1

Vasile Dumitrescu in Guido Schwarz (C‑567/22 P), YT in YU (C‑568/22 P), YV (C‑569/22 P) in ZA (C‑570/22 P) (v nadaljevanju skupaj: pritožniki) s pritožbami predlagajo razveljavitev sodb Splošnega sodišča Evropske unije z dne 15. junija 2022, Dumitrescu in Schwarz/Komisija (T‑531/16, EU:T:2022:362; v nadaljevanju: izpodbijana sodba v zadevi C‑567/22 P), z dne 15. junija 2022, YT in YU/Komisija (T‑532/16, EU:T:2022:363; v nadaljevanju: izpodbijana sodba v zadevi C‑568/22 P), z dne 15. junija 2022, YV in drugi/Komisija (T‑533/16, EU:T:2022:364; v nadaljevanju: izpodbijana sodba v zadevi C‑569/22 P), in z dne 15. junija 2022, YY in ZA/Sodišče Evropske unije (T‑545/16, EU:T:2022:366; v nadaljevanju: izpodbijana sodba v zadevi C‑570/22 P) (v nadaljevanju skupaj: izpodbijane sodbe), s katerimi je to zavrnilo njihove tožbe za razglasitev ničnosti odločb Evropske komisije (od T‑531/16 do T‑533/16) in Sodišča Evropske unije (T‑545/16) o znižanju ali ukinitvi letnega povračila potnih stroškov s 1. januarjem 2014, da bi pritožnice lahko ohranile povezanost s svojim matičnim krajem.

2

Priloga VII h Kadrovskim predpisom za uradnike Evropske unije v različici pred začetkom veljavnosti Uredbe (EU, Euratom) št. 1023/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije in Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije (UL 2013, L 287, str. 15) (v nadaljevanju: stari kadrovski predpisi), naslovljena „Osebni prejemki in povračila stroškov“, je vsebovala oddelek 3, naslovljen „Povračilo stroškov“, katerega pododdelek C, naslovljen „Potni stroški“, je vseboval člena 7 in 8 te priloge. Ta člen 7(1) je določal, da ima uradnik pravico do povračila potnih stroškov zase, za zakonca in za vzdrževane osebe, ki dejansko živijo v njegovem gospodinjstvu, v različnih okoliščinah. Člen 7(3) tega člena je določal:

„Matični kraj uradnika se določi ob nastopu službe z upoštevanjem kraja vpoklica ali kraja, v katerem ima uradnik svoje interese. Tako določen matični kraj organ za imenovanja med službovanjem uradnika ali ob prenehanju zaposlitve lahko spremeni s posebnim sklepom. Vendar se med službovanjem tak sklep sprejme le izjemoma in če uradnik predloži ustrezna dokazila.

[…]“

3

Člen 8 navedene priloge je določal:

„1.   Uradniku se vsako koledarsko leto izplača znesek, ki je enak stroškom prevoza od kraja zaposlitve do matičnega kraja, opredeljenega v členu 7, če pa je upravičen do gospodinjskega dodatka, se znesek izplača tudi zakoncu in vzdrževanim družinskim članom v smislu člena 2.

[…]

2.   Pavšalno plačilo temelji na dodatku po kilometru razdalje med uradnikovim krajem zaposlitve in krajem vpoklica ali matičnim krajem […].

[…]

4.   Prejšnje določbe se uporabljajo za uradnike, katerih kraj zaposlitve je na ozemljih držav članic. […]

[…]“

4

Kadrovski predpisi za uradnike Evropske unije v različici, ki izhaja iz Uredbe št. 1023/2013 (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), se ob upoštevanju nekaterih njihovih določb, na katere se te zadeve ne nanašajo, v skladu s členom 3(1) te uredbe uporabljajo od 1. januarja 2014.

5

V uvodnih izjavah 2, 12 in 24 Uredbe št. 1023/2013 je navedeno:

[…]

[…]

6

Člen 91(1) Kadrovskih predpisov določa:

„Sodišče Evropske unije je pristojno za vse spore med Unijo in katero koli osebo, za katero veljajo ti kadrovski predpisi, v zvezi z zakonitostjo akta, ki ima negativne posledice za to osebo v smislu člena 90(2). Sodišče Evropske unije je neomejeno pristojno za spore finančne narave.“

7

Priloga VII h Kadrovskim predpisom je naslovljena „Osebni prejemki in povračilo stroškov“. Ta priloga vsebuje oddelek 3, naslovljen „Povračilo stroškov“, katerega pododdelek C, naslovljen „Potni stroški“, vsebuje člena 7 in 8 navedene priloge. Ta člen 7 v odstavku 1 določa, da ima uradnik pravico do pavšalnega plačila za stroške svojega prevoza ter prevoza zakonca in vzdrževanih družinskih članov, ki dejansko živijo v njegovem gospodinjstvu, v različnih okoliščinah. Navedeni člen 7(4) določa:

„Matični kraj uradnika se določi ob njegovem nastopu službe, načeloma ob upoštevanju kraja vpoklica ali, na izrecno in ustrezno utemeljeno zahtevo, kraja, v katerem je središče interesov uradnika. Tako določen matični kraj se lahko s posebnim sklepom organa za imenovanja spremeni med uradnikovim službovanjem ali po njegovem prenehanju. Vendar se med uradnikovim službovanjem tak sklep sprejme le izjemoma in na podlagi ustreznih dokazil, ki jih predloži uradnik.

[…]“

8

Člen 8 Priloge VII h Kadrovskim predpisom določa:

„1.   Uradniki, upravičeni do izselitvenega dodatka ali nadomestila za prebivanje v tujini, imajo v okviru omejitve iz odstavka 2 v vsakem koledarskem letu pravico do pavšalnega plačila, ki je enako stroškom svojega prevoza iz kraja zaposlitve v matični kraj, kot je določen v členu 7, če pa so upravičeni do gospodinjskega dodatka, se znesek izplača tudi za zakonca in vzdrževance v smislu člena 2 [navedene priloge].

[…]

2.   Pavšalno plačilo temelji na dodatku po kilometru geografske razdalje med uradnikovim krajem zaposlitve in njegovim matičnim krajem.

Če je matični kraj, kot je določen v členu 7 [iste priloge], zunaj ozemelj držav članic Unije ter zunaj držav in ozemelj, navedenih v Prilogi II k Pogodbi [DEU], in ozemelj držav članic Evropskega združenja za prosto trgovino [(Efta)], pavšalno plačilo temelji na dodatku po kilometru geografske razdalje med uradnikovim krajem zaposlitve in glavnim mestom države članice, katere državljan je. […]

[…]

4.   Odstavki 1, 2 in 3 tega člena veljajo za uradnike, katerih kraj zaposlitve je na ozemlju držav članic. […]

[…]“

9

Dejansko stanje sporov, kot je predstavljeno v izpodbijanih sodbah, je mogoče povzeti tako.

10

Pritožniki so uradniki institucije Unije, in sicer bodisi Komisije (zadeve od C‑567/22 P do C‑569/22 P) bodisi Sodišča Evropske unije (zadeva C‑570/22 P). Kraj zaposlitve vseh pritožnikov je na ozemlju države članice, matični kraj pa zunaj ozemlja držav članic ali zunaj držav in ozemelj, naštetih v Prilogi II Pogodbe DEU, ali zunaj ozemelj držav članic Efte.

11

Po začetku veljavnosti Uredbe št. 1023/2013 je institucija, ki zaposluje vsakega od pritožnikov, določila znesek, ki mu pripada kot pavšalno plačilo za potne stroške iz kraja zaposlitve v matični kraj na podlagi člena 8(2), drugi pododstavek, Priloge VII h Kadrovskim predpisom. V skladu s to določbo to plačilo zdaj ustreza nadomestilu, ki se izračuna po kilometru geografske razdalje med krajem zaposlitve uradnika in glavnim mestom države članice, katere državljan je, glede na lestvico kilometrine.

12

Metoda izračuna tega nadomestila, ki izhaja iz navedene določbe, je za vsakega pritožnika povzročila občutno znižanje v primerjavi z zneskom, do katerega je bil upravičen na podlagi člena 8 Priloge VII k starim kadrovskim predpisom, in celo neobstoj pavšalnega plačila za uradnike, katerih kraj zaposlitve je bil manj kot 201 km oddaljen od glavnega mesta države članice, katere državljani so.

13

Pritožniki so po neuspešni pritožbi zoper odločbe, s katerimi je bil prvič določen znesek pavšalnega plačila za potne stroške, do katerega so upravičeni na podlagi člena 8 Priloge VII h Kadrovskim predpisom, pri Sodišču za uslužbence vložili tožbe za razglasitev ničnosti teh odločb, te tožbe pa so bile nato prenesene na Splošno sodišče.

14

Zadevna pritožnika sta v okviru tožbe, vložene v zadevi T‑531/16, navedla pet tožbenih predlogov, s katerimi sta Splošnemu sodišču v bistvu predlagala, naj:

15

Zadevni pritožniki so v okviru ničnostnih tožb, vloženih v zadevah T‑532/16, T‑533/16 in T‑545/16, navedli tri predloge, s katerimi so Splošnemu sodišču v bistvu predlagali, naj:

16

Splošno sodišče je v vsaki od zadev, v katerih so bile izdane izpodbijane sodbe, najprej zavrnilo predloge za razglasitev ničnosti odločb o zavrnitvi pritožb, potem ko je ugotovilo, da te odločbe nimajo samostojne vsebine.

17

Poleg tega je z izpodbijano sodbo v zadevi C‑567/22 P kot nedopustna zavrglo, prvič, drugi predlog za razglasitev ničnosti prihodnjih odločb Komisije ob upoštevanju njihove hipotetičnosti, v zvezi z akti, ki še niso sprejeti, in drugič, četrti predlog v delu, v katerem se je nanašal na to, naj se tej instituciji naloži plačilo letnih potnih stroškov na podlagi določb starih kadrovskih predpisov, z obrazložitvijo, da ni pristojno za izdajanje odredb upravi v okviru nadzora zakonitosti na podlagi člena 91 Kadrovskih predpisov.

18

Dalje, Splošno sodišče je v vsaki od zadev, v katerih so bile izdane izpodbijane sodbe, preučilo tožbene razloge, ki so jih pritožniki navedli v podporo prvemu tožbenemu predlogu in ki so se nanašali na razglasitev ničnosti odločb, s katerimi sta zadevni toženi instituciji za pritožnike prvič uporabili člen 8(2), drugi pododstavek, Priloge VII h Kadrovskim predpisom, v bistvu zaradi nezakonitosti te določbe.

19

Ti tožbeni razlogi so se nanašali, prvič, na kršitev člena 45 PDEU, drugič, v zadevi T‑531/16 na kršitev splošnega načela enakega obravnavanja, tretjič, na kršitev namena člena 8 Priloge VII h Kadrovskim predpisom v povezavi – v zadevi T‑531/16 – s splošnim načelom pravice uradnika, da ohrani osebno povezanost s krajem svojih glavnih interesov, in s členom 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), in četrtič, na kršitev načel varstva legitimnih pričakovanj in pridobljenih pravic. Ker je Splošno sodišče vse navedene tožbene razloge zavrnilo, je ta prvi tožbeni predlog zavrnilo.

20

Posledično je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi v zadevi C‑567/22 P zavrnilo tudi predlog zadevnih pritožnikov, naj se Komisiji naloži povračilo njunih letnih stroškov za prevoz v matični kraj na podlagi njunih dejanskih stroškov.

21

Zato je Splošno sodišče tožbe v zadevah od T‑531/16 do T‑533/16 in T‑545/16 v celoti zavrnilo.

22

Nazadnje, Splošno sodišče je pritožnikom v vsaki od teh zadev naložilo plačilo stroškov.

23

Zadevni pritožniki s pritožbami v zadevah od C‑567/22 P do C‑569/22 P Sodišču predlagajo, naj:

24

Komisija Sodišču predlaga, naj pritožbe v teh zadevah zavrne in naj zadevnim pritožnikom naloži plačilo stroškov.

25

Evropski parlament in Svet Evropske unije, ki sta kot intervenienta na prvi stopnji vložila odgovor na pritožbo v skladu s členom 172 Poslovnika Sodišča, prav tako predlagata zavrnitev pritožb v navedenih zadevah in naložitev plačila stroškov zadevnim pritožnikom.

26

Zadevni pritožnik v pritožbenem postopku v zadevi C‑570/22 P Sodišču predlaga, naj:

27

Sodišče Evropske unije predlaga, naj se pritožba v teh zadevah zavrne in naj se zadevnemu pritožniku naloži plačilo stroškov.

28

Parlament in Svet prav tako predlagata zavrnitev pritožbe v navedeni zadevi in naložitev plačila stroškov zadevnemu pritožniku.

29

Podpredsednik Sodišča je v skladu s členom 54(2) Poslovnika Sodišča 24. maja 2023 odločil, da se zadeve od C‑567/22 P do C‑570/22 P združijo za morebitni ustni del postopka in izdajo sodbe.

