28.8.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 257/135

(1)

Zaradi velikega in vse intenzivnejšega povpraševanja po prostoru na morju za raznovrstne namene, kot so obrati za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, raziskovanje in izkoriščanje nafte in plina, pomorski promet in ribolovne dejavnosti, ohranjanje ekosistemov in biotske raznovrstnosti, pridobivanje surovin, turizem, objekti za akvakulturo ter podvodna kulturna dediščina, pa tudi zaradi številnih obremenitev obalnih virov je potreben celosten pristop k načrtovanju in upravljanju.

(2)

Tak pristop k upravljanju oceanov in gospodarjenju z morji je bil oblikovan v Celostni pomorski politiki za Evropsko unijo (v nadaljnjem besedilu: CPP), vključno z Direktivo 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4) kot okoljskim stebrom navedene politike. Cilj CPP je podpreti trajnostni razvoj morij in oceanov ter razviti usklajeno in pregledno odločanje v zvezi s sektorskimi politikami Unije, ki vplivajo na oceane, morja, otoke, obalne in najbolj oddaljene regije ter pomorske sektorje, vključno s strategijami za morske bazene ali makroregionalnimi strategijami, hkrati pa doseči dobro okoljsko stanje, kakor je določeno v Direktivi 2008/56/ES.

(3)

V CPP je pomorsko prostorsko načrtovanje določeno kot medsektorsko orodje politike, ki javnim organom in deležnikom omogoča uporabo usklajenega, celostnega in čezmejnega pristopa. Uporaba ekosistemskega pristopa bo prispevala k spodbujanju trajnostnega razvoja in rasti pomorskih in obalnih gospodarstev ter trajnostne rabe morskih in obalnih virov.

(4)

Pomorsko prostorsko načrtovanje podpira in olajšuje izvajanje strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast (v nadaljnjem besedilu: strategija Evropa 2020), ki jo je Evropski svet potrdil v svojih sklepih z dne 17. junija 2010 ter katere cilj je visoka stopnja zaposlenosti, produktivnosti in socialne kohezije, vključno s spodbujanjem bolj konkurenčnega in zelenega gospodarstva, ki gospodarneje izkorišča vire. Obalni in pomorski sektor imata velik potencial za trajnostno rast in sta ključna za izvajanje strategije Evropa 2020.

(5)

Komisija je v sporočilu z naslovom „Modra rast: možnosti za trajnostno rast v morskem in pomorskem sektorju“ opredelila več pobud Unije, ki že potekajo ter so namenjene izvajanju strategije Evropa 2020, ter tudi številne dejavnosti, na katere bi lahko bile osredotočene prihodnje pobude za modro rast ter ki bi jih bilo mogoče ustrezno podpirati s krepitvijo zaupanja in gotovosti za vlagatelje prek pomorskega prostorskega načrtovanja.

(6)

Uredba (EU) št. 1255/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (5) je podprla in olajšala izvajanje pomorskega prostorskega načrtovanja ter celostnega upravljanja obalnih območij. V Evropskih strukturnih in investicijskih skladih, vključno z Evropskim skladom za pomorstvo in ribištvo (6), bodo zagotovljene možnosti za podporo izvajanju te direktive v obdobju 2014–2020.

(7)

V preambuli Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu iz leta 1982 (UNCLOS) je navedeno, da so vprašanja v zvezi z rabo oceanskega prostora med seboj tesno povezana in jih je treba obravnavati kot celoto. Načrtovanje oceanskega prostora pomeni logičen razvoj in strukturiranje obveznosti in uporabe pravic, dodeljenih v skladu z UNCLOS, ter praktično orodje, ki državam članicam pomaga izpolnjevati njihove obveznosti.

(8)

Da bi spodbudili trajnosten soobstoj rab in, kjer je to ustrezno, primerno porazdelitev posameznih rab v pomorskem prostoru, bi bilo treba vzpostaviti okvir, s katerim bi bilo določeno vsaj, da morajo države članice vzpostaviti in izvajati pomorsko prostorsko načrtovanje, čigar rezultat bodo konkretni načrti.

(9)

Pomorsko prostorsko načrtovanje bo prispevalo k učinkovitemu upravljanju morskih dejavnosti ter k trajnostni rabi morskih in obalnih virov z vzpostavitvijo okvira za skladno, pregledno in trajnostno sprejemanje odločitev, ki bo temeljilo na dokazih. Da bi ta direktiva dosegla svoje cilje, bi morala vsebovati določbe o obvezni vzpostavitvi postopka pomorskega načrtovanja, na podlagi katerega bodo pripravljeni konkretni pomorski prostorski načrti, v takem postopku načrtovanja pa bi bilo treba upoštevati medsebojno vplivanje kopnega in morja ter spodbujati sodelovanje med državami članicami. Brez poseganja v obstoječi pravni red Unije na področju energije, prometa, ribištva in okolja v tej direktivi ne bi smele biti določene druge nove obveznosti, zlasti kar zadeva konkretne odločitve držav članic o tem, kako bodo izvajale sektorske politike na teh območjih, temveč bi moral biti njen cilj prispevati k tem politikam s postopkom načrtovanja.

(10)

Za zagotovitev doslednosti in pravne jasnosti bi bilo treba geografsko področje uporabe pomorskega prostorskega načrtovanja opredeliti v skladu z veljavnimi zakonodajnimi instrumenti Unije in z mednarodnim pomorskim pravom, zlasti z UNCLOS. Ta direktiva ne spreminja pristojnosti držav članic v zvezi z morskimi mejami in jurisdikcijo.

(11)

Primerno je, da Unija zagotovi okvir za pomorsko prostorsko načrtovanje, vendar pa države članice ostajajo odgovorne in pristojne za oblikovanje in določanje oblike in vsebine teh načrtov za svoje morske vode, vključno z institucionalnimi dogovori in, kadar je ustrezno, dodeljevanjem pomorskega prostora različnim dejavnostim in rabam.

(12)

Da bi upoštevali načeli sorazmernosti in subsidiarnosti in zmanjšali dodatna upravna bremena, bi morala prenos in izvajanje te direktive v največjem možnem obsegu temeljiti na obstoječih nacionalnih, regionalnih in lokalnih pravilih in mehanizmih, vključno s tistimi iz Priporočila 2002/413/ES Evropskega parlamenta in Sveta (7) oziroma Sklepa Sveta 2010/631/EU (8).

(13)

Ekosistemi in morski viri v morskih vodah so zelo obremenjeni. Človekove dejavnosti, pa tudi učinki podnebnih sprememb, nevarnost naravnih nesreč in dinamika spreminjanja obrežja, kot sta erozija in akrecija, imajo lahko resne učinke na razvoj in rast obalnega gospodarstva ter na morske ekosisteme, ki vodijo v slabšanje okoljskega stanja, izgubo biotske raznovrstnosti in slabšanje ekosistemskih storitev. Te različne obremenitve bi bilo treba ustrezno upoštevati pri pripravi pomorskih prostorskih načrtov. Poleg tega lahko zdravi morski ekosistemi ter njihove raznolike storitve, če so vključeni v načrtovanje, prinesejo precejšnje koristi v smislu proizvodnje hrane, rekreacije in turizma, blažitve podnebnih sprememb in prilaganja tem spremembam, nadzora nad dinamiko spreminjanja obrežja ter preprečevanja naravnih nesreč.

(14)

Da bi spodbudili trajnostno rast pomorskih gospodarstev, trajnostni razvoj morskih območij in trajnostno rabo morskih virov, bi bilo treba pri pomorskem prostorskem načrtovanju uporabljati ekosistemski pristop iz člena 1(3) Direktive 2008/56/ES s ciljem, da se zagotovi, da je skupna obremenitev vseh dejavnosti skladna z doseganjem dobrega okoljskega stanja in da ni ogrožena sposobnost odzivanja morskih ekosistemov na spremembe, ki jih povzročajo ljudje, hkrati pa bi moralo navedeno načrtovanje prispevati k trajnostni rabi morskega blaga in storitev za sedanje in prihodnje generacije. Poleg tega bi bilo treba ekosistemski pristop uporabljati tudi na način, ki bi bil prilagojen posameznim ekosistemom in drugim posebnostim različnih morskih regij in ki upošteva tekoče delo v konvencijah o regionalnih morjih, ki temelji na obstoječem znanju in izkušnjah. Pristop bo omogočil tudi prilagodljivo upravljanje, ki zagotavlja njegovo izpopolnjevanje in nadaljnji razvoj z nabiranjem izkušenj in znanja ob upoštevanju razpoložljivosti podatkov in informacij na ravni morskih bazenov za izvajanje tega pristopa. Države članice bi morale upoštevati previdnostno načelo in načelo, da je treba delovati preventivno, kakor določa člen 191(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije.

(15)

Pomorsko prostorsko načrtovanje bo med drugim prispevalo k doseganju ciljev Direktive 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta (9), Uredbe Sveta (ES) št. 2371/2002 (10), Direktive 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta (11), Direktive Sveta 92/43/EGS (12), Odločbe št. 884/2004/ES Evropskega parlamenta in Sveta (13), Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES (14), Direktive 2008/56/ES, ki opozarja na sporočilo Komisije z dne 3. maja 2011 z naslovom „Naše življenjsko zavarovanje, naš naravni kapital: strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020“, sporočilo Komisije z dne 20. septembra 2011 z naslovom „Časovni okvir za Evropo, gospodarno z viri“, sporočilo Komisije z dne 16. aprila 2013 z naslovom „Strategija EU o prilagajanju podnebnim spremembam“ in sporočilo Komisije z dne 21. januarja 2009 z naslovom „Strateški cilji in priporočila za pomorsko prometno politiko EU do leta 2018“, kot tudi, kadar je primerno, ciljev iz regionalne politike Unije, vključno s strategijami za morske bazene in makroregionalnimi strategijami.

(16)

Morske in obalne dejavnosti so med seboj pogosto tesno povezane. Da bi spodbudili trajnostno rabo pomorskega prostora, bi bilo treba pri pomorskem prostorskem načrtovanju upoštevati medsebojno vplivanje kopnega in morja. Zato je lahko pomorsko prostorsko načrtovanje zelo koristno pri določanju usmeritev trajnostnega in celostnega upravljanja človekovih dejavnosti na morju, ohranjanja živega okolja, krhkosti obalnih ekosistemov, erozije ter socialnih in ekonomskih dejavnikov. Pri pomorskem prostorskem načrtovanju bi si bilo treba prizadevati za vključitev pomorske razsežnosti nekaterih obalnih rab ali dejavnosti in njihovih vplivov ter tako zagotoviti celostno in strateško vizijo.

(17)

Ta okvirna direktiva ne posega v pristojnost držav članic za urbanistično in krajinsko načrtovanje, vključno s sistemom kopenskega prostorskega načrtovanja, s katerim se predvidi raba zemljišč in obalnega območja. Če države članice za obalne vode ali posamezna območja obalnih voda uporabljajo kopensko prostorsko načrtovanje, se za te vode ta direktiva ne bi smela uporabljati.

(18)

Pomorsko prostorsko načrtovanje bi moralo pokrivati celotni cikel od opredelitve problema in priložnosti, zbiranja informacij in načrtovanja do odločanja, izvajanja, pregleda ali posodobitve ter spremljanja izvajanja, pri tem pa bi moralo ustrezno upoštevati medsebojno vplivanje kopnega in morja ter najboljše znanje, ki je na voljo. Čim bolj bi bilo treba izkoristiti mehanizme iz obstoječe ali prihodnje zakonodaje, vključno s Sklepom Komisije 2010/477/EU (15) in pobudo Komisije Znanje o morju 2020.

(19)

Glavni namen pomorskega prostorskega načrtovanja je spodbujati trajnostni razvoj, opredeliti uporabo pomorskega prostora za različne morske rabe, upravljati rabe prostora ter opredeliti in reševati nesoglasja na morskih območjih. Namen pomorskega prostorskega načrtovanja je tudi opredeliti in spodbujati večnamensko rabo v skladu z ustreznimi nacionalnimi politikami in zakonodajo. Za doseganje tega namena morajo države članice zagotoviti vsaj, da se v postopku ali postopkih načrtovanja izdela celovit načrt, v katerem so opredeljene različne rabe pomorskega prostora in v katerem se upoštevajo dolgoročni učinki podnebnih sprememb.

(20)

Države članice bi se morale posvetovati ter usklajevati svoje načrte z ustrezno državo članico ter sodelovati z organi tretjih držav v zadevni morski regiji v skladu s pravicami in obveznostmi teh držav članic in zadevnih tretjih držav, kot izhajajo iz prava Unije in mednarodnega prava. Da bo čezmejno sodelovanje med državami članicami in s sosednjimi tretjimi državami učinkovito, morajo biti v vsaki državi članici določeni pristojni organi. Države članice morajo zato imenovati pristojni organ ali organe, ki so odgovorni za izvajanje te direktive. Zaradi razlik med različnimi morskimi regijami ali podregijami in obalnimi območji ni primerno, da se v tej direktivi podrobno določi, kakšne oblike naj bi bili ti mehanizmi sodelovanja.

(21)

Upravljanje morskih območij je zapleteno ter vključuje organe, gospodarske subjekte in druge deležnike z različnih ravni. Za učinkovito spodbujanje trajnostnega razvoja so bistvena posvetovanja z deležniki, organi in javnostjo v ustrezni fazi priprave pomorskih prostorskih načrtov iz te direktive v skladu z zadevno zakonodajo Unije. Dober primer določb o javnem posvetovanju je člen 2(2) Direktive 2003/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta (16).

(22)

Države članice lahko s pomorskimi prostorskimi načrti zmanjšajo upravno obremenitev in stroške v podporo svojim ukrepom za izvajanje druge zadevne zakonodaje Unije. Roki za pomorske prostorske načrte bi morali biti zato, kadar je mogoče, usklajeni s časovnimi razporedi, ki so določeni v drugi zadevni zakonodaji, zlasti: Direktivi 2009/28/ES, ki zahteva, naj leta 2020 delež energije iz obnovljivih virov v bruto končni porabi energije znaša vsaj 20 %, ter v kateri je usklajevanje postopkov za izdajo dovoljenj, certificiranja in načrtovanja, vključno s prostorskim načrtovanjem, opredeljeno kot pomemben prispevek k doseganju ciljev Unije v zvezi z energijo iz obnovljivih virov; Direktivi 2008/56/ES in točki 6 dela A Priloge k Sklepu 2010/477/EU, ki od držav članic zahtevata, da do leta 2020 sprejmejo potrebne ukrepe za dosego ali ohranitev dobrega okoljskega stanja v morskem okolju, in opredeljujeta pomorsko prostorsko načrtovanje kot orodje za podporo ekosistemskemu pristopu k upravljanju človekovih dejavnosti, da se doseže dobro okoljsko stanje; Odločbi št. 884/2004/ES, s katero se zahteva vzpostavitev vseevropskega prometnega omrežja do leta 2020 z integracijo infrastrukturnih omrežij za kopenski, pomorski in zračni promet v Evropi.

(23)

Direktiva 2001/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta (17) vzpostavlja okoljsko presojo kot pomembno orodje za vključevanje okoljskih vidikov v pripravljanje in sprejemanje načrtov ter programov. Kadar obstaja verjetnost, da bodo imeli pomorski prostorski načrti pomembne učinke na okolje, zanje velja Direktiva 2001/42/ES. Kadar pomorski prostorski načrti vključujejo območja Nature 2000, se lahko taka okoljska presoja združi z zahtevami iz člena 6 Direktive 92/43/EGS, da se prepreči podvajanje.

(24)

Z namenom zagotoviti, da pomorski prostorski načrti temeljijo na zanesljivih podatkih, ter preprečiti dodatna upravna bremena, je bistveno, da države članice uporabijo najboljše podatke in informacije, ki so na voljo, tako da spodbujajo ustrezne deležnike k posredovanju informacij ter uporabijo obstoječe instrumente in orodja za zbiranje podatkov, kot so orodja in instrumenti, razviti v okviru pobude Znanje o morju 2020 in Direktive 2007/2/ES Evropskega parlamenta in Sveta (18).

(25)

Da se Komisiji omogoči spremljanje izvajanja te direktive, bi ji morale države članice poslati svoje pomorske prostorske načrte in vse posodobitve. Komisija bo na podlagi informacij, ki jih sporočijo države članice, in obstoječih informacij, ki so na voljo na podlagi zakonodaje Unije, Evropski parlament in Svet obveščala o napredku pri izvajanju te direktive.

(26)

Bistveno je, da se ta direktiva prenese pravočasno, saj je Unija sprejela številne pobude politik, ki jih je treba izvesti do leta 2020 in ki jih ta direktiva podpira in dopolnjuje.

(27)

Celinskim državam članicam bi naložili nesorazmerno in nepotrebno obveznost, če bi morale to direktivo prenesti v svoj pravni red in jo izvajati. Zato bi morale biti take države članice izvzete iz obveznosti prenosa in izvajanja te direktive –

1.

„celostna pomorska politika“ (CPP) pomeni politiko Unije, katere cilj je spodbujanje usklajenega in doslednega odločanja, da se s skladnimi pomorskimi politikami in ustreznim mednarodnim sodelovanjem čim bolj povečajo trajnostni razvoj, gospodarska rast in socialna kohezija držav članic, zlasti v obalnih, otoških in najbolj oddaljenih regijah Unije ter v pomorskih sektorjih;

2.

„pomorsko prostorsko načrtovanje“ pomeni postopek, s katerim ustrezni organi države članice analizirajo in organizirajo človekove dejavnosti na morskih območjih, da se dosežejo ekološki, gospodarski in socialni cilji;

3.

„morska regija“ pomeni morsko regijo iz člena 4 Direktive 2008/56/ES;

4.

„morske vode“ pomeni vode, morsko dno in podtalje, kakor je opredeljeno v točki 1(a) člena 3 Direktive 2008/56/ES, ter obalno morje, kakor je opredeljeno v točki 7 člena 2 Direktive 2000/60/ES, njegovo morsko dno in podtalje.

(a)

upoštevajo medsebojno vplivanje kopnega in morja;

(b)

upoštevajo okoljske, gospodarske in socialne, pa tudi varnostne vidike;

(c)

poskušajo spodbuditi usklajenost med pomorskim prostorskim načrtovanjem in iz tega izhajajočim načrtom ali načrti ter drugimi procesi, kot je celostno upravljanje obalnih območij ali enakovredne formalne ali neformalne prakse;

(d)

zagotavljajo vključenost deležnikov v skladu s členom 9;

(e)

organizirajo uporabo najboljših razpoložljivih podatkov v skladu s členom 10;

(f)

zagotavljajo čezmejno sodelovanje med državami članicami v skladu s členom 11;

(g)

spodbujajo sodelovanje s tretjimi državami v skladu s členom 12.

—

območja akvakulture,

—

ribolovna območja,

—

obrate in infrastrukturo za raziskovanje, izkoriščanje in črpanje nafte, plina in drugih virov energije, rudnin in agregatov in proizvodnjo energije iz obnovljivih virov,

—

pomorske prometne poti in prometne tokove,

—

vojaška vadbišča,

—

območja za varovanje narave in ohranjanje vrst ter zaščitena območja,

—

območja izkoriščanja surovin,

—

znanstvene raziskave,

—

podmorske kable in cevovode,

—

turizem,

—

podvodno kulturno dediščino.

(a)

okoljske, socialne in ekonomske podatke, zbrane v skladu z zakonodajo Unije o dejavnostih iz člena 8;

(b)

pomorske fizične podatke o morskih vodah.

(a)

obstoječih regionalnih struktur institucionalnega sodelovanja, kot so konvencije o regionalnem morju; in/ali

(b)

mrež ali struktur pristojnih organov držav članic; in/ali

(c)

vseh drugih metod, ki izpolnjujejo zahteve iz odstavka 1, na primer v okviru strategij za morske bazene.