–

za Ca Na Negreta SA I. M. Roa Ruiz, abogado,

–

za špansko vlado M. Morales Puerta, agentka,

–

za grško vlado V. Baroutas in M. Tassopoulou, agenta,

–

za Evropsko komisijo F. Clotuche-Duvieusart, I. Galindo Martín in E. Schmidt, agentke,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2(2), člena 4(1) in člena 5 Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 79) ob upoštevanju členov 21 in 26 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ter členov 2 in 27 Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, ki je bila sklenjena 13. decembra 2006 v New Yorku in v imenu Evropske skupnosti odobrena s Sklepom Sveta 2010/48/ES z dne 26. novembra 2009 (UL 2010, L 23, str. 35, v nadaljevanju: Konvencija OZN).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med J. M. A. R. in družbo Ca Na Negreta SA, ker je družba Ca Na Negreta J. M. A. R. odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi njegove popolne trajne nezmožnosti za opravljanje svojega običajnega poklica.

3

V točki (e) preambule Konvencije OZN je navedeno:

„ob priznavanju, da je invalidnost razvijajoči se koncept in posledica medsebojnega sodelovanja med invalidi ter ovirami zaradi stališč v družbi in ovirami v okolju, ki preprečujejo, da bi invalidi pod enakimi pogoji kakor drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi“.

4

Člen 1 te konvencije, naslovljen „Namen“, določa:

„Namen te konvencije je spodbujati, varovati in invalidom zagotavljati polno in enakopravno uživanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter spodbujati spoštovanje njihovega prirojenega dostojanstva.

Invalidi so ljudje z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi.“

5

Člen 2 navedene konvencije, naslovljen „Pomen izrazov“, določa:

„V tej konvenciji:

[…]

,diskriminacija zaradi invalidnosti‘ pomeni vsako razlikovanje, izključevanje ali omejevanje zaradi invalidnosti z namenom ali posledico zmanjšanja ali izničevanja enakopravnega priznavanja, uživanja ali uresničevanja vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin na političnem, gospodarskem, socialnem, kulturnem, civilnem ali drugem področju. Vključuje vse oblike diskriminacije, tudi odklonitev primerne prilagoditve;

,primerna prilagoditev‘ pomeni potrebne in primerne spremembe ter prilagoditve, ki ne nalagajo nesorazmernega ali nepotrebnega bremena, kadar so v posameznem primeru potrebne, da se invalidom na enaki podlagi kot drugim zagotovi uživanje ali uresničevanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

[…].“

6

Člen 27(1) iste konvencije, naslovljen „Delo in zaposlovanje“, določa:

„Države pogodbenice priznavajo invalidom pravico do dela enako kot drugim, ki vključuje pravico do možnosti za preživljanje s svobodno izbranim ali sprejetim delom na trgu dela in v delovnem okolju, ki je odprto, vključujoče in dostopno invalidom. Države pogodbenice varujejo in spodbujajo uresničevanje pravice do dela, tudi tistim, pri katerih nastane invalidnost med trajanjem zaposlitve, tako da sprejmejo ustrezne, tudi zakonodajne ukrepe, s katerimi med drugim:

[…]

[…]

7

V uvodnih izjavah 16, 17, 20 in 21 Direktive 2000/78 je navedeno:

[…]

8

Člen 2 te direktive, naslovljen „Koncept diskriminacije“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   V tej direktivi ‚načelo enakega obravnavanja‘ pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1.

2.   V smislu odstavka 1:

9

Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:

„V mejah pristojnosti, ki so prenesene na Skupnost, se ta direktiva uporablja za vse osebe, bodisi v javnem bodisi v zasebnem sektorju, vključno z javnimi telesi, kar zadeva:

[…]

[…].“

10

Člen 4 iste direktive, naslovljen „Poklicne zahteve“, v odstavku 1 določa:

„Ne glede na člen 2(1) in (2) lahko države članice predvidijo, da različno obravnavanje, ki temelji na neki značilnosti v zvezi s katerim od motivov iz člena 1, ne predstavlja diskriminacije, če zaradi narave določene poklicne dejavnosti ali zaradi konteksta, v katerem se izvaja, takšna značilnost predstavlja bistveno in odločilno zahtevo za neki poklic, pod pogojem, da je cilj legitimen in zahteva sorazmerna.“

11

Člen 5 Direktive 2000/78, naslovljen „Razumne prilagoditve za hendikepirane [invalidne] osebe“, določa:

„Da se zagotovi skladnost z načelom enakega obravnavanja, kar zadeva hendikepirane [invalidne] osebe, se zagotovijo razumne prilagoditve. To pomeni, da delodajalci sprejmejo ustrezne ukrepe glede na potrebe v konkretni situaciji, da se hendikepirani [invalidni] osebi omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, razen če bi taki ukrepi delodajalca nesorazmerno obremenili. Obremenitev ni nesorazmerna, če jo zadosti kompenzirajo ukrepi v okviru politike, ki jo zadevna država članica izvaja v zvezi s hendikepiranimi [invalidnimi] osebami.“

12

Člen 49 Estatuto de los Trabajadores (zakon o delovnih razmerjih) v prečiščeni različici, potrjeni z Real Decreto Legislativo 2/2015, por el que se aprueba el texto refundido de la Ley del Estatuto de los Trabajadores (kraljeva zakonska uredba 2/2015 o potrditvi prečiščenega besedila zakona o delovnih razmerjih) z dne 23. oktobra 2015 (BOE št. 255 z dne 24. oktobra 2015, str. 100224) (v nadaljevanju: zakon o delovnih razmerjih), v odstavku 1 določa:

„Pogodba o zaposlitvi preneha:

[…]

(e) v primeru smrti, trajne nezmožnosti, ki zahteva pomoč tretje osebe, ali popolne ali absolutne trajne nezmožnosti delavca, ob upoštevanju določb člena 48(2).

[…]“

13

Ley General de la Seguridad Social (splošni zakon o socialni varnosti) v prečiščeni različici, potrjeni z Real Decreto Legislativo 8/2015 (kraljeva zakonska uredba 8/2015) z dne 30. oktobra 2015 (BOE št. 261 z dne 31. oktobra 2015, str. 103291, in popravek BOE št. 36 z dne 11. februarja 2016, str. 10898) (v nadaljevanju: LGSS), v členu 193 določa:

„,Trajna nezmožnost za delo‘ pomeni položaj delavca, ki ima po opravljenem predpisanem zdravljenju resne anatomske ali funkcionalne poškodbe, ki jih je mogoče objektivno ugotoviti, za katere je mogoče predvideti, da bodo dokončne, in zaradi katerih je njegova delovna zmožnost zmanjšana ali je ni več. Možnost, da si delavec povrne svojo zmožnost za delo, ne nasprotuje priznanju trajne nezmožnosti za delo, če se za to možnost medicinsko presodi, da je negotova ali dolgoročna.

[…]“

14

Člen 194 LGSS določa:

„1.   Trajna nezmožnost za delo se ne glede na vzrok zanjo razvrsti po stopnjah glede na odstotek zmanjšanja delovne zmožnosti zadevne osebe, ki se presoja v skladu s seznamom patologij, sprejetim s predpisi, v naslednje kategorije:

2.   Trajna nezmožnost za delo se razvrsti v različne stopnje glede na odstotek zmanjšanja delovne zmožnosti, določen s predpisi.

Za določitev stopnje nezmožnosti se upošteva vpliv zmanjšanja delovne zmožnosti na opravljanje poklica, ki ga je opravljala zadevna oseba, ali na poklicno skupino, v katero je spadal ta poklic, pred nastopom dogodka, ki je povzročil trajno nezmožnost za delo.“

15

Člen 196(2), tretji pododstavek, LGSS določa:

„Znesek mesečnega nadomestila za popolno trajno nezmožnost za delo zaradi nepoklicne bolezni ne sme biti nižji od 55 % minimalne prispevne osnove za odrasle po dopolnjenem osemnajstem letu, izračunane letno, ki velja na dan izplačila.“

16

Ley General de derechos de las personas con discapacidad y de su inclusión social (splošni zakon o pravicah in socialni vključenosti invalidov) v prečiščeni različici, potrjeni z Real Decreto Legislativo 1/2013 por el que se aprueba el texto refundido de la Ley General de derechos de las personas con discapacidad y de su inclusión social (kraljeva zakonska uredba 1/2013 o potrditvi prenovitve splošnega zakona o pravicah in socialni vključenosti invalidov) z dne 29. novembra 2013 (BOE št. 289 z dne 3. decembra 2013, str. 95635) (v nadaljevanju: splošni zakon o pravicah invalidov), v členu 2, naslovljenem „Opredelitev pojmov“, določa:

„,Razumne prilagoditve‘ pomenijo potrebne in primerne spremembe in prilagoditve fizičnega, socialnega in vedenjskega okolja posebnim potrebam invalidov, ki ne predstavljajo nesorazmernega ali nepotrebnega bremena, kadar so potrebne v posameznem primeru na učinkovit in praktičen način, da se olajšata dostopnost in udeležba ter da se invalidom zagotovi enako kot drugim uživanje ali uresničevanje vseh pravic.“

17

Člen 4 tega zakona, naslovljen „Imetniki pravic“, določa:

„1.   ,Invalidi‘ so osebe z najverjetneje dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi.

2.   Poleg oseb iz prejšnjega odstavka imajo osebe, ki jim je bila priznana stopnja nezmožnosti, ki je enaka ali višja od 33 %, v vseh pogledih status invalidov. Šteje se, da je stopnja trajne nezmožnosti oseb, vključenih v sistem socialne varnosti, ki prejemajo mesečno nadomestilo za popolno trajno nezmožnost ali pomoč tretje osebe, 33 % ali več […].

[…]“

18

Člen 40 navedenega zakona, naslovljen „Sprejetje ukrepov za preprečevanje ali odpravo neugodnosti, nastalih zaradi invalidnosti, kot jamstvo za popolno enakost pri delu“, določa:

„1.   Za zagotovitev popolne enakosti pri delu načelo enakega obravnavanja ne preprečuje ohranitve ali sprejetja posebnih ukrepov za preprečevanje ali odpravo neugodnosti zaradi invalidnosti.

2.   Delodajalci morajo sprejeti ustrezne ukrepe za prilagoditev delovnega mesta in olajšanje dostopa do podjetja ob upoštevanju potreb vsakega posameznega primera, da bi invalidom zagotovili dostop do zaposlitve, opravljanje njihovega dela, napredovanje ali dostop do usposabljanja, razen če bi taki ukrepi za delodajalca pomenili nesorazmerno breme.

Za ugotovitev, ali je breme nesorazmerno, se je treba vprašati, ali je dovolj olajšano z javnimi ukrepi, pomočmi in subvencijami, ki se uporabljajo za invalide, ter upoštevati finančne in druge stroške, ki jih ti ukrepi prinašajo, ter velikost podjetja ali organizacije in njen skupni promet.“

19

Člen 63 istega zakona, naslovljen „Kršitev pravice do enakih možnosti“, določa:

„Pravica do enakih možnosti invalidov, kot so opredeljeni v členu 4(1), se šteje za kršeno, če zaradi invalidnosti ali na njeni podlagi obstajajo neposredna ali posredna diskriminacija, diskriminacija prek povezave, nadlegovanje, neizpolnjevanje zahtev glede dostopnosti in glede razumne prilagoditve ter neupoštevanje ukrepov za zagotavljanje enakopravnosti, določenih z zakonom.“

20

J. M. A. R. je bil od oktobra 2012 zaposlen pri družbi Ca Na Negreta kot voznik tovornjaka za odstranjevanje gospodinjskih odpadkov s polnim delovnim časom. Decembra 2016 je bil žrtev nesreče pri delu, ki je povzročila odprt zlom njegove desne petne kosti.

21

Po tej nesreči pri delu je bil J. M. A. R. v stanju začasne nezmožnosti za delo. Instituto Nacional de la Seguridad Social (nacionalni zavod za socialno varnost, Španija) (v nadaljevanju: INSS) je 18. februarja 2018 odločil, da začasna nezmožnost za delo ni več podana, tako da mu je dodelil pavšalno nadomestilo za trajno poškodbo v znesku 3120 EUR. Vendar je INSS s to odločbo J. M. A. R. zavrnil priznanje trajne nezmožnosti za delo v smislu člena 193 LGSS.

22

J. M. A. R. je 6. avgusta 2018 družbo Ca Na Negreta zaprosil za prerazporeditev na delovno mesto, prilagojeno posledicam njegove nesreče pri delu. Družba Ca Na Negreta je tej prošnji ugodila, tako da je bil J. M. A. R. z delovnega mesta voznika s polnim delovnim časom prerazporejen na delovno mesto voznika v sektorju mobilnih zbirnih mest, ki je bilo fizično manj zahtevno, je vključevalo krajši čas vožnje in je bilo združljivo z njegovimi fizičnimi omejitvami.

23

J. M. A. R. je zoper odločbo INSS o zavrnitvi priznanja trajne nezmožnosti za delo vložil tožbo pri pristojnem sodišču, ki je s sodbo z dne 2. marca 2020 J. M. A. R. priznalo popolno trajno nezmožnost za opravljanje njegovega običajnega poklica v smislu člena 194 LGSS. V tej sodbi je bilo med drugim navedeno, da „ne glede na to, da je podjetje delavca prerazporedilo in da trenutno lahko dela, saj mora voziti le približno 40 minut na dan, ostaja dejstvo, da mu preostalo stanje desnega gležnja in stopala preprečuje neprekinjeno vožnjo, če bi jo moral opravljati polni delovni čas, kot to predvideva njegov običajni poklic voznika tovornjaka“. Z navedeno sodbo je bila J. M. A. R. priznana tudi pravica do mesečnega nadomestila v višini 55 % njegove dnevne plače.

24

Družba Ca Na Negreta je 13. marca 2020 J. M. A. R. obvestila o odpovedi njegove pogodbe o zaposlitvi na podlagi člena 49(1)(e) zakona o delovnih razmerjih zaradi popolne trajne nezmožnosti za opravljanje njegovega običajnega poklica.

25

Juzgado de lo Social no 1 de Ibiza (delovno sodišče št. 1 na Ibizi, Španija), pri katerem je J. M. A. R. vložil tožbo zoper to odpoved, je s sodbo z dne 24. maja 2021 to tožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da priznanje popolne trajne nezmožnosti za opravljanje njegovega običajnega poklica upravičuje prenehanje njegove pogodbe o zaposlitvi, ne da bi delodajalca zavezovala kakršna koli zakonska obveznost prerazporeditve na drugo delovno mesto v svojem podjetju.

26

J. M. A. R. je zoper to sodbo vložil pritožbo pri Tribunal Superior de Justicia de las Islas Baleares (vrhovno sodišče Balearskih otokov, Španija), ki je predložitveno sodišče.

27

Navedeno sodišče opozarja, da v obravnavani zadevi ni sporno, da je zadevni delavec invalidna oseba v smislu Direktive 2000/78. Poudarja, da to ugotovitev vsekakor potrjuje člen 4(2) splošnega zakona o pravicah invalidov, s katerim je osebam v stanju popolne trajne nezmožnosti za delo podeljen status „invalida“.

28

Predložitveno sodišče navaja, da v skladu s členom 49(1)(e) zakona o delovnih razmerjih, ki naj ne bi bil spremenjen od 10. marca 1980 in naj torej ne bi bil prilagojen s ciljem upoštevanja Direktive 2000/78 in Konvencije OZN, ugotovitev popolne trajne nezmožnosti za opravljanje običajnega poklica samodejno omogoča odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne da bi bilo treba spoštovati kakršno koli formalnost ali izplačati kako nadomestilo, razen mesečnega nadomestila, ki je v obravnavani zadevi enako 55 % plače delavca. Poleg tega naj ta odpoved ne bi bila pogojena s spoštovanjem nobene predhodne obveznosti v zvezi z „razumnimi prilagoditvami“, čeprav je v obravnavani zadevi izvedljivost takih prilagoditev dokazala sama družba Ca Na Negreta, saj je J. M. A. R. prerazporedila na drugo delovno mesto v podjetju.

29

V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja sodbo z dne 10. februarja 2022, HR Rail (C‑485/20, EU:C:2022:85), iz katere naj bi izhajalo, da mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe, da se invalidni osebi omogoči dostop do službe, njeno opravljanje ali napredovanje v njej, razen če bi ti ukrepi delodajalca nesorazmerno obremenili.

30

Predložitveno sodišče se sklicuje tudi na sodno prakso Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija), iz katere izhaja, da popolna trajna nezmožnost za delo delodajalca sicer ne zavezuje, da delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, in zlasti ne preprečuje njegove prerazporeditve na drugo delovno mesto v podjetju, če ta nezmožnost vpliva le na njegovo sposobnost za opravljanje običajnih nalog in mu torej ne preprečuje opravljanja drugih nalog, vendar navedenemu delodajalcu take prerazporeditve ni treba opraviti, razen če je izrecno določena s kolektivno pogodbo ali pogodbo.

31

Zato se predložitveno sodišče sprašuje o združljivosti nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari s členom 5 Direktive 2000/78 ob upoštevanju sodbe z dne 10. februarja 2022, HR Rail (C‑485/20, EU:C:2022:85).

32

V tem okviru je Tribunal Superior de Justicia de las Islas Baleares (vrhovno sodišče Balearskih otokov) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

33

Predložitveno sodišče z vprašanjema, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5 Direktive 2000/78 ob upoštevanju členov 21 in 26 Listine ter členov 2 in 27 Konvencije OZN razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi, ker delavec trajno ni zmožen opravljati nalog, ki jih ima na podlagi te pogodbe, kar je posledica nastopa invalidnosti med trajanjem delovnega razmerja, ne da bi moral delodajalec pred tem sprejeti ali ohraniti razumne prilagoditve, da bi temu delavcu omogočil ohranitev zaposlitve, niti glede na okoliščine primera dokazati, da bi take prilagoditve pomenile nesorazmerno breme.

34

V zvezi z uporabo Direktive 2000/78 je treba opozoriti, prvič, da je treba pojem „invalidnost“ v smislu te direktive razumeti kot omejitev zmožnosti, ki je posledica zlasti trajnih telesnih okvar oziroma umskih ali duševnih motenj in ki v povezavi z različnimi ovirami lahko preprečuje, da bi zadevna oseba v poklicnem življenju polno in učinkovito sodelovala na podlagi enakopravnosti z drugimi delavci (sodba z dne 10. februarja 2022, HR Rail, C‑485/20, EU:C:2022:85, točka 34 in navedena sodna praksa).

35

Drugič, pojasniti je treba, da se navedena direktiva v skladu s svojim členom 3(1)(c) uporablja za vse osebe, bodisi v javnem bodisi v zasebnem sektorju, vključno z javnimi telesi, kar zadeva, med drugim, pogoje v zvezi z odpustitvijo.

36

V zvezi s tem je treba opozoriti, da se v skladu s sodno prakso pojem „odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca“ nanaša zlasti na enostransko prenehanje vsakršne dejavnosti, navedene v členu 3(1)(a) Direktive 2000/78 (glej v tem smislu sodbo z dne 12. januarja 2023, TP (Urednik avdiovizualnih vsebin na javni televiziji), C‑356/21, EU:C:2023:9, točka 62). Tako je treba ta pojem razlagati tako, da zajema vsako prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ki ni po volji delavca in je torej brez njegovega soglasja (glej po analogiji sodbo z dne 11. novembra 2015, Pujante Rivera, C‑422/14, EU:C:2015:743, točka 48 in navedena sodna praksa).

37

V obravnavani zadevi po eni strani ni sporno, da je nezmožnost za delo tožeče stranke iz postopka v glavni stvari posledica trajnih telesnih okvar, povezanih z nesrečo pri delu. Predložitveno sodišče in španska vlada navajata, da čeprav navedena nezmožnost ni ovira za to, da zadevni delavec opravlja druge naloge pri svojem delodajalcu ali drugem podjetju, je navedenemu delavcu priznan status „invalida“ v smislu nacionalne zakonodaje, s katero je prenesen člen 5 Direktive 2000/78, in sicer členov 4, 40 in 63 splošnega zakona o pravicah invalidov. Zdi se, da omejitev zmožnosti tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, ki je posledica trajnih telesnih okvar, lahko ovira njeno polno in učinkovito sodelovanje v poklicnem življenju, tako da njen položaj spada pod pojem „invalidnost“ v smislu Direktive 2000/78 in sodne prakse, na katero je opozorjeno v točki 34 te sodbe.

38

Po drugi strani prav tako ni sporno, da nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari delodajalcu dovoljuje, da odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi popolne trajne nezmožnosti delavca za opravljanje svojega običajnega poklica v podjetju. Okoliščina, da je zadevni delavec zahteval priznanje te popolne trajne nezmožnosti za delo in da je vedel, da ima njegov delodajalec na podlagi te ureditve pravico do odpovedi njegove pogodbe o zaposlitvi po tem priznanju, v zvezi s tem ne pomeni, da je ta delavec soglašal s prenehanjem navedene pogodbe. Zato odpoved na podlagi navedene ureditve spada med „[pogoje v zvezi] z odpustitvijo“ v smislu člena 3(1)(c) Direktive 2000/78, ker pomeni prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ki ni po volji delavca.

39

Zato položaj, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, spada na področje uporabe Direktive 2000/78.

40

Za odgovor na vprašanji, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, je treba najprej opozoriti, da Direktiva 2000/78 na področju, ki ga pokriva, konkretizira splošno načelo prepovedi diskriminacije iz člena 21 Listine, ki prepoveduje vsakršno diskriminacijo na podlagi, med drugim, invalidnosti. Poleg tega člen 26 Listine določa, da Evropska Unija priznava in spoštuje pravico invalidov do ukrepov za zagotavljanje njihove samostojnosti, socialne in poklicne vključenosti ter sodelovanja v življenju skupnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 10. februarja 2022, HR Rail, C‑485/20, EU:C:2022:85, točka 27 in navedena sodna praksa).

41

Dalje, opozoriti je treba še, da se je za razlago določb Direktive 2000/78 mogoče sklicevati na določbe Konvencije OZN, tako da je treba to direktivo, kolikor je mogoče, razlagati v skladu s to konvencijo (glej v tem smislu sodbo z dne 21. oktobra 2021, Komisia za zashtita ot diskriminatsia, C‑824/19, EU:C:2021:862, točka 59 in navedena sodna praksa).

42

Na podlagi člena 2, tretji odstavek, navedene konvencije pa se pojem „diskriminacija zaradi invalidnosti“ nanaša na vsako razlikovanje, izključevanje ali omejevanje zaradi invalidnosti z namenom ali posledico zmanjšanja ali izničevanja enakopravnega priznavanja, uživanja ali uresničevanja vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin na političnem, gospodarskem, socialnem, kulturnem, civilnem ali drugem področju. Ta pojem vključuje vse oblike diskriminacije, tudi odklonitev razumnih prilagoditev.

43

V zvezi s temi prilagoditvami iz besedila člena 5 Direktive 2000/78 v povezavi z uvodnima izjavama 20 in 21 te direktive izhaja, da mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe, in sicer učinkovite in praktične ukrepe, ob upoštevanju vsakega posameznega položaja, da se vsem invalidnim osebam omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, ne da bi se delodajalcu naložilo nesorazmerno breme (sodba z dne 10. februarja 2022, HR Rail, C‑485/20, EU:C:2022:85, točka 37).

44

V zvezi s tem je Sodišče že razsodilo, da če delavec zaradi nastopa invalidnosti postane dokončno nezmožen za delo na svojem delovnem mestu, njegova prerazporeditev na drugo delovno mesto lahko pomeni ustrezen ukrep v okviru razumnih prilagoditev v smislu člena 5 Direktive 2000/78, ker temu delavcu omogoča, da ohrani svojo zaposlitev, tako da se mu omogoči polno in učinkovito sodelovanje v poklicnem življenju na podlagi načela enakopravnosti z drugimi delavci (glej v tem smislu sodbo z dne 10. februarja 2022, HR Rail, C‑485/20, EU:C:2022:85, točki 41 in 43).

45

V tem okviru je treba navesti, da člen 5 Direktive 2000/78 delodajalca ne more zavezovati k sprejetju ukrepov, ki bi ga nesorazmerno obremenili. V zvezi s tem je iz uvodne izjave 21 te direktive razvidno, da je treba pri ugotavljanju, ali zadevni ukrepi povzročajo nesorazmerno breme, upoštevati zlasti z njimi povezane finančne stroške, velikost in finančne vire organizacije ali podjetja ter možnost pridobitve javnih sredstev ali kakšne druge oblike pomoči. Poleg tega je treba pojasniti, da vsekakor možnost razporeditve invalidne osebe na drugo delovno mesto obstaja le, če je na voljo vsaj eno prosto delovno mesto, ki ga zadevni delavec lahko zasede (sodba z dne 10. februarja 2022, HR Rail, C‑485/20, EU:C:2022:85, točki 45 in 48).

46

Zato pojem „razumne prilagoditve“ zahteva, da je treba delavca, za katerega je bilo zaradi njegove invalidnosti ugotovljeno, da ni zmožen opravljati bistvenih funkcij delovnega mesta, ki ga zaseda, razporediti na drugo delovno mesto, za katero je ustrezno usposobljen, zmožen in na razpolago, če ta ukrep delodajalca ne obremeni nesorazmerno (sodba z dne 10. februarja 2022, HR Rail, C‑485/20, EU:C:2022:85, točka 49).

47

V obravnavani zadevi je iz nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari razvidno, da omogoča odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu, takoj ko je bilo uradno priznano, da ta zaradi nastopa invalidnosti ni zmožen za delo na svojem delovnem mestu, ne da bi bilo njegovemu delodajalcu naloženo, da pred tem sprejme ustrezne ukrepe v smislu člena 5 Direktive 2000/78 ali da ohrani ustrezne ukrepe, ki jih je že sprejel. Iz navedb predložitvenega sodišča je namreč razvidno, da je bila tožeča stranka iz postopka v glavni stvari med 6. avgustom 2018 in 13. marcem 2020 – ko ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, o čemer jo je delodajalec obvestil enajst dni po formalnem priznanju njene nezmožnosti za opravljanje prejšnje običajne funkcije – prerazporejena na drugo delovno mesto v podjetju. V skladu z navedbami predložitvenega sodišča pa se je zdelo novo delovno mesto, na katero je bil delavec prerazporejen več kot eno leto, združljivo s fizičnimi omejitvami, ki so posledica nesreče pri delu.

48

Kot sta navedli grška vlada in Evropska komisija v pisnih stališčih, se zdi, da je posledica take ureditve – kar mora preveriti predložitveno sodišče – da je delodajalec oproščen obveznosti, da sprejme ali glede na okoliščine primera ohrani razumne prilagoditve, kot je prerazporeditev na drugo delovno mesto, tudi če je zadevni delavec ustrezno usposobljen, zmožen in na razpolago za opravljanje bistvenih funkcij tega drugega delovnega mesta, v smislu uvodne izjave 17 iste direktive in sodne prakse, na katero je opozorjeno v točki 46 te sodbe. Poleg tega se zdi, da navedena ureditev delodajalcu ne nalaga niti, naj dokaže, da bi mu taka prerazporeditev lahko povzročila nesorazmerno breme v smislu sodne prakse, navedene v točki 45 te sodbe, preden delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi.

49

Okoliščina, da se na podlagi nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari popolna trajna nezmožnost za delo prizna na zahtevo delavca in da ima ta na podlagi nje pravico do dajatve socialne varnosti, in sicer mesečnega nadomestila, hkrati pa ohrani možnost opravljanja drugih funkcij, v zvezi s tem ni upoštevna.

50

Taka nacionalna ureditev, na podlagi katere je invalidni delavec prisiljen tvegati izgubo zaposlitve, da bi bil upravičen do dajatve socialne varnosti, namreč ogroža polni učinek člena 5 Direktive 2000/78 ob upoštevanju člena 27(1) Konvencije OZN, v skladu s katerim je treba varovati in spodbujati uresničevanje pravice do dela, tudi za tiste, pri katerih nastane invalidnost med trajanjem zaposlitve, ter ohranjanje zaposlitve. Navedena nacionalna ureditev je s tem, da „popolno trajno nezmožnost“, ki se nanaša le na običajne funkcije, izenačuje s smrtjo delavca ali „absolutno trajno nezmožnostjo“, ki glede na pisno stališče španske vlade pomeni nezmožnost za vsakršno delo, v nasprotju s ciljem poklicne vključenosti invalidov iz člena 26 Listine.

51

Nazadnje, v zvezi s trditvijo, ki jo je španska vlada navedla v pisnem stališču, da naj bi bila zadevna država članica edina pristojna za ureditev svojega sistema socialne varnosti in za določitev pogojev za dodelitev dajatev na področju socialne varnosti, je treba opozoriti, da mora ta država članica pri izvajanju te pristojnosti spoštovati pravo Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 30. junija 2022, INSS (Združevanje pokojnin zaradi popolne poklicne invalidnosti), C‑625/20, EU:C:2022:508, točka 30 in navedena sodna praksa).

52

Tako nacionalna ureditev na področju socialne varnosti ne sme kršiti zlasti člena 5 Direktive 2000/78 ob upoštevanju členov 21 in 26 Listine, in sicer s tem, da invalidnost delavca postane razlog za odpoved delovnega razmerja, ne da bi moral delodajalec predhodno sprejeti ali ohraniti razumne prilagoditve, da bi temu delavcu omogočil ohranitev zaposlitve, niti glede na okoliščine primera dokazati, da bi take prilagoditve pomenile nesorazmerno breme v smislu sodne prakse, na katero je opozorjeno v točki 45 te sodbe.

53

Zato je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti, da je treba člen 5 Direktive 2000/78 ob upoštevanju členov 21 in 26 Listine ter členov 2 in 27 Konvencije OZN razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi, ker delavec trajno ni zmožen opravljati nalog, ki jih ima na podlagi te pogodbe, kar je posledica nastopa invalidnosti med trajanjem delovnega razmerja, ne da bi moral delodajalec pred tem sprejeti ali ohraniti razumne prilagoditve, da bi temu delavcu omogočil ohranitev zaposlitve, niti glede na okoliščine primera dokazati, da bi take prilagoditve pomenile nesorazmerno breme.

54

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

Člen 5 Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu ob upoštevanju členov 21 in 26 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter členov 2 in 27 Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, ki je bila sklenjena 13. decembra 2006 v New Yorku in v imenu Evropske skupnosti odobrena s Sklepom Sveta 2010/48/ES z dne 26. novembra 2009, je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi, ker delavec trajno ni zmožen opravljati nalog, ki jih ima na podlagi te pogodbe, kar je posledica nastopa invalidnosti med trajanjem delovnega razmerja, ne da bi moral delodajalec pred tem sprejeti ali ohraniti razumne prilagoditve, da bi temu delavcu omogočil ohranitev zaposlitve, niti glede na okoliščine primera dokazati, da bi take prilagoditve pomenile nesorazmerno breme.