–

za Nárokuj s.r.o. R. Pukl, advokát,

–

za EC Financial Services, a.s. F. Petráš, advokát,

–

za češko vlado M. Smolek, S. Šindelková in J. Vláčil, agenti,

–

za Evropsko komisijo P. Ondrůšek in I. Rubene, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS (UL 2008, L 133, str. 66).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbama Nárokuj s.r.o. in EC Financial Services, a.s. glede vračila zneskov, povezanih s kreditom, ki ga je zadnjenavedena družba odobrila potrošniku.

3

V uvodnih izjavah 7, 9 in 26 Direktive 2008/48 je navedeno:

[…]

[…]

4

Člen 8 te direktive, naslovljen „Obveznost ocene kreditne sposobnosti potrošnika“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da pred sklenitvijo kreditne pogodbe dajalec kredita oceni potrošnikovo kreditno sposobnost na podlagi zadostnih informacij, ki jih, kjer je to primerno, pridobi od potrošnika, in po potrebi informacij, ki jih pridobi s poizvedbo v ustrezni zbirki podatkov. Države članice, ki v okviru nacionalne zakonodaje zahtevajo, da dajalec kredita oceni potrošnikovo kreditno sposobnost na podlagi poizvedbe v ustrezni zbirki podatkov, lahko ohranijo to zahtevo.

2.   Države članice zagotovijo, v kolikor se po sklenitvi kreditne pogodbe stranki dogovorita o spremembi skupnega zneska kredita, da dajalec kredita posodobi finančne informacije v zvezi s potrošnikom, ki so mu na voljo, in oceni potrošnikovo kreditno sposobnost pred kakršnim koli večjim zvišanjem skupnega zneska kredita.“

5

Člen 23 navedene direktive, naslovljen „Kazni“, določa:

„Države članice sprejmejo pravila glede kazni, ki veljajo v primeru kršitve nacionalnih predpisov, sprejetih na podlagi te direktive, in vse potrebne ukrepe za zagotovitev izvrševanja teh kazni. Predpisane kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.“

6

Člen 86 zákon č. 257/2016 Sb., o spotřebitelském úvěru (zakon št. 257/2016 o potrošniških kreditih), kakor je bil spremenjen z zákon č. 96/2022 Sb. (zakon št. 96/2022) (v nadaljevanju: zakon št. 257/2016 o potrošniških kreditih), določa:

„(1)   Pred sklenitvijo pogodbe o potrošniškem kreditu ali kakršno koli spremembo obveznosti iz take pogodbe, ki pomeni precejšnje zvišanje skupnega zneska potrošniškega kredita, mora dajalec kredita oceniti potrošnikovo kreditno sposobnost na podlagi bistvenih, zanesljivih, zadostnih in sorazmernih informacij, pridobljenih od potrošnika in po potrebi iz zbirke podatkov, ki omogoča oceno potrošnikove kreditne sposobnosti, oziroma iz drugih virov. Dajalec kredita odobri potrošniški kredit le, če rezultat ocene kreditne sposobnosti potrošnika pokaže, da ni utemeljenega dvoma o potrošnikovi sposobnosti odplačevanja potrošniškega kredita.

(2)   Dajalec kredita pri ocenjevanju kreditne sposobnosti potrošnika oceni zlasti potrošnikovo sposobnost odplačevanja dogovorjenih rednih obrokov potrošniškega kredita, in sicer na podlagi primerjave potrošnikovih prihodkov in odhodkov ter na podlagi tega, kako odplačuje obstoječe dolgove. Vrednost premoženja upošteva le, če iz pogodbe o potrošniškem kreditu izhaja, da bo potrošniški kredit delno ali v celoti odplačan s prihodki od prodaje premoženja potrošnika in ne z rednimi obročnimi odplačili, ali če iz finančnega položaja potrošnika izhaja, da bo lahko odplačeval potrošniški kredit ne glede na višino svojih prihodkov.“

7

Člen 87(1) tega zakona določa:

„Če kreditodajalec potrošniku potrošniški kredit odobri v nasprotju s členom 86(1), drugi odstavek, je pogodba nična. Sodišče upošteva ničnost tudi brez predloga strank. Potrošnik mora glavnico potrošniškega kredita odplačati v roku, ki ustreza njegovim zmožnostim.“

8

Potrošnik je pri družbi JET Money s.r.o., ki jo je nasledila družba EC Financial Services, pridobil potrošniški kredit v višini 50.000 čeških kron (CZK) (približno 2000 EUR). Potrošnik je pred sklenitvijo te pogodbe predložil nekatere informacije o svojem osebnem in ekonomskem položaju. Nato je ta kredit odplačal, pri čemer je plačal skupno 85.000 CZK (približno 3500 EUR), kar je vključevalo postranske stroške navedenega kredita. Zoper navedeno pogodbo v obdobju odplačevanja tega kredita ni uveljavljal nobenega ugovora.

9

Družba Nárokuj, tožeča stranka v postopku v glavni stvari, je gospodarska družba, ki ji je potrošnik odstopil terjatve, ki bi jih lahko uveljavljal proti dajalcu kredita na podlagi potrošniške kreditne pogodbe. Ta družba je pred Okresní soud Praha‑západ (okrajno sodišče Praga Zahod, Češka republika), ki je predložitveno sodišče, zatrjevala ničnost te pogodbe, ker dajalec kredita ni izpolnil svoje obveznosti ocene kreditne sposobnosti potrošnika. V okviru tožbe, ki temelji na neupravičeni obogatitvi, zahteva plačilo zneska 35.000 CZK, pri katerem gre za razliko med glavnico navedenega kredita in zneskom, ki ga je odplačal potrošnik, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10

Družba EC Financial Services, tožena stranka v postopku v glavni stvari, pa meni, da je bila kreditna sposobnost potrošnika zadostno ocenjena in da se pravila o varstvu potrošnikov nikakor ne uporabljajo, saj terjatve iz postopka v glavni stvari nima več potrošnik, ampak gospodarska družba.

11

Ob upoštevanju teh trditev se predložitveno sodišče sprašuje, ali je glede na Direktivo 2008/48 dajalca kredita mogoče sankcionirati v primeru, v katerem s kršitvijo obveznosti ocene kreditne sposobnosti potrošnika pred sklenitvijo kreditne pogodbe temu potrošniku niso bile povzročene škodljive posledice. V zvezi s tem navaja, da se zdi, da je – čeprav so nekatera nacionalna sodišča na to vprašanje odgovorila pritrdilno, in sicer tudi, kadar je bil zadevni kredit odplačan v celoti in brez ugovora potrošnika – možna nasprotna razlaga, ki temelji na tehtanju interesov obeh strank navedene pogodbe in pri kateri se upošteva dejstvo, da je tudi potrošnik odgovoren za svoje ravnanje.

12

Poleg tega predložitveno sodišče ugotavlja, da je namen člena 8 Direktive 2008/48 preprečiti, da bi imel potrošnik finančne težave pri odplačevanju kredita, tako da bi bilo mogoče šteti, da obveznost dajalca kredita, da preuči kreditno sposobnost potrošnika, ni glavni cilj te direktive, temveč sredstvo za dosego tega cilja.

13

To sodišče prav tako meni, da kreditne sposobnosti potrošnika ni mogoče oceniti omejeno, in sicer zgolj na podlagi elementov, ki jih dajalec kredita zahteva od potrošnika, ampak da jo je treba oceniti tudi glede na to, kako je potekalo pogodbeno razmerje glede na cilj varstva potrošnikov, ki mu sledi Direktiva 2008/48.

14

Nazadnje, upoštevati naj bi bilo treba zlasti načeli pravne varnosti in dobre vere, ker mora imeti dajalec kredita, ki je potrošniku odobril kredit, ki ga je ta nato odplačal, možnost zaupati v to, da je potrošnik pogodbeni dolg s svojimi plačili poravnal. Ker naj ta potrošnik ne bi utrpel nobenih škodljivih posledic, naj ne bi bilo treba uporabiti sankcije samo zaradi prevencije.

