—

Osnova za izračun: 1-letna obrestna mera IBOR

Izhodiščna obrestna mera temelji na 1-letnih obrestnih merah na denarnem trgu. Nadzorni organ si pridržuje pravico do uporabe krajše ali daljše dospelosti v primerih, v katerih se to zdi smiselno.

Kadar te obrestne mere niso na voljo, se bodo uporabile 3-mesečne obrestne mere na denarnem trgu.

Če ni zanesljivih ali enakovrednih podatkov ali v izjemnih okoliščinah lahko Nadzorni organ, v tesnem sodelovanju z zadevnimi državami Efte in načeloma na podlagi podatkov zadevne centralne banke, določi drugo osnovo za izračun.

—

Razlike

Uporabljajo se naslednje razlike, načeloma odvisno od ocene zadevnega podjetja in ponujenega zavarovanja (2).

Običajno se doda k izhodiščni obrestni meri 100 bazičnih točk. To velja za (i) posojila podjetjem z zadovoljivo oceno in visokim zavarovanjem ali za (ii) posojila podjetjem z dobro oceno in običajnim zavarovanjem.

Za posojilojemalce, ki nimajo zgodovine kreditne sposobnosti ali ocene, ki bi temeljila na metodi izračuna iz računovodskih izkazov, kot so nekatera podjetja za posebne namene ali novoustanovljena podjetja, je treba izhodiščno obrestno mero povečati za najmanj 400 bazičnih točk (odvisno od zavarovanja, ki je na voljo), razlika pa nikoli ne more biti manjša od tiste, ki bi se uporabila za matično podjetje.

Ocen ni treba pridobiti od posebnih agencij za ocenjevanje kreditne sposobnosti, enako so sprejemljivi tudi nacionalni sistemi za ocenjevanje kreditne sposobnosti ali sistemi za ocenjevanje kreditne sposobnosti, ki jih uporabljajo banke za izražanje stopnje neplačil (4).

Navedene razlike se lahko občasno spremenijo glede na tržne razmere.

—

Dopolnilo

Posodobitev referenčne obrestne mere se bo opravila vsako leto. Izhodiščna obrestna mera se bo tako izračunala na osnovi 1-letne obrestne mere IBOR, beležene septembra, oktobra in novembra v predhodnem letu. Takrat določena izhodiščna obrestna mera bo začela veljati 1. januarja. Poleg tega se bo z namenom upoštevanja znatnih in nenadnih nihanj posodobitev izvedla vsakič, ko bo povprečna obrestna mera, izračunana na podlagi treh predhodnih mesecev, odstopala od veljavne obrestne mere za več kot 15 %. Ta nova obrestna mera bo začela veljati prvega dne drugega meseca, ki sledi mesecem, uporabljenim v izračunu.

—

Diskontna stopnja: izračun neto sedanje vrednosti

Referenčno obrestno mero je treba za izračun sedanjih vrednosti uporabljati tudi kot diskontno stopnjo. Zaradi tega se bo načeloma uporabila izhodiščna obrestna mera, povečana za fiksno stopnjo 100 bazičnih točk.

—

Sedanja metodologija bo začela veljati 1. januarja 2009.

—

splošna poroštva, tj. poroštva, zagotovljena podjetjem kot takim v nasprotju s poroštvi, ki so povezana z določeno transakcijo, ki je lahko posojilo, naložba zasebnega kapitala itd.;

—

poroštva, ki jih zagotavlja določen instrument v nasprotju s poroštvi, ki so povezana s statusom samega podjetja;

—

poroštva, ki se zagotovijo neposredno, ali zavarovanje poroštev, ki se zagotovi poroku prve stopnje;

—

neomejena poroštva v nasprotju s poroštvi, ki so omejena na znesek in/ali trajanje: Nadzorni organ Efte kot pomoč v obliki poroštva obravnava tudi ugodnejše pogoje financiranja, ki jih pridobijo podjetja, katerih pravna narava izključuje stečaj ali druge postopke plačilne nesposobnosti, ali zagotavlja izrecno državno poroštvo ali državni prevzem izgube. Enako velja za državni odkup deleža v podjetju, če se sprejme neomejena odgovornost namesto običajne omejene odgovornosti;

—

poroštva, ki jasno izvirajo iz pogodbenih virov (kot npr. uradne pogodbe, priporočilna pisma) ali iz drugega pravnega vira v nasprotju s poroštvi, ki so težje prepoznavna (kot npr. spremni dopisi, ustni dogovori), pri čemer je obseg zavarovanja, ki ga poroštvo lahko nudi, verjetno različen.

(a)

„poroštvena shema“ pomeni vsak instrument, na podlagi katerega se lahko, ne da bi bili potrebni nadaljnji izvedbeni ukrepi, zagotovijo poroštva podjetjem, ki izpolnjujejo določene pogoje glede trajanja, zneska, zadevne transakcije, vrste ali velikosti podjetja (kot so MSP);

(b)

„posamezno poroštvo“ pomeni vsako poroštvo, ki se zagotovi podjetju in se ne dodeli na podlagi poroštvene sheme.

2.3.1

Čeprav je navadno do pomoči upravičen posojilojemalec, ni mogoče izključiti možnosti, da pod določenimi pogoji pomoč prinaša neposredne ugodnosti tudi posojilodajalcu. Zlasti če je na primer državno poroštvo za odobreno posojilo ali drugo finančno obveznost dodeljeno naknadno, brez prilagoditve pogojev navedenega posojila oziroma finančnih obveznosti, ali če se posojilo s poroštvom uporabi za poplačilo drugega posojila brez poroštva isti kreditni ustanovi, gre morda tudi za pomoč posojilodajalcu, če se zavarovanje posojil poveča. Kadar poroštvo vsebuje pomoč posojilodajalcu, je treba opozoriti na dejstvo, da je lahko taka pomoč načeloma pomoč za tekoče poslovanje.

2.3.2

Poroštva se razlikujejo od ostalih oblik državnih pomoči, kot so dotacije ali davčne olajšave, saj pri poroštvu država prav tako vstopi v pravno razmerje s posojilodajalcem. Zato je treba proučiti, kakšne so morebitne posledice nezakonito dodeljene državne pomoči za tretje osebe. Pri državnih poroštvih za posojila to zadeva zlasti kreditne ustanove. Pri poroštvih za obveznice, izdane za zagotovitev financiranja podjetij, to zadeva finančne ustanove, vpletene v izdajo obveznic. Vprašanje, ali nezakonitost pomoči vpliva na pravna razmerja med državo in tretjimi osebami, je treba proučiti v skladu z nacionalno zakonodajo. Nacionalna sodišča bodo morda morala proučiti, ali nacionalna zakonodaja preprečuje upoštevanje poroštvenih pogodb, ob tem pa naj bi po mnenju Nadzornega organa Efte upoštevala kršitev zakonodaje EGP. Skladno s tem si bodo morda posojilodajalci ob dodeljevanju poroštev med običajnimi previdnostnimi ukrepi prizadevali preverjati spoštovanje predpisov EGP o državni pomoči. Država Efte bi morala zagotoviti številko zadeve, ki jo izda Nadzorni organ Efte za posamezno zadevo ali shemo, in po možnosti izvod, ki ni zaupen, odločbe Nadzornega organa Efte skupaj z zadevnim sklicem na Uradni list Evropske unije. Nadzorni organ Efte bo skušal storiti vse, da bo informacije o zadevah in shemah, ki jih odobri, dal na razpolago na čim bolj pregleden način.

(a)

Posojilojemalec ni v finančnih težavah.

Da se odloči, ali naj se posojilojemalec obravnava, kot da je v finančnih težavah, se uporablja opredelitev iz poglavja teh smernic Skupnosti o pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (7). MSP, registrirana manj kot tri leta, se za namene tega poglavja ne obravnavajo kot podjetja v težavah za to obdobje.

(b)

Obseg poroštva je mogoče pravilno določiti ob njegovi dodelitvi.

To pomeni, da mora biti poroštvo povezano s specifično finančno transakcijo, imeti določen najvišji znesek in omejeno trajanje.

(c)

Poroštvo ne zajema več kot 80 % neodplačanega posojila ali druge finančne obveznosti; ta omejitev se ne uporablja za poroštva, ki zajemajo dolžniške vrednostne papirje (8).

Nadzorni organ Efte meni, da ima posojilodajalec manjši interes za pravilno oceno, zavarovanje in zmanjšanje tveganja, ki izhaja iz dajanja posojila, ter zlasti za pravilno oceno kreditne sposobnosti posojilojemalca, če državno poroštvo v celoti krije finančno obveznost. Zaradi pomanjkanja sredstev take ocene tveganja državni porok ne prevzame vedno. Manjši interes za zmanjšanje tveganja neplačila dolga lahko posojilodajalce spodbudi k najemanju posojil z večjim komercialnim tveganjem od običajnega, zaradi česar bi se lahko povečal znesek poroštev z višjim tveganjem v državnem portfelju.

Ta 80-odstotna omejitev se ne uporablja za javno poroštvo, dodeljeno za financiranje podjetja, katerega dejavnost je izključno pravilno poverjena storitev splošnega gospodarskega pomena (SSGP) (9), in kadar so to poroštvo zagotovili organi oblasti, ki so to poroštvo poverili. Če zadevno podjetje opravlja druge SSGP ali druge gospodarske dejavnosti, se uporablja 80-odstotna omejitev.

Za zagotovitev, da posojilodajalec dejansko prevzame del tveganja, je treba primerno pozornost posvetiti naslednjima vidikoma:

Če želi država Efte zagotoviti poroštvo nad zgornjo mejo 80 %, za katerega trdi, da ne pomeni državne pomoči, mora svojo trditev ustrezno utemeljiti na primer na podlagi dogovora za celotno transakcijo in poroštvo priglasiti Nadzornemu organu Efte, da se poroštvo pravilno presodi glede morebitnega značaja državne pomoči.

(d)

Za poroštvo se plača tržno oblikovana cena.

Kakor je navedeno v točki 2.1, se prevzem tveganja navadno plača z ustrezno premijo na znesek poroštva ali znesek, zavarovan s poroštvom. Kadar je plačana cena za poroštvo vsaj tako visoka, da ustreza primerljivi poroštveni premiji, ki jo je mogoče najti na finančnih trgih, poroštvo ne zajema pomoči.

Če na finančnih trgih ni mogoče najti ustrezno primerljive poroštvene premije, se skupni stroški financiranja posojila s poroštvom, skupaj z obrestmi posojila in poroštveno premijo, primerjajo s tržno ceno podobnega posojila brez poroštva.

Za določitev ustrezne tržne cene se v obeh primerih upoštevajo značilnosti poroštva in posameznega posojila. Med te spadajo: znesek in trajanje transakcije, zavarovanje, ki ga da posojilojemalec, in druge vidike, ki vplivajo na oceno stopnje vračila, verjetnost neplačila zaradi finančnega položaja posojilojemalca, njegov sektor dejavnosti in obete ter druge gospodarske razmere. Ta analiza bi lahko predvsem omogočila, da se posojilojemalec razvrsti z bonitetno oceno tveganja. Bonitetno oceno lahko dodeli mednarodno priznana bonitetna agencija oziroma se določi, če je mogoče, po notranji bonitetni oceni banke, ki zagotovi zadevno posojilo. Nadzorni organ Efte izpostavi povezavo med bonitetno oceno in stopnjo tveganja neplačila, ki so jo vzpostavile mednarodne finančne institucije, katerih delo je dostopno tudi za javnost (10). Pri oceni ali premija ustreza tržnim cenam, lahko država Efte izvede primerjavo s cenami, ki so jih plačala podjetja na trgu, uvrščena v podoben razred tveganja.

Nadzorni organ Efte tako ne bo dopustil, da se določi enotna poroštvena premija, ki naj bi kazala splošni standard sektorja.

(a)

Shema je zaprta za posojilojemalce v težavah (glej podrobnosti v točki 3.2(a));

(b)

Obseg poroštev je mogoče pravilno določiti ob njegovi dodelitvi. To pomeni, da morajo biti poroštva povezana s specifičnimi finančnimi transakcijami, imeti določen najvišji znesek in omejeno trajanje;

(c)

Poroštva ne zajemajo več kot 80 % neodplačanega posojila ali druge finančne obveznosti (glej podrobnosti in izjeme v točki 3.2(c));

(d)

Pogoji sheme temeljijo na realistični oceni tveganja, tako da se iz premij, ki jih plačujejo upravičenci, po vsej verjetnosti financira sama. Narava sheme, da se sama financira, in primerna orientacija tveganja sta za Nadzorni organ Efte pokazatelja, da so poroštvene premije, ki se financirajo iz shem, skladne s tržnimi cenami.

To pomeni, da je treba pri vsakem novem poroštvu oceniti tveganje na podlagi vseh pomembnih dejavnikov (boniteta posojilojemalca, zavarovanja, trajanje poroštva itd.). Na podlagi te ocene tveganja, je treba opredeliti razrede tveganja (16), uvrstiti poroštvo v enega od teh razredov tveganja in zaračunati ustrezno poroštveno premijo na znesek poroštva ali znesek, zavarovan s poroštvom;

(e)

Za pravilno in postopno oceno, ali se shema lahko financira sama, je treba na podlagi dejanskega izpada odplačil sheme v ekonomsko sprejemljivem časovnem razponu najmanj enkrat letno preveriti, ali je višina premij ustrezna, premije pa je treba ustrezno prilagoditi, če obstaja tveganje, da se shema morda ne bo mogla več financirati sama. Ta prilagoditev zadeva vsa že prevzeta in bodoča poroštva oziroma samo slednja;

(f)

Da bi veljale za skladne s tržnimi cenami, morajo zaračunane premije pokrivati običajna tveganja, povezana z dodelitvijo poroštva, administrativne stroške sheme in letno odškodnino za ustrezen kapital, tudi če slednji še sploh ni položen ali je položen le delno.

Kar zadeva upravne stroške, morajo ti vključevati vsaj stroške posebne začetne ocene tveganja ter stroške spremljanja in upravljanja tveganja, povezane z dodeljevanjem in upravljanjem poroštev.

V zvezi z odškodnino za kapital Nadzorni organ Efte ugotavlja, da za običajne poroke veljajo pravila o kapitalskih zahtevah in so v skladu s temi pravili prisiljeni ustvarjati lastniški kapital, da v primeru nihanj pri letnih izgubah, povezanih s poroštvi, ne postanejo plačilno nesposobni. Ta pravila navadno ne veljajo za državne poroštvene sheme in jim torej ni treba ustvarjati takih rezerv. Z drugimi besedami, kadar izgube, ki izhajajo iz poroštev, presežejo prihodke iz poroštvenih premij, se primanjkljaj preprosto krije iz državnega proračuna. To državno poroštvo za sheme prinaša shemi ugodnejši položaj kot običajni porok. Da ne bi prihajalo do razlik in da država prejme odškodnino za prevzeto tveganje, Nadzorni organ Efte meni, da morajo poroštvene premije kriti odškodnino za ustrezen kapital.

Po mnenju Nadzornega organa Efte mora ta kapital znašati 8 % (17) neodplačanih poroštev. Za poroštva, dodeljena podjetjem z bonitetno oceno enako AAA/AA- (Aaa/Aa3), se lahko znesek kapitala, ki ga je treba poplačati, zmanjša na 2 % neodplačanih poroštev. Medtem, ko se za poroštva, dodeljena podjetjem z bonitetno oceno enako A+/A- (A1/A3) lahko znesek kapitala, ki ga je treba poplačati, zmanjša na 4 % neodplačanih poroštev.

Običajna odškodnina za ta kapital zajema premijo za tveganje, ki se verjetno zviša za obrestno mero brez tveganja.

Premija za tveganje se plača državi za ustrezni znesek kapitala v vseh primerih. Na podlagi svoje prakse in prakse Evropske komisije, Nadzorni organ Efte meni, da znaša običajna premija za tveganje za lastniški kapital najmanj 400 bazičnih točk in tako premijo za tveganje je treba vključiti v poroštveno premijo, ki se zaračuna upravičencem (18).

Kadar kapital, kot v večini državnih poroštvenih shem, za shemo ni zagotovljen in država tako ne prispeva gotovinskega zneska, obrestne mere brez tveganja ni treba upoštevati. Toda, če zadevni kapital država dejansko zagotovi, mora nositi stroške posojila, shemi pa ta kapital prinaša ugodnosti, morebiti prek naložb. Zato je treba državi plačati obrestno mero brez tveganja na zagotovljeni znesek. Poleg tega je ta strošek treba vzeti iz finančnega prihodka sheme in ne vpliva nujno na poroštvene premije (19). Nadzorni organ Efte meni, da bi se donos desetletnih državnih obveznic lahko uporabil kot primeren približek za obrestno mero brez tveganja, obravnavanega kot običajen donos kapitala.

(g)

Da se zagotovi preglednost, mora shema zagotoviti pogoje, pod katerimi se bodo dodeljevala poroštva v prihodnosti, kot na primer upravičenost podjetij glede na bonitetno oceno in po potrebi glede na gospodarsko dejavnost in velikost ter najvišji znesek in trajanje poroštva.

—

uporaba premij varnega pristana, kot je opredeljena za posamezna poroštva za MSP;

—

ocena poroštvenih shem kot takih, ki omogočajo uporabo posameznih premij in se izogibajo potrebi po posameznih bonitetnih ocenah MSP.

(a)

Ali je, v primeru posameznih poroštev, posojilojemalec v finančnih težavah. Ali je v primeru poroštvenih shem, v merilih upravičenosti do shem, predvideno izključevanje takih podjetij (glej podrobnosti iz točke 3.2(a)).

Nadzorni organ Efte ugotavlja, da bo tržni porok, če obstaja, podjetjem v težavah v trenutku dodelitve poroštva zaračunal visoko premijo zaradi pričakovane stopnje tveganja neplačila. Če postane verjetnost, da posojilojemalec ne bo mogel odplačati posojila, zelo visoka, mogoče te tržne stopnje ni, v izjemnih okoliščinah pa je lahko element pomoči poroštva celo enak znesku, ki ga dejansko krije navedeno poroštvo;

(b)

Ali je obseg poroštva mogoče pravilno določiti ob njegovi dodelitvi.

To pomeni, da morajo biti poroštva povezana z določeno finančno transakcijo, imeti določen najvišji znesek in omejeno trajanje. V tej zvezi Nadzorni organ Efte načeloma meni, da so neomejena poroštva nezdružljiva s členom 61 Sporazuma EGP;

(c)

Ali poroštvo zajema več kot 80 % vsakega neodplačanega posojila ali druge finančne obveznosti (glej podrobnosti in izjeme v točki 3.2(c)).

Za zagotovitev, da ima posojilodajalec resnično interes za pravilno oceno, zavarovanje in zmanjšanje tveganja, ki izhaja iz dajanja posojila, ter zlasti za pravilno oceno kreditne sposobnosti posojilojemalca, mora po mnenju Nadzornega organa Efte najmanj 20 % zneska, saj ga ne krije državno poroštvo, nositi posojilodajalec (21), da bo pravilno zavaroval svoje posojilo in zmanjšal tveganje, povezano z transakcijo. Nadzorni organ Efte bo zato na splošno temeljiteje proučila vsako poroštvo ali poroštveno shemo, ki krije finančno transakcijo v celoti (ali skoraj v celoti), razen če jo država Efte ustrezno utemelji, npr. zaradi posebne narave transakcije;

(d)

Ali so bile pri določanju tržne premije poroštva, ki je bila uporabljena za izračun elementa pomoči ob primerjavi z dejansko plačano premijo, upoštevane posebne značilnosti poroštva in posojila (ali druge finančne obveznosti) (glej podrobnosti v točki 3.2(d)).

(a)

število in znesek izdanih poroštev;

(b)

število in znesek neodplačanih poroštev ob koncu zadevnega obdobja;

(c)

število in vrednost unovčenih poroštev (navedena posamezno) na letni osnovi;

(d)

letne prihodke:

(e)

letne stroške:

(f)

letni presežek ali primanjkljaj (razlika med prihodki in stroški);

(g)

seštevek presežkov ali primanjkljajev od začetka sheme (32).

(1)

Železnice imajo edinstvene prednosti: gre za varen način prevoza, ki ne onesnažuje. Tako lahko železniški promet veliko prispeva k razvoju trajnostnega prometa v Evropskem gospodarskem prostoru.

(2)

Bela knjiga Evropske komisije „Evropska prevozna politika za leto 2010: čas za odločitev“ (2) in njen vmesni pregled (3) poudarjata, kako pomemben je dinamičen železniški sektor za vzpostavitev zmogljivega, varnega in čistega sistema za prevoz blaga in potnikov, ki prispeva k uresničevanju trajno uspešnega enotnega evropskega trga. Resolucija Posvetovalnega odbora EGP in poročilo o ambiciozni prometni politiki (4) poudarjata pomen, ki ga za EGP ima dinamičen železniški sektor. Cestni zastoji v mestih in na nekaterih območjih EGP, potreba po odgovoru na izzive podnebnih sprememb in podražitev ogljikovodikov kažejo, kako zelo nujno je treba spodbujati razvoj železniškega prevoza. V tem pogledu je treba poudariti, da si mora tudi skupna prometna politika prizadevati za okoljske cilje iz Sporazuma EGP (5) in Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (6).

(3)

Vendar sektor železniškega prometa v Evropi ni dovolj privlačen, od šestdesetih let do konca 20. stoletja pa je stalno nazadoval. Železniški prevoz blaga in potnikov se je relativno zmanjšal glede na druge načine prevoza. Železniški prevoz blaga pa se je celo absolutno zmanjšal: leta 1970 je bilo po železnici prepeljanega več tovora kot leta 2000. Tradicionalni prevozniki v železniškem prometu namreč niso mogli zagotoviti zanesljivosti in spoštovanja rokov, ki so jih zahtevale stranke, kar je povzročilo preusmeritev prometa z železnic na druge načine prevoza, zlasti na cestni prevoz (7). Čeprav je železniški potniški promet absolutno naraščal, je njegovo povečanje v primerjavi z rastjo cestnega in zračnega prometa zelo omejeno (8).

(4)

Čeprav se zdi, da se je to gibanje pred kratkim obrnilo (9), je pot do zanesljivega in konkurenčnega železniškega prometa še dolga. Zlasti v sektorju železniškega tovornega prometa ostajajo velike težave, zaradi katerih je potrebno ukrepanje javnih organov (10).

(5)

Relativen upad evropskega železniškega sektorja je v veliki meri posledica zgodovinske organiziranosti ponudbe prevozov, predvsem v obliki nacionalnih in monopolnih sistemov.

(6)

Najprej, zaradi odsotnosti konkurence v nacionalnih omrežjih prevozniki v železniškem prometu niso bili prisiljeni zniževati stroškov poslovanja in razvijati novih storitev. Njihove dejavnosti niso ustvarile zadostnih prihodkov za pokrivanje stroškov in potrebnih naložb. Včasih potrebnih naložb niso uresničili, v nekaterih primerih pa so države EGP prisilile nacionalne prevoznike v železniškem prometu v take naložbe, čeprav jih niso mogli v zadostni meri financirati iz lastnih sredstev. To je pripeljalo do velike zadolženosti teh podjetij, ki je negativno vplivala na njihov razvoj.

(7)

Poleg tega je bil razvoj železniškega prevoza v Evropi omejen zaradi pomanjkljive standardizacije in interoperabilnosti omrežij, medtem ko so cestni in letalski prevozniki razvili celo vrsto mednarodnih storitev. EGP je podedovala mozaik nacionalnih železniških omrežij, za katera so značilne različne razdalje med tiri ter nezdružljivi sistemi signalizacije in varnostni sistemi, ki prevoznikom v železniškem prometu preprečujejo, da bi izkoristili ekonomijo obsega, ki bi jo prinesla vzpostavitev infrastruktur in voznega parka za en velik trg namesto za 27 (11) nacionalnih trgov.

(8)

EGP izvaja politiko oživitve železniškega sektorja v skladu s tremi prednostnimi osmi:

(9)

EGP je tako trge železniškega prometa postopoma odprla konkurenci. Prvi liberalizacijski paket je bil sprejet leta 2001 in vsebuje Direktivo 2001/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2001 o spremembi Direktive Sveta 91/440/ES o razvoju železnic v Skupnosti (12), Direktivo 2001/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2001 o spremembi Direktive Sveta 95/18/ES o izdaji licence prevoznikom v železniškem prometu (13) in Direktivo 2001/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2001 o dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivosti, naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture in podeljevanju varnostnega spričevala (14). Temu paketu je sledil drugi paket leta 2004, v katerem so glavni ukrepi: Uredba (ES) št. 881/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o ustanovitvi Evropske železniške agencije (15), Direktiva 2004/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o varnosti na železnicah Skupnosti ter o spremembi Direktive Sveta 95/18/ES o izdaji licence prevoznikom v železniškem prometu in Direktive 2001/14/ES o dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivosti, naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture in podeljevanju varnostnega spričevala (16), Direktiva 2004/50/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o spremembi Direktive Sveta 96/48/ES o interoperabilnosti vseevropskega železniškega sistema za visoke hitrosti in Direktive 2001/16/ES Evropskega parlamenta in Sveta o interoperabilnosti vseevropskega železniškega sistema za konvencionalne hitrosti (17) in Direktiva 2004/51/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o spremembi Direktive Sveta 91/440/EGS o razvoju železnic Skupnosti (18). Končno je bil sprejet tretji paket leta 2007, ki vsebuje Uredbo (ES) št. 1370/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o javnih storitvah železniškega in cestnega potniškega prevoza ter o razveljavitvi Uredb Sveta (EGS) št. 1191/69 in (EGS) št. 1107/70 (19), Uredba (ES) št. 1371/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o pravicah in obveznostih potnikov v železniškem prometu (20), Direktivo 2007/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o spremembi Direktive Sveta 91/440/EGS o razvoju železnic Skupnosti in Direktive 2001/14/ES o dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivosti in naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture (21), Direktiva 2007/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o izdaji spričeval strojevodjem, ki upravljajo lokomotive in vlake na železniškem omrežju Skupnosti (22). Trg železniškega prevoza blaga se je 15. marca 2003 odprl konkurenci v vseevropskem železniškem omrežju za prevoz blaga, od 1. januarja 2006 je odprt za mednarodni prevoz blaga in nazadnje od 1. januarja 2007 za železniško kabotažo. Tretji železniški paket določa, da se bo mednarodni potniški promet odprl konkurenci 1. januarja 2010. Nekatere države EGP, kot so Združeno kraljestvo, Nemčija, Nizozemska in Italija, so že (delno) odprle domače trge potniškega prometa.

(10)

Ustrezne določbe Direktive Sveta 91/440/EGS z dne 29. julija 1991 o razvoju železnic Skupnosti (23) vzpostavljajo nov institucionalni in organizacijski okvir za udeležence v železniškem sektorju in vključujejo:

(11)

Vzporedno s procesom liberalizacije sta se Evropska komisija in Skupni odbor EGP na drugi ravni lotila spodbujanja interoperabilnosti evropskih železniških omrežij. Ta pristop spremljajo pobude EGP za višjo raven varnosti železniškega prometa (27).

(12)

Tretjo raven javnih pomoči za železniški sektor predstavljajo finančne pomoči. Evropska komisija meni, da se v določenih okoliščinah te pomoči lahko upravičijo zaradi visokih stroškov prilagajanja železniškega sektorja

(13)

Poleg tega ugotavlja, da je bil vložek javnih sredstev v sektor železniškega prometa od nekdaj visok.

(14)

Dodelitev državnih pomoči železniškemu sektorju se lahko odobri, če to prispeva k vzpostavitvi integriranega trga EGP, ki je odprt konkurenci in interoperabilen, ter k ciljem EGP za trajnostni razvoj. V zvezi s tem se morata Evropska komisija in Nadzorni organ Efte prepričati, da finančna pomoč državnih organov ne povzroča izkrivljanj konkurence v nasprotju s skupnim interesom. V določenih primerih bosta Evropska komisija in Nadzorni organ Efte ob dodelitvi pomoči lahko zahtevala, da se države EGP zavežejo izpolnjevanju ciljev EGP.

(15)

Cilj teh smernic je zagotoviti usmeritve glede združljivosti državnih pomoči, namenjenih prevoznikom v železniškem prometu, kot so opredeljene z Direktivo 91/440/EGS, in glede na opisano ozadje, s Sporazumom EGP. Poleg tega se poglavje 3 uporablja tudi za prevoznike v mestnem, primestnem ali regionalnem prevozu potnikov. Temeljijo zlasti na načelih, ki jih je zakonodajalec Skupnosti uvedel v treh zaporednih železniških paketih. Njihov namen je izboljšati preglednost javnega financiranja in pravno varnost glede na pravila o državnih pomočeh v okviru odpiranja trgov EGP. Te smernice ne zadevajo javnega financiranja za upravljavce infrastrukture.

(16)

Člen 61(1) Sporazuma EGP določa, da je načeloma vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica ES ali država Efte, ki bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva s skupnim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami Efte. Vendar so take državne pomoči v določenih okoliščinah lahko upravičene zaradi skupnega interesa EGP. Nekatere od teh okoliščin so navedene v členu 61(3) Sporazuma EGP in veljajo tako za prevozni sektor kot za druge gospodarske sektorje.

(17)

Poleg tega člen 49 Sporazuma EGP določa, da so pomoči združljive z EGP, „če so potrebne za usklajevanje prevoza ali če so nadomestilo za opravljanje nekaterih storitev, ki so del javne službe“. Ta člen predstavlja specialnost v splošni shemi Sporazuma EGP. Na podlagi člena 73 Pogodbe ES je zakonodajalec Skupnosti sprejel dva akta za prevozni sektor: to sta Uredba Sveta (EGS) št. 1191/69 z dne 26. junija 1969 o ukrepanju držav članic glede obveznosti javne službe v železniškem in cestnem prometu ter prometu po celinskih plovnih poteh (28) in Uredba Sveta (EGS) št. 1107/70 z dne 4. junija 1970 o dodeljevanju pomoči v železniškem in cestnem prevozu ter prevozu po celinskih plovnih poteh (29). Uredba Sveta (EGS) št. 1192/69 z dne 26. junija 1969 o skupnih pravilih za normalizacijo kontov železniških podjetij (30) prav tako določa, da lahko prevoznikom v železniškem prometu nekatera nadomestila dodelijo države članice (31).

(18)

Člen 3 Uredbe (EGS) št. 1107/70 določa, da države EGP ne sprejmejo usklajevalnih ukrepov niti ne določijo obveznosti, ki so del javne službe in vključujejo dodeljevanje pomoči na podlagi člena 49 Sporazuma EGP, razen v primerih ali okoliščinah, predvidenih z zadevno uredbo, brez poseganja v uredbi (EGS) št. 1191/69 in (EGS) št. 1192/69. V skladu s sodbo Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi Altmark  (32) se državne pomoči, ki se ne morejo odobriti v skladu z uredbami (EGS) št. 1107/70, (EGS) št. 1191/69 ali (EGS) št. 1192/69, ne morejo šteti za združljive s skupnim trgom na podlagi člena 73 Pogodbe ES (33). Poleg tega se nadomestilo za javne storitve, ki ne spoštuje določb člena 49 Sporazuma EGP, ne more šteti za združljivo s skupnim trgom na podlagi člena 59(2) Sporazuma EGP ali na podlagi katere koli druge določbe Sporazuma EGP (34).

(19)

Uredba (ES) št. 1370/2007 („Uredba OJS“) (35), ki začne veljati 3. decembra 2009, bo prinesla nov pravni okvir in razveljavila uredbi (EGS) št. 1191/69 in (EGS) št. 1107/70. Zato te smernice ne vključujejo vidikov, povezanih z nadomestili za javne storitve.

(20)

Po začetku veljavnosti Uredbe (ES) št. 1370/2007 se bo člen 49 Sporazuma EGP lahko neposredno uporabljal kot pravna podlaga za ugotavljanje združljivosti pomoči, ki jih ne zajema Uredba OJS, zlasti pomoči za usklajevanje železniškega tovornega prometa. Zato je treba oblikovati splošno razlago za ugotavljanje združljivosti pomoči za namene uskladitve s členom 49 Sporazuma EGP. Cilj teh smernic je zlasti oblikovanje meril za to ugotavljanje in pragov intenzivnosti. Ob upoštevanju besedila člena 49 mora Nadzorni organ Efte državam Efte kljub temu pustiti možnost, da po potrebi dokažejo potrebnost in sorazmernost ukrepov, ki presegajo uvedene pragove.

(21)

Te smernice zadevajo uporabo členov 49 in 61 Sporazuma EGP in določbe za njuno izvajanje za javna financiranja prevoznikov v železniškem prometu v smislu Direktive 91/440/EGS. Smernice obravnavajo naslednje vidike: javno podporo prevoznikov v železniškem prometu prek financiranja infrastrukture (poglavje 2), pomoči za nakup in obnovo voznega parka (poglavje 3), plačilo dolgov s strani držav, da bi se izboljšal finančni položaj prevoznikov v železniškem prometu (poglavje 4), pomoči za prestrukturiranje prevoznikov v železniškem prometu (poglavje 5), pomoči za usklajevanje prevozov (poglavje 6) in državna jamstva za prevoznike v železniškem prometu (poglavje 7). Nasprotno pa se te smernice ne nanašajo na podrobna pravila za uporabo Uredbe OJS, za katero nista ne Evropska komisija ne Nadzorni organ Efte še razvila prakse sprejemanja odločitev (36).

(22)

Železniške infrastrukture so zelo pomembne za razvoj železniškega sektorja v Evropi. Potrebne so velike naložbe v te infrastrukture (37), naj gre za interoperabilnost, varnost ali razvoj visokih hitrosti.

(23)

Te smernice zadevajo le prevoznike v železniškem prometu. Njihov cilj torej ni z vidika pravil v zvezi z državnimi pomočmi opredeliti pravni okvir za javno financiranje infrastruktur. To poglavje proučuje le učinke javnega financiranja infrastruktur na prevoznike v železniškem prometu.

(24)

Javna financiranja infrastruktur lahko dejansko prinašajo posredne ugodnosti prevoznikom v železniškem prometu in so torej pomoči. V skladu s sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti bi bilo treba oceniti, ali ukrep v korist infrastruktur zmanjša ekonomske obveznosti, ki običajno bremenijo proračun prevoznikov v železniškem prometu (38). Da bi bilo tako, mora biti zadevnim prevoznikom zagotovljena selektivna ugodnost, ki bi izhajala iz financiranja zadevnih infrastruktur (39).

(25)

Kadar je uporaba infrastrukture enako in nediskriminatorno odprta za vse morebitne uporabnike in če se dostop zaračuna na ravni, ki je skladna z zakonodajo EGP (Direktiva 2001/14/ES), Evropska komisija in Nadzorni organ Efte navadno menita, da javno financiranje infrastruktur ne šteje za državno pomoč za prevoznike v železniškem prometu (40).

(26)

Nadzorni organ Efte opozarja tudi, da če se javno financiranje železniških infrastruktur šteje za pomoč enemu ali več prevoznikom v železniškem prometu, se lahko odobri, na primer na podlagi člena 49 Sporazuma EGP, kadar ta infrastruktura ustreza potrebam po usklajevanju prevoza. V tem pogledu je poglavje 6 teh smernic ustrezno referenčno merilo za analizo združljivosti.

(27)

Flota lokomotiv in vagonov za potniški promet je stara in včasih obrabljena, zlasti v novih državah članicah EU. Leta 2005 je bilo 70 % lokomotiv (dizelskih in električnih) in 65 % vagonov v EU-25 in na Norveškem starih več kot 20 let (41). Če se upošteva le države članice, ki so k Evropski uniji pristopile leta 2004, je bilo leta 2005 82 % lokomotiv in 62 % vagonov starih več kot 20 let (42). Poleg tega Evropska komisija na podlagi informacij, ki jih ima na voljo, ocenjuje, da se letno obnovi približno 1 % tega voznega parka.

(28)

Ta razvoj je seveda odraz splošnih težav v železniškem sektorju, zaradi katerih se zmanjšujejo spodbude in zmogljivost prevoznikov v železniškem prometu, da bi vlagali v modernizacijo in/ali obnovo voznega parka. Vendar pa so taka vlaganja nujna za ohranjanje konkurenčnosti železniškega prometa v primerjavi z drugimi načini prevoza, ki bolj onesnažujejo ali ustvarjajo večje zunanje stroške. Nujna so tudi za omejevanje vpliva železniškega prometa na okolje, zlasti z zmanjševanjem obremenitev s hrupom, ki jih povzroča, in za izboljšanje varnosti. Nazadnje tudi izboljšanje interoperabilnosti med nacionalnimi omrežji vključuje prilagoditve obstoječega voznega parka, da bi lahko ohranili skladnost sistema.

(29)

Glede na navedeno je očitno, da lahko pomoči za nakup in obnovo voznega parka v določenih pogojih prispevajo k različnim ciljem v skupnem interesu in lahko veljajo za združljive s Sporazumom EGP.

(30)

Namen tega poglavja je natančno opredeliti razmere, v katerih Nadzorni organ Efte proučuje združljivost.

(31)

Proučitev združljivosti je treba izvesti glede na cilj skupnega interesa, h kateremu pomoč prispeva.

(32)

32. Nadzorni organ Efte meni, da se potrebe po modernizaciji voznega parka načeloma lahko v zadostni meri upoštevajo pri izvajanju splošnih pravil, ki se uporabljajo za državne pomoči, ali pri uporabi člena 49 Sporazuma EGP, kadar te pomoči štejejo za pomoči za usklajevanje prevoza (glej poglavje 6).

(33)

Pri proučevanju združljivosti pomoči za vozni park Nadzorni organ Efte torej po splošnem pravilu uporabi merila, ki so v teh smernicah ali v kateremkoli drugem ustreznem dokumentu opredeljena za vsako od naslednjih kategorij pomoči:

(34)

Za regionalne pomoči za začetne naložbe Smernice o državni regionalni pomoči določajo: „v transportnem sektorju odhodki za nakup prevozne opreme (premičnin) niso upravičeni do pomoči za začetno naložbo“ (odstavek 39, opomba 40). Nadzorni organ Efte meni, da je treba v zvezi z železniškim potniškim prometom odstopati od tega pravila. To je posledica posebnosti tega načina prevoza in zlasti dejstva, da je vozni park v tem sektorju lahko trajno povezan s posebnimi progami ali storitvami. Tako se pod nekaterimi pogoji, navedenimi v nadaljevanju, stroški nakupa voznega parka v sektorju železniškega potniškega prometa (ali v drugih načinih, kot so lahki vlak, podzemna železnica ali tramvaj), štejejo kot upravičeni izdatki v smislu zadevnih smernic (49). Nasprotno stroški nakupa voznega parka za izključno uporabo za prevoz blaga niso upravičeni.

(35)

Ob upoštevanju stanja, opisanega v odstavkih 28 in 29, se to odstopanje uporablja za vse vrste naložb, tako začetnih kot tistih za nadomestitev, v vozni park, če se ta uporablja za redne proge v regiji, ki je na podlagi člena 61(3)(a) Sporazuma EGP upravičena do pomoči, najbolj oddaljeni regiji ali regiji z nizko gostoto prebivalstva v smislu odstavkov 69 in 70 smernic za regionalne pomoči (50). V ostalih regijah se odstopanje uporablja samo za pomoči za začetne naložbe. Pri pomočeh za naložbe za nadomestitev pa se uporablja, če je celotni vozni park, ki se bo s pomočjo moderniziral, starejši od 15 let.

(36)

Da bi se preprečilo izkrivljanje konkurence, ki je v nasprotju s splošnim interesom, Nadzorni organ Efte meni, da morajo za odstopanje veljati štirje pogoji, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno:

(37)

Nadzorni organ Efte bo zagotovil, da ne bo prišlo do neupravičenega izkrivljanja konkurence, in sicer bo zlasti upoštevala dodatne prihodke, ki bi jih zamenjani vozni park na zadevni progi lahko prinesel podjetju, ki prejme pomoč, na primer s prodajo tretjim osebam ali uporabo na drugih trgih. Tako bo Nadzorni organ Efte lahko določil, da bo, če se bodo lahko ohranili pogoji dejanske konkurence na trgu, dodelitev pomoči pogojena z obveznostjo upravičenega podjetja, da vozni park, ki ga ne rabi več, v celoti ali del proda po normalnih tržnih pogojih, da se drugim prevoznikom zagotovi njegovo nadaljnjo uporabo; v tem primeru se bo prihodek iz prodaje starega parka odštel od upravičenih izdatkov.

(38)

Nadzorni organ Efte bo skrbel za to, da pri uporabi pomoči ne bo prišlo do zlorab. Uporabljajo se drugi pogoji iz smernic o regionalni pomoči, zlasti v zvezi zgornjimi mejami intenzivnosti, kartami regionalnih pomoči in pravili glede kumulacije pomoči. Nadzorni organ Efte ugotavlja, da lahko zadevne posebne proge v določenih primerih prečkajo regije, kjer se uporabljajo različne zgornje meje intenzivnosti glede na karto regionalnih pomoči. V teh primerih bo Nadzorni organ Efte uporabil najvišjo stopnjo intenzivnosti za regije z rednimi zvezami na zadevni progi, in sicer sorazmerno z rednostjo zagotavljanja storitve (52).

(39)

Kar zadeva naložbene projekte, pri katerih upravičeni stroški presegajo 50 milijonov EUR, Nadzorni organ Efte meni, da je zaradi svojevrstnosti sektorja železniškega potniškega prometa primerno odstopati od odstavkov 49 do 59 smernic za regionalne pomoči. Kljub temu pa se odstavka 53 in 56 omenjenih smernic uporabljata, če naložbeni projekt zadeva vozni park, ki se uporablja za posebej določeno progo, ki oskrbuje več regij.

(40)

Če je bilo upravičenemu podjetju zaupano izvajanje storitvenih dejavnosti splošnega gospodarskega pomena, za katere je treba kupiti in/ali obnoviti vozni park, in je podjetje za ta namen že prejelo nadomestilo, mora biti to nadomestilo upoštevano v znesku regionalne pomoči, ki jo lahko zadevno podjetje prejme, da se izogne prekomernemu nadomestilu.

(41)

Kot je navedeno v oddelku 1.1, so prevozniki v železniškem prometu v preteklosti doživljali neravnovesja med prihodki in stroški, zlasti stroški za naložbe. To je vodilo v velike dolgove, katerih odplačevanje je za prevoznike v železniškem prometu hudo breme, ki omejuje njihovo zmožnost za vlaganje v nujne naložbe tako na ravni infrastruktur kot na ravni obnove voznega parka.

(42)

Direktiva 91/440/EGS je izrecno upoštevala tak položaj. V sedmi uvodni izjavi Direktive je določeno, da morajo države članice „zlasti zagotoviti, da dobijo sedanji prevozniki v železniškem prometu v javni lasti ali pod javnim nadzorom zdravo finančno strukturo“ in predvideva, da bi bila za to lahko potrebna „finančna reorganizacija“. Člen 9 Direktive določa: „Skupaj s sedanjimi prevozniki v železniškem prometu v javni lasti ali pod javnim nadzorom vzpostavijo države članice ustrezne mehanizme, da bi pomagale zmanjšati zadolženost takih prevoznikov do ravni, ki ne ovira zdravega finančnega vodenja, in izboljšale njihov finančni položaj“. Člen 9(3) predvideva dodelitev državne pomoči „za plačilo dolgov iz tega člena“ in določa, da se ta pomoč odobri v skladu s členi 49, 61 in 62 Sporazuma EGP (53).

(43)

V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, potem ko je začela veljati Direktiva 91/440/EGS, so države EGP občutno zmanjšale dolgove prevoznikov v železniškem prometu. Prestrukturiranje dolgov prevoznikov v železniškem prometu je imelo različne oblike:

(44)

Te tri vrste ukrepov so prispevale h kratkoročnemu izboljšanju finančnega položaja prevoznikov v železniškem prometu. Zadolženost se je v primerjavi z vsemi obveznostmi zmanjšala, prav tako delež odplačevanja obresti v poslovnih stroških. Na splošno je zmanjšanje dolgov omogočilo prevoznikom v železniškem prometu, da so izboljšali svoj finančni položaj zaradi nižjih povračil glavnice in obresti. Poleg tega so tovrstne olajšave prispevale k znižanju obrestnih mer, kar je bistveno vplivalo na odplačevanje dolga.

(45)

Vendar Nadzorni organ Efte ugotavlja, da raven zadolženosti številnih prevoznikov v železniškem prometu še vedno vzbuja skrb. Številni prevozniki so bolj zadolženi, kot bi bilo sprejemljivo za gospodarsko družbo, še vedno se ne morejo samofinancirati in/ali ne morejo financirati svojih potreb po naložbah s prihodki iz sedanjih in prihodnjih prevozov. Poleg tega je ugotovljeno, da je v državah članicah, ki so se Evropski skupnosti pridružile po 1. maju 2004, raven zadolženosti družb v tem sektorju precej višja kot v preostalih državah EGP.

(46)

To stanje se odraža v odločitvi zakonodajalca Skupnosti, da pri sprejemanju Direktiv 2001/12/ES in 2004/51/ES ne spremeni določb Direktive 1991/440/EGS. Te določbe tako sodijo v okvir, ki ga tvorijo zaporedni železniški paketi.

(47)

Namen tega poglavja je podrobno opredeliti način, na katerega namerava Nadzorni organ Efte v skladu s to zahtevo, uvedeno s sekundarno zakonodajo, uporabiti pravila Sporazuma EGP o državnih pomočeh za mehanizme za zmanjšanje zadolženosti prevoznikov v železniškem prometu.

(48)

Nadzorni organ Efte najprej poudarja, da se načelo nezdružljivosti iz člena 61(1) Sporazuma EGP uporablja le za pomoč, ki „izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga“ in le „kolikor škodi trgovini med pogodbenicami“. Če finančna pomoč, ki jo odobri država, okrepi položaj podjetja v primerjavi z drugimi konkurenčnimi podjetji na področju trgovine znotraj Skupnosti, mora za ta podjetja v skladu z veljavno sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti veljati, da pomoč vpliva nanje (54).

(49)

Vsi ukrepi države, ki vodijo k plačilu dolgov v celoti ali delnemu plačilu, namenjenemu enemu ali več prevoznikom v železniškem prometu, in s sredstvi države, torej sodijo v področje uporabe člena 61(1) Sporazuma EGP, ko zadevni prevoznik v železniškem prometu deluje na trgih, odprtih konkurenci, in ko plačilo dolgov krepi njegov položaj na vsaj enem od teh trgov.

(50)

Nadzorni organ Efte poudarja, da se je z Direktivo 2001/12/ES trg mednarodnega železniškega prevoza blaga v vseevropskem železniškem omrežju za prevoz blaga odprl konkurenci 15. marca 2003. Zato na splošno šteje, da se je trg odprl konkurenci najpozneje 15. marca 2003.

(51)

Če plačilo dolgov prevoznika v železniškem prometu predstavlja državno pomoč, ki jo zajema člen 61(1) Sporazuma EGP, ga je treba priglasiti Nadzornemu organu Efte v skladu s členom 62 Sporazuma EGP.

(52)

Na splošno je treba takšno pomoč proučiti na podlagi Smernic Nadzornega organa Efte o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah iz leta 2004 (v nadaljnjem besedilu: smernice o pomoči za prestrukturiranje iz leta 2004) in ob upoštevanju poglavja 5 teh smernic.

(53)

V posebnih primerih, ko plačani dolgovi zadevajo izključno usklajevanje prevoza, nadomestila za obveznosti javne službe ali računovodsko normalizacijo, pa se bo združljivost pomoči proučila na podlagi člena 49 Sporazuma EGP, uredb o njegovem izvajanju in uredbe o normalizaciji kontov (55).

(54)

Nadzorni organ Efte v okviru člena 9 Direktive 91/440/EGS poleg tega meni, da bi bilo treba takšne pomoči pod določenimi pogoji odobriti, če ni prisotno finančno prestrukturiranje, kadar se plačilo nanaša na stare dolgove, nastale pred začetkom veljavnosti Direktive 2001/12/ES, ki določa pogoje za odprtje sektorja konkurenci.

(55)

Nadzorni organ Efte dejansko ocenjuje, da so tovrstne pomoči združljive, če je njihov namen olajšati prehod na odprt železniški trg v skladu s členom 9 Direktive 91/440/EGS (56). Zato meni, da lahko take pomoči v skladu s členom 61(3)(c) Sporazuma EGP (57) veljajo za združljive s skupnim trgom, če so izpolnjeni naslednji pogoji.

(56)

Prvič, pomoč mora biti namenjena povračilu jasno določenih posameznih dolgov, nastalih pred 15. marcem 2001, tj. datumom začetka veljavnosti Direktive 2001/12/ES. Pomoč nikakor ne sme preseči zneska dolgov. Namen člena 9 Direktive 91/440/EGS, povzet v poznejših direktivah, je bil odpraviti zadolženost, ki je nastala v času pred odločitvijo o odprtju trga na ravni EGP.

(57)

Drugič, dolgovi morajo biti neposredno povezani z dejavnostjo železniškega prometa ali z dejavnostmi upravljanja, izgradnje ali uporabe železniške infrastrukture. Dolgovi, nastali zaradi izvedbe naložb, ki niso neposredno povezane z železniškim prometom in/ali infrastrukturami, niso upravičeni.

(58)

Tretjič, plačilo dolgov mora biti namenjeno podjetjem, ki so pretirano zadolžena, kar ovira njihovo zdravo finančno upravljanje. Pomoč mora biti nujna, da bi se to stanje odpravilo, ker predvidljivi razvoj konkurence v EGP podjetju ne bi omogočil saniranja finančnega položaja v predvidljivem času. Ocena tega merila mora upoštevati povečanje produktivnosti, ki se ga lahko razumno pričakuje od podjetja.

(59)

Četrtič, pomoč mora ostati v mejah nujnega za dosego tega namena. Tudi pri tem je treba upoštevati prihodnji razvoj konkurence. Na vsak način pomoč podjetju kratkoročno ne sme zagotoviti ugodnejšega položaja, kot ga ima dobro vodeno povprečno podjetje z isto vrsto dejavnosti.

(60)

Petič, plačilo dolgov ne sme dati podjetju take konkurenčne prednosti, da bi onemogočila razvoj dejanske konkurence v EGP, npr. da bi z določenih nacionalnih ali regionalnih trgov odvrnila podjetja, ki niso na teh trgih, ali nove udeležence. Zlasti pomoči za plačilo dolgov ni mogoče financirati iz dajatev drugih prevoznikov v železniškem prometu (58).

(61)

Ko so ti pogoji izpolnjeni, ukrepi za plačilo dolgov prispevajo k doseganju cilja iz člena 9 Direktive 91/440/EGS, ne da bi nesorazmerno izkrivljali konkurenco in trgovino med državami EGP. Torej se lahko štejejo za združljive s skupnim trgom.

(62)

Če ni posebej drugače določeno, Nadzorni organ Efte oceni združljivost državnih pomoči za prestrukturiranje podjetij v težavah v železniškem sektorju na podlagi veljavnih smernic o državnih pomočeh za prestrukturiranje iz leta 2004. Te smernice namreč ne predvidevajo odstopanj za prevoznike v železniškem prometu.

(63)

Na splošno poslovna enota podjetja, to je gospodarski subjekt, ki ni pravna oseba, ne more prejeti pomoči za prestrukturiranje. Smernice o državnih pomočeh za prestrukturiranje iz leta 2004 se namreč uporabljajo samo za „podjetja v težavah“. Poleg tega v odstavku 12 določajo, da podjetje, „ki pripada večji poslovni skupini ali ga je ta skupina prevzela, običajno ni upravičeno do pomoči za prestrukturiranje, razen če je mogoče dokazati, da je vzrok težav v podjetju samem in te niso posledica samovoljnega prerazporejanja stroškov v skupini ter da so težave prehude, da bi jih lahko odpravila skupina sama“. Zato se je treba zlasti izogniti temu, da bi umetna razdelitev omogočila, da deficitarna dejavnost v določenem podjetju koristi javna sredstva.

(64)

Vendar Nadzorni organ Efte meni, da je evropski sektor tovornega železniškega prevoza trenutno v čisto posebnem položaju, ki pomeni, da se v skupnem interesu in pod določenimi pogoji predvidi, da bi pomoči prevoznikom v železniškem prometu, na podlagi katerih se lahko odpravijo težave za dejavnosti tovornega prometa teh prevoznikov, lahko veljale za združljive s skupnim trgom.

(65)

Danes je v železniškem sektorju konkurenčni položaj na področju dejavnosti tovornega prometa dejansko čisto drugačen kot položaj pri dejavnosti potniškega prometa. Nacionalni trgi tovornega prometa so namreč odprti konkurenci, nasprotno pa se trgi železniškega potniškega prometa konkurenci ne bodo odprli pred 1. januarjem 2010.

(66)

Tak položaj ima finančni vpliv, kajti dejavnost „tovornega prometa“ načeloma oblikujejo poslovni odnosi med pošiljatelji in prevozniki. Nasprotno pa finančno ravnovesje dejavnosti potniškega prometa lahko temelji tudi na posegih organov oblasti v obliki nadomestil za javne storitve.

(67)

Vendar pa več evropskih prevoznikov v železniškem prometu ni pravno ločilo dejavnosti potniškega prometa od dejavnosti tovornega prometa ali pa je to ločitev opravilo pred kratkim. Veljavna zakonodaja EGP poleg tega ne zahteva take pravne ločitve.

(68)

Poleg tega je oživitev železniškega prevoza tovora že več let med prednostnimi nalogami evropske prometne politike. Razlogi za to so navedeni v poglavju 1 teh smernic.

(69)

Iz teh posebnosti dejavnosti tovornega železniškega prevoza izhaja potreba po prilagojenemu pristopu, kot je bilo ugotovljeno v skladu s prakso odločanja Evropske komisije (59) na podlagi smernic iz leta 1999 o državnih pomočeh za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah državni (60).

(70)

Namen tega poglavja je z vidika prakse odločanja Nadzornega organa Efte ter ob upoštevanju sprememb smernic o državnih pomočeh za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah, iz leta 2004, navesti, na kakšen način namerava Nadzorni organ Efte izvajati ta pristop v prihodnosti.

(71)

Glede na zgoraj navedena tveganja je ta pristop utemeljen in bo veljal le za poslovne enote „tovorni promet“ prevoznikov v železniškem prometu v prehodnem obdobju, tj. za prestrukturiranje, priglašeno pred 1. januarjem 2010 – datumom odprtja trgov železniškega potniškega prometa konkurenci.

(72)

Poleg tega Nadzorni organ Efte želi upoštevati dejstvo, da so v vedno več državah EGP prevozniki v železniškem prometu prilagodili svojo strukturo posebnemu razvoju dejavnosti tovornega in potniškega prometa s pravno ločitvijo dejavnosti tovornega prometa. Nadzorni organ Efte bo zato v okviru prestrukturiranja kot predpogoj za dodelitev pomoči zahteval pravno ločitev zadevne poslovne enote „tovorni promet“ s tem, da se ta preoblikuje v komercialno družbo splošnega prava. Nadzorni organ Efte ugotavlja, da takšna ločitev skupaj z drugimi ustreznimi ukrepi prinaša predstavlja znaten prispevek k uresničevanju dvojnega cilja: izogniti se navzkrižnemu subvencioniranju dejavnosti poslovne enote v prestrukturiranju in preostale dejavnosti podjetja ter zagotoviti, da bodo finančni odnosi med tema dvema dejavnostma trajnostno temeljili na komercialni podlagi.

(73)

Da bi se izognili kakršnemu koli dvomu, se smernice o državnih pomočeh za prestrukturiranje iz leta 2004 še naprej v celoti uporabljajo pri preverjanju pomoči iz tega poglavja, razen za izrecna odstopanja, navedena v nadaljevanju.

(74)

Merilo upravičenosti je treba prilagoditi, da se vključi primer, v katerem se tudi poslovna enota „tovorni promet“ prevoznika v železniškem prometu, ki predstavlja skladen in trajen gospodarski subjekt, ki bo v teku prestrukturiranja in pred dodelitvijo pomoči s pravnega vidika ločen od preostalega podjetja, ter ima enake težave kot če bi bila ločena od prevoznika v železniškem prometu, šteje za „podjetje v težavah“ v smislu smernic o državnih pomočeh za prestrukturiranje iz leta 2004.

(75)

To pomeni zlasti, da se zadevna poslovna enota podjetja sooča s hudimi notranjimi težavami, ki niso posledica samovoljnega prerazporejanja stroškov v podjetju prevoznika v železniškem prometu.

(76)

Da bi bila poslovna enota, ki jo je treba prestrukturirati, skladen in trajen gospodarski subjekt, mora združevati vse dejavnosti tovornega prometa prevoznika v železniškem prometu z industrijskega, komercialnega, računovodskega in finančnega vidika. Treba je zagotoviti, da se ji lahko pripišeta stopnja izgub in stopnja lastnih sredstev ali kapitala, ki v zadostni meri odražata dejansko gospodarsko stanje, s katerim se sooča ta poslovna enota, da se na usklajen način prouči merilo, določeno v odstavku 9 smernic o državnih pomočeh za prestrukturiranje iz leta 2004 (61).

(77)

Za ugotovitev, ali se poslovna enota sooča z zgoraj navedenimi težavami, bo Nadzorni organ Efte upošteval zmožnost preostalega podjetja prevoznika v železniškem prometu, da zagotovi sanacijo poslovne enote v prestrukturiranju.

(78)

Nadzorni organ Efte meni, da se, čeprav zgoraj naveden primer ni neposredno obravnavan v smernicah o državnih pomočeh za prestrukturiranje iz leta 2004, ki v odstavku 11 iz njihovega področja uporabe izključujejo na novo ustanovljena podjetja, v tem okviru pomoči za prestrukturiranje lahko dodeljujejo, da se hčerinskemu podjetju, ustanovljenemu s pravno ločitvijo, omogoči sposobnost preživetja na trgu. Pri tem so upoštevani le primeri, v katerih hčerinsko podjetje, ustanovljeno s pravno ločitvijo, združuje vse dejavnosti poslovne enote „tovorni promet“, kot je opisana z ločenim računovodstvom, določenim v skladu s členom 9 Direktive 91/440/EGS, ter vključi vsa sredstva, obveznosti, kapital, obveze v zvezi s kapitalom, ki niso zajete v računovodskih izkazih, in delovno silo poslovne enote.

(79)

Nadzorni organ Efte ugotavlja, da se iz istih razlogov zadevno hčerinsko podjetje v primeru, da je podjetje prevoznika v železniškem prometu pred kratkim pravno ločilo svojo poslovno enoto „tovorni promet“ in je navedena poslovna enota izpolnjevala zgoraj opredeljene pogoje, ne sme šteti za na novo ustanovljeno podjetje v smislu odstavka 11 smernic o državnih pomočeh za prestrukturiranje iz leta 2004 in se ga zato ne izključi iz področja uporabe navedenih smernic.

(80)

Nadzorni organ Efte bo zagotovil, da bodo pogoji za ponovno vzpostavitev dolgoročne sposobnosti preživetja, vpeljani s smernicami o državnih pomočeh za prestrukturiranje iz leta 2004, izpolnjeni (62) ter da bo prestrukturiranje omogočilo, da se bo zaščitena dejavnost, ki ima izključne pravice, spremenila v konkurenčno dejavnost na odprtem trgu. To prestrukturiranje bi tako moralo vključevati industrijski, tržni in finančni vidik dejavnosti tovornega prometa. Načrt za prestrukturiranje mora v skladu s smernicami o pomoči za prestrukturiranje (63) zlasti zagotavljati tako raven kakovosti, zanesljivosti in storitve, ki je združljiva z zahtevami strank.

(81)

Nadzorni organ Efte se bo pri analizi preprečevanja pretiranega izkrivljanja konkurence, kot je predvideno v smernicah o državnih pomočeh za prestrukturiranje iz leta 2004, oprl tudi na naslednje elemente:

(82)

Določbe smernic o državnih pomočeh za prestrukturiranje iz leta 2004 se uporabljajo za preverjanje tega merila. V ta namen bo lastni prispevek podjetja vključeval prispevek poslovne enote „tovorni promet“, ki bo pravno ločena od podjetja prevoznika v železniškem prometu. Vendar pa Nadzorni organ Efte meni, da zgoraj navedene posebne razmere v evropskem sektorju železniškega tovornega prometa lahko predstavljajo izjemne okoliščine v smislu odstavka 43 iz navedenih smernic. Zato bo lahko manjše lastne prispevke od tistih, predvidenih s smernicami o državnih pomočeh za prestrukturiranje iz leta 2004, štela za ustrezne pod pogojem, da je lastni prispevek poslovne enote „tovorni promet“ najvišji, ki je še možen, ne da se ogrozi sposobnosti preživetja dejavnosti.

(83)

Načelo enotne pomoči se uporablja za pravno ločeno hčerinsko podjetje ob upoštevanju pomoči za prestrukturiranje, priglašene kot prvo pomoč za prestrukturiranje, ki jo bo to podjetje prejelo. Nasprotno pa za pomoč za prestrukturiranje, odobreno pod pogoji iz tega poglavja ni primerno uporabljati načela enotne pomoči za preostalo podjetje prevoznika v železniškem prometu.

(84)

Da bi se izognili kakršnemu koli dvomu, je načelo enotne pomoči v nasprotju z dodeljevanjem pomoči za prestrukturiranje poslovne enote tovornega prometa, kot so predvidene v tem poglavju, če je podjetje prevoznika v železniškem prometu kot celota že prejelo pomoči za prestrukturiranje.

(85)

Kot je bilo že omenjeno, se je člen 49 Sporazuma EGP izvedel z uredbama (EGS) št. 1107/70 in (EGS) št. 1191/69, ki bosta razveljavljeni z Uredbo OJS. Uredba OJS pa bo veljala samo za kopenski potniški promet. Ne bo pokrivala železniškega tovornega prometa, za katerega bo za pomoči za usklajevanje prevoza veljal samo člen 49 Sporazuma EGP.

(86)

Poleg tega člen 9 Uredbe OJS o pomoči za usklajevanje prevoza in pomoči za raziskave in razvoj izrecno ne posega v člen 49 Sporazuma EGP, ki se bo lahko neposredno uporabljal zato, da bi upravičili združljivost pomoči za usklajevanje železniškega potniškega prometa.

(87)

Zato je namen tega poglavja določiti merila, s katerimi bo Nadzorni organ Efte na podlagi člena 49 Sporazuma EGP lahko proučil združljivost pomoči za usklajevanje prevoza, in to na splošno (oddelek 6.2) ter v zvezi z določenimi posebnimi oblikami pomoči (oddelek 6.3). Nadzorni organ Efte poudarja, da se, čeprav so splošna načela za uporabo člena 49 Sporazuma EGP sama po sebi ustrezna za proučevanje državnih pomoči glede na Uredbo OJS, te smernice ne nanašajo na podrobna pravila za izvajanje zadevne sprejete uredbe.

(88)

Člen 49 Sporazuma EGP določa združljivost pomoči, ki so potrebne za usklajevanje prevoza. Sodišče Evropskih skupnosti je upravičeno trdilo, da ta člen „dopušča, da so pomoči za prevoz združljive s Pogodbo samo v natančno določenih primerih in če ne škodijo splošnim interesom Skupnosti“ (64).

(89)

Pojem „usklajevanje prevoza“, ki je uporabljen v členu 49 Sporazuma EGP ima širši pomen od spodbujanja razvoja gospodarske dejavnosti. Vključuje tudi poseg organov oblasti, s katerim želijo usmeriti razvoj prevoznega sektorja v skupnem interesu.

(90)

Napredek pri liberalizaciji sektorja kopenskega prometa je v določenih pogledih občutno zmanjšal potrebe po usklajevanju. V učinkovitem liberaliziranem sektorju je usklajenost načeloma lahko posledica delovanja tržnih sil. Vendar pa, kot je navedeno zgoraj, še vedno in v številnih pogledih organi oblasti vlagajo v razvoj infrastruktur. Poleg tega lahko tudi po liberalizaciji sektorja še naprej obstajajo različne tržne nepopolnosti. Ravno te nepopolnosti pa upravičujejo poseg organov oblasti na tem področju.

(91)

Prvič, prevozni sektor vključuje pomembne negativne zunanje dejavnike, na primer za uporabnike (zastoji) ali za družbo (onesnaženje). Te zunanje dejavnike je težko upoštevati, zlasti ker obstajajo inherentne omejitve za vključevanje zunanjih stroškov ali celo neposrednih stroškov uporabe v cene dostopa do transportne infrastrukture. Iz tega izhajajo možna neskladja med različnimi načini prevoza, ki si zaslužijo popravek s strani organov oblasti s pomočjo za tiste načine prevoza, ki povzročajo najmanj zunanjih stroškov.

(92)

Drugič, prevozni sektor se lahko sooča s težavami pri „usklajevanju“ v ekonomskem pomenu besede, na primer pri sprejemanju skupnega standarda za interoperabilnost železnic ali pri povezavah med različnimi prometnimi omrežji.

(93)

Tretjič, prevozniki v železniškem prometu ne morejo vedno polno izkoristiti svojih prizadevanj na področju raziskav, razvoja in inovacij (pozitivni zunanji dejavniki), kar je prav tako nepopolnost trga.

(94)

Posebna podlaga v Sporazumu EGP, ki omogoča, da se odobrijo pomoči, potrebne za usklajevanje prevoza, kaže, kako velika so tveganja nepopolnosti trga in kakšen negativen vpliv imajo za razvoj EGP.

(95)

Načeloma je treba pomoči, ki so potrebne za usklajevanje prevoza, šteti za združljive s Sporazumom EGP.

(96)

Da določena pomoč velja kot „potrebna“ za usklajevanje prevoza, pa mora biti nujna in sorazmerna z zastavljenim ciljem. Poleg tega izkrivljanje konkurence, ki je del te pomoči, ne sme škoditi splošnim interesom EGP. Pomoč, ki bi na primer preusmerila prometne tokove s pomorskega prevoza na kratkih razdaljah na železnico, ne bi izpolnjevala teh meril.

(97)

In nazadnje, glede na hiter razvoj prevoznega sektorja in z njim povezanih potreb po usklajevanju, mora biti pomoč, priglašena pri Nadzornem organu Efte z odločitvijo, da je združljiva s členom 49 Sporazuma EGP, omejena na največ 5 let (65), tako da Nadzorni organ Efte lahko prouči dosežene rezultate in jo po potrebi ponovno odobri (66).

(98)

V železniškem sektorju se pomoči za usklajevanje prevoza lahko pojavljajo v različnih oblikah:

(99)

V naslednjih oddelkih bo Nadzorni organ Efte podrobno opisal pogoje, ki bodo za te različne vrste pomoči za usklajevanje prevoza in glede na njegovo prakso odločanja zagotavljali, da bodo zadevne pomoči izpolnjevale pogoje za združljivost iz člena 49 Sporazuma EGP. Zaradi posebne narave pomoči za raziskave in razvoj se merila, ki se uporabljajo za to vrsto ukrepov, obravnavajo posebej.

(100)

Ocena združljivosti pomoči za uporabo železniške infrastrukture, zmanjšanje zunanjih stroškov in interoperabilnost glede na člen 49 Sporazuma EGP ustreza praksi odločanja Evropske komisije pri uporabi člena 3(1)(b) Uredbe (EGS) št. 1107/70. S stališča te prakse pogoji, ki so opisani v nadaljevanju, zadoščajo za ugotovitev, da je pomoč združljiva.

(101)

Upravičeni stroški so opredeljeni na podlagi naslednjih elementov:

(102)

V zvezi s pomočmi za uporabo železniških infrastruktur so upravičeni stroški dodatni stroški za uporabo infrastruktur, ki jih krije železniški promet in ne konkurenčni način prevoza, ki bolj onesnažuje.

(103)

V zvezi s pomočmi za zmanjšanje zunanjih stroškov so upravičeni stroški del zunanjih stroškov, ki jih železniški promet prihrani v primerjavi s konkurenčnimi načini prevoza.

(104)

V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 10 Direktive 2001/14/ES državam EGP izrecno omogoča, da uvedejo ureditev nadomestil za okoljske stroške, za stroške, povezane z nesrečami, in za stroške infrastrukture, ki jih konkurenčni načini prevozov očitno ne plačujejo, kolikor ti stroški presegajo enakovredne stroške železniškega prometa. Če zakonodaja EGP, ki bi uskladila načine izračunavanja cene dostopa do infrastrukture med različnimi načini kopenskega prevoza, še ne obstaja, bo Nadzorni organ Efte pri uporabi teh smernic (67) upošteval razvoj pravil, ki se uporabljajo pri določanju stroškov infrastrukture in zunanjih stroškov.

(105)

Za pomoč za uporabo železniške infrastrukture in pomoč za zmanjšanje zunanjih stroškov mora država Efte predložiti pregledno, utemeljeno in kvantificirano primerjalno analizo stroškov železniškega prometa in drugih možnih načinov prevoza (68). Uporabljeni postopki in izračuni morajo biti javno dostopni (69).

(106)

V zvezi s pomočmi za interoperabilnost upravičeni stroški pokrivajo vse naložbe, povezane z namestitvijo varnostnih in interoperabilnih sistemov (70) ali zmanjšanjem obremenitve s hrupom, za železniške infrastrukture in za vozni park, v kolikor ti stroški prispevajo k usklajevanju prometa. Zlasti pa pokrivajo naložbe, povezane s vzpostavitvijo sistema ERTMS (European Rail Traffic Management System – Evropski sistem za vodenje železniškega prometa) ali drugimi podobnimi ukrepi, ki lahko pripomorejo k odpravi tehničnih ovir na evropskem trgu železniških storitev (71).

(107)

Nadzorni organ Efte meni, da obstaja domneva o nujnosti in sorazmernosti pomoči, če intenzivnost pomoči ne dosega naslednjih vrednosti:

(108)

Za vrednosti pomoči nad temi pragovi morajo države Efte dokazati nujnost in sorazmernost zadevnih ukrepov (75).

(109)

V zvezi s pomočmi za uporabo železniške infrastrukture in pomočmi za zmanjšanje zunanjih stroškov mora biti pomoč strogo omejena na nadomestitev oportunitetnih stroškov, povezanih z uporabo železniškega prometa namesto uporabe drugega načina prevoza, ki bolj onesnažuje. Če obstaja več drugih rešitev, ki si konkurirajo in povzročajo višjo raven onesnaženja kot železniški promet, je izbrana meja enaka najvišji razliki v stroških teh rešitev. Če se upoštevajo pragi intenzivnosti iz odstavka 107, je mogoče domnevati, da ni prišlo do prekomernega nadomestila.

(110)

Kadar je prejemnik pomoči prevoznik v železniškem prometu, mora biti na vsak način dokazano, da pomoč resnično spodbuja preusmeritev načina prevoza na železnico. To bo načeloma zahtevalo, da se pomoč odraža v ceni, ki jo zahteva potnik ali pošiljatelj, kajti na tej ravni se odvija izbira med železnico in drugimi načini prevoza, ki bolj onesnažujejo, kot na primer cestni prevoz (76).

(111)

Nazadnje morajo posebej v zvezi s pomočmi za uporabo infrastrukture in zmanjšanje zunanjih stroškov obstajati realne možnosti za ohranitev prometa, preusmerjenega na železnico, da bi pomoč vodila k trajni preusmeritvi prometa.

(112)

Pomoči za uporabo železniške infrastrukture, zmanjšanje zunanjih stroškov in interoperabilnost, ki so nujne in sorazmerne in torej ne izkrivljajo konkurence na način, ki bi bil v nasprotju s splošnim interesom, štejejo za združljive s členom 49 Sporazuma EGP.

(113)

Na področju kopenskega prometa člen 3(1)(c) Uredbe (EGS) št. 1107/70, sprejete na podlagi člena 73 Pogodbe ES, omogoča, da se pomoči dodelijo za raziskave in razvoj. Evropska komisija je nedavno razvila prakso pri uporabi te določbe (77).

(114)

Člen 9(2)(b) Uredbe OJS povzema besedilo člena 3(1)(c) Uredbe (EGS) št. 1107/70. Po tej določbi morajo pomoči, katerih namen je spodbujati raziskovanje in razvoj prevoznih sistemov in tehnologij za železniški potniški promet, ki so na splošno bolj gospodarni za EGP, ki so omejene na raziskovalno-razvojno raven in ne zajemajo komercialne uporabe teh prevoznih sistemov in tehnologij, veljati kot pomoči, ki so potrebne za usklajevanje prevoza.

(115)

Člen 9(2)(b) Uredbe OJS se uporablja brez poseganja v člen 61 Sporazuma EGP. Torej pomoči za raziskave, razvoj in inovacije na področju potniškega prometa, če jih ne pokriva člen 9 Uredbe OJS, in pomoči, ki zadevajo le železniški tovor, lahko veljajo za združljive s skupnim trgom na podlagi člena 61(3)(c) Sporazuma EGP.

(116)

V tem pogledu je Nadzorni organ Efte v Smernicah o pomoči za raziskave in razvoj ter inovacije (78) (v nadaljnjem besedilu: smernice R&D&I) opredelil pogoje, pod katerimi bo na podlagi člena 61(3)(c) Sporazuma EGP razglasil pomoč za raziskave in razvoj ter inovacije za združljive z EGP. Smernice R&D&I veljajo za pomoč za podporo raziskavam in razvoju ter inovacijam v vseh sektorjih, ki jih ureja Sporazum EGP. Prav tako se uporabljajo za tiste sektorje, za katere veljajo posebna pravila Skupnosti o državnih pomočeh, razen če ta pravila določajo drugače (79). Smernice R&D&I se torej uporabljajo za pomoči za raziskave in razvoj ter inovacije v sektorju železniškega prometa, ki ne spadajo na področje člena 3(1)(c) Uredbe (EGS) št. 1107/70 ali člena 9 Uredbe OJS (po datumu začetka veljavnosti te zadnje uredbe).

(117)

Združljivost pomoči za raziskave in razvoj se lahko prouči neposredno na podlagi člena 49 Sporazuma EGP, če je pomoč potrebna za usklajevanje prevoza. V tem primeru je treba preveriti zgoraj navedene pogoje, zlasti dejstvo, da mora biti pomoč nujna in sorazmerna z zastavljenim ciljem ter ne sme škoditi splošnim interesom EGP. Nadzorni organ Efte meni, da so splošna načela iz smernic R&D&I ustrezna za proučitev teh različnih meril.

(118)

Smernice Nadzornega organa Efte o državnih poroštvih (80) določajo pravno ureditev za državna jamstva, vključno s področjem železniškega prometa.

(119)

Te smernice v točki 1.2 določajo, da Nadzorni organ Efte obravnava kot pomoč v obliki poroštva obravnava tudi ugodnejše pogoje financiranja, ki jih pridobijo podjetja, katerih pravna narava izključuje stečaj ali druge postopke plačilne nesposobnosti, ali zagotavlja izrecno državno poroštvo ali državni prevzem izgube.

(120)

V svoji praksi sta Evropska komisija in Nadzorni organ Efte neomejena jamstva v sektorju, odprtem konkurenci, obravnavala kot nezdružljiva s Pogodbo ES in Sporazumom EGP. V skladu z načelom sorazmernosti jih zlasti ni mogoče upravičiti kot naloge splošnega interesa. V primeru neomejenega jamstva je namreč nemogoče preveriti, ali znesek pomoči presega neto stroške opravljanja javne službe (81).

(121)

Kadar so podjetjem, ki so hkrati prisotna na konkurenčnih in nekonkurenčnih trgih, odobrena državna poroštva, Evropska komisija in Nadzorni organ Efte običajno zahtevata popolno ukinitev neomejenega poroštva, dodeljenega celotnemu podjetju (82).

(122)

Več prevoznikov v železniškem prometu uživa neomejena poroštva. Na splošno so ta poroštva dediščina posebnega monopolnega statusa v preteklosti, ki je bil uveden za podjetja v železniškem prometu, preden je začel veljati Sporazum EGP ali preden se je trg železniških prometnih storitev odprl konkurenci.

(123)

Glede na podatke, ki jih imata na voljo Evropska komisija in Nadzorni organ Efte, ta poroštva v veliki meri predstavljajo obstoječe pomoči. Zadevne države Efte se poziva, da Nadzorni organ Efte v skladu s postopkom, opredeljenim v oddelku 8.3, obvestijo o pogojih za uporabo teh shem obstoječih pomoči in ukrepih, predvidenih za njihovo ukinitev.

(124)

Pragi pomoči, določeni v teh smernicah, se uporabljajo ne glede na to, ali se zadevna pomoč financira v celoti ali deloma iz državnih virov ali iz virov Skupnosti. Pomoči, odobrene v skladu s temi smernicami, ni mogoče kumulirati z drugimi državnimi pomočmi v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP ne z drugim financiranjem Skupnosti, če bi taka kumulacija presegla raven pomoči, predvideno v teh smernicah.

(125)

V primeru različnih pomoči z enakimi upravičenimi stroški se uporabi najugodnejšo zgornjo mejo pomoči.

(126)

Te smernice bo Nadzorni organ Efte začel uporabljati od datuma njihove objave v Uradnem listu Evropske unije in Dopolnilu EGP.

Nadzorni organ Efte bo uporabil te smernice za vse priglašene ali nepriglašene pomoči, o katerih bo odločal po objavi smernic.

(127)

V skladu s členom 62(1) Sporazuma EGP Nadzorni organ Efte predlaga, da države Efte spremenijo obstoječe sheme pomoči, ki se nanašajo na državne pomoči iz teh smernic, da bodo skladne z njimi najpozneje dve leti po njihovi objavi v Uradnem listu Evropske unije in Dopolnilu EGP, ob upoštevanju posebnih določb iz poglavja o državnih poroštvih. Države Efte so pozvane, da pisno potrdijo, da sprejemajo te predloge ustreznih ukrepov, najpozneje v enem letu po objavi v Uradnem listu Evropske unije in Dopolnilu EGP.

(128)

Če država Efte tega sprejetja ne bo pisno potrdila do navedenega datuma, bo Nadzorni organ Efte uporabil člen 19(2) dela II Protokola 3 k Sporazumu med državami Efte o ustanovitvi nadzornega organa in sodišča in po potrebi začel postopek iz navedenega člena.

(129)

Nadzorni organ Efte si pridržuje pravico, da lahko kadar koli spremeni te smernice. Pred kakršno koli spremembo in najpozneje pet let po objavi teh smernic bo predstavil poročilo o njihovem izvajanju.

a)

v primeru, da gre za podjetje z omejeno odgovornostjo, v katerem je več kot polovica delniškega kapitala izginila in v katerem je bila v zadnjih dvanajstih mesecih izgubljena več kot četrtina tega kapitala“; ali

„b)

v primeru, da gre za podjetje, v katerem imajo vsaj nekateri člani neomejeno odgovornost za dolg družbe, v kateri je več kot polovica prikazanega kapitala v računovodski bilanci izginila in v katerem je bila v zadnjih dvanajstih mesecih izgubljena več kot četrtina tega kapitala“; ali

„c)

ne glede na vrsto zadevnega podjetja, kadar izpolnjuje merila po domači zakonodaji, da je predmet skupnih postopkov v primeru insolventnosti“.

1.

Nadzorni organ Efte (v nadaljnjem besedilu: Nadzorni organ) je pripravljen ostro nastopiti proti nezakoniti državni pomoči. Na podlagi Protokola 3 k Sporazumu med državami Efte o ustanovitvi nadzornega organa in sodišča (v nadaljnjem besedilu: Protokol 3) (2) je Nadzorni organ od držav Efte sistematično zahteval, da dosežejo vračilo nezakonite pomoči, za katero je bilo ugotovljeno, da je nezdružljiva z delovanjem Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (v nadaljnjem besedilu: Sporazum EGP), razen če to ne bi bilo v nasprotju s splošnim načelom zakonodaje EGP. Nadzorni organ je sprejel 6 takih odločb o vračilu.

2.

Za celovitost sistema državne pomoči je bistveno, da se te odločbe, ki od držav Efte zahtevajo dosego vračila nezakonite državne pomoči (v nadaljnjem besedilu: odločbe o vračilu), izvedejo učinkovito in takoj. Izkušnje Nadzornega organa v zadnjih letih kažejo, da v tem pogledu obstajajo razlogi za zaskrbljenost. Statistični pregled državnih pomoči za države Efte, objavljen jeseni 2008 (3), tudi kaže, da je zadevna država Efte v celoti izvršila le eno od šestih odločb Nadzornega organa o vračilu (4).

3.

Leta 2004 je Evropska komisija (v nadaljnjem besedilu: Komisija) naročila primerjalno študijo o izvajanju politike državnih pomoči EU v različnih državah članicah (v nadaljnjem besedilu: študija o izvajanju) (5). Eden od ciljev študije je bila ocena učinkovitosti postopkov in praks vračil v več državah članicah. Avtorji študije so ugotovili, da je „pretirana dolgotrajnost postopkov vračil konstanta v vseh državnih poročilih“.

4.

Nadzorni organ je na podlagi lastnih izkušenj ugotovil, da v državah Efte za vračilo nezakonite in nezdružljive državne pomoči še vedno obstajajo številne ovire. Postopki za vračilo, ki jih urejajo nacionalni predpisi, so dolgotrajni, v praksi pa nobeno vračilo ni bilo dokončano v roku, določenem v odločbi Nadzornega organa o vračilu. Zato Nadzorni organ želi poudariti potrebo po učinkovitem izvrševanju odločb o vračilu. Jasno je, da je izvajanje takih odločb v deljeni pristojnosti Nadzornega organa in držav Efte ter da se za njegovo uspešnost zahteva znaten napor obeh strani.

5.

Namen tega poglavja je pojasniti politiko Nadzornega organa do izvajanja odločb o vračilu. Poglavje ne proučuje možnih sodnih posledic nespoštovanja zahteve o uradnem obvestilu in določbe o mirovanju iz člena 1(3) dela I Protokola 3. Nadzorni organ meni, da je potrebno pojasniti ukrepe, ki jih namerava sprejeti za lažje izvajanje odločb o vračilu, in opredeliti ukrepe, ki jih lahko države Efte sprejmejo za celovito upoštevanje pravil in načel zakonodaje EGP in zlasti sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti in Sodišča Efte. Zato bo to poglavje najprej opozorilo na namen vračila in na temeljna načela izvajanja odločb o vračilu. Po tem bo predstavilo praktične posledice teh temeljnih načel za vsakega od udeležencev postopka vračil.

6.

Člen 1(3) dela I Protokola 3 določa, da se „Nadzorni organ Efta pravočasno obvesti, kar mu omogoča, da lahko predloži pripombe na kakršne koli načrte izvedbe ali spremembe pomoči. […] Zadevna država ne sme izvajati svojih predlaganih ukrepov, dokler v tem postopku ni sprejeta dokončna odločitev.“

7.

Če države Efte ne obvestijo Nadzornega organa o načrtih za dodelitev ali spremembo pomoči, preden se ta začne izvajati, je glede na pravo EGP pomoč nezakonita od trenutka dodelitve.

8.

V sodbi Kohlegesetz  (6) iz leta 1973 je Sodišče Evropskih skupnosti (v nadaljnjem besedilu: SES) prvič potrdilo, da ima Komisija pravico zahtevati vračilo nezakonite in nezdružljive državne pomoči. Sodišče je določilo, da je Komisija pristojna, da odloči, da mora država članica spremeniti ali ukiniti državno pomoč, ki je nezdružljiva s skupnim trgom. Zato je tudi pooblaščena, da zahteva vračilo te pomoči (7).

9.

V letu 2001 je bil Protokol 3 med drugim spremenjen z vključitvijo dela II, s katerim so bila določena tudi temeljna pravila o vračilu (8). Nadaljnje izvedbene določbe o vračilu so bile vključene v Odločbo št. 195/04/COL z dne 14. julija 2004, kakor je bila spremenjena (9).

10.

Člen 14(1) dela II Protokola 3 potrjuje ustaljeno sodno prakso SES (10) in določa, da je Nadzorni organ zavezan zahtevati vračilo nezakonite in nezdružljive državne pomoči, razen če je to v nasprotju s splošnim načelom prava. Ta člen tudi določa, da morajo zadevne države Efte sprejeti vse potrebne ukrepe za vračilo nezakonite pomoči, katere je ugotovljena nezdružljivost. Člen 14(2) določa, da vračilo pomoči vključuje obresti od dne, ko je bila nezakonita pomoč na razpolago upravičencu, do datuma dejanskega vračila. Odločba št. 195/04/COL opredeljuje načine, ki se uporabljajo za izračun obresti pri vračilu. Člen 14(3) pa natančno določa, da „[…] se vračilo izvede nemudoma in skladno s postopki, določenimi v nacionalni zakonodaji zadevne države Efte, če omogočajo takojšnjo in učinkovito izvajanje odločbe Nadzornega organa. […]“.

11.

V več nedavnih sodbah je SES dodatno pojasnilo področje uporabe in razlago člena 14(3) Uredbe Sveta št. 659/1999 (ki je skladen členu 14(3) dela II Protokola 3), pri čemer je poudarilo potrebo po takojšnji in učinkoviti izvršitvi odločb o vračilu (11). Poleg tega je Nadzorni organ tudi začel bolj sistematično izvajati sodno prakso iz zadeve Deggendorf  (12). Ta sodna praksa Nadzornemu organu omogoča, da po določenimi pogoji od držav Efte zahteva prekinitev plačila nove združljive pomoči podjetju, dokler ni to podjetje povrnilo stare nezakonite in nezdružljive pomoči, ki je predmet odločbe o vračilu.

12.

SES je večkrat določilo, da je namen vračila ponovna vzpostavitev stanja na trgu pred dodelitvijo pomoči. To je potrebno, da bi se zagotovila ohranitev enakih pogojev na notranjem trgu. V zvezi s tem je SES poudarilo, da vračilo nezakonite in nezdružljive pomoči ni kazen (13), temveč logična posledica ugotovitve njene nezakonitosti (14). Zato se ne more obravnavati kor nesorazmerno glede na cilje Pogodbe ES v zvezi z državno pomočjo (15).

13.

Po mnenju SES je „ponovna vzpostavitev predhodno obstoječega stanja dosežena, ko prejemnik vrne nezakonito in nezdružljivo pomoč in se pri tem odpove prednosti, ki jo je užival pred konkurenti na trgu, ter so obnovljene razmere, ki so obstajale pred dodelitvijo pomoči“ (16). Da bi se odpravile kakršne koli finančne prednosti, ki so lahko posledica nezakonite pomoči, je treba vrniti tudi obresti na nezakonito dodeljene zneske. Te obresti morajo biti enakovredne finančni prednosti, ki izhaja iz brezplačne razpoložljivosti zadevnih sredstev za dano obdobje (17).

14.

Poleg tega SES vztraja, da je odločba Komisije o vračilu v celoti izvedena takrat, če imajo ukrepi, ki jih je sprejela država članica, konkreten učinek na vračilo (18) in je vračilo takojšnje (19). Za dosego cilja vračila je res bistveno, da je povračilo pomoči izvedeno nemudoma.

15.

Člen 14(1) dela II Protokola 3 določa, da, „če se v primerih nezakonite pomoči sprejmejo negativne odločbe, Nadzorni organ Efte odloči, da mora zadevna država Efte sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne pomoč“.

16.

Protokol 3 določa dvojno omejitev pri pooblastilu Nadzornega organa do zahteve vračila nezakonite in nezdružljive pomoči. Člen 14(1) dela II Protokola 3 določa, da Nadzorni organ ne zahteva vračila pomoči, če bi bilo to v nasprotju s splošnim načelom prava. V zvezi s tem so najbolj pogosta sklicevanja na načelo zaščite upravičenega pričakovanja (20) in na načelo pravne varnosti (21). Pomembno je poudariti, da je SES dalo zelo omejevalno razlago teh načel v zvezi z vračili. Člen 15 dela II Protokola 3 določa, da so pooblastila Nadzornega organa v zvezi z vračilom pomoči veljavna največ deset let (t.i. zastaralni rok). Zastaralni rok začne teči na dan, ko je dodeljena nezakonita pomoč upravičencu kot individualna pomoč ali kot pomoč v okviru sheme pomoči. Kakršen koli ukrep glede nezakonite pomoči, ki ga sprejme Nadzorni organ ali Komisija (22) ali država Efte na zahtevo Nadzornega organa, prekine zastaralni rok.

17.

Zato je država Efte, na katero je odločba naslovljena, zavezana, da to odločbo izvede (23). SES je priznalo samo eno izjemo v zvezi z obveznostjo, da država članica izvede odločbo o vračilu, ki je nanjo naslovljena, namreč obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih je absolutno nemogoče, da bi država članica odločbo primerno izvedla (24).

18.

Vendar po mnenju SES domneva o absolutni nemožnosti ni dovolj. Zadevna država članica mora dokazati, da si je v dobri veri prizadevala za vračilo nezakonite pomoči, in mora s Komisijo sodelovati v skladu s členom 10 Pogodbe ES, da bi se nastale težave premostile (25).

19.

Pregled sodne prakse kaže, da pojem „absolutne nemožnosti“ SES razlaga zelo omejevalno. Sodišče je večkrat potrdilo, da se država članica ne more sklicevati na zahteve svojega nacionalnega prava, kot so nacionalni zastaralni roki (26) ali neobstoj določb o vračilu v skladu z nacionalnim pravom (27), da bi s tem opravičila neizpolnjevanje odločbe o vračilu (28). Prav tako je SES določilo, da na obveznost vračila ne vplivajo okoliščine, povezane z gospodarskim stanjem upravičenca. Pojasnilo je, da finančne težave v podjetju ne pomenijo dokaza, da je bilo vračilo nemogoče (29). Sodišče je poudarilo, da je neobstoj kakršnih koli sredstev, ki bi jih bilo mogoče vrniti, v takih okoliščinah edini način, da država članica pokaže na absolutno nemožnost vračila pomoči (30). V več zadevah so se države članice zagovarjale, da odločbe o vračilu niso mogle izvesti zaradi s tem povezanih upravnih ali tehničnih težav (npr. zelo visoko število vključenih upravičencev). Sodišče je dosledno zavračalo, da bi take težave pomenile absolutno nemožnost vračila (31). Poleg tega prisotnost celo nepremostljivih notranjih težav za državo članico ne more opravičiti neizpolnjevanja obveznosti iz prava Skupnosti (32).

20.

Člen 14(3) dela II Protokola 3 določa, da „se vračilo izvede nemudoma in skladno s postopki, določenimi v nacionalni zakonodaji zadevne države Efte, če omogočajo takojšnjo in učinkovito izvajanje odločbe Nadzornega organa Efte“.

21.

Države Efte lahko v skladu s svojo nacionalno zakonodajo prosto izberejo sredstva za izpolnjevanje odločb o vračilu, vendar morajo odločbo o vračilu izbrani ukrepi izvesti v celoti. Zato je nujno, da nacionalni ukrepi držav Efte zagotovijo učinkovito in takojšnje izvajanje odločbe Nadzornega organa.

22.

V sodbi Olympic Airways (33) je SES poudarilo, da morajo biti izvedbeni ukrepi držav članic učinkoviti ter vključevati konkreten rezultat pri vračilu. Posledica ukrepov držav mora biti dejansko vračilo zneskov, ki jih dolguje upravičenec. V nedavni sodbi Scott (34) je SES potrdilo to usmeritev in poudarilo, naj se nacionalni postopki, ki ne izpolnjujejo pogojev iz člena 14(3) postopkovne uredbe (ki je skladen členu 14(3) dela II Protokola 3), ne uporabijo. Zlasti je ovrglo trditev države članice, da je ta sprejela vse razpoložljive ukrepe po nacionalnem sistemu, ter vztrajalo, da morajo ti ukrepi zagotoviti konkreten rezultat pri vračilu, in sicer v roku, ki ga je določila Komisija.

23.

Člen 14(3) dela II Protokola 3 zahteva, da se odločbe o vračilu izvedejo učinkovito in takoj. V zadevi Scott je SES poudarilo pomen časa v postopku vračila. Sodišče je natančno določilo, da uporaba nacionalnih postopkov ne sme preprečiti ponovne vzpostavitve učinkovite konkurence z onemogočanjem takojšnje in učinkovite izvedbe odločbe Komisije. Nacionalni postopki, ki preprečujejo takojšnjo vzpostavitev predhodno obstoječega stanja in podaljšujejo nepošteno konkurenčno prednost, posledico nezakonite in nezdružljive pomoči, ne izpolnjujejo pogojev iz člena 14(3) dela II Protokola 3.

24.

V zvezi s tem je pomembno opozoriti, da tožba za razveljavitev odločbe o vračilu v skladu s členom 36 Sporazuma med državami Efte o ustanovitvi nadzornega organa in sodišča (v nadaljnjem besedilu: Sporazumu o nadzornem organu in sodišču) nima odložilnega učinka. Vendar lahko pri taki tožbi upravičenec pomoči zaprosi za odložitev izvedbe odločbe o vračilu v skladu s členom 40 Sporazuma o nadzornem organu in sodišču. V prošnjah za odložitev morajo biti navedene okoliščine, ki povzročajo nujnost, ter dejanske in pravne ugovore, ki prima facie dokazujejo potrebnost začasnih ukrepov (35). Vendar pa lahko Sodišče Efte, če meni, da okoliščine to zahtevajo, odloži izvršitev izpodbijane odločbe.

25.

Člen 3 Sporazuma EGP obvezuje države Efte, da olajšujejo izpolnjevanje nalog Skupnosti, ter institucijam EGP in državam Efte nalaga vzajemno dolžnost sodelovanja za doseganje ciljev Sporazuma EGP.

26.

V zvezi z izvajanjem odločb o vračilu morajo torej Nadzorni organ in organi držav Efte sodelovati, da bi dosegli ponovno vzpostavitev konkurenčnih razmer na notranjem trgu.

27.

Če država Efte naleti na nepredvidene ali nepredvidljive težave za izvedbo odločbe o vračilu v predvidenem roku ali opazi posledice, ki jih je Nadzorni organ spregledal, mora te težave predložiti Nadzornemu organu v premislek skupaj s predlogi za primerne spremembe (36). V takem primeru morata Nadzorni organ in zadevna država Efte sodelovati v dobri veri, da se težave premostijo ob polnem upoštevanju določb iz Sporazuma EGP (37). Načelo lojalnega sodelovanja poleg tega zahteva, da države Efte Nadzornemu organu predložijo vse informacije, ki tej omogočajo, da ugotovi, ali se z izbranimi sredstvi odločba izvaja na prilagojen način (38).

28.

Vendar obvestitev Nadzornega organa o tehničnih in pravnih težavah pri izvajanju odločbe o vračilu države Efte ne razbremenjuje odgovornosti, da sprejme vse možne ukrepe za vračilo pomoči od zadevnega podjetja ter da Nadzorni organ predlaga kakršen koli primeren dogovor za izvajanje odločbe (39).

29.

Nadzorni organ in države Efte imajo bistveno vlogo pri izvajanju odločb o vračilu in lahko pripomorejo k učinkovitemu izvajanju politike vračil.

30.

Odločba Nadzornega organa o vračilu zadevni državi Efte nalaga obveznost vračila. Od zadevne države Efte zahteva dosego vračila določenega zneska od upravičenca ali več v danem roku. Izkušnje kažejo, da na hitrost izvedbe odločbe o vračilu vpliva stopnja natančnosti in popolnost odločbe. Nadzorni organ si bo torej še naprej prizadeval, da odločbe o vračilu zagotavljajo jasno navedbo zneskov pomoči, ki jih je treba vrniti, podjetij, na katero se vračilo nanaša, in roka za zaključek vračila.

31.

Vračilo nezakonite in nezdružljive pomoči je treba zahtevati od podjetij, ki so bila do nje dejansko upravičena (40). Nadzorni organ bo, ko je mogoče, v svojih odločbah o vračilu še naprej poskrbel za identifikacijo podjetij, od katerih je treba doseči vračilo. Če se na tej stopnji izvajanja izkaže, da je bila pomoč prenesena na druge subjekte, se lahko zgodi, da mora država Efte razširiti vračilo, da tako zajame vse dejanske upravičence in zagotovi, da ni bilo izogiba obveznosti vračila.

32.

SES je dalo smernice glede pogojev, v skladu s katerimi je treba obveznost vračila razširiti na druge družbe poleg izvornega upravičenca nezakonite in nezdružljive pomoči. Po mnenju SES se prenos neupravičene prednosti lahko zgodi, ko so sredstva izvornega upravičenca pomoči prenesena na tretjo stranko po ceni, ki je nižja od tržne vrednosti, pri čemer je to včasih družba naslednica, ustanovljena zaradi izogibanja zahtevi po vračilu (41). Nadzorni organ bo moral v skladu s sodno prakso SES dokazati, da so bila sredstva prodana po ceni, ki je nižja od tržne vrednosti, zlasti družbi, ustanovljeni zaradi izogibanja zahtevi po vračilu, meni, zato se lahko zahteva po vračilu razširi na zadevno tretjo osebo. Tipični primeri izogibanja so primeri, v katerih prenos ne odseva nobene druge gospodarske logike kot razveljavitev zahteve po vračilu (42).

33.

Kar zadeva prenos delnic družbe, ki mora povrniti nezakonito in nezdružljivo pomoč (delniško poslovanje), je SES menilo (43), da prodaja delnic tretji stranki v taki družbi ne vpliva na obveznost upravičenca, da povrne tako pomoč (44). Ko je mogoče ugotoviti, da je za delnice tega podjetja kupec delnic plačal prevladujočo tržno ceno, ga ni mogoče obravnavati, kot da je imel korist od prednosti, ki lahko pomeni državno pomoč (45).

34.

Ko sprejme odločbo o vračilu v zvezi s shemami pomoči, Nadzorni organ običajno v sami odločbi ne more identificirati vseh podjetij, ki so prejela nezakonito in nezdružljivo pomoč. To bo morala zadevna državna Efte storiti na začetku procesa izvajanja, pri čemer bo morala proučiti posamezno situacijo vseh zadevnih podjetij (46).

35.

Namen vračila je dosežen, „ko je upravičenec ali, drugače povedano, podjetje, ki je bilo do pomoči dejansko upravičeno, povrnilo zadevno pomoč, po potrebi skupaj z zamudnimi obrestmi. S povračilom pomoči se upravičenec odpove prednosti, ki jo je užival pred konkurenti na trgu, ter so obnovljene razmere, ki so obstajale pred dodelitvijo pomoči“ (47).

36.

Nadzorni organ bo tako kot v preteklosti v svojih odločbah jasno identificiral ukrepe nezakonite in nezdružljive pomoči, ki so predmet vračila. Ko bo Nadzorni organ imel vse potrebne podatke, si bo tudi prizadeval količinsko opredeliti točen znesek pomoči, ki ga je treba vrniti. Vendar je jasno, da Nadzorni organ ne more in tudi pravno ni zavezana določiti natančen znesek, ki ga je treba vrniti. Dovolj je, da odločba Nadzornega organa vključuje informacije, ki državi Efte omogočajo določitev zneska brez pretiranih težav (48).

37.

V primeru nezakonite in nezdružljive sheme pomoči Nadzorni organ ne more količinsko opredeliti zneska nezdružljive pomoči, ki jo mora vsak upravičenec vrniti. Za to bi morala država Efte pripraviti natančno analizo pomoči, dodeljene v vsakem posameznem primeru na podlagi zadevne sheme. Nadzorni organ zato v svoji odločbi navede, da bo morala država Efte doseči vračilo vse pomoči, razen če ni bila dodeljena za poseben projekt, ki je ob času dodelitve izpolnjeval vse pogoje iz uredb o skupinski izjemi, ali v shemi pomoči, ki jo je Nadzorni organ odobril.

38.

V skladu s členom 14(2) dela II Protokola 3 mora pomoč, ki jo je treba vrniti na podlagi odločbe o vračilu, vključevati obresti na primerni stopnji, ki jo določi Nadzorni organ. Obresti se plačajo od datuma, ko je bila nezakonita pomoč na razpolago upravičencu, do datuma vračila (49). Odločba št. 195/04/COL določa, da se do datuma vračila pomoči obrestna mera izračuna na podlagi obrestnoobrestnega računa (50).

39.

V preteklosti so odločbe Komisije o vračilu natančno določale enotni rok dveh mesecev, znotraj katerega se je od zadevne države članice zahtevalo, da Komisijo obvesti o sprejetih ukrepih za izpolnjevanje dane odločbe. SES je priznalo, da je ta rok pomenil tudi rok za izvedbo same odločbe (51).

40.

SES je poleg tega zaključilo, da stiki in dogovori med Komisijo in državo članico v zvezi z izvedbo odločbe Komisije države članice ne morejo razbremeniti obveznosti, da sprejme vse potrebne ukrepe za izvedbo odločbe v predpisanem roku (52).

41.

Nadzorni organ priznava, da je dvomesečni rok za izvedbo njegovih odločb v večini primerov prekratek. Zato se bo rok za izvedbo odločb o vračilu podaljšal na štiri mesece. Odslej bo Nadzorni organ v svojih odločbah natančno določil dva roka:

42.

Če ima država Efte resne težave, ki ji onemogočajo, da bi spoštovala katerega koli od teh rokov, mora Nadzorni organ obvestiti o teh težavah, pri čemer navede primerno utemeljitev. Nadzorni organ lahko po tem podaljša rok v skladu z načelom lojalnega sodelovanja (53).

43.

Za izvedbo odločbe o vračilu je odgovorna država Efte. Člen 14(1) dela II Protokola 3 določa, da mora zadevna država Efte sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne pomoč.

44.

V zvezi s tem je pomembno upoštevati, da je SES večkrat opozorilo, da je odločba Komisije, naslovljena na državo članico, zavezujoča za vse organe zadevne države, vključno s sodišči zadevne države (54). To pomeni, da mora vsak organ države Efte, vključen v izvedbo odločbe, sprejeti vse potrebne ukrepe za takojšnjo in učinkovito izvedbo te odločbe.

45.

Zakonodaja EGP ne določa, kateremu organu države Efte je poverjena praktična izvedba določbe o vračilu. Pravni sistem vsake države Efte mora določiti organe, odgovorne za izvedbo odločbe o vračilu. Na splošno so države Efte imenovale en centralni organ (na primer ministrstvo), ki je pristojno za spremljanje postopka vračila in v stalnem stiku z Nadzornim organom (55).

46.

Člen 14(3) Protokola 3 obvezuje države Efte, da postopke za vračilo začnejo nemudoma. Kakor je omenjeno v oddelku 3.1, bo odločba o vračilu natančno določila rok, v katerem mora država Efte predložiti natančne informacije o sprejetih in načrtovanih ukrepih za izvedbo odločbe. Od države Efte se bo zlasti zahtevalo, da predloži popolne informacije o identiteti upravičencev nezakonite in nezdružljive pomoči, zadevnih zneskih pomoči in nacionalnem postopku, ki se uporablja za dosego vračila. Poleg tega bo morala država Efte predložiti dokazila, da je upravičenca seznanila z njegovo obveznostjo povračila pomoči.

47.

Odločba o vračilu ne bo vedno vsebovala popolnih informacij o identiteti upravičencev niti o zneskih pomoči, ki jih je treba vrniti. V teh primerih mora država Efte nemudoma identificirati podjetja, na katera se odločba nanaša, in količinsko opredeliti natančen znesek pomoči, ki ga mora vsako od njih vrniti.

48.

V primeru nezakonite in nezdružljive sheme pomoči bo morala država Efte pripraviti natančno analizo vsake posamezne pomoči, dodeljene na podlagi zadevne sheme. Za določitev točnega zneska pomoči, za katerega je treba doseči vračilo od vsakega posameznega upravičenca v okviru sheme, bo morala določiti obseg pomoči, dodeljene za določen projekt, ki je ob času dodelitve izpolnjeval vse pogoje iz uredb o skupinski izjemi, ali iz sheme pomoči, ki jo je Nadzorni organ odobril. V takih primerih lahko država Efte uporabi tudi vsebinska merila de minimis, veljavna ob času dodelitve nezakonite in nezdružljive pomoči, ki je predmet odločbe o vračilu.

49.

Za določitev zneska vračila smejo nacionalni organi upoštevati vpliv davčnega sistema. Če je upravičenec nezakonite in nezdružljive pomoči plačal davek na prejeto pomoč, lahko nacionalni organi v skladu z nacionalnimi davčnimi predpisi upoštevajo začetno plačilo davka tako, da zahtevajo vračilo zgolj neto zneska, ki ga je upravičenec prejel (56). V takih primerih morajo po mnenju Nadzornega organa nacionalni organi zagotoviti, da upravičenec ne bo upravičen do dodatne davčne olajšave na podlagi trditve, da so se njegovi obdavčljivi prihodki zaradi povračila zmanjšali, saj bi to pomenilo, da je bil neto znesek vračila nižji od prvotno prejetega neto zneska.

50.

Zakonodaja EGP ne predpisuje postopka, ki ga mora država Efte uporabiti za izvedbo odločbe o vračilu. Vendar se morajo države Efte zavedati, da je pogoj za izbiro in izvedbo nacionalnega postopka to, da omogoča takojšnjo in učinkovito izvedbo odločbe Nadzornega organa. Posledično morajo zadevni organi pozorno upoštevati celoten razpon sredstev za vračilo, ki so na razpolago v nacionalni zakonodaji, in izbrati postopek, ki lahko najverjetneje zagotovi takojšnjo izvedbo odločbe. Kadar je to možno po nacionalni zakonodaji, morajo uporabljati pospešene postopke. V skladu z načelom enakovrednosti in učinkovitosti ti postopki ne smejo biti manj ugodni od tistih, ki urejajo podobne nacionalne ukrepe, in zaradi njih uveljavljanje pravic iz zakonodaje EGP (57) ne sme postati praktično nemogoče ali pretirano težavno.

51.

V splošnejšem smislu države Efte ne smejo postavljati ovir na poti izvrševanja odločbe o vračilu (58). Zato so organi držav Efte zavezani, da odstranijo katero koli določbo nacionalnega prava, ki bi lahko preprečila takojšnjo izvršitev odločbe o vračilu (59).

52.

Po določitvi upravičenca, zneska vračila in postopka, ki se uporablja, je treba naloge za vračilo nemudoma poslati upravičencem nezakonite in nezdružljive pomoči v roku, ki ga predpisuje odločba Nadzornega organa. Organi, pristojni za izvedbo vračila, morajo zagotoviti, da se ti nalogi za vračilo izvedejo in da je vračilo zaključeno v roku, ki je natančno določen v odločbi. Kadar upravičenec ne izpolni naloga za vračilo, si morajo države Efte prizadevati za takojšnjo izterjavo v skladu z nacionalnim pravom.

53.

Izvedba odločb o vračilu lahko povzroči nastanek sporov pred nacionalnimi sodišči. Razlikovati je mogoče dve glavni kategoriji sporov, ki so povezani z vračilom: tožbe organa izterjevalca za izdajo sodnega naloga, ki bi prisilil neželečega upravičenca, da povrne nezakonito in nezdružljivo pomoč, ter tožbe upravičencev zoper nalog za vračilo.

54.

Spodbijanje nacionalnih ukrepov, sprejetih za izvedbo odločbe o vračilu, pred sodiščem lahko povzroči večletno zamudo pri izvedbi odločbe o vračilu. To je še bolj izrazito, kadar se odločba o vračilu spodbija pred Sodiščem Efte, zlasti če se od nacionalnih sodnikov zahteva odlog izvajanja nacionalnih ukrepov, dokler se Sodišče Efte ne izreče o veljavnosti odločbe o vračilu.

55.

V skladu s sodno prakso SES upravičenec pomoči, ki bi lahko pred Sodiščem Efte nedvomno spodbijal odločbo o vračilu na podlagi člena 36 Sporazuma o nadzornem organu in sodišču, veljavnosti odločbe ne more več spodbijati v postopkih pred nacionalnim sodiščem z utemeljitvijo, da je bila odločba nezakonita (60). Iz tega izhaja, da upravičenec pomoči, ki bi lahko pred Sodiščem Efte zaprosil za začasno oprostitev v skladu s členoma 40 in 41 Sporazuma o nadzornem organu in sodišču ter tega ni storil, ne more zaprositi za odlog ukrepov, ki so jih sprejeli nacionalni organi za izvedbo navedene odločbe z utemeljitvijo, ki je povezana z veljavnostjo odločbe.

56.

Po drugi strani, če ni samoumevno, da bi tožba za razveljavitev zoper izpodbijano odločbo, ki jo vloži upravičenec pomoči, bila sprejemljiva, je treba upravičencu pomoči zagotoviti primerno pravno zaščito. Če upravičenec pomoči spodbija izvedbo odločbe v postopkih pred nacionalnim sodiščem z utemeljitvijo, da je bila odločba o vračilu nezakonita, mora nacionalni sodnik uveljaviti postopek iz člena 34 Sporazuma o nadzornemu organu in sodišču (61).

57.

Če upravičenec zaradi domnevne nezakonitosti odločbe Nadzornega organa o vračilu zaprosi tudi za začasno oprostitev od nacionalnih ukrepov, sprejetih za izvedbo odločbe o vračilu, mora nacionalni sodnik presoditi, ali obravnavana zadeva izpolnjuje pogoje SES iz zadev Zuckerfabrik  (62) in Atlanta  (63). To pomeni, da nacionalno sodišče lahko odredi samo začasno oprostitev, če:

58.

Kot predhodna ugotovitev je pomembno opozoriti, da je SES dosledno določilo, da plačilna nesposobnost upravičenca ali zadevni stečajni postopki ne vplivajo na obveznost upravičenca, da povrne nezakonito in nezdružljivo pomoč (65).

59.

V večini primerov, ki zadevajo plačilno nesposobnega upravičenca pomoči, ne bo mogoče doseči vračila celotnega zneska nezakonite in nezdružljive pomoči (vključno z obrestmi), saj sredstva upravičenca ne bodo zadostovala za zadostitev vseh zahtev upnikov. Zato ni mogoče ponovno vzpostaviti predhodnega stanja na običajen način. Ker je zadnji cilj vračila ukinitev izkrivljanja konkurence, je SES razsodilo, da je v tovrstnih primerih (66) kot sprejemljivo rešitev mogoče obravnavati likvidacijo upravičenca. Zato se po mnenju Nadzornega organa lahko odločba, ki od države Efte zahteva dosego vračila nezakonite in nezdružljive pomoči od plačilno nesposobnega upravičenca obravnava kot pravilno izpolnjena, če je izvedeno popolno vračilo ali, v primeru delnega vračila, kadar je podjetje likvidirano in so njegova sredstva prodana po tržnih pogojih.

60.

Pri izvajanju odločb o vračilu, ki zadevajo plačilno nesposobne upravičence, bi morala država Efte zagotoviti, da se med celotnim stečajnim postopkom primerno upošteva interes EGP, še zlasti pa je treba nemudoma odpraviti izkrivljanje konkurence, ki ga je povzročila dodelitev nezakonite in nezdružljive pomoči.

61.

Zgolj evidentiranje zahtev pri stečajnem postopku pa vedno ne zadostuje za zagotovitev takojšnje in učinkovite izvedbe odločb Nadzornega organa o vračilu. Uporaba nekaterih določb nacionalnih zakonov o stečaju lahko izniči učinek odločb o vračilu, s tem ko družbi dovoli poslovanje kljub temu, da vračilo ni bilo polno izvedeno, in tako omogoča, da se izkrivljanje konkurence nadaljuje. Nadzorni organ zato meni, da je treba opredeliti obveznosti držav Efte na različnih stopnjah stečajnega postopka.

62.

Država Efte mora takoj evidentirati svoje zahteve pri stečajnem postopku (67). Glede na sodno prakso SES vračilo poteka v skladu z nacionalnimi predpisi o stečaju (68). Obveznost vračila se tako povrne na podlagi stanja, določenega v skladu z nacionalnim zakonom.

63.

Iz preteklosti so znani primeri, ki jih je obravnavala Komisija, v katerih je stečajni upravitelj zavrnil evidentiranje zahteve po vračilu pri stečajnem postopku, in sicer zaradi oblike nezakonite in nezdružljive dodeljene pomoči (na primer kadar je bila pomoč dodeljena v obliki dokapitalizacije). Take okoliščine povzročajo težave, zlasti če tovrstna zavrnitev organom, pristojnim za izvedbo odločbe o vračilu, odvzame vsa sredstva, s katerimi bi zagotovili, da se med stečajnim postopkom primerno upošteva interes EGP. Nadzorni organ zato meni, da bi morala država Efte spodbijati zavrnitev stečajnega upravitelja v zvezi z evidentiranjem njenih zahtev (69).

64.

Da bi se zagotovila takojšnja in učinkovita izvedba odločbe o vračilu, se morajo po mnenju Nadzornega organa organi, pristojni za izvedbo odločbe o vračilu, pritožiti tudi na odločitev stečajnega upravitelja ali sodišča o dovoljenju za nadaljevanje dejavnosti plačilno nesposobnega upravičenca onkraj rokov, določenih v odločbi o vračilu. Prav tako bi morala nacionalna sodišča, v primeru tovrstnih zahtev, v celoti upoštevati interes EGP, še zlasti pa zagotoviti takojšnjo izvedbo odločbe Nadzornega organa in kar najhitreje odpraviti izkrivljanje konkurence, ki ga je povzročila nezakonita in nezdružljiva pomoč. Nadzorni organ meni, da se zato ne sme dovoliti nadaljevanja dejavnosti plačilno nesposobnega upravičenca, če ni bilo izvedeno polno vračilo.

65.

Če je odboru upnikov predlagan načrt za nadaljevanje, ki vključuje nadaljevanje dejavnosti upravičenca, lahko nacionalni organi, pristojni za izvedbo odločbe o vračilu, podprejo ta načrt, samo če zagotovi, da je pomoč povrnjena v celoti v rokih iz odločbe Nadzornega organa o vračilu. Država Efte se zlasti ne more odpovedati delu svoje zahteve po vračilu niti ne more sprejeti druge rešitve, ki ne bi pomenila takojšnje ukinitve dejavnosti upravičenca. Če nezakonita in nezdružljiva pomoč ni bila povrnjena v celoti in takoj, morajo organi, pristojni za izvedbo odločbe o vračilu, sprejeti vse razpoložljive ukrepe, da prekinejo sprejetje načrta za nadaljevanje, in morajo vztrajati pri ukinitvi dejavnosti upravičenca do roka iz odločbe o vračilu.

66.

V primeru likvidacije in dokler ni bila pomoč vrnjena v celoti, mora država Efte nasprotovati vsakemu prenosu sredstev, ki se ne izvede pod tržnimi pogoji in ali je prirejen zaradi izogibanja odločbi o vračilu. Za dosego „pravilnega prenosa sredstev“ mora država Efte zagotoviti, da se neupravičena prednost, nastala zaradi pomoči, ne prenese na kupca sredstev. To se lahko zgodi, če so sredstva izvornega upravičenca pomoči prenesena na tretjo osebo po ceni, ki je nižja od tržne vrednosti, ali na družbo naslednico, ustanovljeno zaradi izogibanja zahtevi po vračilu. V takem primeru je treba zahtevo po vračilu razširiti na tretjo osebo (70).

67.

Šteje se, da je država Efte izpolnila odločbo o vračilu, ko je bila pomoč v celoti povrnjena v predpisanem roku ali, v primeru plačilno nesposobnega upravičenca, kadar je podjetje likvidirano pod tržnimi pogoji.

68.

V utemeljenih primerih lahko Nadzorni organ tudi sprejme prehodno izvedbo odločbe, kadar je predmet spora pred nacionalnimi sodišči ali sodiščem Efte (na primer plačilo celotnega zneska nezakonite in nezdružljive pomoči na zamrznjen račun (71). Država Efte mora zagotoviti, da podjetje nima več prednosti, ki je povezana z nezakonito in nezdružljivo pomočjo (72). Država Efte predloži Nadzornemu organu v odobritev utemeljitev za uporabo takšnih začasnih ukrepov in izčrpen opis načrtovanega začasnega ukrepa.

69.

Ko država Efte ne izpolni odločbe o vračilu in ni bila sposobna dokazati obstoja absolutne nemožnosti, lahko Nadzorni organ sproži postopek za ugotavljanje kršitev. Poleg tega, če so izpolnjeni nekateri pogoji, lahko od zadevne države Efte zahteva prekinitev izplačila nove združljive pomoči zadevnemu upravičencu ali upravičencem, v skladu z izvajanjem načela Deggendorf.

70.

Če zadevna država Efte ne izpolni odločbe o vračilu v predpisanem roku in ni bila sposobna dokazati absolutne nemožnosti, lahko Nadzorni organ ali katera koli zainteresirana država Efte, zadevo neposredno predloži Sodišču Efte na podlagi člena 1(2) dela I skupaj s členom 23(1) dela II Protokola 3. Nadzorni organ se lahko pri tem sklicuje na ravnanje izvršilnih, zakonodajnih ali sodnih organov države Efte, saj se država Efte obravnava kot celota (73).

71.

V skladu s členom 33 Sporazuma o nadzornem organu in sodišču morajo zadevne države Efte sprejeti potrebne ukrepe za izpolnjevanje sodb Sodišča Efte.

72.

Če Nadzorni organ meni, da zadevna država Efte ni izpolnila sodbe Sodišča Efte, lahko Nadzorni organ zadevo neposredno predloži Sodišču Efte na podlagi člena 1(2) dela II skupaj s členom 23(1) dela II Protokola 3.

73.

V sodbi o zadevi Deggendorf je Sodišče prve stopnje določilo, da „mora Komisija pri presojanju združljivosti državne pomoči s skupnim trgom upoštevati vse zadevne dejavnike, po potrebi vključno z okoliščinami, ki so bile že upoštevane v predhodni odločitvi, in obveznosti, ki jih je lahko ta prejšnja odločitev naložila na državo članico. Iz tega sledi, da lahko Komisija upošteva, prvič, kateri koli kumulativni učinek stare […] in nove […] pomoči ter, drugič, dejstvo, da [stara] pomoč, ki je bila razglašena za nezakonito […], ni bila izplačana“ (74). Pri izvajanju te sodbe in zaradi preprečevanja izkrivljanja konkurence v nasprotju s skupnim interesom lahko Nadzorni organ od države Efte zahteva prekinitev izplačevanja nove združljive pomoči podjetju, ki razpolaga z nezakonito in nezdružljivo pomočjo, ki je predmet predhodne odločbe o vračilu, dokler se država Efte ne prepriča, da je zadevno podjetje vrnilo staro nezakonito in nezdružljivo pomoč.

74.

Med predhodno preiskavo o novem ukrepu pomoči bo Nadzorni organ v praksi zahteval od države Efte zavezo, da prekine plačilo nove pomoči kateremu koli upravičencu, ki mora povrniti nezakonito in nezdružljivo pomoč, ki je predmet predhodne odločbe o vračilu. Če država Efte ne zagotovi te zaveze in/ali če ni na voljo jasnih podatkov o zadevnih ukrepih pomoči (75), kar Nadzornemu organu onemogoča presojo globalnega učinka stare in nove pomoči na konkurenco, bo Nadzorni organ sprejel končno pogojno odločbo na podlagi člena 7(4) dela II Protokola 3, ki od zadevne države Efte zahteva, da prekine plačilo nove pomoči, dokler ni izpolnjen pogoj, da je zadevni upravičenec povrnil staro nezakonito in nezdružljivo pomoč s pripadajočimi obrestmi zaradi vračila.

75.

Načelo Deggendorf je bilo vključeno v poglavje smernice Nadzornega organa o državni pomoči o pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij (76) in v Odločbo št. 195/04/COL ter uredbe o skupinski izjemi, ki so bile vključene v Sporazum EGP (77). Nadzorni organ namerava vključiti to načelo v vse nadaljnja pravila in odločbe o državni pomoči.

76.

Ohranjanje sistema svobodne in neizkrivljene konkurence je eden od temeljev Evropskega gospodarskega prostora. Kot del konkurenčne politike EGP je ureditev državnih pomoči bistvena zaradi zagotavljanja, da notranji trg ostaja trg enakih pogojev v vseh ekonomskih sektorjih v Evropi. Pri tej ključni nalogi imajo Nadzorni organ in države Efte deljeno odgovornost, da zagotovijo primerno izvajanje discipline glede državnih pomoči in zlasti odločb o vračilu.

77.

Z objavo tega poglavja namerava Nadzorni organ povečati ozaveščenost o načelih politike vračil, kakor jih določata sodišči Evropskih skupnosti in Sodišče Efte, in pojasniti prakso Nadzornega organa v zvezi z njeno politiko vračil. Nadzorni organ se zavezuje k spoštovanju navedenih načel in vabi države Efte, naj jo prosijo za nasvet, ko imajo težave pri izvajanju odločb o vračilu. Službe Nadzornega organa so po potrebi na voljo državam Efte za dodatne smernice in pomoč.

78.

V zameno Nadzorni organ pričakuje, da bodo države Efte spoštovale načela politike vračil. Samo skupno prizadevanje Nadzornega organa in držav Efte bo utrdilo disciplino glede državnih pomoči in ta bo lahko dosegla želeni cilj, namreč ohranjanje neizkrivljene konkurence na notranjem trgu.

1.

Avdiovizualna dela, zlasti kinematografska, imajo pomembno vlogo pri oblikovanju evropskih identitet, tako v smislu skupnih značilnosti po vsej Evropi in v smislu kulturne raznolikosti, ki je značilna za naše tradicije in zgodovine. Zaradi njihovega razširjenega vpliva na družbo so bistvena prvina, ki je potrebna za dobro delovanje naših demokracij. So tudi v središču preobrazb, ki izhajajo iz razvoja v informacijski družbi: nov tehnološki razvoj ponuja nove možnosti za spodbujanje kulture in ohranjanja kulturne dediščine ter za povečanje medsebojnega razumevanja po Evropi.

2.

Zaradi svoje dvojne narave imajo avdiovizualna dela edinstvene značilnosti: so gospodarske dobrine, ki ponujajo pomembne priložnosti za ustvarjanje bogastva in zaposlitev. So tudi kulturne dobrine, ki hkrati odražajo in oblikujejo naše družbe. Zato razvoj v tem sektorju ni bil nikoli prepuščen izključno tržnim silam.

3.

Zaradi stroškov produkcije in kulturnega pomena so kinematografska dela med avdiovizualnimi deli še posebej poudarjena: proračuni za produkcijo kinematografskih filmov so občutno višji kot pri drugih avdiovizualnih vsebinah, pogosteje so rezultat mednarodne koprodukcije in trajanje njihovega izkoriščanja je daljše, ob tem pa obstaja možnost, da se uporabijo vsi distribucijski kanali, kinodvorane, DVD-ji in videokasete (prodaja in izposoja), prenos iz interneta in televizija (pay-per-view, pay-per-channel, free-to-air). Kinematografska dela se srečujejo z močno konkurenco iz držav izven Evrope (1).

4.

Te smernice določajo načela, ki se uporabljajo za pravila o državnih pomočeh za kinematografski sektor in TV produkcijo. Temeljijo na poglavju 2 Sporočila Evropske komisije o nekaterih pravnih vidikih v zvezi s kinematografskimi in drugimi avdiovizualnimi deli (2). Poglavje 2 določa splošne usmeritve Evropske komisije v zvezi z državnimi pomočmi za kinematografski sektor.

5.

Kino in TV programi sta dva izmed najbolj univerzalnih medijev za zabavo, z močnim vplivom na veliko število ljudi na mednarodni ravni. Zaradi trenutne stopnje razvoja in posebnih značilnosti avdiovizualnih produkcij v Evropskem gospodarskem prostoru producenti težko pridobijo zadostno vnaprejšnjo komercialno podpora, da bi lahko sestavili finančni paket, potreben za nadaljevanje produkcijskih projektov. V teh okoliščinah je pospeševanje avdiovizualne produkcije s strani držav EGP ključno pri zagotavljanju, da se njihova avtohtona kultura in ustvarjalna sposobnost lahko izrazijo, kar odraža raznolikost in bogastvo evropske kulture.

6.

V prvem stebru ES se je z Maastrichtsko pogodbo na ravni Skupnosti priznal izredni pomen spodbujanja kulture za Evropsko unijo in njene države članice, tako da se kultura vključi med politike Skupnosti, navedene v Pogodbi ES (glej člen 151 Pogodbe). Hkrati je v člen 87(3)(d) Pogodbe ES vključena nova posebna možnost za izjemo od splošnega načela nezdružljivosti iz člena 87(1) Pogodbe ES za pomoč, ki jo države članice dodelijo za spodbujanje kulture.

7.

V členu 13 Protokola 31 k Sporazumu EGP se prav tako priznava potreba po krepitvi sodelovanja v kulturi. Sporazum EGP ne vsebuje „kulturne izjeme“, podobne členu 87(3)(d) Pogodbe ES. Nadzorni organ pa meni, da se v skladu z njegovo stalno prakso (3) lahko ukrepi za podporo filmski in TV produkciji lahko odobrijo iz razlogov, povezanih s kulturo, na podlagi člena 61(3)(c) Sporazuma EGP. V svoji oceni bo Nadzorni organ bo uporabljal merila, ki so enaka merilom, ki jih uporablja Evropska komisija za namene člena 87(3)(d) Pogodbe ES.

8.

Države Efte izvajajo širok nabor ukrepov za podporo avdiovizualni produkciji filmov in TV programov. Ta podpora se osredotoča na fazi zasnove in produkcije pri snemanju filmov in na splošno je v obliki subvencij ali vračljivih predplačil. Smiselnost teh ukrepov temelji na kulturnih in industrijskih vidikih. Njihov glavni kulturni cilj je zagotoviti, da se nacionalne in regionalne kulture ter ustvarjalni potencial izrazijo v avdiovizualnih medijih – filmu in televiziji. Na drugi strani pa je njihov cilj, da se ustvari kritična masa za dejavnost, ki je potrebna za ustvarjanje dinamike za razvoj in konsolidacijo te gospodarske panoge z ustvarjanjem trdnih produkcijskih družb in razvojem stalnega vira človeškega znanja in izkušenj.

9.

Te smernice ne zajemajo uporabe členov 53 in 54 Sporazuma EGP (protikonkurenčne prakse podjetij) za avdiovizualni sektor (4).

10.

Temeljna pravila o državni pomoči po Sporazumu EGP so naslednja: člen 1(3) dela I Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču določa, da morajo države Efte (5) obvestiti Nadzorni organ o vseh načrtih za dodelitev ali spremembo pomoči, preden ta začne veljati. Člen 61(1) Sporazuma EGP prepoveduje pomoči, ki jo dodeli država ali se dodeli prek državnih sredstev, ki izkrivljajo ali bi lahko izkrivljale konkurenco in trgovino med državami EGP. Vendar pa Nadzorni organ lahko nekatere državne pomoči oprosti te prepovedi. Zlasti v členu 61(3) Sporazuma EGP so navedene določene vrste pomoči, ki Nadzorni organ lahko odobri zaradi njihovih učinkov. Ena od teh izjem je v členu 61(3)(d) Sporazuma EGP glede pomoči za lažji razvoj določenih gospodarskih dejavnosti aktivnosti, kadar taka pomoč ne vpliva na pogoje konkurence in trgovanja, tako da bi bilo to v nasprotju s skupnim interesom. V svoji praksi je Nadzorni organ na podlagi te določbe že odobril pomoč za TV in kinematografsko produkcijo, namenjeno spodbujanju kulture, pri tem pa je upošteval merila, ki jih je oblikovala Evropska komisija.

11.

Pri ocenjevanju sheme pomoči za kinematografsko in TV produkcijo mora Nadzorni organ preveriti:

Drugi pogoj je specifičen za sheme pomoči kinematografski in TV proizvodnji, drugi pa je rutinski preskus, ki se ne glede na sektor uporablja za vse sheme pomoči.

12.

Nadzorni organ mora preveriti, da pogoji za upravičenost iz shem državne pomoči ne vsebujejo klavzul, ki so v nasprotju z določbami Sporazuma EGP na področjih, ki niso državna pomoč. Nadzorni organ mora med drugim zagotoviti spoštovanje načel o prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva, svobode ustanavljanja, prostega pretoka blaga in svobodo opravljanja storitev, so bile upoštevane (členi 4, 11, 13, 28, 31, 34 in 36 Sporazuma EGP). Nadzorni organ izvršuje ta načela v povezavi z uporabo pravil o konkurenci, če določbe, ki so v nasprotju s temi načeli, niso ločljive od delovanja sheme.

13.

V skladu z navedenimi načeli sheme pomoči ne smejo: na primer rezervirati pomoč izključno za državljane; zahtevati, da upravičenci imajo status nacionalnih podjetij, ustanovljenih po nacionalnem trgovinskem pravu (podjetja s sedežem v eni državi EGP, ki delujejo v drugi prek stalne podružnice ali agencije, morajo biti upravičene do pomoči; poleg tega mora biti pogoj glede agencije izvršljiv le ob plačilu pomoči); zahtevati, da delavci tujih podjetij, ki opravljajo filmske storitve, spoštujejo nacionalne standarde dela.

14.

Nekatere sheme pomoči za kinematografsko in TV produkcijo se financirajo z davkom podobnimi dajatvami. Glede na prakso sprejemanja odločitev Evropske komisije in sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti je praksa Nadzornega organa taka, da se zagotovitev njihove združljivosti s Sporazumom EGP pri takih shemah dajatev, ki so izključno v korist nacionalnih proizvajalcev ali jim prinašajo večjo korist kot konkurentom iz druge države EGP, za uvožene izdelke ne pobirajo dajatve in nacionalna proizvodnja ob izvozu ne sme uživati nižje stopnje obdavčitve.

15.

Posebna merila, na podlagi katerih Evropska komisija trenutno ocenjuje državne pomoči za kinematografijo in produkcijo TV programov na podlagi odstopanja za kulturo od člena 87(3)(d) Pogodbe ES, so bila določena v njeni odločbi iz junija 1998 o francoski samodejni shemi pomoči za filmsko produkcijo. Ta posebna merila, ki jih Nadzorni organ uporablja pri analizi podobnih primerov na podlagi člena 61(3)(c) Sporazuma EGP, so naslednja:

16.

Nadzorni organ meni, da mora biti pomoč za splošni proračun posebnega projekta za snemanje filma, producent pa mora svobodno izbrati postavke proračuna, ki bodo porabljene v drugih državah EGP. Podjetja v sektorju filmske in televizijske produkcije bi lahko imela koristi tudi od drugih vrst pomoči, dodeljenih v okviru nacionalnih horizontalnih shem pomoči, ki jo odobri Nadzorni organ na podlagi izjem iz člena 61(3)(a) in (c) Sporazuma EGP (npr. regionalna pomoč, pomoč za MSP, pomoč za raziskave in razvoj, pomoč za usposabljanje, pomoč za zaposlovanje).

17.

Nadzorni organ se je strinjala, da države Efte lahko zahtevajo, da je merilo za upravičenost do pomoči, da se določen del proračuna filmske produkcije porabi na njihovem ozemlju. To je temelji na obrazložitvi, da je določena stopnja teritorializacije izdatkov lahko potrebna za zagotovitev stalne prisotnosti človeškega znanja in strokovnega znanja, potrebnega za kulturno ustvarjanje. To bi moralo biti omejeno na najmanjšo stopnjo, potrebno za spodbujanje kulturnih ciljev.

18.

Poleg tega Nadzorni organ glede na posebne značilnosti filmske produkcije meni, da je celotni proračun za avdiovizualno produkcijo izdatek z vključenim tveganjem, ki je potreben za njeno stvaritev, in posledično priznava, da je referenca za izračun pomoči zadevni celotni proračun, in sicer ne glede na značaj posameznih postavk odhodkov, iz katerih je nastal. Dodelitev pomoči za posamezne postavke filmskega proračuna lahko tako pomoč spremeni v nacionalno preferenco za sektorje, ki zagotavljajo posebne s pomočjo podprte predmete, kar bi lahko bile nezdružljivo.

19.

Sredstva, ki se zagotavljajo neposredno iz programov ES, kot je MEDIA 2007, se ne upoštevajo pri spoštovanju 50-odstotne zgornje meje pomoči. Ta pomoč spodbuja distribucijo nacionalnih filmov v tujini, zato se njeni učinki ne prištevajo nacionalnim shemam, ki se osredotočajo na domačo produkcijo in distribucijo.

20.

Pravne obveznosti, ki jih države Efte naložijo radiotelevizijam glede naložb v avdiovizualno produkcijo, niso državna pomoč, če so te naložbe razumno nadomestilo radiotelevizijam. Obseg, v katerem te pravne obveznosti lahko štejejo za državno pomoč, je treba obravnavati glede na razvoj sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti po sodbi z dne 13. marca 2001 v zadevi C-379/98 (PreussenElektra).

21.

Po mnenju Nadzornega organa se na podlagi navedenih meril vzpostavi ravnovesje med cilji kulturnega ustvarjanja, razvoja avdiovizualne produkcije EGP in spoštovanjem pravil EGP o državni pomoči.