem ni upošteven element. Po mnenju tožeče stranke je očitno, da se oprostitev opravljanja dela, ki ji je bila naložena, sploh ne razlikuje od odstranitve z delovnega mesta.

57

Poleg tega tožeča stranka poudarja, da Odbor regij svojega sklepa o njeni odstranitvi z delovnega razmerja med odpovednim rokom ne more utemeljiti z nezmožnostjo drugačne ureditve v tem času, ki bi izhajala iz interesa službe. V zvezi s tem trdi, da če bi Odbor regij menil, da je njeno ravnanje tako resno, da bi bilo mogoče zaradi tega njeno pogodbo o zaposlitvi odpovedati brez odpovednega roka, bi moral zoper njo sprožiti disciplinski postopek.

58

Odbor regij trditve tožeče stranke izpodbija.

59

Opozoriti je treba, da je zloraba postopka poseben izraz pojma zlorabe pooblastil, katerega obseg je natančno opredeljen in se nanaša na uporabo pooblastil upravnega organa za drug namen kot za tisti, za katerega so mu bila podeljena. O aktu, pri katerem so bila zlorabljena pooblastila, je mogoče govoriti le, če je na podlagi objektivnih, upoštevnih in skladnih indicev razvidno, da je bil akt sprejet z izključnim ali vsaj odločilnim namenom, da se dosežejo drugi cilji od tistih, na katere se sklicuje, ali da se izogne postopku, ki ga Kadrovski predpisi posebej določajo za obravnavo okoliščin primera (glej v tem smislu sodbo z dne 16. oktobra 2019, ZV/Komisija, T‑684/18, neobjavljena, EU:T:2009:748, točka 35 in navedena sodna praksa).

60

Glede postopka, ki omogoča odpoved pogodbe o zaposlitvi začasnega uslužbenca za nedoločen čas, iz člena 47(c)(i) PZDU izhaja, da zaposlitev preneha ob koncu odpovednega roka, določenega v tej pogodbi. Člen 49(1) PZDU določa tudi, da po koncu disciplinskega postopka iz Priloge IX h Kadrovskim predpisom, ki se uporablja po analogiji, delovno razmerje začasnega uslužbenca lahko preneha brez odpovednega roka, če je namerno ali iz velike malomarnosti hudo kršil obveznosti, in da se lahko pred takim prenehanjem delovnega razmerja začasni uslužbenec začasno odstrani z delovnega mesta v skladu s členoma 23 in 24 Priloge IX h Kadrovskim predpisom.

61

V zvezi s tem ima OPSP v skladu z ustaljeno sodno prakso široko diskrecijsko pravico, zato ga v primeru napake, s katero se lahko upraviči odpoved delovnega razmerja začasnega uslužbenca, nič ne zavezuje, da začne disciplinski postopek zoper tega uslužbenca, namesto da uporabi možnost enostranske odpovedi pogodbe, določeno v členu 47(c) PZDU, in samo takrat, kadar namerava OPSP začasnemu uslužbencu odpovedati delovno razmerje brez odpovednega roka, ker je ta resno kršil svoje obveznosti, je treba v skladu s členom 49(1) PZDU začeti disciplinski postopek iz Priloge IX h Kadrovskim predpisom za uradnike, ki se po analogiji uporablja za začasne uslužbence (glej sodbo z dne 2. aprila 2019, Fleig/ESAE, T‑492/17, EU:T:2019:211, točka 97 (neobjavljena) in navedena sodna praksa).

62

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je bila odpoved pogodbe tožeče stranke utemeljena predvsem z izgubo zaupanja med skupino in tožečo stranko zaradi neustreznega vodenja njenih sodelavcev in vpliva tega vodenja na njihovo zdravje, ni pa bil v izpodbijanem sklepu tožeči stranki očitan disciplinski razlog. OPSP Odbora regij se je namreč odločil odpovedati pogodbo tožeče stranke na podlagi člena 47(c)(i) PZDU in ne na podlagi člena 49(1) PZDU.

