Tožba Komisije Evropskih skupnosti proti Francoski republiki, vložena 27. oktobra 2005

(Zadeva C-389/05)

(2006/C 10/23)

Jezik postopka: francoščina

Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopa A. Bordes, zastopnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu, je 27. oktobra 2005 na Sodišče Evropskih skupnosti vložila tožbo proti Francoski republiki.

Tožeča stranka Sodišču predlaga, naj:

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Člena 43 in 49 ES določata pravico do ustanavljanja oziroma pravico svobodnega opravljanja storitev. Člen 46 poleg tega določa, da določbe teh členov in ukrepi, sprejeti v skladu z njimi, ne vplivajo na uporabo določb, ki predvidevajo posebno obravnavo tujih državljanov zaradi javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja. Vendar ta slednja določba v tej zadevi ni predmet obravnave, ker se očitek Komisije ne nanaša na posebno ureditev, ki bi bila predvidena za državljane drugih držav članic, ki želijo opravljati dejavnosti storitev umetnega osemenjevanja v Franciji, ampak na to, da državljani Skupnosti de iure in de facto nimajo dostopa do teh dejavnosti zaradi monopola, ki ga imajo v Franciji „osemenjevalna središča“ zlasti na podlagi dveh določb francoskih predpisov.

Pri storitvah umetnega osemenjevanja imajo v Franciji dejansko in pravno monopol „osemenjevalna središča“, kar izvajalcem storitev iz drugih držav članic prepoveduje dostop do teh dejavnosti, bodisi z izvrševanjem pravice do ustanavljanja bodisi z izvrševanjem pravice do prostega opravljanja storitev. Francoski organi navajajo sanitarne razloge, ki po njihovem mnenju lahko utemeljijo sprejetje oziroma ohranjanje v veljavi nacionalnih ukrepov, ki so tako omejevalni, da dejansko izničijo ti dve svoboščini, ki jih določa Pogodba, medtem ko Komisija po drugi strani izpodbija veljavnost navedenih razlogov in ocenjuje, da so te omejitve po svoji naravi v vsakem primeru nesorazmerne glede na cilj sanitarne varnosti, ki se v prvi vrsti navaja v njihovo utemeljitev.