15

V teh okoliščinah je Okresní soud Praha-západ (okrajno sodišče Praga Zahod) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je namen Direktive [2008/48] sankcioniranje dajalca kredita zaradi necelovite ocene kreditne sposobnosti potrošnika tudi v primeru, če je potrošnik v celoti odplačal kredit in med odplačevanjem kredita ni ugovarjal pogodbi?“

16

Evropska komisija meni, da je vprašanje za predhodno odločanje hipotetično, ker je premisa, na kateri temelji, in sicer da ocena kreditne sposobnosti zadevnega potrošnika ni bila opravljena v skladu s členom 8(1) Direktive 2008/48 ali nacionalnimi določbami, s katerimi je bila prenesena ta določba, napačna. Predložitvena odločba naj namreč ne bi vsebovala elementov, ki bi kazali na to, da ta ocena dejansko ni bila zadostna.

17

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, uvedenega s členom 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki bo izdana, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po predhodni odločbi, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Zato Sodišče, kadar se zastavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma mora odločiti (sodbi z dne 14. julija 2022, Volkswagen, C‑134/20, EU:C:2022:571, točka 56 in navedena sodna praksa, ter z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 50 in navedena sodna praksa).

18

Iz tega izhaja, da za vprašanja v zvezi s pravom Unije velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odločanje o vprašanju za predhodno odločanje nacionalnega sodišča med drugim samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari ali če je problem hipotetičen (sodbi z dne 14. julija 2022, Volkswagen, C‑134/20, EU:C:2022:571, točka 57 in navedena sodna praksa, ter z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 51 in navedena sodna praksa).

19

Vendar v tej zadevi ni tako.

20

Iz predložitvene odločbe je namreč razvidno, da se dvomi predložitvenega sodišča nanašajo na hipotezo, ki jo je navedla družba Nárokuj in ki jo družba EC Financial Services prereka, da zadnjenavedena družba ni izpolnila svoje obveznosti ocene kreditne sposobnosti potrošnika iz člena 86 zakona št. 257/2016 o potrošniških kreditih, zlasti ker ni zanesljivo preverila dejanskega zneska odhodkov zadevnega potrošnika.

21

V zvezi s tem je treba opozoriti, da Direktiva 2008/48 informacij, glede na katere mora dajalec kredita oceniti kreditno sposobnost potrošnika, ne določa izčrpno (glej v tem smislu sodbo z dne 18. decembra 2014, CA Consumer Finance, C‑449/13, EU:C:2014:2464, točka 36).

22

Zato vprašanje, ali je dajalec kredita v okoliščinah iz postopka v glavni stvari izpolnil svojo obveznost iz člena 8 Direktive 2008/48, v bistvu spada v okvir presoje zahtev, ki so v zvezi s tem določene z nacionalnim pravom.

23

Sodišče pa ni pristojno za to, da bi se v okviru postopka iz člena 267 PDEU izreklo o razlagi nacionalnega prava in da bi presojalo o tem, ali jih predložitveno sodišče pravilno razlaga, ker je v okviru tega postopka, ki temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, za vsakršno presojo dejstev in nacionalnega prava izključno pristojno nacionalno sodišče (glej v tem smislu sodbi z dne 16. marca 2023, Caixabank (Provizija za odobritev posojila),C‑565/21, EU:C:2023:212, točka 37 in navedena sodna praksa, ter z dne 4. maja 2023, Bundesrepublik Deutschland (Elektronski predal sodišča),C‑60/22, EU:C:2023:373, točka 40 in navedena sodna praksa).

24

V teh okoliščinah ni očitno, da zaprošena razlaga Direktive 2008/48 ne bi imela nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari ali da bi bil izpostavljeni problem hipotetičen v smislu sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točki 18 te sodbe.

25

Iz tega izhaja, da je vprašanje za predhodno odločanje dopustno, pri čemer bo moralo predložitveno sodišče preveriti, ali v postopku v glavni stvari dajalec kredita dejansko ni izpolnil obveznosti, ki jo ima na podlagi člena 8 Direktive 2008/48.

26

Predložitveno sodišče z vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba člena 8 in 23 Direktive 2008/48 razlagati tako, da nasprotujeta temu, da je dajalec kredita, če ni izpolnil svoje obveznosti ocene kreditne sposobnosti potrošnika, v skladu z nacionalnim pravom sankcioniran z ničnostjo potrošniške kreditne pogodbe in izgubo pravice do plačila dogovorjenih obresti, čeprav sta stranki to pogodbo v celoti izpolnili in potrošnik zaradi te kršitve ni utrpel škodljivih posledic.

27

Najprej, ugotoviti je treba, da okoliščina, da spor o glavni stvari poteka izključno med prodajalci ali ponudniki, ne ovira uporabe Direktive 2008/48 v okviru tega spora. Sodišče je namreč že razsodilo, da področje uporabe te direktive ni odvisno od identitete strank v zadevnem sporu, temveč od statusa strank kreditne pogodbe (sodba z dne 11. septembra 2019, Lexitor, C‑383/18, EU:C:2019:702, točka 20).

28

Iz predložitvene odločbe pa je razvidno, da terjatev, ki je predmet spora o glavni stvari, temelji na obveznosti vračila, ki izhaja iz odstopa od potrošniške kreditne pogodbe, sklenjene med potrošnikom in družbo JET Money, ki jo je nasledila družba EC Financial Services, in da je ta potrošnik to terjatev po odplačilu kredita odstopil družbi Nárokuj.

29

Po tem pojasnilu je treba navesti, da je dvome predložitvenega sodišča mogoče razumeti tako, da se nanašajo tako na morebitno odpravo domnevne kršitve člena 8 Direktive 2008/48 zaradi popolne izpolnitve kreditne pogodbe kot tudi na skladnost ukrepov, ki so s češkim pravom določeni za sankcioniranje take kršitve, s členom 23 te direktive. Za koristen odgovor na vprašanje za predhodno odločanje je treba ta vidika obravnavati zaporedoma.

30

Na prvem mestu, v zvezi z morebitno odpravo kršitve člena 8 Direktive 2008/48 zaradi popolne izpolnitve kreditne pogodbe je treba opozoriti, da je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst in zlasti cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je (glej v tem smislu sodbo z dne 8. junija 2023, YYY. (Pojem potrošnik),C‑570/21, EU:C:2023:456, točka 28 in navedena sodna praksa).

31

Iz besedila člena 8(1) Direktive 2008/48 izhaja, da mora dajalec kredita pred sklenitvijo kreditne pogodbe oceniti potrošnikovo kreditno sposobnost. Sodišče je že poudarilo predpogodbeno naravo te obveznosti (glej v tem smislu sodbo z dne 18. decembra 2014, CA Consumer Finance, C‑449/13, EU:C:2014:2464, točka 45).

32

Vendar zgolj ta okoliščina ne omogoča ugotoviti, ali in – če je odgovor pritrdilen – pod katerimi pogoji je lahko zaradi popolne izpolnitve kreditne pogodbe odpravljen obstoj kršitve obveznosti dajalca kredita, da oceni kreditno sposobnost potrošnika, saj Direktiva 2008/48 ne določa niti tega, kako mora dajalec kredita to obveznost izpolniti (glej v tem smislu sodbo z dne 18. decembra 2014, CA Consumer Finance, C‑449/13, EU:C:2014:2464, točka 36), niti obveznosti, ki zanj veljajo glede na rezultat te ocene (glej v tem smislu sodbo z dne 6. junija 2019, Schyns, C‑58/18, EU:C:2019:467, točki 42 in 43).

33

V zvezi s presojo ciljev, ki jim sledi Direktiva 2008/48, je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da obveznost ocene kreditne sposobnosti potrošnika iz člena 8 te direktive, ker je njen namen varstvo potrošnikov pred tveganji čezmernega zadolževanja in plačilne nesposobnosti, prispeva k uresničitvi cilja te direktive, ki je, kot je razvidno iz njenih uvodnih izjav 7 in 9, na področju potrošniških kreditov določiti popolno in obvezno harmonizacijo na nekaterih ključnih področjih, ki je potrebna za to, da se vsem potrošnikom v Evropski uniji zagotovi visoka in primerljiva raven varovanja njihovih interesov in da se olajša nastanek dobro delujočega notranjega trga potrošniških kreditov (sodbi z dne 27. marca 2014, LCL Le Crédit Lyonnais, C‑565/12, EU:C:2014:190, točka 42, in z dne 5. marca 2020, OPR-Finance, C‑679/18, EU:C:2020:167, točka 21).

34

Poleg tega je Sodišče že večkrat razsodilo, da je glede na uvodno izjavo 26 Direktive 2008/48 namen te obveznosti tudi zahtevati odgovornost dajalcev kredita in preprečiti, da bi ti odobravali posojila kreditno nesposobnim potrošnikom (glej v tem smislu sodbe z dne 18. decembra 2014, CA Consumer Finance, C‑449/13, EU:C:2014:2464, točka 35; z dne 5. marca 2020, OPR‑Finance, C‑679/18, EU:C:2020:167, točka 20, in z dne 10. junija 2021, Ultimo Portfolio Investment (Luxembourg), C‑303/20, EU:C:2021:479, točka 28).

35

Iz tega na eni strani izhaja, da je namen obveznosti dajalca kredita, da oceni kreditno sposobnost potrošnika, da se prepreči že zgolj tveganje čezmernega zadolževanja in plačilne nesposobnosti, ki bi izhajalo iz nezadostnega preverjanja sposobnosti potrošnika za odplačilo kredita in njegove naravnanosti glede tega odplačila. Take finančne posledice sklenitve kreditne pogodbe za položaj potrošnika pa lahko nastanejo tudi po odplačilu kredita.

36

Na drugi strani zahtevanje odgovornosti dajalcev kredita in preprečevanje neodgovornega ravnanja pri dajanju kreditov potrošnikom bistveno prispevata k pravilnemu delovanju trga potrošniških kreditov. Ker so ti nameni neodvisni od položaja ali ravnanja posameznega potrošnika, niso doseženi že zgolj s popolno izpolnitvijo kreditne pogodbe, ki jo je ta sklenil. Z vsako drugačno razlago bi se povzročilo spodbujanje tega, da dajalec kredita ne bi spoštoval obveznosti, ki jo ima na podlagi člena 8 Direktive 2008/48, in bi se lahko tej določbi odvzel polni učinek.

37

Iz tega izhaja, da je mogoče na podlagi analize glede na cilje člena 8 Direktive 2008/48 ugotoviti, da kršitev obveznosti dajalca kredita, da preveri kreditno sposobnost potrošnika, ki je določena v tem členu, ne more biti odpravljena že zgolj zaradi popolne izpolnitve kreditne pogodbe. To, da potrošnik med odplačevanjem ni uveljavljal nobenega ugovora zoper to pogodbo, ni upoštevno.

38

Pojasniti je treba še, da ugotovitev iz prejšnje točke ni mogoče ovreči s točko 279 sodbe z dne 21. decembra 2023, BMW Bank in drugi (C‑38/21, C‑47/21 in C‑232/21, EU:C:2023:1014), v kateri je Sodišče razsodilo, da potrošnik, ker je izpolnitev pogodbe običajen način, na katerega pogodbene obveznosti prenehajo, in ker v zvezi s tem ni posebnih določb, ne more več uveljavljati pravice do odstopa, ki mu je priznana s členom 14(1) Direktive 2008/48, ko pogodbenice kreditno pogodbo v celoti izpolnijo in medsebojne obveznosti iz te pogodbe zato prenehajo.

39

To, da se stranke kreditne pogodbe po tem, ko je ta pogodba v celoti izpolnjena, ne morejo več sklicevati na medsebojne zaveze, ki izhajajo iz te pogodbe, namreč ne vpliva na obstoj terjatve, ki temelji na obveznosti vračila neupravičeno plačanih zneskov, ki izhaja iz uporabe nacionalne ureditve, s katero se v skladu s tem, kar se zahteva s členom 23 te direktive, sankcionira neizpolnitev obveznosti dajalca kredita, da preveri kreditno sposobnost potrošnika, ki je določena v členu 8 navedene direktive.

40

Na drugem mestu, v zvezi z ureditvijo pravil glede sankcij, ki se uporabljajo v primeru kršitve nacionalnih določb, sprejetih na podlagi člena 8 Direktive 2008/48, je treba opozoriti, da je treba v skladu s členom 23 te direktive ta pravila sprejeti tako, da so sankcije učinkovite, sorazmerne in odvračilne (glej v tem smislu sodbo z dne 10. junija 2021, Ultimo Portfolio Investment (Luxembourg), C‑303/20, EU:C:2021:479, točka 30 in navedena sodna praksa).

41

Zato mora strogost sankcij ustrezati teži kršitev, ki se z njimi sankcionirajo, tako da se zagotovi resničen odvračalni učinek, vendar brez preseganja tega, kar je nujno za dosego ciljev, ki jim sledi člen 8 Direktive 2008/48 (glej v tem smislu sodbi z dne 5. marca 2020, OPR-Finance, C‑679/18, EU:C:2020:167, točka 26, in z dne 14. oktobra 2021, Landespolizeidirektion Steiermark (Igralni avtomati),C‑231/20, EU:C:2021:845, točka 45).

42

Sicer mora predložitveno sodišče, ki je edino pristojno za razlago in uporabo nacionalnega prava, preveriti, ali sankcije iz postopka, v katerem odloča, glede na vse okoliščine spora o glavni stvari izpolnjujejo zahteve iz prejšnje točke, vendar mu lahko Sodišče, ko odloča o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, poda pojasnila, ki ga usmerjajo pri njegovi presoji (glej v tem smislu sodbo z dne 5. marca 2020, OPR-Finance, C‑679/18, EU:C:2020:167, točki 27 in 28).

43

V obravnavanem primeru je iz spisa, ki je na voljo Sodišču, razvidno, da je v skladu s češkim pravom kršitev obveznosti dajalca kredita, da oceni kreditno sposobnost potrošnika, ki je določena v členu 86 zakona št. 257/2016 o potrošniških kreditih, sankcionirana z ničnostjo kreditne pogodbe, kot je določena v členu 87(1) tega zakona in ki povzroči izgubo pravice dajalca kredita do plačila dogovorjenih obresti.

44

Predložitveno sodišče ter družba EC Financial Services in Komisija v bistvu menijo, da bi bila naložitev take sankcije, če je bila kreditna pogodba v celoti izpolnjena, ne da bi potrošnik utrpel škodljive posledice, nesorazmerna, ker bi presegala to, kar je nujno za dosego ciljev Direktive 2008/48.

45

V zvezi s tem je treba navesti, da morajo države članice pri sprejemanju primerne ureditve sankcij, ki se uporabijo, če dajalec kredita krši obveznosti, ki jih ima na podlagi Direktive 2008/48, ustrezno upoštevati obseg škode, ki se z ravnanjem dajalca kredita povzroči potrošniku (glej po analogiji sodbo z dne 16. aprila 2015, UPC Magyarország, C‑388/13, EU:C:2015:225, točka 58). Kadar je mogoče izbirati med več ukrepi, ki so enako primerni za uresničitev ciljev, ki jim sledi ta direktiva, je treba v skladu z načelom sorazmernosti uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, pri čemer neugodnosti, povzročene z zadevnim ukrepom, nikakor ne smejo biti nesorazmerne glede na te cilje (glej v tem smislu sodbo z dne 24. februarja 2022, Agenzia delle dogane e dei monopoli in Ministero dell’Economia e delle Finanz, C‑452/20, EU:C:2022:111, točki 37 in 38 ter navedena sodna praksa).

46

V zvezi s tem, v primeru, da je bila kreditna pogodba, ki jo je sklenil potrošnik, v celoti izpolnjena, ne da bi ta potrošnik med tem izpolnjevanjem ali po njem utrpel škodljive posledice, ostaja dejstvo, da – kot izhaja iz točk 33 in 34 te sodbe – namen obveznosti iz člena 8 Direktive 2008/48 ni le varstvo potrošnikov pred takimi tveganji, ampak je namen te obveznosti tudi zahtevati odgovornost dajalcev kredita in preprečiti odobravanje posojil kreditno nesposobnim potrošnikom.

47

Z vidika tega dvojnega cilja je Sodišče že razsodilo, da se lahko glede na bistven pomen, ki ga ima ta obveznost v okviru Direktive 2008/48, kršitev navedene obveznosti v skladu z nacionalnim pravom sankcionira z izgubo pravice dajalca kredita do obresti (glej v tem smislu sodbo z dne 10. junija 2021, Ultimo Portfolio Investment (Luxembourg), C‑303/20, EU:C:2021:479, točki 39 in 40).

48

Poleg tega je Sodišče v zadevi, ki se je nanašala na isto nacionalno ureditev, kot je ta v postopku v glavni stvari, že razsodilo, da se zdi, da sankcija, ki v primeru kršitve obveznosti ocene kreditne sposobnosti potrošnika vključuje izgubo pravice dajalca kredita do dogovorjenih obresti, ustreza teži kršitve, ki jo sankcionira (glej v tem smislu sodbo z dne 5. marca 2020, OPR-Finance, C‑679/18, EU:C:2020:167, točka 30).

49

Na eni strani pa je treba navesti, da bi se lahko s tem, da bi bila uporaba sankcije, ki vključuje ničnost kreditne pogodbe in izgubo pravice dajalca kredita do prejema plačila dogovorjenih obresti, pogojena s tem, da je potrošnik utrpel škodljivo posledico, spodbujalo to, da dajalci kredita ne bi spoštovali obveznosti, ki jo imajo na podlagi člena 8 Direktive 2008/48. Ti dajalci kredita bi tako lahko bili spodbujeni k temu, da ne bi izvajali sistematičnega in izčrpnega ocenjevanja kreditne sposobnosti vseh potrošnikov, ki jim odobrijo kredite, kar bi bilo v nasprotju s ciljema zahtevanja odgovornosti dajalcev kredita in preprečevanja neodgovornega ravnanja pri odobravanju kreditov potrošnikom. Taka razlaga bi lahko poleg tega posegla v resnično odvračilnost predvidene sankcije.

50

Na drugi strani, čeprav ima lahko sankcija iz postopka v glavni stvari, ker vključuje odstop od kreditne pogodbe, nedvomno resne posledice za dajalca kredita, zgolj ta okoliščina ne pomeni, da bi ta nujno utrpel neugodnosti, ki bi bile glede na dvojni cilj, ki mu sledi člen 8 Direktive 2008/48, nesorazmerne, niti, kot družba EC Financial Services trdi v pisnem stališču, da gre pri tveganju, da bo tem posledicam izpostavljen tudi po odplačilu kredita, za poseg v svobodo gospodarske pobude.

51

Iz tega izhaja, da s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, načelo sorazmernosti ne nasprotuje temu, da se država članica odloči sankcionirati kršitev nacionalnih določb, s katerimi je zagotovljen prenos člena 8 Direktive 2008/48, z ničnostjo kreditne pogodbe in izgubo pravice dajalca kredita do plačila dogovorjenih obresti, čeprav potrošnik zaradi te kršitve ni utrpel škodljive posledice.

52

Glede na zgoraj navedene razloge je treba na vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člena 8 in 23 Direktive 2008/48 razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da je dajalec kredita, če ni izpolnil svoje obveznosti ocene kreditne sposobnosti potrošnika, v skladu z nacionalnim pravom sankcioniran z ničnostjo potrošniške kreditne pogodbe in izgubo pravice do plačila dogovorjenih obresti, čeprav sta stranki to pogodbo v celoti izpolnili in potrošnik zaradi te kršitve ni utrpel škodljivih posledic.

53

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člena 8 in 23 Direktive 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS

je treba razlagati tako, da

ne nasprotujeta temu, da je dajalec kredita, če ni izpolnil svoje obveznosti ocene kreditne sposobnosti potrošnika, v skladu z nacionalnim pravom sankcioniran z ničnostjo potrošniške kreditne pogodbe in izgubo pravice do plačila dogovorjenih obresti, čeprav sta stranki to pogodbo v celoti izpolnili in potrošnik zaradi te kršitve ni utrpel škodljivih posledic.