–

za AV, BT, CV in DW G. Graziani in C. Ingrillì, avvocati,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z E. De Bonisom in F. Sclafanijem, avvocati dello Stato,

–

za Evropsko komisijo D. Recchia in F. van Schaik, agentki,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 7 Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 381) ter določb 4 in 5 Okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenega 18. marca 1999 (v nadaljevanju: okvirni sporazum), ki je v Prilogi k Direktivi Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 368).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebami AV, BT, CV in DW, ki so honorarni člani pravosodja, ter Ministero della Giustizia (ministrstvo za pravosodje, Italija) zaradi zahteve teh članov za enako ekonomsko in pravno obravnavanje, kot se uporablja za redne člane pravosodja.

3

Določba 2(1) okvirnega sporazuma, naslovljena „Področje uporabe“, določa:

„Ta sporazum se uporablja za delavce, zaposlene za določen čas, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, kakor ju opredeljujejo zakoni, kolektivne pogodbe ali običaji v vsaki državi članici.“

4

Določba 4 okvirnega sporazuma, naslovljena „Načelo nediskriminacije“, določa:

„1. Delavce, zaposlene za določen čas, se glede pogojev zaposlitve ne sme obravnavati manj ugodno kakor primerljive delavce, zaposlene za nedoločen čas, razen kjer je različno obravnavanje upravičljivo iz objektivnih razlogov.

2. Kjer je to primerno, se uporabi načelo pro rata temporis.

[…]“

5

Določba 5 okvirnega sporazuma, naslovljena „Ukrepi za preprečevanje zlorab“, določa:

„1. Za preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerjih za določen čas, države članice po posvetovanju s socialnimi partnerji skladno z nacionalno zakonodajo, kolektivnimi pogodbami ali običaji in/ali socialni partnerji, kadar ni ustreznih pravnih ukrepov, ki bi preprečevali zlorabo, uvedejo enega ali več naslednjih ukrepov tako, da upoštevajo potrebe posameznih sektorjev in/ali kategorij delavcev:

2. Države članice po posvetovanju s socialnimi partnerji in/ali socialni partnerji po potrebi določijo, pod kakšnimi pogoji se pogodbe o zaposlitvi ali delovna razmerja:

6

Člen 7 Direktive 2003/88, naslovljen „Letni dopust“, določa:

„1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa.

2.   Minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja.“

7

Člen 106 ustave določa:

„Imenovanja sodnikov potekajo prek natečajev.

Z zakonom o sodnem sistemu se lahko dovoli – tudi z glasovanjem – imenovanje honorarnih članov pravosodja na vse funkcije, dodeljene sodnikom posameznikom.

[…]“

8

Regio decreto n. 12 – Ordinamento giudiziario (kraljevi odlok št. 12 o pravosodnem sistemu) z dne 30. januarja 1941 (GURI št. 28 z dne 4. februarja 1941) je v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: kraljevi odlok št. 12), v členu 4(1) in (2) določal:

„1.   Člani pravosodja so sodniki pripravniki, sodniki sodišč vseh stopenj in državni tožilci.

2   Kot honorarno osebje so člani pravosodja: poravnalni sodniki, namestniki poravnalnega sodnika, honorarni splošni sodniki, namestniki državnega tožilca, strokovni sodelavci pri splošnem sodišču in oddelku višjega sodišča za mladoletnike ter poleg tega člani kasacijskega sodišča in strokovni sodelavci na delovnih sodiščih pri opravljanju svojih pravosodnih nalog.“

9

Člen 42 bis tega odloka je določal, da se „[h]onorarni sodniki […] lahko dodelijo splošnemu sodišču“.

10

Člen 42 ter navedenega odloka določa:

„Honorarni splošni sodniki se imenujejo z odlokom ministra za pravosodje v skladu s sklepom vrhovnega sodnega sveta na predlog krajevno pristojnega sodnega sveta v sestavi iz člena 4(1) [legge n. 374 – Istituzione del giudice di pace (zakon št. 374 o uvedbi mirovnih sodnikov) z dne 21. novembra 1991 (GURI št. 278 z dne 27. novembra 1991)]“.

11

Člen 42 quinquies kraljevega odloka št. 12 je določal, da „se honorarni splošni sodnik imenuje za tri leta“ in da se lahko „[i]menovanje ob izteku podaljša samo enkrat“. Iz predložitvene odločbe je razvidno, da so bila z vrsto določb, sprejetih od leta 2005, uvedena odstopanja od možnosti, da se funkcija honorarnega sodnika podaljša le enkrat.

12

Člen 42 sexies tega odloka je določal:

„Funkcija honorarnega splošnega sodnika preneha:

[…].“

13

Člen 42 septies navedenega odloka je določal:

„Honorarni splošni sodnik mora smiselno izpolnjevati obveznosti, določene za redne člane pravosodja. Honorarni sodnik je upravičen le do nadomestil in drugih pravic, ki so z zakonom izrecno priznani za honorarno delo.“

14

Člen 43 bis istega odloka določa:

„Redni in honorarni sodniki pri splošnem sodišču opravljajo pravosodne naloge, ki jim jih dodeli predsednik sodišča ali, če je sodišče organizirano v senatih, predsednik ali drug redni član pravosodja, ki predseduje senatu.

Honorarni splošni sodniki ne morejo voditi obravnave, razen v primeru zadržanosti ali pomanjkanja rednih sodnikov.

V okviru podrobnih pravil dodelitve iz prvega odstavka je treba uporabiti merilo, v skladu s katerim se honorarnim sodnikom ne dodelijo:

15

Člen 71 kraljevega odloka št. 12 je določal:

„Honorarni člani pravosodja so lahko razporejeni na državna tožilstva pri rednih sodiščih kot namestniki državnega tožilca za opravljanje nalog iz člena 72 in drugih nalog, ki so jim posebej dodeljene z zakonom.

Honorarni namestniki državnega tožilca so imenovani na enak način, kot velja za honorarne splošne sodnike. Zanje se uporabljajo določbe členov 42 ter, 42 quater, 42 quinquies in 42 sexies.“

16

Člen 72 tega odloka je določal:

„V postopkih, v katerih sodišče odloča v sestavi sodnika posameznika, lahko naloge državnega tožilstva z izrecnim pooblastilom državnega tožilca pri rednem sodišču opravljajo:

Na kazenskem področju se uporablja tudi merilo, v skladu s katerim se ne izda pooblastilo za naloge državnega tožilstva v zvezi s postopki glede kaznivih dejanj, ki niso tista, glede katerih je začet pregon z neposrednim vabilom v skladu z določbami člena 550 zakonika o kazenskem postopku.“

17

Italijanski zakonodajalec je z decreto legislativo n. 116 – Riforma organica della magistratura onoraria e altre disposizioni sui giudici di pace, nonché disciplina transitoria relativa ai magistrati onorari in servizio, a norma della legge 28 aprile 2016, n. 57 (zakonska uredba št. 116 o celoviti reformi statusa honorarnih sodnikov in o drugih določbah o mirovnih sodnikih ter prehodni ureditvi, ki se uporablja za honorarne sodnike, ki opravljajo funkcijo, na podlagi zakona št. 57 z dne 28. aprila 2016) z dne 13. julija 2017 (GURI št. 177 z dne 31. julija 2017, str. 1, v nadaljevanju: zakonska uredba št. 116) razveljavil določbe kraljevega odloka št. 12, ki so navedene v točkah od 8 do 16 te sodbe.

18

Člen 29 zakonske uredbe št. 116, kakor je bila spremenjena z legge n. 234 – Bilancio di previsione dello Stato per l’anno finanziario 2022 e bilancio pluriennale per il triennio 2022-2024 (zakon št. 234 o državnem proračunu za proračunsko leto 2022 in večletnem proračunu 2022–2024) z dne 30. decembra 2021 (GURI št. 310 z dne 31. decembra 2021, str. 1), določa:

„1.   Mandat honorarnih sodnikov, ki so v funkciji na datum začetka veljavnosti te uredbe, se lahko na podlagi prošnje podaljša do dopolnjenega 70. leta starosti.

2.   Honorarni člani pravosodja, ki so v funkciji na datum začetka veljavnosti te uredbe, imajo, če se njihov mandat ne podaljša, ker ne vložijo prošnje za podaljšanje ali ne opravijo izpita v postopku ocenjevanja iz odstavka 3, pravico (ki jo lahko zavrnejo) do nadomestila v višini 2500 EUR bruto pred davčnimi odtegljaji za vsako leto opravljanja funkcije, v katerem so imeli obravnave vsaj 80 dni, in 1500 EUR bruto pred davčnimi odtegljaji za vsako leto opravljanja funkcije, v katerem so imeli obravnave manj kot 80 dni, pri čemer najvišje skupno nadomestilo znaša 50.000 EUR bruto pred davčnimi odtegljaji. Za izračun nadomestila iz prejšnje povedi se obdobja opravljanja funkcije, daljša od šestih mesecev, štejejo kot eno leto. Prejetje nadomestila pomeni odpoved vsakršnim nadaljnjim zahtevkom zaradi predhodno izvajanih funkcij honorarnega člana pravosodja.

3.   Za podaljšanje iz odstavka 1 vrhovni sodni svet s sklepom organizira tri ločene postopke ocenjevanja, ki se izvedejo vsako leto v triletnem obdobju 2022–2024. Nanašajo se na honorarne člane pravosodja, ki so v funkciji in ki imajo na dan začetka veljavnosti te uredbe:

[…]

5.   Prošnja za sodelovanje v postopkih ocenjevanja iz odstavka 3 pomeni odpoved vsakršnim nadaljnjim zahtevkom iz naslova preteklega opravljanja funkcije honorarnega člana pravosodja, razen pravici do nadomestila iz odstavka 2, če se njihov mandat ne podaljša.

[…]“

19

Osebe AV, BT, CV in DW so italijanski honorarni člani pravosodja. To kategorijo članov pravosodja sestavljajo pravniki, ki poleg svoje glavne poklicne dejavnosti opravljajo sodniške funkcije za teoretično omejeno obdobje in ki niso redni člani pravosodja. Natančneje, tožeče stranke iz postopka v glavni stvari opravljajo funkciji procuratore onorario aggiunto (honorarni namestnik državnega tožilca) in giudice onorario (honorarni sodnik).

20

Medtem ko so svojo funkcijo opravljale več kot šestnajst let, so 23. marca 2016 vložile tožbo pri Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij, Italija), ki je v okviru postopka v glavni stvari prvostopenjsko sodišče, s katero so med drugim predlagale, naj se jim prizna enako ekonomsko in pravno obravnavanje, kot se uporablja za redne člane pravosodja.

21

Ker je to sodišče s sodbo z dne 1. septembra 2021 to tožbo zavrnilo, so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari zoper to sodbo vložile pritožbo pri Consiglio di Stato (državni svet, Italija), ki je predložitveno sodišče.

22

Predložitveno sodišče na eni strani navaja, da ureditve, ki se uporablja za redne člane pravosodja, ni mogoče samodejno prenesti na honorarne člane pravosodja zaradi razlik, ki izhajajo iz upoštevnih določb kraljevega odloka št. 12, ki opredeljujejo funkcije, pogoje zaposlitve in vrsto razmerja med temi člani pravosodja in javno upravo.

23

Natančneje, položaj honorarnih članov pravosodja naj bi se od položaja rednih članov pravosodja razlikoval v več bistvenih elementih, in sicer v načinu zaposlovanja, neizključni in nestalni naravi njihove pravosodne dejavnosti, sistemu nezdružljivosti dejavnosti, trajanju delovnega razmerja, omejitvah njihove pravosodne dejavnosti, plačni ureditvi in sistemu socialne varnosti ter naravi njihovega razmerja z javno upravo.

24

Na drugi strani pa predložitveno sodišče navaja, da honorarni člani pravosodja opravljajo resnične in dejanske storitve, ki niso niti samo obrobne niti pomožne ter za katere prejemajo nadomestila, ki imajo naravo plače, tako da so ti člani v skladu s sodno prakso Sodišča zajeti s pojmom „delavec, zaposlen za določen čas“ v smislu določbe 2, točka 1, okvirnega sporazuma.

25

To sodišče pri tem dvomi o združljivosti ureditve, ki se uporablja za honorarne člane pravosodja iz postopka v glavni stvari, s pravom Unije, ker naj bi bila, prvič, s to ureditvijo tem članom odvzeta možnost imeti na voljo pravico do plačanega dopusta in katero koli obliko socialne zaščite.

26

Drugič, to sodišče se sprašuje o združljivosti te ureditve s pravom Unije, ker so bila z različnimi nacionalni zakonodajnimi akti, ki odstopajo od člena 42 quinquies kraljevega odloka št. 12, omogočena zaporedna podaljšanja delovnega razmerja honorarnih članov pravosodja in s tem podaljšanje trajanja njihovega delovnega razmerja. Natančneje, sprašuje se, ali je mogoče razloge, ki jih je italijanski zakonodajalec navedel v utemeljitev zaporednih podaljšanj delovnih razmerij teh članov pravosodja, in sicer zlasti nujnost, da se počaka na strukturno reformo ureditve glede honorarnega pravosodja in da se v vmesnem času zagotovi kontinuiteta izvajanja sodne oblasti, opredeliti kot objektivne razloge v smislu določbe 5, točka 1(a), okvirnega sporazuma. Predložitveno sodišče se v tem okviru sprašuje tudi o primernosti upoštevanja ugodnih kompenzacijskih učinkov za zadevne osebe, ki naj bi izhajali iz odstopanj od pravila iz člena 42 quinquies kraljevega odloka št. 12, saj naj bi bile funkcije članov honorarnega pravosodja zaradi teh odstopanj podaljšane tako rekoč samodejno.

27

V teh okoliščinah je Consiglio di Stato (državni svet) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil ti vprašanji:

28

Italijanska vlada meni, da sta vprašanji za sprejetje predhodne odločbe nedopustni.

29

Ta vlada v zvezi s prvim vprašanjem poudarja, da Consiglio di Stato (državni svet) v predložitveni odločbi navaja, da je bilo različno obravnavanje rednih članov pravosodja in honorarnih članov pravosodja v zvezi s pravico do plačanega dopusta ter pravico do sistema obvezne socialne zaščite in zavarovanja za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni odpravljeno z začetkom veljavnosti zakonske uredbe št. 116 in da bi lahko bili izpolnjeni pogoji za to, da bi se ta uredba za razmerja, ki so predmet tožbe iz postopka v glavni stvari, uporabila po analogiji.

30

Tako naj bi moralo to sodišče, preden je pri Sodišču vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, podrobneje preučiti možnost, da bi se v okviru spora o glavni stvari po analogiji uporabila zakonska uredba št. 116. Zgolj navedba te možnosti uporabe naj namreč ne bi omogočala razumeti zveze, ki naj bi po mnenju navedenega sodišča obstajala med navedenimi določbami prava Unije in upoštevnimi določbami italijanskega prava.

31

Italijanska vlada v zvezi z drugim vprašanjem meni, da bi moralo predložitveno sodišče, preden je Sodišču predložilo ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, upoštevati ustalitev delovnega razmerja honorarnih članov pravosodja, ki izhaja iz spremembe člena 29 zakonske uredbe št. 116. S to ustalitvijo naj bi postala italijanska zakonodaja o honorarnih članih pravosodja združljiva z določbama 4 in 5 okvirnega sporazuma, zaradi česar naj bi bilo drugo vprašanje hipotetično.

32

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki bo izdana, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po predhodni odločbi, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih postavi Sodišču, pri čemer za ta vprašanja velja domneva upoštevnosti. Zato Sodišče, kadar se postavljeno vprašanje nanaša na razlago ali veljavnost pravila prava Unije, načeloma mora odločiti, razen če je očitno, da zahtevana razlaga nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na to vprašanje dalo koristen odgovor (sodba z dne 27. aprila 2023, AxFina Hungary,C‑705/21, EU:C:2023:352, točka 27).

33

Poleg tega je v okviru postopka iz člena 267 PDEU, ki temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, nacionalno sodišče edino pristojno za razlago in uporabo določb nacionalnega prava, medtem ko je Sodišče pristojno le, da glede na dejansko stanje, ki ga navede nacionalno sodišče, odloči o razlagi ali veljavnosti besedila Unije (sodba z dne 27. aprila 2023, AxFina Hungary,C‑705/21, EU:C:2023:352, točka 28).

34

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je predložitveno sodišče jasno predstavilo dejanski in pravni okvir, v katerega sta umeščeni vprašanji za predhodno odločanje, in sicer v okviru spora, ki se ne zdi hipotetičen ali fiktiven. Poleg tega je izrecno navedlo, da se zakonska uredba št. 116 ratione temporis ne uporablja za spor o glavni stvari.

35

Prav tako v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 32 in 33 te sodbe, Sodišče ni pristojno za presojo, ali bi moralo predložitveno sodišče, ki je navedlo dejanske in pravne elemente, potrebne za koristen odgovor na vprašanji za predhodno odločanje, opraviti podrobnejšo analizo nacionalnega pravnega okvira, ki ga določi na lastno odgovornost, preden je Sodišču predložilo ta predlog za sprejetje predhodne odločbe.

36

Iz tega izhaja, da sta vprašanji za predhodno odločanje dopustni.

37

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 7 Direktive 2003/88 in določbo 4 okvirnega sporazuma razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, s katero je – drugače od tistega, kar se z njo določa za redne člane pravosodja – za honorarne člane pravosodja izključena vsakršna pravica do izplačila nadomestila v času počitnic, ko dejavnost sodišč miruje, ter do sistema socialne zaščite in obveznega zavarovanja za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni.

38

Opozoriti je treba, da določba 4, točka 1, okvirnega sporazuma določa, da je delavce, zaposlene za določen čas, glede pogojev zaposlitve prepovedano obravnavati manj ugodno od primerljivih delavcev, zaposlenih za nedoločen čas, zgolj zato, ker opravljajo delo na podlagi pogodbe za določen čas, razen kjer je različno obravnavanje upravičeno iz objektivnih razlogov (sodba z dne 7. aprila 2022, Ministero della Giustizia in drugi (Status italijanskih mirovnih sodnikov), C‑236/20, EU:C:2022:263, točka 32).

39

Na prvem mestu, navesti je treba, da je Sodišče že razsodilo, da je treba pojem „delavec, zaposlen za določen čas“ iz določbe 2, točka 1, okvirnega sporazuma razlagati tako, da zajema mirovnega sodnika, ki je imenovan za omejeno obdobje in ki v okviru svojih nalog opravlja resnične in dejanske storitve, ki niso niti samo obrobne niti pomožne ter za katere prejema nadomestila, ki imajo naravo plače (sodba z dne 7. aprila 2022, Ministero della Giustizia in drugi (Status italijanskih mirovnih sodnikov), C‑236/20, EU:C:2022:263, točka 30).

40

Ker je iz predložitvene odločbe razvidno, da so mirovni sodniki „honorarni“ člani pravosodja, ki so del italijanskega pravosodja, se lahko ta sodna praksa uporablja tudi za člane pravosodja iz postopka v glavni stvari. Ti člani pravosodja so tako načeloma lahko zajeti s pojmom „delavec, zaposlen za določen čas“ iz določbe 2, točka 1, okvirnega sporazuma, če opravljajo resnične in dejanske storitve, ki niso niti samo obrobne niti pomožne ter za katere prejemajo nadomestila, ki imajo naravo plače, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

41

Na drugem mestu, v zvezi s pojmom „pogoji zaposlitve“ v smislu določbe 4 tega okvirnega sporazuma je Sodišče že ugotovilo, da ti pogoji zajemajo pogoje v zvezi s plačilom in pokojninami, ki izhajajo iz delovnega razmerja, z izjemo pogojev v zvezi s pokojninami iz zakonskega sistema socialne varnosti. Sodišče je tudi presodilo, da je odločilno merilo pri ugotavljanju, ali je neki ukrep zajet s tem pojmom, prav merilo zaposlitve, to je delovno razmerje, ki obstaja med delavcem in njegovim delodajalcem (glej v tem smislu sodbi z dne 20. decembra 2017, Vega González, C‑158/16, EU:C:2017:1014, točka 30, in z dne 7. aprila 2022, Ministero della Giustizia in drugi (Status italijanskih mirovnih sodnikov), C‑236/20, EU:C:2022:263, točka 36).

42

Zato je lahko sistem socialne zaščite in obveznega zavarovanja za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, kot je ta, ki velja za redne člane pravosodja, če je odvisen od delovnega razmerja teh članov, zajet s pojmom „pogoj zaposlitve“ v smislu določbe 4 okvirnega sporazuma, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

43

Poleg tega je treba v zvezi z izplačilom nadomestila med dopustom v primeru mirovanja sodne dejavnosti, kot je nadomestilo, do katerega so upravičeni redni člani pravosodja, opozoriti, da „pogoji zaposlitve“ iz določbe 4 tega okvirnega sporazuma zajemajo pravico do plačanega letnega dopusta (glej v tem smislu sodbo z dne 7. aprila 2022, Ministero della Giustizia in drugi (Status italijanskih mirovnih sodnikov), C‑236/20, EU:C:2022:263, točka 38).

44

Na tretjem mestu, opozoriti je treba, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča načelo prepovedi diskriminacije, katerega poseben izraz je določba 4, točka 1, okvirnega sporazuma, zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (sodba z dne 16. julija 2020, Governo della Repubblica italiana (Status italijanskih mirovnih sodnikov), C‑658/18, EU:C:2020:572, točka 141).

45

Za presojo, ali zadevne osebe opravljajo enako ali podobno delo v smislu okvirnega sporazuma, je treba v skladu z določbo 3, točka 2, in določbo 4, točka 1, tega okvirnega sporazuma raziskati, ali je mogoče šteti, da so te osebe ob upoštevanju vseh okoliščin, kot so narava dela, pogoji glede usposabljanja in delovni pogoji, v primerljivem položaju (sodba z dne 16. julija 2020, Governo della Repubblica italiana (Status italijanskih mirovnih sodnikov), C‑658/18, EU:C:2020:572, točka 143).

46

V obravnavanem primeru predložitveno sodišče na eni strani navaja več razlik med pravnimi in ekonomskimi ureditvami, ki se uporabljajo za zadevne člane pravosodja, in poudarja zlasti podrobna pravila o imenovanju honorarnih članov pravosodja, teoretično začasnost delovnih razmerij teh članov, vrsto zadev, ki jih ti člani lahko obravnavajo, in njihovo posebno plačilo.

47

Na drugi strani je iz predložitvene odločbe razvidno, da imajo honorarni člani pravosodja in redni člani pravosodja enake obveznosti in odgovornosti ter da se nad njimi izvaja enak nadzor. Poleg tega ni sporno, da honorarni člani pravosodja opravljajo sodno dejavnost.

48

V teh okoliščinah mora predložitveno sodišče, ki je edino pristojno za presojo dejanskega stanja, ugotoviti, ali so honorarni člani pravosodja, kot so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, v položaju, ki je primerljiv s položajem rednih članov pravosodja (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2020, Governo della Repubblica italiana (Status italijanskih mirovnih sodnikov), C‑658/18, EU:C:2020:572, točka 148 in navedena sodna praksa).

49

V zvezi s tem je treba navesti, da je različno obravnavanje rednih članov pravosodja in honorarnih članov pravosodja, na katero se sklicujejo tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, v tem, da naj bi bili honorarni člani pravosodja v primerjavi s tistimi rednimi člani pravosodja, ki opravljajo funkcije, primerljive s funkcijami honorarnih članov pravosodja, prikrajšani za vsakršno nadomestilo v času počitnic, ko dejavnost sodišč miruje, ter za upravičenost do sistema socialne zaščite in obveznega zavarovanja.

50

Če se ugotovi, da so honorarni člani pravosodja, kot so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, v položaju, ki je primerljiv s položajem rednih članov pravosodja, je treba preveriti, ali obstajajo objektivni razlogi, ki upravičujejo tako različno obravnavanje.

51

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso ugotovljeno različno obravnavanje upravičeno z obstojem jasnih in konkretnih elementov, značilnih za zadevni pogoj zaposlitve v posebnem kontekstu, v katerem se uporabi, ter na podlagi objektivnih in preglednih meril, da se ugotovi, ali to razlikovanje ustreza dejanski potrebi, ali se z njim lahko ustreže dejanski potrebi in ali je nujno za to, da se ustreže tej potrebi. Navedeni elementi so lahko zlasti posledica posebne narave nalog, za izvedbo katerih so bile sklenjene pogodbe za določen čas, in z njimi neločljivo povezanih značilnosti ali pa, odvisno od primera, prizadevanja za uresničitev legitimnega cilja socialne politike države članice (sodba z dne 7. aprila 2022, Ministero della Giustizia in drugi (Status italijanskih mirovnih sodnikov), C‑236/20, EU:C:2022:263, točka 41 in navedena sodna praksa).

52

Iz sodne prakse Sodišča izhaja, prvič, da je za cilje, ki jih dosega italijanski zakonodajalec in ki odražajo razlike v opravljanju poklica med honorarnim članom pravosodja in rednim članom pravosodja, mogoče šteti, da pomenijo „objektivni razlog“ v smislu določbe 4, točka 1 in/ali točka 4, okvirnega sporazuma, kadar ustrezajo dejanski potrebi, kadar je z njimi mogoče doseči zastavljeni cilj in kadar so za to nujni. Drugič, Sodišče je ugotovilo, da se za razlike med postopki zaposlovanja honorarnih članov pravosodja in rednih članov pravosodja ter zlasti poseben pomen, ki je v nacionalnem pravnem redu in še posebej v členu 106, prvi odstavek, ustave podeljen natečajem, ki so zasnovani posebej za zaposlitev rednih članov pravosodja, zdi, da kažejo na posebno naravo nalog, za katere so zadnjenavedeni člani odgovorni, in na različno stopnjo izobrazbe, ki se zahteva za opravljanje teh nalog (glej po analogiji sodbo z dne 7. aprila 2022, Ministero della Giustizia in drugi (Status italijanskih mirovnih sodnikov), C‑236/20, EU:C:2022:263, točki 45 in 46).

53

V teh okoliščinah obstoj začetnega natečaja, ki je bil posebej zasnovan za redne člane pravosodja za dostop do pravosodnih funkcij in ki ni značilen za imenovanje honorarnih članov pravosodja, omogoča, da se izključi, da bi bili zadnjenavedeni v celoti deležni pravic rednih članov pravosodja (glej po analogiji sodbo z dne 7. aprila 2022, Ministero della Giustizia in drugi (Status italijanskih mirovnih sodnikov), C‑236/20, EU:C:2022:263, točka 47).

54

Čeprav je mogoče nekatere razlike v obravnavanju upravičiti z razlikami v zahtevani izobrazbi in z naravo nalog, za katere so redni člani pravosodja odgovorni, pa izključitve honorarnih članov pravosodja iz vsakršne pravice do plačanega dopusta ter vsakršne oblike socialnega varstva in pokojninskega zavarovanja glede na določbo 4 okvirnega sporazuma ni mogoče dopustiti (glej po analogiji sodbo z dne 7. aprila 2022, Ministero della Giustizia in drugi (Status italijanskih mirovnih sodnikov), C‑236/20, EU:C:2022:263, točka 53).

55

Natančneje, v zvezi s pravico do dopusta je treba opozoriti, da v skladu s členom 7(1) Direktive 2003/88 „[d]ržave članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov“.

56

Poleg tega iz besedila Direktive 2003/88 in sodne prakse Sodišča izhaja, da so države članice sicer pristojne, da opredelijo pogoje za izvrševanje in uveljavljanje pravice do plačanega letnega dopusta, vendar pa za nastanek te pravice, ki izvira neposredno iz te direktive, ne smejo določiti nobenih pogojev (sodba z dne 7. aprila 2022, Ministero della Giustizia in drugi (Status italijanskih mirovnih sodnikov), C‑236/20, EU:C:2022:263, točka 50 in navedena sodna praksa).

57

Nazadnje, opozoriti je treba, da se v skladu z določbo 4, točka 2, okvirnega sporazuma, če je to primerno, uporabi načelo pro rata temporis.

58

V teh okoliščinah se ne zdi, da različno obravnavanje iz točke 49 te sodbe ustreza dejanski potrebi, da se z njim lahko doseže želeni cilj in da je nujno za dosego tega cilja, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

59

Glede na vse te preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 7 Direktive 2003/88 in določbo 4 okvirnega sporazuma razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, s katero je – drugače od tistega, kar je z njo določeno za redne člane pravosodja – za honorarne člane pravosodja, ki so v primerljivem položaju, izključena vsakršna pravica do izplačila nadomestila v času počitnic, ko dejavnost sodišč miruje, ter do sistema socialne zaščite in obveznega zavarovanja za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni.

60

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba določbo 5 okvirnega sporazuma razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero so za delovno razmerje honorarnega člana pravosodja možna zaporedna podaljšanja, ne da bi bile za omejitev zlorabe teh podaljšanj določene učinkovite in odvračilne sankcije ali sprememba delovnega razmerja teh članov pravosodja v delovno razmerje za nedoločen čas.

61

Tako določba 5, točka 1, okvirnega sporazuma državam članicam zaradi preprečevanja zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas, nalaga dejansko in obvezno sprejetje vsaj enega od v njej naštetih ukrepov, kadar v njihovem nacionalnem pravu ni ustreznih pravnih ukrepov. Trije ukrepi, ki so tako našteti v odstavku 1, točke od (a) do (c), navedene določbe, se nanašajo na objektivne razloge, ki upravičujejo podaljšanje takšnih pogodb ali delovnih razmerij, na najdaljše skupno trajanje takšnih zaporednih pogodb ali delovnih razmerij oziroma na število njihovih podaljšanj (sodba z dne 26. novembra 2014, Mascolo in drugi, C‑22/13, od C‑61/13 do C‑63/13 in C‑418/13, EU:C:2014:2401, točka 74).

62

V skladu z ustaljeno sodno prakso imajo države članice sicer polje proste presoje glede ukrepov za preprečevanje zlorab v zvezi s podaljšanji, vendar ne smejo ogroziti cilja ali polnega učinka okvirnega sporazuma (glej v tem smislu sodbo z dne 7. aprila 2022, Ministero della Giustizia in drugi (Status italijanskih mirovnih sodnikov), C‑236/20, EU:C:2022:263, točka 58).

63

Natančneje, pojem „objektivni razlogi“ v smislu določbe 5, točka 1(a), okvirnega sporazuma je treba razumeti tako, da se nanaša na določene in konkretne okoliščine, ki označujejo določeno dejavnost in ki so posledično take, da v tem posebnem okviru upravičujejo veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Te okoliščine so lahko zlasti posledica posebne narave nalog, za izvedbo katerih so bile take pogodbe sklenjene, in z njimi neločljivo povezanih značilnosti, ali pa, odvisno od primera, prizadevanja za uresničitev legitimnega cilja socialne politike države članice (sodba z dne 26. novembra 2014Mascolo in drugi, C‑22/13, od C‑61/13 do C‑63/13 in C‑418/13, EU:C:2014:2401, točka 87).

64

V tem okviru podaljšanje pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas za zadovoljitev potreb, ki dejansko niso začasne, temveč, nasprotno, stalne in trajne, ni upravičeno v smislu določbe 5, točka 1(a), okvirnega sporazuma. Taka uporaba pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas je namreč neposredno v nasprotju z osnovnim načelom, na katerem temelji ta okvirni sporazum, in sicer, da so pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas splošna oblika delovnih razmerij, čeprav so pogodbe o zaposlitvi za določen čas značilnost zaposlovanja v nekaterih sektorjih, poklicih in dejavnostih (sodba z dne 26. novembra 2014, Mascolo in drugi, C‑22/13, od C‑61/13 do C‑63/13 in C‑418/13, EU:C:2014:2401, točka 100 in navedena sodna praksa).

65

Za spoštovanje določbe 5, točka 1(a), okvirnega sporazuma se torej zahteva konkretno preverjanje, da je namen podaljšanja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas kritje začasnih potreb in da se nacionalna določba dejansko ne uporablja za zadostitev stalnih in trajnih potreb delodajalca po delavcih (glej v tem smislu sodbo z dne 26. novembra 2014, Mascolo in drugi, C‑22/13, od C‑61/13 do C‑63/13 in C‑418/13, EU:C:2014:2401, točka 101 in navedena sodna praksa).

66

V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da so z italijansko ureditvijo uvedena odstopanja od pravila iz člena 42 quinquies kraljevega odloka št. 12, v skladu s katerim je honorarni član pravosodja imenovan za tri leta in se lahko njegovo delovno razmerje podaljša le enkrat, omogočila večkratno podaljšanje delovnega razmerja tožečih strank iz postopka v glavni stvari. Poleg tega iz informacij, ki jih ima na voljo Sodišče, ne izhaja, da so bili s to ureditvijo določeni „ustrezni pravni ukrepi“ v smislu določbe 5, točka 1, okvirnega sporazuma, katerih namen bi bil preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas, ali možnost spremembe delovnega razmerja honorarnih članov pravosodja, kot so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, v delovno razmerje za nedoločen čas.

67

Po mnenju italijanske vlade so bila ta odstopanja uvedena kot „objektivni razlogi“ v smislu določbe 5, točka 1(a), okvirnega sporazuma, da bi se upravičila podaljšanja delovnih razmerij honorarnih članov pravosodja. Ta podaljšanja naj bi bila namreč potrebna v pričakovanju strukturne reforme ureditve glede honorarnih članov pravosodja, ki je bila izvedena šele leta 2021, da bi se zagotovila kontinuiteta izvajanja sodne oblasti.

68

V zvezi s tem je treba navesti, da je kontinuiteta izvajanja sodne oblasti sicer lahko legitimen cilj, ki ga Italijanska republika lahko uresničuje in ki upravičuje podaljšanje nekaterih delovnih razmerij honorarnih članov pravosodja.

69

Vendar je treba opozoriti, da je bilo delovno razmerje tožečih strank iz postopkov v glavni stvari, ki so začele delati od leta 1995 naprej, večkrat podaljšano in da je italijanski zakonodajalec šele leta 2021 s spremembo zakonske uredbe št. 116 uvedel mehanizem, ki omogoča ustalitev delovnega razmerja honorarnih članov pravosodja.

70

V teh okoliščinah se zdi, da so bila podaljšanja delovnega razmerja tožečih strank iz postopka v glavni stvari glede na njihovo število očitno uporabljena za kritje potreb, ki niso začasne, na primer zaradi nenadnega in nepredvidljivega povečanja količine sporov, temveč za zadostitev stalnih in trajnih potreb italijanskega pravosodnega sistema, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

71

Poleg tega je treba opozoriti, da je Sodišče ob neobstoju vsakršne sankcije, s katero bi bilo mogoče preprečiti in po potrebi sankcionirati zlorabo veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas, v sodbi z dne 7. aprila 2022, Ministero della Giustizia in drugi (Status italijanskih mirovnih sodnikov) (C‑236/20, EU:C:2022:263), ki se je nanašala na ureditev, ki se uporablja za honorarne člane pravosodja in ki je nedvomno drugačna od tiste, ki izhaja iz kraljevega odloka št. 12, razsodilo, da je treba določbo 5, točka 1, okvirnega sporazuma razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero je delovno razmerje za določen čas lahko predmet največ treh zaporednih podaljšanj, vsakega za štiri leta, pri čemer skupno trajanje tega delovnega razmerja ne sme preseči šestnajst let, ter ki ne določa možnosti učinkovitega in odvračilnega sankcioniranja zlorabe, ki izhaja iz podaljševanja delovnih razmerij.

72

Zato je treba – s pridržkom presoje dejanskih okoliščin iz postopka v glavni stvari, ki jo mora opraviti predložitveno sodišče – ugotoviti, da ureditev iz postopka v glavni stvari ni utemeljena z „objektivnim razlogom“ v smislu določbe 5, točka 1(a), okvirnega sporazuma, ki bi omogočal preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja delovnih razmerij za določen čas.

73

V zvezi s tem ni upoštevna trditev, da imajo podaljšanja delovnih razmerij honorarnih članov pravosodja iz postopka v glavni stvari domnevno pozitivne učinke, saj taki učinki ne pomenijo okoliščin, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot „objektivne razloge“ v smislu določbe 5, točka 1(a), okvirnega sporazuma, kot so razloženi v sodni praksi, navedeni v točki 63 te sodbe.

74

Glede na vse zgoraj navedene preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba določbo 5, točka 1, okvirnega sporazuma razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero so za delovno razmerje honorarnega člana pravosodja možna zaporedna podaljšanja, ne da bi bile za omejitev zlorabe teh podaljšanj določene učinkovite in odvračilne sankcije ali sprememba delovnega razmerja teh članov pravosodja v delovno razmerje za nedoločen čas.

75

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo: