Pritožba Komisije Evropskih skupnosti zoper sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (drugi senat) z dne 29. aprila 2004 v združenih zadevah Tokai in drugi proti Komisiji Evropskih skupnosti, T-236/01, T-239/01, T-244/01 do T-246/01, T-251/01 in T-252/01, v zvezi z zadevo T-239/01, vložena dne 14. julija 2004

(Zadeva C-301/04 P)

(2004/C 262/25)

Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopajo Walter Mölls, Wouter Wils in Heike Gading, z naslovom za vročanje v Luksemburgu, je dne 14. julija 2004 pred Sodiščem Evropskih skupnosti vložila pritožbo zoper sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (drugi senat) z dne 29. aprila 2004 v združenih zadevah Tokai in drugi proti Komisiji Evropskih skupnosti, T-236/01, T-239/01, T-244/01 do T-246/01, T-251/01 in T-252/01, v zvezi z zadevo T-239/01.

Pritožnica Sodišču predlaga, naj:

Pritožbeni razlogi in bistvene navedbe

Sodba Sodišča prve stopnje z dne 29. aprila 2004 se nanaša na odločbo Komisije 2002/271/ES v postopku po členu 81 Pogodbe ES in po členu 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/E-1/36.490 – Grafitne elektrode; UL 2002 L 100, str. 1; v nadaljevanju: „odločba“).

Sodba potrjuje, da je sedem tožečih strank, članic kartela grafitnih elektrod med leti 1992 in 1998 in naslovnic odločbe, kršilo člen 81 Pogodbe ES in člen 53 Sporazuma EGP, kot tudi daljnosežnost kršitve. V sodbi izrečene globe pa so znižane v različnem obsegu.

Pritožba se nanaša na v točkah 401 do 412 sodbe obrazloženo in podjetju SGL odobreno znižanje (zadeva T-239/01, št. 2 izreka sodbe). Nanaša se posebej na ugotovitve Sodišča prve stopnje glede obsega pravice podjetij, da se sama ne obremenijo, ki posredno vplivajo tudi na določitev meje pooblastil, ki jih ima Komisija v preiskavi.

Sodišče prve stopnje v točkah 407 do 409 in v točki 412 sodbe ugotavlja, da so odgovori podjetja SGL, podani na podlagi zahtevka za podatke, ki je bil nanjo naslovljen skladno s členom 11(2) Uredbe št. 17, podjetju SGL – v nasprotju z mnenjem Komisije, ki ga je ta zastopala v odločbi - omogočili, da je zahtevala znižanje globe v skladu z Informacijo o nedoločitvi ali nižji določitvi glob v kartelnih zadevah (UL 1996, C 207, str. 4, v nadaljevanju: Informacija o sodelovanju). Poleg tega Sodišče prve stopnje zavrača navajanje Komisije, da bi moralo biti morebitno znižanje zaradi odgovorov SGL v vsakem primeru nižje kot v primeru lastne pobude podjetja (točka 410 sodbe).

Po mnenju Komisije so navedene pasaže sodbe pravno pomanjkljive in sodba v tem delu krši člene 15 in 11 Uredbe št. 17 v povezavi z Informacijo o sodelovanju.

O vprašanju, ali so določeni odgovori, podani na podlagi zahtevka Komisije za podatke, načelno dali podlago za znižanje

Po ustaljeni sodni praksi načelno odgovori, podani na podlagi zahtevka za podatke po členu 11(2) Uredbe št. 17 (sedaj: člen 18(2) Uredbe št. 1/2003), ne štejejo za sodelovanje, na podlagi katerega bi bilo potrebno odobriti znižanje. Če se podjetja ne odzovejo takšnemu zahtevku, jih lahko Komisija skladno s členom 11(5) Uredbe št. 17 (člen 18(3) Uredbe št. 1/2003) z odločbo prisili, da posredujejo zahtevane podatke. Vsekakor pa so lahko določeni odgovori povod za znižanje zaradi sodelovanja pri preiskavi, namreč tedaj, ko vprašanje ne bi moglo biti zastavljeno v odločbi po členu 11(5) Uredbe št. 17, ker bi nedopustno poseglo v pravico podjetij do obrambe.

Kriteriji za razmejitev s tega vidika dovoljenih od nedovoljenih vprašanj so bili izoblikovani v sodbi Sodišča v zadevi Orkem (zadeva 374/87, Recueil 1989, 3283). Po njej lahko Komisija brez omejitev zahteva predložitev vseh obstoječih dokumentov, ki se nanašajo na predmet preiskave. Zahteva lahko tudi „informacije o dejstvih, ki so (podjetju) eventualno znana“ (sodba v zadevi Orkem, točka 34). Nasprotno pa „Komisija podjetju ne sme naložiti obveznosti, da posreduje odgovore, s katerimi bi to moralo priznati obstoj kršitve, za katero mora Komisija sama priskrbeti dokaze“ (prav tam, točka 35).

To razlikovanje je Sodišče prve stopnje v točki 408 obravnavane sodbe spregledalo. Točka 408 se nanaša le na posredovanje že obstoječih dokumentov, ki bi lahko bili zahtevani brez kršitve pravice do obrambe SGL.

Podobno velja tudi za drugi zahtevek za podatke, ki ga obravnava točka 412 sodbe. Ker je Komisija vedela, da je SGL neko drugo podjetje opozorilo o nameravanem pregledu, je Komisija SGL med drugim vprašala, kateremu drugemu podjetju je posredovala to informacijo. SGL je imenovala neko drugo podjetje, zamolčala pa je, da je opozorila tudi neko tretje podjetje, kar je Komisija kasneje izvedela. S tem vprašanjem je Komisija zahtevala podatek „o … dejstvih“ in ni zavezala podjetja, „da prizna obstoj kršitve“. Da bi lahko informacijo, ki jo je SGL navedla v svojem odgovoru, uporabila kot oteževalno okoliščino, kot zaključuje Sodišče prve stopnje, bi morala Komisija najprej dokazati kršitev.

O obsegu znižanja v primeru prispevkov, ki so posledica zahtevka za podatke

V kolikor bi bilo nek element sodelovanja s strani SGL, označen kot odgovor na vprašanje, ki bi ga bilo v okviru zavezujočega zahtevka za podatke, to je zahtevka za podatke v obliki odločbe, potrebno označiti za nedopustnega, bi moralo biti sleherno znižanje določeno le v sorazmerju z dodano vrednostjo, s katero je bila obogatena preiskava Komisije, kar je Sodišče prve stopnje v točki 410 sodbe spregledalo. Ta dodana vrednost je večja v primeru, če gre za spontani prispevek, ki v primeru, da je podan zgodaj, Komisiji prihrani izvedbo določenih preiskovalnih ukrepov, kot sta koncept in sestavitev (tudi nezavezujočega) zahtevka za podatke.

(1)  Še ni objavljeno v Uradnem listu Evropskih skupnosti