This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 52014DC0099
REPORT FROM THE COMMISSION TO THE EUROPEAN PARLIAMENT AND THE COUNCIL on the implementation of Directive 2009/31/EC on the geological storage of carbon dioxide
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU o izvajanju Direktive 2009/31/ES o geološkem shranjevanju ogljikovega dioksida
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU o izvajanju Direktive 2009/31/ES o geološkem shranjevanju ogljikovega dioksida
/* COM/2014/099 final */
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU o izvajanju Direktive 2009/31/ES o geološkem shranjevanju ogljikovega dioksida /* COM/2014/099 final */
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU
PARLAMENTU IN SVETU o izvajanju Direktive 2009/31/ES o
geološkem shranjevanju ogljikovega dioksida 1. UVOD Direktiva 2009/31/ES Evropskega
parlamenta in Sveta o geološkem shranjevanju ogljikovega dioksida in spremembi
Direktive Sveta 85/337/EGS, direktiv 2000/60/ES, 2001/80/ES, 2004/35/ES,
2006/12/ES, 2008/1/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter
Uredbe (ES) št. 1013/2006[1]
(tako imenovana direktiva o zajemanju in shranjevanju ogljikovega dioksida, v
nadaljnjem besedilu: direktiva CSS) je bila sprejeta 23. aprila 2009
skupaj z drugimi deli energetsko-podnebnega paketa iz leta 2009[2]. Direktiva CCS vzpostavlja
pravni okvir za okoljsko varno geološko shranjevanje ogljikovega dioksida (CO2)
za ublažitev podnebnih sprememb. Cilj direktive CCS je zagotoviti, da ni
znatnega tveganja za uhajanje CO2 in tveganja za okolje in zdravje
ljudi in preprečiti negativne učinke na varnost transportnega omrežja
ali območja shranjevanja. Direktiva določa zahteve, ki se nanašajo na
celotno življenjsko dobo območja shranjevanja. Vsebuje tudi določbe o
sestavnih delih CCS, povezanih z zajemanjem in transportom, čeprav ta
področja v glavnem pokriva obstoječa okoljska zakonodaja EU, kot je
direktiva o presoji vplivov na okolje[3]
ali direktiva o industrijskih emisijah[4],
v povezavi s spremembami iz direktive CSS. Prek
členov 31 do 37 je spremenjenih sedem delov okoljske
zakonodaje EU, med drugim tudi zato, da se odstranijo pravne ovire za geološko
shranjevanje CO2. Člen 27(1) direktive CCS
zahteva, da države članice Komisiji predložijo poročilo o izvajanju
direktive, sestavljeno na podlagi vprašalnika, ki ga je sprejela Komisija[5]. Poročila držav
članic, ki so bila Komisiji dostavljena med julijem 2011 in
aprilom 2013, so se upoštevala pri tem prvem poročilu Komisije o
izvajanju direktive CCS, kot to zahteva člen 38(1) direktive. Širša politična vprašanja glede te teme,
kot so različne možnosti za spodbudo predstavitve in hitre uvedbe CCS, so
obravnavana v Posvetovalnem sporočilu o prihodnosti zajemanja in
shranjevanja ogljikovega dioksida v Evropi[6],
dodatno pa se z njimi ukvarja Poročilo Evropskega parlamenta o izvajanju
za leto 2013: razvoj in izvajanje tehnologije zajemanja in
shranjevanja CO2 v Evropi[7]. 2. SPLOŠNI NAPREDEK PRI
IZVAJANJU Člen 39(1) direktive CCS je od
držav članic zahteval, naj do 25. junija 2011 sprejmejo zakone
in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo. Do tega roka je le
nekaj držav članic poročalo o celotnem ali delnem prenosu, zato je
Komisija julija 2011 poslala uradni opomin 26 državam članicam,
ker niso sporočile nacionalnih ukrepov. Do oktobra 2013 so vse države
članice Komisijo obvestile o ukrepih za prenos. To je Komisiji
omogočilo, da je do novembra 2013 zaključila 19 od 26 primerov
za ugotavljanje kršitev. Večina držav članic je zaključila
prenos direktive, vendar Avstrija, Ciper, Madžarka, Irska, Švedska in Slovenija
Komisije še niso obvestile o zaključenih ukrepih za prenos. Zaradi tega
delnega nesporočanja je Komisija novembra 2013 na teh šest držav
članic naslovila obrazložena mnenja[8].
Ena preostala članica, ki je prejela uradni opomin zaradi
nesporočanja, je poslala obvestilo o ukrepih za prenos, ko se je pripravljalo
to poročilo, pregled popolnosti njenega obvestila pa bo zaključen do
spomladi 2014. Komisija je začela tudi preverjati, če so ukrepi,
o katerih je bila obveščena in so sicer popolni, tudi vsebinsko skladni z
direktivo CCS. Države članice so izbrale različne
pristope k prenosu direktive CCS. Čeprav se jih je več
odločilo, da bodo samo spremenile obstoječo zakonodajo, je
večina izbrala kombinacijo nove, specifične zakonodaje o geološkem
shranjevanju CO2 in sprememb obstoječe zakonodaje. Poleg
podobnih pristopov pri prenosu sprememb šestih direktiv EU, ki so uvedene prek
členov 31 do 35 in člena 37 direktive CCS,
se podobnosti po celotni EU kažejo tudi pri spremembah obstoječe
zakonodaje, saj je 17 držav članic spremenilo svojo okoljsko
zakonodajo, od teh pa jih je osem spremenilo še rudarsko zakonodajo.
Člen 23 direktive CCS zahteva, da vsaka država članica
imenuje pristojne organe, ki so odgovorni za izvajanje obveznosti iz direktive.
Nekaj držav članic se je odločilo za en sam pristojni organ,
večina pa jih je odgovornosti dodelila več organom, saj se CCS prepleta
z več različnimi področji upravljanja. Najbolj pogosto izbrani
pristojni organi so okoljski organi (18 držav članic), sledijo pa jim
institucije, odgovorne za gospodarska, energetska in rudarska področja. Po členu 4(1) direktive CCS
države članice obdržijo pravico do določitve območij, ki se
lahko izberejo za območje shranjevanja, to pa vključuje pravico, da
ne dovolijo shranjevanja nikjer na svojem ozemlju. Nekatere države članice
so začele določati morebitna območja shranjevanja CO2,
večina pa jih še ni zaključila svojih ocen. Oceno zmogljivosti za
shranjevanje CO2 je zagotovil projekt EU GeoCapacity[9], ki je za 21 sodelujočih
držav članic teoretično zmogljivost za shranjevanje ocenil
na 87 gigaton (Gt) CO2 (69 Gt v solnih vodonosnikih
globoko pod zemljo, 17 Gt v izkoriščenih poljih z ogljikovodikom
in 1 Gt v nahajališčih premoga, neprimernih za rudarjenje). Večina držav članic sicer dovoljuje
geološko shranjevanje CO2, nekatere pa so sporočile svojo odločitev,
da ne bodo dovolile shranjevanja CO2 na svojem ozemlju ali delu
ozemlja zaradi geoloških značilnosti, ki so neprimerne za shranjevanje CO2
(Finska, Luksemburg in regija glavnega mesta Bruselj v Belgiji). Nekatere druge
države prav tako niso dovolile geološkega shranjevanja CO2
(Avstrija, Estonija, Irska, Latvija, Slovenija, Švedska) ali pa so ga omejile
(Češka republika[10],
Nemčija[11]). V skladu s členom 10(1) direktive
CCS se morajo dati vloge za izdajo dovoljenj na voljo Komisiji, da lahko izda
nezavezujoče mnenje o teh vlogah. Cilj tega je zagotoviti doslednost pri
izvajanju zahtev direktive CCS po vsej EU in pomagati pri krepitvi zaupanja
javnosti v CCS. Komisija je 28. februarja 2012 sprejela prvo
takšno mnenje[12],
in sicer po pregledu osnutka dovoljenja, ki ga je izdala Nizozemska za
predvideno trajno shranitev do 8,1 Mt CO2 v rezervoarju za
shranjevanje na nizozemski kontinentalni polici. Komisija preverja prenos direktive CCS in
pregleduje osnutke dovoljenj za shranjevanje, poleg tega pa izvaja še druge
dejavnosti za podporo doslednega izvajanja direktive CCS po vsej EU.
Septembra 2009 je bila v skladu s členom 27(2) direktive CCS
oblikovana skupina za izmenjavo informacij, ki jo sestavljajo strokovnjaki iz
držav članic. Skupina se je do zdaj sestala sedemkrat. Marca 2011 so
bili izdani štirje sklopi smernic[13],
ki zagotavljajo celosten metodološki pristop k izvajanju ključnih določb
direktive CCS. Smernice so namenjene predvsem pristojnim organom in
ustreznim deležnikom. Prvi sklop smernic okvirno določa okvir za
obvladovanje tveganja pri življenjskem krogu shranjevanja CO2,
ostali trije pa obravnavajo vprašanja, kot so opis lastnosti širših prostorov
za shranjevanje, sestava toka CO2, nadzorni in popravni ukrepi,
merila za prenos odgovornosti na pristojni organ, finančna varnost in
finančni mehanizem. 3. SPECIFIČNA VPRAŠANJA
IZVAJANJA V DRŽAVAH ČLANICAH 3.1. Dovoljevanje shranjevanja CO2
V okviru člena 4(3) direktive CCS
se primernost območja shranjevanja določi z opisom lastnosti in oceno
morebitnih širših prostorov za shranjevanje in okoliškega območja v skladu
z merili iz Priloge I k direktivi CCS. Države članice, ki
dovoljujejo shranjevanje CO2 na svojem ozemlju, so to določbo
izvajale predvsem tako, da so Prilogo I vključile v svojo zakonodajo. Če države članice določijo, da
je za oblikovanje podatkov, potrebnih za izbiro območij shranjevanja CO2,
potrebna raziskava, morajo zagotoviti, da se tovrstne raziskave opravijo samo z
dovoljenjem za raziskovanje. Nekatere države članice zahtevajo
raziskovanje samo v primerih, ko je na voljo premalo podatkov za neposredno
vlogo za izdajo dovoljenja za shranjevanje, druge pa dovoljenje za raziskovanje
zahtevajo v vsakem primeru. Kar zadeva omejitev količine raziskovanih
območij, jo nekatere države članice (npr. Portugalska) omejijo
neposredno, druge (npr. Bolgarija in Madžarska) pa omejijo le ozemlje na
površju, kar posredno določi največji dovoljen obseg raziskovanja.
Več držav članic (npr. Češka republika, Španija, Francija,
Italija, Poljska in Združeno kraljestvo) je že izdalo dovoljenja za raziskovanje
ali pa so v postopku izdaje teh dovoljenj. Člen 6 direktive CCS zahteva,
da nobeno območje shranjevanja ne obratuje brez dovoljenja za
shranjevanje. Členi 7 do 11 določajo podrobnosti
glede vlog za dovoljenja za shranjevanje, pogojev in vsebine, pa tudi morebitnih
sprememb, pregledov, posodobitev in odvzema dovoljenja za shranjevanje.
Določbe za prenos za te člene so v zakonodajah večine držav
članic zelo podobne. To bi moralo skupaj s pregledi osnutkov dovoljenj za
shranjevanje, ki jih v skladu s členom 10(1)[14] izvaja Komisija,
povzročiti dosledno izvajanje določb, povezanih z dovoljenji, po vsej
EU. 3.2. Obveznosti v zvezi z
upravljanjem območja shranjevanja Člen 12 direktive CCS podrobno
navaja merila in postopke za odobritev tokov CO2. Predpisi za prenos
večine držav članic vključujejo splošno zahtevo, da mora biti
tok sestavljen pretežno iz CO2 in da se mu ne smejo dodajati
odpadki, namenjeni odstranjevanju, nekaj držav članic pa ima predpisane posebne
omejitve za sestavne dele toka CO2. Več držav članic, ki
omejuje shranjevanje CO2 na svojem ozemlju, še ni sporočilo
določb za prenos za člen 12, večina držav članic pa je
sporočila določbe, ki zagotavljajo, da upravljavec shranjevanja lahko
sprejme in vbrizga tokove CO2 le, če sta bili opravljeni
analiza sestave tokov in ocena tveganja, rezultati pa so bili pozitivni. V
povezavi s postopki za nadzor upoštevanja teh zahtev nekatere države
članice zahtevajo, da upravljavci redno (npr. vsaj enkrat na mesec v
Estoniji in vsaj vsakih šest mesecev v Nemčiji) poročajo o sestavi
tokov CO2. Določbe za nadzor (člen 13)
določajo, da morajo upravljavci po načrtu nadzora nadzirati naprave
za vbrizgavanje, širše prostore za shranjevanje in, kjer je primerno, tudi
okolico. Države članice, ki dovoljujejo shranjevanje CO2 na
svojem ozemlju, zahtevajo, da se načrt nadzora predloži v odobritev
pristojnemu organu kot del vloge za dovoljenje za shranjevanje. Večina
držav članic je v svojo nacionalno zakonodajo vključila zahteve, da
mora biti načrt nadzora v skladu s Prilogo II k direktivi CCS in
zahtevami za poročanje[15]
v okviru direktive o sistemu Skupnosti za trgovanje s pravicami do emisije
toplogrednih plinov[16].
Luksemburg na primer zahteva, da se rezultati nadzora primerjajo z obnašanjem,
predvidenim v dinamični simulaciji 3-D obnašanja prostornine, tlaka
in zasičenosti. V večini držav članic morajo
upravljavci v skladu s členom 14 direktive CCS poročati
pristojnim organom vsaj enkrat na leto. Mnogo držav članic zahteva, da so
poročanja bolj pogosta, če pristojni organ zahteva poročila. V členu 15 se predlaga sistem
rednih in izrednih pregledov vseh širših prostorov za shranjevanje, pri
čemer bodo rezultati dostopni javnosti. Države članice, ki
dovoljujejo shranjevanje CO2 na svojem ozemlju, so izvedle
določbo za izvajanje rednih pregledov najmanj enkrat letno do obdobja treh
let po zaprtju. Nemčija ima glede pregledov strožje zahteve, saj se morajo
tam redni pregledi izvajati enkrat letno tudi po zaprtju območja. Člen 16 direktive CCS
določa, da morajo v primeru uhajanj ali večjih nepravilnosti države
članice zagotoviti, da upravljavec takoj obvesti pristojne organe in
sprejme potrebne popravne ukrepe. Države članice, ki dovoljujejo
shranjevanje CO2 na svojem ozemlju, so zagotovile, da se mora
načrt popravnih ukrepov predložiti v odobritev pristojnemu organu kot del
vloge za dovoljenje za shranjevanje. Za primer, ko upravljavec ne uspe izvesti
popravnih ukrepov, je nekaj držav članic določilo specifične
dodatne zahteve, kot so denarne kazni ali odvzem dovoljenja. 3.3. Zaprtje in obveznosti po
zaprtju Države članice, ki dovoljujejo
shranjevanje CO2 na svojem ozemlju, so izvedle člen 17, ki
določa, da je upravljavec po zaprtju območja shranjevanja še naprej
odgovoren za nadzor, poročanje in popravne ukrepe ter za vse obveznosti v
zvezi s prenosom emisijskih kuponov v primeru uhajanja, vse dokler se
odgovornost za območje shranjevanja ne prenese na pristojni organ.
Načrt za to obdobje po zaprtju mora biti oblikovan v skladu s
Prilogo II k direktivi CCS, v kateri so navedene zahteve
nadzora. Države članice, ki dovoljujejo
shranjevanje CO2 na svojem ozemlju, so izvedle tudi člen 18,
ki navaja, da se odgovornost za območje shranjevanja prenese na pristojni
organ le, če upravljavec izpolnjuje določene pogoje. Ti pogoji
vključujejo razpoložljivost finančnega prispevka za kritje stroškov
obveznosti po prenosu in predložitev poročila, ki dokazuje, da bo
shranjeni CO2 v celoti in trajno zadržan. Zakonodaje večine
držav članic zahtevajo, da najkrajše obdobje med zaprtjem območja in
prenosom odgovornosti znaša vsaj 20 let, razen če se pristojni organ
že prej prepriča, da bo shranjeni CO2 v celoti in trajno
zadržan. Nekaj držav članic se je odločilo za daljša privzeta
obdobja, in sicer 30 ali 40 let, ostale pa se odločajo na podlagi
posameznih primerov. 3.4. Finančne garancije Direktiva CCS zagotavlja dva
finančna mehanizma, in sicer finančno varnost za obdobje do prenosa
odgovornosti in finančni prispevek za obdobje po prenosu odgovornosti. Člen 19 direktive CCS zahteva,
da morebitni upravljavci zagotovijo finančno varnost, da se zagotovi
izpolnitev vseh obveznosti iz dovoljenja za shranjevanje tako za obdobje
obratovanja kot za obdobje zapiranja in po zaprtju, vključno z obveznostmi
v zvezi s prenosom emisijskih kuponov v primeru uhajanja. Namen finančne
varnosti je zagotoviti, da se stroški izpolnjevanja teh obveznosti (kot je
nadzor ali ukrepi v primeru uhajanja) lahko pokrijejo, če jih upravljavec
ne more. Veljavnost in razpoložljivost tega finančnega jamstva se
zagotovita pred začetkom vbrizgavanja, upravljavec pa ju predstavi kot del
vloge za dovoljenje za shranjevanje. Mnogo držav članic v zakonodaji le navaja
zahteve iz člena 19, nekatere pa so sprejele dodatne zahteve in
določile smernice o specifičnih instrumentih in izračunih
finančne varnosti. Npr. Madžarska je na podlagi zakona o rudarstvu iz
leta 1993 za finančno varnost določila najmanjši
znesek 200 milijonov HUF (okoli 671 000 EUR)[17]. Nekatere države
članice v zvezi z morebitnimi finančnimi instrumenti za finančno
varnost predlagajo tudi ustrezno zavarovalno kritje, depozitni bančni
račun, bančno jamstvo ali jamstvo matične družbe. Te instrumente
predlaga tudi četrti sklop smernic[18]. Člen 20 direktive CCS zahteva,
da upravljavec pristojnemu organu da na voljo finančni prispevek, preden
je izveden prenos odgovornosti, da se pokrijejo stroški po prenosu. Države
članice, ki dovoljujejo shranjevanje CO2 na svojem ozemlju, so
zagotovile, da bo znesek prispevka upošteval merila iz Priloge I k
direktivi CCS in zgodovino shranjevanja CO2 na določenem območju
ter bo kril vsaj pričakovane stroške nadzora za obdobje 30 let.
Nekatere države članice so za finančni prispevek določile
dodatne zahteve. Npr. Nemčija zahteva, da upravljavec v vsakem letu
obratovanja prihrani 3 % zneska, ki ga je prek shranjevanja CO2
prihranil imetnik pravic do emisij. Ta znesek se bo hranil na obrestnem
depozitnem računu pri pristojnem organu in se bo izravnal s finančno varnostjo
pred prenosom odgovornosti. Še en primer je Češka republika, kjer mora
znesek finančnega prispevka upoštevati pričakovane stroške nadzora za
obdobje vsaj 50 let po prenosu odgovornosti. 3.5. Spremembe šestih direktiv in
čezmejna vprašanja Da bi se zagotovila visoka raven zaščite
okolja in zdravja ljudi pred tveganji, ki jih prinaša geološko shranjevanje CO2,
je direktiva CCS spremenila šest obstoječih direktiv EU. Vse države članice, ki so Komisijo
obvestile o svojih ukrepih za prenos, so poročale o izvajanju
člena 31, člena 35 in
člena 37 direktive CCS, ki so posamezno uvedli: ·
spremembe Priloge I in Priloge II k
direktivi o presoji vplivov na okolje, da se sedaj nanašata na območja
shranjevanja, pa tudi na zajemanje in transport tokov CO2 za namene
geološkega shranjevanja, ·
izvzetje CO2, ki je zajet in transportiran
za namene geološkega shranjevanja, iz instrumentov, ki so povezani z okvirno
direktivo o odpadkih[19], ·
spremembo Priloge I k direktivi o
industrijskih emisijah, da sedaj vključuje zajemanje tokov CO2
za namene geološkega shranjevanja kot eno od dejavnosti, za katere velja
navedena direktiva. Vse države članice, ki so Komisijo obvestile o
svojih ukrepih za prenos, so poročale tudi o izvajanju člena 33 direktive CCS,
ki spreminja direktivo o velikih kurilnih napravah[20]. Ta
člen navaja, da morajo države članice zagotoviti, da upravljavci vseh
kurilnih naprav z nominalno električno močjo 300 MW ali
več ocenijo tehnične in ekonomske pogoje, ki so potrebni za prihodnje
izvajanje zajemanja in shranjevanja ogljika. Kjer so rezultati ocene pozitivni,
se na območju naprave nameni primeren prostor za opremo, potrebno za
zajemanje in stiskanje CO2. V Združenem kraljestvu so izdali dodatne
smernice, ki preprečujejo odobritev novih kurilnih naprav z zmogljivostjo
za proizvodnjo električne energije 300 MW ali več, razen
če se lahko dokaže, da dosegajo merila iz člena 33. Smernice
nudijo tudi nasvete glede podatkov, ki bi jih vložniki morali predložiti, da se
to dokaže. Več držav članic (npr. Nemčija,
Francija, Madžarska, Poljska, Romunija, Slovenija in Združeno kraljestvo) je
poročalo o praktični uporabi te spremembe direktive o velikih
kurilnih napravah po 25. juniju 2009. V Mannheimu v Nemčiji
se je na primer na območju naprave velike kurilne naprave rezervirala
površina 6 000 m2, odobrena 27. julija 2009,
da se tam dovoli naknadna vgradnja naprav za zajemanje CO2. Člen 32 direktive CCS spreminja
okvirno direktivo o vodah[21],
da se dovoli vbrizgavanje CO2 v solne zbiralnike,
člen 34 pa Prilogo III k direktivi o okoljski
odgovornosti[22],
da sedaj vključuje obratovanje območij shranjevanja CO2. Ta
člena prenesejo tiste države članice, ki dovoljujejo shranjevanje CO2
na svojem ozemlju. Mnogo držav članic je sprejelo posebne zakonske
določbe, ki se nanašajo na čezmejni transport CO2 in
čezmejna območja shranjevanja ali širše prostore, le nekaj pa jih ima
določene izkušnje, povezane z čezmejnim zajemanjem in shranjevanjem
ogljikovega dioksida. Primer takšnega čezmejnega sodelovanja je delovna
skupina za porečje Severnega morja, pri kateri so javni in zasebni
organi iz Nemčije, Nizozemske in Združenega kraljestva razvili skupna
načela za upravljanje in reguliranje transporta, vbrizgavanja in trajnega
shranjevanja CO2 pod morskim dnom Severnega morja[23]. 4. SKLEPNE UGOTOVITVE Ocene v okviru načrta EU za prehod
na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050[24] in energetskega
načrta za leto 2050[25]
vidijo CCS, če je na voljo za prodajo, kot pomembno tehnologijo, ki
prispeva k prehodu na energetski sistem z nizkimi emisijami ogljika v EU.
Primerno in dosledno izvajanje regulativnih okvirov CCS po vsej Evropi, zlasti
v zvezi z izbiranjem, upravljanjem, zaprtjem in obdobjem po zaprtju
območij shranjevanja in oceno za naknadno vgradnjo velikih kurilnih
napravah za zajemanje CO2, je izjemno pomembno, tudi za to, da se
podpreta prikaz in posledična uveljavitev CCS na okoljsko varen način
ter poveča zaupanje javnosti v to tehnologijo. Poročilo kaže, da so vse države članice Komisijo
do zdaj že obvestile o ukrepih za prenos. V zvezi s tem je večina držav
članic izbrala kombinacijo nove, posebne zakonodaje o geološkem
shranjevanju CO2 in sprememb obstoječe zakonodaje. Večina
držav članic je odgovornosti razdelila več pristojnim organom. Ocena
morebitnih območij shranjevanja CO2 še traja, pri čemer
več držav članic izdaja dovoljenja za raziskovanje, Komisija pa
pregleduje en predložen osnutek dovoljenja za shranjevanje. Države
članice, ki dovoljujejo shranjevanje CO2 na svojem ozemlju, so
poročale o izvajanju določb za nadzor, poročanje in preglede,
uhajanja ali večje nepravilnosti, zaprtje in obveznosti po zaprtju, pa
tudi za dva finančna mehanizma, ki ju je uvedla direktiva CCS. Kar zadeva države članice, ki omejujejo ali prepovedujejo
shranjevanje CO2 na svojem ozemlju, so nekatere prenesle le tiste
določbe direktive, ki obravnavajo vidike zajemanja in transporta v CCS,
druge pa so prenesle vse določbe direktive, vključno s členi, ki
so povezani s shranjevanjem. Komisija poudarja pomembnost doslednega izvajanja
direktive CCS po vsej EU. Zato nadaljuje z obravnavanjem primerov za
ugotavljanje kršitev za delno nesporočanje ukrepov za prenos in preverja,
ali so ukrepi, o katerih je bila obveščena, vsebinsko skladni z
direktivo CCS. Podatki, pridobljeni za to poročilo, bodo skupaj s
splošno izkušnjo s CCS, tehničnim napredkom in najnovejšim znanstvenim
znanjem oblikovali osnovo za pripravo naslednjega poročila Komisije, ki bo
zlasti ocenil vidike CCS, navedene v členu 38(2) direktive.
Poročilo tega pregleda se pošlje Evropskemu parlamentu in Svetu
do 31. marca 2015. [1] UL L 140, 5.6.2009, str. 114–135. [2] http://ec.europa.eu/clima/policies/package/index_en.htm. [3] Direktiva Sveta 85/337/EGS z
dne 27. junija 1985 o presoji vplivov nekaterih javnih in
zasebnih projektov na okolje (UL L 175, 5.7.1985, str. 40–48). [4] Direktiva 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta
z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito
preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) (UL L 334,
17.12.2010, str. 17–119). [5] Sklep Komisije 2011/92/EU z
dne 10. februarja 2011 (UL L 37, 11.2.2011,
str. 19–24). [6] COM(2013) 180 final, povzetek rezultatov
posvetovanja je na voljo na http://ec.europa.eu/energy/coal/ccs_en.htm. [7] 2013/2079(INI). [8] V okviru prvega odstavka
člena 258 Pogodbe o delovanju Evropske unije. [9] Vangkilde-Pedersen, T. et al. 2009. FP6 EU
GeoCapacity Project, Assessing European Capacity for Geological Storage of
Carbon Dioxide, Storage Capacity (Projekt FP6 EU GeoCapacity, ocenjevanje
evropske zmogljivosti za geološko shranjevanje ogljikovega dioksida), WP2, D16
poročilo, 166 pp, http://www.geology.cz/geocapacity/publications. [10] Shranjevanje CO2 v naravnih kamninskih tvorbah
v Češki republiki ne bo dovoljeno pred 1. januarjem 2020. [11] Nemčija je omejila letno količino CO2,
ki se lahko shrani: 4 Mt CO2 je skupna nacionalna
količina, na enem območju shranjevanja pa se lahko
shrani 1,3 Mt CO2 . [12] C(2012) 1236 (http://ec.europa.eu/clima/policies/lowcarbon/ccs/implementation/docs/c_2012_1236_en.pdf)
[13] http://ec.europa.eu/clima/policies/lowcarbon/ccs/implementation/documentation_en.htm. [14] Za podrobnosti o pregledu prvih osnutkov dovoljenj za
shranjevanje v EU, ki ga izvaja Komisija, glej poglavje 2. [15] Odločba Komisije 2007/589/ES z
dne 18. julija 2007 o določitvi smernic za spremljanje in
poročanje o emisijah toplogrednih plinov, ki jo je nedavno nadomestila
Uredba Komisije (EU) št. 601/2012 z
dne 21. junija 2012 o spremljanju emisij toplogrednih plinov in
poročanju o njih (UL L 181, 12.7.2012, str. 30–104). [16] Direktiva 2003/87/ES Evropskega parlamenta in
Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje
s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive
Sveta 96/61/ES (UL L 275, 25.10.2003, str. 32–46). [17] Ta znesek se je pretvoril v EUR v skladu z referenčnim menjalnim tečajem za euro Evropske centralne banke z dne 22. novembra 2013. http://www.ecb.int/stats/exchange/eurofxref/html/index.en.html. [18] http://ec.europa.eu/clima/policies/lowcarbon/ccs/implementation/docs/gd4_en.pdf. [19] Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in
Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi
nekaterih direktiv (UL L 312, 22.11.2008, str. 3–30),
vključno z Direktivo 2006/12/ES o odpadkih. [20] Direktiva 2001/80/ES o omejevanju emisij
nekaterih onesnaževal v zrak iz velikih kurilnih naprav (UL L 309,
27.11.2001, str. 1–21), ki jo bo razveljavila navedena direktiva o
industrijskih emisijah z začetkom veljavnosti
od 1. januarja 2016. [21] Direktiva Evropskega parlamenta in
Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi
okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (UL L 327,
22.12.2000, str. 1–73). [22] Direktiva 2004/35/ES Evropskega parlamenta in
Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s
preprečevanjem in sanacijo okoljske škode (UL L 143, 30.4.2004,
str. 56–75). [23] „Storing CO2 under the North Sea Basin: A key
solution for combating climate change‟ (2007) (Shranjevanje CO2
pod porečjem Severnega morja: glavna rešitev za spopadanje s podnebnimi
spremembami (2007)) na http://www.globalccsinstitute.com/category/organisation/north-sea-basin-task-force
in „One North Sea: A study into North Sea cross-border CO2 transport
and storage‟ (2010) (Eno Severno morje: študija čezmejnega
transporta in shranjevanja CO2 (2010)) na http://www.npd.no/no/Publikasjoner/Rapporter/Samarbeider-om-CO2-lager/. [24] COM(2011) 112 final. [25] COM(2011) 885 final.