30

Pritožnika v zadevi C‑567/22 P v utemeljitev pritožbe navajata tri pritožbene razloge, od katerih se prvi nanaša na kršitev člena 45 PDEU, pomanjkljivo obrazložitev, napačno pravno opredelitev in izkrivljanje elementov iz spisa, drugi na kršitev namena člena 8 Priloge VII h Kadrovskim predpisom, splošnega načela v zvezi s pravico uradnika, da ohrani osebno povezanost s krajem svojih glavnih interesov, kršitev členov 7 in 8 Listine ter izkrivljanje elementov iz spisa, tretji pa na kršitev načela enakega obravnavanja.

31

Pritožniki v zadevah od C‑568/22 P do C‑570/22 P v utemeljitev pritožb navajajo dva pritožbena razloga, pri čemer je prvi enak prvemu pritožbenemu razlogu v zadevi C‑567/22 P, drugi pa se nanaša na kršitev namena člena 8 Priloge VII h Kadrovskim predpisom in načela sorazmernosti.

32

Uvodoma je treba opozoriti, da je Splošno sodišče drugi, tretji in delno četrti predlog pritožnikov v zadevi T‑531/16 ter drugi predlog pritožnikov v zadevah T‑532/16, T‑533/16 in T‑545/16 zavrnilo v točkah od 26 do 28 izpodbijane sodbe v zadevi C‑567/22 P, točki 22 izpodbijane sodbe v zadevi C‑568/22 P, točki 23 izpodbijane sodbe v zadevi C‑569/22 P in točki 22 izpodbijane sodbe v zadevi C‑570/22 P, na podlagi preudarkov, povzetih v točkah 16 in 17 te sodbe.

33

Čeprav pritožniki predlagajo razveljavitev izpodbijanih sodb tudi v delu, v katerem so bili ti predlogi zavrnjeni, je treba vseeno poudariti, da se ti preudarki v okviru pritožb ne izpodbijajo in se nanje ne nanaša noben razlog, naveden v utemeljitev teh pritožb.

34

V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora pritožba v skladu s členom 168(1)(d) Poslovnika vsebovati navajane pravne razloge in trditve ter povzetek navedenih razlogov.

35

V skladu s sodno prakso je treba pravne trditve v podporo predlogu za razveljavitev izpodbijanih točk sodbe, zoper katero je bila vložena pritožba, navesti natančno, sicer niso dopustne (glej v tem smislu sodbo z dne 23. novembra 2021, Svet/Hamas, C‑833/19 P, EU:C:2021:950, točka 50 in navedena sodna praksa).

36

Iz tega sledi, da je treba pritožbo v zadevi C‑567/22 P zavreči kot nedopustno v delu, v katerem se nanaša na razveljavitev izpodbijane sodbe v tej zadevi v delu, v katerem se nanaša na zavrnitev drugega in tretjega tožbenega predloga v zadevi T‑531/16 ter četrtega tožbenega predloga v delu, v katerem se predlaga, naj se Komisiji naloži plačilo letnih potnih stroškov na podlagi določb starih kadrovskih predpisov, ne da bi bili navedeni elementi, na katerih v zvezi s tem temelji ta pritožba.

37

Iz istih razlogov je treba pritožbe v zadevah od C‑568/22 P do C‑570/22 P zavreči kot nedopustne v delu, v katerem se z njimi predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb v teh zadevah v delu, v katerem se nanašajo na zavrnitev drugega tožbenega predloga v zadevah T‑532/16, T‑533/16 in T‑545/16.

38

Zato je treba vsebinsko preučiti pritožbe v delu, v katerem se z njimi predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb v delu, ki se nanaša na zavrnitev prvega tožbenega predloga, s katerim je vsak od pritožnikov predlagal razglasitev ničnosti odločbe, s katero je institucija, katere uradnik je, v zvezi z njim prvič uporabila člen 8(2), drugi pododstavek, Priloge VII h Kadrovskim predpisom.

39

Prvi pritožbeni razlog vsake od pritožb ima v bistvu tri dele, od katerih se prvi nanaša na kršitev člena 45 PDEU, drugi na neobstoj obrazložitve, tretji pa na izkrivljanje elementov iz spisa in na napačno pravno opredelitev.

40

Pritožniki s prvim delom primarno trdijo, da je Splošno sodišče tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo člena 45 PDEU, naveden v utemeljitev njihovih ničnostnih tožb, preučilo le v zvezi z njihovo utemeljitvijo, da člen 8(2), drugi pododstavek, Priloge VII h Kadrovskim predpisom pomeni diskriminacijo zaradi državljanstva, čeprav so navedli, da ta zadnjenavedena določba prav tako pomeni oviro za prosto gibanje delavcev in da bi preučitev njihovega tožbenega razloga s tega vidika zahtevala posebno analizo. Zato naj Splošno sodišče ne bi odgovorilo na tožbeni razlog, ki je bil naveden pred njim, in torej ni izpolnilo svoje obveznosti obrazložitve.

41

Pritožniki z očitkom, navedenim podredno v okviru tega prvega dela, v bistvu trdijo, da je Splošno sodišče vsekakor napačno uporabilo pravo, ker je potrdilo merilo državljanstva iz člena 8(2), drugi pododstavek, Priloge VII h Kadrovskim predpisom, ne da bi preučilo dopustnost in sorazmernost tega merila glede na cilj te določbe.

42

Pritožniki z drugim delom trdijo, da je Splošno sodišče storilo „napako v obrazložitvi“, ker se je napačno sklicevalo na točko 51 sodbe z dne 25. marca 2021, Álvarez y Bejarano in drugi/Komisija (C‑517/19 P in C‑518/19 P, EU:C:2021:240).

43

Pritožniki s tretjim delom Splošnemu sodišču očitajo, da je izkrivilo element iz spisa in storilo dve napaki pri pravni opredelitvi, prvič s tem, da je kot „obrobne položaje“ opredelilo položaje 756 uradnikov ali uslužbencev, katerih matični kraj naj bi bil 1. januarja 2015 zunaj ozemlja držav članic, in drugič, kar zadeva posledice uporabe merila v zvezi z državljanstvom v okviru člena 8(2), drugi pododstavek, Priloge VII h Kadrovskim predpisom, ker je kot „naključno nevšečnost“ opredelilo občutno znižanje ali skoraj odpravo plačila potnih stroškov tem uradnikom.

44

Pritožniki v okviru prvega dela prvega pritožbenega razloga primarno navajajo očitek, ki se nanaša na neobstoj obrazložitve in ki ga je treba preučiti najprej. S tem očitkom trdijo, da Splošno sodišče ni odločilo o njihovih trditvah v zvezi z obstojem ovire za prosto gibanje delavcev, saj je njihov tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev člena 45 PDEU, preučilo le z vidika njihovih trditev v zvezi z obstojem diskriminacije zaradi državljanstva.

45

Toženi instituciji izpodbijata utemeljenost navedenega očitka.

46

Opozoriti je treba, da je obveznost obrazložitve odločb bistvena postopkovna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, ki je del vsebinske zakonitosti spornega akta. Obrazložitev odločbe namreč pomeni, da je treba izrecno navesti razloge, na katerih temelji ta odločba. Če so ti razlogi napačni, to vpliva na vsebinsko zakonitost navedene odločbe, ne pa na njeno obrazložitev, ki je lahko zadostna, čeprav so v njej navedeni napačni razlogi (sodbi z dne 10. julija 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala, C‑413/06 P, EU:C:2008:392, točka 181 in navedena sodna praksa, in z dne 24. novembra 2022, Thunus in drugi/EIB, C‑91/21 P, neobjavljena, EU:C:2022:928, točka 90 in navedena sodna praksa).

47

V obravnavani zadevi je Splošno sodišče v okviru preučitve tožbenega razloga v zvezi s kršitvijo člena 45 PDEU, ki je bil naveden v vseh ničnostnih tožbah, o katerih je odločalo, ugotovilo, da „je [v] delu, v katerem tožeče stranke trdijo, da [člen 8(2), drugi pododstavek, Priloge VII h Kadrovskim predpisom) pomeni oviro, ker bi jih odvračal od uresničevanja pravice do prostega gibanja za sprejem zaposlitve v evropski javni upravi, treba ugotoviti, da se te trditve prekrivajo s trditvami v zvezi z domnevno diskriminatornostjo [te določbe], ker naj bi ta uvedla različno obravnavanje delavcev na podlagi državljanstva glede njihovih delovnih pogojev“.

48

Splošno sodišče je s temi ugotovitvami izrecno upoštevalo trditve pritožnikov v zvezi z obstojem ovire, vendar je opravilo analizo, na podlagi katere je te trditve preučilo skupaj s trditvami, s katerimi so pritožniki zatrjevali kršitev načela prepovedi diskriminacije.

49

Zato je treba očitek iz prvega dela prvega pritožbenega razloga, ki se nanaša na neobstoj obrazložitve, zavrniti kot neutemeljen.

50

Pritožniki z očitkom, navedenim podredno v okviru prvega dela prvega pritožbenega razloga, ki ga je treba nato preučiti, v bistvu trdijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je potrdilo merilo v zvezi z državljanstvom iz člena 8(2), drugi pododstavek, Priloge VII h Kadrovskim predpisom glede na cilj Uredbe št. 1023/2013 na podlagi razlogov, ki izhajajo iz proračunskih preudarkov ter preudarkov upravne in kadrovske politike, za katere je menilo, da so zakoniti, ne da bi preverilo, ali je to merilo dopustno in sorazmerno glede na cilj tega člena 8, to je dodelitev ugodnosti, ki zadevnim uradnikom in njihovim vzdrževanim osebam omogočajo, da vsaj enkrat na leto odpotujejo v svoj matični kraj.

51

Ta očitek se natančneje nanaša na točke od 72 do 78 izpodbijane sodbe v zadevi C‑567/22 P, točke od 38 do 41 in od 57 do 59 izpodbijane sodbe v zadevi C‑568/22 P, točke od 39 do 42 in od 62 do 64 izpodbijane sodbe v zadevi C‑569/22 P ter točke od 38 do 41 in od 60 do 62 izpodbijane sodbe v zadevi C‑570/22 P.

52

V zvezi s tem pritožniki v bistvu trdijo, da člen 8(2), drugi pododstavek, Priloge VII h Kadrovskim predpisom pomeni neposredno diskriminacijo zaradi državljanstva in da je Splošno sodišče kršilo načelo prepovedi diskriminacije, ker je ugotovilo, da so razlogi, ki jih je opredelilo kot razloge, ki so pripeljali do sprejetja te določbe, zakoniti, ne da bi presojalo sorazmernost navedene določbe niti ustreznost merila, ki temelji na državljanstvu in ki ga vsebuje ta določba, glede na cilj tega člena 8.

53

Po mnenju pritožnikov Splošno sodišče ni preučilo, ali je to merilo primerno ali ustrezno glede na možnost zadevnih uradnikov, da vsaj enkrat na leto odpotujejo v matični kraj, da bi tam ohranjali družinske, socialne in kulturne vezi, v skladu s splošnim načelom evropske javne službe, ki je upoštevno v zvezi s tem.

54

Pritožnika v zadevi C‑568/22 P trdita, da čeprav imata oba matični kraj, določen v Buenos Airesu (Argentina), ki je od Bruslja (Belgija), ki je kraj njune zaposlitve, oddaljen več kot 11.000 km, sta prejela drugačen znesek iz naslova plačila potnih stroškov, izračunan glede na razdaljo med Brusljem in Rimom (Italija) oziroma Madridom (Španija), ki sta glavni mesti držav članic, katerih državljana sta, pri čemer ta razdalja ustreza manj kot 15 % razdalje med njunim krajem zaposlitve in njunim matičnim krajem. Pritožnika v zadevi C‑567/22 P opisujeta posledice uporabe člena 8(2), drugi pododstavek, Priloge VII h Kadrovskim predpisom, pri čemer poudarjata, da se za drugega pritožnika, katerega matični kraj je prav tako v Buenos Airesu in katerega kraj zaposlitve je v Luxembourgu (Luksemburg), povračilo, do katerega je upravičen, izračuna glede na razdaljo med Luxembourgom in Brusljem, glavnim mestom države članice, katere državljan je, in ne prejme nobenega zneska iz naslova pavšalnega plačila potnih stroškov, saj je zadnjenavedena razdalja krajša od 201 km.

55

Pritožniki poleg tega poudarjajo, da je imel zakonodajalec Unije na voljo več možnosti za dosego cilja proračunske racionalizacije, ki ga je upoštevalo Splošno sodišče, ne da bi bil kršen cilj navedenega člena 8 ali uvedena diskriminacija zaradi državljanstva med zadevnimi uradniki, na primer s tem, da bi kot referenčno točko za izračun plačila potnih stroškov upošteval točko poti v matični kraj na zunanjih mejah Unije z določitvijo zgornje meje ali zmanjšanjem zneska ugodnosti.

56

Toženi instituciji izpodbijata utemeljenost navedenega očitka.

57

Natančneje, Komisija trdi, da je Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da je merilo državljanstva uradnika ustrezno, ker naj bi Sodišče v točkah 72 in 73 sodbe z dne 25. marca 2021, Álvarez y Bejarano in drugi/Komisija (C‑517/19 P in C‑518/19 P, EU:C:2021:240), priznalo njegovo upoštevnost zlasti v okviru člena 8 Priloge VII h Kadrovskim predpisom. Poleg tega Komisija, Parlament in Svet poudarjajo, da je dejstvo, da je matični kraj uradnika v tretji državi, objektivni element, s katerim je mogoče upravičiti sprejetje posebnega pravila na tem področju, saj je ta element edini razlog za razliko v povračilu, ne pa državljanstvo zadevnih uradnikov, ki je le sekundarno merilo.

58

Parlament navaja tudi, da je Splošno sodišče pravilno upoštevalo dejstvo, da je merilo državljanstva objektivno in omogoča preprosto, pregledno in nediskriminatorno uporabo člena 8 Priloge VII h Kadrovskim predpisom za uradnike, katerih matični kraj je zunaj ozemlja držav članic.

59

Poleg tega Svet trdi, da je državljanstvo merilo razlikovanja, ki je splošno priznano v pravu evropskih javnih uslužbencev, na podlagi domneve, da državljanstvo osebe pomeni resen indic obstoja več tesnih vezi med to osebo in državo, katere državljanstvo ima, kar naj bi izključevalo, da se člen 8(2), drugi pododstavek, Priloge VII h Kadrovskim predpisom v bistvu šteje za diskriminatoren.

60

Poudariti je treba, da je Splošno sodišče, potem ko je presodilo, da je treba trditve pritožnikov v zvezi s kršitvijo načela prepovedi diskriminacije zaradi državljanstva preučiti v okviru tožbenega razloga, ki se je nanašal na kršitev člena 45 PDEU, v bistvu ugotovilo, da se trditev pritožnikov, da člen 8(2), drugi pododstavek, Priloge VII h Kadrovskim predpisom pomeni oviranje, prekriva z njihovimi trditvami o obstoju različnega obravnavanja na podlagi državljanstva. V zvezi s to trditvijo je v bistvu navedlo, da pritožniki trdijo, da bi morali uradniki z istim krajem zaposlitve na ozemlju države članice in istim matičnim krajem zunaj Unije prejeti enak znesek iz naslova pavšalnega plačila potnih stroškov, tudi če imajo različna državljanstva.

61

V zvezi s tem je Splošno sodišče ugotovilo, da se na podlagi člena 8(2), drugi pododstavek, Priloge VII h Kadrovskim predpisom znesek tega plačila, ki pripada zadevnim uradnikom, dejansko določi glede na njihovo državljanstvo.

62

Vendar je na eni strani poudarilo, da se ta določba ne nanaša na upravičenost do navedenega plačila, ampak le na načine izračuna tega zneska, in ugotovilo, da je treba zakonodajalcu Unije v zvezi s tem priznati široko diskrecijsko pravico.

63

Na drugi strani je v bistvu poudarilo, da lahko zakonodajalec Unije uporabi kategorizacijo, ki po potrebi vključuje izbiro merila, ki temelji na državljanstvu, če ta kategorizacija po naravi ni diskriminatorna glede na cilj, ki mu sledi. V obravnavanem primeru pa je izbira takega merila temeljila na legitimnih ciljih, in sicer na potrebi po posodobitvi in racionalizaciji pravil na področju plačila potnih stroškov, da bi bila njihova uporaba enostavnejša in preglednejša, ter na prizadevanju za stroškovno učinkovitost v socialno‑ekonomskem kontekstu v Evropi, ki zahteva konsolidacijo javnih financ. Poleg tega je člen 8(2), drugi pododstavek, Priloge VII h Kadrovskim predpisom sorazmeren s ciljem zakonodajalca, povezanim s temi legitimnimi razlogi posodobitve, racionalizacije in optimizacije stroškovne učinkovitosti. Ker gre namreč za področje, na katerem ima zakonodajalec široko diskrecijsko pravico, in ker bi lahko na zakonitost ukrepa vplivala le očitna neprimernost ukrepa glede na njegov cilj, bi zakonodajalec sprejel objektivno merilo, ki je po naravi preprosto za uporabo in pregledno ter katerega uporaba omogoča prihranke.

64

Najprej je treba poudariti, da pritožniki v okviru tožb pred Splošnim sodiščem niso izpodbijali samega dejstva, da je zakonodajalec Unije z Uredbo št. 1023/2013 spremenil podrobna pravila za izračun pavšalnega plačila potnih stroškov. V zvezi s tem je treba opozoriti, da pravna vez med uradniki in upravo temelji na Kadrovskih predpisih in ni pogodbena. Zato lahko zakonodajalec pravice in obveznosti uradnikov ter pravice in obveznosti pogodbenih uslužbencev, ki izhajajo iz določb Kadrovskih predpisov, ki se zanje uporabljajo po analogiji, kot je člen 8 Priloge VII h Kadrovskim predpisom, kadar koli spremeni ob spoštovanju zahtev, ki izhajajo iz prava Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 25. marca 2021, Álvarez y Bejarano in drugi/Komisija, C‑517/19 P in C‑518/19 P, EU:C:2021:240, točki 49 in 50 ter navedena sodna praksa).

65

Med temi zahtevami je načelo enakega obravnavanja, določeno v členu 20 Listine (sodba z dne 25. marca 2021, Álvarez y Bejarano in drugi/Komisija, C‑517/19 P in C‑518/19 P, EU:C:2021:240, točka 51 in navedena sodna praksa).

66

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je to načelo splošno načelo prava Unije, katerega poseben izraz je načelo prepovedi diskriminacije, določeno v členu 21(1) Listine (sodba z dne 14. julija 2022, Komisija/VW in drugi, od C‑116/21 P do C‑118/21 P, C‑138/21 P in C‑139/21 P, EU:C:2022:557, točka 140 in navedena sodna praksa).

67

Z načelom prepovedi diskriminacije se zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena (sodba z dne 25. marca 2021, Álvarez y Bejarano in drugi/Komisija, C‑517/19 P in C‑518/19 P, EU:C:2021:240, točka 52 in navedena sodna praksa).

68

Za ugotovitev, ali je bilo kršeno to načelo, je treba med drugim upoštevati predmet in cilj določbe, za katero se trdi, da ga krši (sodba z dne 25. marca 2021, Álvarez y Bejarano in drugi/Komisija, C‑517/19 P in C‑518/19 P, EU:C:2021:240, točka 65 in navedena sodna praksa).

69

Poleg tega, če gre za pravila iz Kadrovskih predpisov, kakršna so ta v obravnavani zadevi, in ob upoštevanju širokega polja proste presoje, ki ga ima zakonodajalec Unije v zvezi s tem, je načelo enakega obravnavanja kršeno le, če je zakonodajalec Unije uvedel samovoljno ali očitno neustrezno razlikovanje glede na cilj, ki se želi doseči z zadevno ureditvijo (sodba z dne 25. marca 2021, Álvarez y Bejarano in drugi/Komisija, C‑517/19 P in C‑518/19 P, EU:C:2021:240, točka 53 in navedena sodna praksa).

70

V obravnavanem primeru je namen člena 8 Priloge VII h Kadrovskim predpisom v povezavi s členom 7 Priloge V k tem predpisom, ki se nanaša na dopust za obisk doma, ki se prišteje trajanju letnega dopusta, dodeliti ugodnost, ki uradniku in njegovim vzdrževanim osebam omogoča, da vsaj enkrat letno odpotujejo v svoj matični kraj, da bi tam ohranjali družinske, socialne in kulturne vezi (sodba z dne 25. marca 2021, Álvarez y Bejarano in drugi/Komisija, C‑517/19 P in C‑518/19 P, EU:C:2021:240, točka 66).

71

Z dodelitvijo te ugodnosti ta člen 8 glede zadevnih uradnikov prispeva k izvajanju splošnega načela prava evropskih javnih uslužbencev, v skladu s katerim mora uradnik imeti možnost, da ohranja osebne vezi s krajem, v katerem so njegovi glavni interesi, kljub nastopu službe in oddaljenosti med tem krajem in krajem zaposlitve (glej v tem smislu sodbo z dne 2. maja 1985, De Angelis/Komisija, 144/84, EU:C:1985:171, točka 13).

72

S tega vidika navedeni člen 8 v odstavku 1 določa, da imajo vsi uradniki, katerih matični kraj ni kraj zaposlitve in ki so upravičeni do izselitvenega dodatka ali nadomestila za prebivanje v tujini, finančno ugodnost v obliki pavšalnega plačila letnih potnih stroškov iz kraja zaposlitve v matični kraj, ne glede na to, kje je zadnjenavedeni kraj.

73

Odstavek 2 istega člena 8 določa način izračuna te finančne ugodnosti. Za to ta določba v prvem pododstavku določa, da se to pavšalno plačilo določi na podlagi geografske razdalje med uradnikovim krajem zaposlitve in njegovim matičnim krajem, pri čemer je v drugem pododstavku pojasnjeno, da če je matični kraj zunaj ozemlja držav članic, zunaj držav in ozemelj, navedenih v Prilogi II k Pogodbi DEU, ali zunaj ozemlja držav članic Efte, se navedeno pavšalno plačilo določi na podlagi geografske razdalje med krajem zaposlitve zadevnega uradnika in glavnim mestom države članice, katere državljan je.

74

Različno obravnavanje, ki se zatrjuje v okviru tega očitka, se nanaša na uradnike, katerih matični kraj je zunaj Unije, glede na državo članico, katere državljani so.

75

Ugotoviti je treba, da so glede na cilj, ki je omogočiti ohranitev osebnih vezi s krajem glavnih interesov, vsi uradniki, ki imajo pravico do izselitvenega dodatka ali nadomestila za prebivanje v tujini, v primerljivem položaju.

76

V zvezi s tem se obravnavana zadeva razlikuje od zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 25. marca 2021, Álvarez y Bejarano in drugi/Komisija (C‑517/19 P in C‑518/19 P, EU:C:2021:240), saj se je, kot izhaja iz točk 68, 71 in 74 te sodbe, različno obravnavanje v zadnjenavedeni zadevi nanašalo na dve kategoriji uradnikov, ki nista bili v primerljivih položajih. Med uradniki, katerih matični kraj se je razlikoval od kraja zaposlitve, je bila namreč kategorija uradnikov, ki so imeli pravico do izselitvenega dodatka ali nadomestila za prebivanje v tujini, in se je zato zanje načeloma štelo, da so zelo malo ali sploh niso vključeni v družbo države članice zaposlitve, zaradi česar je bilo povračilo potnih stroškov zanje zelo pomembno, medtem ko so bili v drugi kategoriji uradniki, ki niso bili upravičeni do takih dodatkov, tako da je bilo zanje mogoče šteti, da so s krajem zaposlitve tesneje povezani.

77

Nasprotno pa dejstvo, da se je v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, to različno obravnavanje nanašalo na upravičenost do pavšalnega plačila potnih stroškov, medtem ko se razlika v obravnavanju, zatrjevana v obravnavani zadevi, nanaša na podrobna pravila za njen izračun, ni upoštevno, saj je treba v obeh primerih spoštovati načelo enakega obravnavanja.

78

V zvezi z uporabo merila državljanstva je Sodišče sicer že ugotovilo, da je to lahko objektivni element, ki lahko dodelitev finančne ugodnosti, v obravnavani zadevi nadomestila za prebivanje v tujini, pogojuje s tem, da je tako merilo med drugim neposredno povezano s ciljem dodelitve te ugodnosti, to je kompenzacijo nevšečnosti, povezanih s statusom tujca (glej v tem smislu sodbo z dne 16. oktobra 1980, Hochstrass/Sodišče (147/79, EU:C:1980:238, točke od 12 do 14).

79

Vendar v obravnavanem primeru merilo državljanstva, na podlagi katerega se izračuna pavšalno plačilo potnih stroškov, do katerega so upravičeni zadevni uradniki, ni povezano s ciljem člena 8 Priloge VII h Kadrovskim predpisom, saj pripelje do izračuna potnih stroškov na podlagi razdalje, ki ni povezana z razdaljo med krajem zaposlitve in matičnim krajem zadevnih oseb.

80

Iz navedenega izhaja, da ta določba z uporabo merila za izračun, ki temelji na lokaciji glavnega mesta države članice, katere državljanstvo imajo uradniki iz člena 8(2), drugi pododstavek, Priloge VII h Kadrovskim predpisom, uvaja samovoljno razlikovanje med uradniki, katerih matični kraj je zunaj Unije, saj se to plačilo izračuna na podlagi merila, ki ni povezano z matičnim krajem teh uradnikov.

81

Cilj zagotavljanja stroškovne učinkovitosti v socialno‑ekonomskih razmerah v Evropi, ki zahteva konsolidacijo javnih financ in posebno prizadevanje vsake javne uprave in njenega osebja za izboljšanje uspešnosti in učinkovitosti, ter cilj posodobitve in racionalizacije na področju potnih stroškov, navedena v uvodnih izjavah 12 oziroma 24 Uredbe št. 1023/2013, sicer res lahko upravičita, da je dodelitev zadevne ugodnosti omejena na uradnike, ki jo najbolj potrebujejo (glej v tem smislu sodbo z dne 25. marca 2021, Álvarez y Bejarano in drugi/Komisija, C‑517/19 P in C‑518/19 P, EU:C:2021:240, točka 68), ali celo zmanjšanje te ugodnosti. Vendar zgolj proračunski, upravni ali kadrovski preudarki sami po sebi ne morejo pomeniti objektivne utemeljitve različnega obravnavanja uradnikov v primerljivih položajih, ki izhaja iz uporabe merila, ki nikakor ni povezano s ciljem, ki mu sledi člen 8 Priloge VII h Kadrovskim predpisom.

82

Iz navedenega izhaja, da je Splošno sodišče s tem, da je razsodilo, da je različno obravnavanje, ki ga je zakonodajalec Unije uvedel glede na državljanstvo zadevnih uradnikov, utemeljeno s proračunskimi, upravnimi ali kadrovskimi preudarki, napačno uporabilo pravo.

83

Zato je treba v vsaki od pritožb ugoditi očitku iz prvega dela prvega pritožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načela prepovedi diskriminacije zaradi državljanstva, ter zato izpodbijane sodbe razveljaviti v delu, v katerem se nanašajo na zavrnitev prvega predloga v ničnostnih tožbah, in posledično v delu, v katerem se nanašajo na zahtevek iz četrtega tožbenega predloga v zadevi T‑531/16 na eni strani in naložitev plačila stroškov pritožnikom v zadevah od T‑531/16 do T‑533/16 in T‑545/16 na drugi stani, ne da bi bilo treba preučiti druge dele prvega razloga pritožb.

84

Pritožnika v zadevi C‑567/22 P s tretjim pritožbenim razlogom v bistvu trdita, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je potrdilo različno obravnavanje uradnikov, ki so upravičeni do pavšalnega plačila potnih stroškov od kraja zaposlitve do matičnega kraja, določeno v členu 8(2) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, tako da je določilo različne načine izračuna tega plačila za tiste, katerih matični kraj je zunaj ozemlja držav članic Unije ali zunaj držav in ozemelj, naštetih v Prilogi II k Pogodbi DEU, ali zunaj ozemlja držav članic Efte.

85

Ta pritožbeni razlog se natančneje nanaša na točke od 59 do 63 izpodbijane sodbe v zadevi C‑567/22 P.

86

Pritožnika v tej zadevi trdita, da je Splošno sodišče napačno presodilo, da je različno obravnavanje dveh kategorij zadevnih uradnikov, ki so v primerljivih položajih glede predmeta in cilja člena 8 Priloge VII h Kadrovskim predpisom, utemeljeno z legitimnimi cilji iz uvodnih izjav 2 in 12 Uredbe št. 1023/2013. Splošno sodišče naj bi napačno presodilo, da glede na široko diskrecijsko pravico, ki jo ima zakonodajalec Unije na tem področju, ni bilo očitno neprimerno določiti različna načina izračuna te denarne ugodnosti za uradnike, katerih matični kraj je zunaj ozemlja Unije, določena v odstavku 2, drugi pododstavek, tega člena 8, da bi se dosegli ti cilji. Splošno sodišče naj namreč ne bi preučilo sorazmernosti tega različnega obravnavanja glede na cilj, ki mu sledi sam navedeni člen 8.

87

Ta pritožnika se v zvezi s tem sklicujeta na utemeljitev, ki sta jo navedla v okviru prvega pritožbenega razloga glede očitka v zvezi s kršitvijo načela prepovedi diskriminacije zaradi državljanstva.

88

Toženi instituciji izpodbijata utemeljenost tretjega pritožbenega razloga v zadevi C‑567/22 P.

89

Natančneje, Komisija trdi, da je Splošno sodišče primerljivost dveh kategorij zadevnih uradnikov preučilo glede na predmet in cilj člena 8 Priloge VII h Kadrovskim predpisom ter poudarilo, da je plačilo iz te določbe za ti kategoriji uradnikov primerljivo. Poleg tega naj bi Splošno sodišče ob upoštevanju ciljev sprememb Kadrovskih predpisov, izvedenih z Uredbo št. 1023/2013, in široke diskrecijske pravice, ki jo je imel zakonodajalec, pravilno ugotovilo, da ta ni niti samovoljno razlikoval niti ni opravil očitno neustrezne izbire.

90

Različno obravnavanje, ki se zatrjuje v okviru tega pritožbenega razloga, se nanaša na uradnike, katerih matični kraj je zunaj Unije, v primerjavi z uradniki, katerih matični kraj je v Uniji.

91

Iz točke 75 te sodbe izhaja, da so glede na cilj, ki je omogočiti ohranitev osebnih vezi s krajem glavnih interesov, vsi uradniki, ki imajo pravico do izselitvenega dodatka ali nadomestila za prebivanje v tujini, v primerljivem položaju ne glede na to, ali je njihov matični kraj na ozemlju Unije ali zunaj njega.

92

Razlikovanje med zadevnimi uradniki glede na to, ali je njihov matični kraj v Uniji ali zunaj nje, pa ni povezano s tem ciljem.

93

Zato člen 8(2), drugi pododstavek, Priloge VII h Kadrovskim predpisom v zvezi s tem uvaja samovoljno razlikovanje v škodo uradnikov, katerih matični kraj je zunaj Unije.

94

Poleg tega, kot je bilo navedeno v točki 81 te sodbe, proračunski, upravni ali kadrovski preudarki sami po sebi ne morejo pomeniti objektivne utemeljitve različnega obravnavanja uradnikov v primerljivih položajih, ki izhaja iz uporabe merila, ki nikakor ni povezano s ciljem, ki mu sledi člen 8 Priloge VII h Kadrovskim predpisom.

95

Iz navedenega izhaja, da je Splošno sodišče s tem, da je razsodilo, da je različno obravnavanje – ki ga je uvedel zakonodajalec Unije – uradnikov, ki so upravičeni do pavšalnega plačila potnih stroškov od kraja zaposlitve do matičnega kraja, glede na to, ali je zadnjenavedeni kraj v Uniji ali zunaj nje, utemeljeno s proračunskimi, upravnimi ali kadrovskimi preudarki, napačno uporabilo pravo.

96

Zato je treba tudi tretji pritožbeni razlog v zadevi C‑567/22 P sprejeti in zato izpodbijano sodbo v okviru te pritožbe razveljaviti v enakem obsegu, kot je pojasnjeno v točki 83 te sodbe.

97

Ker sta bila očitek v zvezi s kršitvijo načela prepovedi diskriminacije zaradi državljanstva, naveden v okviru prvega dela prvega razloga pritožb, in tretji pritožbeni razlog v zadevi C‑567/22 P v zvezi s kršitvijo načela enakega obravnavanja sprejeta, drugih razlogov pritožb ni treba preučiti.

98

Sodišče lahko v skladu s členom 61, prvi odstavek, drugi stavek, Statuta Sodišča Evropske unije v primeru razveljavitve odločitve Splošnega sodišča samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje.

99

V obravnavani zadevi Sodišče meni, da zlasti ob upoštevanju okoliščine, da tožbe, ki so jih pritožniki vložili v zadevah od T‑531/16 do T‑533/16 in T‑545/16, v bistvu temeljijo na ugovoru nezakonitosti, ki je bil predmet kontradiktorne razprave pred Splošnim sodiščem, njihova preučitev pa ne zahteva izvedbe nobenega dodatnega ukrepa procesnega vodstva ali pripravljalnega ukrepa, stanje postopka dovoljuje odločanje o teh tožbah in da je treba o njih dokončno odločiti.

100

Glede na delno razveljavitev izpodbijanih sodb je treba odločiti le o prvih predlogih za razglasitev ničnosti iz navedenih tožb in o predlogih denarne narave, navedenih v zadevi T‑531/16.

101

Pritožniki so pred Splošnim sodiščem vsak v delu, v katerem se nanaša nanje, predlagali razglasitev ničnosti odločbe, s katero je institucija, katere uradnik je, v zvezi z njim prvič uporabila člen 8(2), drugi pododstavek, Priloge VII h Kadrovskim predpisom.

102

V utemeljitev tega predloga so se sklicevali na nezakonitost te določbe, ki temelji zlasti na kršitvi načela prepovedi diskriminacije zaradi državljanstva.

103

Iz preučitve pritožb, zlasti iz točk od 80 do 83 te sodbe, izhaja, da je ta ugovor nezakonitosti utemeljen.

104

Zato je treba prvemu predlogu za razglasitev ničnosti iz tožb v zadevah od T‑531/16 do T‑533/16 in T‑545/16 ugoditi in zato razglasiti ničnost odločb, s katerimi je institucija, katere vsak od pritožnikov je uradnik, prvič določila njegove pravice na področju pavšalnega plačila letnih potnih stroškov na podlagi člena 8(2), drugi pododstavek, Priloge VII h Kadrovskim predpisom.

105

Pritožnika v zadevi T‑531/16 sta pred Splošnim sodiščem trdila, da bi razglasitev ničnosti zlasti odločbe o določitvi zneska povračila njunih potnih stroškov za leto 2014 morala povzročiti povračilo njunih letnih stroškov za potovanje v matični kraj na podlagi njunih dejanskih stroškov, povečanih za zamudne obresti od 12. junija 2014.

106

Splošno sodišče je, ne da bi preučilo dopustnost tega predloga za povračilo, ugotovilo, da ga je treba zavrniti zaradi zavrnitve predloga za razglasitev ničnosti, ker je s tem tesno povezan.

107

V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 91(1) Kadrovskih predpisov določa, da je sodišče Unije pristojno za vse spore med Unijo in katero koli osebo, za katero veljajo ti kadrovski predpisi, v zvezi z zakonitostjo akta, ki posega v položaj te osebe, v smislu člena 90(2) navedenih kadrovskih predpisov in da ima Sodišče v sporih finančne narave neomejeno pristojnost.

108

„Spori finančne narave“ v smislu navedenega člena 91(1) so zlasti tisti, ki se nanašajo na to, da institucija uradniku ali uslužbencu plača znesek, za katerega ta meni, da mu je dolgovan na podlagi Kadrovskih predpisov ali drugega akta, ki ureja njegova delovna razmerja (glej v tem smislu sodbo z dne 18. decembra 2007, Weißenfels/Parlament, C‑135/06 P, EU:C:2007:812, točka 65 in navedena sodna praksa).

109

Neomejena pristojnost, podeljena sodišču Unije na podlagi člena 91(1) Kadrovskih predpisov, namreč temu daje nalogo, da celovito reši spor, ki mu je bil predložen v odločanje, kar pomeni, da odloči o vseh pravicah in obveznostih uradnika ali uslužbenca, razen tega, da vrne zadevni instituciji pod njegovim nadzorom izvršitev takega dela sodbe v natančno določenih okoliščinah, ki jih določi (sodba z dne 18. decembra 2007, Weißenfels/Parlament, C‑135/06 P, EU:C:2007:812, točka 67).

110

Sodišče Unije je torej pristojno, da instituciji, če je to potrebno, naloži plačilo zneska, do katerega ima zadevni uradnik ali zadevni uslužbenec pravico na podlagi Kadrovskih predpisov ali drugega pravnega akta (glej v tem smislu sodbo z dne 18. decembra 2007, Weißenfels/Parlament, C‑135/06 P, EU:C:2007:812, točka 68).

111

Iz zgoraj navedenih razlogov izhaja, da razglasitev ničnosti odločb, izpodbijanih v okviru zadeve T‑531/16, izhaja iz nezakonitosti – ugotovljene na podlagi ugovora nezakonitosti – člena 8(2), drugi pododstavek, Priloge VII h Kadrovskim predpisom, ki je določba, na kateri so temeljile te odločbe.

112

Ker navedene določbe zato ni treba upoštevati, je treba znesek potnih stroškov, dolgovanih vsakemu od pritožnikov v zadevi T‑531/16 za leto 2014, določiti le na podlagi določb člena 8(2), prvi pododstavek, Priloge VII h Kadrovskim predpisom.

113

Iz tega izhaja, da je treba Komisiji naložiti, naj vsakemu od pritožnikov v zadevi T‑531/16 plača znesek, ki ustreza razliki med zneskom potnih stroškov, ki so že bili prejeti za leto 2014, in zneskom, ki izhaja iz uporabe nadomestila, izračunanega na kilometer geografske razdalje med njihovim krajem zaposlitve in njihovim matičnim krajem, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

114

Sodišče v skladu s členom 184(2) Poslovnika odloči o stroških, če pritožba ni utemeljena ali če je utemeljena in Sodišče samo dokončno odloči v sporu.

115

V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporabi na podlagi njegovega člena 184(1), se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

116

Ker Komisija in Sodišče Evropske unije v okviru pritožb in v bistvenem v okviru tožb pred Splošnim sodiščem nista uspela in ker so pritožniki v zadevah od C‑567/22 P do C‑569/22 P in C‑570/22 P predlagali naložitev stroškov tema institucijama, se tema naloži, da poleg svojih stroškov nosita tudi stroške pritožnikov na prvi stopnji in v okviru teh pritožb.

117

V skladu s členom 140(1) Poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Parlament in Svet, intervenienta na prvi stopnji, nosita svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: