—

za M. Soulierja in S. Doke F. Macrez, odvetnik,

—

za Société française des intérêts des auteurs de l’écrit (SOFIA) C. Caron in C. Fouquet, odvetnika,

—

za francosko vlado D. Colas in D. Segoin, agenta,

—

za češko vlado M. Smolek, D. Hadroušek in S. Šindelková, agenti,

—

za nemško vlado T. Henze, M. Hellmann in D. Kuon, agenti,

—

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s S. Fiorentino, avvocato dello Stato,

—

za poljsko vlado B. Majczyna, M. Drwięcki in M. Nowak, agenti,

—

za Evropsko komisijo J. Hottiaux, J. Samnadda in T. Scharf, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 2 in 5 Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 230).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med M. Soulierjem in S. Doke na eni strani ter Premier ministre (predsednik vlade) in Ministre de la Culture et de la Communication (minister za kulturo in komunikacije) na drugi strani v zvezi z zakonitostjo uredbe št. 2013‑182 z dne 27. februarja 2013 o uporabi členov od L. 134‑1 do L. 134‑9 zakonika o intelektualni lastnini in digitalnem izkoriščanju nedostopnih knjig iz 20. stoletja (JORF z dne 1. marca 2013, str. 3835).

3

Člen 2 Bernske konvencije za varstvo književnih in umetniških del (Pariški akt z dne 24. julija 1971) v različici po spremembi z dne 28. septembra 1979 (v nadaljevanju: Bernska konvencija) v odstavkih 1 in 6 med drugim določa:

„1.   Izrazi ‚književna in umetniška dela‘ zajemajo vse stvaritve s književnega, znanstvenega in umetniškega področja, ne glede na način in obliko njihovega izražanja, kot so: knjige, […]

[…]

6.   Omenjena dela uživajo varstvo v vseh državah Unije. To varstvo je v korist avtorjev in imetnikov njihovih pravic.“

4

Člen 3(1) in (3) Bernske konvencije določa:

„1.   Varstvo po tej konvenciji uživajo:

[…]

3.   Z ‚objavljenimi deli‘ so mišljena dela, izdana s privolitvijo njihovih avtorjev, ne glede na način izdelave njihovih izvodov, če so bili ti izvodi dani na razpolago tako, da je to ustrezalo potrebam javnosti, upoštevajoč pri tem naravo dela. […]“

5

Člen 5 te konvencije v odstavkih 1 in 2 med drugim določa:

„1.   Na delih, za katera jim daje varstvo ta [k]onvencija, uživajo avtorji v državah Unije izven države izvora dela pravice, ki jih zakoni v teh državah priznavajo ali jih bodo pozneje priznavali svojim državljanom, kot tudi pravice, specialno priznane s to [k]onvencijo.

2.   Za uživanje in izvrševanje teh pravic ne velja nobena formalnost in sta neodvisni od varstva v državi izvora dela. Izven določb te konvencije določajo torej obseg varstva in pravna sredstva, ki so avtorju zajamčena za varstvo njegovih pravic, izključno zakoni države, v kateri varstvo zahteva.“

6

Člen 9 navedene konvencije v odstavku 1 med drugim določa:

„Avtorji s to konvencijo zavarovanih književnih in umetniških del imajo izključno pravico dovoljevati njihovo reproduciranje, ne glede na kakšen način in v kakšni obliki.“

7

Člen 11a te konvencije v odstavku 1 med drugim določa:

„Avtorji književnih in umetniških del imajo izključno pravico dovoljevati:

[…]

[…]“

8

Svetovna organizacija za intelektualno lastnino (WIPO) je 20. decembra 1996 v Ženevi sprejela Pogodbo WIPO o avtorski pravici (v nadaljevanju: Pogodba WIPO o avtorski pravici), ki je bila v imenu Skupnosti potrjena s Sklepom Sveta 2000/278/ES z dne 16. marca 2000 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 33, str. 208).

9

Člen 1(4) Pogodbe WIPO o avtorski pravici z naslovom „Razmerje do Bernske konvencije“ določa:

„Pogodbenice ravnajo v skladu s členi 1 do 21 Bernske konvencije in njenim dodatkom.“

10

V uvodnih izjavah 9, 15 in 32 Direktive 2001/29 je navedeno:

[…]

[…]

11

Člen 2 Direktive 2001/29, naslovljen „Pravica reproduciranja“, določa:

„Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo, neposredno ali posredno, začasno ali stalno, reproduciranje na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma:

[…]“

12

Člen 3(1) te direktive, naslovljen „Pravica priobčitve del javnosti in pravica do dajanja na voljo javnosti predmetov sorodnih pravic“, določa:

„Države članice predvidijo za avtorje izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčenja njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da imajo člani javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami.“

13

Člen 5 navedene direktive, naslovljen „Izjeme in omejitve“, v odstavkih 2 in 3 med drugim določa, da lahko države članice predvidijo različne izjeme in omejitve pravice reproduciranja iz členov 2 in 3 te direktive v primerih, naštetih v njej.

14

Z zakonom št. 2012-287 z dne 1. marca 2012 o digitalnem izkoriščanju nedostopnih knjig iz 20. stoletja (JORF z dne 2. marca 2012, str. 3986) je bilo v naslov III, knjige I, prvega dela zakonika o intelektualni lastnini, ki se nanaša na „izkoriščanje pravic“, povezanih z avtorsko pravico, dodano poglavje IV, naslovljeno „Posebne določbe o digitalnem izkoriščanju nedostopnih knjig“, in sestavljeno iz členov od L. 134‑1 do L. 134‑9 tega zakonika. Nekateri od teh členov so bili pozneje bodisi spremenjeni bodisi razveljavljeni z zakonom št. 2015‑195 z dne 20. februarja 2015 o različnih določbah za prilagoditev pravu Evropske unije na področjih književne in umetniške lastnine ter kulturne dediščine (JORF z dne 22. februarja 2015, str. 3294).

15

Členi od L. 134‑1 do L. 134‑9 zakonika o intelektualni lastnini v različici, izhajajoči iz teh dveh zakonov, določajo:

„Člen L. 134‑1

Nedostopna knjiga v smislu tega poglavja pomeni knjigo, ki je bila izdana v Franciji pred 1. januarjem 2001, ki je založniki ne razširjajo več v komercialne namene in ki se trenutno ne izdaja v tiskani ali digitalni obliki.

Člen L. 134‑2

Vzpostavi se javna podatkovna zbirka, do katere je mogoče prosto in brezplačno dostopati, ta dostop pa zagotavlja služba za spletno priobčitev javnosti, ki evidentira nedostopne knjige. Francoska nacionalna knjižnica skrbi za delovanje in posodabljanje te zbirke ter za vpisovanje podatkov iz členov L. 134‑4, L. 134‑5 in L. 134‑6.

[…]

Člen L. 134‑3

I. Kadar je knjiga v podatkovno zbirko iz člena L. 134‑2 vpisana več kot šest mesecev, pravico dovoliti njeno reproduciranje in njeno predstavitev v digitalni obliki uveljavlja organizacija za pobiranje in razdeljevanje nadomestil, urejena z naslovom II knjige III tega dela zakonika, ki jo za to pooblasti minister, pristojen za kulturo.

Razen v primeru iz tretjega odstavka člena L. 134‑5 se reproduciranje in predstavitev knjige v digitalni obliki proti plačilu nadomestila dovolita na neizključni podlagi in za obdobje, omejeno na pet let, ki se lahko podaljša.

II. Pooblaščene organizacije imajo sposobnost biti stranke v sodnem postopku za obrambo pravic, za katere so odgovorne.

III. Pooblastilo iz odstavka I se izda ob upoštevanju:

[…]

[…]

[…]

Člen L. 134‑4

I. Avtor nedostopne knjige ali založnik, ki ima pravico reproduciranja te knjige v tiskani obliki, lahko ugovarja temu, da pravico dovoliti reproduciranje ali predstavitev, omenjeno v prvem pododstavku člena L. 134‑3(I), uveljavlja pooblaščena organizacija za pobiranje in razdeljevanje nadomestil. Ta ugovor se pisno priglasi organu iz prvega odstavka člena L. 134‑2 najpozneje šest mesecev po vpisu zadevne knjige v podatkovno zbirko, predvideno v istem odstavku.

[…]

Člen L. 134‑5

Če avtor ali založnik ob izteku roka iz člena L. 134‑4(I) ni vložil ugovora, organizacija za pobiranje in razdeljevanje nadomestil ponudi dovoljenje za reproduciranje in predstavitev nedostopne knjige v digitalni obliki založniku, ki ima pravico reproduciranja te knjige v tiskani obliki.

[…]

Dovoljenje za izkoriščanje, omenjeno v prvem odstavku, organizacija za pobiranje in razdeljevanje nadomestil izda na izključni podlagi za obdobje desetih let, ki se tiho podaljšuje.

[…]

Če se ponudba iz prvega odstavka ne sprejme […], organizacija za pobiranje in razdeljevanje nadomestil dovoli reproduciranje in predstavitev knjige v digitalni obliki v skladu s pogoji iz drugega pododstavka člena L. 134‑3(I).

[…]

Člen L. 134‑6

Avtor in založnik, ki ima pravico reproduciranja nedostopne knjige v tiskani obliki, lahko organizaciji za pobiranje in razdeljevanje nadomestil iz člena L. 134‑3 kadar koli skupaj sporočita svojo odločitev, da se ji odvzame pravica dovoliti reproduciranje in predstavitev navedene knjige v digitalni obliki.

Avtor nedostopne knjige lahko kadar koli odloči, da se organizaciji za pobiranje in razdeljevanje nadomestil iz istega člena L. 134‑3 odvzame pravica dovoliti reproduciranje in predstavitev knjige v digitalni obliki, če dokaže, da je edini imetnik pravic, opredeljenih v navedenem členu L. 134‑3. To odločitev sporoči zadevni organizaciji.

[…]

Člen L. 134‑7

Pravila za izvajanje tega poglavja, zlasti pravila o dostopu do podatkovne zbirke iz člena L. 134‑2, narava in oblika zbranih podatkov, ukrepi za obveščanje, ki so najprimernejši za zagotovitev čim boljše seznanjenosti pravnih naslednikov, ter pogoji za izdajo in odvzem pooblastila iz člena L. 134‑3 organizacijam za pobiranje in razdeljevanje nadomestil se natančneje določijo z uredbo Conseil d’État.

Člen L. 134‑9

Z odstopanjem od določb prvih treh odstavkov člena L. 321‑9 pooblaščene organizacije, navedene v členu L. 134‑3, pri ukrepih pomoči za ustvarjanje, ukrepih izobraževanja avtorjev pisnih del in ukrepih spodbujanja javnega branja, ki jih izvajajo knjižnice, uporabijo zneske, ki so bili pobrani za izkoriščanje nedostopnih knjig in jih ni bilo mogoče razdeliti, ker njihovih prejemnikov ni bilo mogoče opredeliti ali najti pred iztekom roka iz zadnjega odstavka člena L. 321‑1.

[…]“

16

Pravila za izvajanje členov od L. 134‑1 do L. 134‑9 zakonika o intelektualni lastnini so bila v skladu s členom L. 134‑7 tega zakonika pozneje podrobneje določena z uredbo št. 2013‑182, s katero je bil v navedeni zakonik med drugim vključen člen R. 134‑11, ki določa:

„Ukrepi za obveščanje, navedeni v členu L. 134‑7, vsebujejo informacijsko kampanjo, ki se začne na pobudo ministra, pristojnega za kulturo, v povezavi z organizacijami za pridobivanje in razdeljevanje nadomestil in strokovnimi organizacijami v knjižnem sektorju.

Ta kampanja zajema predstavitev okvira za storitev spletnega priobčenja javnosti, neposredno trženje na spletu, objavljanje oglasnih sporočil v nacionalnih časopisih ter razdeljevanje oglasnih pasic na spletnih straneh novic.

Začne se na dan, določen v prvem odstavku člena R. 134‑1 in se nadaljuje v obdobju šestih mesecev.“

17

V smislu zakonika o intelektualni lastnini se z „nedostopno knjigo“ razume knjiga, izdana v Franciji pred 1. januarjem 2001 in se ne razširja več v komercialne namene niti se ne izdaja v tiskani ali digitalni obliki. Členi od L. 134‑1 do L. 134‑9 tega zakonika so določili zakonski okvir, v skladu s katerim bi bile te knjige ponovno dostopne tako, da določa njihovo izkoriščanje v komercialne namene v digitalni obliki. V uredbi št. 2013‑182 so podrobneje določena pravila za izvajanje teh določb.

18

M. Soulier in S. Doke, ki sta avtorja literarnih del, sta s tožbo, vloženo 2. maja 2013, Conseil d’État (državni svet, Francija) predlagala, naj uredbo št. 2013‑182 razveljavi.

19

V utemeljitev svojih predlogov trdita zlasti, da členi od L. 134‑1 do L. 134‑9 zakonika o intelektualni lastnini pomenijo izjemo ali omejitev izključne pravice reproduciranja iz člena 2(a) Direktive 2001/29 in da te izjeme ali omejitve ni med tistimi, ki so izčrpno naštete v njenem členu 5.

20

Pozneje so v podporo predlogom M. Soulier in S. Doke v postopku v glavni stvari intervenirali Syndicat des écrivains de langue française (SELF), združenje Autour des auteurs in 35 fizičnih oseb.

21

Predsednik vlade in minister za kulturo in komunikacije sta v odgovorih na tožbo predlagala zavrnitev teh predlogov.

22

SOFIA je pozneje intervenirala v postopku v glavni stvari in predlagala, naj se navedeni predlogi zavrnejo. SOFIA je družba, ki jo enakovredno sestavljajo avtorji in založniki in ki je pooblaščena za uveljavljanje pravice do dovoljevanja reproduciranja in digitalne predstavitve nedostopnih knjig, pravice javnega posojanja ter nadomestila za digitalno privatno razmnoževanje na področju pisanja.

23

Predložitveno sodišče je potem, ko je zavrnilo vse tožbene razloge M. Soulierja in S. Doke, ki ne temeljijo na členih 2 in 5 Direktive 2001/29, ampak na drugih pravnih podlagah, preizkusilo tožbene razloge v zvezi s tema členoma in je najprej presodilo, da je obravnava tega vidika spora odvisna od razlage navedenih členov.

24

V teh okoliščinah je Conseil d’État (državni svet, Francija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali [člena 2 in 5] Direktive [2001/29] nasprotuje[ta] temu, da se s predpisom, kakršen je bil [uveden s členi od L. 134‑1 do L. 134‑9 zakonika o intelektualni lastnini], pooblaščenim organizacijam za pobiranje in razdeljevanje nadomestil zaupa uveljavljanje pravice do dovoljevanja reproduciranja in predstavitve ‚nedostopnih knjig‘ v digitalni obliki, hkrati pa se avtorjem ali njihovim pravnim naslednikom teh knjig dovoli, da temu uveljavljanju ugovarjajo ali zahtevajo njegovo prenehanje pod pogoji, ki jih določa?“

25

Prvič, ni sporno, da se zadevni nacionalni predpisi v postopku v glavni stvari ne nanašajo le na pravico dovoljevanja reproduciranja nedostopnih knjig v digitalni obliki v smislu člena 2(a) Direktive 2001/29, ampak tudi na pravico dovoljevanja njihove predstavitve v isti obliki in da ta predstavitev pomeni „priobčitev javnosti“ v smislu člena 3(1) navedene direktive.

26

Drugič, ta ureditev ne spada na področje nobene od izjem ali omejitev, ki jih lahko države članice na podlagi člena 5 Direktive 2001/29 uporabijo za pravice reproduciranja in priobčitev javnosti, določene v členu 2(a) in členu 3(1) te direktive. Vendar je seznam izjem in omejitev, dovoljenih na podlagi navedene direktive, kot je razvidno iz njene uvodne izjave 32, izčrpen.

27

Iz tega sledi, da člen 5 Direktive 2001/29 očitno ni upošteven za namene postopka v glavni stvari.

28

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2(a) in člen 3(1) Direktive 2001/29 razlagati tako, da nasprotujeta temu, da nacionalni predpisi, kot so ti v postopku v glavni stvari, organizaciji, pooblaščeni za pobiranje in razdeljevanje avtorskih pravic, zaupajo uveljavljanje pravice dovoljevanja reproduciranja in priobčitve javnosti nedostopnih knjig v digitalni obliki, hkrati pa avtorjem ali njihovim pravnim naslednikom teh knjig dovoli, da temu uveljavljanju ugovarjajo ali zahtevajo njegovo prenehanje pod pogoji, ki jih določajo ti predpisi.

29

Člen 2(a) in člen 3(1) Direktive 2001/29 določata, da države članice avtorjem dodelijo izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo, neposredno ali posredno reproduciranje na vsak način in v vsaki obliki ter izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo priobčitev teh del javnosti.

30

V zvezi s tem je treba navesti, da mora imeti varstvo, ki ga te določbe dajejo avtorjem, širok obseg (sodbi z dne 16. julija 2009, Infopaq International,C‑5/08, EU:C:2009:465, točka 43, in z dne 1. decembra 2011, Painer,C‑145/10, EU:C:2011:798, točka 96).

31

Zato je treba to varstvo razumeti zlasti tako, da se ne omejuje na uživanje pravic, zagotovljenih s členom 2(a) in členom 3(1) Direktive 2001/29, ampak da se razteza tudi na izvrševanje navedenih pravic.

32

Tako razlago podpira Bernska konvencija, s katere členi od 1 do 21 se mora Unija v skladu s členom 1(4) Pogodbe WIPO o avtorski pravici, katere pogodbenica je Unija, uskladiti in ki naj bi se izvajala med drugim z Direktivo 2001/29, kot je navedeno v njeni uvodni izjavi 15. Iz člena 5(2) te konvencije je namreč razvidno, da se varstvo, ki ga ta zagotavlja avtorjem, razteza tako na uživanje kot tudi na izvrševanje pravic reproduciranja in priobčitve javnosti, navedenih v njenem členu 9(1) in členu 11a(1), ki ustrezata pravicam, ki jih varuje Direktiva 2001/29.

33

Dalje, poudariti je treba, da so pravice, zagotovljene avtorjem s členom 2(a) in členom 3(1) Direktive 2001/29, preventivne v smislu, da vsak akt reprodukcije ali priobčitve javnosti dela s strani tretje osebe, zahteva predhodno soglasje njegovega avtorja (glej v tem smislu glede pravice reproduciranja sodbe z dne 16. julija 2009, Infopaq International,C‑5/08, EU:C:2009:465, točki 57 in 74, in z dne 4. oktobra 2011, Football Association Premier League in drugi, C‑403/08 ter C‑429/08, EU:C:2011:631, točka 162, ter glede pravice do priobčitve javnosti sodbi z dne 15. marca 2012, SCF Consorzio Fonografici,C‑135/10, EU:C:2012:140, točka 75, in z dne 13. februarja 2014, Svensson in drugi, C‑466/12, EU:C:2014:76, točka 15).

34

Iz tega sledi, da je treba razen v primerih izjem in omejitev, ki so izčrpno določene v členu 5 Direktive 2001/29, vsako uporabo dela s strani tretje osebe brez takega predhodnega soglasja, šteti za poseganje v pravice avtorja tega dela (glej v tem smislu sodbo z dne 27. marca 2014, UPC Telekabel Wien,C‑314/12, EU:C:2014:192, točki 24 in 25).

35

Pri tem člen 2(a) in člen 3(1) Direktive 2001/29 ne določata načina, na katerega mora biti podano predhodno soglasje avtorja, tako da teh določb ni mogoče razlagati tako, da nalagajo, da mora biti tako soglasje nujno izrecno. Nasprotno, ugotoviti je treba, da ga je na podlagi navedenih določb mogoče izraziti tudi implicitno.

36

Tako je Sodišče v zadevi, v kateri se mu je postavilo vprašanje glede pojma „nova javnost“, presodilo, da je v položaju, v katerem je avtor predhodno, izrecno in brezpogojno dovolil objavo svojih člankov na spletni strani časopisne založbe, ne da bi uporabil tehnične ukrepe, ki omejujejo dostop do teh del na drugih spletnih straneh, v bistvu mogoče šteti, da je ta avtor dovolil priobčitev navedenih del vsem internetnim uporabnikom (glej v tem smislu sodbo z dne 13. februarja 2014, Svensson in drugi, C‑466/12, EU:C:2014:76, točke od 25 do 28 in 31).

37

Vendar cilj visoke stopnje varstva avtorjev, na katerega se nanaša uvodna izjava 9 Direktive 2001/29, pomeni, da morajo biti pogoji, v katerih je mogoče sprejeti implicitno soglasje, opredeljeni ozko, da se samemu načelu predhodnega soglasja avtorja ne bi odvzelo učinka.

38

Natančneje, vsak avtor mora biti dejansko obveščen o prihodnji uporabi svojega dela s strani tretje osebe in o ukrepih, ki jih ima na voljo, da jo prepove, če to želi.

39

Ob neobstoju predhodnih dejanskih informacij glede te prihodnje uporabe se namreč avtor ne more izreči o njej in je, po potrebi, zato prepovedati, tako da je sam obstoj njegovega implicitnega soglasja v zvezi s tem zgolj hipotetičen.

40

Zato ob neobstoju jamstev, ki bi zagotavljala dejansko obveščenost avtorjev v zvezi s predvideno uporabo njihovih del in sredstvi, ki so jim na voljo za njeno prepoved, ti de facto ne morejo sprejeti kakršnegakoli stališča glede take uporabe.

41

Glede nacionalnih predpisov, kakršni so ti v postopku v glavni stvari, je treba navesti, da je pooblaščeni organizaciji zaupano uveljavljanje pravice dovoljevanja digitalnega izkoriščanja nedostopnih knjig, pri čemer je avtorjem teh knjig dovoljeno, da takemu uveljavljanju ugovarjajo v šestih mesecih od vpisa navedenih knjig v podatkovno bazo, vzpostavljeno v ta namen.

42

Posledica uveljavljanja pravice do ugovora, vzpostavljene s takimi predpisi v korist vseh imetnikov pravic na zadevnih knjigah in zlasti avtorjev, je tako prepoved uporabe teh del, medtem ko je neugovarjanje avtorja v določenem roku, glede na člen 2(a) in člen 3(1) Direktive 2001/29 mogoče oceniti kot izraz njegovega implicitnega soglasja za navedeno uporabo.

43

Vendar iz predložitvene odločbe ni razvidno, da navedeni predpisi vsebujejo mehanizem, ki bi zagotavljal, da bi bili avtorji dejansko in posamično obveščeni. Ni torej izključeno, da nekateri zadevni avtorji dejansko niso vedeli za predvideno uporabo svojih del in da torej niso mogli zavzeti nikakršnega stališča o tem. V teh okoliščinah zgolj njihovega neugovorjanja ni mogoče šteti za izraz njihovega implicitnega soglasja k tej uporabi.

44

To velja še toliko bolj, ker se taki predpisi nanašajo na knjige, ki so se v preteklosti izdajale in razširjale v komercialne namene, vendar se zdaj ne več. Ta posebni okvir nasprotuje temu, da je mogoče razumno domnevati, da ob neugovarjanju avtorjev, vsi avtorji teh „pozabljenih“ knjig še toliko bolj podpirajo „oživitev“ svojih del za njihovo komercialno uporabo v digitalni obliki.

45

Res je, da Direktiva 2001/29 ne nasprotuje temu, da bi nacionalni predpisi, kakršni so ti v postopku v glavni stvari, sledili cilju, kot je digitalno izkoriščanje nedostopnih knjig v kulturnem interesu potrošnikov in družbe v celoti. Vendar sledenje temu cilju in interesu ne more upravičiti odstopanja, ki ga zakonodajalec Unije ni določil, od varstva, zagotovljenega avtorjem s to direktivo.

46

Nazadnje je treba navesti, da predpisi, kakršni so ti v postopku v glavni stvari, avtorjem dovoljujejo zlasti da zahtevajo prenehanje komercialne uporabe svojih del v digitalni obliki, bodisi, da delujejo v soglasju z založniki teh del v tiskani obliki bodisi sami, vendar v tem primeru, če dokažejo, da so edini nosilci pravic na navedenih delih.

47

V zvezi s tem je treba spomniti, prvič, da iz izključne narave pravic reproduciranja in priobčitve javnosti, določenih v členu 2(a) in členu 3(1) Direktive 2001/29 izhaja, da so avtorji edine osebe, katerim ta direktiva izvirno daje pravico do izkoriščanja svojih del (glej v tem smislu sodbo z dne 9. februarja 2012, Luksan,C‑277/10, EU:C:2012:65, točka 53).

48

Iz tega sledi, da Direktiva 2001/29 državam članicam sicer ne prepoveduje, da dodelijo določene pravice ali določene ugodnosti tretjim osebam, kot so založniki, vendar le, če te pravice in ugodnosti ne nasprotujejo pravicam, ki jih navedena direktiva izključno daje avtorjem (glej v tem smislu sodbo z dne 12. novembra 2015, Hewlett-Packard Belgium,C‑572/13, EU:C:2015:750, točke od 47 do 49).

49

Zato je treba ugotoviti, da če se avtor nekega dela v okviru izvajanja predpisov, kakršni so ti v postopku v glavni stvari, odloči, da bo zahteval prenehanje nadaljnjega izkoriščanja tega dela v digitalni obliki, je treba to pravico izvrševati, ne da bi moralo biti to v nekaterih primerih odvisno od soglasne volje oseb, ki niso tiste, ki jim je ta avtor predhodno dovolil tako digitalno izkoriščanje, in torej od soglasja založnika, ki ima poleg tega le pravice do izkoriščanja navedenega dela v tiskani obliki.

50

Drugič, iz člena 5(2) Bernske konvencije, ki velja za Unijo iz razlogov, navedenih v točki 32 te sodbe, je razvidno, da uživanje in izvrševanje pravic reproduciranja in priobčitve javnosti, ki jih avtorjem daje ta konvencija in ustrezajo tistim iz člena 2(a) in člena 3(1) Direktive 2001/29, ne sme biti povezano z nobeno formalnostjo.

51

Iz tega zlasti izhaja, da mora imeti avtor dela v okviru predpisov, kakršni so ti v postopku v glavni stvari, pravico zahtevati prenehanje uveljavljanja, s strani tretje osebe, pravic izkoriščanja v digitalni obliki, ki jih ima na tem delu, in ji s tem prepovedati vsakršno prihodnjo uporabo v taki obliki, ne da bi se moral predhodno, v določenih primerih, podvreči formalnosti, ki zahteva dokaz, da druge osebe niso imetniki drugih pravic na navedenem delu, kot so pravice, ki se nanašajo na njegovo izkoriščanje v tiskani obliki.

52

Glede na vse zgoraj navedene ugotovitve je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2(a) in člen 3(1) Direktive 2001/29 razlagati tako, da nasprotujeta temu, da nacionalni predpisi, kot so ti v postopku v glavni stvari, organizaciji, pooblaščeni za pobiranje in razdeljevanje avtorskih pravic, zaupajo uveljavljanje pravice dovoljevanja reproduciranja in priobčitve javnosti „nedostopnih“ knjig v digitalni obliki, in sicer knjig, ki so bile izdane v Franciji pred 1. januarjem 2001 in se ne razširjajo več v komercialne namene niti ne izdajajo v tiskani ali digitalni obliki, hkrati pa avtorjem ali njihovim pravnim naslednikom teh knjig dovoljujejo, da temu uveljavljanju ugovarjajo ali zahtevajo njegovo prenehanje pod pogoji, ki jih določajo ti predpisi.

53

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člen 2(a) in člen 3(1) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi je treba razlagati tako, da nasprotujeta temu, da nacionalni predpisi, kot so ti v postopku v glavni stvari, organizaciji, pooblaščeni za pobiranje in razdeljevanje avtorskih pravic, zaupajo uveljavljanje pravice dovoljevanja reproduciranja in priobčitve javnosti „nedostopnih“ knjig v digitalni obliki, in sicer knjig, ki so bile izdane v Franciji pred 1. januarjem 2001 in se ne razširjajo več v komercialne namene niti ne izdajajo v tiskani ali digitalni obliki, hkrati pa avtorjem ali njihovim pravnim naslednikom teh knjig dovoljujejo, da temu uveljavljanju ugovarjajo ali zahtevajo njegovo prenehanje pod pogoji, ki jih določajo ti predpisi.