63

Iz tega sledi, da je bil OPSP Odbora regij načeloma pooblaščen za odpoved pogodbe tožeče stranke na podlagi člena 47(c)(i) PZDU pred njenim potekom s šestmesečnim odpovednim rokom, ne da bi moral uvesti disciplinski postopek.

64

Ob tem je v izpodbijanem sklepu navedeno tudi, da je bila tožeča stranka, ker bi se zaradi njenih neposrednih delovnih odnosov s sodelavci lahko poslabšalo zdravje zadnjenavedenih in bi se nadaljevale težavne delovne razmere, v času šestmesečnega odpovednega roka oproščena opravljanja dela na podlagi svoje pogodbe, še naprej pa je bila upravičena do prejemanja plače in socialnih prejemkov v zvezi s svojo pogodbo. Poleg tega je OPSP Odbora regij v izpodbijanem sklepu pojasnil, da ima tožeča stranka v dveh tednih po začetku teka odpovednega roka še naprej dostop do svoje pisarne, da prevzame svoje osebne stvari, potem pa bo institucija pisarno uporabila glede na svoje potrebe in za tožečo stranko ne bo več dostopna. Navedel je tudi, da bo imela en mesec po začetku teka odpovednega roka dostop do svoje elektronske pošte zgolj v „bralnem načinu“, potem pa bo ta pošta samodejno onemogočena. Nazadnje, tožeča stranka je v skladu z izpodbijanim sklepom med odpovednim rokom ohranila pravico do vstopa v prostore Odbora regij, vrniti pa je morala službeno izkaznico, ki naj bi bila nadomeščena z novo kartico, zato ni mogla vstopiti na sestanke predsedstva skupine in plenarnih zasedanj.

65

S takim ravnanjem so bile posledice, ki jih je OPSP Odbora regij želel izpeljati iz izgube zaupanja, sicer res predvsem v tem, da je bila pogodba tožeče stranke na podlagi člena 47(c)(i) PZDU odpovedana, vendar so bila podredno določena tudi pravila za čas odpovednega roka, ki so bistveno spremenila pogoje njenega dela, vključno z oprostitvijo opravljanja dela na podlagi njene pogodbe med odpovednim rokom.

66

V zvezi s tem je treba poudariti, da člen 47(c)(i) PZDU sicer izrecno ne določa, da se delovni pogoji uslužbenca, čigar pogodba je bila odpovedana, med odpovednim rokom lahko prilagodijo, zaradi česar se šteje, da delo v tem obdobju poteka kot običajno, vendar imajo institucije, organi, uradi in agencije Unije široko diskrecijsko pravico pri organizaciji svojih služb in razporejanju osebja, ki jim je na voljo, če se to razporejanje izvaja v interesu službe in se pri tem spoštuje enakovrednost delovnih mest, tudi pri tistih zaposlenih, za katere velja odpovedni rok (glej po analogiji sodbo z dne 13. decembra 2017, CJ/ECDC, T‑703/16 RENV, neobjavljena, EU:T:2017:892, točka 42).

67

Poleg tega je bilo razsojeno, da je treba, ne da bi bila kršena možnost, ki jo ima OPSP v primeru kršitve, zaradi katere je mogoče pogodbo o zaposlitvi uslužbenca odpovedati, in sicer, da namesto uvedbe disciplinskega postopka proti temu uslužbencu uporabi možnost enostranske odpovedi pogodbe iz člena 47(c)(i) PZDU, šteti, da je treba ob odločitvi za odpoved pogodbe v takih okoliščinah upoštevati zahtevo po odpovednem roku, ki je osrednji element navedenih določb. Zato mora OPSP, če po njegovem mnenju kršitve, ki jih očita uslužbencu, nasprotujejo temu, da bi se njegova pogodba v času odpovednega roka še naprej izvajala kot običajno, ustrezno ukrepati in torej uvesti disciplinski postopek ob uporabi ukrepa začasne odstranitve v skladu s členom 49(1) PZDU, razen če ni bila zadevna oseba pravilno razrešena opravljanja svojih nalog (sodba z dne 13. decembra 2017, CJ/ECDC, T‑703/16 RENV, neobjavljena, EU:T:2017:892, točka 51).

68

Poleg tega mora OPSP, kadar se v primeru kršitve, na podlagi katere se lahko delovno razmerje uslužbenca odpove, namesto za uvedbo disciplinskega postopka zoper njega odloči pogodbo zadevnega uslužbenca odpovedati z odpovednim rokom, v okviru svoje pristojnosti določanja upravnih nalog, ki jih mora ta uslužbenec opravljati v tem času, v besedilu sklepa o odpovedi pogodbe z ustrezno obrazložitvijo navesti, da se mora uslužbenec po potrebi vzdržati opravljanja določenih nalog (glej sodbo z dne 13. decembra 2017, CJ/ECDC, T‑703/16 RENV, neobjavljena, EU:T:2017:892, točka 43 in navedena sodna praksa).

69

Ni pa mogoče izključiti, da v nekaterih posebnih okoliščinah razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi določene osebe na podlagi člena 47 PZDU izvirajo iz položaja, zaradi katerega lahko institucije, organi, uradi ali agencije Unije v okviru svoje široke diskrecijske pravice pri organizaciji služb in pri razporejanju osebja, ki jim je na voljo, upravičeno menijo, da je treba zaradi interesa službe zadevno osebo med odpovednim rokom razrešiti opravljanja vseh njenih nalog.

70

To lahko še posebej velja ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi izgube zaupanja uslužbenca, ki je bil – tako kot tožeča stranka – zaposlen na podlagi člena 2(c) PZDU in v zvezi s katerim – kot prav tako velja zanjo – ni bila niti ugotovljena niti zatrjevana hujša kršitev v smislu člena 23 Priloge IX h Kadrovskim predpisom.

71

Vsi začasni uslužbenci, zaposleni na podlagi člena 2(c) PZDU, so namreč zaposleni na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene intuitu personae, katere bistveni element je medsebojno zaupanje (glej v tem smislu sodbo z dne 17. oktobra 2006, Bonnet/Sodišče, T‑406/04, EU:T:2006:322, točki 47 in 101).

72

Kot je na obravnavi poudaril Odbor regij, se tako lahko zgodi, da oseba ali subjekt, ki je zaposlil začasnega uslužbenca, zaradi izgube medsebojnega zaupanja takemu uslužbencu v času odpovednega roka ne more zaupati prav nobenih nalog.

73

V takem primeru je odločitev, da se začasnemu uslužbencu, čigar pogodba je bila odpovedana, med odpovednim rokom ne zaupa prav nobena naloga, ukrep v interesu službe, ki ni nujno enak – kot v bistvu trdi tožeča stranka – sklepu o začasni odstranitvi na podlagi členov 23 in 24 Priloge IX h Kadrovskim predpisom. Kadar v položaju, zaradi katerega je bilo izgubljeno zaupanje v začasnega uslužbenca, zaposlenega na podlagi člena 2(c) PZDU, temu uslužbencu med odpovednim rokom ni mogoče zaupati nalog, OPSP prav tako ni mogoče naložiti uvedbe disciplinskega postopka v tem času.

74

Tožeča stranka poleg tega ne navaja ničesar, kar bi dokazovalo, da je bila v resnici z delovnega mesta začasno odstranjena in odpuščena iz disciplinskih razlogov.

75

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da teza tožeče stranke v podporo prvemu tožbenemu razlogu temelji na napačni predpostavki, da je OPSP Odbora regij v zvezi z njo sprejel ukrep začasne odstranitve iz disciplinskih razlogov na podlagi členov 23 in 24 Priloge IX h Kadrovskim predpisom, pri katerem bi bilo treba njeno pogodbo o zaposlitvi odpovedati po koncu disciplinskega postopka v skladu s členom 49 PZDU.

76

Zato OPSP Odbora regij s tem, da je pogodbo o zaposlitvi tožeče stranke odpovedal na podlagi člena 47 PZDU, pri čemer se je odločil, da med odpovednim rokom ne sme delati, ni zlorabil postopka.

77

Prvi tožbeni razlog je zato treba zavrniti kot neutemeljen.

92

V skladu s členom 41(2) Listine pravica do dobrega upravljanja med drugim zajema pravico vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene.

93

Natančneje, pravica do izjave vsakomur zagotavlja možnost, da ustrezno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku, in to pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njegove interese (glej sodbi z dne 4. aprila 2019, OZ/EIB, C‑558/17 P, EU:C:2019:289, točka 53 in navedena sodna praksa, in z dne 10. januarja 2019, RY/Komisija, T‑160/17, EU:T:2019:1, točka 24 in navedena sodna praksa).

94

Namen te pravice je med drugim, da se zadevni osebi zaradi zagotovitve učinkovitega varstva omogoči, da popravi napako ali uveljavlja dejstva v zvezi s svojim osebnim položajem, ki utemeljujejo sprejetje ali nesprejetje sklepa ali njegovo določeno vsebino (glej v tem smislu sodbo z dne 11. decembra 2014, Boudjlida, C‑249/13, EU:C:2014:2431, točka 37 in navedena sodna praksa).

95

V okoliščinah, kakršne so te v obravnavani zadevi, je OPSP tisti, ki nosi dokazno breme glede spoštovanja pravice zadevne osebe do izjave (glej v tem smislu sodbe z dne 6. decembra 2007, Marcuccio/Komisija, C‑59/06 P, EU:C:2007:756, točka 47; z dne 10. januarja 2019, RY/Komisija, T‑160/17, EU:T:2019:1, točka 48, in z dne 7. novembra 2019, WN/Parlament, T‑431/18, neobjavljena, EU:T:2019:781, točka 44).

96

Ugotoviti je treba, da OPSP Odbora regij pred sprejetjem izpodbijanega sklepa ni nikoli omenil možnosti določitve pravil glede odpovednega roka za tožečo stranko. Ta organ jo je sicer zaslišal glede resničnosti in pripisljivosti dejstev ter glede pravne podlage, na kateri bi lahko temeljil izpodbijani sklep, vendar tožeča stranka ni imela možnosti predložiti pripomb o posebnih pogojih izvajanja odpovednega roka, ki jih je navedeni organ nameraval sprejeti, zlasti glede tega, da tožeča stranka ne bi več opravljala nalog generalnega sekretarja skupine in da bi bil dostop do njene elektronske pošte ter njene pisarne in prostorov Odbora regij omejen.

97

Takih ukrepov pa ni bilo mogoče sprejeti brez predhodnega zaslišanja tožeče stranke, s čimer bi se ji zagotovila možnost, da se o njih izjavi. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je namen pravice do izjave zadevni osebi med drugim omogočiti, da pojasni nekatere elemente ali navede druge, na primer v zvezi s svojim osebnim položajem, ki bi lahko bili v prid temu, da se predvideni sklep ne sprejme, ali v prid njegove drugačne vsebine (glej v tem smislu sodbo z dne 13. decembra 2017, CJ/ECDC, T‑703/16 RENV, neobjavljena, EU:T:2017:892, točka 48).

98

Odbor regij v zvezi s tem ne more utemeljeno trditi, da so okoliščine, v katerih je bilo izdano pismo o nameri, implicitno – a jasno – zajemale možnost, da tožeča stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi med odpovednim rokom ne bo opravljala dela na podlagi svoje pogodbe, in da tožeča stranka ob tem, ko je bila pozvana k predložitvi pripomb glede očitanih ji dejanj, ni mogla prezreti predvidene možnosti določitve pravil glede odpovednega roka.

99

Poudariti je treba, da več listin v spisu, zlasti elektronsko dopisovanje med enim od članov skupine in tožečo stranko, kaže na to, da ni mogoče sklepati, da je tožeča stranka lahko zanesljivo razumela, da je OPSP Odbora regij nameraval določiti pravila glede odpovednega roka. V dokumentih v spisu, ki jih je v podporo svojim trditvam navedel Odbor regij – poleg tega, da ne gre za dokumente tega organa – taki ukrepi niso navedeni, temveč je v njih omenjena možnost ali namigovanje glede odstopa tožeče stranke v okviru kompromisnega sporazuma.

100

Zato je Odbor regij glede ukrepov v zvezi s pravili glede odpovednega roka za tožečo stranko, navedenimi v točki 96 zgoraj, kršil pravico tožeče stranke do izjave, s čimer je kršil člen 41(2)(a) Listine.

101

Vendar kršitev pravice do izjave povzroči razglasitev ničnosti sklepa, sprejetega v zadevnem upravnem postopku, samo takrat, kadar bi bil rezultat tega postopka drugačen, če te kršitve ne bi bilo (sodbi z dne 4. aprila 2019, OZ/EIB, C‑558/17 P, EU:C:2019:289, točka 76 in navedena sodna praksa, in z dne 10. januarja 2019, RY/Komisija, T‑160/17, EU:T:2019:1, točka 51 in navedena sodna praksa).

102

V obravnavanem primeru bi lahko OPSP Odbora regij, če bi bilo tožeči stranki omogočeno, da se izjavi glede pravil, ki so bila določena za čas odpovednega roka in so navedena v točki 96 zgoraj, določil drugačna pravila za ta čas (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 13. decembra 2017, CJ/ECDC, T‑703/16 RENV, neobjavljena, EU:T:2017:892, točka 49).

103

Poleg tega je tožeča stranka ob zaslišanju na obravnavi zatrdila, da pravica do izjave ni omejena zgolj na možnost, da izrazi nasprotovanje posebnim pravilom za izvajanje odpovednega roka, pač pa vključuje tudi možnost uveljavljanja pripomb, ki bi lahko vplivale na vsebino predvidene odločitve. V zvezi s tem je tožeča stranka navedla, da če bi imela pred sprejetjem odločitve možnost, da se izjavi o spornih pravilih za izvedbo odpovednega roka, bi lahko navedla, da je možen ukrep na primer opravljanje dela iz njenega stalnega prebivališča.

104

V teh okoliščinah ni mogoče razumno izključiti, da bi posebna pravila za izvajanje odpovednega roka iz izpodbijanega sklepa, zlasti oprostitev opravljanja dela tožeče stranke na podlagi njene pogodbe v času odpovednega roka, lahko privedla do drugačnega rezultata, če bi imela tožeča stranka ustrezno možnost, da se izjavi.

105

Zato je bila pravica tožeče stranke do izjave pred sprejetjem izpodbijanega sklepa kršena v delu, ki se nanaša na posebna pravila za izvedbo odpovednega roka, navedena v točki 96 zgoraj.

106

Posledično je treba ta očitek sprejeti in torej izpodbijani sklep zaradi kršitve pravice tožeče stranke do izjave razglasiti za ničen v delu, v katerem so z njim določena posebna pravila za izvedbo odpovednega roka. Ta nezakonitost pa sama po sebi ne omaja zakonitosti navedenega sklepa v delu, v katerem je bila z njim odpovedana pogodba tožeče stranke (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 23. oktobra 2013, Gomes Moreira/ECDC, F‑80/11, EU:F:2013:159, točka 54).

[…]

151

Člen 134(2) Poslovnika določa, da če je neuspelih strank več, Splošno sodišče odloči o porazdelitvi stroškov. Ker je bilo v obravnavanem primeru predlogu za razglasitev ničnosti delno ugodeno, odškodninski zahtevek pa je bil zavrnjen, mora vsaka stranka nositi svoje stroške, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe, ki so bili pridržani.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat)

razsodilo: