–

za Eventmedia Soluciones SL A.-M. Martínez Cuadros, abogada,

–

za Air Europa Líneas Aéreas SAU N. de Dorremochea Guiot, procurador, in E. Olea Ballesteros, abogado,

–

za špansko vlado A. Ballesteros Panizo, agent,

–

za Evropsko komisijo J. L. Buendía Sierra in N. Ruiz García, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 6(1) in člena 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288).

2

Predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Eventmedia Soluciones SL (v nadaljevanju: Eventmedia), ki je prevzela terjatev letalskega potnika, in družbo Air Europa Líneas Aéreas SAU (v nadaljevanju: Air Europa) glede povračila škode zaradi zamude pri prevozu prtljage tega potnika na letu, ki ga je opravila družba Air Europa.

3

Člen 19 Konvencije o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz, ki je bila sklenjena 28. maja 1999 v Montrealu in jo je Evropska skupnost podpisala 9. decembra 1999 ter je bila v njenem imenu odobrena s Sklepom Sveta 2001/539/ES z dne 5. aprila 2001 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 5, str. 491, v nadaljevanju: Montrealska konvencija), naslovljen „Zamuda“, določa:

„Prevoznik je odgovoren za škodo zaradi zamude v letalskem prevozu oseb, prtljage ali tovora. Prevoznik pa ni odgovoren za škodo zaradi zamude, če dokaže, da so on, njegovi uslužbenci in pooblaščenci sprejeli vse ukrepe, ki se od njih lahko upravičeno zahtevajo, da bi se izognili škodi, ali da takih ukrepov niso mogli sprejeti.“

4

V štiriindvajseti uvodni izjavi Direktive 93/13 je navedeno, da „morajo imeti sodišča ali upravni organi držav članic na voljo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v potrošniških pogodbah“.

5

Člen 1(1) te direktive določa, da je njen namen približati zakone in druge predpise držav članic o nepoštenih pogojih v pogodbah, sklenjenih med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom.

6

Člen 2(b) navedene direktive vsebuje to opredelitev:

„‚Potrošnik‘ pomeni vsako fizično osebo, ki v pogodbah, zajetih s to direktivo, deluje za namene, ki so izven njene poslovne ali poklicne dejavnosti“.

7

Člen 3(1) iste direktive določa:

„Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nepoštenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.“

8

Člen 6(1) Direktive 93/13 določa:

„Države članice določijo, da nepošteni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki […], če je nadaljnji obstoj mogoč brez nepoštenih pogojev.“

9

Člen 7(1) te direktive določa:

„Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.“

10

Letalski potnik, ki je utrpel zamudo pri prevozu svoje prtljage na letu iz Madrida (Španija) v Cancún (Mehika), je svojo odškodninsko terjatev do družbe Air Europa, ki je letalski prevoznik, prenesel na družbo Eventmedia, ki je gospodarska družba.

11

Družba Eventmedia je nato pri Juzgado de lo Mercantil n.o 1 de Palma de Mallorca (sodišče za gospodarske spore št. 1 v Palmi de Mallorci, Španija), ki je predložitveno sodišče, na podlagi člena 19 Montrealske konvencije proti družbi Air Europa vložila tožbo za povrnitev škode, nastale zaradi te zamude, v višini 766 EUR.

12

Družba Air Europa pred tem sodiščem izpodbija procesno upravičenje družbe Eventmedia. Po njenem mnenju odstop terjatve ni bil pravno veljaven, ker je bila kršena prepoved prenosa pravic, ki jih ima potnik, in je določena v klavzuli 15.1 njegovih splošnih prevoznih pogojev (v nadaljevanju: zadevna klavzula). V skladu s to klavzulo je „odgovornost družbe Air Europa in katerega koli prevoznika v skladu s členom 1 določena s prevoznimi pogoji prevoznika, ki je izdal vozovnico, če ni določeno drugače. Pravice, ki pripadajo potniku, so vezane na osebo, njihov prenos pa ni dovoljen.“

13

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da se odgovornost letalskega prevoznika iz člena 19 Montrealske konvencije za primere zamude pri prevozu prtljage uveljavlja z odškodninsko tožbo na podlagi pogodbene odgovornosti. Zato naj bi za odstop terjatve iz naslova škode, ki je nastala zaradi take zamude, veljala prepoved odstopa iz zadevne klavzule.

14

To sodišče, ki opozarja na sodno prakso Sodišča, meni, da ima na voljo dovolj dejanskih in pravnih elementov, da lahko opravi preizkus vsebine te klavzule in po kontradiktorni razpravi ugotovi njeno nepoštenost v smislu Direktive 93/13. Vendar se sprašuje, ali lahko nepoštenost te klavzule preizkusi po uradni dolžnosti. Po eni strani namreč postopka, ki poteka pred njim, ni začela ena od strank prevozne pogodbe, na kateri tožba temelji, ampak prevzemnik terjatve, ki jo je imel letalski potnik, ki ni potrošnik, zaradi nastale škode. Po drugi strani naj – ker potrošnik ni stranka tega postopka – ne bi bilo mogoče upoštevati njegove volje, da se želi po tem, ko ga je to sodišče na to opozorilo, sklicevati na nepoštenost in nezavezujočo naravo zadevne klavzule.

15

V teh okoliščinah je Juzgado de lo Mercantil n.o 1 de Palma de Mallorca (sodišče za gospodarske spore št. 1 v Palmi de Mallorci) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

16

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, ki odloča o odškodninski tožbi, ki jo je proti letalskemu prevozniku vložila gospodarska družba, ki je prevzela odškodninsko terjatev letalskega potnika, po uradni dolžnosti preučiti morebitno nepoštenost pogoja iz prevozne pogodbe med potnikom in prevoznikom, s katerim se prepoveduje, da bi potnik prenesel pravice, ki jih ima v razmerju do prevoznika.

17

V zvezi s primerom odstopa terjatev letalskega potnika družbi za izterjavo terjatev je Sodišče že razsodilo, da dejstvo, da spor o glavni stvari poteka izključno med prodajalci ali ponudniki, ni ovira za uporabo Direktive 93/13, ker področje uporabe te direktive ni odvisno od tega, kdo so stranke v tem sporu, ampak od tega, da gre za stranke pri pogodbi (glej v tem smislu sodbo z dne 18. novembra 2020, DelayFix, C‑519/19, EU:C:2020:933, točki 53 in 54).

18

V skladu s členom 1(1) in členom 3(1) Direktive 93/13 se namreč ta direktiva uporablja za pogoje v pogodbah, sklenjenih med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, o katerih se stranki nista dogovorili posamično (sodba z dne 18. novembra 2020, DelayFix, C‑519/19, EU:C:2020:933, točka 55 in navedena sodna praksa).

19

V obravnavanem primeru je bila prevozna pogodba, na kateri temelji terjatev, na katero se sklicuje družba Eventmedia, in ki vsebuje zadevno klavzulo, sklenjena med prodajalcem ali ponudnikom, in sicer družbo Air Europa, in letalskim potnikom. Poleg tega nič ne kaže na to, da je ta potnik kupil letalsko vozovnico v okviru svoje poslovne ali poklicne dejavnosti, tako da se zdi – kar mora preveriti predložitveno sodišče – da je ta potnik to pogodbo sklenil kot potrošnik v smislu člena 2(b) Direktive 93/13.

20

Glede na sodno prakso, navedeno v točki 17 te sodbe, spor o glavni stvari torej spada na področje uporabe Direktive 93/13.

21

Razlogi, navedeni v točki 63 sodbe z dne 1. oktobra 2015, ERSTE Bank Hungary (C‑32/14, EU:C:2015:637), in v točki 29 sodbe z dne 11. marca 2020, Lintner (C‑511/17, EU:C:2020:188), na katere se v bistvu opira v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ne morejo omajati take ugotovitve.

22

Res je, da je Sodišče v teh točkah razsodilo, da je za dosego varstva potrošnikov, ki se želi zagotoviti z Direktivo 93/13, nujno, da je ena od pogodbenih strank začela sodni postopek. Vendar je treba to trditev postaviti v kontekst zadev, v katerih sta bili izdani ti sodbi, v katerih je šlo dejansko za spor med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, ki sta sklenila pogodbo.

23

Natančneje, v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 1. oktobra 2015, ERSTE Bank Hungary (C‑32/14, EU:C:2015:637), je bilo Sodišču v bistvu predloženo vprašanje, ali je treba sistem varstva, vzpostavljen z Direktivo 93/13, razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki notarju, ki je ob upoštevanju formalnih zahtev sestavil javno listino v zvezi s pogodbo, sklenjeno med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, omogoča, da to listino opremi s potrdilom o izvršljivosti ali da zavrne njegovo razveljavitev, ne da bi imel možnost preveriti morebitno nepoštenost pogojev navedene pogodbe. Sodišče je pri preučitvi tega vprašanja v bistvu razlikovalo med takim postopkom pred notarjem in sodnim postopkom, pri čemer je poudarilo, da zahteva, da nacionalno sodišče po uradni dolžnosti preizkusi nepoštenost pogodbenega pogoja, ki spada na področje uporabe te direktive, ki izhaja iz sistema varstva, ki se želi zagotoviti z Direktivo 93/13, velja le za zadnjenavedeni postopek (glej v tem smislu sodbo z dne 1. oktobra 2015, ERSTE Bank Hungary, C‑32/14, EU:C:2015:637, točke 33, od 41 do 47 in 59). Vendar pa je potrebno tudi to, da se zadeva predloži nacionalnemu sodišču. Razlog iz točke 63 te sodbe se dejansko nanaša na to pomembno postopkovno načelo, v skladu s katerim je pobuda za začetek postopka v izključni pristojnosti strank.

24

Točka 29 sodbe z dne 11. marca 2020, Lintner (C‑511/17, EU:C:2020:188), je umeščena v razlogovanje, ki se nanaša na meje predmeta spora in načelo dispozitivnosti. Tako je, če se točke od 26 do 34 te sodbe razlagajo skupaj, iz njih razvidno, da Sodišče področja uporabe Direktive 93/13 ni želelo omejiti na spore med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, temveč je želelo bolj izpostaviti dejstvo, da je pogoj za varstvo potrošnika, ki se želi doseči z Direktivo 93/13, ta, da je bil začet sodni postopek in da pozitivna intervencija nacionalnega sodišča ne sme prekoračiti mej spora, ki mu je bil predložen.

25

Iz tega sledi, da Sodišče s sodbama, navedenima v točkah 23 in 24 te sodbe, področja uporabe Direktive 93/13 ni nameravalo omejiti zgolj na spore med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, ki sta sklenila pogodbo.

26

Na podlagi teh uvodnih ugotovitev je treba ugotoviti, ali mora nacionalno sodišče, kadar ne gre za spor med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, ampak med zadnjenavedenim in nekim drugim prodajalcem ali ponudnikom, in sicer gospodarsko družbo, ki je prevzela pravice potrošnika, po uradni dolžnosti preučiti morebitno nepoštenost pogojev te pogodbe.

27

Spomniti je treba, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča sistem varstva, ki se izvaja z Direktivo 93/13, temelji na predpostavki, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti (sodbi z dne 27. junija 2000, Océano Grupo Editorial in Salvat Editores, od C‑240/98 do C‑244/98, EU:C:2000:346, točka 25, in z dne 17. maja 2022, SPV Project 1503 in drugi, C‑693/19 in C‑831/19, EU:C:2022:395, točka 51).

28

Zaradi tega podrejenega položaja člen 6(1) te direktive določa, da nepošteni pogoji za potrošnika niso zavezujoči. Gre za zavezujočo določbo, katere namen je formalno ravnotežje med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov, določeno s pogodbo, zamenjati z dejanskim ravnotežjem, tako da se med sopogodbeniki spet vzpostavi enakost (sodbi z dne 26. oktobra 2006, Mostaza Claro, C‑168/05, EU:C:2006:675, točka 36, in z dne 17. maja 2022, SPV Project 1503 in drugi, C‑693/19 in C‑831/19, EU:C:2022:395, točka 52).

29

V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da mora nacionalno sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti nepoštenost pogodbenega pogoja, ki spada na področje uporabe Direktive 93/13, in tako izravnati neravnotežje med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, in to takoj, ko ima na voljo za to potrebne pravne in dejanske elemente (sodba z dne 17. maja 2022, SPV Project 1503 in drugi, C‑693/19 in C‑831/19, EU:C:2022:395, točka 53 in navedena sodna praksa).

30

Poleg tega Direktiva 93/13 – kot je razvidno iz člena 7(1) te direktive v povezavi z njeno štiriindvajseto uvodno izjavo – državam članicam nalaga, da zagotovijo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki (sodbi z dne 14. junija 2012, Banco Español de Crédito, C‑618/10, EU:C:2012:349, točka 68, in z dne 17. maja 2022, SPV Project 1503 in drugi, C‑693/19 in C‑831/19, EU:C:2022:395, točka 54).

31

Čeprav je Sodišče tako že večkrat in ob upoštevanju zahtev iz člena 6(1) in člena 7(1) Direktive 93/13 opredelilo način, kako mora nacionalno sodišče zagotavljati varstvo pravic, ki jih imajo potrošniki na podlagi te direktive, pa pravo Unije načeloma ne harmonizira postopkov, ki se uporabljajo za preizkus morebitne nepoštenosti pogodbenega pogoja. Ti postopki se torej na podlagi načela procesne avtonomije držav članic določijo v njihovih nacionalnih pravnih redih, vendar morajo izpolnjevati pogoja, da niso manj ugodni od postopkov, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in da v praksi ne onemogočajo ali čezmerno otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti) (glej v tem smislu sodbi z dne 26. junija 2019, Addiko Bank, C‑407/18, EU:C:2019:537, točki 45 in 46, ter z dne 17. maja 2022, SPV Project 1503 in drugi, C‑693/19 in C‑831/19, EU:C:2022:395, točka 55).

32

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, ali te določbe v povezavi z načeloma enakovrednosti in učinkovitosti zahtevajo, da nacionalno sodišče, pri katerem je gospodarska družba, ki je prevzemnik odškodninske terjatve, ki jo je imel potrošnik zoper prodajalca ali ponudnika, ki je bil njegov sopogodbenik, vložila tožbo, opravi nadzor nad morebitno nepoštenostjo pogoja iz pogodbe, sklenjene med tem potrošnikom in tem prodajalcem ali ponudnikom.

33

Prvič, v zvezi z načelom enakovrednosti mora nacionalno sodišče glede na postopkovna pravila, s katerimi se urejajo pravna sredstva, ki se uporabljajo v nacionalnem pravu, ob upoštevanju predmeta, podlage in bistvenih elementov zadevnih pravnih sredstev preveriti, ali je to načelo spoštovano (sodba z dne 17. maja 2022, Unicaja Banco, C‑869/19, EU:C:2022:397, točka 23 in navedena sodna praksa).

34

V zvezi s tem je Sodišče razsodilo, da je treba člen 6(1) Direktive 93/13 šteti za določbo, enakovredno nacionalnim pravilom, ki so po nacionalnem pravu kogentna (sodbi z dne 6. oktobra 2009, Asturcom Telecomunicaciones, C‑40/08, EU:C:2009:615, točka 52, in z dne 17. maja 2022, Unicaja Banco, C‑869/19, EU:C:2022:397, točka 24).

35

Iz tega sledi, da mora imeti nacionalno sodišče v skladu z načelom enakovrednosti, kadar ima na podlagi nacionalnega prava možnost ali obveznost, da po uradni dolžnosti preizkusi, ali je pogodbeni pogoj v nasprotju s kogentnimi nacionalnimi pravili, tudi možnost ali obveznost, da po uradni dolžnosti preizkusi, ali je tak pogoj v nasprotju s členom 6 Direktive 93/13, in to takoj, ko ima na voljo za to potrebne pravne in dejanske elemente (glej v tem smislu sodbo z dne 17. maja 2022, Unicaja Banco, C‑869/19, EU:C:2022:397, točka 25 in navedena sodna praksa).

36

V obravnavanem primeru predlog za sprejetje predhodne odločbe ne vsebuje nobene informacije o tem, ali sodišče, ki odloča o odškodninski tožbi na podlagi člena 19 Montrealske konvencije, na podlagi španskega prava lahko ali celo mora po uradni dolžnosti preizkusiti morebitno neskladnost klavzule, kakršna je zadevna klavzula, s kogentnimi nacionalnimi pravili. V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 33 te sodbe, mora predložitveno sodišče preveriti ta vidik, da bi ugotovilo, ali na podlagi načela enakovrednosti lahko ali celo mora po uradni dolžnosti preizkusiti morebitno nepoštenost zadevne klavzule.

37

Drugič, v zvezi z načelom učinkovitosti je Sodišče razsodilo, da je treba vsak primer, v katerem se postavlja vprašanje, ali neka nacionalna postopkovna določba onemogoča ali preveč otežuje uporabo prava Unije, preizkusiti ob upoštevanju mesta te določbe v celotnem postopku, poteka tega postopka in njegovih posebnosti ter, po potrebi, načel, na katerih temelji nacionalni sodni sistem, kot so načelo varstva pravice do obrambe, načelo pravne varnosti in načelo učinkovitega poteka postopka (sodbi z dne 14. decembra 1995, Peterbroeck, C‑312/93, EU:C:1995:437, točka 14, in z dne 17. maja 2022, SPV Project 1503 in drugi, C‑693/19 in C‑831/19, EU:C:2022:395, točka 60).

38

Glede odškodninske tožbe, ki jo je vložila gospodarska družba, ki je prevzemnik terjatve, ki jo je imel potrošnik proti svojemu sopogodbeniku, ki je prodajalec ali ponudnik, pa je treba ugotoviti, da za tožbo med dvema prodajalcema ali ponudnikoma ni značilno neravnotežje, ki obstaja v okviru spora med potrošnikom in njegovim sopogodbenikom, ki je prodajalec ali ponudnik (glej po analogiji sodbo z dne 5. decembra 2013, Asociación de Consumidores Independientes de Castilla y León, C‑413/12, EU:C:2013:800, točka 50).

39

Iz tega sledi, da – drugače kot v primeru iz sodne prakse, navedene v točki 29 te sodbe – za zagotovitev učinkovitosti sistema varstva potrošnikov, ki se želi doseči z Direktivo 93/13, ni nujno, da nacionalno sodišče, ki odloča v sporu med prodajalcema ali ponudnikoma, kot sta družba, ki je prevzela pravice potrošnika, in prodajalec ali ponudnik, ki je sopogodbenik potrošnika, po uradni dolžnosti preizkusi morebitno nepoštenost pogoja iz pogodbe, ki jo je sklenil potrošnik.

40

Načelo učinkovitosti, navedeno v točki 31 te sodbe, nacionalnemu sodišču prav tako ne nalaga, da po uradni dolžnosti opravi tak preizkus, če ima gospodarska družba, ki je prevzemnik potrošnikove terjatve, na podlagi nacionalnih postopkovnih pravil dejansko možnost, da se pred nacionalnim sodiščem sklicuje na morebitno nepoštenost pogoja iz pogodbe, ki jo je ta potrošnik podpisal, ali je tako možnost imela.

41

Ob upoštevanju vsega navedenega je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da:

42

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba načelo kontradiktornosti razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, ki odloča o odškodninski tožbi, ki jo je proti letalskemu prevozniku vložila gospodarska družba, ki je prevzela odškodninsko terjatev, ki jo je imel letalski potnik do letalskega prevoznika, kadar po uradni dolžnosti ugotovi nepoštenost pogoja v prevozni pogodbi, ki sta jo sklenila potnik in prevoznik, potnika o tem obvestiti in ga vprašati, ali se namerava sklicevati na nepoštenost tega pogoja ali pa soglaša z njegovo uporabo.

43

Najprej je treba ugotoviti, da je odgovor na to vprašanje upošteven, če bi predložitveno sodišče po presoji z vidika načela enakovrednosti, ob upoštevanju točk od 33 do 36 te sodbe, ali po presoji z vidika načela učinkovitosti, ob upoštevanju točk 37 in 40 te sodbe, ugotovilo, da lahko ali celo mora po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je zadevna klavzula nepoštena.

44

V tem okviru je treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso Sodišča načelo kontradiktornosti praviloma vključuje tudi pravico strank, da se seznanijo s tožbenimi razlogi, ki jih bo sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti in na podlagi katerih bo utemeljilo svojo odločitev, in da o njih razpravljajo. Sodišče je poudarilo, da je za to, da bi se zadostilo zahtevam, ki izhajajo iz pravice do poštenega sojenja, pomembno, da stranke poznajo dejanske in pravne okoliščine, ki imajo odločilen vpliv na izid postopka (glej v tem smislu sodbi z dne 2. decembra 2009, Komisija/Irska in drugi, C‑89/08 P, EU:C:2009:742, točki 55 in 56, in z dne 21. februarja 2013, Banif Plus Bank, C‑472/11, EU:C:2013:88, točka 30).

45

Tako mora nacionalno sodišče, če – potem ko je na podlagi presoje dejanskih in pravnih okoliščin, s katerimi je seznanjeno ali s katerimi se je seznanilo na podlagi pripravljalnih ukrepov, ki jih je za to izvedlo po uradni dolžnosti, ugotovilo, da neki pogoj spada na področje uporabe Direktive 93/13 – na podlagi presoje, ki jo je opravilo po uradni dolžnosti, ugotovi, da ta pogoj ni pošten, praviloma obvestiti stranke v postopku in jih pozvati, da o tem kontradiktorno razpravljajo na način, ki ga za to določajo nacionalna postopkovna pravila (sodba z dne 21. februarja 2013, Banif Plus Bank, C‑472/11, EU:C:2013:88, točka 31).

46

Iz navedenega izhaja, da mora nacionalno sodišče, ki po uradni dolžnosti ugotovi, da je pogoj iz pogodbe, sklenjene med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, nepošten, če gre za spor med prodajalcem ali ponudnikom in gospodarsko družbo, ki je prevzela pravice potrošnika, o tem obvestiti obe stranki v sporu, o katerem odloča, to je gospodarsko družbo prevzemnico in prodajalca ali ponudnika, ki je bil sopogodbenik potrošnika. Strankam mora namreč dati možnost, da svoje argumente zagovarjajo v kontradiktorni razpravi.

47

S to možnostjo, ki jo ima gospodarska družba, ki je prevzemnica pravic potrošnika, da se o tem izreče, se upošteva tudi obveznost nacionalnega sodišča, da, odvisno od primera, upošteva voljo, ki jo je ta družba izrazila, kadar kljub temu, da se zaveda, da nepošten pogoj ni zavezujoč, izrazi nasprotovanje njegovemu črtanju, s čimer poda svobodno in informirano soglasje k zadevnemu pogoju (glej po analogiji sodbo z dne 21. februarja 2013, Banif Plus Bank, C‑472/11, EU:C:2013:88, točka 35).

48

Kadar – kot v sporu o glavni stvari – gospodarska družba, ki je prevzela pravice potrošnika, vloži tožbo pri nacionalnem sodišču kljub pogoju, ki je – tako kot zadevna klavzula – vsebovan v pogodbi, ki je sklenjena med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, in s katerim se potrošniku prepoveduje, da prenese svoje pravice, je razumno domnevati, da ta gospodarska družba ne nasprotuje temu, da sodišče ta pogoj odpravi, potem ko je ugotovilo njegovo nepoštenost.

49

Ker pa potrošnik, ki je odstopil svojo odškodninsko terjatev do prodajalca ali ponudnika, ni stranka v sporu med zadnjenavedenim in prevzemnico te terjatve, nacionalnemu sodišču tega potrošnika ni treba niti obvestiti o tej preučitvi po uradni dolžnosti niti pridobiti njegovih stališč v zvezi s tem.

50

Glede na zgoraj navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba načelo kontradiktornosti razlagati tako, da nacionalnemu sodišču, ki odloča o odškodninski tožbi, ki jo je proti letalskemu prevozniku vložila gospodarska družba, ki je prevzela odškodninsko terjatev, ki jo je imel letalski potnik do letalskega prevoznika, kadar po uradni dolžnosti ugotovi nepoštenost pogoja v prevozni pogodbi, ki sta jo sklenila potnik in prevoznik, potnika o tem ni treba obvestiti in ga ni treba vprašati, ali se namerava sklicevati na nepoštenost tega pogoja ali pa soglaša z njegovo uporabo. To sodišče pa mora o tem obvestiti stranke v sporu, o katerem odloča, da bi jim dalo možnost, da v kontradiktorni razpravi zagovarjajo svoje argumente, in se prepričati o tem, da želi gospodarska družba prevzemnica doseči ugotovitev, da se ta pogoj ne uporabi.

51

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: