23.6.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 140/12

—

Ugotovi naj se, da je Italijanska republika s tem, da je v členu 2(44) zakona z dne 24. decembra 2003 št. 350 (finančni zakon 2004) podaljšala davčno amnestijo za leto 2002, ki jo določata člena 8 in 9 zakona z dne 27. decembra 2002 št. 289 (finančni zakon 2003) in izrecno in splošno določila opustitev preverjanja obdavčljivih transakcij, ki so bile opravljene v davčnem letu 2002, kršila obveznosti iz člena 2(1)(a), (c) in (d) in členov od 193 do 273 Naslov XI Direktive Sveta 2006/112/ES (1) z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, s katerimi sta bila 1. januarja 2007 razveljavljena in nadomeščena člena 2 in 22 Šeste direktive Sveta 77/388/EGS (2) z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih (Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero), v zvezi s členom 10 Pogodbe ES;

—

Italijanski republiki naj se naloži plačilo stroškov.

1.

Komisija opozarja na dvojno obveznost, ki jo državam članicam nalaga zakonodajalec Skupnosti, in sicer, ne le, da izdajo vse nacionalne zakonodajne akte, potrebne za izvedbo Šeste direktive DDV, ampak tudi, da sprejmejo vse potrebne upravne ukrepe za zagotovitev, da bodo zavezanci za DDV spoštovali obveznosti iz Šeste direktive, zlasti obveznost plačila davka od opravljanja obdavčljivih transakcij v določenem obdobju. Uskladitev glede DDV, ki jo določa zakonodajalec Skupnosti, bi bila nesmiselna in praktično neuporabna, če nacionalne davčne uprave ne bi bile dolžne izvajati učinkovitega preverjanja in nadzora z namenom zagotavljanja „pobiranja davkov na enoten način v vseh državah članicah“, kot izhaja iz uvodne izjave št. 14 Šeste direktive.

2.

Pravila, ki jih uvajata člena 8 in 9 italijanskega zakona št. 289/2002, močno presegajo okvir za samostojno upravno urejanje, ki ga je državam članicam podelil zakonodajalec Skupnosti. Namesto, da bi tako pravico do samostojnega urejanja namenila za doseganje večje učinkovitosti davčnega nadzora, je Italijanska država z navedenim zakonom na področju DDV izvedla resnično in pravo splošno, nediskriminatorno in predhodno opustitev vsakega preverjanja in nadzora, in je s tem neposredno kršila določbe člena 22 Šeste direktive in, posledično, splošno obveznost iz člena 2, in sicer, da velja sistem DDV za vse obdavčljive transakcije. Italijanski zakonodajalec je vsem zavezancem za DDV, ki so pod njegovo davčno pristojnostjo, ponudil možnost, da v več davčnih obdobjih povsem izključijo možnosti kakršnegakoli davčnega nadzora. Tako velike ugodnosti je lahko deležen davčni zavezanec s plačilom pavšalno izračunanega zneska, ki je popolnoma drugačen od DDV, ki bi bil odmerjen od cene blaga ali storitev davčnega zavezanca v zadevnem davčnem obdobju.

3.

Vpeljava te radikalne nepovezanosti med davčnim dolgom, izračunanim po običajnih pravilih za DDV, in zneskom, ki ga je treba plačati za pristop k „avtomatični poravnavi“ („condono tombale“), je zlasti dobro vidna v primeru, ko davčni zavezanec sploh ni vložil obračuna davka. Davčni zavezanec lahko uredi svoj položaj v vsakem davčnem letu s plačilom 1 500 evrov, če gre za fizično osebo, ali s plačilom 3 000 evrov, če je zavezanec družba. Enak neobstoj kakršnekoli zveze z davčno osnovo opravljenih (ne pa obračunanih) transakcij je značilna tudi za način „avtomatične“ poravnave, ki se opravi z vložitvijo dodatnega obračuna. Znesek, ki ga dolguje davčni zavezanec in ga namerava uporabiti za poravnavo, se namreč izračuna v odstotku (2 %) od DDV, ki bi ga dolgoval od prodaje blaga ali opravljanja storitev pri vsaki obdavčitvi (ali od DDV od nakupov, ki je bil nepravilno odbit v istem davčnem obdobju).

4.

Taka predhodna in splošna opustitev vsakega preverjanja lahko močno ovira delovanje skupnega sistema DDV. Posledica tega je zlasti spremenjeno načelo davčne nevtralnosti, ki nasprotuje temu, da bi se gospodarske subjekte, ki izvajajo iste transakcije, pri pobiranju DDV obravnavalo različno. Vsaka izjema od pravila učinkovite uporabe in pobiranja DDV privede namreč do na eni strani hude škode za italijanska podjetja in podjetja iz drugih držav članic, za katere velja običajni sistem davka na dodano vrednost in na drugi strani do hude kršitve načela „lojalne konkurence“ na skupnem trgu, ki je naveden v četrti uvodni izjavi Šeste direktive.